018-169/2017 Mestna občina Ptuj

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55., 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter mag. Mateje Škabar in Tadeje Pušnar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Opravljanje dnevnih prevozov učencev iz Mestne občine Ptuj za šolski leti 2017/2018 in 2018/2019«, v »2. sklopu: OŠ Breg – individualni prevoz«, v »7. sklopu: OŠ dr. Ljudevita Pivka« in v »8. sklopu: Center za sluh in govor Maribor«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Arriva Štajerska, družba za prevoz potnikov, d.d., Meljska cesta 97, 2000 Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Mestna občina Ptuj, Mestni trg 1, 2250 Ptuj (v nadaljevanju: naročnik), dne 25. 10. 2017

odločila:

1. Pritožba z dne 30. 8. 2017 se zavrže.

2. Zahtevku za revizijo z dne 7. 8. 2017 se ugodi in se odločitev o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz naročnikovega dokumenta »Odločitev« z dne 18. 7. 2017, razveljavi v »2. sklopu: OŠ Breg – individualni prevoz«, v »7. sklopu: OŠ dr. Ljudevita Pivka« in v »8. sklopu: Center za sluh in govor Maribor«.

3. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v znesku 1.500,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa.

4. Zahteva izbranega ponudnika za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 16. 5. 2017 na portalu javnih naročil pod številko objave JN005063/2017-B01 objavil obvestilo o javnem naročilu za »Opravljanje dnevnih prevozov učencev iz Mestne občine Ptuj za šolski leti 2017/2018 in 2018/2019«, ki ga je pod številko 184185 objavil tudi v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2017/S 094. Naročnik je omenjeno javno naročilo, ki ga je razdelil na 8 sklopov, oddajal po odprtem postopku.

Dne 18. 7. 2017 je naročnik izdal ter dne 27. 7. 2017 na portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev«, iz katere izhaja, da je javno naročilo za 1., 3., 4. 5. in 6. sklop oddal vlagatelju, javno naročilo za 2., 7. in 8. sklop pa je oddal ponudniku MST – Lorbek, Glazer Sonja, s.p., Mezgovci ob Pesnici 64, 2252 Dornava (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je zoper odločitev o oddaji javnega naročila za 2., 7. ter 8. sklop vložil zahtevek za revizijo z dne 7. 8. 2017, v katerem naročniku najprej očita kršitve v povezavi z vsemi tremi izpodbijanimi sklopi. Po zatrjevanju vlagatelja bo izbrani ponudnik prevoze otrok opravljal z vozilom Renault Traffic 1.6 DCI. Ker pa iz prometnega dovoljenja za omenjeno vozilo izhaja, da lastnik slednjega ni izbrani ponudnik, temveč tretji subjekt (»R. B. C. A., bančna podružnica Ljub«), bi moral izbrani ponudnik ta subjekt prijaviti kot podizvajalca ali kot partnerja v skupni ponudbi ter zanj predložiti vso zahtevano dokumentacijo. Dalje vlagatelj navaja, da bo prevoz otrok v sklopih 2., 7. in 8. med drugim opravljal tudi M. L., za katerega pa izbrani ponudnik v svoji ponudbi ni predložil pogodbe o zaposlitvi ali drugega ustreznega pravnega akta, zato bi ga moral bodisi prijaviti kot podizvajalca bodisi kot partnerja v skupni ponudbi. Po zatrjevanju vlagatelja so morali ponudniki s predložitvijo dveh potrjenih referenc izkazati, da so v zadnjih treh letih že izvajali storitve, enake razpisanim (prevoz šolskih otrok), najmanj v letni vrednosti 20.000,00 EUR, razen za 2. in 8. sklop, v katerih je bila za posamezno referenco zahtevana najnižja letna vrednost v višini 10.000,00 EUR. Izbrani ponudnik je, kot navaja vlagatelj, predložil dve referenci, ki ju je obe potrdil isti referenčni naročnik. Pri tem se obe referenci nanašata na prevoze uporabnikov referenčnega naročnika, in sicer prva na prevoze v okolici Dornave za obdobje 2016 in 2017 v vrednosti 60.183,03 EUR, druga pa na prevoze v Ormožu in okolici za obdobje 2016 in 2017 v vrednosti 38.904,00 EUR. Skupna vrednost obeh referenc tako znaša 99.087,03 EUR, pri čemer pa je iz aplikacije ERAR razvidno, da je referenčni naročnik v obdobju od 2016 do 3. 5. 2017 izbranemu ponudniku plačal storitve v vrednosti 45.296,65 EUR. To po mnenju vlagatelja pomeni, da se podatki o referencah izbranega ponudnika bistveno razlikujejo od podatkov iz aplikacije ERAR. Podatki iz OBR-6 so torej neresnični, zato bi moral naročnik ponudbo izbranega ponudnika zavrniti kot nedopustno, kot je to za primer podaje neresničnih podatkov določil v razpisni dokumentaciji. Izbrani ponudnik je tudi kot podizvajalec sodeloval v ponudbi ponudnika APS, Avtoprevozništvo in servisi, d.d., Koroška cesta 64, Velenje, čigar ponudbo je naročnik sicer izločil iz postopka javnega naročanja. Po zatrjevanju vlagatelja pa je izbrani ponudnik s tem, ko je kot podizvajalec sodeloval v ponudbi omenjenega ponudnika, prekršil določilo razpisne dokumentacije, v skladu s katerim ponudnik, ki nastopa v več kakor eni ponudbi, diskvalificira vse ponudbe, v katerih nastopa, ne glede na to, ali v njih nastopa samostojno ali kot partner v skupni ponudbi. Četudi je navedena določba, katere namen je preprečiti izigravanje naročnika, vsebovana v 15. členu razpisne dokumentacije, jo je glede na njen namen ter cilj potrebno upoštevati tudi v primeru podizvajalskega razmerja. V nadaljevanju vlagatelj navaja še kršitve, ki jih naročniku očita v 7. sklopu. Po zatrjevanju vlagatelja je izbrani ponudnik na »Seznamu voznikov in vozil z licenco« navedel, da bo prevoz potnikov v 7. sklopu opravljal z vozilom Renault Traffic 1.6 TDCI z 9 sedeži. Na podlagi vpogleda v prometno dovoljenje pa je vlagatelj ugotovil, da ima omenjeno vozilo zgolj 8 sedežev, kar pa pomeni, da je izbrani ponudnik glede števila sedežev podal neresnično izjavo in bi naročnik moral njegovo ponudbo izločiti. Vlagatelj navaja še, da predmetni sklop vsebuje dve relaciji: relacijo Kicar – Mestni vrh – OŠ dr. Ljudevita Pivka, na kateri se bo predvidoma peljalo 6 oseb (predvidoma 5 otrok + voznik), ter relacijo Anželova ulica – Čučkova ulica – Na tratah – Ob Dravi – Prešernova – Orešje – OŠ dr. Ljudevita Pivka, na kateri se bo predvidoma peljalo 10 oseb (predvidoma 9 otrok + voznik). Razpisna dokumentacija po zatrjevanju vlagatelja natančno določa vozni red obeh linij, ob upoštevanju voznih redov pa je ugotoviti, da bo lahko izbrani ponudnik prevoz otrok po obeh linijah opravljal le z dvema različnima voziloma, brez njunega medsebojnega dopolnjevanja. Pri tem ne gre prezreti, da sta obe vozili, ki ju je na »Seznamu voznikov in vozil z licenco« prijavil izbrani ponudnik, neustrezni glede na število potnikov (otrok) na liniji 2, ki je določeno kot 9. Za obe vozili je namreč na omenjenem seznamu navedeno, da imata 9 sedežev, kar pomeni, da z nobenim od njiju ni mogoče prepeljati 9, temveč največ 8 otrok (to je 8 otrok + voznik). Za prevoz 9 otrok je tako potrebno vozilo, ki ima 10 sedežev (9 otrok + voznik), ki pa ga izbrani ponudnik ni prijavil in ga tudi nima, posledično pa ne izpolnjuje tehničnih zahtev, njegova ponudba pa je nedopustna. Glede na vse navedeno vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija izpodbijano odločitev za 2., 7. ter 8. sklop razveljavi, poleg tega pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 17. 8. 2017 izjasnil o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo. Zatrjuje, da pri oddaji ponudbe nastopa samostojno, brez partnerjev in podizvajalcev, zato v tej zvezi podane navedbe vlagatelja niso utemeljene. Res je večnamensko vozilo Renault Traffic 1.6 DCI v formalni lasti »R. B. S. A., bančna podružnica Ljub«, vendar je iz prometnega dovoljenja razvidno, da je imetnik le-tega ter uporabnik vozila izbrani ponudnik, ki omenjeno vozilo tudi vodi pod osnovnimi sredstvi. To pomeni, da je ekonomski lastnik in uporabnik vozila nedvomno izbrani ponudnik, medtem ko gre pri vprašanju formalnega lastništva zgolj za način financiranja nakupa vozila, ki kupcu omogoča dodatne ugodnosti (nižja cena, daljša garancija, kasko zavarovanje itd.). Ker torej navedena bančna podružnica ne bo dobavljala blaga niti izvajala storitev, ki bi bile neposredno povezane s predmetom javnega naročila, v konkretnem primeru ni podana kršitev 94. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3). Izbrani ponudnik zatrjuje, da je oseba M. L., ki je na »Seznamu voznikov in vozil z licenco« navedena kot voznik, sin zunajzakonskega partnerja samostojne podjetnice S. G. (izbrani ponudnik). Kakor navaja izbrani ponudnik, bo omenjena oseba prevoze otrok opravljala v obliki brezplačnega kratkotrajnega dela na podlagi Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 32/2014 s sprem.; v nadaljevanju: ZPDZC-1). Iz aplikacije ERAR izhaja, da izbrani ponudnik referenčni pogoj izpolnjuje. Podatki iz omenjene aplikacije, ki jih je predložil vlagatelj, namreč že sami po sebi izkazujejo, da je izbrani ponudnik v obdobju od 8. 9. 2016 do 3. 8. 2017 prejel nakazila v višini najmanj 63.405,29 EUR (ob objavi razpisa 45.296,65 EUR). Pri tem ne gre prezreti, da aplikacija ne zajema podatkov o izstavljenih računih, temveč prikazuje zgolj nakazila zneskov, ki so informativnega značaja in nujno ne odražajo dejanskega stanja. Dalje izbrani ponudnik navaja, da je sodeloval kot podizvajalec v ponudbi ponudnika APS, d.d., ki pa je bila iz postopka javnega naročanja izločena in se zato ne upošteva, tudi sicer pa v razpisni dokumentaciji ni bilo prepovedano, da bi ponudnik nastopal v ponudbi drugega ponudnika kot podizvajalec. Izbrani ponudnik zavrača vlagateljeve navedbe v zvezi z zatrjevano neresnično izjavo, ki naj bi jo podal glede števila sedežev vozila Renault Traffic 1.6 DCI, saj ima prijavljeni dve takšni vozili, od katerih ima eno 8, drugo pa 9 sedežev. Izpostaviti velja, da iz razpisne dokumentacije izhaja zgolj predvideno število otrok, pri čemer je podana opomba, da za šolsko leto 2017/2018 natančno število otrok kot tudi urnik prihodov ter odhodov iz šole še ni znano. To po mnenju izbranega ponudnika pomeni, da razpolaga z ustreznim voznim parkom in izpolnjuje vse tehnične pogoje, ki jih je v razpisni dokumentaciji določil naročnik. Glede na vse navedeno izbrani ponudnik predlaga zavrženje, podredno pa zavrnitev zahtevka za revizijo, in zahteva povračilo stroškov postopka pravnega varstva.

Naročnik je zahtevek za revizijo s sklepom z dne 23. 8. 2017 zavrnil kot neutemeljenega, posledično je zavrnil vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva, vlagatelju pa naložil povračilo stroškov predrevizijskega postopka izbranemu ponudniku. Navaja, da je iz predloženega prometnega dovoljenja vozila Renault Traffic 1.6 DCI razvidno, da je v njem kot imetnik le-tega ter uporabnik vozila vpisan izbrani ponudnik. Iz prometnega dovoljenja torej izhaja pravica uporabe vozila v korist izbranega ponudnika, ki izvira iz pogodbenega razmerja med njim in lastnikom vozila. Nenazadnje pa lastnika vozila po zatrjevanju naročnika ne bi bilo mogoče šteti za podizvajalca, saj banka (to je lastnica vozila) za izbranega ponudnika ne bo dobavljala blaga, niti ne bo izvajala storitev oziroma gradenj. Naročnik na podlagi vpogleda v Poslovni register Slovenije ugotavlja, da ima oseba M. L. registriran s. p.. Vendar navedeni voznik pri predmetnem javnem naročilu ne nastopa niti kot podizvajalec niti pri izbranem ponudniku ni zaposlen, temveč z njim sodeluje na podlagi 17. člena ZPDZC-1 in bo prevoze (kot sin zunajzakonskega partnerja nosilke s. p., to je izbranega ponudnika) opravljal v obliki kratkotrajnega dela. Glede na to, da izbrani ponudnik poleg voznika M. L. razpolaga še z dvema voznikoma, bi že omenjena dva voznika zadostovala za izvajanje razpisanih storitev. V nadaljevanju naročnik zatrjuje, da je predloženi referenčni potrdili izbranega ponudnika preveril pri naročniku referenčnega posla ter ugotovil, da so reference ustrezne in skladne z razpisanimi pogoji. Naročnik pojasnjuje, da so zneski, ki izhajajo iz predloženih referenčnih potrdil, navedeni za celotno obdobje izvajanja pogodbe s pripadajočimi aneksi. Ker so bile omenjene reference izdane še pred zaključkom celotnega posla, je naročnik upošteval okoliščine konkretnega naročila. Naročnik namreč pri referenčnem pogoju ni zahteval zaključenega referenčnega posla, ampak zgolj, da je ponudnik v obdobju treh let pred objavo razpisa že izvajal enake storitve v predpisani letni vrednosti. Slednje je izbrani ponudnik s predloženimi obrazci tudi izkazal. Naročnik je, tako zatrjuje, vrednost že realiziranih prevozov na podlagi predmetne pogodbe z aneksi preveril pri referenčnem naročniku ter s preračunom cenovnih postavk za kilometre v primeru posamezne reference ugotovil, da letna vrednost slednje dosega vrednost zahtevanega pogoja. Skupni znesek že realiziranega naročila je po podatkih referenčnega naročnika ob preverjanju ponudbe za obe relaciji skupaj znašal 55.601,53 EUR. Ker referenčni naročnik po zatrjevanju vlagatelja ni vodil tekočih stroškov za posamezno sklenjeno pogodbo, ampak je račune plačeval skupaj, je naročnik na podlagi enotne cene za kilometer in na podlagi znanih kilometrov posamezne relacije izračunal, da je izbrani ponudnik na prvi relaciji opravil za 20.204,04 EUR prevozov, na drugi pa za 35.397,49 EUR prevozov. Posledično je naročnik zaključil, da so reference po vrednosti že izvedenih prevozov ustrezne. V nadaljevanju naročnik navaja, da je nastopanje v več ponudbah omejil zgolj v primeru sočasnega nastopa posameznega ponudnika kot partnerja v skupni ponudbi ali kot ponudnika, ne pa tudi kot podizvajalca, zato so v tej zvezi podane trditve vlagatelja neutemeljene. Glede navedb vlagatelja, ki se nanašajo na 7. sklop, naročnik zatrjuje, da iz predloženih fotokopij prometnih dovoljenj izhaja, da ima vozilo Ford Transit 9, vozilo Renault Traffic pa 8 sedežev. Navedbo izbranega ponudnika na OBR-8 za vozilo Renault Traffic je naročnik štel za očitno pomoto, saj je izbrani ponudnik za omenjeno vozilo predložil tudi fotokopijo prometnega dovoljenja, iz katere je podatek o številu sedežev jasno razviden in preverljiv. V zvezi z nadaljnjimi trditvami vlagatelja, podanimi glede neustreznosti vozil izbranega ponudnika v predmetnem sklopu, naročnik zatrjuje, da razpisna dokumentacija ni določala minimalnega števila sedežev za posamezno vozilo, niti ni določala minimalnega števila vozil, s katerimi naj bi izbrani ponudnik opravljal prevoze po posameznih sklopih. Organizacija prevoza za posamezni sklop je namreč stvar izbranega ponudnika, pri čemer je slednji omejen le s šolskim urnikom ter številom otrok, kar pa bo določeno šele naknadno. Glede na dejstvo, da naročnik ni predpisal minimalnega števila sedežev za vozila, in upoštevaje dejstvo, da relacije niso dokončne in bodo predmet prihodnje uskladitve med izbranim ponudnikom, naročnikom ter šolo, bi bila izključitev ponudbe izbranega ponudnika zaradi izpostavljenega neutemeljena. Glede na navedeno zahtevku za revizijo po mnenju naročnika ni mogoče ugoditi.

Vlagatelj je dne 5. 9. 2017 zoper naročnikovo odločitev, v skladu s katero mora izbranemu ponudniku v roku 15 dni od prejema slednje povrniti stroške predrevizijskega postopka v višini 560,9 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, vložil pritožbo, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 6. 9. 2017. V pritožbi vlagatelj zatrjuje, da vloga izbranega ponudnika z dne 17. 8. 2017, na podlagi katere je naročnik le-temu priznal stroške, ni pripomogla ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve, zato izbrani ponudnik po mnenju vlagatelja do povrnitve stroškov ni upravičen. V isti vlogi (z dne 5. 9. 2017) se je vlagatelj tudi opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, pri čemer je vztrajal pri že podanih navedbah ter dokaznih predlogih.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, proučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu s 55., 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija je uvodoma obravnavala pritožbo, ki jo je vlagatelj z vlogo z dne 5. 9. 2017 vložil zoper naročnikovo odločitev o stroških predrevizijskega postopka.

V skladu s prvim odstavkom 30. člena ZPVPJN se revizijski postopek začne takrat, ko Državna revizijska komisija od naročnika prejme zahtevek za revizijo. V revizijskem postopku Državna revizijska komisija odloča o (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo (prim. 39. člen ZPVPJN), od (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo pa je skladno s 70. členom ZPVPJN odvisna tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva (t.im. načelo uspeha). To pomeni, da odločitev o povrnitvi stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, deli usodo odločitve o glavni stvari (to je o zahtevku za revizijo), iz česar izhaja, da je odločitev o stroških postopka akcesorne narave. Ker revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo vključuje tudi odločitev o stroških (tako predrevizijskega kot revizijskega postopka), pritožba, vložena zoper naročnikovo odločitev o stroških predrevizijskega postopka, ni dopustna. Pritožba zoper naročnikovo odločitev o stroških postopka je namreč dopustna le v primeru, ko se revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo ne začne, vlagatelj pa se ne strinja zgolj z naročnikovo stroškovno odločitvijo.

Ker pa je naročnik v konkretnem primeru, kot je razvidno iz njegovega sklepa z dne 23. 8. 2017, vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega, ga je v nadaljevanju v skladu s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN posredoval v nadaljnjo obravnavo Državni revizijski komisiji. Državna revizijska komisija je omenjeni zahtevek za revizijo prejela dne 28. 8. 2017, s čimer se je na podlagi prvega odstavka 30. člena ZPVPJN začel revizijski postopek, v katerem bo odločeno tudi o stroških postopka. V posledici navedenega je Državna revizijska komisija vlagateljevo pritožbo z dne 30. 8. 2017, vloženo zoper naročnikovo odločitev o stroških predrevizijskega postopka, kot nedopustno zavrgla.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Med strankama revizijskega postopka je spor o tem, ali je naročnik ravnal v skladu z določbami ZJN-3 in dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo izbranega ponudnika ocenil za dopustno, posledično pa je slednjemu kot najugodnejšemu ponudniku oddal javno naročilo.

Naročnikovo ravnanje je potrebno presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, ki določa, da je dopustna tista ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika.

Prvi odstavek 89. člena ZJN-3 določa, da naročnik odda javno naročilo na podlagi meril ob upoštevanju določb 84., 85. in 86. člena navedenega zakona po tem, ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji: a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena tega zakona in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. in 83. člena ZJN-3, če so bila določena. Naročnik v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZJN-3 pred oddajo javnega naročila preveri obstoj in vsebino podatkov oziroma drugih navedb iz ponudbe ponudnika, kateremu se je odločil oddati javno naročilo.

Naročnik lahko gospodarskim subjektom kot zahtevo za sodelovanje naloži pogoje, določene v 76. členu ZJN-3. V skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-3 lahko naročnik določi objektivna pravila ter pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, ekonomski in finančni položaj ter tehnično in strokovno sposobnost. V skladu z drugim odstavkom 76. člena ZJN-3 lahko naročnik v postopek javnega naročanja vključi le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev, da ima ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne sposobnosti za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Vse zahteve morajo biti povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila.

Na podlagi desetega odstavka 76. člena ZJN-3 lahko naročnik določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Možna dokazila za izkazovanje tehnične sposobnosti so navedena v osmem odstavku 77. člena ZJN-3, skladno s katerim lahko ponudnik kot dokaz za tehnično usposobljenost med drugim predloži seznam najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih, skupaj z zneski, datumi in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov.

Naročnik je v poglavju »3. Pogoji za ugotavljanje sposobnosti in navodila o načinu dokazovanja sposobnosti ponudnika«, vsebovanem v »Dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila: 'Opravljanje dnevnih prevozov učencev iz Mestne občine Ptuj v osnovne šole za šolski leti 2017/2018 in 2018/2019'« (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija), med drugim določil:

»Pogoji za priznanje tehnične in/ali strokovne sposobnosti ponudnika
/…/
Ponudnik izjavlja:
- da je kadrovsko in tehnično sposoben izvesti javno naročilo v skladu z zahtevami naročnika, in sicer razpolaga z zadostnimi kapacitetami voznikov, ki bodo vključeni v šolske prevoze, prav tako vsi vozniki izpolnjujejo pogoje, ki jih zahtevajo veljavni predpisi,
- da so vsa vozila, ki bodo vključena v šolske prevoze, tehnično brezhibna, ustrezno opremljena in izpolnjujejo vse pogoje, ki jih zahtevajo veljavni predpisi za prevoze otrok, ter da bodo v izvajanje prevozov vključena le vozila, ki bodo prilagojena vsakokratnim pogojem na cestišču,/…/.

Dokazila: Obrazec ESPD + Seznam voznikov in vozil z licenco, s katerimi bo izvajal predmet naročila (OBR-8)/../«.

V omenjeni »Seznam voznikov in vozil z licenco, s katerimi bo izvajal predmet naročila« (v nadaljevanju: seznam voznikov in vozil oziroma seznam), kot ga je na obrazcu OBR-8 pripravil naročnik, so morali ponudniki za vsakega od osmih predpisanih sklopov vpisati tip in naziv vozila za izvedbo javnega naročila, število sedežev in leto izdelave navedenih vozil, voznika ter veljavnost njegovega vozniškega dovoljenja.

Iz omenjenega seznama je razbrati, da so morali ponudniki k slednjemu priložiti kopije vozniških dovoljenj na seznamu navedenih voznikov ter kopije prometnih dovoljenj na seznamu navedenih vozil.

Naročnik je na seznamu voznikov in vozil v obliki opombe navedel še, »/…/da naročnik zahteva, da ponudnik razpolaga z ustreznim voznim parkom – avtomobili, kombiji, manjšimi avtobusi in avtobusi, ki ustrezajo vsem veljavnim predpisom, ki urejajo področje vozil v cestnem prometu, prevoza potnikov v cestnem prometu in prevoza otrok v cestnem prometu in so opremljena v skladu s predpisi, ki urejajo področje prevoza otrok v cestnem prometu./…/«.

Državna revizijska komisija je najprej obravnavala navedbe vlagatelja o tem, da je vozilo Renault Traffic 1.6 DCI, navedeno na seznamu voznikov in vozil, v lasti tretjega subjekta, to je banke, ki je izbrani ponudnik v nasprotju z določbami ZJN-3 in dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v ponudbi ni priglasil kot podizvajalca, poleg tega banka tudi ne nastopa kot partner v skupni ponudbi. Posledično izbrani ponudnik zanjo po zatrjevanju vlagatelja ni predložil obrazca ESPD in preostalih zahtevanih dokazil, naročnik pa zato za banko ni mogel preveriti obstoja razlogov za izključitev kot tudi ne izpolnjevanja predpisanih pogojev za sodelovanje. Ker pa je navedeno vozilo v lasti omenjene banke, izbrani ponudnik s tem vozilom po mnenju vlagatelja ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje, ki se nanašajo na tehnično sposobnost, zato je potrebno njegovo ponudbo v 2., 7. ter 8. sklopu izločiti kot nedopustno.

V zvezi s predstavljenimi revizijskimi navedbami vlagatelja Državna revizijska komisija na podlagi proučitve seznama voznikov in vozil ter kopij prometnih dovoljenj zanje uvodoma ugotavlja, da izbrani ponudnik na omenjenem seznamu ni navedel zgolj enega, temveč dve vozili Renault Traffic 1.6 DCI – enega v svoji lasti (tip 2JL200, identifikacijska št. VF12JL20052378836, leto prve registracije 2015, kar je vse razvidno iz prometnega dovoljenja) in enega v lasti »R. B. S. A., bančna podružnica Ljub« (tip JLJR9MMG1000642B00, identifikacijska št. VF1JL000056110268, leto prve registracije 2017, kar vse je razbrati iz zanj predloženega prometnega dovoljenja).

Iz seznama voznikov in vozil izhaja tudi, da je izbrani ponudnik za izvedbo javnega naročila v 2. sklopu priglasil vozilo Renault Traffic 1.6 DCI, tip 2JL200, za katero je kot leto izdelave navedel 2015. Na podlagi izpostavljenih podatkov, ki jih je vlagatelj vpisal na seznam voznikov in vozil, Državna revizijska komisija na temelju primerjave slednjih s podatki, kot izhajajo iz predloženih prometnih dovoljenj, ugotavlja, da je izbrani ponudnik za izvedbo javnega naročila v 2. sklopu priglasil vozilo, za katerega iz njegovega prometnega dovoljenja izhaja, da je v lasti kakor tudi v uporabi izbranega ponudnika. Ker je torej lastnik omenjenega vozila izbrani ponudnik, Državna revizijska komisija ne more slediti trditvam vlagatelja, da bo izbrani ponudnik v 2. sklopu prevoze otrok opravljal z vozilom Renault Traffic 1.6 DCI, ki je v lasti »R. B. S. A., bančna podružnica Ljub«. V posledici navedenega so za odločitev v dani zadevi, ki se nanaša na 2. sklop, irelevantne navedbe vlagatelja, da bi moral izbrani ponudnik omenjeno banko priglasiti kot podizvajalca ali kot partnerja ter zanjo predložiti zahtevana dokazila, zato se Državna revizijska komisija do njih ni vsebinsko opredeljevala.

Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v seznam voznikov in vozil ugotavlja, da je izbrani ponudnik za izvedbo javnega naročila v 7. sklopu priglasil dve vozili – vozilo Ford Transit Custom (kombi) 2.2 TDCi, za katero je kot leto izdelave navedel 2016, ter vozilo Renault Traffic 1.6 DCI, za katero je kot leto izdelave navedel 2017. Četudi je izbrani ponudnik v 7. sklopu priglasil dve vozili, pa vlagatelj zgolj za eno od teh, to je za vozilo Renault Traffic 1.6 DCI, zatrjuje, da izbrani ponudnik z njim ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje, ki se nanašajo na tehnično sposobnost. Po zatrjevanju vlagatelja je namreč slednje v lasti tretjega subjekta (banke), ki pa v ponudbi izbranega ponudnika ne nastopa niti kot partner niti ni v njej priglašen kot podizvajalec, posledično pa izbrani ponudnik zanj tudi ni predložil zahtevanih dokazil. Ker je navedeno vozilo v lasti omenjenega tretjega subjekta, izbrani ponudnik s tem vozilom po mnenju vlagatelja ne more izpolniti pogojev za sodelovanje.

Medtem ko torej vlagatelj navaja, da izbrani ponudnik z vozilom Renault Traffic 1.6 DCI pogojev, nanašajočih se na tehnično sposobnost, ne izpolnjuje, pa za vozilo Ford Transit Custom (kombi) 2.2 TDCi istega ne zatrjuje. V zvezi z navedenim pa ne gre prezreti, da naročnik za izvedbo javnega naročila v 7. sklopu v razpisni dokumentaciji ni zahteval določenega števila vozil, pač pa je presojo o tem, koliko vozil je v posameznem sklopu potrebnih za izvedbo konkretnega javnega naročila, prepustil ponudnikom samim. To pa pomeni, da vlagatelj tudi v primeru, ko bi se njegove trditve glede vozila Renault Traffic 1.6 DCI (v povezavi z navedbami o banki, ki bi domnevno morala biti v ponudbi priglašena bodisi kot podizvajalec bodisi kot partner, posledično pa bi zanjo morala biti predložena zahtevana dokazila) izkazale za utemeljene, na tej podlagi ne bi mogel uspeti. Ob dejstvu, da naročnik v nobenem od osmih sklopov ni predpisal zahtevanega števila vozil in da je izbrani ponudnik v 7. sklopu priglasil dve vozili, vlagatelj pa naročniku očita kršitve zgolj v zvezi z enim od teh, vlagatelj s predstavljenimi navedbami, s katerimi izpodbija naročnikovo ugotovitev o izpolnjevanju pogojev za sodelovanje, ki se nanašajo na tehnično sposobnost, svojega pravnega položaja ne more spremeniti, zato jih Državna revizijska komisija ni vsebinsko obravnavala.

Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v seznam voznikov in vozil ugotavlja še, da je izbrani ponudnik v njem za vozilo Renault Traffic 1.6 DCI, priglašeno v 7. sklopu, res navedel, da ima 9 sedežev, kot to zatrjuje vlagatelj, četudi iz prometnega dovoljenja izhaja, da jih ima 8. Vendar pa je izbrani ponudnik (kljub navedbi o 9 sedežih) za predmetno vozilo že v ponudbi predložil tudi prometno dovoljenje, na podlagi katerega je naročnik ob pregledu njegove ponudbe ugotovil neskladje v podatku o sedežih in se je z vpogledom vanj obenem lahko prepričal, da je pravilno število sedežev omenjenega vozila 8 (prometno dovoljenje je namreč javna listina v skladu z Zakonom o motornih vozilih, Uradni list RS, št. 106/10 s sprem., v nadaljevanju: ZMV). Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku, da zapis o 9 sedežih na seznamu voznikov in vozil v ponudbi izbranega ponudnika predstavlja očitno napako (šesti odstavek 89. člena ZJN-3). To še toliko bolj velja ob dejstvu, da naročnik v razpisni dokumentaciji za posamezno vozilo ni zahteval določenega minimalnega števila sedežev, zato omenjeni podatek za presojo dopustnosti ponudb ni bil relevanten in na izbiro najugodnejšega ponudnika ni mogel vplivati. Ker je vlagatelj ob navedbi napačnega števila sedežev hkrati že v ponudbi za predmetno vozilo predložil tudi prometno dovoljenje z navedbo pravilnega podatka, pri čemer presoja dopustnosti ponudbe od podatka o številu sedežev niti ni bila odvisna, tudi ni mogoče šteti, da je imel izbrani ponudnik z navedbo o 9 sedežih omenjenega vozila namen zavesti naročnika. Zaključek o očitni napaki pa nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je izbrani ponudnik na seznamu voznikov in vozil navedel še eno vozilo iste znamke, to je Renault Traffic 1.6 DCI, tip 2JL200, za katero pa iz prometnega dovoljenja izhaja podatek o 9 sedežih. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da naročnik ni kršil določb ZJN-3 ter lastne razpisne dokumentacije, ko na podlagi obravnavane navedbe o številu sedežev za vozilo Renault Traffic 1.6 DCI ponudbe izbranega ponudnika v 7. sklopu skladno s 17. členom razpisne dokumentacije ni izločil iz postopka zaradi podaje neresničnih podatkov, kot vlagatelj meni, da bi moral, pač pa je omenjeno navedbo o številu sedežev štel za očitno napako.

Iz seznama voznikov in vozil izhaja, da je izbrani ponudnik v 8. sklopu priglasil vozilo Renault Traffic 1.6 DCI, za katero je kot leto izdelave navedel 2017. Na podlagi vpogleda v prometno dovoljenje, predloženo za omenjeno vozilo, Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da je slednje v lasti subjekta »R. B. S. A., bančna podružnica Ljub«, to je banke, obenem pa ugotavlja tudi, da je utemeljena naročnikova navedba o tem, da je kot imetnik prometnega dovoljenja ter uporabnik omenjenega vozila v njem vpisan izbrani ponudnik. Vendar pa zgolj dejstvo, da je kot lastnik vozila v prometnem dovoljenju navedena omenjena banka, to samo po sebi še ne pomeni, da bo ta banka v izvedbo prevzela del predmeta javnega naročila oziroma da bo za izbranega ponudnika izvajala storitve prevoza otrok (vlagatelj tega tudi ne zatrjuje) in da bi morala banka iz tega razloga nastopati bodisi kot partner v skupni ponudbi z izbranim ponudnikom (10. člen ZJN-3) bodisi kot njegov podizvajalec (94. člen ZJN-3). To še toliko bolj velja ob upoštevanju dejstva, da je v prometnem dovoljenju kot njegov imetnik ter uporabnik predmetnega vozila naveden izbrani ponudnik. Tudi se gre strinjati z naročnikom, da pravno podlago za registracijo predmetnega vozila na izbranega ponudnika predstavlja ZMV. Slednji namreč v drugem odstavku 29. člena določa, da se lahko vozilo iz pogodbe o lizingu ali pogodbe o zakupu ali prodaje s pridržkom lastninske pravice registrira na uporabnika vozila, če lastnik vozila poda pisno soglasje. Na temelju izpostavljene določbe ZMV je zato ugotoviti, da med banko (lastnico vozila) ter izbranim ponudnikom (imetnikom prometnega dovoljenja ter pravice do uporabe omenjenega vozila) obstaja pogodbeno razmerje, katerega predmet je bodisi lizing, zakup ali prodaja s pridržkom lastninske pravice omenjenega vozila, kar pritrjuje v tej zvezi podanim navedbam naročnika. Omenjeno pa le še dodatno potrjuje, da banka v konkretnem primeru ne bo prevzela dela posla, zato so navedbe vlagatelja o tem, da bi jo moral izbrani ponudnik v ponudbi navesti kot partnerja ali kot podizvajalca, neutemeljene. V posledici navedenega Državna revizijska komisija ne more slediti trditvam vlagatelja, da bi moral izbrani ponudnik za omenjeno banko (»R. B. S. A., bančna podružnica Ljub«) predložiti obrazec ESPD in druga zahtevana dokazila. Upoštevaje dejstvo, da je izbrani ponudnik imetnik prometnega dovoljenja ter pravice do uporabe vozila Renault Traffic 1.6 DCI, pa tudi ni mogoče šteti, da bi moral le-ta za banko predložiti zahtevana dokazila na drugi pravni podlagi. Glede na vse navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj ni uspel izkazati, da izbrani ponudnik z vozilom Renault Traffic 1.6 DCI v 8. sklopu ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje, nanašajočih se na tehnično sposobnost.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljeve navedbe o tem, da bo prevoz otrok v 2., 7. ter 8. sklopu kot voznik opravljal tudi M. L., za katerega pa izbrani ponudnik ni predložil fotokopije pogodbe o zaposlitvi ali drugega pravnega akta za njegovo sodelovanje pri izvedbi konkretnega javnega naročila, prav tako pa ni predložil izpisa iz Poslovnega registra Slovenije, v kolikor bo omenjena oseba prevoz otrok opravljala kot samostojni podjetnik posameznik.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji v poglavju »3. Pogoji za ugotavljanje sposobnosti in navodila o načinu dokazovanja sposobnosti ponudnika« določil tudi:

»Pogoji za priznanje tehnične in/ali strokovne sposobnosti ponudnika
/…/
Ponudnik razpolaga (v obliki delovnega razmerja ali drugi obliki pogodbenega razmerja) z zadostnim številom usposobljenih voznikov, ki bodo vozili na relacijah, ki so predmet tega razpisa ter so navedeni na seznamu voznikov (OBR-8).

Dokazilo: Obrazec ESPD + fotokopije pogodb za voznike, ki jih ponudnik navaja v OBR-8 ali v primeru, ko je voznik istočasno registriran kot samostojni podjetnik, izpis iz Poslovnega registra Slovenije./…/«.

Iz citiranih določb razpisne dokumentacije izhaja, da naročnik pri tem, ko je zahteval, da mora ponudnik razpolagati z usposobljenimi vozniki, obenem ni določil zahtevanega števila voznikov oziroma ni določil, koliko takih voznikov mora imeti ponudnik na razpolago za izvedbo javnega naročila po posameznih sklopih, temveč je navedel le, da mora razpolagati z zadostnim številom usposobljenih voznikov. To pomeni, da je bila odločitev o številu kadrov, ki jih je ponudnik priglasil kot voznike in jih za posamezni sklop vpisal v seznam voznikov in vozil, prepuščena vsakemu ponudniku samemu.

Iz seznama voznikov in vozil izhaja, da je izbrani ponudnik za vse tri izpodbijane sklope (2, 7 in 8) poleg kadra M. L., za katerega vlagatelj zatrjuje, da ga izbrani ponudnik ni navedel niti kot podizvajalca ali partnerja niti zanj ni predložil pogodbe o zaposlitvi ali morebitne druge civilnopravne pogodbe, kot voznika priglasil še kadra T. L. in S. G.. Z drugimi besedami to pomeni, da je izbrani ponudnik v 2., 7. in 8. sklopu kot voznike (v vsakem sklopu posebej) priglasil tri kadre.

Glede na to, da je izbrani ponudnik v ponudbi kot voznike priglasil tri kadre in da vlagatelj izpodbija zgolj enega od njih (to je kader M. L.), bi bilo tudi v primeru, ko bi se navedbe vlagatelja v zvezi s kadrom M. L. izkazale za utemeljene, potrebno ugotoviti, da vlagatelju ni uspelo izpodbiti naročnikove ugotovitve o izpolnjevanju pogoja za sodelovanje izbranega ponudnika, nanašajočega se na strokovno sposobnost. Ker naročnik v razpisni dokumentaciji ni določil minimalnega števila voznikov, namreč ni mogoče zaključiti, da izbrani ponudnik (tudi z zgolj) dvema priglašenima kadroma ( T. L. in S. G.) pogojev za sodelovanje ne izpolnjuje in bi ga bilo posledično potrebno izključiti. To pa pomeni, da vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo na kader M. L. (tako v zvezi s tem, da zanj niso bila predložena zahtevana dokazila, kot v zvezi s tem, da v ponudbi izbranega ponudnika ni naveden kot partner niti ni priglašen kot podizvajalec), na pravni položaj vlagatelja ne morejo vplivati, zato jih Državna revizijska komisija ni vsebinsko obravnavala, posledično pa je kot nepotreben zavrnila vlagateljev dokazni predlog z vpogledom v AJPES za M. L., s.p..

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja tudi, da bi moral naročnik v skladu s 15. členom razpisne dokumentacije ponudbo izbranega ponudnika kot nedopustno izločiti, ker je izbrani ponudnik v nasprotju z navedeno določbo sodeloval kot podizvajalec v ponudbi ponudnika APS, d.d., s sedežem v Velenju.

Naročnik je v 15. členu (z naslovom »skupno nastopanje«), vsebovanem v »2. Navodilih za izdelavo ponudbe« kot delu razpisne dokumentacije, določil:

»Pri javnem naročilu je dovoljena skupna ponudba več partnerjev glede na tretji odstavek 10. člena ZJN-3. Skupina gospodarskih subjektov mora predložiti pravni akt (sporazum ali pogodbo) o skupni izvedbi javnega naročila v primeru, da bodo izbrani na javnem razpisu. Pravni akt o skupni izvedbi javnega naročila mora natančno opredeliti:
- odgovornosti posameznih članov skupine za izvedbo naročila,
- neomejeno solidarno odgovornost članov skupine do naročnika glede vseh obveznosti iz pogodbe,
- nosilca izvedbe obveznosti po pogodbi, s katerim bo naročnik podpisal pogodbo o izvedbi javnega naročila ter komuniciral in bo tudi nosilec zavarovanj obveznosti po pogodbi in finančnih obračunov in transakcij,
- pooblastilo partnerjev za sprejem dokumentov oziroma vročanje.

Vsak član skupine izvajalcev v okviru skupne ponudbe odgovarja naročniku neomejeno solidarno.

Ponudnik, ki nastopa v več kot eni ponudbi, ne glede na to, ali nastopa samostojno ali kot partner v skupni ponudbi, diskvalificira vse ponudbe, v katerih nastopa. Take ponudbe bodo označene kot nedopustne./…/«.

Iz vsebine citiranega tretjega odstavka 15. člena »Navodil za izdelavo ponudbe« izhaja, da bodo v primeru, ko bo posamezni ponudnik nastopal v več ponudbah bodisi samostojno bodisi kot partner v skupni ponudbi, izločene vse ponudbe, v katerih bo nastopal. Ker pa je sankcija izločitve jasno določena izključno za položaj, ko isti ponudnik bodisi odda dve ali več ponudb bodisi nastopa še kot partner v skupni ponudbi, ne pa tudi za nastop ponudnika v drugi ponudbi kot podizvajalca, kot to zatrjuje vlagatelj, njegovim navedbam v tej zvezi ni mogoče pritrditi.

Četudi se je Državna revizijska komisija z vpogledom v ponudbo ponudnika APS, d.d., s sedežem v Velenju, prepričala o utemeljenosti vlagateljeve navedbe, da je omenjeni ponudnik v njej izbranega ponudnika priglasil kot podizvajalca, pa v tem primeru določba tretjega odstavka 15. člena »Navodil za izdelavo ponudbe« naročniku ne daje podlage izločitev ponudbe izbranega ponudnika, kot to meni vlagatelj.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da naročnik ni kršil predstavljene določbe razpisne dokumentacije, ko ponudbe izbranega ponudnika, četudi je ta kot podizvajalec nastopal v ponudbi drugega ponudnika, ni izločil.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala navedbe vlagatelja o tem, da sta v 7. sklopu za prevoz otrok predvideni dve relaciji oziroma liniji, pri čemer je prevoze glede na vozni red obeh linij mogoče opraviti le z dvema različnima voziloma, brez njunega medsebojnega dopolnjevanja. Obe vozili, ki ju je izbrani ponudnik v omenjenem sklopu priglasil za izvajanje prevozov, pa sta po mnenju vlagatelja glede na število otrok neustrezni na liniji 2.

Na podlagi proučitve določb razpisne dokumentacije Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku, da v le-tej za izvedbo javnega naročila po posameznih sklopih ni določil niti minimalnega števila sedežev za posamezno vozilo niti zahtevanega števila vozil. Naročnik je tako organizacijo prevozov v celoti prepustil izbranemu ponudniku, ki bo pri tem (glede na določbe razpisne dokumentacije) omejen le s šolskim urnikom ter številom otrok, slednja pa (glede na določbe razpisne dokumentacije) še nista znana. V skladu z navedenim je naročnik zato v razpisni dokumentaciji v poglavju »5. Tehnične specifikacije« pri vsakem od razpisanih sklopov navedel: »Za šolsko leto 2017/2018 še ni znano natančno število otrok vozačev in urnik prihodov v šolo in odhodov iz šole, zato so vpisani predvideni podatki.«

Prav tako je naročnik v razpisni dokumentaciji v drugem odstavku 10. člena osnutka pogodbe določil, da si pridržuje pravico do spremembe linij oziroma relacij in voznih redov glede na dejansko stanje v posameznem šolskem letu in glede na potrebe posamezne šole.

Upoštevaje dejstvo, da naročnik med pogoji za sodelovanje ni predpisal minimalnega števila vozil kakor tudi ne minimalnega števila sedežev za posamezno vozilo, hkrati pa je v razpisni dokumentaciji izrecno navedel, da so podatki o številu otrok ter šolski urniki zgolj predvideni, vlagatelj pri izpodbijanju naročnikove ugotovitve o izpolnjevanju pogojev za sodelovanje v 7. sklopu, nanašajočih se na tehnično sposobnost, ne more uspeti z navedbami, da sta obe vozili, ki ju je izbrani ponudnik v omenjenem sklopu priglasil za izvajanje prevozov, glede na število otrok neustrezni na liniji 2, prav tako pa tudi ne z navedbami, da je prevoze na obeh linijah zaradi krajevne oddaljenosti postajališč ter voznega reda mogoče na vsaki liniji izvajati le s samostojnim vozilom. Ob tem pa ne gre prezreti niti, da ima naročnik prav, ko zatrjuje, da v razpisni dokumentaciji možnosti kombiniranja ter združevanja posameznih relacij ni prepovedal. Ker Državna revizijska komisija vlagateljevih navedb v zvezi s tem, da je prevoze na obeh linijah zaradi krajevne oddaljenosti postajališč ter voznega reda mogoče na vsaki liniji izvajati zgolj s samostojnim vozilom, iz zgoraj pojasnjenih razlogov ni vsebinsko obravnavala, je kot nepotrebne zavrnila vlagateljeve dokazne predloge z vpogledom v priložene izpiske iz aplikacije »Google maps«, ki prikazujejo časovno oddaljenost ter razdalje med lokacijami na omenjenih linijah.

Na koncu je Državna revizijska komisija obravnavala še vlagateljeve navedbe v zvezi z referencama, na kateri se v ponudbi sklicuje izbrani ponudnik.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji v poglavju »3. Pogoji za ugotavljanje sposobnosti in navodila o načinu dokazovanja sposobnosti ponudnika« navedel:

»Pogoji za priznanje tehnične in/ali strokovne sposobnosti ponudnika:

Ponudnik je v zadnjih treh letih, šteto od dne objave tega razpisa, že izvajal enake storitve, kot so predmet tega javnega naročila (prevoz šolskih otrok in mladine), najmanj v letni vrednosti 20.000,00 EUR, razen za 2. in 8. sklop, za katera je najnižja letna vrednost posamezne reference najmanj 10.000,00 EUR.

Dokazila: Obrazec ESPD + najmanj dve (2) potrjeni referenci o izvajanju prevozov šolskih otrok in mladine v zadnjih treh letih pred objavo tega naročila, pri čemer mora vsaka referenca dosegati vrednost najmanj 20.000,00 EUR letno oziroma za 2. in 8. sklop najmanj 10.000,00 EUR letno (OBR-6a)./…/«.

Uvodoma velja izpostaviti, da so predmet konkretnega javnega naročila prevozi šolskih otrok za šolski leti 2017/2018 in 2018/2019, v povezavi s katerim je naročnik kot pogoj za sodelovanje, ki se nanaša na tehnično sposobnost, zahteval predložitev dveh referenc. Glede na dikcijo referenčnega pogoja, kot ga je določil naročnik, so morali ponudniki izkazati, da so v zadnjih treh letih od objave javnega naročila že izvajali enake storitve, to je prevoze šolskih otrok ter mladine.

Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku, da v okviru referenčnega pogoja naročnik ni izrecno določil, da bi moral biti referenčni posel že zaključen, temveč je zahteval le, da je ponudnik v obdobju treh let pred objavo razpisa že izvajal enake storitve. Dalje se gre strinjati z naročnikom, da so predmet konkretnega javnega naročila (in s tem tudi referenčnega posla) prevozi šolskih otrok, to je storitve, pri katerih stranke v času trajanja pogodbenega razmerja svoje obveznosti izpolnjujejo s ponavljajočimi se, periodičnimi izpolnitvenimi ravnanji. Glede na predstavljene okoliščine konkretnega primera Državna revizijska komisija zaključuje, da so se ponudniki v dani zadevi smeli sklicevati tudi na reference, pri katerih referenčni posel še ni bil v celoti zaključen, pri čemer pa je bilo potrebno v tem primeru izpolnjevanje referenčnega pogoja presojati glede na vrednost že izvedenih prevozov (prim. odločitev Državne revizijske komisije v zadevi, št. 018-242/2014).

Naročnik navaja, da je skupni znesek že realiziranega naročila po podatkih referenčnega naročnika ob preverjanju ponudbe izbranega ponudnika znašal 55.601,53 EUR, vendar pa zatrjevanega z ničimer ne izkaže. Prav tako naročnik ne navaja nobenih dokaznih predlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti utemeljenost njegove trditve o tem, da znaša vrednost prve reference izbranega ponudnika 20.204,04 EUR, vrednost druge pa 35.397,49 EUR. Naročnik sicer navaja podatke o številu kilometrov, ki naj bi jih izbrani ponudnik prevozil dnevno (to je 125 kilometrov na prvi in 219 kilometrov na drugi relaciji), pri čemer za potrditev resničnosti tega podatka, ki naj bi ga po njegovih navedbah pri preverjanju podatkov v ponudbi uporabil za izračun vrednosti referenc, ne predlaga nobenih dokazov. Drugega podatka, ki naj bi ga naročnik uporabil pri izračunu vrednosti referenc, to je podatka o ceni za kilometer, pa naročnik niti ne navaja, posledično pa ga tudi ne izkaže.

Poleg tega iz navedb naročnika izhaja, da je naročnik vrednost referenc izbranega ponudnika ugotavljal na dan preverjanja njegove ponudbe, kar pa je napačno. Naročnik bi namreč moral izpolnjevanje omenjenega referenčnega pogoja ugotavljati na dan, ko je izbrani ponudnik oddal ponudbo. Pri tem Državna revizijska komisija pripominja še, da ni mogoče slediti navedbi vlagatelja, da se plačila v okviru referenčnega posla, izvedena po objavi konkretnega javnega naročila, v skladu z razpisno dokumentacijo pri vrednosti reference ne upoštevajo. S tem, ko je naročnik določil, da mora ponudnik izkazati, da je v zadnjih treh letih od objave javnega naročila že izvajal enake storitve, je namreč časovno opredelil zgolj začetek referenčnega obdobja, ni pa s tem presoje izpolnjevanja referenčnega pogoja pomaknil na dan objave javnega naročila, kot to razume vlagatelj.

Ker pa je naročnik vrednost referenc izbranega ponudnika ugotavljal na napačen dan, posledično pa vrednost referenc ni znana, tudi ni mogoče ugotoviti, ali so na predloženih referenčnih potrdilih navedeni neresnični podatki ali ne. Državna revizijska komisija se zato ni opredeljevala do revizijskih navedb vlagatelja, da znaša skupna vrednost referenc izbranega ponudnika 99.087,03 EUR, medtem ko naj bi iz aplikacije ERAR (Aplikacija za prikaz porabe javnega denarja v Republiki Sloveniji) izhajalo, da je referenčni naročnik v obdobju od 2016 do 3. 5. 2017 izbranemu ponudniku plačal storitve v vrednosti 45.296,65 EUR. Da bi bilo namreč mogoče ugotoviti, ali je izbrani ponudnik v zvezi z vrednostjo referenčnega posla na referenčnih potrdilih (obrazec OBR-6A) navedel neresnične podatke in bi ga moral naročnik v skladu s 17. členom razpisne dokumentacije izločiti iz postopka oddaje javnega naročila, je potrebno najprej ugotoviti, koliko dejansko v konkretnem primeru znaša vrednost posamezne reference, na katero se sklicuje izbrani ponudnik, česar pa naročnik ni ugotovil.

Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik (vsaj) preuranjeno zaključil, da izbrani ponudnik omenjeni referenčni pogoj, kot iz razpisne dokumentacije izhaja za 2., 7. ter 8. sklop, izpolnjuje, posledično pa je (vsaj) preuranjeno ocenil njegovo ponudbo kot dopustno ter mu oddal javno naročilo.

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da je naročnik kršil določbi prvega in drugega odstavka 89. člena ZJN-3 v povezavi z 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3, ko je ocenil, da izbrani ponudnik izpolnjuje pogoje za sodelovanje in je torej njegova ponudba dopustna, posledično pa mu je oddal javno naročilo.

Državna revizijska komisija je zato na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila, kot je izhajala iz dokumenta »Odločitev« z dne 18. 7. 2017, razveljavi v »2. sklopu: OŠ Breg – individualni prevoz«, v »7. sklopu: OŠ dr. Ljudevita Pivka« in v »8. sklopu: Center za sluh in govor Maribor«.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija naročnika napotuje, naj v primeru, če bo nadaljeval in zaključil postopek javnega naročanja z izbiro najugodnejšega ponudnika, ponudbe pregleda ter navedbe v njih preveri na način, kot ga določa ZJN-3, pri tem pa naj ob upoštevanju določb ZJN-3 pridobi informacije, ki bodo dajale zadostno podlago za ugotovitev, ali je ponudba najugodnejšega ponudnika dopustna ali ne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva, in sicer takse za predrevizijski in revizijski postopek v znesku 1.500,00 EUR.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker je bilo v revizijskem postopku ugotovljeno, da je zahtevek za revizijo utemeljen, je Državna revizijska komisija vlagatelju skladno s 70. členom ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT) kot potreben priznala opredeljeno naveden strošek plačane takse za predrevizijski in revizijski postopek v višini 1.500,00 EUR. Skladno z drugim in tretjim odstavkom 313. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN mora naročnik vlagatelju strošek v navedeni višini povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

Izbrani ponudnik je v vlogi z dne 17. 8. 2017, s katero se je izjasnil o navedbah vlagatelja, podanih v zahtevku za revizijo, zahteval tudi povrnitev stroškov, ki so mu nastali v postopku pravnega varstva.

Državna revizijska komisija je zahtevo izbranega ponudnika za povrnitev stroškov postopka zavrnila, saj je ocenila, da prispevek izbranega ponudnika k rešitvi zadeve ni bil bistven, zato njegovi stroški, nastali v postopku pravnega varstva, niso bili potrebni (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 25. 10. 2017

Predsednica senata:
Nina Velkavrh , univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Arriva Štajerska, družba za prevoz potnikov, d.d., Meljska cesta 97, 2000 Maribor,
- Mestna občina Ptuj, Mestni trg 1, 2250 Ptuj,
- Odvetnik Miha Šavel, Kerenčičeva ulica 2, 9250 Gornja Radgona,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve.

Natisni stran