018-010/2018 Snaga, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter Tadeje Pušnar, kot članice senata, in mag. Gregorja Šebenika, kot člana senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nadzor nad gradnjo naprave za mehansko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in kosovnih odpadkov v Mariboru«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika IEI, d.o.o., Ljubljanska ulica 9, 2000 Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Snaga, d.o.o., Nasipna ulica 64, 2000 Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 22. 2. 2018

odločila:

1. Zahtevku za revizijo z dne 12. 12. 2017 se ugodi tako, da se razveljavijo pogajanja, izvedena dne 17. 11. 2017, in vsa nadaljnja ravnanja naročnika, vključno z odločitvijo o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz naročnikovega dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« z dne 5. 12. 2017.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v znesku 1.927,60 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 8. 6. 2017 na portalu javnih naročil pod številko objave JN005755/2017-W01 objavil obvestilo o javnem naročilu »Nadzor nad gradnjo naprave za mehansko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in kosovnih odpadkov v Mariboru«, ki ga oddaja po postopku naročila male vrednosti z vključenimi pogajanji o ceni.
Dne 10. 7. 2017 je naročnik izdal in dne 11. 7. 2017 na portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila«, iz katerega izhaja, da je omenjeno javno naročilo oddal ponudniku Inženiring biro, d.o.o., Jezdarska ulica 2, 2000 Maribor. Vlagatelj je zoper odločitev o oddaji javnega naročila vložil zahtevek za revizijo z dne 18. 7. 2017, ki mu je Državna revizijska komisija s sklepom, št. 018-155/2017-5 z dne 25. 9. 2017, ugodila in izpodbijano odločitev razveljavila.
Naročnik je dne 5. 12. 2017 izdal in na portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila«, iz katerega je razbrati, da je navedeno javno naročilo po izvedenih pogajanjih, na katera vlagatelja zaradi ocene o nedopustnosti njegove ponudbe ni povabil, oddal ponudniku Inženiring biro, d.o.o., Jezdarska ulica 2, 2000 Maribor (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).
Vlagatelj, ki se je z oceno o nedopustnosti njegove ponudbe in z dejstvom že izvedenih pogajanj seznanil z objavo naročnikovega dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« z dne 5. 12. 2017, je pri naročniku vložil zahtevek za revizijo z dne 12. 12. 2017. Navaja, da je izpolnjevanje referenčnega pogoja, s katerim je naročnik zahteval dve uspešno izvedeni storitvi nadzora nad gradnjo objektov visoke gradnje z investicijsko vrednostjo gradbenih del (brez inštalacij in opreme) v znesku vsaj 1 mio EUR, v ponudbi (med drugim) izkazoval z referenčnim poslom »Regijski center za ravnanje z odpadki štajerske regije – izgradnja centra za ravnanje z odpadki II. reda Slovenska Bistrica«. Vlagatelj je na poziv naročnika dne 16. 10. 2017 predložil pojasnilo glede vrednosti referenčnega posla, v katerem je navedel, da vrednost gradbenih del (brez inštalacij in opreme) skupaj znaša 1.062.198,00 EUR brez DDV. Kakor je razvidno iz dokumenta »Skupna rekapitulacija«, predstavlja omenjena vrednost seštevek gradbenih del, ki so se v okviru istega projekta izvajala pod točko »3. Sortirnica«, slednja pa je bila (med drugim) sestavljena iz postavk »3.4 Gradbena dela – sortirnica« (973.579,00 EUR brez DDV) ter »3.5 Nadstrešek za balirane surovine« (88.619,00 EUR brez DDV). Ker seštevek navedenih postavk dosega vrednost 1.062.198,00 EUR brez DDV, to pomeni, da je referenčni pogoj izpolnjen. Četudi je omenjeni postavki kot sestavna dela sortirnice opredelil že investitor referenčnega posla in so bili poleg tega vsi deli zgrajeni na podlagi istega gradbenega dovoljenja, je naročnik iz vrednosti referenčnega posla brez pravne podlage izvzel vrednost postavke »Nadstrešek za balirane surovine«, posledično pa je kot vrednost referenčnega posla upošteval zgolj znesek 973.579,00 EUR brez DDV in tako neutemeljeno zaključil, da referenčni pogoj ni izpolnjen. Pri tem ne gre prezreti, da bi vrednost referenčnega posla tudi v primeru neupoštevanja vrednosti nadstreška še vedno znašala 973.579,00 EUR brez DDV, to je 1.187.766,38 EUR z DDV, in bi torej presegala zahtevano vrednost 1 mio EUR. Ker naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni nikjer določil, da se DDV v vrednost referenčnega posla ne všteva, bi moral pri ugotavljanju slednje navedeni znesek upoštevati skupaj z DDV. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je tabela za navedbo reference vsebovala polje za vnos vrednosti brez DDV. Ne gre namreč spregledati, da se lahko kot vsebina pogoja upošteva zgolj, kar je zapisano v okviru besedila pogoja samega, medtem ko vsebina obrazca na vsebino pogoja ne more vplivati. Če torej naročnik v okviru pogoja ne zahteva določenega podatka, zahteva pa ga v tabeli za navedbo reference, to še ne pomeni, da je ta podatek relevanten za presojo dopustnosti ponudbe. Glede na navedeno po mnenju vlagatelja ni mogoče trditi, da je bil obravnavani referenčni pogoj določen tako, da bi bilo vsakemu ponudniku jasno, da vrednosti nadstreška in DDV pri ugotavljanju njegovega izpolnjevanja ne bosta upoštevni. Vlagatelj naročniku očita tudi kršitev pravice do vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, ki naj bi jo naročnik storil s tem, da je vlagateljevo ponudbo neutemeljeno označil za nedopustno, posledično pa je njegovo zahtevo za vpogled zavrnil. Vlagatelj je vpogled zahteval, ker meni, da je naročnik kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov in je ponudbo izbranega ponudnika označil za dopustno, četudi je vrednost priglašenih referenčnih del izbranega ponudnika znašala manj kot 1 mio EUR, ponudbo vlagatelja pa je iz istega razloga označil za nedopustno. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija odločitev o oddaji javnega naročila razveljavi, poleg tega pa zahteva povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.
Naročnik je zahtevek za revizijo, ki ga je predhodno skupaj s pravnim poukom o pravici do izjasnitve posredoval izbranemu ponudniku (ta se o navedbah v zahtevku za revizijo, prejetem dne 19. 12. 2017, ni izjasnil), s sklepom z dne 8. 1. 2018 zavrnil kot neutemeljenega, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Zatrjuje, da je na obrazcu »Potrdilo o dobro opravljenem delu« tako za vrednost celotne pogodbe kot za investicijsko vrednost del referenčnega posla predvidel navedbo zneska brez DDV. S tem, ko je torej naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila na dveh mestih predvidel navedbo vrednosti, neposredno povezane z vsebino referenčnega pogoja, v znesku brez DDV, je omenjeni pogoj dodatno konkretiziral. Iz navedenega izhaja, da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določil referenčni pogoj, skladno s katerim je morala investicijska vrednost gradbenih del (brez inštalacij in opreme) znašati vsaj 1 mio EUR brez DDV. Temu pritrjuje korespondenca med naročnikom in vlagateljem, iz katere je razbrati, da je tudi vlagatelj med celotnim postopkom oddaje javnega naročila kot edino možno interpretacijo referenčnega pogoja štel, da mora investicijska vrednost gradbenih del (brez inštalacij ter opreme) znašati vsaj 1 mio EUR brez DDV. Po zatrjevanju naročnika mu je vlagatelj na podlagi poziva posredoval dokumentacijo za priglašeni referenčni posel »Objekt CERO Slovenska Bistrica«, na temelju katere je ugotovil, da investicijska vrednost relevantnih del (brez inštalacij in opreme) za omenjeni posel znaša 973.579,00 EUR brez DDV in ne 1.062.198,00 EUR brez DDV, kot je to navaja vlagatelj. Naročnik se je o pravilni vrednosti referenčnega posla prepričal na podlagi dokazil, ki jih je k dopisu priložil vlagatelj, zlasti na temelju vpogleda v predloženi slikovni material, ki je del končne situacije. Iz slednjega je namreč razvidno, da nadstrešek za balirane surovine predstavlja samostojen objekt, ki je fizično ločen od ostalih objektov centra za ravnanje z odpadki, torej tudi od sortirnice, ki jo je vlagatelj priglasil kot referenčni posel in ki se zato pri presoji izpolnjevanja referenčnega pogoja edina upošteva. Glede na navedeno so po oceni naročnika neutemeljene vlagateljeve trditve, da je investitor referenčnega posla omenjeni nadstrešek opredelil kot sestavni del sortirnice ter da so bili vsi deli zgrajeni na podlagi istega gradbenega dovoljenja. Dalje so po mnenju naročnika neutemeljene tudi vlagateljeve navedbe o domnevni neenakopravni obravnavi ponudnikov, saj jih vlagatelj ni konkretiziral, niti ni zanje predložil dokazov. Upoštevaje vse navedeno zahtevku za revizijo po prepričanju naročnika ni mogoče ugoditi.
Vlagatelj se je v vlogi z dne 15. 1. 2018, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 16. 1. 2018, opredelil do navedb naročnika iz odločitve o zahtevku za revizijo. V omenjeni vlogi vlagatelj vztraja pri dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih.
Državna revizijska komisija je v obravnavani zadevi dne 6. 2. 2018 na podlagi prvega odstavka 37. člena ZPVPJN podaljšala rok za sprejem odločitve.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, proučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Med strankama revizijskega postopka je spor o tem, ali je naročnik ravnal v skladu z določbami ZJN-3 in dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je vlagateljevo ponudbo na podlagi ugotovitve o neizpolnjevanju pogojev za sodelovanje, ki se nanašajo na tehnično sposobnost ponudnikov, ocenil kot nedopustno ter jo zavrnil, posledično pa vlagatelja ni povabil na pogajanja.
Ravnanje naročnika je treba presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, v skladu s katero je za dopustno šteti ponudbo, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika.

Naročnik ima v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-3 možnost, da določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na: a) ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, b) ekonomski in finančni položaj ter c) tehnično in strokovno sposobnost. Glede tehnične in strokovne sposobnosti lahko naročnik v skladu z desetim odstavkom 76. člena ZJN-3 določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Tehnične sposobnosti gospodarskega subjekta, ki jih naročnik preverja v skladu s 76. členom ZJN-3, lahko gospodarski subjekt glede na vrsto, količino ali pomen ter uporabo gradenj, blaga ali storitev izkaže na enega ali več načinov, med drugim tudi s seznamom najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih skupaj z zneski, datumi in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov. Zaradi zagotovitve ustrezne ravni konkurence lahko naročnik po potrebi navede, da bo upošteval dokazila o ustreznih dobavah blaga ali opravljenih storitvah izpred več kot treh let (točka b) osmega odstavka 77. člena ZJN-3).

Naročnik je v »Dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila 'Nadzor nad gradnjo naprave za mehansko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in kosovnih odpadkov v Mariboru' za oddajo javnega naročila po postopku oddaje naročila male vrednosti« (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija) pod poglavjem »10.2. Pogoji za sodelovanje« v točki »10.2.4. Tehnična in strokovna sposobnost« določil:

»Ponudnik mora izkazati, da je v zadnjih petih (5) letih pred rokom za prejem ponudb uspešno izvedel vsaj:
1) dve (2) storitvi nadzora nad gradnjo gospodarskih objektov visoke gradnje (kot na primer hale z razponom 15 m ali več ter svetlo višino 8 m ali več), katerih investicijska vrednost gradbenih del (brez inštalacij in opreme) znaša vsaj 1 mio € ali več;/…/.

INFORMACIJA ZA UGOTAVLJANJE SPOSOBNOSTI: Seznam referenčnih poslov na Prilogi št. 9 in NASLEDNJA DOKAZILA: Potrdilo o dobro opravljenem delu, izdano s strani referenčnega naročnika (ki mora biti investitor referenčnega posla) za vsako priglašeno referenco na Prilogi št. 10.«

Iz »Odločitve o oddaji javnega naročila« z dne 5. 12. 2017 izhaja, da je naročnik eno od dveh referenc, ki ju je vlagatelj priglasil za izkazovanje citiranega referenčnega pogoja, ocenil kot ustrezno, za drugo pa je ugotovil, da referenčnemu pogoju ne ustreza po vrednosti. Četudi naročnik v omenjeni »Odločitvi« konkretno ni navedel, katero referenco je štel za ustrezno in katero za neustrezno, je iz njegovih navedb v »Odločitvi« mogoče nedvoumno razbrati, da vrednostno neustrezno referenco po mnenju naročnika predstavlja referenčni posel »FIDIC nadzor nad gradnjo regionalnega centra za ravnanje z odpadki štajerske regije – izgradnja centra za ravnanje z odpadki II. reda Slovenska Bistrica« (to je CERO Slovenska Bistrica). Naročnik je namreč v »Odločitvi« navedel, da je pri pregledu končne situacije za projekt »Regijski center za ravnanje z odpadki štajerske regije – izgradnja centra za ravnanje z odpadki II. reda Slovenska Bistrica« z dne 14. 2. 2017 ugotovil, da je vlagatelj v skupni rekapitulaciji pod točko »3. Sortirnica« upošteval tudi vrednost nadstreška za balirane surovine, čeprav je iz slikovnega materiala, ki je del končne situacije, razvidno, da je nadstrešek samostojen objekt, ki je fizično ločen od ostalih objektov centra za ravnanje z odpadki, torej tudi od objekta sortirnice. Dejstvo, da je v skupni rekapitulaciji naveden in stroškovno zajet pod točko »3. Sortirnica«, pa samo po sebi po mnenju naročnika še ne pomeni, da se lahko njegova vrednost pri ugotavljanju izpolnjevanja referenčnega pogoja prišteje k vrednosti objekta sortirnice. Naročnik tako vrednosti nadstreška za balirane surovine pri skupni vrednosti gradbenih del brez inštalacij in opreme v primeru sortirnice ni upošteval, posledično pa je bila ta nižja od 1 mio EUR brez DDV. Na podlagi navedenega je naročnik zaključil, da vlagatelj predstavljenega referenčnega pogoja ne izpolnjuje.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik iz vrednosti referenčnega posla »Regijski center za ravnanje z odpadki štajerske regije – izgradnja centra za ravnanje z odpadki II. reda Slovenska Bistrica« neupravičeno izvzel vrednost gradbenih del na nadstrešku za balirane surovine v višini 88.619,00 EUR brez DDV, v posledici navedenega pa je neutemeljeno štel, da vrednost gradbenih del (brez inštalacij in opreme) v primeru omenjenega referenčnega posla znaša zgolj 973.579,00 EUR brez DDV. V zvezi z ugotavljanjem vrednostne ustreznosti referenčnega posla vlagatelj navaja še, da razpisna dokumentacija tudi sicer nikjer ne določa, da se DDV v vrednost referenčnega posla ne všteva. Za presojo izpolnjevanja referenčnega pogoja je zato – tako vlagatelj – relevantna izključno vrednost navedenih del skupaj z vštetim DDV. To pa po zatrjevanju vlagatelja pomeni, da je vrednost gradbenih del brez inštalacij in opreme v primeru navedenega referenčnega posla ustrezna tudi brez upoštevanja vrednosti gradbenih del na nadstrešku za balirane surovine, saj skupaj z DDV znaša 1.187.766,38 EUR.

Naročnik, nasprotno, v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo zatrjuje, da je v razpisnem obrazcu »Potrdilo o dobro opravljenem delu« predvidel vpis investicijske vrednosti del v znesku brez DDV, s čimer je obravnavani referenčni pogoj dodatno konkretiziral. Ker vrednost gradbenih del na sortirnici, ki jo je vlagatelj po navedbi naročnika priglasil kot referenčni posel in ki naj bi se zato edina upoštevala pri ugotavljanju vrednostne (ne)ustreznosti reference, znaša zgolj 973.579,00 EUR brez DDV, to je manj kot 1 mio EUR brez DDV, vlagatelj obravnavanega referenčnega pogoja po oceni naročnika ne izpolnjuje.

Med naročnikom in vlagateljem je torej spor o tem, ali je za presojo vrednostne ustreznosti priglašenega referenčnega posla (to je reference) relevantna investicijska vrednost gradbenih del brez inštalacij in opreme skupaj z vštetim DDV ali brez vštetega DDV. Stranki se tudi ne strinjata glede vprašanja, ali je potrebno pri presoji vrednostne ustreznosti referenčnega posla upoštevati zgolj investicijsko vrednost del, ki so bila v višini 973.579,00 EUR brez DDV izvedena na sortirnici, ali (poleg slednje) tudi investicijsko vrednost del, ki so bila v višini 88.619,00 EUR brez DDV izvedena na nadstrešku za balirane surovine (bodisi kot sestavnem delu objekta sortirnice bodisi kot samostojnem objektu).

Drugače povedano to pomeni, da med strankama ni spora o tem, da je treba pri ugotavljanju vrednostne ustreznosti referenčnega posla upoštevati investicijsko vrednost omenjenih del na sortirnici v višini 973.579,00 EUR brez DDV, pač pa je med njima spor glede vprašanja, ali je pri tem potrebno (poleg navedene vrednosti del na sortirnici) upoštevati še investicijsko vrednost relevantnih del na nadstrešku.

Ker je torej med strankama nesporno, da se pri ugotavljanju vrednostne ustreznosti referenčnega posla nedvomno upošteva (vsaj) investicijska vrednost del na sortirnici, in naročnik obenem ne zanika vlagateljeve navedbe, da slednja skupaj z DDV znaša 1.187.766,38 EUR, je Državna revizijska komisija najprej obravnavala spor med strankama o tem, ali je treba – glede na določilo navedenega referenčnega pogoja – pri presoji izpolnjevanja slednjega upoštevati investicijsko vrednost omenjenih del skupaj z vštetim DDV ali brez vštetega DDV. V kolikor bi se namreč ugotovilo, da je za presojo vrednostne ustreznosti referenčnega posla relevantna investicijska vrednost del skupaj z vštetim DDV, bi to pomenilo, da je referenčni pogoj po vrednosti (več kot 1 mio EUR) izpolnjen že z investicijsko vrednostjo zahtevanih del, ki so bila v višini 1.187.766,38 EUR izvedena zgolj na sortirnici (brez nadstreška). Posledično bi za odločitev v dani zadevi postale irelevantne navedbe vlagatelja o tem, da je potrebno pri ugotavljanju vrednostne ustreznosti referenčnega posla upoštevati tudi investicijsko vrednost omenjenih del na nadstrešku, ki zato ne bi terjale vsebinske obravnave.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji v točki »10.2.4. Tehnična in strokovna sposobnost« poglavja »10.2. Pogoji za sodelovanje« v okviru zgoraj citiranega referenčnega pogoja določil, da mora investicijska vrednost gradbenih del (brez inštalacij in opreme) znašati vsaj 1 mio EUR. Kot dokazilo o izpolnjevanju pogoja je zahteval predložitev izpolnjenega obrazca »Potrdilo o dobro opravljenem delu« (Priloga št. 10), v katerem je bilo treba na predvideno mesto vpisati višino investicijske vrednosti del brez DDV.

Četudi torej naročnik v okviru samega besedila referenčnega pogoja res ni določil, da se DDV v višino investicijske vrednosti omenjenih del ne všteva, kot to zatrjuje vlagatelj, pa gre obenem ugotoviti, da po drugi strani v besedilu pogoja ni določil niti, da se DDV v višino investicijske vrednosti omenjenih del všteva. To pa pomeni, da naročnik vprašanja, ali se DDV v višino investicijske vrednosti del všteva ali ne, v okviru besedila referenčnega pogoja ni uredil.

Ne glede na dejstvo, da naročnik vprašanja vštevanja DDV v višino investicijske vrednosti del ni razrešil v samem besedilu referenčnega pogoja, pa gre ugotoviti, da je omenjeno vprašanje v razpisni dokumentaciji vendarle uredil. Naročnik je namreč v razpisni dokumentaciji kot dokazilo o izpolnjevanju navedenega pogoja določil predložitev obrazca »Potrdilo o dobro opravljenem delu« (Priloga št. 10), v katerem je zahteval navedbo investicijske vrednosti del brez vštetega DDV. Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija pritrjuje navedbi naročnika, da je s tem, ko je omenjeno zahtevo v zvezi z DDV določil v razpisnem obrazcu, slednjega pa je v obliki dokazila o izpolnjevanju obravnavanega referenčnega pogoja vključil v razpisno dokumentacijo, omenjeni pogoj glede zahtevane vrednosti del dodatno konkretiziral.

Takšnega zaključka ne more spremeniti niti trditev vlagatelja, da vsebina obrazca »Potrdilo o dobro opravljenem delu« na samo besedilo in s tem na vsebino pogoja ne more vplivati. Čeprav je res, da omenjeni obrazec predstavlja (zgolj) dokazilo o izpolnjevanju referenčnega pogoja, pa vendarle ne gre prezreti, da je tudi dokazilo o izpolnjevanju pogoja (vključno z morebitnimi, na njem navedenimi zahtevami) del razpisne dokumentacije. Glede na navedeno gre torej pritrditi zatrjevanju naročnika, da je s tem, ko je v razpisno dokumentacijo vključil dokazilo, to je obrazec »Potrdilo o dobro opravljenem delu«, na katerem je v zvezi z obravnavanim referenčnim pogojem zahteval navedbo investicijske vrednosti del v EUR brez DDV, omenjena zahteva postala del razpisne dokumentacije (smiselno primerjaj odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-254/2016 z dne 10. 2. 2017). Državna revizijska komisija zato ne more slediti navedbi vlagatelja, da razpisna dokumentacija vštevanja DDV v primeru navedenega referenčnega pogoja ni izključevala oziroma da naročnik v razpisni dokumentaciji ni nikjer določil, da se DDV v vrednost referenčnega posla ne všteva.

Na predstavljene ugotovitve ne more vplivati sklicevanje vlagatelja na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi, št. 018-155/2017, saj se slednja po dejanskem stanju bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. V obravnavani zadevi je naročnik referenčni pogoj glede vprašanja vštevanja DDV v investicijsko vrednost omenjenih del dodatno konkretiziral z zahtevo v razpisnem obrazcu, kar pomeni, da sta za ugotovitev vsebine pogoja relevantna tako besedilo pogoja kot predpisano dokazilo. Za razliko od navedenega pa je iz vsebine odločitve Državne revizijske komisije v zadevi, št. 018-155/2017, razbrati, da je (isti) naročnik (isti) referenčni pogoj glede vprašanja (ne)upoštevanja vrednosti inštalacij ter opreme v okviru investicijske vrednosti gradbenih del v celoti razrešil že v okviru besedila pogoja samega (brez dodatne konkretizacije v razpisnem obrazcu), kar pomeni, da je bilo v omenjeni zadevi za ugotovitev vsebine pogoja zato relevantno zgolj besedilo pogoja samega (ne pa tudi dokazilo).

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da je bil v konkretnem primeru omenjeni referenčni pogoj glede vrednosti jasen in je zahteval investicijsko vrednost gradbenih del brez inštalacij ter opreme v višini vsaj 1 mio EUR brez vštetega DDV.

Zaključek o jasnosti omenjenega pogoja je dodatno potrjen z dejstvom, da je tudi vlagatelj v postopku oddaje javnega naročila štel, da mora investicijska vrednost navedenih del znašati vsaj 1 mio EUR brez DDV (in ne 1 mio EUR z DDV, kot to zatrjuje v postopku pravnega varstva). Iz vsebine naročnikovega dopisa »Poziv na dopolnitev in podaljšanje veljavnosti ponudbe« z dne 10. 10. 2017 namreč izhaja, da je naročnik, kot navaja tudi sam, vlagatelja pozval na predložitev dokaza, iz katerega bo razvidno, da je investicijska vrednost del brez inštalacij in opreme v primeru navedenega referenčnega posla znašala »več kot 1.000.000,00 EUR brez DDV«. Iz vsebine vlagateljevega dopisa »Nadzor nad gradnjo naprav za mehansko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in kosovnih odpadkov v Mariboru« z dne 18. 10. 2017 je razbrati, da vlagatelj izključitvi vrednosti DDV iz investicijske vrednosti del, ki je izhajala iz »Poziva« naročnika, ni nasprotoval, pač pa je v dopisu z dne 18. 10. 2017 tudi sam navedel investicijsko vrednost zahtevanih del brez DDV.

Ob dejstvu, da je torej naročnik v razpisni dokumentaciji na nedvoumen način zahteval investicijsko vrednost del brez DDV, za odločitev v dani zadevi ne more biti relevantna vlagateljeva navedba, da so naročniki v javnem sektorju v skladu z določili Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (Uradni list RS, št. 60/06 s sprem.) dolžni že v fazi načrtovanja projekta v investicijsko vrednost vključiti DDV, kot tudi ne trditev, da je v fazi izvajanja investicije v pogodbi vsebovana končna pogodbena vrednost z vključenim DDV.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da je – glede na določbe razpisne dokumentacije – za presojo izpolnjevanja referenčnega pogoja relevantna investicijska vrednost gradbenih del brez vštetega DDV, ki mora brez inštalacij in opreme znašati vsaj 1 mio EUR. Ker pa vlagatelj navedene vrednosti zgolj z gradbenimi deli v višini 973.579,00 EUR brez DDV, izvedenimi na sortirnici, ne dosega, je Državna revizijska komisija v nadaljevanju ugotavljala, ali je potrebno pri presoji izpolnjevanja referenčnega pogoja upoštevati tudi investicijsko vrednost omenjenih del na nadstrešku za balirane surovine.

Kot izhaja iz »Odločitve o oddaji javnega naročila«, naročnik vrednosti gradbenih del na nadstrešku ni upošteval, saj je ugotovil, da je nadstrešek samostojen objekt, ki je fizično ločen od ostalih objektov centra za ravnanje z odpadki, torej tudi od objekta sortirnice. Ob upoštevanju dejstva, da med strankama postopka ni spora o tem, da sortirnica (kot objekt) nedvomno sodi v okvir predmeta priglašenega referenčnega posla, obenem pa je med njima nesporno tudi, da je sortirnico treba upoštevati pri presoji izpolnjevanja vrednostnega elementa referenčnega pogoja, je Državna revizijska komisija najprej ugotavljala, ali je nadstrešek za balirane surovine fizično del objekta sortirnice, kot to zatrjuje vlagatelj, ali pa gre za samostojen objekt, kot to navaja naročnik. V kolikor bi se namreč izkazalo, da je nadstrešek (v fizičnem smislu) del objekta sortirnice, bi to pomenilo, da je vrednost del na nadstrešku nedvomno treba upoštevati pri presoji izpolnjevanja referenčnega pogoja.

Vlagatelj navedbo o nadstrešku za balirane surovine kot delu objekta sortirnice utemeljuje z zatrjevanjem, da je postavko nadstreška kot sestavnega dela objekta sortirnice določil že sam investitor referenčnega posla, poleg tega je bil nadstrešek zgrajen na podlagi istega gradbenega dovoljenja ter v okviru istega projekta kot sortirnica, ki brez nadstreška za balirane surovine ni funkcionalna in ne dosega osnovnih zahtev iz gradbenega dovoljena.

Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v dokument »Skupna rekapitulacija« za projekt »Regijski center za ravnanje z odpadki štajerske regije – izgradnja centra za ravnanje z odpadki II. reda Slovenska Bistrica«, ki ga je na podlagi naročnikovega poziva z dne 10. 10. 2017 v prilogi dopisa z dne 18. 10. 2017 predložil vlagatelj, ugotavlja, da sta v njem pod točko »3. Sortirnica« res navedeni tudi postavki »3.4 Gradbena dela – sortirnica« v vrednosti 973.579,00 EUR brez DDV in »3.5 Nadstrešek za balirane surovine« v vrednosti 88.619,00 EUR brez DDV, kot to zatrjuje vlagatelj. Vendar zgolj dejstvo, da je postavka »Nadstrešek« v omenjenem dokumentu zajeta pod točko »3. Sortirnica«, samo po sebi še ne pomeni, da je nadstrešek za balirane surovine tudi fizično del objekta sortirnice, posledično pa tudi ne, da ga je kot sestavni del sortirnice (v fizičnem smislu) določil že investitor referenčnega posla. Ker vlagatelj ni predlagal vpogleda v gradbeno dovoljenje (slednjega, čeprav se nanj sklicuje, tudi ni priložil k zahtevku za revizijo), poleg tega pa ni predlagal izvedbe morebitnega drugega dokaza, ni izkazana niti njegova navedba, da je bil omenjeni nadstrešek zgrajen na podlagi istega gradbenega dovoljenja kot sortirnica, kakor tudi ne trditev, da sortirnica brez nadstreška za balirane surovine ne dosega osnovnih zahtev iz gradbenega dovoljenja.

Državna revizijska komisija na podlagi navedenega zaključuje, da vlagatelj ni uspel izkazati navedbe, da nadstrešek za balirane surovine v fizičnem smislu predstavlja del objekta sortirnice. Posledično je Državna revizijska komisija za utemeljeno štela (nasprotno) navedbo naročnika o tem, da je nadstrešek samostojen objekt, pri čemer se je na temelju vpogleda v dokument »Skupna rekapitulacija« za projekt »Regijski center za ravnanje z odpadki štajerske regije – izgradnja centra za ravnanje z odpadki II. reda Slovenska Bistrica« za resnično izkazala vlagateljeva navedba o tem, da je bil nadstrešek za balirane surovine v vrednosti 88.619,00 EUR brez DDV zgrajen v okviru navedenega projekta, to je v okviru istega projekta kot sortirnica (čemur naročnik tudi sicer ni nasprotoval).
Naročnik je v razpisno dokumentacijo pod poglavje »5. Predmet javnega naročila« vključil točko »5.1. Opis predmeta javnega naročila«, v kateri je izrecno navedel, da predmet konkretnega javnega naročila predstavlja »/…/izvedba storitev nadzora nad gradnjo objektov za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in kosovnih odpadkov (v nadaljevanju: sortirnica)/…/«. Kakor je bilo že navedeno, je naročnik med pogoji za sodelovanje v obravnavanem postopku javnega naročanja od ponudnikov zahteval, da izkažejo, da so v določenem časovnem obdobju uspešno izvedli vsaj dve storitvi nadzora nad gradnjo gospodarskih objektov visoke gradnje (kot na primer hale z razponom 15 m ali več ter svetlo višino 8 m ali več), katerih investicijska vrednost gradbenih del brez inštalacij in opreme je znašala vsaj 1 mio EUR brez DDV.

Glede vlagateljeve navedbe o nejasnosti predstavljenega referenčnega pogoja (kot celote) in s tem povezane razlage slednjega gre izpostaviti zlasti, da predmet konkretnega javnega naročila po navedbi naročnika v razpisni dokumentaciji predstavlja nadzor nad gradnjo ne zgolj enega, ampak več objektov za obdelavo odpadkov (za katere se v nadaljevanju razpisne dokumentacije uporablja skupni izraz »sortirnica«). Ker je naročnik ob takšni opredelitvi predmeta javnega naročila v okviru navedenega referenčnega pogoja zahteval dve izkazani storitvi nadzora nad gradnjo objektov visoke gradnje (»objektov« v množini), je bilo mogoče pogoj – zlasti ob upoštevanju v drugem odstavku 76. člena ZJN-3 določene zahteve po povezanosti pogojev za sodelovanje s predmetom javnega naročila – razumeti (tudi) na način, da so morali ponudniki izkazati uspešno izvedbo dveh storitev (in torej priglasiti dve referenci), predmet vsake storitve (oziroma vsake reference) pa je obsegal nadzor nad gradnjo (več) gospodarskih objektov visoke gradnje, katerih investicijska vrednost gradbenih del brez inštalacij in opreme je skupaj znašala vsaj 1 mio EUR brez DDV.

Na predstavljeni način je referenčni pogoj razumel tudi vlagatelj, ki je na »Seznamu referenčnih poslov« (Priloga št. 9) navedel dve referenci oziroma dva referenčna posla, med njima tudi projekt »FIDIC nadzor nad gradnjo regionalnega centra za ravnanje z odpadki štajerske regije – izgradnja centra za ravnanje z odpadki II. reda«, ki torej kot celota predstavlja en referenčni posel in s tem eno referenco. Da je vlagatelj kot referenčni posel priglasil celoten navedeni projekt in ne zgolj objekta sortirnice, kot to prvič šele v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo in zato prepozno zatrjuje naročnik (prim. šesti odstavek 29. člena ZPVPJN), izhaja tudi iz »Potrdila o dobro opravljenem delu« (Priloga št. 10), ki ga je v ponudbi predložil vlagatelj.

Naročnik ne zanika vlagateljeve navedbe (potrjene tudi z vpogledom v dokument »Skupna rekapitulacija« za projekt »Regijski center za ravnanje z odpadki štajerske regije – izgradnja centra za ravnanje z odpadki II. reda Slovenska Bistrica«), da sta bila v okviru omenjenega projekta zgrajena tako sortirnica kot nadstrešek.

Ob dejstvu, da je bil torej v okviru omenjenega projekta, ki kot celota predstavlja priglašeni referenčni posel, zgrajen tudi nadstrešek za balirane surovine, naročnik pa hkrati ne zatrjuje in posledično ne dokazuje, da omenjeni nadstrešek ne predstavlja gospodarskega objekta visoke gradnje, je utemeljena navedba vlagatelja, da naročnik pri presoji izpolnjevanja referenčnega pogoja ni imel podlage iz referenčnega posla izvzeti nadstreška ter priglašenemu poslu s tem zmanjšati vrednosti.

Na tem mestu Državna revizijska komisija v povezavi z navedbami naročnika, da vlagatelj v dani zadevi zahteva, naj naročnik v okviru istega referenčnega posla upošteva tako sortirnico kot nadstrešek, ki sta dva samostojna, med seboj ločena objekta, po drugi strani pa je v zadevi, ki jo je Državna revizijska komisija obravnavala pod št. 018-155/2017, zatrjeval, da je pri presoji referenčnega pogoja v primeru izbranega ponudnika dopustno upoštevati zgolj sortirnico, ne pa tudi skladišča sortirnice, pojasnjuje, da se predstavljeni navedbi vlagatelja nanašata na dva različna referenčna pogoja. Medtem ko se prvi, za konkretno zadevo relevantni referenčni pogoj, nanaša na gospodarske objekte visoke gradnje (ki jih torej naročnik ni določneje konkretiziral), je vlagatelj predstavljene navedbe v zadevi, št. 018-155/2017, podal v povezavi z drugim referenčnim pogojem, ki pa se nanaša izključno na izrecno navedene objekte (to je na sortirnico, kompostarno in objekt za mehansko biološko obdelavo odpadkov).

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo navajal tudi, da je naročnik po njegovem mnenju kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3), saj je ponudbo izbranega ponudnika označil za dopustno, četudi vrednost priglašenih referenčnih del izbranega ponudnika znaša manj kot 1 mio EUR, ponudbo vlagatelja pa je iz istega razloga označil za nedopustno. Da bi lahko svoje trditve o neenakopravni obravnavi dokazal, je vlagatelj, kot navaja sam, zahteval vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, ki pa mu ga naročnik zaradi neupravičene označitve njegove ponudbe kot nedopustne ni dovolil. Predstavljenih navedb vlagatelja v zvezi s kršitvijo načela enakopravne obravnave ponudnikov in pravice do vpogleda Državna revizijska komisija ni obravnavala, saj je zahtevku za revizijo ugodila že na temelju drugih razlogov, kar pomeni, da njihova obravnava položaja vlagatelja v konkretnem postopku javnega naročanja v ničemer ne bi spremenila.

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da je naročnik kršil 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 v povezavi s 76. členom ZJN-3 ter določila razpisne dokumentacije, ko je zaradi neizpolnjevanja obravnavanega pogoja za sodelovanje, ki se nanaša na tehnično sposobnost, ponudbo vlagatelja zavrnil kot nedopustno, posledično pa vlagatelja ni povabil na pogajanja.

Državna revizijska komisija je zato na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila tako, da je razveljavila pogajanja, izvedena dne 17. 11. 2017, in vsa nadaljnja ravnanja naročnika, vključno z odločitvijo o oddaji javnega naročila, kot je izhajala iz naročnikovega dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« z dne 5. 12. 2017.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija naročnika napotuje, naj v primeru, če bo nadaljeval in zaključil postopek javnega naročanja z izbiro najugodnejšega ponudnika, izpolnjevanje pogojev za sodelovanje ponudnikov ugotavlja na način, ki bo skladen z določbami ZJN-3 in razpisno dokumentacijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval tudi povrnitev stroška takse za predrevizijski in revizijski postopek, plačane v znesku 1.927,60 EUR (gl. potrdilo o plačilu takse z dne 12. 12. 2017).

Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je Državna revizijska komisija v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN vlagatelju kot potreben strošek za postopek pravnega varstva priznala plačano takso v višini 1.927,60 EUR.

Glede na navedeno je naročnik dolžan vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v znesku 1.927,60 EUR, in sicer v roku 15 dni, ki skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN teče od dneva prejema tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 22. 2. 2018

Predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije







Vročiti:
- IEI, d.o.o., Ljubljanska ulica 9, 2000 Maribor,
- Snaga, d.o.o., Nasipna ulica 64, 2000 Maribor,
- Inženiring biro, d.o.o., Jezdarska ulica 2, 2000 Maribor,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve.

Natisni stran