018-222/2017 Komunalno podjetje Velenje, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Gradbeno vzdrževanje komunalne infrastrukture v najemu Komunalnega podjetja Velenje, d.o.o.«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika Nivig, d.o.o., Aškerčeva 20, Šoštanj, ki ga zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova ulica 12, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Komunalno podjetje Velenje, d.o.o., Koroška cesta 37/b, Velenje (v nadaljevanju: naročnik), dne 13. 12. 2017

odločila:

1. Zahtevek za revizijo z dne 3. 10. 2017 se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

3. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik izvaja odprti postopek z namenom sklenitve okvirnega sporazuma za gradbeno vzdrževanje najete komunalne infrastrukture za obdobje treh let. Obvestilo o javnem naročilu je naročnik na portalu javnih naročil pod številko JN007102/2017-B01 objavil dne 26. 7. 2017.
Dne 22. 9. 2017 je naročnik izdal in istega dne na portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev o oddaji naročila« (v nadaljevanju: odločitev o izbiri stranke okvirnega sporazuma), s katerim je odločil, da bo omenjeni okvirni sporazum sklenil s ponudnikom Nizke gradnje Rošer, Viljem Rošer s.p., Kozjak 17, Mislinja (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Ponudbo vlagatelja, ki se je glede na merilo najnižje končne ponudbene cene brez DDV uvrstila na prvo mesto, je naročnik kot nedopustno izločil, saj je ugotovil, da vlagatelj pri posameznih postavkah ponudbenega predračuna ni upošteval določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila o vpisu cen, zaokroženih na dve decimalni mesti. Sprememba cene na enoto brez DDV pri navedenih postavkah iz treh oziroma štirih decimalk na dve decimalni mesti bi tako po mnenju naročnika pomenila spremembo cene na enoto brez DDV, ki pa je po šestem odstavku 89. člena ZJN-3 (razen pod pogoji, določenimi z zakonom) prepovedana. Poleg tega je naročnik ugotovil še, da vlagatelj v ponudbi ni navedel reference za vsaj eno notranjo sanacijo armiranobetonskih konstrukcij vodohrana v vrednosti vsaj 50.000,00 EUR brez DDV, kot tudi ne reference za vsaj eno sanacijo statičnih elementov inženirskega objekta (vodohrani, kinete, mostovi, viadukti, silosi, zaklonišča itd.) v vrednosti vsaj 50.000,00 EUR brez DDV, niti ni zanju predložil zahtevanih referenčnih potrdil.
Vlagatelj je zoper odločitev o izbiri stranke okvirnega sporazuma vložil zahtevek za revizijo z dne 3. 10. 2017. Zatrjuje, da naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni zahteval, naj se cena na enoto v ponudbeni predračun vpiše na dve decimalki natančno. Četudi je naročnik določil, da je potrebno ceno in skupno vrednost ponudbe v ponudbeni predračun vpisati na dve decimalni mesti, pa obenem ni zahteval, da morajo biti tudi cene na enoto zaokrožene na dve decimalki natančno. Iz navedenega po zatrjevanju vlagatelja izhaja, da je njegova ponudba dopustna. Zgolj iz previdnosti pa vlagatelj navaja še, da bi šlo v primeru, ko bi bil naročnikov očitek utemeljen in bi se torej štelo, da je bilo treba cene na enoto zaokrožiti na dve decimalki natančno, za očitno napako, ki pa jo je v skladu z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) dopustno odpraviti. V tej zvezi se vlagatelj sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi, št. 018-139/2017. V nadaljevanju vlagatelj naročniku očita še, da je s tem, ko je izbranega ponudnika pozval k odpravi očitne računske napake, vlagatelja pa ne, kršil načeli enakopravne obravnave ponudnikov in transparentnosti javnega naročanja. Po zatrjevanju vlagatelja se naročnik v izpodbijani odločitvi med drugim sklicuje na stališče Državne revizijske komisije v zadevah, št. 018-116/2015 in 018-001/2016, ki se nanaša na zahtevano skrbnost ponudnika pri pripravi ponudbenega predračuna. Vendar je naročnik očitno spregledal, da je vlagatelj v obravnavanem postopku javnega naročanja pri pripravi ponudbenega predračuna v celoti upošteval njegova navodila. Čeprav je naročnik v izpodbijani odločitvi ugotovil, da bi lahko vlagatelj ponudbo dopolnil v delu, ki se nanaša na reference, pa vlagatelja na dopolnitev ponudbe ni pozval, saj je ocenil, da je njegova ponudba zaradi neupoštevanja zahteve po zaokroževanju cen na dve decimalki nedopustna. Glede na to, da je naročnik po zatrjevanju vlagatelja njegovo ponudbo ocenil kot nedopustno zgolj na podlagi ugotovitve, da vlagatelj cen na enoto ni zaokrožil na dve decimalki, vlagatelj, kot navaja sam, izpodbija izključno to naročnikovo ugotovitev kot edini razlog za sprejem odločitve o izbiri stranke okvirnega sporazuma. V omenjeni odločitvi je naročnik sicer res zapisal tudi, da vlagatelj v ponudbi ni predložil določenih dokumentov, vendar tega ni navedel kot razlog za nedopustnost vlagateljeve ponudbe. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi odločitev o izbiri stranke okvirnega sporazuma, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.
Dne 5. 10. 2017 je naročnik prejel vlagateljevo vlogo z dne 4. 10. 2017. V vlogi vlagatelj navaja, da je v zahtevku za revizijo prišlo do pisne pomote pri navedbi odločitve Državne revizijske komisije – vlagatelj se je namreč pri utemeljevanju svojih navedb namesto na odločitev v zadevi, št. 018-039/2017, pomotoma skliceval na odločitev v zadevi, št. 018-139/2017. V preostalem delu vlagatelj vztraja pri že podanih navedbah ter dokaznih predlogih.
Odvetnica Nataša Cehtl iz Maribora je, po pooblastilu naročnika, dne 13. 10. 2017 izdala dokument »Odločitev o zahtevku za revizijo«. Z navedenim dokumentom je pooblaščenka zavrnila zahtevek za revizijo in vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva, obenem pa je vlagatelju naložila povrnitev stroškov postopka, ki so nastali naročniku.
Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 17. 10. 2017 odstopil dokumentacijo iz obravnavanega postopka oddaje javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka. Državna revizijska komisija je odstopljeno dokumentacijo prejela dne 18. 10. 2017.
Vlagatelj se je v »Prvi pripravljalni vlogi« z dne 18. 10. 2017, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 19. 10. 2017, opredelil do navedb pooblaščenke, podanih v dokumentu »Odločitev o zahtevku za revizijo«. Uvodoma navaja, da je odločitev o zahtevku za revizijo na podlagi naročnikovega pooblastila izdala odvetnica in ne naročnik sam, zato odločitev ni zakonita. V nadaljevanju se vlagatelj opredeljuje do posameznih navedb v dokumentu »Odločitev o zahtevku za revizijo«.
Državna revizijska komisija je dne 30. 10. 2017 prejela naročnikova dokumenta »Odločitev o zahtevku za revizijo« in »Odgovor naročnika na navedbe vlagatelja Nivig d.o.o.«, ki ju je naročnik posredoval tudi vlagatelju. Iz dokumenta »Odločitev o zahtevku za revizijo« izhaja, da je naročnik zahtevek za revizijo in vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnil, hkrati pa je vlagatelju naložil, naj mu povrne stroške postopka pravnega varstva. Naročnik, kot navaja sam, je pri pregledu predloženega predračuna vlagatelja ugotovil, da je slednji nekatere cene na enoto zaokroževal na štiri in ne na dve decimalki, kot je bilo to zahtevano v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. To pomeni, da vlagatelj ni upošteval zahteve naročnika, hkrati pa so se zaradi navedenega v njegovem predračunu pojavljale računske napake. Naročnik sicer lahko ob pisnem soglasju ponudnika popravi računske napake, ki jih odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudbe, vendar zakon pri tem izrecno določa, da se cena na enoto brez DDV ne sme spreminjati. V kolikor bi torej naročnik ob soglasju vlagatelja popravil njegov predračun in bi posamezne cene na enoto zaokrožil s štirih na dve decimalki, bi s tem spreminjal cene na enoto, kar pa po mnenju naročnika pomeni, da ne bi šlo za popravek računske napake v skladu z ZJN-3. Prav tako naročnik ne sme zahtevati, naj vlagatelj z zaokroževanjem decimalk pri cenah na enoto popravi predračun, saj bi vlagatelj s tem spreminjal svojo ceno na enoto. Vpisa cen na enoto brez DDV na štiri decimalke (namesto na dve) ne gre šteti za očitno pomoto zaradi računske operacije ali programa izračuna vlagatelja, saj se cene na enoto, navedene na štiri decimalke, v vlagateljevi ponudbi pojavljajo zgolj na določenih delih oziroma posamično, in ne v zaporedju na posamezni strani ali poglavju. Na podlagi navedenega naročnik ob sklicevanju na odločitve Državne revizijske komisije ugotavlja, da je vlagateljeva ponudba nedopustna, in zaključuje, da zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi. V dokumentu »Odgovor naročnika na navedbe vlagatelja Nivig d.o.o.« z dne 26. 10. 2017 naročnik navaja razloge, zaradi katerih je bila po njegovem mnenju podelitev pooblastila odvetnici, da v njegovem imenu ter za njegov račun sprejme odločitev o zahtevku za revizijo, pravilna in zakonita.
Vlagatelj se je v »Drugi pripravljalni vlogi« z dne 2. 11. 2017, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 3. 11. 2017, opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. V omenjeni vlogi vlagatelj vztraja pri že podanih navedbah in dokaznih predlogih.
Državna revizijska komisija je v obravnavani zadevi dne 24. 11. 2017 na podlagi prvega odstavka 37. člena ZPVPJN podaljšala rok za sprejem odločitve.
Naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo med drugim navaja tudi, da med zatrjevanimi kršitvami in možnostjo nastanka škode vlagatelju ni podana vzročna zveza, zato je vlagateljeva domneva o nastanku škode neutemeljena.

S predstavljenimi navedbami naročnik izpostavlja vprašanje obstoja aktivne legitimacije vlagatelja kot ene od procesnih predpostavk, ki so v skladu s 26. členom (oziroma v skladu z 31. členom) ZPVPJN potrebne za meritorno obravnavo zahtevka za revizijo. Ker vlagatelj ni zagovornik javnega interesa (drugi odstavek 6. člena ZPVPJN), je za razrešitev vprašanja obstoja njegove aktivne legitimacije potrebno ugotoviti, ali sta kumulativno podana elementa iz prve alineje prvega odstavka 14. člena ZPVPJN, to sta interes za dodelitev javnega naročila in možnost nastanka škode zaradi očitane kršitve naročniku. Naročnik vlagatelju ne odreka interesa za dodelitev javnega naročila (kot prvega elementa aktivne legitimacije), zatrjuje pa, da ni izpolnjen drugi element aktivne legitimacije.

Vlagatelj, čigar ponudba se je glede na merilo uvrstila na prvo mesto, v zahtevku za revizijo naročniku očita, da je njegovo ponudbo zaradi zaokroževanja cen na enoto pri posameznih postavkah ponudbenega predračuna na tri ali na štiri namesto na dve decimalni mesti v nasprotju z določili ZJN-3 in dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila označil za nedopustno ter jo izločil iz postopka javnega naročanja. V kolikor bi se torej vlagateljeve navedbe o zatrjevanih kršitvah naročnika izkazale za utemeljene, bi bila izpodbijana odločitev o izbiri stranke okvirnega sporazuma razveljavljena, s tem pa bi postalo mogoče tudi, da bi naročnik (v primeru nameravanega sprejema nove odločitve o izbiri stranke okvirnega sporazuma) glede na ugotovitve, izhajajoče iz ponovno opravljenega pregleda in ocenjevanja prejetih ponudb, kot stranko okvirnega sporazuma izbral vlagatelja. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da je v obravnavanem primeru nedvomno podana možnost nastanka škode vlagatelju, med slednjo in zatrjevanimi kršitvami pa je izkazana tudi vzročna zveza, zato vlagatelju aktivne legitimacije v dani zadevi ni mogoče odreči.

Ker je Državna revizijska komisija na podlagi predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo, opravljenega v skladu z 31. členom ZPVPJN, ugotovila, da so (poleg aktivne legitimacije) izpolnjene tudi preostale procesne predpostavke iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, je v nadaljevanju zahtevek za revizijo vsebinsko obravnavala.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, proučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
V povezavi z navedbami naročnika o tem, da je bila podelitev pooblastila odvetnici za sprejem odločitve o zahtevku za revizijo pravilna ter zakonita, Državna revizijska komisija uvodoma pojasnjuje, da mora o zahtevku za revizijo skladno z določili ZPVPJN odločiti naročnik. Zakon namreč naročniku v zvezi s tem nalaga, da mora predhodno preizkusiti, ali je bil zahtevek za revizijo vložen pravočasno, ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba in ali je popoln (prvi odstavek 26. člena ZPVPJN). Če naročnik ugotovi, da zahtevek za revizijo ni bil vložen pravočasno ali da ga ni vložila aktivno legitimirana oseba, ga mora najpozneje v treh delovnih dneh od prejema s sklepom zavreči (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN). Enako ravna, če ugotovi, da zahtevku za revizijo ni priloženo potrdilo o plačilu takse ali da ta ni bila vplačana v ustrezni višini (70. in 71. člen ZPVPJN). Če naročnik ugotovi, da vlagateljeva vloga ne vsebuje oznake javnega naročila ali odločitve o oddaji naročila oziroma priznanju sposobnosti, navedbe predmeta in/ali navedbe, ali gre v konkretnem postopku javnega naročila za sofinanciranje iz evropskih sredstev in iz katerega sklada (3., 4. ali 8. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), ga iz tega razloga ne sme zavreči, ampak mora zahtevek za revizijo kljub temu sprejeti v obravnavo (28. člen ZPVPJN). Če naročnik ugotovi, da zahtevek za revizijo ne vsebuje drugih obveznih sestavin iz prvega odstavka 15. člena ZPVPJN in manjkajoče sestavine niso razvidne iz vsebine dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila, vlagatelja najpozneje v treh delovnih dneh od prejema zahtevka za revizijo pozove, da ga v treh delovnih dneh od prejema poziva dopolni. V kolikor vlagatelj zahtevek pravočasno in ustrezno dopolni, ga naročnik sprejme v obravnavo (28. člen ZPVPJN), v nasprotnem primeru ga v treh dneh od poteka roka za dopolnitev s sklepom zavrže (četrti odstavek 26. člena ZPVPJN). Če predrevizijski postopek ni bil pravnomočno zaključen že pri naročniku, se postopek pravnega varstva, skladno z 29. členom ZPVPJN, (lahko) nadaljuje v revizijskem postopku pred Državno revizijsko komisijo.
Kot je Državna revizijska komisija že zapisala (med drugim v sklepih, št. 018-50/2012-4, 018-232/2012-5, 018-205/2017-4), je vsa opisana zakonska opravila potrebno šteti kot redno delo naročnika, povezano z izvrševanjem pristojnosti v zvezi z vloženim zahtevkom za revizijo, oziroma kot opravila, ki jih je naročnik dolžan opraviti že na podlagi samega zakona. Iz navedenih zakonskih določil izhaja, da ima naročnik v predrevizijskem postopku položaj organa pravnega varstva, ki odloča o zahtevku za revizijo. Pri odločanju o zahtevku za revizijo torej naročnik nastopa na podlagi zakonsko podeljenega pooblastila za odločanje o zahtevku za revizijo. Naročnik tako v predrevizijskem postopku nastopa v vlogi nosilca zakonskega pooblastila, ki je pristojen za odločanje o zahtevku za revizijo, položaj stranke pa pridobi šele v postopku pred drugostopenjskim organom – to je v revizijskem postopku pred Državno revizijsko komisijo. Ob upoštevanju opisanega naročnikovega položaja bi lahko možnost prenosa zakonskega pooblastila za odločanje v postopku pravnega varstva (in za opravo vseh drugih, z zakonom določenih opravil) na tretjo osebo določil le zakon, česar pa niti ZPVPJN niti kakšen drug zakon ne predvideva. Z drugimi besedami to pomeni, da mora odločitev o zahtevku za revizijo sprejeti naročnik.
Ne glede na zatrjevanje naročnika, da je v dani zadevi za sprejem odločitve o zahtevku za revizijo pooblastil odvetnico, pa gre ugotoviti, da je omenjeno odločitev (kljub podelitvi pooblastila) poleg odvetnice sprejel tudi naročnik sam, s tem pa je izpolnil dolžnost, ki jo ima kot organ odločanja v postopku pravnega varstva pri oddaji javnih naročil.

Med strankama revizijskega postopka je spor o tem, ali je naročnik ravnal v skladu z ZJN-3 in dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo vlagatelja zaradi vpisa cene brez DDV na enoto na tri ali štiri namesto na dve decimalni mesti označil za nedopustno ter jo izločil iz postopka oddaje javnega naročila.
Naročnikovo ravnanje je treba presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, v skladu s katero je za dopustno šteti ponudbo, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam ter zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega njegovih zagotovljenih sredstev. Naročnik odda javno naročilo na podlagi meril ob upoštevanju 84., 85. in 86. člena ZJN-3 po tem, ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji: a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3 in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. ter 83. člena ZJN-3, če so bila določena (prvi odstavek 89. člena ZJN-3).
V kolikor so ali se zdijo informacije ali dokumentacija, ki jih morajo predložiti gospodarski subjekti, nepopolne ali napačne oziroma če posamezni dokumenti manjkajo, lahko naročnik v skladu s petim odstavkom 89. člena ZJN-3 zahteva, da gospodarski subjekti v ustreznem roku predložijo manjkajoče dokumente ali dopolnijo, popravijo ali pojasnijo ustrezne informacije ali dokumentacijo, pod pogojem, da je takšna zahteva popolnoma skladna z načeloma enake obravnave in transparentnosti. Naročnik od gospodarskega subjekta zahteva dopolnitev, popravek, spremembo ali pojasnilo njegove ponudbe le, kadar določenega dejstva ne more preveriti sam. Razen kadar gre za popravek ali dopolnitev očitne napake, če zaradi tega popravka ali dopolnitve ni dejansko predlagana nova ponudba, ponudnik v skladu s šestim odstavkom 89. člena ZJN-3 ne sme dopolnjevati ali popravljati svoje cene brez DDV na enoto, vrednosti postavke brez DDV, skupne vrednosti ponudbe brez DDV, razen kadar se le-ta spremeni v skladu s sedmim odstavkom tega člena, ponudbe v okviru meril, tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, in tistih elementov ponudbe, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na drugačno razvrstitev njegove ponudbe glede na preostale ponudbe, ki jih je naročnik prejel v postopku javnega naročanja. Ne glede na šesti odstavek 89. člena ZJN-3 sme izključno naročnik ob pisnem soglasju ponudnika na podlagi sedmega odstavka 89. člena ZJN-3 popraviti računske napake, ki jih odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudb. Pri tem se količina in cena na enoto brez DDV ne smeta spreminjati. Če se pri pregledu in ocenjevanju ponudb ugotovi, da je prišlo do računske napake zaradi nepravilne vnaprej določene matematične operacije s strani naročnika, lahko naročnik ob pisnem soglasju ponudnika popravi računsko napako tako, da ob upoštevanju cen na enoto brez DDV in količin, ki jih ponudi ponudnik, izračuna vrednost ponudbe z upoštevanjem pravilne matematične operacije. Ne glede na prejšnji odstavek lahko naročnik ob pisnem soglasju ponudnika napačno zapisano stopnjo DDV popravi v pravilno.
V konkretnem primeru naročnik po odprtem postopku izbira stranko okvirnega sporazuma za gradbeno vzdrževanje najete komunalne infrastrukture za obdobje treh let. Naročnik je popis del (le-ta je bil sestavni del ponudbenega predračuna), ki ga je pripravil v obliki Excelove tabele, razdelil na tri poglavja (»gradbeno vzdrževanje 1 – oskrba s toplotno energijo«, »gradbeno vzdrževanje 2 – vodovod, kanalizacija« ter »gradbeno vzdrževanje 3 – splošno«), poglavja pa je razčlenil na postavke. Pri vsaki postavki je naročnik v peti stolpec tabele vpisal okvirno količino za obdobje treh let, ponudniki pa so morali v šesti stolpec tabele vpisati ceno na enoto v EUR brez DDV. Tako vpisana cena na enoto se je po vnaprej nastavljeni formuli samodejno zmnožila z že vpisanimi okvirnimi količinami, zmnožek, izračunan na dve decimalki natančno, se je v sedmem stolpcu tabele prikazal kot podatek o okvirnih vrednostih posameznih postavk v EUR brez DDV za obdobje treh let, slednje pa so se po predhodno nastavljeni formuli seštele v ponudbeno vrednost posameznega poglavja v EUR brez DDV za obdobje treh let na dve decimalki natančno. Dobljene ponudbene vrednosti vseh treh poglavij so ponudniki vpisali še v dokument »Rekapitulacija«, kjer so se te na podlagi prednastavljene formule samodejno seštele v skupno vrednost ponudbe brez DDV na dve decimalki natančno.
Kakor izhaja iz »Odločitve o oddaji naročila« z dne 22. 9. 2017, je naročnik vlagateljevo ponudbo ocenil kot nedopustno, ker je ugotovil, da vlagatelj zahteve po zaokroževanju cene na enoto na dve decimalki natančno ni upošteval pri naslednjih postavkah popisa del:
- v poglavju 2 »Gradbeno vzdrževanje – vodovod, kanalizacija«, v podpoglavju 2.1 »Preddela«, pri postavkah 2.1.1, od 2.1.3 do 2.1.6, od 2.1.8 do 2.1.15 ter od 2.1.17 do 2.1.19;
- v poglavju 2 »Gradbeno vzdrževanje – vodovod, kanalizacija«, v podpoglavju 2.2 »Zemeljska dela«, pri postavkah od 2.2.1 do 2.2.19 ter od 2.2.21 do 2.2.24;
- v poglavju 2 »Gradbeno vzdrževanje – vodovod, kanalizacija«, v podpoglavju 2.3 »Gradbena dela/dobava in montaža«, pri postavkah od 2.3.6 do 2.3.14, od 2.3.17 do 2.3.25, od 2.3.27 do 2.3.32, od 2.3.35 do 2.3.36, pri postavki 2.3.39, pri postavkah od 2.3.43 do 2.3.48, od 2.3.51 do 2.3.53, od 2.3.62 do 2.3.71, od 2.3.73 do 2.3.76, od 2.3.78 do 2.3.86, od 2.3.90 do 2.3.92, od 2.3.94 do 2.3.96 ter od 2.3.99 do 2.3.100;
- v poglavju 2 »Gradbeno vzdrževanje – vodovod, kanalizacija«, v podpoglavju 2.4 »Vzdrževanje KA omrežja/dobava in vgradnja«, pri postavkah od 2.4.1 do 2.4.2a, od 2.4.2c do 2.4.5c, od 2.4.6b do 2.4.12, od 2.4.17 do 2.4.25, od 2.4.27 do 2.4.33, od 2.4.38 do 2.4.49, pri postavkah 2.4.51 in 2.4.54, pri postavkah od 2.4.56 do 2.4.58 ter pri postavkah 2.4.60 in 2.4.61;
- v poglavju 2 »Gradbeno vzdrževanje – vodovod, kanalizacija«, v podpoglavju 2.5 »Pokopališče/prekopi, ureditev«, pri postavkah 2.5.1, 2.5.2, 2.5.4, 2.5.6 in 2.5.7;
- v poglavju 2 »Gradbeno vzdrževanje – vodovod, kanalizacija«, v podpoglavju 2.7 »Zaključna dela«, pri postavki 2.7.7.
Med strankama revizijskega postopka ni sporno, da vlagatelj pri navedenih postavkah cene brez DDV na enoto ni vpisal na dve, temveč na tri ali na štiri decimalke, o čemer se je z vpogledom v vlagateljev popis del prepričala tudi Državna revizijska komisija. Med strankama revizijskega postopka je namreč spor o tem, ali je bilo v skladu z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v popis del sploh potrebno vpisati ceno na enoto na dve decimalki natančno, in če jo je bilo, ali je vpise cene na enoto v vlagateljevem popisu del na tri ali štiri decimalke mogoče šteti kot napako, ki bi jo bilo skladno z določili ZJN-3 oziroma dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila dopustno odpraviti.
Glede na revizijske navedbe je tako Državna revizijska komisija najprej ugotavljala, ali so morali ponudniki v popis del ceno na enoto vpisati zaokroženo na dve decimalki natančno ali ne.
Naročnik je v »Navodilih ponudnikom za izdelavo ponudbe« kot delu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pod točko »13. Ponudbena cena in plačilni pogoji« med drugim določil:
»/…/Cena v ponudbenem predračunu in skupna vrednost ponudbe se vpisuje na dve decimalni mesti.
Cene na enoto brez DDV so fiksne do zaključka izvedbe razpisanih del!/…/.«
Iz vsebine citirane določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izhaja, da je ta po svoji naravi splošna in se kot taka na generalni ravni nanaša na zaokroževanje vseh cen, ki jih je bilo potrebno vpisati v ponudbeni predračun (slednji je obsegal tudi popis del). Navedeno pomeni, da je naročnik s tem, ko je zahteval vpis cene v ponudbenem predračunu na dve decimalki natančno, določil zaokroževanje glede vseh cen, ki jih je bilo potrebno navesti v ponudbenem predračunu, vključno s ceno na enoto, ki so jo morali ponudniki vpisati v popis del. To še toliko bolj velja ob upoštevanju dejstva, da je bila cena na enoto pri postavkah v popisu del (poleg vrednosti poglavij v »Rekapitulaciji«) hkrati tudi edina cena, ki so jo morali ponudniki sami vpisati v ponudbeni predračun. Preostalih cenovnih elementov ponudbe (to je okvirnih vrednosti postavk za obdobje treh let ter vrednosti posameznega poglavja za obdobje treh let v popisu del in skupne vrednosti ponudbe v »Rekapitulaciji«) ponudnikom namreč ni bilo treba vpisati v ponudbeni predračun, saj so se ti, že zaokroženi na dve decimalki natančno, v ponudbenem predračunu samodejno prikazali na podlagi izvedenih izračunov po prej omenjenih formulah.
Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ne more slediti vlagateljevi navedbi, da cene brez DDV na enoto v ponudbeni predračun ni bilo treba vpisati zaokrožene na dve decimalki natančno. Četudi se je strinjati z vlagateljem, da naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni izrecno določil, da morajo ponudniki ceno na enoto vpisati na dve decimalki natančno, pa gre obenem ugotoviti, da mu tega tudi ni bilo treba; s tem, ko je z generalnim pravilom na splošni ravni zahteval vpis cene v ponudbenem predračunu na dve decimalki, je namreč naročnik določil način vpisa vseh cen, ki jih je bilo potrebno navesti v ponudbenem predračunu, torej tudi cene brez DDV na enoto. Navedeno je še dodatno potrjeno s tem, da je naročnik Excelovo tabelo pripravil na način, da so se vse v njej navedene cene, tudi cena brez DDV na enoto, ki so jo morali ponudniki pri postavkah popisa del vpisati sami, prikazale zaokrožene na dve decimalni mesti.
Zaključka, da je bilo potrebno ceno na enoto vpisati na dve decimalki natančno, ne more spremeniti niti dejstvo, da je naročnik pri določitvi pravila o vpisu cen uporabil besedo »cena« v ednini (in ne v množini). Obravnavana zahteva, kot že pojasnjeno, je bila namreč splošna in se je kot taka nanašala na vse cene, ki so jih morali ponudniki vpisati v ponudbeni predračun, ne glede na to, ali je bila takšna cena v ponudbenem predračunu samo ena (kot npr. skupna vrednost ponudbe brez DDV), ali pa je bilo takšnih cen več (npr. okvirne vrednosti postavk za obdobje treh let ali cena posameznih postavk brez DDV na enoto).
Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da so morali ponudniki ceno brez DDV na enoto pri postavkah ponudbenega predračuna vpisati na dve decimalki natančno, je v nadaljevanju presojala, ali je mogoče vlagateljeve navedbe cene na tri ali štiri decimalke šteti kot napako, ki bi jo bilo skladno z določili ZJN-3 oziroma dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila dopustno odpraviti. Vlagatelj namreč zatrjuje, da omenjeni vpisi cene na enoto predstavljajo očitno (računsko) napako, katere odpravo bi naročnik zaradi zagotovitve enakopravne obravnave ponudnikov ob dejstvu, da je k podaji soglasja za popravo računske napake pozval izbranega ponudnika, moral omogočiti tudi vlagatelju.
V zvezi z navedenimi vlagateljevimi trditvami gre najprej ugotoviti, da vpisi cene na enoto v popisu del vlagatelja na tri ali štiri decimalke (namesto na dve decimalki) ne predstavljajo računske napake. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah (prim. npr. odločitve v zadevah, št. 018-27/2011, 018-379/2012, 018-247/2013, 018-001/2016), je mogoče o računskih napakah govoriti le v primeru napak pri osnovnih računskih operacijah (to je pri seštevanju, odštevanju, množenju ter deljenju). V konkretnem primeru pa pomanjkljivost vlagateljeve ponudbe predstavljajo vpisi cene brez DDV na enoto pri posameznih postavkah popisa del na tri oziroma štiri decimalke, ki niso posledica napake pri kateri od osnovnih računskih operacij, temveč neupoštevanja jasne ter za vse ponudnike enake zahteve naročnika po vpisu cene, zaokrožene na dve decimalki natančno.
Ker torej v dani zadevi o računski napaki v zvezi z vpisi cene brez DDV na enoto v vlagateljevi ponudbi ni mogoče govoriti, vpisa cene na enoto na tri ali na štiri decimalke pri navedenih postavkah tudi ni mogoče sanirati na temelju določbe sedmega odstavka 89. člena ZJN-3, ki ureja način poprave računske napake. Zaradi ugotovitve, da obravnavani vpisi cene na enoto v popisu del vlagatelja ne predstavljajo računske napake in da torej računska napaka v izpostavljenem delu vlagateljeve ponudbe ni podana, Državna revizijska komisija tudi ni obravnavala vlagateljevih navedb, da je naročnik kršil načeli enakopravne obravnave ponudnikov in transparentnosti javnega naročanja s tem, ko je izbranega ponudnika pozval k podaji soglasja za odpravo računske napake, vlagatelja pa (glede izpostavljenega dela njegove ponudbe) ne.
Ne da bi se opredeljevala do vprašanja, ali bi lahko v določenih primerih vpis cene brez DDV na enoto, zaokrožene na število decimalk, neskladno z zahtevo naročnika, predstavljal očitno napako ali ne, Državna revizijska komisija na podlagi okoliščin konkretnega primera zaključuje, da v dani zadevi ni mogoče govoriti niti o napaki, še toliko manj pa torej o očitni napaki. Ne gre namreč prezreti, da je že naročnik sam popis del v obliki Excelove tabele pripravil tako, da so se v njej cene brez DDV na enoto, ne glede na to, na koliko decimalk so jih ponudniki vpisali, samodejno prikazale na dve decimalki natančno. Iz tega pa izhaja, da vpisa cene na enoto pri določenih postavkah vlagateljevega popisa del ni mogoče šteti kot napako, temveč kot njegovo pravo voljo.
Takšen zaključek navsezadnje potrjuje tudi nezanemarljivo število postavk, pri katerih je vlagatelj ceno na enoto brez DDV vpisal bodisi na tri bodisi na štiri decimalke natančno (omenjene postavke so navedene zgoraj). Ugotovitev o ceni na enoto, pri posameznih postavkah vpisani na tri ali štiri decimalke, kot o pravi ponudnikovi volji pa je le še dodatno podprta z navedbami naročnika (o resničnosti slednjih se je Državna revizijska komisija prepričala z vpogledom v vlagateljev popis del), da se vpisi cene na enoto, zaokrožene na tri ali štiri decimalke, v vlagateljevem popisu del ne pojavljajo zaporedoma oziroma strnjeno na zgolj določenem delu oziroma strani popisa, temveč jih je najti razpršeno po različnih delih oziroma straneh popisa. Ob upoštevanju navedenega in ob sočasnem umanjkanju navedbe konkretnih pravno relevantnih dejstev ter dokaznih predlogov vlagatelja, na katerem je v obravnavanem primeru trditveno in dokazno breme v zvezi z ugotavljanjem obstoja zatrjevane očitne napake, tako ni mogoče zaključiti niti, da vpisi cene brez DDV na enoto na tri ali štiri decimalke pri navedenih postavkah sploh predstavljajo napako, dejansko stanje, ki ga ni mogoče šteti niti za napako, pa je še toliko manj mogoče opredeliti za očitno napako.
Ker v konkretnem primeru očitna napaka torej ni podana, s tem ni izpolnjen eden od pogojev, ki jih ZJN-3 v šestem odstavku 89. člena zahteva za dopustnost dopolnjevanja oziroma popravljanja cene brez DDV na enoto, vrednosti postavke brez DDV in skupne vrednosti ponudbe brez DDV, kar vse bi se v dani zadevi spremenilo v primeru, ko bi se vlagatelju omogočilo pri postavkah, pri katerih je ceno brez DDV na enoto vpisal na tri ali na štiri decimalke, slednjo zaokrožiti na dve decimalki natančno. Z zaokroženjem cene brez DDV na enoto se namreč v konkretnem primeru ne bi spremenila zgolj slednja, temveč bi se posledično spremenila tudi vrednost tistih postavk brez DDV, pri katerih bi se s treh oziroma štirih na dve decimalki zaokrožila cena brez DDV na enoto, kar pa bi pomenilo tudi spremembo skupne vrednosti ponudbe brez DDV. Slednjo, to je najnižjo končno ponudbeno ceno brez DDV, je naročnik sicer določil tudi kot edino merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika.
Prav zaradi dejstva, da se na podlagi ponudbenega predračuna določi končna ponudbena cena, ki ni le bistvena sestavina pogodbe, temveč tudi bodisi edino merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika (kot v obravnavanem primeru) bodisi eno od takšnih meril, je ponudbeni predračun eden izmed najpomembnejših delov ponudbe, v katerega so posegi dopustni zgolj izjemoma, ob izpolnjenosti pogojev, določenih v šestem (oziroma v sedmem) odstavku 89. člena ZJN-3. Zato ni odveč ponovno poudariti, da morajo ponudniki ponudbeni predračun izpolniti s posebno skrbnostjo, sicer tvegajo, da bo njihova ponudba zaradi pomanjkljivosti, ne glede na ekonomsko ugodnost, izločena iz postopka (tako Državna revizijska komisija tudi v odločitvah, št. 018-092/2015-5, 018-116/2015-5, 018-001/2016-7, na katere se sklicuje tudi naročnik).
Navedenega zaključka ne more spremeniti niti vlagateljevo sklicevanje na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi, št. 018-039/2017. V omenjeni zadevi je bilo sicer res zatrjevano, kakor navaja vlagatelj, da izbrani ponudnik pri pripravi svoje ponudbe ni upošteval naročnikove izrecne zahteve glede zaokroževanja posamezne vrednosti postavke (zmnožek: količina x cena) na dve decimalni mesti, kot je bilo določeno v Navodilih za pripravo ponudbe, posledično pa naj se zmnožki (količina x cena) ne bi ujemali. Kakor pa navaja že vlagatelj sam, je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo v navedeni zadevi zavrnila, saj je ugotovila, da je izbrani ponudnik v obeh oblikah Popisa del s predračunom, tako tiskani kot elektronski, vrednost izpostavljenih postavk (zmnožek: količina x cena) zaokrožil na dve decimalki, kot je to v Navodilih za pripravo ponudbe zahteval naročnik. To pa pomeni, da je izbrani ponudnik v zadevi, št. 018-039/2017, ravnal v skladu z zahtevo naročnika, medtem ko je bilo v konkretni zadevi ugotovljeno, da je vlagatelj zahtevo naročnika po vpisu cen, zaokroženih na dve decimalni mesti, kršil.
Upoštevaje vse navedeno je zaključiti, da naročniku ni mogoče očitati nobene od obravnavanih kršitev, ki jih v zahtevku za revizijo navaja vlagatelj, zato je Državna revizijska komisija na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnila kot neutemeljenega. Ker je vlagatelj v zahtevku za revizijo, kot izrecno navaja tudi sam, zatrjevano nezakonitost naročnikove odločitve o izbiri stranke okvirnega sporazuma utemeljeval izključno s tem, da je naročnik ravnal v nasprotju z ZJN-3 in dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je njegovo ponudbo izločil kot nedopustno zaradi vpisa cen brez DDV na enoto pri posameznih postavkah na tri ali štiri namesto na dve decimalki natančno, se Državna revizijska komisija ni opredeljevala do naročnikovih (sicer pavšalnih in nekonkretiziranih) navedb o tem, da bi lahko vlagatelj v delu, v katerem po ugotovitvi naročnika določenih dokumentov ni predložil, svojo ponudbo dopolnil.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo uveljavljal tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

Kljub zavrnitvi vlagateljeve zahteve za povrnitev stroškov postopka pa je Državna revizijska komisija na podlagi četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN ugotovila, da je vlagatelj takso za predrevizijski in revizijski postopek preplačal.

Višina takse se v vsakem posameznem primeru določi v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZPVPJN, ki določa, da znaša taksa v primerih, ko se zahtevek za revizijo ne nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, dva odstotka od cene najugodnejše popolne ponudbe (z davkom na dodano vrednost) za sklop ali javno naročilo, vendar ne manj kot 500 EUR in ne več kot 25.000 EUR.

Ob navedenem je potrebno upoštevati tudi 76. člen Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 (Uradni list RS, št. 80/16 s sprem.; v nadaljevanju: ZIPRS1718), ki ureja izjemo od določitve višine takse za predrevizijski in revizijski postopek ter določa, da znaša taksa (ne glede na drugi odstavek 71. člena ZPVPJN) v primeru, ko se zahtevek za revizijo ne nanaša na odločitev o oddaji naročila, 1.000,00 EUR.

V obravnavanem primeru se zahtevek za revizijo ne nanaša na odločitev o oddaji javnega naročila, ampak na odločitev o izbiri stranke okvirnega sporazuma. To pa pomeni, da bi moral vlagatelj plačati takso v višini 1.000,00 EUR in ne v višini 25.000,00 EUR, kot jo je dejansko plačal (gl. priloženo potrdilo o plačilu takse). V posledici navedenega bo Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN naložila ministrstvu, pristojnemu za finance, naj vlagatelju vrne znesek preveč plačane takse v višini 24.000,00 EUR.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo odločil tudi o svojih stroškov predrevizijskega postopka, ki jih je naložil v plačilo vlagatelju. Ker pa je odločitev o stroških postopka odvisna od končne odločitve o zahtevku za revizijo, pri čemer v primeru nadaljevanja postopka pravnega varstva v revizijskem postopku (prvi odstavek 29. člena ZPVPJN) odloča Državna revizijska komisija, ki odloči tudi o stroških postopka, je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru odločitev naročnika o njegovih stroških štela kot priglasitev le-teh.

Četrti odstavek 70. člena ZPVPJN določa, da mora vlagatelj, če zahtevek za revizijo ni utemeljen ali če vlagatelj umakne zahtevek za revizijo, naročniku povrniti stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku. Skladno z navedenim naročnik v obravnavani zadevi uveljavlja stroške v skupnem znesku 1.404,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila, ki so mu zaradi odločanja o zahtevku za revizijo nastali v predrevizijskem postopku. Vendar je naročnikovo stroškovno zahtevo potrebno zavrniti, saj naročnik v predrevizijskem postopku sprejema odločitve v vlogi organa odločanja oziroma pravnega varstva (1. alineja 2. člena ZPVPJN v povezavi z 28. členom ZPVPJN) in ne v vlogi stranke predrevizijskega postopka (prvi odstavek 3. člena ZPVPJN), zato do povrnitve priglašenih stroškov ni upravičen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 13. 12. 2017

Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova ulica 12, 1000 Ljubljana,
- Komunalno podjetje Velenje, d.o.o., Koroška cesta 37/b, 3320 Velenje,
- Nizke gradnje Rošer, Viljem Rošer s.p., Kozjak 17, 2382 Mislinja,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


V vednost:
- finančno-računovodska služba Državne revizijske komisije.


Vložiti:
- v spis zadeve.

Natisni stran