018-171/2017 Nuklearna elektrarna Krško, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh in Boruta Smrdela, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »ECT pregled uparjalnikov v remontu 2018«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika INETEC – Institut za nuklearnu tehnologiju, d.o.o., Dolenica 28, Zagreb, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d.o.o., Brdnikova 44, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Nuklearna elektrarna Krško, d.o.o., Vrbina 12, Krško (v nadaljevanju: naročnik), dne 25.9.2017

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po postopku s pogajanji po objavi, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 9.6.2017, pod št. objave JN005850/2017, in v Uradnem listu EU dne 10.6.2017, pod št. objave 2017/S 110-221947.

Naročnik je dne 26.7.2017 sprejel odločitev, da predmetnega javnega naročila ne odda. Iz obrazložitve izpostavljene odločitve izhaja, da je naročnik edino prejeto ponudbo, tj. vlagateljevo ponudbo, zavrnil kot nedopustno. Naročnik je v obrazložitvi navedel višino zagotovljenih sredstev, kot izhaja iz 5-letnega načrta, višino vlagateljeve ponudbe in da vlagateljeva ponudba presega njegova zagotovljena sredstva.

Vlagatelj je z vlogo z dne 8.8.2017 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve o neoddaji javnega naročila in povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana odločitev nezakonita, ker naročnik ključnih navedb v izpodbijani odločitvi ni dokazal, saj ni predložil dokumentov, na katere se sklicuje, posledično pa izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Razlogi za zavrnitev ponudbe morajo biti ne le zatrjevani, temveč tudi izkazani, saj bi si naročniki v nasprotnem primeru lahko izmišljevali razloge za zavrnitev ponudb. Vlagateljeva pravica do učinkovitega pravnega varstva je kršena, če ne more učinkovito izpodbijati naročnikovih ugotovitev in če se zoper vlagatelja uporabi dokaz (temelj), ki mu ni bil predočen in ga vlagatelj ne more preizkusiti in kritično ovrednotiti. V utemeljitev navedenega se vlagatelj sklicuje tudi na odločitvi Državne revizijske komisije št. 018-273/2015 in št. 018-163/2016. Vlagatelj podredno zatrjuje, da je izpodbijana odločitev nezakonita, ker naročnik višine sredstev za izvedbo predmetnega naročila ni omejil pred potekom roka za oddajo ponudb. Postavka, na katero se sklicuje naročnik, je skupna, zbirna in nerazdelna ter višja od vlagateljeve ponudbe. Postavka se nanaša na obdobje petih let, zato je potrebno upoštevati celotno 5-letno vrednost, ne pa le dela, za katerega ni navedeno, da se nanaša na konkretne storitve. Po poteku roka za oddajo ponudb naročnik ne sme postavke drobiti in deliti po lastni volji, saj se višina zagotovljenih sredstev lahko spremeni do poteka roka za oddajo ponudb, ne pa po poteku roka za oddajo ponudb. V utemeljitev navedenega se vlagatelj sklicuje na več odločitev Državne revizijske komisije. Vlagatelj še navaja, da v 5-letnem načrtu stroškov niso opredeljena naročnikova zagotovljena sredstva, temveč ocenjena sredstva. Načrt stroškov ni proračun, ampak je poslovni načrt, ki je okviren in se prilagaja dejanskim potrebam porabe in virom financiranja.

Naročnik je s sklepom z dne 28.8.2017 zavrnil zahtevek za revizijo in zahtevo za povračilo stroškov pravnega varstva. Naročnik zatrjuje, da niti Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) niti praksa Državne revizijske komisije naročniku ne nalagata dolžnosti, da v odločitvi, s katero zavrne ponudbo zaradi preseganja zagotovljenih sredstev, predloži dokaze. V izpodbijani odločitvi je navedel konkretna dejstva, na podlagi katerih je presodil, da vlagateljeva ponudba presega zagotovljena sredstva. Naročnik nadalje zatrjuje, da je 5-letni načrt, v katerem so opredeljena zagotovljena sredstva, razdeljen po posameznih letih že od njegove odobritve dne 23.11.2016 dalje. Letni gospodarski načrt za leto 2018 še ni sprejet, zato se za finančno načrtovanje in spremljanje stroškov, relevantnih za leto 2018, uporablja načrt planskih pravic, v katerem je planska pravica opredeljena kot odobreni letni znesek načrtovanih nabav storitev, materiala in investicij za posameznega nosilca planiranj. Nosilec planiranja izdela osnutek načrta planskih pravic za naslednje leto in za naslednja 4 leta, v katerem opredeli potrebe za posamezne projekte. V tej točki osnutek načrta planskih pravic predstavlja ocenjena sredstva porabe. Po usklajevanju in odobritvi tega načrta s strani uprave se pripravi končna verzija. Končna verzija za naslednje leto mora biti enaka ustrezni postavki iz gospodarskega načrta, medtem ko končna verzija za naslednja leta postane postavka proračuna, ki je podlaga za nadzor porabe planskih pravic. Morebitne spremembe odobrenega načrta se odrazijo v dinamičnem načrtu (oz. v tekočem načrtu), ki vsebuje vse spremembe, do katerih pride med letom. Končna verzija načrta planskih pravic se vpiše v glavno knjigo in vsebuje zneske, ki jih ima naročnik zagotovljene (predvidene oz. pripravljene) za obveznosti bodočih pogodb. Zagotovljena sredstva za izvedbo predmetnega javnega naročila so opredeljena v odobrenem načrtu planskih pravic iz leta 2016 za leto 2017 in naslednja dodatna 4 leta. Iz naročnikove interne aplikacije je razvidna višina zagotovljenih sredstev za 5-letno obdobje, kot tudi razporeditev teh sredstev po posameznih letih. Iz naročnikove poslovne knjige izhaja višina sredstev, kot je opredeljena v načrtu planskih pravic in v tekočem načrtu planskih pravic, kar dokazuje, da se zagotovljena sredstva po odobritvi načrta planskih pravic niso spreminjala.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 28.8.2017 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj v vlogi z dne 4.9.2017 s katero se je opredelil do navedb naročnika, vztraja pri revizijskih navedbah in dodaja, da je naročnik domnevana dokazila o preseganju zagotovljenih sredstev predložil šele v postopku pravnega varstva, zato jih Državna revizijska komisija ne sme vsebinsko obravnavati. Iz naročnikovih navedb izhaja, da se 5-letni načrt planskih pravic po potrebi lahko spreminja, zato sredstva navedena v tem načrtu predstavljajo ocenjena sredstva. Vlagatelj še navaja, da je naročnik vrednost naročila ocenil prenizko.

Po pregledu odstopljene dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Med strankama je spor glede zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe kot nedopustne iz razloga preseganja naročnikovih zagotovljenih sredstev. Dopustna ponudba je ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika (29. točka drugega odstavka 2. člena ZJN-3).

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je izpodbijana odločitev nezakonita, ker naročnik ključnih navedb v izpodbijani odločitvi ni dokazal, posledično pa je bilo vlagatelju onemogočeno učinkovito pravno varstvo. Vlagatelj zatrjuje tudi, da je naročnik njegovo ponudbo neupravičeno zavrnil kot nedopustno iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev.

V zvezi z vlagateljevimi očitki o kršitvi pravice do učinkovitega pravnega varstva, gre pojasniti, da je za zagotavljanje učinkovitega pravnega varstva (9. člen ZPVPJN) zoper odločitev o zavrnitvi ponudbe ključnega pomena določba tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, v skladu s katero je naročnik dolžan v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila (med drugim) navesti razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran. Izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o zavrniti ponudbe posameznega ponudnika, zagotovi slednjemu možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj mu omogoči, da se seznani s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preveri njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti omenjene odločitve po lastni presoji odloči, ali jo bo morebiti izpodbijal v postopku pravnega varstva. Naročnik mora zato ponudnike seznaniti s konkretnimi ter jasnimi (in ne le z abstraktnimi ter pavšalnimi) razlogi, ki so ga vodili pri sprejemu njegove odločitve (prim. npr. odločitve Državne revizijske komisije št. 018-237/2013, 018-234/2015, 018-163/2016, itd.).

Da je naročnik v obravnavanem primeru ustrezno obrazložil odločitev o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, med strankama ni sporno, navedeno pa je tudi potrjeno z vpogledom v izpodbijano odločitev. Naročnik je v izpodbijani odločitvi navedel konkretne podatke, ki v obravnavanem primeru predstavljajo pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je napravil sklep o nedopustnosti vlagateljeve ponudbe. Naročnik je namreč v odločitvi o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe navedel višino zagotovljenih sredstev za izvedbo predmetnega naročila (ter vir sredstev, namenjenih izvedbi javnega naročila) in ponudbeno ceno vlagatelja. Na podlagi izpostavljenih pravno relevantnih dejstev je naročnik napravil sklep, da ponudbena vrednost vlagatelja presega zagotovljena sredstva in da je posledično nedopustna.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da naročnik izpostavljenih pravno relevantnih dejstev ni dokazal oz. da bi naročnik moral odločitvi o oddaji naročila priložiti dokumentacijo, iz katere bi izhajala utemeljenost izpostavljenih pravno relevantnih dejstev. Vendar navedenemu Državna revizijska komisija ne more slediti. ZJN-3 namreč naročniku ne nalaga obveznosti, da ob sprejemu odločitve o zavrnitvi ponudbe (npr. z listinsko dokumentacijo) izkaže obstoj pravno relevantnih dejstev, na katerih temelji sklep o nedopustnosti ponudbe. Namen (obrazložitve) odločitve o (ne)oddaji javnega naročila oz. o zavrnitvi ponudbe ni dokazovanje in ugotavljanje utemeljenosti razlogov za zavrnitev ponudbe, pač pa, kot že navedeno, seznanitev ponudnika s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve in posledično zagotavljanje učinkovitega pravnega varstva. Vprašanje obsega oz. ustreznosti obrazložitve in s tem vprašanje zagotavljanja učinkovitega pravnega varstva se razlikuje od vprašanja utemeljenosti odločitve. Obveznost obrazložitve odločitve o zavrnitvi ponudbe, ki je bistvena postopkovna obveznost, se nanaša na zagotavljanje učinkovitega pravnega varstva, medtem ko se dokazanost pravno relevantnih dejstev, navedenih v odločitvi o zavrnitvi ponudb, nanaša na vsebinsko zakonitost odločitve oz. njeno utemeljenost. Povedano drugače, če naročnik odločitve o zavrnitvi ponudbe ne obrazloži ustrezno (torej če ne navede pravno relevantnih dejstev, ki so podlaga za zavrnitev ponudbe), je ponudnikom onemogočeno učinkovito pravno varstvo, saj v postopku pravnega varstva ne morejo izpodbijati razlogov naročnika, s katerimi niso seznanjeni. Če pa naročnik razloge za zavrnitev ponudbe navede (s čimer omogoči ponudniku izpodbijanje teh razlogov), vendar ti razlogi ne obstajajo, potem je naročnikova odločitev o zavrnitvi ponudbe vsebinsko neutemeljena, saj naročnik ni imel podlage za zavrnitev ponudbe. Vsebinska zakonitost odločitve o zavrnitvi ponudbe oz. obstoj razlogov za zavrnitev ponudbe se presoja v primeru spora oz. v postopku pravnega varstva, zato mora naročnik (šele) v postopku pravnega varstva dokazati resničnost pravno relevantnih dejstev, navedenih v izpodbijani odločitvi. Posledično je naročnikom tudi onemogočeno, da bi si »kar izmišljali razloge za zavrnitev«, kot to zatrjuje vlagatelj, saj se v postopku pravnega varstva (v okviru revizijskih navedb) preizkusi, ali so razlogi za zavrnitev ponudbe izkazani in ali so razlogi takšni, da je z njimi mogoče upravičiti zavrnitev ponudbe.

Navedenega ne more spremeniti vlagateljevo sklicevanje na prakso Državne revizijske komisije. V zadevi št. 018-163/2016, ki jo izpostavlja vlagatelj, je Državna revizijska komisija presojala, ali je (takratni) naročnik (takratno) odločitev o zavrnitvi ponudbe (zaradi preseganja zagotovljenih sredstev) ustrezno obrazložil, medtem ko se do vprašanja, ali bi moral naročnik razloge (če bi jih navedel) izkazati istočasno s sprejemom odločitve, ni opredeljevala. Neutemeljeno je tudi sklicevanje vlagatelja na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-273/2015. V navedeni odločitvi je Državna revizijska komisija sicer res zapisala, da mora naročnik »[…] glede (ne)sprejemljivosti ponudbe tudi dokazati, da podatki o zagotovljenih sredstvih izhajajo iz njegove dokumentacije […]«, vendar pa vlagatelj očitno spregleda, da je Državna revizijska komisija zapisala »[…] v primeru spora glede (ne)sprejemljivosti ponudbe tudi dokazati, da podatki […]«, torej da mora naročnik razloge za zavrnitev ponudbe dokazati »v primeru spora« oz. v postopku pravnega varstva. Iz izpostavljene odločitve tako, v nasprotju z mnenjem vlagatelja, ne izhaja, da bi moral naročnik že v odločitvi o zavrnitvi ponudbe predložiti dokaze o utemeljenosti odločitve. Neutemeljene so tudi navedbe vlagatelja, da bi moral naročnik na podlagi vlagateljevega poziva na odpravo nezakonitosti z dne 1.8.2017 dokazati utemeljenost navedb v izpodbijani odločitvi. ZJN-3 sicer ponudnikom ne prepoveduje, da na naročnika naslovijo poziv na odpravo nezakonitosti, vendar pa na drugi strani ZJN-3 naročniku ne nalaga obveznosti odgovarjanja na takšne pozive. Če se naročnik ni dolžan odzvati na prejeti poziv na odpravo nezakonitosti, je še toliko manj mogoča razlaga vlagatelja, da bi moral naročnik na podlagi takšnega poziva dokazati utemeljenost odločitve o zavrnitvi ponudbe.

Pritrditi gre sicer vlagatelju, da je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, da naročnik v postopku pravnega varstva izpodbijane odločitve o zavrnitvi ponudbe ne more utemeljevati z razlogi, ki jih ni navedel že v izpodbijani odločitvi. Vendar v obravnavanem primeru naročnik v odločitvi, s katero je zavrnil zahtevek za revizijo, izpodbijane odločitve o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe ne utemeljuje z novimi razlogi oz. razlogi, ki jih ni navedel že v izpodbijani odločitvi. Ni pa mogoče slediti vlagatelju, da naročnik v odločitvi, s katero odloči o zahtevku za revizijo, ne sme predložiti dokaza v utemeljitev izpodbijane odločitve, če tega dokaza ni predložil že v izpodbijani odločitvi. Naročnik namreč s predložitvijo dokaza, s katerim izkazuje utemeljenost razlogov, navedenih v izpodbijani odločitvi, ne podaja novih razlogov za utemeljitev zakonitosti izpodbijane odločitve, temveč dokazuje utemeljenost izpodbijane odločitve.

Ob upoštevanju predstavljenih ugotovitev Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj
v okviru zahtevka za revizijo ni izkazal, da je izpodbijana odločitev o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe nezakonita, ker naročnik v njej ni predložil dokazov, ki bi izkazovali utemeljenost razlogov za zavrnitev vlagateljeve ponudbe. Prav tako vlagatelj ni izkazal, da je bila zaradi nepredložitve dokazov, ki bi izkazovali utemeljenost razlogov za zavrnitev vlagateljeve ponudbe, vlagatelju kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva. Kot že navedeno, vlagatelj se je s konkretnimi ter jasnimi razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve, seznanil, s čimer mu je bilo omogočeno njihovo izpodbijanje, kar je vlagatelj s predmetnim zahtevkom za revizijo tudi storil.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje zatrjuje, da je naročnik neupravičeno zavrnil njegovo ponudbo kot nedopustno. Naročnik je v izpodbijani odločitvi navedel višino zagotovljenih sredstev, kot izhaja iz 5-letnega načrta, in višino vlagateljeve ponudbe. Na podlagi navedenega je naročnik napravil sklep, da vlagateljeva ponudba presega zagotovljena sredstva. Med strankama višina vlagateljeve ponudbene cene, ki je razvidna iz njegove ponudbe, ni sporna, medtem ko je med strankama sporna višina zagotovljenih sredstev za izvedbo predmetnega naročila. Vlagatelj zatrjuje, da iz 5-letnega načrta, na katerega se sklicuje naročnik, izhaja ocenjena vrednost naročila (in ne zagotovljena sredstva), da vrednost relevantne postavke 5-letnega načrta presega vlagateljevo ponudbeno vrednost in da je naročnik izpostavljeno postavko razdelil šele po poteku roka za oddajo ponudb.

Pritrditi gre navedbam vlagatelja, da ocenjene vrednosti ni mogoče enačiti z zagotovljenimi sredstvi naročnika. Pravila o ocenjeni vrednosti so pomembna zaradi vprašanja uporabe zakona in s tem povezane pravilne izbire postopka oddaje javnega naročila (prim. 24. člen ZJN-3). Gre za vrednost, ki jo naročnik določi ob upoštevanju pravil javnega naročanja, od nje pa so odvisna nadaljnja ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila (npr. pravilna izvedba postopka, dolžnost objave javnega naročila...). Zagotovljena sredstva pa predstavljajo znesek, ki ga ima naročnik na svojih postavkah predvidenega in pripravljenega za plačilo obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe o izvedbi javnega naročila. Pritrditi gre tudi vlagatelju, da naročnik ne sme naknadno, po poteku roka za oddajo ponudb, opredeliti višine zagotovljenih sredstev. Naročnik namreč vir in obseg sredstev, namenjen izvedbi javnega naročila, opredeli v sklepu o začetku postopka oz. dokumentira na drug ustrezen način (prvi odstavek 66. člena ZJN-3). Višina zagotovljenih sredstev se po poteku roka za oddajo ponudb ne sme spremeniti, saj (le) na ta način naročnik višine zagotovljenih sredstev ne more (naknadno, potem ko se že seznani s sodelujočimi ponudniki) prilagoditi določenemu ponudniku.

V zvezi z vlagateljevimi očitki je naročnik v odločitvi, s katero je zavrnil zahtevek za revizijo, pojasnil, da letni gospodarski načrt za leto 2018 še ni bil sprejet, saj ga mora naročnik sprejeti do prvega oktobra za naslednje leto. Obseg planskih pravic (tj. odobreni letni znesek načrtovanih nabav storitev, materiala in investicij) za leta, za katera gospodarski načrt še ni bil sprejet, je opredeljen v načrtu planskih pravic. Osnutek načrta planskih pravic, v katerem naročnik opredeli potrebe in določi načrtovane (oz. ocenjene) zneske za posamezne potrebe, predstavlja ocenjene vrednosti posameznih naročil, po potrditvi oz. uskladitvi osnutka načrta planskih pravic s strani uprave pa ta načrt postane končna verzija planskih pravic. Končna verzija planskih pravic za naslednje leto mora biti enaka ustrezni postavki gospodarskega načrta za naslednje leto, medtem ko končna verzija za naslednja leta postane temeljna za celotno obdobje. Končna verzija načrta planskih pravic se vpiše v glavno knjigo in predstavlja zneske, ki jih ima naročnik zagotovljene (predvidene oz. pripravljene) za obveznosti bodočih pogodb o izvedbi javnega naročila. Načrt planskih pravic, ki je bil odobren dne 23.11.2016, opredeljuje sredstva za izvedbo predmetnega javnega naročila (torej za storitev ETC-pregleda uparjalnikov v remontu 2018). Iz posnetkov slike zaslona (oz. »print screen«), ki so del naročnikove odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo, je razvidna višina sredstev za 5-letno obdobje za remontno storitev (tip stroška 412-000) »Inšpekcija cevi uparjalnika (50%) – glavna aktivnost« (št. naloge 173), ki je predmet javnega naročila, razporeditev sredstev za izpostavljeno storitev po posameznih letih, ter višina sredstev za leto 2018. Višina sredstev, namenjenih za izvedbo predmetnega javnega naročila v letu 2018, je nižja od vlagateljeve ponudbene vrednosti.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik z navedenim v zadostni meri izkazal, da iz naročnikovega načrta planskih pravic iz leta 2016 izhaja višina zagotovljenih sredstev za izvedbo predmetnega javnega naročila v letu 2018 (predmetno javno naročilo naj bi se namreč izvedlo v okviru remonta v letu 2018), da naročnik podatka o višini zagotovljenih sredstev po poteku roka za oddajo ni spreminjal ali morebiti prilagajal ponudbeni ceni vlagatelja in da višina zagotovljenih sredstev za izvedbo predmetnega javnega naročila znaša manj kot znaša ponudbena cena vlagatelja. V zvezi z navedbami vlagatelja, da se sredstva za posamezne projekte zamejijo z letnim gospodarskim načrtom in da letni gospodarski načrt za leto 2018 še ni bil sprejet, gre pojasniti, da tudi če zagotovljena sredstva opredeljuje letni gospodarski načrt, to naročniku ne onemogoča, da zagotovljena sredstva za leta, za katera letni gospodarski načrt še ni bil sprejet, opredeli v drugem dokumentu, npr. v načrtu planskih pravic. Poleg tega, če bi sledili vlagatelju, da so zagotovljena sredstva opredeljena (le) v gospodarskem načrtu za prihodnje leto, bi to pomenilo, da naročnik za izvedbo predmetnega javnega naročila v letu 2018 sploh nima zagotovljenih sredstev in da posledično vlagateljeva ponudba presega zagotovljena sredstva. Pritrditi gre sicer vlagatelju, da lahko naročnik, kot je to razvidno iz naročnikovih navedb, spreminja že odobreni načrt planskih pravic oz. končno verzijo planskih pravic. Vendar zgolj to še ne omogoča sklepanja, da končna verzija planskih pravic ne predstavlja zagotovljenih sredstev in da izpostavljeni dokument predstavlja okviren načrt ocenjenih stroškov, ki se spreminja glede na dejanske potrebe. Ni namreč mogoče sprejeti (neživljenjskega) stališča, da naročnik višine zagotovljenih sredstev za posamezne projekte, ki bodo izvedeni v prihodnjih petih letih, ne bi mogel več spreminjati. Naročniku namreč spreminjanje višine zagotovljenih sredstev ni prepovedano na splošno, ampak mu je prepovedano njeno spreminjanje le po poteku roka za oddajo ponudb. To pa ne pomeni, da naročnik ne bi smel spreminjati višine zagotovljenih sredstev za posamezne projekte oz. da naročnik v obravnavanem primeru po odobritvi načrta planskih pravic ne bi smel tega spreminjati. Državna revizijska komisija tudi ne more slediti navedbam vlagatelja, da je naročnik relevantno postavko 5-letnega načrta planskih pravic razdelil šele po poteku roka za oddajo ponudb. Sicer je res, da skupna vrednost postavke, ki se nanaša na izvedbo pregledov uparjalnikov (torej na izvedbo storitve, ki je predmet javnega naročila), znaša več kot vlagateljeva ponudbena cena, vendar pa je naročnik skupna zagotovljena sredstva za izvedbo pregledov uparjalnikov razdelil po posameznih letih že z načrtom planskih pravic, sprejetim dne 23.11.2016 (torej pred potekom roka za oddajo ponudb), pri čemer je za izvedbo pregleda uparjalnikov v okviru remonta 2018 zagotovil manj sredstev, kot znaša vlagateljeva ponudbena cena.

Vlagatelj v predmetnem postopku pravnega varstva ne more uspeti z navedbami, da naročnik sredstva v višini vlagateljeve ponudbe »ima«, ampak da teh sredstev, čeprav ima za to ustaljene postopke in v istovrstnih situacijah sprejema posebne dinamične načrte, ne želi uporabiti. Tudi če naročnik »ima« sredstva v višini vlagateljeve ponudbe, bi sprememba načrta planskih pravic v spornem delu po poteku roka za oddajo ponudb pomenila, da bi naročnik po poteku roka za oddajo ponudb spreminjal višino zagotovljenih sredstev oz. bi jo prilagodil vlagatelju, česar pa naročnik, kot to navaja tudi vlagatelj, ne sme storiti. Poleg tega pa niti vlagatelj niti Državna revizijska komisija ne moreta posegati v naročnikovo pristojnost, da sam odloči, kako bo razporedil sredstva, s katerimi razpolaga. Vlagatelj tudi ne more uspeti z navedbami, da je naročnik vrednost javnega naročila »ocenil« prenizko oz. da je naročnik za izvedbo predmetnega javnega naročila zagotovil sredstva v prenizki višini. Morebitna napačna ocena višine potrebnih sredstev za plačilo obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe o izvedbi javnega naročila, ne more biti predmet revizijskega postopka, saj ne gre za vprašanje, ki bi ga urejali predpisi s področja javnih naročil. Z vidika postopka oddaje javnega naročila je lahko v primeru, če naročnik ne zagotovi sredstev v ustrezni višini, posledica le neuspeh postopka, pri čemer stroške postopka nosi naročnik sam.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, ko je zavrnil vlagateljevo ponudbo kot nedopustno zaradi preseganja naročnikovih zagotovljenih sredstev. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo vlagatelja kot neutemeljen zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj uveljavlja tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov pravnega varstva.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 25.9.2017

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Nuklearna elektrarna Krško, d.o.o., Vrbina 12, 8270 Krško,
- Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d.o.o., Brdnikova 44, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran