018-167/2017 Dars, d.d.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Boruta Smrdela, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava priklopnih vozil z naletnim mehom« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj VERDEGRO BV, Munnikenheiweg 59, Etten Leur, Nizozemska, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova 12, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika DARS d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 20. 9. 2017

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se razveljavi odločitev naročnika o oddaji javnega naročila »Dobava priklopnih vozil z naletnim mehom« v sklopu 2 »Priklopno vozilo z naletnim mehom – sukcesivna dobava«, kot izhaja iz naročnikovega dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA« z dne 20. 7. 2017. V preostalem delu se zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 7.805,89 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 21. 4. 2017 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 10. 5. 2017, pod št. objave JN004885/2017-B01, ter dne 11. 5. 2017 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2017/S 090-176337. Naročnik oddaja javno naročilo po odprtem postopku.

Naročnik je dne 20. 7. 2017 sprejel in na portalu javnih naročil (pod št. objave JN004885/2017-ODL01) objavil dokument »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, s katerim je naročilo v obeh razpisanih sklopih (sklop 1 »Priklopno vozilo z naletnim mehom – enkratna dobava« in sklop 2 »Priklopno vozilo z naletnim mehom – sukcesivna dobava«) oddal ponudniku RIKO RIBNICA d.o.o., Lepovče 23, Ribnica (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), vlagateljevo ponudbo za sklop 1 (po merilih sicer najugodnejšo za ta sklop) pa označil za nedopustno in jo izločil iz postopka. Naročnik je pri tem navedel, da vlagatelj v ponudbi ni predložil nobenih dokumentov, ki so bili zahtevani v razpisni dokumentaciji za ugotavljanje tehnične usposobljenosti – tj. prospektov ali drugega materiala, iz katerega je razviden proizvajalec in zahtevane tehnične lastnosti ter crash testa in poročilo le tega s strani akreditiranega laboratorija. V zvezi s sklopom 2 je naročnik navedel, da je ponudba izbranega ponudnika ekonomsko najugodnejša in dopustna.

Vlagatelj je po opravljenem vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika dne 1. 8. 2017 pravočasno vložil zahtevek za revizijo zoper odločitev o oddaji naročila. Aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za revizijo zoper odločitev v sklopu 1 izkazuje z zatrjevanjem neenakopravne obravnave njegove ponudbe in ponudbe izbranega ponudnika; meni, da bi ob enaki obravnavi njegova ponudba morala biti označena kot dopustna. Zatrjuje, da izbrani ponudnik v ponudbi ponuja različne izdelke, kar naj bi izhajalo iz priloženega prospekta (ki prikazuje prikolico proizvajalca V., ki jo distribuira avstrijsko podjetje A., ter skico prikolice, ki jo izdeluje vlagatelj) in dokumenta o preizkusu (ki se nanaša na prikolico proizvajalca G.). Posledično se ne ve, kaj je sploh ponujeno, oz. še več: priklopno vozilo V. naj sploh ne bi imelo naletnega meha. Vlagatelj v nadaljevanju navaja še, v katerih delih proizvod V. odstopa od naročnikovih zahtev in iz katerega dela ponudbe izbranega ponudnika to izhaja – kot problematično tako navaja (ne)izpolnjevanje zahtev glede višine vlečnega očesa, naletne in ročne zavore, dolžine priklopa in največje dovoljene tehnične teže nosilne osi. V zvezi s crash testom naprave G. pa vlagatelj izpostavlja, da zahtevanega testa ni priložil niti izbrani ponudnik, oz. da dokument, ki ga je priložil, ne ustreza zahtevi naročnika. Meni še, da je bila obrazložitev izpodbijane odločitve naročnika pavšalna, saj naročnik ni jasno povedal, katerih dokumentov vlagatelj ni priložil in posledično, katerih tehničnih lastnosti ni mogel preveriti, poleg tega pa je kot dopustno sprejel ponudbo izbranega ponudnika, za katero prospektni in drug material ne izkazuje zahtevanih tehničnih specifikacij. Vlagatelj izpodbija tudi odločitev naročnika v sklopu 2 in zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ne izpolnjuje tehničnih zahtev – kot problematične pri tem izpostavlja enake tehnične zahteve kot v sklopu 1, prav tako pa podaja enake navedbe o nedoločnosti ponujenega predmeta in neustreznosti crash testa – pri tem še dodatno izpostavlja, da je bil ta test opravljen brez nameščene signalne table. Vlagatelj predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve glede obeh sklopov ter povrnitev stroškov pravnega varstva.

Izbrani ponudnik se je o vloženem zahtevku za revizijo izjasnil z vlogo z dne 9. 8. 2017. Navedbe vlagatelje označuje kot neargumentirane. Pojasnjuje, da je ponudbi priložil prospekte in slike ter posebej označil, da so slike »simbolične«. V ponudbi se zavezuje, da bo naročniku dostavil proizvod v skladu z razpisno dokumentacijo, torej priklopno vozilo z naletnim mehom. Vlagatelj naj bi kot dokaz navajal simbolične slike, v celoti pa naj bi se izogibal pisnemu opisu proizvoda iz ponudbe.

Naročnik je dne 23. 8. 2017 sprejel sklep, št. 402-8/2017-AP-89/17-rev, s katerim je zavrnil vlagateljev zahtevek za revizijo. Meni, da vlagatelj ni izkazal, da mu je ali bi mu lahko zaradi domnevne naročnikove kršitve nastala škoda, posledično pa ni izkazal aktivne legitimacije za vložitev zahtevka, saj ni zatrjeval in dokazal dopustnosti svoje ponudbe, ki jo je sicer naročnik ocenil za nedopustno. Ne glede na to se naročnik v nadaljevanju opredeljuje do navedb vlagatelja v zvezi z ravnanji, ki naj bi predstavljala kršitev predpisov. Naročnik najprej pojasnjuje, da na vlagateljeve očitke glede obeh sklopov odgovarja enako in za oba sklopa skupaj, saj je vlagatelj podal identične navedbe za oba sklopa, v obeh sklopih pa gre tudi sicer za identično ponujeno priklopno vozilo, le način dobave je različen. Pojasnjuje, da je iz ponudbe izbranega ponudnika mogoče nedvoumno razbrati, da izbrani ponudnik ponuja priklopno vozilo z naletnim mehom proizvajalca T. iz Avstrije, in sicer model TMA/NCHRP350-TL3, ki ima za svoje naletne mehove pridobljen ustrezen certifikat – »crash test«, skladen z NCHRP-350, nivoja TL-100 KM/h. Iz certifikata, ki je priložen v ponudbi, je popolnoma razvidno, da se nanaša na ponujeno prikolico oz. naletni meh TMA, skladno z razpisno dokumentacijo. Nedvoumno je izbrani ponudnik navedel, da so vse skice in slike simbolične. V ponudbi ni nikjer določeno, da gre za proizvajalca V. oz. G., o čemer vlagatelj očitno zgolj ugiba ali predvideva, če ne celo namerno zavaja. Izbrani ponudnik je v tehničnih specifikacijah konkretno opredelil, da bo priklopno vozilo imelo vgrajen naletni meh, po višini nastavljivo priklopno uho, ki omogoča priklop na trn 40 mm, ki je prilagojen za vozila z višino priklopne naprave 900 mm +/- 15 %, nastavljivo priklopno rudo in vlečno očesce v zahtevani višini, nameščeno ročno parkirno zavoro, nameščeno signalno tablo s svetlobno opremo v skladu z Zakonom o motornih vozilih, da ima proizvod priklop v dolžini 200 cm od vgrajene dvižne table do sredine luknje v priklopnem ušesu ter da dosega zahteve po največji dovoljeni nosilnosti osi do 1.100 kg. Tehnične specifikacije ponudnika tudi kažejo, da ima priklopno vozilo – naletni meh ustrezen »crash test«, kot je to bilo zahtevano.

Naročnik je z vlogo z dne 23. 8. 2017 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Državna revizijska komisija je dne 31. 8. 2017 prejela vlagateljevo vlogo, s katero se je ta opredelil do navedb naročnika. Vlagatelj poudarja, da se je v prvem sklopu v dokaz aktivne legitimacije skliceval na neenakopravno obravnavo obeh ponudnikov, kar je skladno z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije v primerih, ko je očitno, da je naročnik eno ponudbo nedopustno preferiral. V drugem sklopu pa naročnik ponudbe vlagatelja sploh ni preverjal s stališča dopustnosti, niti se do nje ni opredeljeval, zato je njegovo stališče preuranjeno, nerazumljivo in nezakonito. Zapisano stališče naročnika, da »je izbrani ponudnik v svoji ponudbi nedvoumno zapisal, da so vse skice in slike simbolične«, po oceni vlagatelja dokazuje njegovo navedbo, da je naročnik obe ponudbi neenakopravno obravnaval, saj tudi izbrani ponudnik ni priložil tehnične specifikacije, kot je to naročnik očital vlagatelju, temveč je priložil zgolj skice in slike, ki so simbolične, torej ne ustrezajo zahtevi naročnika iz razpisa. Vlagatelj zatrjuje še, da podjetje T. iz Avstrije ni proizvajalec ponujene opreme, ampak je zastopnik proizvajalca V. Kot neresnično označuje navedbo naročnika, da je bil crash test opravljen s prikolico z naletnim mehom, saj fotografije na testu prikazujejo test za prikolico brez naletnega meha in brez svetlobne table. Fotografije prav tako prikazujejo test prikolice z največjo dovoljeno tehnično težo nosilne osi 750 kg, kar je razvidno tudi iz tehničnega opisa v angleškem jeziku, kjer je razvidno, da je teža prikolice brez osi 640 kg. Iz tehničnega poročila jasno izhaja, za kakšen proizvod gre, saj opisuje prikolico, ki je sestavljena iz cevnega okvirja, kar pa dimenzijsko ne ustreza zahtevam naročnika.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V zvezi s pomisleki naročnika o aktivni legitimaciji vlagatelja za vložitev zahtevka za revizijo Državna revizijska komisija uvodoma pojasnjuje, da je treba aktivno legitimacijo priznati vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali sistem ugotavljanja sposobnosti in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda (1. alineja prvega odstavka 14. člena ZPVPJN). Iz navedene določbe izhajata dva bistvena elementa za priznanje aktivne legitimacije, in sicer interes za dodelitev javnega naročila ter možnost nastanka škode, ki bi vlagatelju utegnila nastati zaradi zatrjevane kršitve. Za priznanje aktivne legitimacije morata biti oba elementa izpolnjena kumulativno. V primeru, ko je zahtevek za revizijo vložen zoper odločitev o oddaji naročila, se šteje, da interes za dodelitev javnega naročila izkaže tista oseba, ki odda pravočasno ponudbo, kar v obravnavanem primeru ni sporno. Vlagatelj je namreč za oba sklopa predložil pravočasno ponudbo, s čimer je izkazal interes za pridobitev naročila. Vprašanje pa je, ali je vlagatelj izkazal, da bi mu zaradi dejanj naročnika, ki jih v zahtevku za revizijo navaja kot kršitve, lahko nastala škoda. Možnost nastanka škode se v vsakem postopku ugotavlja ob upoštevanju danih okoliščin posameznega primera (na primer predmeta naročila, vrste postopka, faze postopka, konkretnih trditev, ki so predmet zahtevka za revizijo, itd.). ZPVPJN za izkaz aktivne legitimacije ne zahteva konkretiziranja škode, ampak zahteva le izkaz določene stopnje verjetnosti njenega nastanka. Da pa bi bila možnost nastanka škode verjetna, mora biti podana (vsaj hipotetična) vzročna zveza med zatrjevanimi kršitvami naročnika in zatrjevanim prikrajšanjem na strani vlagatelja, ki je nastalo (ali bi utegnila nastati) zaradi naročnikovih kršitev. Če med zatrjevanimi kršitvami in možnostjo nastanka škode ni mogoče vzpostaviti vzročne zveze, tudi ni mogoče govoriti o aktivni legitimaciji v smislu 14. člena ZPVPJN.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v izpodbijani odločitvi o oddaji naročila naročnik v utemeljitvi odločitve v zvezi s sklopom 1 vlagateljevo (po merilih najugodnejšo) ponudbo označil kot nedopustno, pri čemer je za to navedel tudi razloge. Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da bi tudi njegova ponudba morala biti označena kot dopustna, prav tako pa ob tem zatrjuje, da bi moralo biti javno naročilo oddano njemu in ne izbranemu ponudniku. Državna revizijska komisija posledično ugotavlja, da je vlagatelj v konkretnem primeru za sklop 1 izkazal tudi drugega izmed (dveh) kumulativno določenih elementov za vložitev zahtevka za revizijo, ki v (pred)revizijskem postopku oddaje javnih naročil tvorita aktivno legitimacijo. Če bi se ob vsebinski presoji zahtevka za revizijo ugotovilo, da bi morala biti ob enako blagi oz. strogi presoji vlagateljeve ponudbe v primerjavi s presojo ponudbe izbranega ponudnika glede vprašanja dopustnosti ponudbe tudi vlagateljeva ponudba (v izpostavljenem delu) označena za dopustno, bi vlagatelju lahko z domnevno (zatrjevano) kršitvijo (naročnika) nastala škoda. Upoštevaje navedeno in v mejah navedenega je vlagatelju mogoče priznati tudi pravni interes za meritorno presojo tistega dela zahtevka za revizijo, v katerem zatrjuje dopustnost svoje ponudbe za sklop 1.

V zvezi z naročnikovimi pomisleki o vlagateljevi aktivni legitimaciji za vložitev zahtevka za revizijo zoper odločitev o oddaji naročila za sklop 2 pa Državna revizijska komisija ob vsebini (obrazložitve) izpodbijane odločitve ugotavlja, da se je naročnik v odločitvi v zvezi s tem sklopom opredelil zgolj do dopustnosti najugodnejše ponudbe (tj. ponudbe izbranega ponudnika). Naročnik se torej ni opredeljeval do dopustnosti ponudbe drugouvrščenega ponudnika Petrič d.o.o., prav tako pa ni zavrnil (tretjeuvrščene) ponudbe vlagatelja kot nedopustne, kar sicer zatrjuje naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo. Slednja ugotovitev pa pomeni, da vlagatelj škodo oziroma možnost nastanka škode (s tem pa tudi aktivno legitimacijo) izkazuje že s tem, ker izpodbija izbiro ponudbe izbranega ponudnika.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo torej najprej zatrjuje, da bi moral naročnik tudi njegovo ponudbo za sklop 1 obravnavati kot dopustno, ponudbo izbranega ponudnika za oba sklopa pa zavrniti kot nedopustno.

Vlagateljeve revizijske navedbe je potrebno presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3), ki določa, da je dopustna ponudba tista, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika. V skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 (pregled in ocenjevanje ponudb ter način oddaje javnega naročila) naročnik odda javno naročilo na podlagi meril, potem ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji:
- ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in
- ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3 in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter izpolnjuje pravila in merila iz 82. in 83. člena ZJN-3, če so bila določena.

Skladno z določbami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (poglavje IV »TEHNIČNE SPECIFIKACIJE« in točka C »Tehnična usposobljenost« poglavja II.6. »Ugotavljanje sposobnosti«) so morali ponudniki v ponudbi priložiti prospektni ali drug material za blago, ki ga nudijo, iz katerega je razviden proizvajalec in zahtevane tehnične lastnosti, kot izhajajo iz naročnikovih tehničnih specifikacij, ter dokazila, navedena v poglavju/točki IV.4. »Tehnične zahteve« – v tem delu naročnik med drugim zahteva tudi: »Prikolica - blažilec trka mora imeti narejen test, skladen z NCHRP-350, nivoja TL3 – 100km/h. Ponudnik mora crash test in poročilo le tega s strani akreditiranega laboratorija predložiti k svoji ponudbi.«

Državna revizijska komisija po pregledu vlagateljeve ponudbe pritrjuje navedbam naročnika, da ponudba ne vsebuje nikakršnega prospektnega ali drugega materiala, iz katerega bi bil razviden proizvajalec in tehnične lastnosti ponujenega blaga; ob tem Državna revizijska komisija ne more pritrditi vlagatelju v tem, da je obrazložitev naročnika pavšalna, ker naj ta ne bi jasno povedal, kateri dokumenti niso bili predloženi in katerih lastnosti ni mogel preveriti. Ob umanjkanju vsakršne dokumentacije, ki bi se nanašala na ponujeni predmet, naročnik ni mogel razbrati, kakšne prikolice vlagatelj sploh ponuja, še toliko manj pa preveriti ustreznost ponujenega blaga glede na zahteve iz poglavja IV »TEHNIČNE SPECIFIKACIJE« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

Vlagatelj se v zatrjevanju dopustnosti svoje ponudbe sklicuje na načelo enakopravne obravnave ponudnikov iz (prvega odstavka) 7. člena ZJN-3, skladno s katerim mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Vendar pa Državna revizijska komisija z vlagateljevim stališčem ne more soglašati: pregled ponudbe izbranega ponudnika namreč pokaže, da je izbrani ponudnik (za razliko od vlagatelja) v ponudbi predložil dokumentacijo, iz katere povsem določno in jasno izhaja, kaj ponuja (navedba »Proizvajalec: T.[…], Avstrija« in »Model: TMA/NCHRP350-TL3«), prav tako pa tudi podrobne opise oz. tehnične značilnosti ponujenega blaga. Ni mogoče torej pritrditi navedbam vlagatelja, da je izbrani ponudnik ponudbi priložil »zgolj skice in slike, ki so simbolične« in iz katerih ne bi bilo mogoče ugotoviti identitete in lastnosti ponujenega blaga.

Ob upoštevanju navedenega je zato Državna revizijska komisija kot neutemeljene zavrnila navedbe vlagatelja, ki se nanašajo na naročnikovo odločitev o oddaji naročila v sklopu 1, kot ta izhaja iz izpodbijane odločitve o oddaji naročila.

Vlagatelj nadalje zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika za sklop 2 nedopustna, ker ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Vlagatelj navedeno utemeljuje zlasti na tem, da naj iz ponudbe niti ne bi izhajalo, kaj izbrani ponudnik sploh ponuja. Kot že pojasnjeno, Državna revizijska komisija – upoštevajoč vsebino ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika – vlagatelju s tem v zvezi ne more pritrditi: v obravnavanem primeru namreč iz sporne ponudbe povsem jasno in določno izhaja, kateri izdelek izbrani ponudnik ponuja. Ponudba namreč skladno z zahtevo naročnika vsebuje tako navedbo proizvajalca in modela ponujenih izdelkov (navedba »Proizvajalec: T.[…], Avstrija« Model: TMA/NCHRP350-TL3«), kot tudi detajlne tehnične specifikacije, pripravljene skladno z zahtevami iz poglavja IV »TEHNIČNE SPECIFIKACIJE« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Glede spornih tehničnih specifikacij, kot jih izpostavlja vlagatelj, je tako potrebno ugotoviti, da ponudba v opisu izdelka vsebuje navedbe:
- »Nosilna os zagotavlja obremenitev skupne mase do 1.100 kg«;
- »Priklop v dolžini 200 cm, od dvignjene dvižne signalne table na priklopnem vozilu, do sredine luknje v priklopnem ušesu kateri omogoča neovirano manevriranje prikolice«;
- »Po višini nastavljivo priklopno uho omogoča priklop na 40 mm trn kateri je prilagojen za vozila z višino priklopne naprave 900 mm (+/- 15%)«;
- »Ročna parkirna zavora« – s tem v zvezi Državna revizijska komisija dodaja, da iz naročnikovih zahtev ne izhaja, da bi prikolica morala biti opremljena tudi z naletno zavoro, kot gre razbrati iz navedb vlagatelja; glede na zahteve naročnika je uporaba naletne zavore odvisna od proizvajalca.
Priložena dokumentacija vsebuje tudi natančen opis (glede na naročnikove zahteve) signalne table za prometne znake ter navedbo, da je izdelek izveden tako, da ga je možno priklopiti na tovorno vozilo ob istočasni uporabi zmontiranega posipalca.

Državna revizijska komisija pristavlja, da vlagatelj neustreznost ponujenega predmeta zatrjuje le na podlagi simboličnih slik v ponudbi izbranega ponudnika, brez upoštevanja predstavljenih podrobnih opisov in opredelitev ponujenega izdelka, ki so ravno tako del ponudbe izbranega ponudnika. Ob vsem navedenem zato ni mogoče pritrditi vlagatelju v tem, da izbrani ponudnik ponuja različne izdelke in tudi ne utemeljevanju neskladnosti ponujenega predmeta z zahtevami naročnika zgolj ob interpretaciji prikazanih simboličnih slik, ki naj bi (po neizkazanih navedbah vlagatelja) prikazovale izdelek proizvajalca V. – vlagatelj ni niti predlagal izvedbe dokaza, ki bi potrdil to trditev.

V zvezi z vlagateljevimi navedbami o odsotnosti ustreznega oz. o neustreznosti priloženega »crash« testa in poročila le tega s strani akreditiranega laboratorija pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz predloženih dokazil v ponudbi izbranega ponudnika ni mogoče ugotoviti, ali se sploh nanašajo na ponujeni izdelek proizvajalca P., model TMA/NCHRP350-TL3. V ponudbi je namreč vsebovan dokument (dopis) pripravljalca US Department of Transportation, Federal Higway Administration z dne 15. 4. 2005, skupaj z dvema prilogama (tehnično skico prikolice in izsekom poročila o testu), naslovljen na družbo S. iz Združenih držav Amerike. Dokument (vklj. s prilogama) se nanaša na izdelek TMA (in ne na ponujeni model »TMA/NCHRP350-TL3«), pri čemer iz tehnične skice testirane prikolice izhaja, da se ta (ne glede na drugačno identiteto proizvajalca in naslovnika dopisa) od ponujene razlikuje vsaj v višini vlečnega ušesa. V posledici navedenega zato Državna revizijska komisija zaključuje, da na podlagi vsebine ponudbe izbranega ponudnika naročnik ni mogel ugotoviti, ali ima ponujeni izdelek zahtevani test opravljen.

V posledici vsega navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj izkazal, da je naročnik ponudbo izbranega ponudnika za sklop 2 neutemeljeno obravnaval kot dopustno, posledično pa je potrebno ugotoviti, da je naročnik z oddajo naročila izbranemu ponudniku kršil določbo prvega odstavka 89. člena ZJN-3. Državna revizijska komisija je zato, v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo ugodila in v delu, ki se nanaša na sklop 2, razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji naročila, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA« z dne 20. 7. 2017.

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka v razveljavljenem delu naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje zadevnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3, pri tem pa upošteva določila omenjenega zakona, lastne razpisne dokumentacije ter predmetno odločitev Državne revizijske komisije. Naročnik mora pri svojem postopanju upoštevati, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku (prvi odstavek 6. člena ZJN-3). V primeru potrebe po pojasnitvah oz. dopolnitvah prejetih ponudb naj naročnik pojasnila ali dopolnitve teh omogoči ob spoštovanju načela enakopravne obravnave ponudnikov ter v skladu s petim odstavkom 89. člena ZJN-3.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval povrnitev priglašenih stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, v skupni višini 2.088,40 EUR za pripravo zahtevka za revizijo in materialne stroške po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa), povečano za 22% DDV, ter 13.308,98 EUR za plačano takso.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija je vlagatelju (upoštevaje zlasti 70. člen ZPVPJN) kot potrebne in opredeljeno navedene stroške priznala strošek odvetniških storitev za sestavo zahtevka za revizijo v višini 3.000 točk (prva točka tar. št. 40 Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 1.679,94 EUR, ter izdatke v pavšalnem znesku v višini 40 točk (tj. 2 % od 1.000 točk in 1 % od 2.000 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife (ker vlagatelj v postopku pravnega varstva ni specificiral in izkazal dejanskih materialnih stroškov oziroma izdatkov v dejanski višini je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala izdatke v pavšalnem znesku), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 22,40 EUR. Ker je vlagatelj uspel z zahtevkom za revizijo le delno, tj. v delu, ki se nanaša na sklop 2, je Državna revizijska komisija odločila, da se vlagatelju, v skladu z doseženim uspehom v postopku, ki ga glede na postavljeni zahtevek, upoštevaje pri tem vrednost ponudbe izbranega ponudnika za oba izpodbijana sklopa (319.415,52 EUR z DDV za sklop 1 in 346.033,48 EUR z DDV za sklop 2), ocenjuje na 52 %, v okviru stroška odvetniških storitev in pavšalnih izdatkov prizna 885,22 EUR potrebnih stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Državna revizijska komisija je vlagatelju priznala tudi strošek plačane takse za zahtevek za revizijo v sklopu 2 v višini 6.920,67 EUR.

Skladno z navedenim je naročnik tako dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 7.805,89 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala priglašenega stroška plačane takse za sklop 1 (vlagatelj v tem sklopu z zahtevkom ni uspel) in stroška odvetniške storitve za opredelitev do navedb naročnika, ki v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN, v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife); navedbe v vlagateljevi vlogi niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, je Državna revizijska komisija določila 15-dnevni rok za plačilo priznanih stroškov, ki teče od vročitve (prejema) tega sklepa naročniku (in ne 15-dnevni rok od dneva odločitve naročnika o zahtevku za revizijo, kot je predlagal vlagatelj) ter posledično priznala obrestni del stroškovnega zahtevka od izteka navedenega roka. Skladno s 313. členom ZPP namreč rok za izpolnitev dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Naročnik ne more izpolniti obveznosti oziroma priti v zamudo z njeno izpolnitvijo preden prejme odločitev Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo (ta je na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZPVPJN pravnomočna), s katero se odloči o njegovi obveznosti povračila stroškov.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 20. 9. 2017

Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova 12, 1000 Ljubljana,
- DARS d.d., Ulica XIV. divizije 4, 3000 Celje,
- RIKO RIBNICA d.o.o., Lepovče 23, 1310 Ribnica,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran