018-030/2018 Slovenske železnice - Infrastruktura, družba za upravljanje in vzdrževanje železniške infrastrukture ter vodenje železniškega prometa

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nosilna oprema voznega voda«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Gorenc – Igor Stare s.p., Spodnji Brnik 81, 4207 Cerklje na Gorenjskem, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Martelanc in Čamber Ristić, d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Slovenske železnice – Infrastruktura, družba za upravljanje in vzdrževanje železniške infrastrukture ter vodenje železniškega prometa, d.o.o., Kolodvorska ulica 11, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 7. 3. 2018

odločila:

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. 60402-60/2017-16 z dne 3. 1. 2018.

2. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 2.830,01 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik na podlagi »Sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila male vrednosti«, št. 60402-60/2017-1 z dne 13. 10. 2017, izvaja postopek oddaje javnega naročila »Nosilna oprema voznega voda«. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 17. 10. 2017 pod št. objave JN008919/2017-W01.

Dne 3. 1. 2018 je naročnik sprejel »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. 60402-60/2017-16, s katero je javno naročilo oddal ponudniku ELCOND Ingeniring, d.o.o., Celovška cesta 150, 1000 Ljubljana. V obrazložitvi odločitve je naročnik glede vlagateljeve ponudbe navedel, (1) da vlagatelj v svoji ponudbi ni predložil parafiranih oz. podpisanih razpisnih obrazcev 1, 2, 9 in 13, (2) da ni predložil certifikatov, ki so bili zahtevani v razpisni dokumentaciji, ter (3) da je naredil računske napake pri zmnožku cene na enoto s količino pri pozicijah 1 do 8, 10 do 15, 19 do 25, 36, 38, 41, 42, 45, 56, 60, 64, 66 in 68 do 70. Naročnik je nadalje navedel, da je vlagatelja pozval na dopolnitev ponudbe in k soglasju za popravek računske napake, vendar je bilo nato pri pregledu dopolnitve ponudbe ugotovljeno, da dopolnitev ni ustrezna, zaradi česar vlagateljeva ponudba ni dopustna.

Navedena odločitev je bila na Portalu javnih naročil objavljena dne 9. 1. 2018 pod št. objave JN008919/2017-ODL01, v posledici česar se na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) z omenjenim dnem objave šteje za vročeno ponudnikom.

Zoper odločitev o oddaji javnega naročila je vlagatelj dne 16. 1. 2018 pravočasno vložil »Zahtevek za revizijo«, v katerem predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija razveljavi naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila z dne 3. 1. 2018 in naročnik javno naročilo odda vlagatelju; zahteva pa tudi, da mu naročnik v 15 dneh od izdaje odločitve o zahtevku za revizijo povrne stroške revizijskega postopka. Vlagatelj zatrjuje, da odločitev naročnika ni obrazložena do te mere, da bi vlagatelj vedel, zakaj je bila njegova ponudba izločena kot nedopustna, s čemer je naročnik kršil 6. in 90. člen ZJN-3. Vlagatelj povzema vsebino naročnikove obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila ter dodaja, da takšna obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti, saj iz nje ni razvidno, iz točno katerih razlogov je naročnik vlagateljevo ponudbo označil kot nedopustno. Naročnik namreč v obrazložitvi ni navedel, točno katerega pogoja oz. morebitne druge zahteve iz razpisne dokumentacije vlagateljeva ponudba oz. njena dopolnitev ni izkazovala. Vlagatelj zatrjuje, da je njegova ponudba dopustna; ker pa se ni mogel seznaniti z razlogi, zaradi katerih je naročnik njegovo ponudbo označil kot nedopustno, posledično ne more preveriti utemeljenosti naročnikove odločitve, zato mu je kršena ustavno zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Naročnik je dne 7. 2. 2018 sprejel »Odločitev«, št. 60402-60/2017-21, s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je vlagatelja z dopisom št. 60402-60/2017-8 z dne 22. 11. 2017 pozval k dopolnitvi ponudbe, ter natančno povzema vsebino tega poziva. Pojasnjuje, da mu je vlagatelj pravočasno posredoval dopolnitev ponudbe, v kateri je pravilno predložil podpisane zahtevane obrazce ter na novo izpolnjen obrazec 3 – Ponudba s ponudbenim predračunom, ni pa priložil soglasja za popravek računskih napak, kot je bilo zahtevano v dopisu št. 60402-60/2017-8 z dne 22. 11. 2017. Vlagatelj je ravno tako v dopolnitvi ponudbe predložil iste izjave o postopku certificiranja za zahtevane certifikate, kot jih je predložil že v osnovni ponudbi, ne pa tudi samih certifikatov, pri čemer je naročnik te izjave pregledal že v ponudbi in ugotovil, da niso ustrezne. Glede na navedeno je očitno, da je dopolnitev neustrezna, saj vlagatelj ni sledil navodilom naročnika v pozivu k dopolnitvi ponudbe. V zvezi z vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, pa naročnik v obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo navaja, da jo je kot neutemeljeno zavrnil.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo št. 60402-60/2017-26 z dne 7. 2. 2018 odstopil dokumentacijo v zvezi s postopkom oddaje javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka. Državna revizijska komisija je navedeno vlogo prejela dne
9. 2. 2018.

Vlagatelj se je do naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo opredelil z »Opredelitvijo do navedb naročnika« z dne 14. 2. 2018, iz katere izhaja, da vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo. Dodaja še, da je naročnik razloge za nedopustnost njegove ponudbe prvič navedel šele v odločitvi o zahtevku za revizijo, posledično pa sta mu bili kršeni pravica do izjave (kontradiktornosti) in do pravnega sredstva, saj s temi razlogi ni bil seznanjen ob vložitvi zahtevka za revizijo. Naročnik namreč v odločitvi o oddaji javnega naročila ni navedel oziroma obrazložil, zakaj njegova dopolnitev ponudbe ni ustrezna. Vlagatelj je prepričan, da je bila njegova dopolnitev pravilna in da je v celoti ustrezala zahtevam naročnika iz poziva, zato mu naročnik sedaj ne more očitati, da bi moral sam vedeti, v katerem delu naj bi bila njegova dopolnitev nepravilna. Vlagatelj še opozarja, da je naročnik v obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo sicer navedel, da je zavrnil zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov postopka, vendar pa v izreku navedene odločitve ta zavrnitev ni vsebovana, zato Državni revizijski komisiji predlaga, da odloči tudi o priglašenih stroških (predrevizijskega) postopka.

Po pregledu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija uvodoma pritrjuje vlagatelju, da naročnik v izreku odločitve o zahtevku za revizijo ni odločil o vlagateljevi stroškovni zahtevi ter da je zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov razvidna zgolj iz obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo. Vendar pa Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da vlagatelj zaradi te naročnikove opustitve ni (bil) oškodovan, saj se je z zavrnitvijo zahtevka za revizijo in njegovim prejemom na Državni revizijski komisiji začel revizijski postopek (30. člen ZPVPJN), s čimer Državna revizijska komisija lahko odloči tudi o stroških predrevizijskega postopka, kar je v obravnavani zadevi tudi storila.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju vsebinsko obravnavala zahtevek za revizijo.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da odločitev naročnika o oddaji javnega naročila ni obrazložena do te mere, da bi vlagatelj vedel, zakaj je bila njegova ponudba izločena kot nedopustna, s čemer je naročnik kršil 6. in 90. člen ZJN-3. Vlagatelj izpostavlja, da naročnik v obrazložitvi odločitve o oddaji javnega naročila ni navedel, točno katerega pogoja oz. morebitne druge zahteve iz razpisne dokumentacije vlagateljeva ponudba oz. njena dopolnitev ni izkazovala.

V zvezi z navedenim Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v odločitvi o oddaji naročila glede vlagateljeve ponudbe zapisal, da je bilo »pri pregledu dopolnitve ponudbe ugotovljeno, da dopolnitev ni ustrezna, zaradi česar vlagateljeva ponudba ni dopustna«.

Iz prvega odstavka 6. člena ZJN-3 (načelo transparentnosti javnega naročanja) kot ena od zahtev, ki je uvrščena med načela, na katerih temelji javno naročanje, izhaja zahteva, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku. Navedena zahteva je ena od ključnih zahtev ZJN-3, ki je konkretizirana (in implementirana) med drugim tudi v tretjem odstavku 90. člena ZJN-3, iz katerega izhaja, da mora odločitev o oddaji naročila vsebovati:
– razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran, in v primeru iz sedmega, osmega in devetega odstavka 68. člena ZJN-3 tudi razloge za odločitev o neenakovrednosti oziroma da gradnje, blago ali storitve ne izpolnjujejo zahtev v zvezi z delovanjem ali funkcionalnostjo;
– značilnosti in prednosti izbrane ponudbe ter ime uspešnega ponudnika ali podpisnikov okvirnega sporazuma;
– razloge za zavrnitev prijave vsakega neuspešnega kandidata k sodelovanju;
– v primeru izvedbe pogajanj ali dialoga, kratek opis poteka pogajanj in dialoga s ponudniki.

Zahteva po tem, da odločitev o oddaji naročila vsebuje razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran, v primeru iz sedmega, osmega in devetega odstavka 68. člena ZJN-3 pa tudi razloge za odločitev o neenakovrednosti, oziroma, da gradnje, blago ali storitve ne izpolnjujejo zahtev v zvezi z delovanjem ali funkcionalnostjo, je v določbah ZJN-3 (v povezavi s prvim odstavkom 6. člena) izrecno poudarjena, saj ZJN-3 ne vsebuje instituta zahteve za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila oziroma dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila, kot sta ga normirala tretji odstavek 83. člena Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.) in tretji odstavek 79. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.). Na podlagi omenjenih dveh zakonov, ki sicer ne veljata več, je namreč lahko ponudnik, ki ni bil izbran, pri naročniku vložil zahtevo za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila v primeru, če odločitev o oddaji naročila ni vsebovala razlogov za zavrnitev ponudbe ponudnika, ki ni bil izbran, in prednosti sprejete ponudbe v razmerju do ponudnika, ki ni bil izbran. Ponudnik (ki ni bil izbran) te možnosti (pravice) po določbah ZJN-3 nima več, kar v posledici (ob upoštevanju prvega odstavka 6. člena ZJN-3) še toliko bolj pomeni, da mora biti odločitev o oddaji naročila ob sprejemu in odpremi naslovnikom ustrezno obrazložena. Kot ustrezna se šteje obrazložitev, ki zadosti normi tretjega odstavka 90. člena ZJN-3.

Državna revizijska komisija je že v več odločitvah zapisala, da ni nujno, da bi obrazložitev odločitve morala biti vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, ki so naročnika vodili pri sprejemu odločitve (primerjaj na primer odločitev Državne revizijske komisije, številka 018-071/2015-9, z dne 13. 5. 2015). Iz sodbe Splošnega sodišča Evropske unije, dne 8. 7. 2015 sprejete v zadevi številka T 536/11, European Dynamics Luxembourg SA, European Dynamics Belgium SA, Evropaïki Dynamiki – Proigmena Systimata Tilepikoinonion Pliroforikis kai Tilematikis AE proti Evropski komisiji, ECLI:EU:T:2015:476, točka 53, tako izhaja, da od naročnika v okviru posredovanja značilnosti in relativnih prednosti izbrane ponudbe ni mogoče zahtevati natančne primerjalne analize izbrane ponudbe in ponudbe zavrnjenega ponudnika (Uredba številka 2342/2002, z dne 23. 12. 2002, o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe številka 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropske unije – Uradni list EU, št. L 357/2002, in sprem. – ob upoštevanju katere je bila sprejeta zadevna sodba, obveščanje kandidatov in ponudnikov normira primerljivo členu 75 Direktive 2014/25/EU, z dne 26. 2. 2014, o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES – Uradni list EU, št. L 94/2014). Vendar pa mora, kot ključno, obrazložitev odločitve o oddaji naročila jasno in nedvoumno izražati razlogovanje naročnika do te mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve (s ciljem, da bi lahko uveljavljali in zaščitili svoje pravice ter preverili, ali je odločitev o oddaji naročila utemeljena ali ne), pa tudi do mere, ki sodišču omogoča izvajanje nadzora zakonitosti navedene odločitve. Ali je povzetek ustreznih razlogov v odločitvi o oddaji naročila zadosten, je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru posebej in sicer glede na vse okoliščine primera. Primerljivo sta Sodišče Evropske unije in Splošno sodišče Evropske unije zapisali že v številnih sodbah, ki sta jih sprejeli, navedeno pa sovpada tudi z razlago drugega odstavka člena 296 Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica – Uradni list EU, št. C 202/2016). Šele po tem, ko je bil ponudnik obveščen o razlogih, zaradi katerih v postopku oddaje javnega naročila ni uspel, si lahko ustvari jasno razlago o morebitnem obstoju kršitve upoštevnih določb in o možnosti vložitve zahteve za revizijo (primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije, dne 28. 1. 2010 sprejeto v zadevi številka C-406/08, Uniplex (UK) Ltd proti NHS Business Services Authority, ECLI:EU:C:2010:45, točka 31). Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da je (kot sta Sodišče Evropske unije oziroma Splošno sodišče Evropske unije zapisali že v več svojih sodbah) obveznost obrazložitve postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta.

Vsebinsko primerljivo je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah. V odločitvi, številka 018-163/2016-4 z dne 22. 9. 2016, je Državna revizijska komisija na primer zapisala, da je določba tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, v skladu s katero je naročnik dolžan v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila (med drugim) navesti razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran, ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti kot enega temeljnih načel pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil (9. člen ZPVPJN v povezavi s 7. členom ZPVPJN). (Šele) izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o (ne)oddaji javnega naročila, zagotovi ponudnikom možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj jim omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti omenjene odločitve po lastni presoji odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Da pa bi mogli ponudniki sprejeti odločitev o (ne)uveljavljanju pravnega varstva, morajo biti v zadostni meri seznanjeni s konkretnimi ter jasnimi (in ne le z abstraktnimi ter pavšalnimi) razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da v obravnavani zadevi razlogi za zavrnitev vlagateljeve ponudbe v odločitvi o oddaji naročila niso pojasnjeni tako, da bi obrazložitev odločitve o oddaji naročila jasno in nedvoumno izražala razlogovanje naročnika do te mere, da bi se vlagatelj lahko seznanil z utemeljitvijo odločitve (s ciljem, da bi lahko uveljavljal in zaščitil svoje pravice ter preveril, ali je odločitev o oddaji naročila utemeljena ali ne), niti niso pojasnjeni do mere, da bi to Državni revizijski komisiji omogočalo izvajanje nadzora zakonitosti navedene odločitve. Naročnik ni konkretizirano navedel tistih ključnih podatkov oziroma dejstev, ki so ga vodili do zaključka, da »vlagatelj ni ustrezno dopolnil svoje ponudbe, zaradi česar vlagateljeva ponudba ni dopustna«. Naročnik namreč ni pojasnil, točno katerih dokumentov vlagatelj v svoji ponudbi ni predložil oziroma zakaj naročnik ocenjuje, da dokumentacija, ki jo je predložil vlagatelj v ponudbi in dopolnitvi ponudbe, ne ustreza. Državna revizijska komisija na tem mestu samo še dodaja, da je naročnik v pozivu z dne 22. 11. 2017 sicer navedel, v katerih delih vlagateljeva ponudba ni popolna in jo je potrebno dopolniti, vendar pa ta poziv po vsebini predstavlja zgolj povzetek ugotovljenih pomanjkljivosti vlagateljeve ponudbe, ne pa konkretiziranih ugotovitev naročnika o pomanjkljivostih ponudbe po prejemu vlagateljeve dopolnitve ponudbe.

Naročnik je ključne podatke, ki so narekovali zaključek, da vlagatelj tudi v dopolnitvi ponudbe ni ustrezno dopolnil svoje ponudbe, konkretiziral šele v odločitvi o zahtevku za revizijo (zlasti na šesti strani), s tem pa vlagatelju ni omogočil, da bi se ob prejemu odločitve o oddaji naročila (in pred morebitno vložitvijo zahtevka za revizijo) lahko seznanil z njeno utemeljitvijo in preveril, ali je ta utemeljena ali ne, Državni revizijski komisiji pa ni omogočil izvajanja nadzora njene zakonitosti.

Glede na navedeno, je vlagatelj v zahtevku za revizijo dokazal, da je naročnik s tem, ko svoje odločitve o oddaji naročila ni ustrezno obrazložil oziroma v njej ni na ustrezen način navedel razlogov za zavrnitev vlagateljeve ponudbe, kršil prvo alinejo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3. Posledično je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. 60402-60/2017-16 z dne 3. 1. 2018.

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka naročnika na podlagi druge povedi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje tega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3, to ob upoštevanju določb 90. člena ZJN-3 (v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3) ustrezno obrazloži, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT), priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek plačane takse za revizijski zahtevek v višini 2.089,16 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini priložil zahtevku za revizijo),
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 1.300 točk (1. točka tar. št. 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 727,97 EUR,
- izdatke v pavšalnem znesku po 11. členu OT v višini 23 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 12,88 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 2.830,01 EUR. Priglašene stroške nagrade za obrazloženo vlogo med postopkom (in s tem povezane izdatke po 11. členu OT) je Državna revizijska komisija zavrnila, saj v konkretnem primeru niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika, niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Državna revizijska komisija je rok za povračilo stroškov vlagatelju določila v 15 dneh od prejema tega sklepa (in ne »v 15 dneh od izdaje odločitve o zahtevku za revizijo«) ter posledično priznala obrestni del stroškovnega zahtevka od izteka navedenega roka. Skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.), v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, namreč rok za izpolnitev dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Naročnik ne more izpolniti obveznosti oziroma priti v zamudo z njeno izpolnitvijo preden ne prejme odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo, s katero se odloči o njegovi obveznosti povračila stroškov.

Naročnik je vlagatelju priznane stroške pravnega varstva v višini 2.830,01 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, dne 7. 3. 2017



Predsednica senata
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije












Vročiti:
– Slovenske železnice – Infrastruktura, družba za upravljanje in vzdrževanje železniške infrastrukture ter vodenje železniškega prometa, d.o.o., Kolodvorska ulica 11, 1000 Ljubljana
– Odvetniška pisarna Martelanc in Čamber Ristić, d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana
– ELCOND Ingeniring, d.o.o., Celovška cesta 150, 1000 Ljubljana
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
– v spis zadeve, tu

Natisni stran