018-218/2017 Simbio, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter mag. Mateje Škabar in Tadeje Pušnar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava zabojnikov in kontejnerjev za odlaganje odpadkov« na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil EKO LUX, d.o.o., Medlog 15, 3000 Celje, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji d.o.o., Brdnikova ulica 44, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika SIMBIO d.o.o., družba za ravnanje z odpadki, Teharska cesta 49, 3000 Celje (v nadaljevanju: naročnik), 10. 11. 2017

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika o zavrnitvi vseh ponudb, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb«, št. 6/JN-2017/B, z dne 15. 9. 2017.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v znesku 2.702,34 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik na podlagi Sklepa o pričetku oddaje javnega naročila in imenovanju strokovne komisije z dne 9. 5. 2017, št. 6/JN-2017/B, Obvestila o naročilu (EU 2 – SL), ki je bilo na Portalu javnih naročil objavljeno 11. 5. 2017, št. objave JN004927/2017-B01, zadnja sprememba 14. 6. 2017, št. objave JN004927/2017-K02, ter Obvestila o naročilu, ki je bilo v Uradnem listu Evropske unije objavljeno 12. 5. 2017, št. objave 2017/S 091-179668, zadnja sprememba 15. 6. 2017, št. objave 2017/S 113-227596, izvaja postopek oddaje javnega naročila za dobavo zabojnikov in kontejnerjev za odlaganje odpadkov v šestih sklopih.

Naročnik je vlagatelja 28. 7. 2017 in 16. 8. 2017 pozval na dopolnitev in pojasnilo tehnične dokumentacije za sklop 6 ter na predložitev skic. Vlagatelj se je na oba poziva naročnika pravočasno odzval.

Naročnik je 15. 9. 2017 sprejel Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, št. 6/JN-2017/B, in na podlagi petega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15, v nadaljevanju: ZJN-3) obe ponudbi, prejeti za sklop 6, zavrnil. V odločitvi navaja, da je pri pregledovanju ponudb in ponovnem pregledu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in njenih dopolnitev, upoštevaje zahtevana dodatna pojasnila ponudbe ter vlagateljeve odgovore, ugotovil, da dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, kjer se navajajo tehnične specifikacije in zahteve predmeta javnega naročila, ni dovolj natančno opredeljena in zato ne odraža vseh naročnikovih dejanskih zahtev za podzemne kontejnerje v sklopu 6. Naročnik dodaja, da ponudnik (vlagatelj) na večino njegovih vprašanj in zahtev za dodatna pojasnila ni odgovoril, s pojasnilom, da takšna dodatna pojasnila in vprašanja niso predmet zadevnega javnega naročila in da naročnik z njimi nedopustno širi razpisne pogoje. Naročnik je na podlagi navedenega sprejel odločitev in obe ponudbi za sklop 6 zavrnil.

Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb je bila 15. 9. 2017 objavljena na Portalu javnih naročil, št. objave JN004927/2017-ODL02, v posledici česar se na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena ZJN-3 z omenjenim dnem objave šteje za vročeno ponudnikom.

Zoper naročnikovo odločitev v sklopu 6 je vlagatelj pravočasno vložil Zahtevek za revizijo zoper Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb z dne 15. 9. 2017 (nanaša se na sklop št. 6) z dne 25. 9. 2017, v katerem predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija ugodi zahtevku za revizijo in v celoti razveljavi odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, naročnik pa vlagatelju povrne stroške revizijskega postopka.

Vlagatelj najprej zatrjuje, da je izpodbijana odločitev nezakonita, da je zaradi nedoločenega (splošnega) razloga navidezna in da niso bili izpolnjeni pogoji za njen sprejem. Navaja, da je naročnik s povsem splošnim in neopredeljenim sklicevanjem na tehnične specifikacije in zahteve predmeta naročila podal pavšalen in nedoločen razlog za odločitev o zavrnitvi vseh ponudb in da razloga ni mogoče niti v najmanjši meri preizkusiti. Vlagatelj dalje navaja, da je naročnik v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb podal zgolj zaključek svojih ugotovitev, ni pa navedel konkretnih dejstev oziroma okoliščin danega primera, ki so ga vodili k sprejemu takega zaključka. Na tem mestu vlagatelj primeroma navaja odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-257/2016, 018-163/2016, 018-069/2017, 018-061/2017, 018-072/2017 in dodaja, da pavšalna obrazložitev odločitve o izidu javnega naročila, skladno s prakso Državne revizijske komisije, pomeni arbitrarno presojo naročnika v postopku javnega naročanja, kar velja še toliko bolj, saj ZJN-3 (drugače, kot prej ZJN-2 oziroma ZJNVETPS) instituta dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila ne pozna več. Vlagatelj v zvezi z zatrjevano kršitvijo glede pavšalnega in nedoločnega razloga za sprejem odločitve o zavrnitvi vseh ponudb povzema odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-057/2016-5.

Vlagatelj navaja tudi, da je bil v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb s strani naročnika pozvan na dopolnitev ponudbe, tam pa je naročnika večkrat opozoril, da s svojimi pozivi zahteva dokumentacijo, ki ni bila predmet dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, in da s pozivi nedopustno širi razpisne pogoje. Vlagatelj dodaja, da ga naročnik nikoli ni obvestil, katere njegove argumente je sprejel in katerih ni oziroma v katerem delu tehničnih specifikacij in zahtev predmeta javnega naročila dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila ni bila dovolj natančno opredeljena. Vlagatelj opozarja, da je po njegovem mnenju naročnik v sklopu 6 podal podrobne tehnične zahteve, hkrati pa dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila ekstenzivno dopolnjeval tudi na Portalu javnih naročil s svojimi odgovori.

Vlagatelj zatrjuje še, da je naročnik kršil tudi kogentno določbo ZJN-3, saj ponudnikov v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb ni obvestil o tem, ali bo začel nov postopek javnega naročanja ali ne. V zvezi z zatrjevano kršitvijo vlagatelj povzema odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-247/2016.

Naročnik je s Sklepom z dne 6. 10. 2017, št. 6/JN-2017/B, zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega.

Naročnik navaja, da se vlagatelj spreneveda, ko navaja, da je odločitev o zavrnitvi vseh ponudb pavšalna, z nedoločenim razlogom, in da ne more ugotoviti, v katerem delu tehničnih zahtev dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila ni dovolj natančno določena, saj je bil ravno vlagatelj tisti, ki je naročnika opozoril na odprta vprašanja v zvezi s predmetom javnega naročanja. Na določena, za naročnika zelo pomembna, konkretna vprašanja in zahteve za pojasnila je vlagatelj namreč odgovarjal, da niso predmet javnega naročila in da z njimi nedopustno širi razpisne pogoje, naročnik pa je odgovore želel zato, ker iz ponudbene dokumentacije vlagatelja ni mogel ugotoviti in si predstavljati nekaterih dejstev in okoliščin. Na osnovi vlagateljevih odgovorov je naročnik ugotovil, da določenih okoliščin ni predvidel v fazi priprave javnega naročila in tehničnih specifikacij oziroma zahtev predmeta javnega naročila ni dovolj natančno opredelil ter da nekatere dodatne zadeve, npr. vzdrževanje in servisiranje podzemnega sistema zabojnikov, pomenijo za naročnika dodatne stroške in potencialno nevarnost za drobljenje naročila, v kolikor bi jih dodatno, ločeno naročal. Iz tega razloga meni, da jih je nujno potrebno vključiti v celovito in skupno javno naročilo. Naročnik je ugotovil tudi, da bi bilo smiselno, da bi nov razpis predmeta javnega naročila vseboval zahtevo po skicah potrebnega delovnega prostora za praznjenje z dimenzijami in pogledi z več strani, vzdrževanje in servisiranje podzemnega sistema zbiranja odpadkov, sistem zaznavanja in sporočanja napolnjenosti zabojnikom s prenosom podatkov na naročnikov strežnik, identifikacijski sistem s potrebnimi karticami za uporabnike in aplikacijo za prenos podatkov do naročnikovega strežnika ter morebitne druge zahteve. Naročnik navaja, da je javno naročilo za sklop 6 razpisoval prvič in se v praksi s predmetom javnega naročanja še ni seznanil.

V zvezi z odsotnostjo navedbe, ali bo začel nov postopek javnega naročanja ali ne, naročnik odgovarja, da časovno ne more opredeliti kdaj bo objavil nov razpis, hkrati pa tega tudi ne more jamčiti, saj je izvedba postopka vezana na naročnikova zagotovljena denarna sredstva. Naročnik zaključuje, da bo, v kolikor bo javno naročilo za sklop 6 ponovil, le-tega objavil v širšem obsegu, dopolnil in nadgradil bo tehnično dokumentacijo ter vključil zahteve, ki niso bile predmet javnega naročila in na katere je bil opozorjen s strani vlagatelja.

Naročnik je Državni revizijski komisiji 11. 10. 2017, skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN, odstopil dokumentacijo v zvezi s predmetnim javnim naročilom in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo pravočasno opredelil z Opredelitvijo do navedb naročnika z dne 10. 10. 2017, iz katere izhaja, da vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo. Dodaja, da je naročnikovo stališče o vlagateljevem sprenevedanju neutemeljeno in neprimerno, da naročnika ni nikoli opozarjal na odprta vprašanja, ampak je opozarjal, da naročnik s svojim pozivom na dopolnitev ponudbe zahteva dokumentacijo, ki ni bila predmet dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ter da naročnik sedaj navaja, da so določena vprašanja zanj zelo pomembna oziroma jih smatra kot nujna, pri tem pa ni razumljivo, kako naj bi bili o tem, za katere razpisne zahteve gre, seznanjeni ponudniki. Ravnanje naročnika, ki želi odločitev o zavrnitvi vseh ponudb utemeljevati z razlogi, podanimi v fazi pravnega varstva javnega naročila, je izrazito nezakonito, Državna revizijska komisija pa teh razlogov vsebinsko ne more obravnavati, saj jih je naročnik predložil v postopku pravnega varstva, ki teče prav zato, ker svoje odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ni obrazložil.

Po pregledu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je, skladno z 31. členom ZPVPJN, zahtevek za revizijo pred meritorno obravnavo predhodno preizkusila in po uradni dolžnosti preverila obstoj procesnih predpostavk.

Ker je bilo ugotovljeno, da zahtevek za revizijo, poleg tega, da je bil s strani aktivno legitimirane osebe vložen pravočasno, izpolnjuje tudi pogoj iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN (obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN), ga je Državna revizijska komisija sprejela v obravnavo.

Med vlagateljem in naročnikom je spor o tem, ali je naročnik pri tem, ko je postopek javnega naročanja zaključil na način, da je zavrnil obe prispeli ponudbi, ravnal tako, da je zadostil pogojem, kot izhajajo iz petega odstavka 90. člena ZJN-3.

Skladno z določbo petega odstavka 90. člena ZJN-3 lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe, če to stori, pa mora o razlogih za takšno odločitev in ali bo začel nov postopek obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil, in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo navaja konkretne argumente za svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, ki jih v postopku (ne)oddaje javnega naročila (to je, v izpodbijani odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb) ni navedel. V odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb je naročnik navedel, da dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila »[...] v delu, kjer se navajajo tehnične specifikacije in zahteve predmeta javnega naročila, ni dovolj natančno opredeljena in zato ne odraža vseh naročnikov dejanskih zahtev za podzemne kontejnerje v okviru sklopa številka 6. [...]«, v odločitvi o zahtevku za revizijo pa je obrazložil, da določenih okoliščin ni predvidel oziroma specifikacij dovolj natančno opredelil, »[...] npr. vzdrževanje in servisiranje podzemnega sistema zabojnikov [...]« ter da je ugotovil, »[...] da bi bilo smiselno, da bi nov razpis predmeta javnega naročila vseboval tudi zahtevo po skicah potrebnega delovnega prostora za praznjenje z dimenzijami in pogledi z več strani; vzdrževanje in servisiranje podzemnega sistema zbiranja odpadkov; sistem zaznavanja in sporočanja napolnjenosti zabojnikom s prenosom podatkov na naročnikov strežnik; identifikacijski sistem s potrebnimi karticami za uporabnike in aplikacijo za prenos podatkov do naročnikovega strežnika ter morebitne druge ugotovljene zahteve. [...]«.

Iz predhodno navedene določbe petega odstavka 90. člena ZJN-3 izhaja naročnikova obveznost, da razloge, s katerimi utemeljuje svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, navede že v odločitvi sami (»[...]mora o razlogih za takšno odločitev [...]«), s čemer se zagotovi transparentnost kot minimum uresničitve načela enake obravnave ponudnikov (6. in 7. člen ZJN-3) ter možnost uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva (9. člen ZPVPJN).

Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (npr. odločitev št. 018-134/2017), je namen odločitve o oddaji javnega naročila in torej tudi odločitve o zavrnitvi vseh ponudb iskati zlasti v seznanitvi ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. V tem okviru se za obrazložitev ne zahteva, da bi bila vseobsežna, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da je ponudnikom omogočena seznanitev z utemeljitvijo odločitve in preverba zakonitosti le-te, s čemer je na eni strani ponudnikom dana možnost zaščite svojih pravic in pravnih interesov, na drugi strani pa je organu pravnega varstva omogočena presoja zakonitosti takšne odločitve (v kolikor je zahtevana). Ker v obvestilu o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo praviloma ni dopustno navajati novih kršitev (peti odstavek 29. člena ZPVPJN), tudi naročnik v sklepu, s katerim odloči o zahtevku za revizijo, ne sme navajati novih razlogov za utemeljitev svoje odločitve, ki jih ni navedel že v obvestilu ponudnikom. Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnikovih, sicer konkretnih, argumentov, navedenih šele v okviru predrevizijskega postopka, ni mogoče upoštevati.

Ključna za presojo skladnosti ravnanja naročnika z določbo petega odstavka 90. člena ZJN-3 torej ostaja naročnikova obrazložitev v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb, to je, da dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, kjer se navajajo tehnične specifikacije in zahteve predmeta javnega naročila, ni dovolj natančno opredeljena in zato ne odraža vseh naročnikovih dejanskih zahtev za podzemne kontejnerje v okviru sklopa 6.

Niti ZJN-3 niti drugi predpisi s področja javnega naročanja ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost oziroma dopustnost naročnikovih razlogov za zaključek postopka brez oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija se strinja z vlagateljem v delu, ko navaja, da tudi iz prakse Sodišča Evropske Unije pri razlagi prava Evropske unije izhaja, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer pa morajo spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev ter temeljna pravila prava Evropske unije o javnem naročanju. Navedeno pomeni, da presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb v revizijskem postopku ne more obsegati preverjanja (ne)utemeljenosti posameznih razlogov za sprejem takšne odločitve, temveč (v obsegu revizijskih navedb) zgolj preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu le-te ravnal v skladu s formalnimi zahtevami iz petega odstavka 90. člena ZJN-3 in v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da naročnikovim navedbam, da se vlagatelj spreneveda ob tem, ko navaja, da je odločitev o zavrnitvi vseh ponudb pavšalna, z nedoločenim razlogom in taka, da ne more ugotoviti, v katerem delu tehničnih zahtev ni dovolj natančno določena, saj je bil ravno on tisti, je naročnika opozoril na odprta vprašanja v zvezi s predmetom javnega naročila, ne more slediti. Okoliščina, da je med vlagateljem in naročnikom v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb potekala komunikacija na podlagi pozivov na dopolnitev oziroma pojasnila ponudbene dokumentacije, ne odvezuje naročnika obveznosti, da konkretne razloge za svojo odločitev navede v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb in s tem zagotovi preglednost vodenja postopka ter uresniči načelo transparentnosti javnega naročanja. Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da naročnikova utemeljitev, da »[...] dokumentacija v delu, kjer se navajajo tehnične specifikacije in zahteve predmeta javnega naročila, ni dovolj natančno opredeljena in zato ne odraža vseh naročnikovih dejanskih zahtev [...]«, ni dovolj konkretno obrazložena, saj iz citirane navedbe naročnika ni mogoče razbrati, v katerem delu je bil predmet javnega naročila oziroma tehnična specifikacija tako pomanjkljiva, da je naročnik sprejel odločitev o zavrnitvi vseh ponudb. Ker je razlog za sprejem izpodbijane odločitve naveden nedoločno ter splošno, v morebitnem ponovljenem postopku oddaje javnega naročila (o tem, ali bo naročnik izvedel nov postopek javnega naročanja, se naročnik v odločitvi o zavrnitvi ponudb namreč ni opredelil) tudi ne bo mogoče preveriti, ali so v konkretnem primeru podane bistveno spremenjene okoliščine kot obligatorni pogoj, ki bo moral biti izpolnjen, da bo naročnik za isti predmet lahko izvedel nov postopek javnega naročanja.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da gre slediti vlagateljevi navedbi, da je naročnik v izpodbijani odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb, s splošnim in neopredeljenim sklicevanjem na tehnične specifikacije in zahteve predmeta naročila, podal pavšalen in nedoločen razlog za odločitev o zavrnitvi vseh ponudb in da razloga ni mogoče preizkusiti. Kot že navedeno, iz izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ni mogoče razbrati določnih, jasnih in konkretnih razlogov, zaradi katerih je naročnik vse ponudbe zavrnil, zato Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik kršil peti odstavek 90. člena ZJN-3 in načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), kot eno izmed temeljnih načel javnega naročanja, s katerim se zagotavlja preglednost oddaje javnih naročil.

V posledici predstavljene ugotovitve Državna revizijska komisija druge očitane kršitve (odsotnost obvestila v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb o tem, ali bo naročnik začel nov postopek javnega naročanja ali ne) ni obravnavala, saj ob upoštevanju že navedenega njena morebitna utemeljenost ne bi več mogla vplivati na (drugačno) odločitev Državne revizijske komisije.

Državna revizijska komisija je zato, na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo ugodila in naročnikovo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb v sklopu 6, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb«, št. 6/JN-2017/B, z dne 15. 9. 2017, razveljavila.

Ker se z razveljavitvijo odločitve o zavrnitvi vseh ponudb postopek oddaje javnega naročila vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb (89. člen ZJN-3, v povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN), Državna revizijska komisija naročnika, z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen, na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN, napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje predmetnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. Če se bo naročnik (ponovno) odločil, da prejeti ponudbi v sklopu 6 zavrne, mora razloge za zavrnitev vseh ponudb v svoji odločitvi konkretno navesti, izpolniti pa mora tudi ostale zahteve, opredeljene v petem odstavku 90. člena in drugih določbah ZJN-3.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska je vlagatelju skladno s 70. členom ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT) priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek dolžne vplačane takse za revizijski zahtevek v višini 1.000,00 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini priložil zahtevku za revizijo),
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 1.679,94 EUR (3.000 točk), ki ga je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju ocenjene vrednosti za sklop 6, kot izhaja iz spisovne dokumentacije, ob upoštevanju 1. točke tarifne številke 40 OT in ob upoštevanju 22% DDV ),
- izdatke v pavšalnem znesku po 11. členu OT v višini 22,40 EUR (40 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena OT, ob upoštevanju vrednosti točke in ob upoštevanju 22% DDV.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 2.702,34 EUR. Razliko do priglašenih stroškov za sestavo zahtevka za revizijo (in s tem povezane izdatke po 11. členu) je Državna revizijska komisija zavrnila, saj za njeno priznanje, glede na vrednost spora, podlage v OT ni najti. Državna revizijska komisija je zavrnila tudi priglašene stroške nagrade za obrazloženo vlogo med postopkom (in s tem povezane izdatke po 11. členu OT), saj v konkretnem primeru niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife). Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika, niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Naročnik je vlagatelju priznane stroške pravnega varstva v višini 2.702,34 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, 10. 11. 2017


Predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije










Vročiti:
- SIMBIO d.o.o., družba za ravnanje z odpadki, Teharska cesta 49, 3000 Celje
- Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji d.o.o., Brdnikova ulica 44, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana


Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran