018-179/2017 Nuklearna elektrarna Krško, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članici Nini Velkavrh, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Redni pregled ter čiščenje in dezinfekcija klimatizacije in ventilacije leti 2018 in 2019«, na podlagi pritožbe vlagatelja KOSTAK komunalno in gradbeno podjetje d.d., Leskovška cesta 2A, 8270 Krško (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Nuklearna elektrarna Krško, d.o.o., Vrbina 12, 8270 Krško (v nadaljevanju: naročnik), dne 25. 9. 2017

odločila:

Pritožba z dne 31. 8. 2017 se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 14. 7. 2017 na portalu javnih naročil pod številko JN006808/2017-E01 objavil obvestilo o javnem naročilu za redni pregled, čiščenje in dezinfekcijo klimatizacije ter ventilacije za leti 2018 in 2019.

Vlagatelj je zoper določbe razpisne dokumentacije vložil zahtevek za revizijo z dne 21. 8. 2017, s katerim je izpodbijal referenčni pogoj ter predlagal, da naročnik delno razveljavi postopek javnega naročanja oziroma da v objavi konkretnega javnega naročila ter v razpisni dokumentaciji odpravi kršitev v delu, ki se nanaša na referenčni pogoj, oziroma podredno, da postopek oddaje konkretnega javnega naročila razveljavi v celoti. Vlagatelj je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Dne 29. 8. 2017 je naročnik zahtevku za revizijo z »Odločitvijo o zahtevku« ugodil ter razpisno dokumentacijo razveljavil v delu, ki se nanaša na referenčni pogoj, vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pa je zavrnil, saj je ugotovil, da vlagatelj stroškov postopka ni opredeljeno navedel, kot mu to nalaga ZPVPJN.

Vlagatelj je zoper naročnikovo odločitev o stroških postopka, nastalih v predrevizijskem postopku, vložil pritožbo z dne 31. 8. 2017. Navaja, da je povračilo stroškov postopka zahteval že v samem zahtevku za revizijo in je s tem zahtevo za povrnitev stroškov podal v skladu z določbami ZPVPJN. Omenjeni zakon kot stroške predrevizijskega in revizijskega postopka določa takso za predrevizijski in revizijski postopek ter druge izdatke, vključno s stroški dela, ki nastanejo med predrevizijskim, revizijskim in pritožbenim postopkom ali zaradi teh postopkov. Zakon torej razlikuje med takso in drugimi izdatki. Po zatrjevanju vlagatelja je torej ključno vprašanje, ali so stroški potrebni, oziroma kateri stroški so potrebni. Taksa je po mnenju vlagatelja nedvomno potreben strošek, in sicer že iz razloga, ker predstavlja procesno predpostavko (pred)revizijskega postopka, poleg tega so zneski taks tudi zakonsko določeni. Vlagatelj navaja, da je v zahtevku za revizijo jasno zahteval povračilo stroškov revizijskega postopka, priložil je potrdilo o plačilu takse, na katerem je bilo izrecno navedeno, da so stroški plačila takse znašali 3.500,00 EUR. V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije mora vlagatelj stroške postopka opredeljeno navesti, tako da je mogoče preveriti, ali so stroški, nastali v predrevizijskem postopku, potrebni ali ne. V kolikor so torej stroški opredeljeni tako, da je izkazana njihova nujnost, potrebnost, potem so, tako vlagatelj, opredeljeni skladno z ZPVPJN. Po mnenju vlagatelja je njegova zahteva za povrnitev stroškov postopka utemeljena, zato predlaga ugoditev pritožbi.

Po proučitvi odstopljene dokumentacije in pritožbenih navedb vlagatelja je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, na podlagi 55. člena ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

V skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN mora naročnik, če je zahtevek za revizijo utemeljen, vlagatelju in izbranemu ponudniku iz lastnih sredstev povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso. Vlagatelj lahko povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, skladno s petim odstavkom 70. člena ZPVPJN zahteva v petih delovnih dneh od vložitve zahtevka za revizijo, povrnitev potrebnih stroškov, nastalih v revizijskem postopku, pa do odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo. Vlagatelj mora v svoji zahtevi za povračilo stroškov opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo.

Iz navedenih določb 70. člena ZPVPJN izhaja, da je vlagatelj, ki je z zahtevkom za revizijo uspel, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, pri čemer pa mora povrnitev stroškov (v rokih, kot jih določa 70. člen ZPVPJN) zahtevati in v zahtevi za povrnitev stroške tudi opredeljeno navesti.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je vlagatelj opredeljeno navedel stroške postopka pravnega varstva, katerih povrnitev je zahteval. Naročnik je namreč ocenil, da vlagatelj stroškov postopka pravnega varstva ni opredeljeno navedel, zato je vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil, četudi je zahtevku za revizijo ugodil. Vlagatelj se z naročnikovo oceno ne strinja in zatrjuje, da je zakonski zahtevi po opredeljeni navedbi stroškov postopka zadostil.

Državna revizijska komisija na podlagi proučitve zahtevka za revizijo z dne 21. 8. 2017 ugotavlja, da je vlagatelj v okviru slednjega navedel, da mu je naročnik dolžan povrniti stroške revizijskega postopka v roku 15 dni od odločitve o zahtevku za revizijo. Po presoji Državne revizijske komisije je vlagatelj z omenjeno navedbo, vsebovano v zahtevku za revizijo, pravočasno podal zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Da bi bilo mogoče naročniku na podlagi vlagateljeve zahteve naložiti povrnitev stroškov postopka, pa mora vlagatelj (glede na dikcijo petega odstavka 70. člena ZPVPJN) stroške postopka v zahtevi za njihovo povrnitev tudi opredeljeno navesti.

Ker pa vlagatelj stroškov postopka na nobenem mestu zahtevka za revizijo ni opredeljeno navedel, poleg tega niti iz vlagateljevih pritožbenih navedb niti iz spisovne dokumentacije ni razvidno, da bi zahtevo z opredeljeno navedenimi stroški postopka podal po vložitvi zahtevka za revizijo, to je v rokih, kot jih določa peti odstavek 70. člena ZPVPJN, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj stroškov postopka, katerih povrnitev je zahteval, ni opredeljeno navedel, posledično pa ni zadostil zakonski zahtevi iz petega odstavka 70. člena ZPVPJN.

Takšnega zaključka ne more spremeniti trditev vlagatelja, da je k zahtevku za revizijo priložil potrdilo o plačilu takse, iz katerega je bilo razvidno, da so stroški plačila slednje znašali 3.500,00 EUR. Državna revizijska komisija v zvezi z navedenim ugotavlja, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo res zapisal tudi »Priloga: potrdilo o plačilu takse«, pri čemer je omenjeno potrdilo k zahtevku za revizijo tudi priložil. Vendar pa zgolj navedba potrdila o plačilu takse kot priloge zahtevka za revizijo, ki niti ne obsega navedbe o višini takse, ne more predstavljati opredeljene navedbe stroškov postopka, katerih povrnitev je zahtevana. Potrdilo o plačilu z navedbo zneska plačane takse je namreč zgolj dokazilo o tem, da je bila taksa za postopek pravnega varstva dejansko poravnana, poleg tega pa je s priložitvijo omenjenega potrdila k zahtevku za revizijo (glede na določbe prvega odstavka 26. člena ZPVPJN v povezavi z drugim odstavkom 15. člena ZPVPJN) ustvarjena podlaga za priznanje ene od procesnih predpostavk za meritorno obravnavo zahtevka za revizijo. Nikakor pa priložitev potrdila o plačilu takse k zahtevku za revizijo sama po sebi ne predstavlja opredeljene navedbe zahtevanih stroškov postopka pravnega varstva, ki jo vlagatelju nalaga peti odstavek 70. člena ZPVPJN.

Predstavljenega zaključka ne more omajati niti navedba vlagatelja, da je pri presoji zahteve za povrnitev stroškov postopka ključno vprašanje, ali so bili stroški potrebni, oziroma kateri stroški so bili potrebni. Šele v primeru, ko so stroški opredeljeno navedeni oziroma specificirani, je namreč sploh mogoče presojati, ali so bili le-ti potrebni za uveljavljanje pravnega varstva ali ne. V kolikor pa stroški niso opredeljeno navedeni in torej ni mogoče ugotoviti, povrnitev katerih stroškov vlagatelj sploh zahteva, namreč ni mogoče presojati, ali so bili le-ti potrebni ali ne. Pri tem Državna revizijska komisija pripominja še, da ZPVPJN v povezavi z zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, ki jih mora vlagatelj, v kolikor naj mu bodo stroški povrnjeni, opredeljeno navesti, ne razlikuje med takso in drugimi izdatki, kot to meni vlagatelj. Glede na dikcijo petega odstavka 70. člena ZPVPJN mora namreč vlagatelj opredeljeno navesti prav vse stroške, katerih povrnitev zahteva.

Zaključka o tem, da vlagatelj v konkretnem primeru ni opredeljeno navedel stroškov postopka, katerih povrnitev je zahteval, ne more spremeniti niti vlagateljevo sklicevanje na prakso Državne revizijske komisije.

Iz odločitve, št. 018-144/2013-11, na katero se sklicuje pritožba, namreč izhaja, da je bil vlagatelju, ki je z zahtevkom za revizijo uspel, priznan zgolj strošek plačane takse za postopek pravnega varstva v višini 1.500,00 EUR, niso pa mu bili priznani stroški, ki jih ni opredeljeno navedel.

Iz odločitve, št. 018-405/2017-3, omenjene v pritožbi, izhaja, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo, ki mu je bilo ugodeno, zahteval povrnitev stroška takse v znesku 1.117,64 EUR ter stroškov priprave zahtevka za revizijo (to je stroškov dela) v znesku 500,00 EUR. Medtem ko priznanje stroška takse v navedeni višini ni bilo sporno, pa je Državna revizijska komisija presodila, da zgolj pavšalna navedba »stroški dela« v znesku 500,00 EUR brez DDV, brez specificirane obrazložitve, kako so ti stroški nastali ter zakaj so nastali prav v takšni višini, ne predstavlja opredeljene navedbe stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Kot je namreč Državna revizijska komisija zapisala v omenjeni odločitvi, mora vlagatelj stroške opredeljeno navesti, tako da je mogoče v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN preveriti, ali so bili zahtevani stroški potrebni za uveljavljanje pravnega varstva ali ne.

Dejanska podlaga odločitve, št. 018-028/2012-4, na katero se v pritožbi prav tako sklicuje vlagatelj, se od dejanskega stanja v obravnavanem primeru bistveno razlikuje in je zato pri presoji obravnavane pritožbe ni mogoče upoštevati. Iz omenjene odločitve namreč izhaja, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov, ki jih je priglasil v stroškovniku. To pomeni, da je vlagatelj zahtevane stroške v omenjeni zadevi opredeljeno navedel, prav opustitev te dolžnosti pa predstavlja razlog za zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov postopka v konkretnem primeru.

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, ni opredeljeno navedel, zato je naročnik ravnal skladno z določbami ZPVPJN, ko je vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnil.

Glede na navedeno je Državna revizijska komisija na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN vlagateljevo pritožbo z dne 31. 8. 2017 kot neutemeljeno zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 25. 9. 2017


Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije







Vročiti:
- KOSTAK komunalno in gradbeno podjetje d.d., Leskovška cesta 2A, 8270 Krško,
- Nuklearna elektrarna Krško, d.o.o., Vrbina 12, 8270 Krško,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1501 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve.

Natisni stran