018-221/2017 Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Mateje Škabar kot predsednice senata, mag. Gregorja Šebenika kot člana senata in Boruta Smrdela kot člana senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Fizično in tehnično varovanje poslovnih prostorov in stavb Ministrstva za finance, Sklada RS za nasledstvo in Urada RS za intelektualno lastnino«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Varovanje Galekom, d. o. o., Podjetniško naselje Kočevje 1, Kočevje, ki ga zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil, o. p., d. o. o., Ajdovščina 4, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 14. 11. 2017

odločila:

1. Zahtevku za revizijo, ki ga je vlagatelj vložil z vlogo z dne 2. 10. 2017, se ugodi in se razveljavi merilo »Mer1« - Točke na podlagi pridobljenega certifikata »Družini prijazno podjetje«, kot je določeno v 10. poglavju Povabila in dokumentacije za pripravo ponudbe za oddajo javnega naročila po odprtem postopku z oznako ODVARMF-26/2017.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 4.410,53 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

3. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 5. 9. 2017 objavil na portalu javnih naročil, pod številko objave JN007968/2017-B01.

Vlagatelj je z vlogo z dne 2. 10. 2017 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnik s tem, ko je kot merilo določil certifikat »Družini prijazno podjetje«, ravnal diskriminatorno. Vlagatelj navaja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji določil, da bo ponudnik, ki ima pridobljen poln certifikat »Družini prijazno podjetje«, prejel 10 točk. Po mnenju vlagatelja je to merilo diskriminatorno, nesorazmerno, ne odraža ekonomske ugodnosti ponudbe, ni povezano s predmetom javnega naročanja in ne omogoča objektivne medsebojne primerjave ponudb. Certifikat »Družini prijazno podjetje« lahko pridobijo zgolj podjetja, javne ustanove in nevladne organizacije in združenja z najmanj 10 zaposlenimi, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji. Poleg teh pogojev ne obstajajo nobeni vnaprej določeni objektivni pogoji, ki jih mora podjetje izpolnjevati za pridobitev certifikata. Podjetje v postopku s pomočjo zunanjega svetovalca določi ukrepe in cilje za izboljšanje upravljanja delovnih procesov ter kakovosti delovnega okolja za boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja zaposlenih. Po prvih šestih korakih podjetje določi izvedbeni načrt implementacije ukrepov in pridobi osnovni certifikat »Družini prijazno podjetje«. Pravila sicer določajo, katere ukrepe mora podjetje izvesti, vendar vsebina teh ukrepov na abstraktni ravni ni konkretizirana, zaradi česar ni omogočena objektivna presoja o tem, ali podjetje ukrep izpolnjuje, temveč ima podeljevalec certifikata popolno diskrecijo. Po pridobitvi osnovnega certifikata ima prijavitelj 36 mesecev časa, da implementira izbrane ukrepe, o poteku implementacije pa mora vsakih 12 mesecev obveščati izvajalca. Po zaključeni implementaciji ukrepov sledi končna revizija implementacije in ob pozitivni oceni dobi prijavitelj polni certifikat, katerega veljavnost je eno leto, če podjetje ne pristopi k njegovemu podaljšanju. Postopek za pridobitev certifikata traja 44 mesecev. Vlagatelj navaja, da merilo ni povezano s predmetom naročila, če odraža splošno politiko podjetja oz. njegovo splošno naravo. Certifikat »Družini prijazno podjetje« po mnenju vlagatelja pomeni splošno politiko podjetja, saj izkazuje, da si je ponudnik v obdobju 36 mesecev prizadeval implementirati določene ukrepe, ki bi pripomogli k boljšemu upravljanju s človeškimi viri. Certifikat je splošen, saj ne določa vsebinskih opredelitev posameznih kriterijev, ki jih mora izpolnjevati subjekt, temveč jih prepušča diskreciji podjetja in podeljevalca certifikata. Ponudnik s certifikatom ne izkazuje prednosti pri izvedbi storitev, ki so predmet naročila, in tudi ne izkazuje ekonomske ugodnosti za naročnika. Katalog ukrepov vključuje le splošne ukrepe, ki niso povezani z izvajanjem predmetnih storitev, zato naročnik na podlagi tega merila ne more ugotoviti, kateri ponudnik je oddal ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Merilo je po mnenju vlagatelja tudi nesorazmerno s predmetom javnega naročila, saj od ponudnikov zahteva, da so vlogo za pridobitev certifikata vložili 44 mesecev pred rokom za predložitev ponudb, pa še v tem primeru ne bi imeli zagotovila, da bo podeljevalec certifikat izdal. Naročnik s tem onemogoča pridobitev 10 točk ponudnikom, ki leta 2013 niso predvideli, da bo takšno merilo vključil v postopke. Vlagatelj izpolnjuje vse vstopne kriterije za pridobitev certifikata, vendar ni šel v njegovo pridobitev, kar pa bi storil, če bi ocenil, da vpliva na kvaliteto delovanja. Vlagatelj poudarja, da merilo ne določa okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče opredeliti ekonomsko najugodnejšo ponudbo, teh okoliščin pa tudi naročnik ni pojasnil. Naročnik bi moral, če se sklicuje na certifikat oz. znak kakovosti, našteti merila za certifikate oz. znake kakovosti, da bi lahko ponudnik z vsakim primernim dokazom, ne le s certifikatom »Družini prijazno podjetje«, dokazal, da vsebinsko izpolnjuje zahteve, ki so bile določene v okviru merila. Naročnik bi lahko uporabil specifikacije certifikata, ne bi pa smel za merilo določiti certifikata samega. Naročnik tako ponudnikom ni omogočil, da bi vsebinske zahteve merila izpolnili tudi z drugimi primernimi dokazili. Vlagatelj ob tem pojasnjuje, da glede na lastnosti certifikata »Družini prijazno podjetje«, ki temelji na splošnih ukrepih, katerih vsebina je prepuščena dogovoru med prejemnikom in podeljevalcem, naročnik niti ne bi mogel objektivno določiti podrobnih zahtev, ki bi jih vsebinsko povzel v merilo. Po mnenju vlagatelja je merilo tudi diskriminatorno, saj naročnik manj ugodno obravnava ponudnike, ki nimajo sedeža v Sloveniji oz. ki imajo manj kot 10 zaposlenih. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev razpisne dokumentacije v delu, ki določa, da je merilo pridobljen poln certifikat »Družini prijazno podjetje«, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Naročnik je s sklepom z dne 13. 10. 2017 zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa naročnik opisuje, katera opravila zajemajo razpisane storitve fizičnega in tehničnega varovanja poslovnih prostorov in stavb, in navaja, da gre pri predmetnem javnem naročilu za izrazito storitveno dejavnost, ki jo bodo izvajali delavci najugodnejšega ponudnika oz. druge osebe, zadolžene za izvajanje javnega naročila v imenu najugodnejšega ponudnika. Storitve fizičnega in tehničnega varovanja zahtevajo vsakodnevno prisotnost varnostnika – receptorja, zato ni dvoma, da je kakovost izvajane storitve odvisna od počutja delavcev, njihovega odnosa do dela, njihove motiviranosti in zavzetosti za delo. Naročnik je zato kot merilo določil ekonomsko najugodnejšo ponudbo, v okviru katere bo točke dodeljeval tudi na podlagi razpolaganja s certifikatom »Družini prijazno podjetje«. Po mnenju naročnika je to merilo sorazmerno s predmetom naročila in nediskriminatorno, z vključitvijo socialnega vidika in upoštevajoč specifičnost predmeta naročila. Merilo odraža najboljše razmerje med ceno in kvaliteto, saj podpira socialno odgovorno javno naročanje in spodbuja vidik dostojnega dela. Naročnik se sklicuje na priporočila Evropske komisije in navaja, da lahko naročniki pri naročanju upoštevajo socialne vidike, pravna podlaga za to pa obstaja tudi v Direktivi 2014/14/EU in drugem odstavku 84. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3). Certifikat »Družini prijazno podjetje« predstavlja prizadevanje gospodarskega subjekta k izvajanju ukrepov, ki so usmerjeni v družbeno odgovorno upravljanje s svojimi kadri, zagotavljanje dostojnega dela in dobre socialne rezultate. Ukrepi prispevajo k trajnostnemu razvoju, saj dajejo poudarek na delavce, ki so ključni v določenem delovnem procesu, na njihovo zadovoljstvo in motivacijo pri izvajanju del in storitev. Naročnik opisuje vsebino in postopek pridobitve certifikata »Družini prijazno podjetje« in navaja, da so v pravilih pridobitve certifikata nekateri ukrepi določeni kot obvezni, nekateri pa so našteti primeroma. Katalog obsega 76 ukrepov na področju delovnega časa, organizacije dela, delovnega mesta, informiranja in komuniciranja, poslovodenja, razvoja kadrov, strukture plačila in nagrajevanja dosežkov ter storitev za družine. Bistveno je, navaja naročnik, da so vsi ukrepi namenjeni zagotavljanju izboljšanja upravljanja delovnih procesov ter kakovosti delovnega okolja za boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja zaposlenih in s tem tudi dostojnega dela. Vsi gospodarski subjekti, ki si prizadevajo pridobiti certifikat, so v enakem položaju in imajo možnost izbrati različne ukrepe, uspeh subjekta pa se objektivno izkazuje s pridobljenim polnim certifikatom. Naročnik pa ne bi mogel objektivno preveriti podatkov v primeru, če bi določil posamezne vsebinske zahteve, ki jih morajo izpolnjevati ponudniki za pridobitev takšnega certifikata, saj bi lahko ponudnik cilj, ki ga zasleduje certifikat, povsem uspešno dosegel z nekimi ukrepi, ki bi jih lahko naročnik s taksativnim naštevanjem nehote spregledal. Naročnik nadaljuje, da gre za intenzivno delovno dejavnost, ki jo bodo skoraj v celoti izvedli delavci izbranega ponudnika. Gre za storitve zasebnega varovanja, ki se nanašajo na zagotavljanje zaščite oseb in premoženja, zato mora imeti kakovost storitev visoko prioriteto za naročnika. Življenjske razmere in delovni pogoji delavcev, ki se odražajo na zadovoljstvu delavcev in njihovi motiviranosti, so pomemben dejavnik vpliva na kakovost storitev, odražajo pa se tudi pri odnosu varnostnikov – receptorjev do naročnika in vseh oseb, s katerimi prihajajo v stik. Zadovoljen delavec se lahko učinkoviteje osredotoči na svoje dolžnosti in lahko prepreči ali zmanjša škodo, ki lahko nastane naročniku zaradi različnih dogodkov, s tem pa vpliva tudi na zmanjšanje stroškov naročnika. Osnovni pogoji za motivacijo in zadovoljstvo delavca pa so dostojno delo, dobri pogoji dela, priznanje pomena zasebnega življenja in zagotovitev možnosti čim lažjega usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja. Naročnik zatrjuje, da ima certifikat »Družini prijazno podjetje« tudi številne pozitivne učinke pri vodenju podjetja, počutju zaposlenih in ekonomskem poslovanju podjetja, zato so navedbe vlagatelja o tem, da certifikat ne izkazuje prednosti pri izvedbi storitev v obliki ekonomske ugodnosti za naročnika, neutemeljene. Naročnik tudi navaja, da podeljen certifikat »Družini prijazno podjetje« ne izkazuje splošne politike podjetja, temveč izkazuje, da je gospodarski subjekt izpolnil predpisane obveznosti s ciljem izboljšati upravljanje delovnih procesov ter kakovosti delovnega okolja za boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja zaposlenih, kot takega pa je mogoče certifikat šteti kot socialno merilo, ki sledi spodbujanju socialno odgovornega naročanja. V postopku pridobivanja certifikata mora gospodarski subjekt aktivno sodelovati, ravno to sodelovanje v časovno dolgotrajnem postopku pa pomeni, da subjekt dejansko priznava pomen zasebnega življenja delavcev in da certifikata ni mogoče pridobiti »na zalogo«. Ponudniki se sami odločajo, v katero smer izvajajo svoje poslovanje in katere certifikate bodo pridobili, v javnem naročanju pa je vedno diskriminacija, saj se naročilo lahko odda le enemu ponudniku. Čeprav vlagatelj ni šel v postopek pridobivanja certifikata, to ne pomeni, da je v slabšem položaju ali da je njegovo konkuriranje omejeno. Vlagatelj je v predmetnem postopku s predložitvijo ponudbe ocenil, da izpolnjuje vse pogoje in da lahko pridobi posel, čeprav certifikata nima. Ob dejstvu, da certifikata nima nihče izmed ponudnikov, ki so predložili ponudbo, pa se še dodatno izkaže, da je vlagatelj v enakem položaju kot drugi ponudniki, zatrjuje naročnik. Naročnik še navaja, da dejstvo, da tuji ponudniki in ponudniki z manj kot 10 zaposlenimi ne morejo pridobiti certifikata »Družini prijazno podjetje«, ne vpliva na položaj vlagatelja, in zaključuje, da je merilo določil v skladu z ZJN-3 in priporočili Evropske komisije. Naročnik je glede na navedeno zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega, zavrnil pa je tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. Hkrati naročnik zahteva povrnitev stroškov, ki so mu nastali zaradi postopka pravnega varstva, in sicer v sorazmerni višini, ki glede na porabljene ure pokrije stroške plače uslužbenca, ki je sodeloval pri pripravi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 16. 10. 2017 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 19. 10. 2017 opredelil do navedb naročnika. V vlogi se vlagatelj opredeljuje do posameznih naročnikovih argumentov in dodatno pojasnjuje svoje revizijske navedbe.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je naročnik merilo, v okviru katerega je predvidel dodelitev določenega števila točk ponudnikom, ki imajo polni certifikat »Družini prijazno podjetje«, določil v skladu z ZJN-3.

Merila so element za vrednotenje in medsebojno primerjavo ponudb. Gre za razlikovalne znake med (dopustnimi) ponudbami, katerih izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Izhodišče za oblikovanje meril v postopkih javnega naročanja predstavlja 84. člen ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da naročnik javno naročilo odda na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe. Ekonomsko najugodnejša ponudba je temeljni koncept ZJN-3 pri oblikovanju meril. Njegov namen je, da naročnik naročilo dodeli tistemu ponudniku, katerega ponudba je med vsemi ostalimi ponudbami najboljša z ekonomskega vidika. Kot izhaja iz 89. točke preambule Direktive 2014/24/EU, so merila, ki merijo ekonomsko najugodnejšo ponudbo, pravzaprav namenjena temu, da ugotovijo, katera ponudba ponuja najboljše razmerje med ceno in kakovostjo.

Ekonomsko najugodnejša ponudba se glede na drugi odstavek 84. člena ZJN-3 določi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti, na primer z izračunom stroškov v življenjski dobi (katerega način je podrobneje opredeljen v 85. členu ZJN-3), in lahko zajema tudi najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila. Naročniki imajo tako v okviru navedenih zakonskih izhodišč možnost, da vrednotijo oz. primerjajo zlasti cenovne vidike ponudb (npr. primerjava ponujenih cen predmeta naročila skupaj z ostalimi stroškovnimi elementi, ki so posredno ali neposredno povezani s ceno blaga, kot so npr. stroški uporabe, vzdrževanja, dobave, delovanja, razgradnje itd.), lahko pa poleg cenovnih vidikov upoštevajo tudi druga merila, ki odražajo kakovostne, tehnične, trajnostne, socialne in druge necenovne vidike naročila. Gre torej za vrednostno tehtanje in primerjanje prednosti oz. slabosti posameznih kakovostnih elementov ponudbe v primerjavi s ceno in ostalimi stroški ter iskanje optimalnega razmerja med obojim.

Posamezna merila so v ZJN-3 našteta primeroma, zato je določitev posameznih meril, na podlagi katerih bo naročnik v konkretnem primeru poiskal najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, prepuščeno naročniku. ZJN-3 kot možna merila, na podlagi katerih lahko naročnik vrednoti in primerja necenovne oz. nestroškovne vidike ponudbe, torej merila, ki se nanašajo na kakovost, okoljske ali socialne vidike, v drugem odstavku 84. člena primeroma našteva:

a) kakovost, vključno s tehničnimi prednostmi, estetske in funkcionalne lastnosti, dostopnost, oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom, socialne, okoljske in inovativne značilnosti ter trgovanje in pogoje v zvezi z njim;
b) organiziranost, usposobljenost in izkušenost osebja, ki bo izvedlo javno naročilo, če lahko kakovost osebja bistveno vpliva na raven izvedbe javnega naročila;
c) poprodajne storitve, tehnično pomoč in pogoje dobave, kot so datum dobave ali dokončanja del, postopek dobave ali izvedbe in trajanje dobav ali del.

ZJN-3 v tretjem odstavku 84. člena določa, da je stroškovni dejavnik lahko tudi fiksna cena ali fiksni strošek, če gospodarski subjekti na njihovi podlagi med seboj konkurirajo zgolj v zvezi z merili kakovosti, pri čemer pa pri naročanju naročil, kot so storitve izdelave računalniških programov, arhitekturne in inženirske storitve ter prevajalske in svetovalne storitve, naročnik ne sme uporabiti le merila cene (četrti odstavek 84. člena ZJN-3).

Navedena zakonska izhodišča naročniku nalagajo, da v vsakem konkretnem postopku oddaje javnega naročila, upoštevajoč specifičnosti predmeta javnega naročila in lastne potrebe, presodi, kaj v danem primeru zanj predstavlja največjo korist za vloženi denar (ekonomsko najugodnejšo ponudbo) in kako naj pri vrednotenju ponudb na transparenten način upošteva različne vidike predmeta javnega naročila, kot so npr. cena, kakovost in druge komercialne, socialne in/ali okoljevarstvene dejavnike. S tem, ko ZJN-3 zgolj primeroma navaja nekatera cenovna in necenovna merila, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, naročniku pravzaprav daje na voljo neizčrpen seznam možnih meril za oddajo javnega naročila (prim. 92. točko preambule Direktive 2014/24/EU). Medtem ko je določitev konkretnih meril v vsakem postopku oddaje javnega naročila v pristojnosti naročnika, pa je seveda treba upoštevati, da ZJN-3 določa tudi splošna oz. načelna izhodišča, ki jih mora naročnik upoštevati pri oblikovanju kateregakoli merila, bodisi cenovnega oz. stroškovnega merila bodisi merila, ki se nanaša na kakovostne, tehnične, trajnostne, socialne ali druge necenovne vidike naročila. Splošna izhodišča za določitev meril predstavljajo že temeljna načela javnega naročanja, ki so povzeta v petem odstavku 84. člena ZJN-3. Slednji določa, da morajo biti merila za oddajo javnega naročila nediskriminatorna, sorazmerna in povezana s predmetom javnega naročila. Nediskriminatornost se nanaša na določitev ocenjevalnih kriterijev – merila, katerih temeljni namen je sicer prav razlikovanje in razvrščanje ponudb od najbolj do najmanj ugodne, morajo biti določena tako, da naročnik ponudbe razlikuje in razvršča na podlagi okoliščin, ki so objektivno opravičljive, ne pa na podlagi okoliščin, ki predstavljajo neupravičeno diskriminacijo, zlasti na podlagi krajevnih, stvarnih ali osebnih okoliščin. Merilo je sorazmerno, če je z njim dejansko mogoče doseči cilj, ki ga ocenjevanje ponudb po merilih zasleduje – identifikacija ekonomsko najugodnejše ponudbe oz. izbira tiste ponudbe, ki naročniku dejansko zagotavlja najboljše razmerje med ceno in kakovostjo. Povezanost merila s predmetom javnega naročila pa pomeni, da se mora merilo nanašati na sam predmet naročila, ne pa morda na kakšne druge okoliščine, povezane z osebo ponudnika. Peti odstavek 84. člena ZJN-3 vzpostavlja domnevo, da je merilo povezano s predmetom javnega naročila, če se nanaša na gradnje, blago ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu z javnim naročilom, in sicer v katerem koli pogledu in na katerikoli stopnji njihove življenjske dobe, vključno z dejavniki, povezanimi s posebnim postopkom proizvodnje, zagotavljanja ali trženja teh gradenj, blaga ali storitev, ali s posebnim postopkom za drugo stopnjo njihove življenjske dobe, tudi če takšni dejavniki vsebinsko niso del njih.

V skladu s šestim odstavkom 84. člena ZJN-3 merila tudi ne smejo biti določena tako, da je z njimi naročniku podeljena neomejena svoboda pri izbiri najugodnejše ponudbe. Navedeno pomeni, da morajo biti merila za izbiro in z njimi povezana metoda vrednotenja ponudb vnaprej (v objavi oz. razpisni dokumentaciji) določena na način, ki omogoča objektivno primerjavo in ocenjevanje ponudb, kakor tudi naknadno preverjanje rezultatov ocenjevanja, ki ga je izvedel naročnik. Iz tega razloga je v zakonu določeno, da morajo merila zagotoviti možnost učinkovite konkurence in da jih morajo spremljati podrobni opisi, ki omogočajo učinkovito preverjanje informacij, ki jih ponudniki predložijo z namenom, da se oceni, kako njihova ponudba izpolnjuje posamezno merilo za oddajo javnega naročila. ZJN-3 v sedmem odstavku 84. člena določa tudi, da mora naročnik v dokumentaciji določiti relativno utež, ki jo dodeli vsakemu merilu, izbranemu za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe, razen če se zanjo odloči le na podlagi najnižje cene. Uteži se lahko opredelijo z določitvijo razpona z ustrezno največjo razliko. Kadar uteži ni mogoče navesti zaradi objektivnih razlogov, naročnik navede merila v padajočem zaporedju po pomembnosti.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je naročnik merila določil v 10. poglavju Povabila in dokumentacije za pripravo ponudbe za oddajo javnega naročila po odprtem postopku z oznako ODVARMF-26/2017, v katerem je zapisal, da bo ponudbe točkoval na podlagi določene formule, v katero bo vnesel ponudbeno ceno (C), točke za pridobljen certifikat »Družini prijazno podjetje« (Mer1), točke za delež zaposlenih mladih pri ponudniku (Mer2) in točke za delež zaposlenih starejših oseb pri ponudniku (Mer3). Med vlagateljem in naročnikom sporno merilo Mer1 je naročnik ovrednotil na naslednji način:

»Točke na podlagi pridobljenega certifikata »Družini prijazno podjetje«
Ponudnik, ki ima pridobljen polni certifikat »Družini prijazno podjetje«, dobi 10 točk.
Dokazilo: Fotokopija certifikata »Družini prijazno podjetje«.«

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da merilo »Družini prijazno podjetje« ni povezano s predmetom javnega naročila, da ni sorazmerno, da ne odraža ekonomske ugodnosti ponudbe, da ne omogoča objektivne primerjave ponudb in da je diskriminatorno.

V zvezi s presojo zakonitosti merila »Družini prijazno podjetje« je najprej treba ugotoviti, da je iz dokumenta »Pravila in postopek za pridobitev osnovnega in polnega certifikata »Družini prijazno podjetje««, ki ga je k zahtevku za revizijo priložil vlagatelj in ki določa postopek ter vsebino certifikata, razvidno, da je pridobitev certifikata »Družini prijazno podjetje« svetovalno-revizorski postopek, ki ima funkcijo ocenjevanja ter svetovanja delodajalcem, katera orodja uporabljati za boljše upravljanje s človeškimi viri s poudarkom na usklajevanju poklicnega in družinskega življenja zaposlenih. Skozi notranji postopek podjetje določi in uresniči izbrane cilje in ukrepe. Glede na notranjo oceno dejanskega stanja se s pomočjo zunanjega ocenjevalca oz. svetovalca v podjetju odločijo za načrt vpeljave ukrepov, katerih cilj je izboljšanje upravljanja delovnih procesov ter kakovosti delovnega okolja za boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja zaposlenih. Po pozitivni oceni izvedbenega načrta implementacije izbranih ukrepov s strani revizorskega sveta podjetje pridobi osnovni certifikat »Družini prijazno podjetje«. Po treh letih se oceni, ali so bili zastavljeni ukrepi vpeljani in cilji doseženi. Če so bili cilji doseženi, podjetje pridobi polni certifikat »Družini prijazno podjetje«, ki se nato podaljšuje vsake tri leta za nadaljnja tri leta. Na podlagi analize stanja pri prijavitelju zastopnik prijavitelja pripravi izvedbeni načrt po predlogi, ki jo pripravi nosilec certificiranja. Izvedbeni načrt mora vsebovati natančen opis ukrepov/ciljev, časovni okvir, glavne mejnike, odgovorne osebe ter pričakovane in merljive rezultate, preveriti in potrditi pa ga mora ocenjevalec oz. svetovalec. Prijavitelj je v izvedbenem planu dolžan navesti in izvesti štiri obvezne ukrepe, ki so pomembni za uspeh celotnega sistema certificiranja, prijavitelji, ki imajo več kot 50 zaposlenih, pa še dodatni obvezni ukrep. Obvezni ukrepi za vse prijavitelje so komuniciranje z zaposlenimi, komuniciranje z zunanjo javnostjo, raziskave med zaposlenimi o usklajevanju dela in družine in izobraževanje vodij na področju usklajevanja dela in družine. Dodaten obvezni ukrep za prijavitelje nad 50 zaposlenih je oblikovanje skupine za usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja, minimalno število izbranih ukrepov pa je 7 oziroma 8 – štirje oziroma pet obveznih ukrepov in vsaj trije dodatni ukrepi iz Kataloga ukrepov, pri čemer morajo biti iz vsaj dveh različnih vsebinskih področij, ki jih ureja katalog. Vsi ukrepi, ne glede na to, ali so obvezni ali ne, morajo biti v fazi implementacije formalizirani (ustrezno zapisani v internih aktih podjetja – npr. pravilnik, poslovnik, itd.).
Kot navaja naročnik in kot je razvidno tudi iz predstavitvenih spletnih strani certifikata »Družini prijazno podjetje«, na katere opozarja (http://www.certifikatdpp.si/o-certifikatu/katalog-ukrepov/), obsega katalog ukrepov za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja 76 ukrepov, ki so razdeljeni na osem področij ukrepanja. Katalog obsega ukrepe na področju delovnega časa (npr. glede prožnosti delovnega časa, dodatnih dni odsotnosti, oblike skrajšanega delovnega časa …), organizacije dela (npr. organizacija delovnih procesov na način, da zaposleni lažje usklajujejo zasebno in poklicno življenje …), delovnega mesta (npr. organizacija dela na daljavo …), informiranja in komuniciranja (npr. komunikacija z zaposlenimi ali zunanjo javnostjo ter izvajanje raziskav med zaposlenimi o usklajevanju dela in družine …), poslovodenja (npr. izobraževanje vodij, socialne veščine in ocenjevanje vodilnih oseb …), razvoja kadrov (npr. vključevanje delavcev po daljši odsotnosti, spodbujanje različnih družbenih skupin, individualni načrti kariernega razvoja …), strukture plačila (npr. obdaritev dojenčkov, štipendije …) in nagrajevanja dosežkov ter storitev za družine (npr. dnevno varstvo za otroke, počitniško varstvo …).

Osnovni certifikat se podeli prijavitelju po predhodnem pozitivnem mnenju, ki ga izda revizorski svet na podlagi izvedbenega načrta in mnenja o celotnem postopku ter ocene izvedbenega načrta, podane s strani ocenjevalca oz. svetovalca. Po uradni podelitvi osnovnega certifikata ima prijavitelj tri leta časa, da implementira izbrane ukrepe v skladu z izvedbenim načrtom. Vsakih 12 mesecev mora na predpisanem obrazcu izvajalcu predložiti letno poročilo o napredku implementacije v skladu z izvedbenim načrtom, po pozitivni evalvaciji vseh poročil s strani svetovalca oziroma revizorja pa prijavitelj pridobi polni certifikat »Družini prijazno podjetje«.

Na podlagi navedenih dejstev v zvezi z vsebino in postopkom podeljevanja certifikata »Družini prijazno podjetje« se je mogoče strinjati z naročnikom, da so ukrepi, ki jih izvede prijavitelj za pridobitev certifikata, namenjeni zagotavljanju izboljšanja upravljanja delovnih procesov ter kakovosti delovnega okolja za boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja zaposlenih in s tem tudi dostojnega dela. Gre za ukrepe, s katerimi imetnik certifikata vzpostavi boljše delovne razmere, jih prilagodi posameznim skupinam svojih delavcev in jim hkrati zagotovi določene dodatne bonitete, na podlagi česar ti lažje usklajujejo poklicno in družinsko življenje. Na podlagi pridobljenega certifikata je tako mogoče utemeljeno sklepati, da imetnik certifikata dvigne kakovostno raven delovnega okolja v podjetju ter vpliva na boljše počutje in zadovoljstvo delavcev.

Kot je razvidno iz razpisne dokumentacije, so predmet tega javnega naročila storitve fizičnega in tehničnega varovanja poslovnih prostorov in stavb. Predmet tega javnega naročila je podrobneje opisan v dokumentu »Tehnična specifikacija javnega naročila fizično in tehnično varovanje poslovnih prostorov Ministrstva za finance in Sklada RS za nasledstvo, ter Urada za intelektualno lastnino«. Kot pojasnjuje naročnik, razpisane storitve obsegajo varnostno – receptorsko službo, fizično – tehnično varovanje ljudi in premoženja, protivlomno in protipožarno varovanje ter upravljanje z varnostno – nadzornim centrom. Storitve fizičnega varovanja obsegajo izvajanje varnostno – receptorske službe, varovanje ljudi in premoženja z varnostniki, izvajanje intervencij na podlagi prejetega signala, opravljanje obhodov varovanih objektov, obveščanje naročnika o ugotovljenih nepravilnostih, izdelovanje poročil o izrednih dogodkih, gašenje začetnih požarov, izvajanje požarne straže, izvajanje evakuacije itd. Storitve tehničnega varovanja obsegajo prenos alarmnih sporočil na varnostno – nadzorni center, intervencije po sprejemu alarma, omogočanje izrednih vstopov v stavbo z vklopom oz. izklopom tehničnega varovanja, stalno pripravljenost v primeru detekcije požarnega signala, intervencijo v primeru požarnega signala, obhodno varovanje v primeru izpada signala, obveščanje odgovornih oseb naročnika, izdelava poročil, posredovanje sporočil in izvajanje video nadzora. Kot pojasnjuje naročnik in kot je razvidno tudi iz tehničnih specifikacij, gre za izvajanje storitev, ki jih bodo izvajali delavci najugodnejšega ponudnika. Storitve fizičnega varovanja, ki zahtevajo vsakodnevno prisotnost varnostnika – receptorja, se bodo izvajale vsak delovni dan, v povprečju 12 ur na dan oz. povprečno 260 ur na mesec, naročnik pa ocenjuje, da delež, ki zahteva fizično prisotnost človeka, oz. delež del, ki jih bodo izvedli varnostniki – receptorji, predstavlja več kot 99 % vseh del.

Glede na ugotovljeno se je treba strinjati z naročnikom, da gre pri predmetnem javnem naročilu za delovno intenzivno panogo in da je posledično v obravnavanem primeru kakovost izvajanja razpisanih storitev odvisna tudi od počutja delavcev, njihovega odnosa do dela, motiviranosti in zavzetosti za delo z upoštevanjem potreb naročnika. Vsi ti dejavniki pa so odvisni tudi od tega, kakšno delovno okolje delavcem zagotavlja njihov delodajalec. Strinjati se je treba z naročnikom, da ima področje zasebnega varovanja specifičen značaj, ker se nanaša na zaščito oseb in premoženja, zaradi česar mora imeti kakovost storitve visoko prioriteto. Življenjske razmere in delovni pogoji delavcev, ki se odražajo tudi pri zadovoljstvu delavcev in njihovi motiviranosti, so lahko dejansko pomemben dejavnik vpliva na kakovost storitve, zadovoljstvo in motiviranost delavcev pa se odraža pri njihovem odnosu do strank. Naročniku je treba pritrditi, da je varnostnik – receptor praviloma prva oseba, s katero gostje vzpostavijo komunikacijo, in da je zadovoljstvo delavcev eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na kakovostno opravljanje delovnih obveznosti. Urejeno in stimulativno delovno okolje, ki je vzpostavljeno z ukrepi na podlagi certifikata »Družini prijazno podjetje«, sicer ni edini dejavnik, ki v primeru izvajanja razpisanih storitev lahko vpliva na kakovost, je pa vsekakor lahko pomemben. Zaposleni delavci morajo biti zadovoljni z delovnim okoljem in ustrezno nagrajeni, da je njihovo delo bolj zavzeto, posledično pa je s kakovostjo opravljene storitve bolj zadovoljen tudi naročnik.

Na podlagi naročnikove utemeljitve spornega merila »Družini prijazno podjetje«, ki ji je mogoče pritrditi, je treba ugotoviti, da obravnavano merilo v predmetnem postopku oddaje javnega naročila glede na vsebino certifikata izkazuje povezanost merila in predmeta naročila. Merilo meri okoliščino, ki se nanaša na kakovost delovnega okolja delavcev, ki bodo izvajali javno naročilo, kakovost delovnega okolja pa (kar navsezadnje priznava tudi vlagatelj) lahko vpliva na motiviranost in zavzetost delavcev, s čimer je vzpostavljena povezava s kakovostjo izvajanja konkretnih storitev fizičnega in tehničnega varovanja, ki jih bo izvajal najugodnejši ponudnik. V tem smislu je mogoče ugotoviti tudi sorazmernost merila glede na predmet naročila, saj merilo, ki nagrajuje ponudnike, ki dejansko izvajajo ukrepe, s katerimi dvigujejo kakovost delovnega okolja, točkuje tiste ponudnike, ki investirajo v lastni personalni substrat, s čimer se vzpostavlja možnost, da bo naročnik prejel višjo kakovost storitev, kot bi jo prejel v primeru, če izbrani izvajalec ni pripravljen sprejemati ukrepov za izboljševanje delovnih razmer za svoje delavce. Ob tem je treba ugotoviti, da ne gre za splošno politiko ponudnika, kot to zatrjuje vlagatelj, temveč za konkretne ukrepe, ki so sprejeti in preverjeni v postopku certificiranja in jih torej ponudnik dejansko izvaja. Čeprav se podjetje prijavi za pridobitev certifikata neodvisno od tega, ali ponuja storitve varovanja na trgu javnih naročil, pa njegova pridobitev izkazuje, da je sprejelo določene konkretne ukrepe na različnih področjih izboljševanja delovnega okolja, ki lahko vplivajo na motiviranost in zadovoljstvo delavcev, s tem pa tudi na kakovost izvajanja konkretnih storitev, ki jih podjetje ponuja na trgu (v tem primeru so to storitve varovanja).

Ob tem je treba posebej pojasniti, da ZJN-3, ki temelji na Direktivi 2014/24/EU, izrecno omogoča vključitev meril, ki se nanašajo na socialne vidike javnega naročanja, kar izhaja iz že citiranega drugega odstavka 84. člena ZJN-3. Ta namreč določa, da lahko metoda izračuna ekonomsko najugodnejše ponudbe vključuje tudi socialne vidike oz. značilnosti, povezane s predmetom javnega naročila. Pomen upoštevanja socialnih vidikov v postopkih javnega naročila pa je izražen tudi v Priročniku za upoštevanje socialnih vidikov pri javnem naročanju – Kupujte socialno, ki ga je v letu 2010 izdala Evropska komisija. Z upoštevanjem ukrepov, katerih namen je izboljševanje delovnega okolja in prilagajanje delovnih procesov potrebam delavcev, naročnik omogoča učinkovitejše doseganje strateških družbenih ciljev, zagotavlja dodano vrednost pri rabi javnih sredstev ter spodbuja zasebne gospodarske subjekte k družbeno odgovornejšemu poslovanju. Ob upoštevanju načel iz Pogodbe o delovanju Evropske unije in pravil javnega naročanja lahko namreč javni naročniki s premišljenim naročanjem spodbujajo socialno odgovorno javno naročanje – to je javno naročanje, pri katerem se upošteva eden ali več naslednjih socialnih vidikov: zaposlitvene možnosti, dostojno delo, skladnost s socialnimi pravicami delavcev, socialna vključenost (invalidi, težko zaposljive osebe ipd.), enake možnosti, dostopnost in načrtovanje za vse, trajnostna merila, vključno z vprašanji etične trgovine, spodbujanje malih in srednjih podjetjih, splošnejše prostovoljno upoštevanje socialne odgovornosti gospodarskih družb in finančna disciplina.

Naročnik torej ima neposredno podlago v ZJN-3, da v izračun ekonomsko najugodnejše ponudbe vključi tudi socialne kriterije, hkrati pa takšna merila upoštevajo (sicer nezavezujoča) priporočila Evropske komisije, s čimer se na konkretni ravni udejanjajo politike Evropske unije. Da naročnik pri ocenjevanju ponudb lahko upošteva tudi okoliščine, ki se nanašajo na vsebino delovnih razmerij, ki jih svojim delavcem zagotavljajo ponudniki, je Državna revizijska komisija potrdila tudi v odločitvi št. 018-025/2017-5, v kateri je zavzela stališče, da naročnik kot merilo lahko določi tudi povprečno stopnjo fluktuacije delavcev pri ponudniku in povprečno mesečno bruto plačo varnostnika – receptorja. Državna revizijska komisija je v obrazložitvi navedene odločitve, s podobnimi argumenti kot zgoraj, zapisala, da je pri storitvah varovanja, ki predstavljajo delovno intenzivno panogo, kakovost ponujene storitve odvisna tudi od motiviranosti delavcev in da sta zato merili, ki merita povprečno stopnjo fluktuacije delavcev in povprečno mesečno bruto plačo varnostnika, zakoniti in upravičeni, saj kažeta na kakovost delovnega procesa in delovnih pogojev pri ponudniku, s tem pa tudi na kakovost opravljenih storitev. Podobno je zato treba ugotoviti tudi za predmetno merilo, v okviru katerega naročnik upošteva ukrepe, s katerimi ponudnik vzpostavlja bolj stimulativno delovno okolje za svoje delavce. Za navedeno merilo je, kot je bilo že zapisano, mogoče ugotoviti, da je sorazmerno in povezano s predmetom tega naročila, poleg tega pa, z izrecno zakonsko podlago, sledi tudi priporočilom Evropske komisije, katerih namen je spodbujati socialno odgovorno javno naročanje. Čeprav takšna merila nimajo nujno takojšnjih in neposrednih ekonomskih učinkov za naročnika, pa naročniki z njimi lahko vplivajo na udejanjanje strateških družbenih ciljev, katerih dodana vrednost pri rabi javnih sredstev se kaže pri spodbujanju zasebnih gospodarskih subjektov k družbeno odgovornejšemu poslovanju.

Vendar pa je treba na tem mestu ugotoviti, da sta merili »povprečna stopnja fluktuacije delavcev pri ponudniku« in »povprečna mesečna bruto plača«, katerih zakonitost je Državna revizijska komisija ugotovila v zadevi št. 018-025/2017-5, naročniku omogočali ocenjevanje vseh ponudnikov na enak način, brez izjem in zgolj na podlagi podatkov, s katerimi je vsak ponudnik razpolagal in jih je lahko naročniku tudi posredoval. Z drugimi besedami: vsi ponudniki so imeli možnost z lastnimi podatki oz. izjavami dokazovati, kakšno stopnjo fluktuacije kadrov imajo in kakšno povprečno plačo zagotavljajo. V predmetnem postopku oddaje javnega naročila pa je naročnik kot vsebino in hkrati kot edino možno dokazilo za izkazovanje merila določil predložitev polnega certifikata »Družini prijazno podjetje«.

Ker je naročnik kot dokazilo za izkazovanje merila »Družini prijazno podjetje« predvidel predložitev konkretnega certifikata oz. znaka (znak glede na 19. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 pomeni vsak dokument, spričevalo ali potrdilo, ki potrjuje, da gradnje, blago, storitve, procesi ali postopki izpolnjujejo določene zahteve), je treba merilo presojati tudi z vidika 69. člena ZJN-3. Ta v prvem odstavku določa, da lahko naročnik v primeru, kadar namerava naročiti gradnje, storitve ali blago z določenimi okoljskimi, socialnimi ali drugimi značilnostmi, v tehničnih specifikacijah, merilih za oddajo javnega naročila ali pogojih za izvedbo javnega naročila zahteva določen znak kot dokaz, da te gradnje, storitve ali blago ustrezajo zahtevanim značilnostim, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

- zahteve za pridobitev znaka se nanašajo le na kriterije, povezane s predmetom javnega naročila, in so ustrezne za določitev značilnosti gradenj, blaga ali storitev, ki so predmet javnega naročila;
- zahteve za pridobitev znaka temeljijo na objektivno preverljivih in nediskriminatornih kriterijih;
- znak je oblikovan na podlagi odprtega in transparentnega postopka, v katerem lahko sodelujejo vse zainteresirane strani, vključno z državnimi organi, potrošniki, socialnimi partnerji, proizvajalci, distributerji in nevladnimi organizacijami;
- znak lahko pridobi vsaka zainteresirana oseba;
- zahteve za pridobitev znaka določi tretja oseba, na katero gospodarski subjekt, ki zaprosi za dodelitev znaka, ne more odločilno vplivati.

Naročnik se lahko v skladu z drugim odstavkom 69. člena ZJN-3 odloči, da v okviru pogoja, tehnične specifikacije ali merila ne bo določil vseh zahtev za pridobitev posameznega znaka oz. da bo upošteval le nekatere izmed njih, pri čemer mora slednje tudi navesti. Kadar naročnik zahteva določen znak, mora na podlagi določbe tretjega odstavka 69. člena ZJN-3 sprejeti vse znake, ki potrjujejo, da gradnje, blago ali storitve izpolnjujejo enakovredne zahteve za pridobitev znaka. Če iz razlogov, za katere mu ni mogoče pripisati odgovornosti, gospodarski subjekt znaka, ki ga je navedel naročnik, ali enakovrednega znaka očitno ni mogel pridobiti v ustreznem roku, pa mora naročnik v skladu s četrtim odstavkom 69. člena ZJN-3 sprejeti druga ustrezna dokazila, pod pogojem, da gospodarski subjekt dokaže, da gradnje, blago ali storitve, ki naj bi jih zagotovil, izpolnjujejo naročnikove zahteve.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila naročnik v okviru merila »Družini prijazno podjetje« ni določil objektivnih zahtev ali kriterijev oz. ni naštel vsebinskih ukrepov, ki bi jih lahko sprejeli vsi ponudniki neodvisno od pridobitve certifikata in s katerimi bi lahko izkazali, da so izboljšali upravljanje delovnih procesov ter dvignili kakovost delovnega okolja za boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja zaposlenih. Naročnik je kot merilo določil le razpolaganje s konkretnim certifikatom, ni pa vsebinsko opredelil, kakšne okoliščine to dokazilo izkazuje, da bi na ta način omogočil tudi dokazovanje vsebine certifikata z drugimi enakovrednimi dokazili. V skladu s tretjim odstavkom 69. člena ZJN-3 bi moral naročnik dopustiti tudi predložitev drugih enakovrednih certifikatov ali znakov oz. bi moral v skladu s četrtim odstavkom 69. člena ZJN-3 (zlasti glede na dejstvo, da postopek pridobitve certifikata »Družini prijazno podjetje« traja 44 mesecev) sprejeti tudi druga ustrezna dokazila, s katerimi lahko ponudnik dokaže, da je sprejel ustrezne ukrepe. Tudi ponudniki, ki z zahtevanim certifikatom ne razpolagajo, bi namreč morali imeti možnost, da dokažejo, da so tudi sami izvedli primerljive ukrepe, ki jih zahteva postopek pridobitve certifikata »Družini prijazno podjetje«, in da so na ta način tudi oni ustrezno izboljšali delovne procese ter zagotovili delovno okolje, v katerem so njihovi delavci ustrezno motivirani in zadovoljni.

Merilo »Družini prijazno podjetje« je torej treba presojati ne samo z vidika sorazmernosti in povezanosti s predmetom naročila, temveč tudi z vidika načela enakopravne obravnave oz. nediskriminatornosti in jasnosti ter z vidika določbe 69. člena ZJN-3. Ta pravila zahtevajo, da morajo biti merila določena na nediskriminatoren, jasen in objektiven način, da lahko ponudniki opredelijo predmet naročila, naročniki pa oddajo naročilo. Določba 89. člena ZJN-3 naročniku dopušča, da v izračun ekonomsko najugodnejše ponudbe vključi tudi socialne kriterije, določba 69. člena ZJN-3 pa, da v primeru, kadar so za to izpolnjeni pogoji, za dokazovanje izpolnjevanja socialnih kriterijev predvidi predložitev določenega znaka. Vendar pa je določen znak mogoče uporabiti le kot predpostavko, da gradnje, blago, storitve, procesi ali postopki izpolnjujejo tako določene značilnosti, pri čemer mora naročnik dopustiti tudi vse druge primerne dokaze (prim. tudi sodbo Sodišča EU v zadevi št. C-368/10, Evropska komisija proti Kraljevini Nizozemski, točka 94). Naročnik v obravnavanem primeru pri merilu »Družini prijazno podjetje« ni niti določil in objektiviziral posameznih zahtev za pridobitev certifikata, saj ni navedel vsebine ukrepov, s katerimi ponudniki izboljšujejo delovne procese ter zagotavljajo boljše delovno okolje, niti ni dopustil predložitve drugih, enakovrednih dokazil, s čimer je kršil 69. člen ZJN-3. Naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, sicer zatrjuje, da v primeru, če bi kot merilo določil posamezne vsebinske zahteve, ki jih morajo izpolniti ponudniki za pridobitev certifikata, ne bi mogel izvesti objektivne preveritve in obstoja podatkov, hkrati pa bi lahko s taksativnim naštevanjem ukrepov spregledal ponudnike, ki bi lahko pričakovane cilje dosegli z nekimi drugimi ukrepi. Vendar pa naročnikovo mnenje, da ni zmožen objektivizirati obravnavanega socialnega kriterija oz. da njegovega izpolnjevanja ne bi mogel objektivno preverjati z drugimi enakovrednimi dokazili, ne more vplivati na ugotovitev, da določba 69. člena ZJN-3 v povezavi z 89. členom ZJN-3, temeljnimi načeli javnega naročanja in sodno prakso Sodišča EU (npr. že omenjena sodba št. C-368/10) od njega zahteva objektivno in jasno določitev meril ter upoštevanje drugih znakov oz. dokazil, s katerimi lahko ponudniki dokazujejo, da izpolnjujejo enakovredne vsebinske zahteve.

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila merilo »Mer1« - Točke na podlagi pridobljenega certifikata »Družini prijazno podjetje«, kot je določeno v 10. poglavju Povabila in dokumentacije za pripravo ponudbe za oddajo javnega naročila po odprtem postopku z oznako ODVARMF-26/2017.

Državna revizijska komisija naročniku v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN nalaga, da mora tudi v primeru določitve meril, ki se nanašajo na socialne kriterije in ki se lahko izkazujejo z določenim znakom oz. certifikatom, na objektiven in jasen način določiti posamezne vsebinske zahteve in dopustiti izkazovanje vsebine merila tudi z drugimi enakovrednimi dokazili.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

Državna revizijska komisija je glede na navedeno vlagatelju na podlagi 70. člena ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT) kot potrebne priznala naslednje opredeljeno navedene stroške:

- strošek plačane takse za revizijski zahtevek v višini 3.500,00 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini, ki je skladna s pravnim poukom naročnika, priložil zahtevku za revizijo),
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 1.600 točk (prva točka Tarifne številke 40 po OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 895,97 EUR,
- izdatke po 11. členu OT (in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, tj. 600 točk) v višini 26 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 14,56 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 4.410,53 EUR. Razliko do priglašenih stroškov za sestavo zahtevka za revizijo je Državna revizijska komisija zavrnila, saj za njeno priznanje ni pravne podlage. Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ne priznava priglašenega stroška za sestavo vloge, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, saj v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika, niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala v zahtevku za revizijo in vlogi, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, priglašenega stroška za sestanek s stranko in pregled listin in dokumentacije, saj so v tarifni številki 39 OT opredeljene storitve, ki jih obračuna odvetnik in niso zajete v drugih tarifnih številkah (ker gre za samostojne storitve). Sestava zahtevka za revizijo v konkretnem primeru ni bila mogoča brez sestanka s stranko in pregleda listin in dokumentacije, zato gre šteti, da so navedeni stroški sestanka s stranko in pregleda dokumentacije že zajeti v strošku odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo, zaradi česar ne gre za samostojne storitve.

Naročnik je vlagatelju priznane stroške v višini 4.410,53 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo zahteval tudi povrnitev stroškov predrevizijskega postopka, ki jih je naložil v plačilo vlagatelju, in sicer v sorazmerni višini, ki glede na porabljene ure pokrije stroške plače uslužbenca, ki je sodeloval pri pripravi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končne odločitve o zahtevku za revizijo, je Državna revizijska komisija odločila tudi o naročnikovi zahtevi za povrnitev stroškov.

Naročnikovo stroškovno zahtevo je potrebno zavrniti že zato, ker naročnik v predrevizijskem postopku na podlagi določb ZPVPJN sprejema odločitve v vlogi organa odločanja oziroma pravnega varstva (1. alineja 2. člena ZPVPJN v povezavi z 28. členom ZPVPJN), ne pa v vlogi stranke predrevizijskega postopka (prvi odstavek 3. člena ZPVPJN), zato do povrnitve priglašenih stroškov ni upravičen.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 14. 11. 2017



predsednica senata
mag. Mateja Škabar
članica Državne revizijske komisije








Vročiti:

- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana
- Odvetniška družba Potočnik in Prebil, o. p., d. o. o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana

Vložiti:

- v spis zadeve

Natisni stran