018-017/2018 Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Boruta Smrdela, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izvedba SVTK del v okviru projekta Modernizacija Kočevske proge - 3. faza«, na podlagi pritožbe vlagatelja Iskra, d.d., Stegne 21, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Neffat, o.p., d.o.o., Miklošičeva cesta 18, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Tržaška cesta 19, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 7.2.2018

odločila:

1. Pritožbi se ugodi in se razveljavi naročnikov sklep o zavrženju zahtevka za revizijo št. 43001-307/2016/67 z dne 11.1.2018. Naročnik mora o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih pogojev, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

2. Odločitev o stroških vlagatelja, nastalih v pritožbenem postopku, se pridrži za končno odločitev o zahtevku za revizijo.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 4.11.2016, pod št. objave JN007011/2016, in v Uradnem listu EU dne 5.11.2016, pod št. objave 2016/S 214-389331.

Naročnik je na Portalu javnih naročil dne 20.12.2017 objavil odločitev o oddaji naročila, s katero je predmetno javno naročilo oddal skupini ponudnikov (1) Siemens AG Österreich, Siemensstrasse 90, Dunaj (2) Siemens, d.o.o., Letališka cesta 29c, Ljubljana in (3) Ostria, d.o.o., Sojerjeva ulica 40, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), medtem ko je ponudbo, ki jo je oddal vlagatelj skupaj s partnerjema SŽ - ŽGP Ljubljana, d.d., Ob zeleni jami 2, Ljubljana in AŽD Praha, s.r.o., Žirovnická 3146/2, Praga, zavrnil kot nedopustno.

Vlagatelj je z vlogo z dne 5.1.2018 vložil zahtevek za revizijo, v katerem med drugim zatrjuje:
– da naročnik ni (ponovno) pregledal in ocenil vlagateljeve ponudbe ter da naročnik ponudbe izbranega ponudnika ni ocenil,
– da odločitev o oddaji naročila ni ustrezno obrazložena, ker naročnik ni navedel razlogov za zavrnitev vlagateljeve ponudbe, temveč zgolj pojasnjuje, da je vlagateljeva ponudba nedopustna, kot tudi ne značilnosti in prednosti izbrane ponudbe,
– da je naročnik vlagatelju kršil pravico do vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, v posledici pa vlagatelj zahteva vpogled v ponudbo izbranega ponudnika,
– da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določil nejasna merila, ki omogočajo različne interpretacije ponudnikov, v posledici pa so ponudbe zaradi različnega razumevanja in navajanja podatkov medsebojne neprimerljive, posledično pa izbira najugodnejše ponudbe ni mogoča, zato je potrebno celotni postopek oddaje javnega naročila razveljaviti oz. ponoviti,
– da je Tabelo 4a izpolnil glede na razumevanje naročnikovih navodil.
Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev celotnega postopka oddaje javnega naročila, podredno pa razveljavitev odločitve o oddaji naročila. V vsakem primeru pa zahteva povrnitev stroškov postopka pravega varstva.

Naročnik je vlagateljev zahtevek za revizijo s sklepom št. 43001-307/2016/67 z dne 11.1.2018 zavrgel in zavrnil zahtevo za povračilo stroškov pravnega varstva. Naročnik pojasnjuje, da je Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-153/2017-15 v obrazložitvi navedla, da je vlagateljeva ponudba nedopustna. Naročnik je navedeno pravnomočno odločitev upošteval in vlagateljevo ponudbo zavrnil kot nedopustno. Naročnik zatrjuje, da vlagatelj ne izkazuje aktivne legitimacije. Za potrebe aktivne legitimacije bi moral vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjevati, da bi mu bilo lahko javno naročilo oddano, če bi se njegove revizijske navedbe izkazale za utemeljene. Iz vlagateljevih navedb izhaja, da mu predmetno javno naročilo ne more biti več dodeljeno in da bi naročnik zaradi očitane neskladnosti moral postopek razveljaviti in ponoviti postopek. Ker vlagatelj v predmetnem postopku ne more pridobiti javnega naročila in ker vlagatelju ne more nastati škoda v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, vlagatelju ni mogoče priznati aktivne legitimacije. Vlagatelj ne zatrjuje, da je njegova ponudba dopustna, ampak bi z vpogledom in kasnejšim zatrjevanjem rad dokazal, da ponudba izbranega ponudnika ni dopustna. Vlagateljev zahtevek za revizijo bi se v delu, ki se nanaša na očitke o neenakopravni obravnavi, lahko vsebinsko obravnaval le, če bi vlagatelj zatrjeval, da bi tudi njegova ponudba morala biti označena kot dopustna. Naročnik kot dodatni razlog za zavrženje zahtevka za revizijo navaja, da je le-ta prepozen, saj ga vlagatelj vlaga zoper merila za izbor najugodnejše ponudbe. Naročnik je ponovil postopek pregleda in ocenjevanja ponudb, v odločitvi o oddaji naročila pa ni ponovno navajal vseh podrobnosti z nedopustnostjo vlagateljeve ponudbe, ampak se je skliceval na ugotovitve Državne revizijske komisije, kar pa ne pomeni, da vlagatelj ni mogel razumeti razlogov za zavrnitev ponudbe. Naročnik še sklepa, da vložitev zahtevka za revizijo predstavlja zlorabo pravnega varstva.

Zoper sklep o zavrženju zahtevka za revizijo je vlagatelj z vlogo z dne 18.1.2018 vložil pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da je v zahtevku za revizijo uveljavljal več pravovarstvenih zahtevkov, za vsakega posebej pa je utemeljeval aktivno legitimacijo. Vlagatelj ne more zatrjevati in dokazati, da je njegova ponudba dopustna, če se ni seznanil z razlogi za zavrnitev njegove ponudbe. Naročnik o delu zahtevka za revizijo, ki se nanaša na vpogled, ni odločil. Vlagatelj se ne strinja, da so prepozni očitki o nejasnih naročnikovih zahtevah in posledično o nezmožnosti oddaje javnega naročila. Ker ocenjevanja ponudb naročnik ni izvedel (zaradi nejasnih zahtev naročnik ocenjevanja ponudb ni mogel izvesti), vlagatelj ne more zatrjevati, da je njegova ponudba dopustna in da je ponudba izbranega ponudnika nedopustna. Sklicujoč se na prakso Državne revizijske komisije vlagatelj nadalje zatrjuje, da mu za priznanje aktivne legitimacije za vsebinsko presojo očitkov o neenakopravni obravnavi ponudnikov ni potrebno zatrjevati in izkazati dopustnosti svoje ponudbe. Poleg tega iz prakse sodišča EU izhaja, da je potrebno pravni interes razlagati na način, da zajema potencialno izvedbo novega javnega naročila. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 22.1.2018 odstopil pritožbo in dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.


Med strankama je sporno vprašanje, ali je naročnik ravnal skladno s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN, s tem, ko je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrgel, ker naj vlagatelj ne bi bil aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo.

Iz prvega odstavka 26. člena ZPVPJN izhaja, da naročnik po prejemu zahtevka za revizijo (med drugim) preveri, ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena tega zakona. Če naročnik ugotovi, da ta procesni pogoj ni izpolnjen, naročnik zavrže zahtevek za revizijo (prim. tretji odstavek 26. člena ZPVPJN). Izkazovanje aktivne legitimacije je torej procesni pogoj (oz. procesna predpostavka), ki mora biti izpolnjen, da bi bil vlagatelj upravičen do konkretnega pravnega varstva oz. do meritornega (vsebinskega) odločanja o zahtevku za revizijo.

Aktivno legitimacijo v predrevizijskem in revizijskem postopku ureja ZPVPJN v 14. členu. Skladno s prvim odstavkom 14. člena ZPVPJN se aktivna legitimacija prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda. Iz navedene določbe izhaja, da morata biti za priznanje aktivne legitimacije hkrati (kumulativno) izpolnjena dva pogoja: (1) interes za dodelitev naročila in (2) izkazan nastanek škode ali vsaj možnost nastanka škode zaradi domnevne kršitve naročnika. Vlagatelj mora torej, da bi se mu priznalo upravičenje za vložitev zahtevka za revizijo, poleg interesa za dodelitev naročila vsaj verjetno izkazati, da je zatrjevana kršitev vplivala na njegov pravni položaj tako, da mu je ali da bi mu lahko zaradi tega nastala škoda.

Šteje se, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo (drugi odstavek 14. člena ZPVPJN). V obravnavanem primeru je vlagatelj oddal pravočasno ponudbo (prim. Zapisnik o odpiranju ponudb z dne 14.2.2017) in s tem izpolnil prvi del pogoja za priznanje aktivne legitimacije, kot ga opredeljuje ZPVPJN.

Glede nastanka škode oziroma možnosti njenega nastanka kot drugega pogoja za priznanje aktivne legitimacije gre pojasniti, da mora biti ta povezana z zatrjevano kršitvijo in se v vsakem postopku ugotavlja posamično, ob upoštevanju danih okoliščin konkretnega primera (na primer predmeta naročila, vrste postopka, faze postopka, konkretnih očitkov, ki so predmet zahteve za pravno varstvo, ipd.). Zakon za priznanje aktivne legitimacije ne zahteva konkretiziranja škode, ampak zahteva le izkaz določene stopnje verjetnosti njenega nastanka. Da pa bi bila možnost nastanka škode verjetna, mora biti podana (vsaj hipotetična) vzročna zveza med zatrjevano naročnikovo kršitvijo pravil o javnem naročanju (zatrjevanim protipravnim ravnanjem) in zatrjevanim prikrajšanjem na strani vlagatelja, ki je nastalo (ali bi utegnilo nastati) zaradi naročnikove kršitve teh pravil (škodno posledico). Če med zatrjevano kršitvijo in možnostjo nastanka škode ni mogoče vzpostaviti vzročne zveze, tudi ni mogoče govoriti o aktivni legitimaciji v smislu 14. člena ZPVPJN. In obratno: če je mogoče med zatrjevano kršitvijo in možnostjo nastanka škode vzpostaviti vzročno zvezo, je treba aktivno legitimacijo priznati.

Naročnik je zahtevek za revizijo zavrgel z obrazložitvijo, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da je njegova ponudba dopustna, posledično pa vlagatelj ni izkazal, da bi mu lahko bilo, če si se njegove revizijske navedbe izkazale za utemeljene, javno naročilo dodeljeno v okviru predmetnega postopka javnega naročanja.

V obravnavanem primeru gre ugotoviti, da je naročnik vlagateljevo ponudbo zavrnil kot nedopustno. Ne glede na vprašanje, ali je vlagateljeva ponudba »po merilih ugodnejša od izbrane« (kot to izhaja iz odločitve o oddaji naročila) ali pa naročnik vlagateljeve ponudbe ni uvrstil v ocenjevanje ponudb glede na merila za oddajo javnega naročila (kot to izhaja iz navedb strank in odstopljene spisovne dokumentacije), ima vlagatelj pravico, da v postopku pravnega varstva izpodbija utemeljenost zavrnitve njegove ponudbe. Vlagatelj tako lahko v zahtevku za revizijo zatrjuje naročnikove kršitve pri pregledu njegove ponudbe oz. da naročnik njegove ponudbe ne bi smel zavrniti. Navedenega ne morejo spremeniti morebitni predhodni postopki pravnega varstva, saj je pravno varstvo ponudnika, čigar ponudbo je naročnik izbral kot najugodnejšega, v primeru, če je zahtevku za revizijo ugodeno in je odločitev o oddaji naročila, s katero je bila njegova ponudba izbrana kot najugodnejša, razveljavljena, zagotovljeno v novem postopku pravnega varstva, ki ga lahko sproži z vložitvijo zahtevka za revizijo zoper novo odločitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila (prim. npr. odločitve Državne revizijske komisije št. 018-124/2011, 018-449/2011, 018-361/2013). V zvezi s sklicevanjem strank na (predhodni) postopek pravnega varstva, ki ga je Državna revizijska komisija vodila pod opr. št. 018-153/2017, gre pojasniti, da je v navedenem postopku Državna revizijska komisija odločala o zakonitosti oddaje javnega naročila, kot je izhajala iz takratne naročnikove odločitve o oddaji naročil z dne 29.6.2017, in v mejah takratnega zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija je s sklepom št. 018-153/2017-15 takratnemu vlagatelju zahtevka za revizijo (tj. sedanji izbrani ponudnik) ugodila in razveljavila takratno odločitev o oddaji naročila, s katero je naročnik predmetno javno naročilo oddal tokratnemu vlagatelju. S tem se je postopek vrnil ponovno ocenjevanje in preverjanje ponudb, naročnik pa je bil dolžan na podlagi izvedenega preverjanja in ocenjevanja ponudb sprejeti novo odločitev o oddaji naročila. Pritrditi gre naročniku, da je Državna revizijska komisija v obrazložitvi izpostavljene odločitve v zvezi s ponudbo tokratnega vlagatelja zahtevka za revizijo, ki je bil na podlagi takratne odločitve o oddaji naročila izbran kot najugodnejši ponudnik, ki je oddal dopustno ponudbo, ugotovila, da »naročnik ni imel podlage v ZJN-3 in določbah dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila za zaključek, da je izbrani ponudnik Tabelo 4a izpolnil skladno z navodili naročnika in da je ponudba izbranega ponudnika dopustna«. Vendar navedeno ne pomeni, da je Državna revizijska komisija odločila o (ne)dopustnosti vlagateljeve ponudbe, saj mora takšen zaključek sprejeti naročnik, ki mora sprejeti novo odločitev o oddaji naročila, zoper katero lahko ponudniki uveljavljajo pravno varstvo.

Pritrditi gre naročnikovim navedbam, da vlagatelj v zahtevku za revizijo izrecno ne zatrjuje, da je njegova ponudba dopustna oz. da izrecno ne zatrjuje naročnikovih kršitev pri pregledu njegove ponudbe. Vendar pa pri tem naročnik spregleda, da vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da naročnik pred zavrnitvijo njegove ponudbe ni (ponovno) pregledal. Z izpostavljenimi navedbami vlagatelj smiselno zatrjuje, da naročnik ni imel podlage za zaključek o nedopustnosti vlagateljeve ponudbe. Če bi se vlagateljeve navedbe izkazale za utemeljene, bi bila odločitev o oddaji javnega naročila razveljavljena, naročnik pa bi moral izvesti postopek pregleda vlagateljeve ponudbe, v katerem bi bila lahko vlagateljeva ponudba ocenjena za dopustno in uvrščena v postopek ocenjevanja ponudb glede na merila za oddajo javnega naročil. S tem pa bi bilo vlagatelju omogočeno pridobiti predmetno javno naročilo, zato bi mu v primeru, če bi se njegove navedbe, da naročnik vlagateljeve ponudbe ni (ponovno) pregledal, izkazale za utemeljene, lahko nastala škoda, ki bi se kazala v nezmožnosti pridobitve predmetnega naročila.

Državna revizijska komisija še dodaja, da je vprašanje, ali je naročnik v predmetnem postopku pregledal vlagateljevo ponudbo, stvar meritorne presoje zahtevka za revizijo. Zavrženje zahtevka za revizijo je namreč odločitev, s katero bodisi naročnik (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN) bodisi Državna revizijska komisija odločita o postopkovnih (procesnih) vprašanjih. V primeru zavrženja zahtevka za revizijo do vsebinske (meritorne) obravnave tako ne pride. Ker je pritožbeni postopek namenjen obravnavi obstoja procesnih predpostavk za zavrženje zahtevka za revizijo, Državna revizijska komisija v pritožbenem postopku ni presojala naročnikovih navedb, da je izvedel ponovni postopek pregleda vlagateljeve ponudbe.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku očita, da odločitve o oddaji naročila ni ustrezno obrazložil oz. da v odločitvi o oddaji naročila ni navedel razlogov za zavrnitev njegove ponudbe ter značilnosti in prednosti ponudbe izbranega ponudnika. Iz vlagateljevih navedb izhaja, da ob upoštevanju, da ni seznanjen z razlogi za zavrnitev njegove ponudbe, teh razlogov ne more izpodbijati. Ob takšni trditveni podlagi pa vlagatelju ni mogoče odreči aktivne legitimacije, če v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da je njegova ponudba dopustna. Da bi lahko vlagatelj v zahtevku za revizijo (uspešno) zatrjeval, da je njegova ponudba dopustna in da posledično naročnik njegove ponudbe ne bi smel zavrniti, mora biti seznanjen z razlogi za zavrnitev njegove ponudbe. Šele izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o (ne)oddaji javnega naročila, zagotovi ponudnikom možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj jim omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti omenjene odločitve po lastni presoji odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Če bi se v obravnavanem primeru izkazalo, da so vlagateljevi očitki, da naročnik v odločitvi o oddaji naročila ni navedel razlogov za zavrnitev vlagateljeve ponudbe, utemeljeni, bi bilo potrebno zahtevku za revizijo ugoditi in izpodbijano odločitev o oddaji naročila razveljaviti, naročnik pa bi moral sprejeti novo odločitev o oddaji naročila, v kateri bi navedel konkretne razloge za zavrnitev vlagateljeve ponudbe. Zoper novo odločitev o oddaji javnega naročila pa bi lahko vlagatelj vložil zahtevek za revizijo, v katerem bi zatrjeval neutemeljenost razlogov za zavrnitev njegove ponudbe. V primeru utemeljenosti teh revizijskih navedb bi lahko vlagatelj dosegel razveljavitev (nove) odločitve o oddaji naročila ter ponovni pregled in ocenjevanje prejetih ponudb, v katerem bi bil lahko izbran kot najugodnejši ponudnik. Zatrjevane kršitve bi torej utegnile bistveno vplivati na pravni položaj vlagatelja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, saj bi mu bilo onemogočeno učinkovito pravno varstvo zoper ravnanje naročnika oz. zoper zavrnitev njegove ponudbe, ki mu onemogoča pridobitev javnega naročila.

Pri tem gre poudariti, da predmet pritožbenega postopka ne more biti vprašanje, ali iz odločitve o oddaji naročila izhajajo razlogi za zavrnitev vlagateljeve ponudbe. Pri vprašanju aktivne legitimacije gre za procesni pogoj, ne pa za vprašanje vsebinske utemeljenosti zahtevka za revizijo. Naročnik vsebinsko obravnava revizijske navedbe le v primeru, če so izpolnjeni vsi procesni pogoji, ki jih določa ZPVPJN. Če naročnik revizijske navedbe obravnava vsebinsko in ugotovi njihovo neutemeljenost, to ne more predstavljati podlage za odvzem aktivne legitimacije, temveč le podlago za odločanje o zahtevku za revizijo v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN, ki določa, da naročnik zavrne zahtevek za revizijo kot neutemeljen ali zahtevku za revizijo ugodi in v celoti ali delno razveljavi postopek oddaje javnega naročila ali odpravi kršitev. Državna revizijska komisija zato v pritožbenem postopku ni presojala naročnikovih navedb, da se je vlagatelj lahko seznanil z razlogi za zavrnitev njegove ponudbe.

Že ob upoštevanju navedenega je potrebno vlagatelju priznati aktivno legitimacijo za vložitev predmetnega zahtevka za revizijo. Vsled navedenega je potrebno skleniti, da v obravnavanem primeru vlagatelju ni mogoče odreči aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo, saj sta izkazana tako interes za pridobitev javnega naročila kot tudi (vsaj) določena stopnja verjetnosti nastanka škode. Naročnik je s tem, ko je s sklepom zavrgel zahtevek za revizijo, kršil tretji odstavek 26. člena ZPVPJN (v povezavi s 14. členom ZPVPJN).

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zatrjeval tudi, da je naročnik kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov s tem, ko je v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določil zahteve na nejasen način. Najprej gre v zvezi z naročnikovimi navedbami, da je zahtevek za revizijo prepozen, ker je vložen zoper določila dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, pojasniti, da je zavrženje vlagateljevega zahtevka za revizijo iz razloga prekludiranosti v navajanju kršitev nepravilno. Vprašanje, ali je vlagatelj v obravnavanem primeru v formalno pravočasnem zahtevku za revizijo z (revizijskimi) navedbami prepozen oz. prekludiran, ni vprašanje izpolnjevanja procesnih pogojev, ampak vprašanje vsebinske (meritorne) obravnave zahtevka za revizijo. Če namreč vlagatelj v (formalno) pravočasnem zahtevku za revizijo navaja kršitve, ki jih skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZPVPJN ne more navajati, se zahtevek za revizijo zavrne in ne zavrže.

V zvezi z očitki o kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov gre še pojasniti, da če bi vlagatelj v obravnavanem primeru uspel izkazati, da je naročnik določil zahteve na nejasen način, tj. tako, da zahteve dopuščajo več možnih razlag, bi to lahko imelo za posledico bodisi, da bi bilo v razmerju do vlagatelj potrebno uporabiti razlago, ki gre v njegovo korist, in posledično zaključiti, da naročnik ni imel podlage za zavrnitev njegove ponudbe, bodisi neprimerljivost ponudb, naročnik pa posledično ne bi mogel oddati javnega naročila v okviru predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Čeprav se vlagatelj v zahtevku za revizijo zavzema za slednjo pravno posledico, gre poudariti, da aktivna legitimacija ni odvisna od pravne posledice, ki jo vlagatelj zasleduje oz. od oblikovanega pravovarstvenega predloga, ki tudi ni obvezna sestavina zahtevka za revizijo. To pomeni, da če bi vlagatelj v zahtevku za revizijo uspel dokazati, da je naročnik določil nejasne zahteve, ki jih je mogoče razlagati na več načinov, in da je razlaga, ki jo je ponudil v zahtevku za revizijo, možna glede na naročnikove zahteve, bi imel možnost, da bi bilo njegovemu zahtevku za revizijo ugodeno, postopek oddaje javnega naročila pa vrnjen v postopek pregleda in ocenjevanja ponudb, v katerem bi vlagatelj imel možnost, da bi mu bilo predmetno javno naročilo dodeljeno.

Pri tem gre dodati, da je naročnik z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevek za revizijo kot vlogo, zato so že ob upoštevanju navedenega neutemeljene navedbe pritožnika, da »naročnik ni odločal o aktivni legitimaciji za vložitev zahtevka za revizijo iz razloga kršitve pravice do vpogleda« in da mora naročnik v tem delu zahtevek za revizijo vsebinsko obravnavati. Naročnik je namreč zahtevek za revizijo zavrgel, zato ne more o njem še vsebinsko odločati.

Če je potrebno naročnikove navedbe o zlorabi pravice do pravnega varstva razumeti na način, da naročnik predlaga Državni revizijski komisiji, da na podlagi 21. člena ZPVPJN vlagatelju in njegovemu pravnemu zastopniku izreče denarno kazen zaradi domnevne zlorabe pravice do pravnega varstva, gre ugotoviti, da v obravnavani zadevi ne obstajajo razlogi, ki bi utemeljevali izrek kazni. Poudariti gre, da vložitev zahteve za pravno varstvo sama po sebi še ne predstavlja zlorabe pravic, ampak je o zlorabi procesnih pravic mogoče govoriti tedaj, ko udeleženec v postopku svoje pravice namenoma izvršuje tako, da drugemu škoduje, sam pa od tega nima (v konkretnem postopku) nobene koristi. Pri presoji vprašanja zlorabe pravice do pravnega varstva se je Državna revizijska komisija v novejši praksi oprla na argumentacijo Ustavnega sodišča RS (prim. 018-189/2016, 018-77/2017, 018-082/2017). Ustavno sodišče RS je v zvezi z zlorabo pravice pri vložitvi ustavne pritožbe zapisalo (npr. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012), da je zloraba pravice do vložitve ustavne pritožbe med drugim podana tedaj, ko je ustavna pritožba očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh. Ker v konkretnem primeru ni mogoče trditi, da je zahtevek za revizijo nedovoljen in neutemeljen na način, da bi lahko vsak razumen posameznik štel njegovo vložitev brez vseh možnosti za uspeh, v obravnavanem primeru po prepričanju Državne revizijske komisije niso podani razlogi, ki bi narekovali uporabo pooblastila iz tretjega odstavka 21. člena ZPVPJN.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN, ko je v predmetnem postopku pravnega varstva zahtevek za revizijo zavrgel, zato je pritožbi vlagatelja, na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN, ugodila in razveljavila sklep o zavrženju zahtevka za revizijo št. 43001-307/2016/67 z dne 11.1.2018. Naročnik naj v nadaljevanju postopka pravnega varstva preveri izpolnjevanje tudi ostalih procesnih pogojev in ob ugotovitvi izpolnjevanja vseh procesnih predpostavk odloči v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.


Državna revizijska komisija je odločitev o stroških, ki jih je priglasil vlagatelj, pridržala do odločitve o zahtevku za revizijo (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in sprem.) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 7.2.2018


Predsednica senata:
mag. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
– Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Tržaška cesta 19, 1000 Ljubljana,
– Odvetniška družba Neffat, o.p., d.o.o., Miklošičeva cesta 18, 1000 Ljubljana,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.

Natisni stran