Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-161/2017 Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo

    Številka: 018-161/2017-7
    Datum sprejema: 15. 9. 2017

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika kot predsednika senata, Boruta Smrdela kot člana senata in Nine Velkavrh kot članice senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nakup energijsko učinkovitih tiskalnikov, multifunkcijskih naprav in skenerjev«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika Birosistemi, d. o. o., Obrtniška ulica 11, Logatec, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Čeledin, d. o. o., Tomšičeva ulica 1, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 15. 9. 2017

    odločila:

    1. Zahtevku za revizijo z dne 31. 7. 2017 se ugodi in se razveljavijo:

    v sklopu 9 (Zmogljivi namizni optični čitalec A4 s podajalcem in A4 ploskvijo) naslednje tehnične zahteve:

    - število vgrajenih CCD optičnih tipal: minimalno 3 v enem ohišju,
    - vrsta optičnega tipala: barvni CCD,
    - način skeniranja: avtomatični podajalec papirja (dokumentov) »ADF« in ročni na ploskvi velikosti A4 »Flatbed«,

    v sklopu 10 (Zmogljivi namizni optični čitalec A4 s podajalcem) naslednje tehnične zahteve:

    - število vgrajenih CCD optičnih tipal: minimalno 2 v enem ohišju,
    - vrsta optičnega tipala: barvni CCD,

    v sklopu 11 (Zmogljivi namizni optični čitalec A3 s podajalcem) naslednje tehnične zahteve:

    - število vgrajenih CCD optičnih tipal: minimalno 2 v enem ohišju,
    - vrsta optičnega tipala: barvni CCD.

    2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 6.050,71 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

    3. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov se zavrne kot neutemeljena.

    Obrazložitev:

    Naročnik je obvestilo o naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 13. 6. 2017 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN005910/2017-B01, dne 14. 6. 2016 pa še v Uradnem listu Evropske unije, in sicer pod številko objave 2017/S 112-225070.

    Vlagatelj je z vlogo z dne 31. 7. 2017 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnik z določitvijo nekaterih tehničnih zahtev v sklopih 9, 10 in 11 kršil določila Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3). Vlagatelj navaja, da je naročnik v sklopu 9 med drugim določil, da mora imeti optični čitalec vsaj tri vgrajena barvna CCD optična tipala v enem ohišju ter način skeniranja ročno na ploskvi velikosti A4 »Flatbed«, te zahteve pa izpolnjuje le en skener proizvajalca Fujitsu, model FI-7260. V sklopu 10 je naročnik med drugim zahteval, da mora imeti optični čitalec vsaj dve vgrajeni barvni CCD optični tipali v enem ohišju, te zahteve pa izpolnjuje le en skener proizvajalca Fujitsu, model FI-7160. Podobno je naročnik tudi v sklopu 11 med drugim zahteval, da mora imeti optični čitalec vsaj dve vgrajeni barvni CCD optični tipali v enem ohišju, te zahteve pa izpolnjuje le en skener proizvajalca Fujitsu, model FI-7480. Vlagatelj navaja, da ni zastopnik proizvajalca Fujitsu, zato navedenih modelov ne more ponuditi naročniku oz. bi jih lahko dobavil le v manjših količinah, pri čemer pa ne bi mogel ponuditi celotne podpore, servisa itd. Po mnenju vlagatelja je naročnik tehnične zahteve določil tako, da kršijo temeljna načela javnega naročanja in določbo 68. člena ZJN-3, saj vlagatelju ne zagotavljajo enakega dostopa oz. mu onemogočajo oddajo ponudbe, čeprav je zastopnik proizvajalca Canon in bi lahko ponudil kakovostno primerljive in cenejše skenerje. Bistvena okoliščina, zaradi katere vlagatelj ne more ponuditi skenerjev, je ta, da je naročnik kot vrsto optičnega tipala zahteval barvni CCD. Skenerji uporabljajo dve različni tehnologiji za branje podatkov, optični senzor CIS ali optično tipalo CCD. Med njima ni bistvenih razlik, ki bi vplivale na pisarniško poslovanje in ravnanje z dokumentarnim gradivom. Naročnik na portalu javnih naročil ni pojasnil, zakaj je izbral ravno tehnologijo z optičnim tipalom CCD, temveč je le pavšalno odgovoril, da take naprave potrebuje pri svojem delu. Glavna razlika med CCD in CIS tehnologijo pri uporabi skenerjev je ta, da CCD podpira širši barvni razpon (48 bit), medtem ko ima CIS zajemanje barve 24 bit. S stališča skeniranja tekstovnih dokumentov (ne fotografij) so vizualne prednosti na strani CIS tehnologije, saj ta omogoča večjo jasnost, razločnost in čitljivost kot CCD tehnologija. Ker bodo naročniki skenerje verjetno potrebovali za skeniranje tekstovnih dokumentov, ne pa za skeniranje fotografij, kjer se CIS tehnologija res odreže malo slabše, ni razloga, da je naročnik izbral celo manj primerno tehnologijo CCD. Iz preostalih tehničnih zahtev izhaja, da naročnik ne potrebuje barvnih globin, večjih od 24 bit, in da ne potrebuje optičnih ločljivosti, večjih od 600 dpi, takšno globino in ločljivost pa pokriva tudi tehnologija CIS. Vlagatelj opozarja tudi na diskriminatornost zahteve, v okviru katere mora biti način skeniranja ročno na ploskvi velikosti A4 »Flatbed«, saj tudi to zahtevo izpolnjuje le skener proizvajalca Fujitsu, naročnik pa bi enak rezultat lahko dosegel tudi, če bi dopustil, da je »Flatbed« ploskovna enota fizično ločena od skenerja. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev razpisne dokumentacije v sklopih 9, 10 in 11, in sicer v delih, v katerih so podane tehnične zahteve, da mora imeti optični čitalec vgrajeno določeno število barvnih CCD optičnih tipal v enem ohišju ter da mora biti način skeniranja ročno na ploskvi velikosti A4 »Flatbed«. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

    Naročnik je s sklepom z dne 9. 8. 2017 zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da je iz razpisne dokumentacije in iz odgovorov, objavljenih na portalu javnih naročil, razvidno, da je v sklopih 9, 10 in 11 zahteval barvna CCD optična tipala in da takšna tipala potrebuje za svoje delo. Naročnik navaja, da tehničnim specifikacijam v sklopu 9 ustreza skener proizvajalca Fujitsu, model FI-7260, v sklopu 10 skener proizvajalca Fujitsu, model FI-7160, in skener proizvajalca Kodak, model i2620, v sklopu 11 pa skener proizvajalca Fujitsu, model FI-7480, pri čemer ni izključeno, da je poleg navedenih morda ustrezen še kakšen drug model kateregakoli proizvajalca. Kombinacija tehničnih zahtev sicer res zožuje krog ponudnikov, vendar ne zgolj na enega ponudnika. Bistveno pa je, navaja naročnik, da za tehnične specifikacije obstajajo objektivno opravičljive razloge, ki so sorazmerne naročnikovim potrebam. Kot pojasnjuje naročnik, optični bralniki uporabljajo dve vrsti tipal, CCD in CIS. Dolga leta so bila na tržišču CCD tipala, CIS tipala pa so novejša. Glava s tipali CIS je zaradi svoje tehnologije manjša in lažja, za napajanje pa zadostuje priklop na USB vmesnik, zato so čitalci s tehnologijo CIS sicer tanjši in lažji, kakovost dobljene slike pa še vedno zaostaja za bralniki s CCD tipali. Razlike so vidne predvsem v podrobnostih in barvnih prelivih, pri čemer so za res natančno barvno branje tipala CCD še vedno nepogrešljiva. Od tipala je odvisna tudi ločljivost, saj bralnik prebere le toliko informacij na dolžinsko enoto, kolikor ima na to enoto optičnih bralnih elementov. Naročnik navaja, da gre za način delovanja, ne pa za tehnologijo, ki bi neupravičeno dajala prednost določenim proizvodom, in dodaja, da je na trgu veliko optičnih bralnikov drugih proizvajalcev s CCD tehnologijo, npr. Canon, Epson, tudi Fujitsu. Prednost CCD tipal potrjujejo tudi številni članki, pa tudi vlagatelj sam, ko navaja, da se tehnologija CIS resda odreže slabše pri fotografijah. Tipala CIS imajo sicer tudi prednosti, vendar imajo tudi slabosti, primerna pa so predvsem za rabo doma, saj kakovost takih bralnikov še ne dosega bralnikov s CCD tipali. V državni upravi so bolj primerni bralniki s CCD tipali, saj potrebe naročnikov niso omejene le na tekstovne dokumente, temveč se skenirajo različni tipi dokumentov v različni kvaliteti. Ker gre razvoj v smer digitalizacije in elektronske hrambe gradiva, je nujno zagotavljati kvalitetno dokumentiranje dokumentov preko optičnih bralnikov. Organi državne uprave skenirajo različno gradivo, največ tekstovne dokumente, poleg tega pa tudi fotografije, skice, projektne dokumentacije, načrte, zemljevide, posnetke pokrajin, elektro sheme, tipizirane obrazce itd. Nekateri dokumenti so tudi prepognjeni ali pomečkani, zvezani, obledeli ali osiveli, kar vse vpliva na čitljivost dokumenta. Zaradi dejanskih potreb in upoštevaje tehnične lastnosti optičnih bralcev, s katerimi naročniki trenutno razpolagajo, je naročnik zahteval optična tipala CCD, ki ne vplivajo na globino skeniranja, kot je to pri tipalih CIS, zaradi česar je skeniranje s tipali CCD boljše, rezultat pa so bolj kvalitetno skenirani dokumenti. Zahteva po vrsti optičnega tipala barvni CCD je tudi sorazmerna, saj gradivo, ki bo skenirano, ni le črno – belo. Zaradi varstva dokumentarnega gradiva, ki je raznovrstno, je za naročnika bistvena zagotovitev skeniranja v najboljši kvaliteti in barvi izvornega dokumenta, ne le črno – belo, to pa ustrezneje zagotavljajo CCD tipala. Naročnik se opredeljuje tudi do zahteve glede načina skeniranja in navaja, da ločena ploskovna enota ne bi ustrezala njegovim potrebam. »ADF« in »Flatbed« v enem ohišju združuje avtomatski podajalec dokumentov, kar poenostavlja skeniranje, saj dodatna ploskev »Flatbed« v istem aparatu omogoča skeniranje tistih dokumentov, ki ne morejo skozi rešeto, kot npr. osebne izkaznice, poškodovani dokumenti, zvezani listi itd. Ločena ploskovna enota bi pomenila dva aparata na mizi in večjo možnost tehničnih težav. Naročnik navaja, da je na trgu več proizvajalcev, ki v enem aparatu združujejo avtomatični podajalec papirja »ADF« in hkrati ročni na ploskvi »Flatbed«, kot npr. Epson, HP, Canon. Naročnik tudi navaja, da ima 46 centraliziranih organov, ki se jim bodo pridružili še drugi, in da preko svoje službe skrbi za optične čitalce, kar zahteva določeno usposobljenost in znanje. Negospodarno bi bilo, da bi v vsakem primeru težave odpravljali zunanji izvajalci. Naročnik je zato oblikoval sklope na način, da omogoča nastop dovolj širokega kroga ponudnikov, hkrati pa je v sklopih 9, 10 in 11 določil tehnične specifikacije z namenom pridobitve še obvladljivega nabora različnih tipov opreme. Tudi sicer je bolj gospodarno zagotoviti en aparat, ki v največji meri izpolnjuje potrebe vseh naročnikov, za katere naročnik izvaja predmetno naročilo. Negospodarno pa bi bilo, če bi naročnik naročal optične čitalce ločeno glede na vrste dokumentov, saj bi morali v tem primeru naročniki različne dokumente skenirati na različnih aparatih. Zgolj dejstvo, da vlagatelj ponuja optične čitalce s tipali CIS in fizično ločeno »Flatbed« enoto, še ne pomeni, da so tehnične specifikacije nezakonite. Naročnik tehničnih specifikacij ne more določati glede na potrebe posameznega ponudnika, pač pa glede na potrebe posameznih naročnikov, v imenu katerih izvaja skupno javno naročilo. Naročnik še navaja, da tehničnim zahtevam v sklopu 10 ustreza tudi optični čitalec proizvajalca Kodak, poleg tega pa tudi optične čitalce proizvajalca Fujitsu lahko ponudi vsaka gospodarska družba, tudi če ni njegov pooblaščeni zastopnik, in sicer brez omejitev. Za optične čitalnike proizvajalca Fujitsu sta v Sloveniji pooblaščena dva zastopnika, poleg njiju pa so v prodajo vključena vsa večja IT podjetja, ki delujejo na področju IT infrastrukture. Naročnik zaključuje, da sta ponudbo v sklopih 9, 10 in 11 predložila dva ponudnika, Gorenje, d. d., in E-DISTI, d. o. o., od katerih nihče ni uradni zastopnik proizvajalca Fujitsu, zato ne drži vlagateljeva navedba, da lahko ponudbo odda le eno podjetje, in sicer uradni zastopnik proizvajalca Fujitsu. Naročnik je glede na navedeno zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega, zavrnil pa je tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. Hkrati naročnik zahteva povrnitev stroškov, ki so mu nastali zaradi postopka pravnega varstva, in sicer v sorazmerni višini, ki glede na porabljene ure pokrije stroške plače uslužbenca, ki je sodeloval pri pripravi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo.

    Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 11. 8. 2017 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

    Vlagatelj se je z vlogo z dne 30. 8. 2017 opredelil do navedb naročnika. V vlogi se vlagatelj opredeljuje do posameznih naročnikovih trditev in dodatno pojasnjuje revizijske navedbe. Vlagatelj v vlogi tudi navaja, da je optične čitalnike Canon s CIS tehnologijo in ločeno »Flatbed« enoto doslej že dobavljal organom v javni upravi za skeniranje raznovrstnega gradiva, ti pa so se izkazali za ustrezne. Vlagatelj je vlogi kot dokaz predložil tudi pogodbe, sklenjene z drugimi naročniki, vendar jih Državna revizijska komisija na podlagi petega odstavka 29. člena ZPVPJN ni mogla upoštevati, saj vlagatelj v vlogi, s katero se opredeli do navedb naročnika, ne sme navajati novih kršitev, dejstev in predlagati novih dokazov, razen če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti v predrevizijskem postopku.

    Naročnik se je z vlogo z dne 8. 9. 2017 opredelil do vlagateljevih navedb iz vloge z dne 30. 8. 2017. Naročnik ugovarja novim vlagateljevim navedbam in predlaganim dokazom ter dodatno pojasnjuje svoje argumente, ki jih je navedel v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo.

    Po pregledu prejete dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

    Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali so tehnične zahteve, ki jih je naročnik za optične čitalnike iz sklopov 9, 10 in 11 zapisal v poglavju »Tehnične specifikacije za JN ODTISK-12/2016« in ki se nanašajo na vrsto tipala ter način skeniranja, določene v skladu s pravili ZJN-3.

    V skladu s 23. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 pomenijo tehnične zahteve specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom, ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti. S tehničnimi specifikacijami naročnik v skladu z 68. členom ZJN-3 opredeli oz. opiše predmet naročila. Naročnik s tehničnimi specifikacijami točno opredeli lastnosti predmeta javnega naročila oz. specificira zahtevane značilnosti predmeta, kot npr. stopnjo kakovosti, uporabljene materiale, dimenzije, tehnične parametre, proizvodne postopke, okoljske lastnosti, stopnjo varnosti itd. Gre za zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila.

    Tehnične zahteve mora naročnik določiti ob upoštevanju 68. člena ZJN-3, ki določa, da morajo biti te navedene v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Tehnične specifikacije določajo zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga. Te značilnosti se lahko nanašajo tudi na točno določen postopek ali način proizvodnje ali zagotavljanja zahtevanih gradenj, blaga ali storitev ali na točno določen postopek za kakšno drugo stopnjo v njihovi življenjski dobi, tudi če takšni dejavniki fizično niso del njih, a pod pogojem, da so značilnosti povezane s predmetom javnega naročila ter sorazmerne z vrednostjo in cilji naročila (prvi odstavek 68. člena ZJN-3). Tehnične specifikacije morajo vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci (tretji odstavek 68. člena ZJN-3). Naročnik jih lahko določi bodisi v smislu zahtev glede delovanja ali funkcionalnosti bodisi s sklicevanjem na tehnične specifikacije in različne standarde oz. tehnične ocene bodisi s kombinacijo navedenih načinov (peti odstavek 68. člena ZJN-3). V skladu s šestim odstavkom 68. člena ZJN-3 v tehničnih specifikacijah ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo, razen če tega ne upravičuje predmet javnega naročila. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če sicer ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila, vsebovati pa morajo tudi besedi »ali enakovredni«.

    Iz navedenih določb ZJN-3 izhaja, da je naročnik pri oblikovanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen, kar pomeni, da tehnične zahteve določi ob upoštevanju lastnih potreb in pričakovanj glede na predmet javnega naročila. Pravila javnega naročanja ga pri tem zavezujejo, da tehnične zahteve določi na način, ki zagotavlja konkurenco med ponudniki in njihovo enakopravno obravnavo (5. in 7. člen ZJN-3), hkrati pa mora zahteve določiti v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom predmeta naročila (8. člen ZJN-3).

    Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (prim. npr. sklepe št. 018-164/2013, 018-205/2013, 018-412/2013, 018-416/2013, 018-63/2016 itd.), zahteva po enakopravni obravnavi ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj v postopku oddaje javnega naročila. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil sicer varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju predmeta javnega naročila, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da je takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot dopustno (takšno, ki ustreza potrebam in zahtevam naročnika), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo, saj ni dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

    Takšno stališče izhaja tudi iz sodb Sodišča EU, npr. iz zadeve C-513/99 Concordia Bus Finland Oy Ab, v okviru katere je generalni pravobranilec v svojem stališču pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev zahtev zmožnostim potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanja naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolni, zato samo dejstvo, da zahtevo iz razpisne dokumentacije izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (navedeno stališče je v sodbi C-513/99 sprejelo tudi Sodišče EU v odstavkih 82-85).

    Naročnik je tehnične specifikacije zapisal v poglavju »Tehnične specifikacije za JN ODTISK-12/2016«, kjer je za optične čitalnike v posameznih sklopih določil (med drugim) naslednje zahteve:

    Sklop 9: Zmogljivi namizni optični čitalec A4 s podajalcem in A4 ploskvijo

    - Število vgrajenih CCD optičnih tipal: minimalno 3 v enem ohišju
    - Vrsta optičnega tipala: barvni CCD
    - Način skeniranja: avtomatični podajalec papirja (dokumentov) »ADF« in ročni na ploskvi velikosti A4 »Flatbed«

    Sklop 10: Zmogljivi namizni optični čitalec A4 s podajalcem

    - Število vgrajenih CCD optičnih tipal: minimalno 2 v enem ohišju
    - Vrsta optičnega tipala: barvni CCD

    Sklop 11: Zmogljivi namizni optični čitalec A3 s podajalcem

    - Število vgrajenih CCD optičnih tipal: minimalno 2 v enem ohišju
    - Vrsta optičnega tipala: barvni CCD

    Ob upoštevanju revizijskih navedb mora Državna revizijska komisija v predmetnem postopku pravnega varstva najprej ugotoviti, ali je naročnik navedene tehnične zahteve, ki jih vlagatelj v zahtevku za revizijo izpostavlja kot sporne in zahteva njihovo razveljavitev, določil tako, da jih lahko izpolni le določen ponudnik oz. omejeno število ponudnikov.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da tehnične zahteve v sklopu 9 izpolnjuje le skener proizvajalca Fujitsu, model FI-7260, v sklopu 10 le skener proizvajalca Fujitsu, model FI-7160, v sklopu 11 pa le skener proizvajalca Fujitsu, model FI-7480. Po drugi strani naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, navaja, da je po analizi trga ugotovil, da tehničnim specifikacijam v sklopu 9 ustreza skener proizvajalca Fujitsu, model FI-7260, v sklopu 10 skener proizvajalca Fujitsu, model FI-7160, in skener proizvajalca Kodak, model i2620, v sklopu 11 pa skener proizvajalca Fujitsu, model FI-7480.

    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da se vlagatelj in naročnik strinjata o tem, da je naročnik v sklopih 9 in 11 tehnične zahteve oblikoval na način, da jim ustreza izključno en tip čitalnika enega proizvajalca, in da je v sklopu 10 tehnične zahteve oblikoval na način, da jim ustrezata dva tipa čitalnika dveh proizvajalcev (dejstvu, da v sklopu 10 zahtevam ustrezata dva tipa čitalnikov dveh proizvajalcev, tudi vlagatelj v vlogi z dne 30. 8. 2017, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, ne nasprotuje). Naročnik sicer v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, navaja, da ni izključeno, da tehničnim zahtevam morda ustreza še kakšen drug model čitalnika kateregakoli proizvajalca. Ponovno naročnik tudi v vlogi z dne 8. 9. 2017, s katero se je opredelil do vlagateljeve vloge, navaja, da ni izključeno, da poleg izrecno izpostavljenih modelov njegovim tehničnim zahtevam ustrezajo tudi drugi modeli drugih proizvajalcev. Glede teh naročnikovih navedb je treba ugotoviti, da jih naročnik ni konkretiziral niti za njih ni predložil nobenih dokazov. Naročnik namreč sam navaja, da je opravil analizo trga, na podlagi česar bi moral pridobiti informacije o tem, koliko optičnih čitalnikov izpolnjuje njegove zahteve. Tudi sicer je naročnikova dolžnost, da že pred izvedbo postopka oddaje javnega naročila temeljito razišče trg in ugotovi, kakšen okvirni obseg konkurenčnih ponudb lahko pričakuje, saj je navsezadnje od tega lahko odvisna tudi izbira pravilnega postopka.

    Naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, prav tako navaja, da na trgu obstajajo drugi tipi čitalnikov drugih proizvajalcev, ki imajo CCD tipala oz. ki v enem ohišju združujejo »ADF« in »Flatbed« način podajanja. Vendar vlagatelj utemeljeno opozarja, da v predmetnem postopku pravnega varstva ne gre za vprašanje, ali na trgu obstajajo tudi drugi čitalniki s CCD tipali (s katerimi sicer razpolaga tudi vlagatelj) oz. ali obstajajo tudi drugi čitalniki z integriranim »Flatbed« podajalnikom, temveč je bistveno, ali kombinacija tehničnih zahtev, ki jih je naročnik določil v sklopih 9, 10 in 11, dejansko pomeni, da jih lahko izpolni izključno en proizvajalec z enim tipom čitalnika. Ker je na podlagi vlagateljevih in naročnikovih navedb mogoče ugotoviti, da v sklopih 9 in 11 kombinaciji tehničnih zahtev ustreza izključno le en tip čitalnika enega proizvajalca, v sklopu 10 pa izključno dva tipa čitalnika dveh proizvajalcev (kar pa še vedno pomeni znatno zožitev konkurence), je tako treba ugotoviti, da je naročnik tehnične specifikacije oblikoval na način, da jih lahko izpolni izrazito omejen krog proizvajalcev, v sklopu 9 in 11 celo izključno en sam proizvajalec z enim samim tipom čitalnika.

    Naročnik sicer v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, zatrjuje, da v razpisni dokumentaciji ni določil konkretne blagovne znamke oz. da tehničnih specifikacij ni opredelil s konkretnim proizvajalcem ali tipom čitalnika. Navedeno sicer drži, vendar pa pri tem ni mogoče spregledati, da je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila določil takšno kombinacijo tehničnih zahtev, ki omejuje ponudnike na izključno en konkretni tip čitalnika točno določenega proizvajalca (v sklopih 9 in 11) oz. na izključno dva tipa čitalnika dveh točno določenih proizvajalcev (v sklopu 10). Čeprav torej naročnik v razpisni dokumentaciji ni določil konkretne blagovne znamke, je z opredelitvijo tehničnih zahtev dejansko povzročil položaj, na katerega se nanaša šesti odstavek 68. člena ZJN-3, v skladu s katerim lahko naročnik v izjemnih primerih, če to upravičuje predmet javnega naročila in če s splošnimi tehničnimi specifikacijami ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila, v razpisni dokumentaciji navede določeno blagovno znamko, pri čemer morajo te navedbe vsebovati tudi besedi »ali enakovredni«.

    Na podlagi zgornjih ugotovitev je treba v nadaljevanju odgovoriti na vprašanje, ali ima naročnik za tehnične zahteve, s katerimi zasleduje določene pričakovane funkcionalnosti oz. kvaliteto skeniranja in s katerimi je konkurenco omejil na izrazito omejeno število proizvajalcev, objektivne in strokovno utemeljene razloge. Kot je bilo namreč že zapisano, lahko naročnik v razpisni dokumentaciji določi tudi takšne tehnične zahteve, ki jih lahko izpolni le en sam ponudnik ali omejeno število ponudnikov, oz. takšne zahteve, ki jih ne more izpolniti nihče drug, če ima za to objektivno utemeljene razloge. Vendar je v tem primeru naročnik tisti, ki mora nedvoumno izkazati, da obstajajo objektivni in strokovno utemeljeni razlogi za določitev specifičnih tehničnih zahtev in da funkcionalnosti, ki jih naročnik pričakuje v okviru posamezne zahteve, ni mogoče doseči na drugačne, a enakovredne načine. V konkretnem primeru mora torej naročnik izkazati, da glede na lastne potrebe zahtevano kvaliteto optičnega branja dosegajo izključno čitalniki, ki izpolnjujejo v razpisni dokumentaciji določene tehnične zahteve, medtem ko drugi čitalniki, ki imajo drugačna tipala, enake kvalitete branja ne zmorejo doseči. Hkrati mora izkazati tudi, da je funkcionalnost integracije podajalnika »ADF« in »Flatbed« v enem ohišju glede na njegove potrebe iz objektivno opravičljivih razlogov ključna za opravljanje njegovega dela in da ločeni podajalniki zanj posledično niso ustrezni.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo glede kvalitete optičnega branja navaja, da jo je naročnik opredelil z zahtevami, ki se nanašajo na barvno globino in na optično ločljivost. Naročnik je tako v vseh treh sklopih zahteval, da imajo optični bralniki barvno globino 24 bit in optično ločljivost 600 dpi, te parametre pa CSI tipala, kot zatrjuje vlagatelj, izpolnjujejo oz. zagotavljajo tako zahtevano barvno globino kot tudi zahtevano optično ločljivost. CCD tipala po vlagateljevih navedbah predstavljajo primernejšo izbiro le v primeru, kadar so zahtevane barvne globine, večje od 24 bit, in kadar so zahtevani detajli v segmentih visokoločljivostnih slik, večji od 600 dpi, ker ob takih zahtevah CCD tipala zagotavljajo nekoliko boljše optično branje fotografij. Iz vlagateljevih navedb torej izhaja, da CCD tipala zagotavljajo boljšo kvaliteto optičnega branja pri barvni globini nad 24 bit in optični ločljivosti nad 600 dpi, in sicer pri skeniranju fotografij, medtem ko pri zahtevanih parametrih, ki jih je določil naročnik (barvna globina 24 bit ter optična ločljivost 600 dpi), med CCD in CSI tipali ni razlik v kvaliteti skeniranja oz. imajo prednost celo CSI tipala, ker zagotavljajo večjo jasnost, razločnost in čitljivost.

    Naročnik niti v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, niti v vlogi z dne 8. 9. 2017, s katero se je opredelil do vlagateljeve vloge z dne 30. 8. 2017 (potem ko je vlagatelj v slednji ponovno opozoril, da je zatrjeval primerljivo kvaliteto optičnega branja CCD in CSI tipal ob obstoječih naročnikovih zahtevah glede globine in ločljivosti), ne pojasnjuje, zakaj je na eni strani glede kvalitete optičnega branja določil zahteve, da mora biti barvna globina 24 bit in optična ločljivost 600 dpi, po drugi strani pa je zahteval CCD optična tipala, ki po njegovem mnenju edina zagotavljajo ustrezno globino in ločljivost branja. Prav tako ne nasprotuje vlagateljevi trditvi, da CCD tipala pri obstoječih zahtevah (barvna globina 24 bit, optična ločljivost 600 dpi) ne zagotavljajo boljše kvalitete optičnega branja v primerjavi s CSI tipali oz. da zahtevana CCD tipala pridejo do izraza šele pri višjih vrednostih barvne globine in ločljivosti. Naročnik torej sploh ne odgovarja na ključno vlagateljevo revizijsko trditev, da je kvaliteto optičnega branja opredelil že z zahtevami glede barvne globine in optične ločljivosti in da v zahtevanih parametrih CSI tipala zagotavljajo enako kvaliteto optičnega branja oz. (pri skeniranju tekstovnih dokumentov) celo boljšo kvaliteto od CCD tipal. Naročnik se pri tem sklicuje na vlagateljeve navedbe, da se tehnologija CIS odreže slabše pri skeniranju fotografij, na podlagi česar sklepa, da vlagatelj priznava slabšo kakovost CSI tipal. Vendar je treba opozoriti, da je naročnik pri tem v celoti spregledal, da vlagatelj vzpostavlja razliko med primeri, ko je kvaliteta optičnega branja opredeljena z barvno globino 24 bit in optično ločljivostjo 600 dpi (kot v predmetnem postopku – v teh primerih vlagatelj zatrjuje enako oz. celo boljšo kvaliteto skeniranja), in primeri, ko je zahtevana barvna globina nad 24 bit in optična ločljivost nad 600 dpi (le v teh primerih vlagatelj priznava, da naj bi imela CCD tipala prednost pri skeniranju fotografij). Na podlagi preučitve navedb vlagatelja in naročnika Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da do razlik med tipali CCD in CSI prihaja zlasti v primeru višjih vrednosti glede barvne globine in optične ločljivosti ter da ob danih zahtevah med tipali CCD in CSI ni bistvenih razlik v kakovosti optičnega branja. Zaradi te ugotovitve, ki ji naročnik ne nasprotuje, je Državna revizijska komisija kot nepotrebnega zavrnila tudi dokazni predlog vlagatelja z imenovanjem strokovnjaka ustrezne stroke.

    Naročnik se torej do ključnih revizijskih navedb ni opredelil oz. ni zanikal, da bi obstajala razlika med različnimi vrednostmi barvne globine in optične ločljivosti in da bi pri CCD tipalih šele v primeru višjih vrednosti od tistih, določenih v razpisni dokumentaciji, lahko govorili o razliki v kakovosti optičnega branja. Kot v vlogi z dne 30. 8. 2017, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, utemeljeno opozarja vlagatelj, naročnik ne zatrjuje, da potrebuje barvne globine nad 24 bit ali ločljivost nad 600 dpi, kar je razumljivo, saj bi v nasprotnem primeru moral odstopiti od lastnih tehničnih zahtev. Namesto tega naročnik pojasnjuje razlike med CCD in CSI tipali, pri čemer pa iz njegovih pojasnil ni mogoče razbrati drugega kot dejstvo, da sta CCD in CSI dve različni tehnologiji optičnega branja, ki imata vsaka svoje prednosti in slabosti. CCD so tako, kot pojasnjuje naročnik, starejša tipala, ki zahtevajo dodaten in enakomeren vir svetlobe, tipalo pa mora biti od dokumenta oddaljeno približno en centimeter. Tipalo zazna le intenziteto vpadne svetlobe, zato so za opis barve vsake pike potrebna tri tipala. Tipala CIS so novejša in za delovanje ne potrebujejo dodatnega vira svetlobe, saj zadostujejo svetleče diode. Tipala merijo intenziteto vsake od osnovnih komponent barve in tako sestavijo natančno informacijo o barvi brane pike. Glava s CIS tipalom je občutno manjša in lažja, za delovanje zadostuje napajanje preko USB vmesnika, bralniki s CSI tipali pa so tudi tanjši in lažji.

    Iz naročnikovih navedb je torej mogoče razbrati to, kar zatrjuje tudi vlagatelj, in sicer da gre pri CCD in CSI tipalih za dve različni tehnologiji, ki imata vsaka določene prednosti in pomanjkljivosti. Naročnik pa zgolj na podlagi primerjave teh dveh tehnologij zatrjuje, da kakovost dobljene slike s CSI tipali še vedno zaostaja za čitalniki s CCD tipali, ne da bi pri tem svoje trditve tudi dokazal. Naročnik se sicer sklicuje na članek »Natančno branje«, ki je bil objavljen v reviji Monitor in v katerem je, po prikazu lastnosti obeh vrst tipal, navedeno, da kakovost dobljene slike s CSI tipali zaostaja za bralniki s tipali tipa CCD. Vendar, kot utemeljeno opozarja vlagatelj, je bil navedeni članek objavljen že leta 2005, zaradi česar ga ob upoštevanju dinamike razvoja računalnikov in računalniške opreme ni mogoče obravnavati kot relevantnega. Naročnik se poleg tega sklicuje tudi na članek »Optični bralnik«, ki je bil brez datuma objavljen na spletni strani Univerze v Ljubljani, izobraževalne delavnice Fakultete za matematiko in fiziko, vendar je tudi iz tega članka razvidno, da se ne nanaša na zadnje obdobje, ki bi lahko bilo relevantno, saj omenja še uporabo čitalnikov za delo z Windows 98. Poleg tega je, kot opozarja tudi vlagatelj, iz navedenega članka razvidno, da je pri optičnem branju zelo pomemben podatek o globini barvnega zajemanja in da je zlasti pri fotografijah pomembno, da je globina opredeljena z višjo bitno vrednostjo – več biten je bralnik, bolj so natančni izdelki, predvsem barvni prelivi in temačni deli fotografij. Članek, na katerega se sklicuje naročnik, torej potrjuje vlagateljeve navedbe, da je za kvaliteto optičnega branja pomembna vrednost barvne globine, pri čemer naročnik zahteva barvno globino »le« 24 bit, na pa tudi višje, kar bi utemeljevalo zahtevo po CCD tipalih. Naročnik namreč ne nasprotuje vlagateljevim navedbam, da CSI tipala, ki so trenutno na tržišču (ne pa tudi tista, ki so bila na tržišču pred več kot desetimi leti, ko so bili objavljeni članki, na katere se sklicuje naročnik), izpolnjujejo zahtevo glede barvne globine 24 bit in s tega vidika zagotavljajo primerljivo kvaliteto optičnega branja kot CCD tipala z enako bitno vrednostjo.

    Naročnik se v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, sklicuje tudi na spletno stran, kjer je prikazan rezultat skeniranja zemljevida, ponovno pa na to primerjavo opozarja tudi v vlogi z dne 8. 9. 2017, s katero se je opredelil do vlagateljeve vloge z dne 30. 8. 2017. V zvezi z navedeno primerjavo je treba ugotoviti, da na njeni podlagi ni mogoče ugotavljati razlik med CCD in CSI tehnologijo ob zahtevanih parametrih glede barvne globine. Na spletni strani je namreč navedeno, da je na eni strani skeniran zemljevid s »tipično CSI tehnologijo«, na drugi strani pa je skeniran zemljevid s »Contex CCD tehnologijo« v polni globini 48 bit. Kaj je to »tipična CSI tehnologija«, na spletni strani ni pojasnjeno, niti tega ne pojasnjuje naročnik. Kakšne so bile ostale lastnosti CSI optičnega čitalnika, ki je bil uporabljen (barvna globina, ločljivost), torej ni mogoče ugotoviti. Za CCD optični tiskalnik pa je mogoče ugotoviti le, da je bilo branje izvedeno s »Contex CCD tehnologijo«, ki je imela barvno globino 48 bit. To pomeni, da uporabljena »Contex CCD tehnologija« ni primerljiva z naročnikovimi zahtevami in da posledično ne izraža primerjave med CSI in CCD tehnologijo ob zahtevani 24 bit barvni globini. Na podlagi vpogleda v spletno stran je torej mogoče ugotoviti, da je »Contex CCD tehnologija« v 48 bit barvni globini ustrezna, ni pa mogoče ugotoviti, da bi bila CCD tehnologija v zahtevani barvni globini 24 bit in ločljivosti 600 dpi bolj kakovostna v primerjavi s CSI tehnologijo.

    Kot izhaja iz zgoraj ugotovljenih dejstev, do razlike med optičnim branjem fotografij ali zemljevidov pride v primeru, kadar je zahtevana barvna globina nad 24 bit in ločljivost nad 600 dpi, ne pa tudi v primerih, ko so vrednosti take, kot jih je zahteval naročnik. Če bi torej naročnik dejansko želel zagotoviti bolj kakovostno optično branje fotografij ali zemljevidov, bi moral v tehničnih zahtevah spremeniti vrednosti barvne globine in ločljivosti, saj bi CCD tipala šele pri večjih vrednostih prišla do izraza v primerjavi s CSI tipali. Vlagatelj ob tem utemeljeno opozarja, da naročnik sploh ni izkazal, kolikšen del uporabnikov naročenih optičnih čitalnikov bo te sploh uporabljal za skeniranje zemljevidov oz. kolikšen del naročnikovih potreb predstavlja skeniranje zemljevidov. Naročnik namreč sam navaja, da njegove potrebe obsegajo raznovrstno gradivo, med katerim so tudi fotografije, skice, projektna dokumentacija, načrti itd., vendar pa uporabniki optičnih čitalnikov te v največji meri uporabljajo pri skeniranju tipičnih tekstovnih dokumentov A4 formata. Glede na dejstvo, da naročnik oz. njegovi uporabniki v največji meri optične čitalnike uporabljajo za skeniranje tipičnih tekstovnih dokumentov A4 formata, ni mogoče slediti naročnikovim navedbam, da je zahteva po CCD tipalih, ki so pri večjih barvnih globinah in ločljivosti primerni zlasti za skeniranje fotografij, sorazmerna glede na predmet naročila oz. njegove potrebe. Ob tem Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik predmetno javno naročilo v skladu s 73. členom ZJN-3 razdelil na sklope, zaradi česar bi lahko tudi v primeru, če le določeni uporabniki potrebujejo optične čitalnike pretežno za skeniranje fotografij, zemljevidov, skic itd., ostali pa pretežno za skeniranje tekstovnih dokumentov, tudi v tem delu naročilo ustrezno razdelil. Navsezadnje je treba ugotoviti, da naročnik že sedaj v posebnem sklopu (sklop 8) naroča poseben čitalec za osebne dokumente.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku tudi očita, da je diskriminatorna zahteva v sklopu 9, da mora biti način skeniranja ročno na ploskvi velikosti A4 »Flatbed«, saj naj bi tudi to zahtevo izpolnjeval le skener proizvajalca Fujitsu, naročnik pa bi enak rezultat lahko dosegel tudi, če bi dopustil, da je »Flatbed« ploskovna enota fizično ločena od skenerja. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija ponovno ugotavlja, da naročnik sicer navaja, da je na trgu več proizvajalcev, ki v enem aparatu združujejo avtomatični podajalec papirja in ploskovno enoto, vendar pa istočasno (po izvedeni analizi trga) ugotavlja, da kombinaciji tehničnih zahtev v sklopu 9 ustreza le optični čitalnik Fi-7160 proizvajalca Fujitsu. Čeprav torej naročnik, kot zatrjuje tudi sam, v razpisni dokumentaciji v sklopu 9 ni navedel konkretne blagovne znamke, je tehnične zahteve kljub vsemu določil na način, da jim ustreza le en čitalnik točno določenega proizvajalca. Tudi v tem delu bi moral zato naročnik izkazati, da ima objektivno opravičljive in strokovno utemeljene razloge, da zahteva optični čitalnik z integrirano »Flatbed« enoto in da pri tem ne dopušča ločene enote.

    Naročnik zahtevo glede integrirane enote utemeljuje s tem, da takšen aparat občutno poenostavlja in olajšuje delo uporabniku z vidika porabe časa in natančnosti. Dodatna ploskev »Flatbed« v enem aparatu naj bi omogočala skeniranje dokumentov, ki ne morejo skozi avtomatsko rešeto, poleg tega pa naj bi ločena ploskovna enota tudi zavzela večji prostor na mizi. Po mnenju naročnika so v primeru ločene ploskovne enote tudi pogostejše tehnične težave, kot npr. izpad zaznavanja ločene enote, poleg tega pa je njegov namen pridobiti obvladljivo število različnih tipov opreme, za katere mora zagotavljati podporo.

    V zvezi z argumentom, da dodatna ploskev »Flatbed« v enem aparatu omogoča skeniranje dokumentov, ki ne morejo skozi avtomatsko rešeto, Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v ničemer ni pojasnil, zakaj tudi ločena ploskovna enota ne bi mogla na enak način zagotavljati skeniranja dokumentov, ki zaradi določenih lastnosti ne morejo skozi avtomatični podajalec papirja. Tudi ločena ploskovna enota namreč na enak način zagotavlja, da uporabnik dokument, ki ga ne more podati skozi rešeto, položi na ploskovno enoto, ne glede na to, ali je ta integrirana ali ločena od aparata. Vlagatelju je torej mogoče slediti, ko navaja, da bi naročnik lahko enak rezultat (skeniranje specifičnih oz. poškodovanih dokumentov) dosegel tudi, če bi dopustil, da je »Flatbed« ploskovna enota fizično ločena od skenerja, in da je vseeno, ali uporabnik dokument položi na ločeno ali integrirano ploskovno enoto. Argument naročnika, da ločena ploskovna enota zavzema večji prostor na mizi, po presoji Državne revizijske komisije tudi ne more predstavljati takega objektivno upravičljivega in strokovno utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bil naročnik upravičen zahtevati zgolj integrirano »Flatbed« enoto. To velja zlasti ob upoštevanju dejstva, da že naročnik sam ugotavlja, da so bralniki s tipali CIS tanjši in lažji, kar posledično pomeni, da že v osnovi zavzemajo manj prostora in da v kombinaciji s »Flatbed« ploskovno enoto ne morejo zavzemati bistveno več prostora kot optični čitalniki CCD z integrirano »Flatbed« ploskovno enoto. Tudi vlagatelj utemeljeno opozarja, da bi lahko naročnik, če ima v nekaterih primerih prostorsko omejitev, v razpisni dokumentaciji določil največji dopusten obseg čitalnika s ploskovno enoto.

    V zvezi z naročnikovimi navedbami, da ločene ploskovne enote povzročajo več tehničnih težav zaradi nezaznavanja ali izpadov enot, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v tem delu navaja le hipotetične argumente o možnih okvarah računalniške opreme. Naročnik zgolj pavšalno navaja, da pri njegovem poslovanju prihaja do okvar računalniške opreme, vendar pa ni z ničemer izkazal, da so okvare pogostejše pri optičnih čitalnikih z ločeno ploskovno enoto. Podobne težave kot pri optičnih čitalnikih z ločeno enoto se lahko pojavijo tudi pri optičnih čitalnikih z integrirano enoto, pri čemer, kot opozarja vlagatelj, v primeru okvare slednjih uporabnik ostane brez celotnega čitalnika. Ob tem je treba opozoriti, da naročnik ravno zaradi možnosti okvar, do katerih prihaja tako pri čitalnikih z ločeno enoto kot tudi pri čitalnikih z integrirano enoto, zahteva garancijsko dobo, v kateri dobavitelj jamči, da bo oprema delovala brezhibno in da bo odpravil vse prijavljene napake. V poglavju »Skupne zahteve za vse sklope optičnih čitalnikov (7 – 13)« na strani 9 razpisne dokumentacije naročnik tako zahteva, da mora dobavitelj v sklopih 9, 10 in 11 zagotoviti 36 mesečno garancijo od dneva prevzema čitalnikov in da mora imeti za vzdrževanje naprav vzpostavljeno dežurno službo v času trajanja garancijskega roka vsak delovni dan od 7. do 18. ure. Naročnik prav tako zahteva minimalne reakcijske čase v primeru prijave napak ter minimalne roke za odpravo napak, pri čemer od dobavitelja zahteva tudi nadomestno opremo oz. novo enakovredno opremo, če prijavljena napaka ni odpravljena v določenem času. Naročnik torej na eni strani ni z ničemer izkazal, da so tehnične težave pri optičnih čitalcih z ločeno ploskovno enoto pogostejše kot pri optičnih čitalcih z integrirano enoto, po drugi strani pa od dobaviteljev zahteva, da vse morebitne prijavljene tehnične napake ali nedelovanje opreme nemudoma odpravijo oz. zagotovijo nadomestno opremo.

    Naročnika je sicer mogoče razumeti, ko navaja, da je njegov namen pridobiti obvladljivo število različnih tipov opreme, za katere mora zagotavljati podporo. Naročnikov namen je torej nabaviti takšne vrste optičnih čitalnikov, s katerimi že razpolaga in ki jih njegovo osebje že pozna, zaradi česar je vzdrževanje sorodne opreme bolj preprosto, hitrejše in učinkovito. Vendar navedeno ne more predstavljati prevladujočega razloga za določitev tehničnih specifikacij, ki jih lahko izpolni izključno en proizvajalec z enim tipom čitalnika (oz. v sklopu 2 dva proizvajalca), saj bi to v nasprotnem primeru pomenilo, da lahko naročniki po izvedenem prvem naročilu določene računalniške opreme v nadaljevanju naročali le še identično opremo istega proizvajalca.

    Naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, tudi navaja, da je pri podružnici proizvajalca Fujitsu preveril navedbe vlagatelja, da lahko predmetno naročilo izpolni le en ponudnik – zastopnik tega proizvajalca. Pri tem je ugotovil, da sta pri proizvajalcu Fujitsu v Sloveniji pooblaščena dva uradna distributerja optičnih čitalcev, poleg tega pa lahko neomejeno količino optičnih čitalnikov Fujitsu nabavi in nadalje proda vsaka gospodarska družba, tudi če ni pooblaščeni zastopnik. V zvezi s temi navedbami je treba najprej opozoriti, da v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ne gre za vprašanje, ali je v Sloveniji več različnih gospodarskih subjektov, ki lahko ponudijo optične čitalnike proizvajalca Fujitsu, temveč gre za vprašanje, ali ima naročnik objektivno opravičljive in strokovno utemeljene razloge, da zahteva točno določene optične čitalnike točno določenega proizvajalca. Če naročnik nima objektivno opravičljivih in strokovno utemeljenih razlogov za določitev izrazito omejujočih tehničnih zahtev, tudi okoliščina, da lahko ponudnik, ki je zastopnik določenega proizvajalca (s katerim ima sklenjene tudi posebne dogovore o podpori), aparate drugega proizvajalca nabavi pri njegovi podružnici, ne more vplivati na dopustnost takšnih tehničnih specifikacij. Zahteva, da ponudnik pri izvedbi naročila sodeluje s točno določenim gospodarskim subjektom, tudi sicer ne bi bila skladna s temeljnimi načeli javnega naročanja, zlasti z načelom enakopravne obravnave ponudnikov in načelom zagotavljanja konkurence.

    Ob tem je treba tudi ugotoviti, da naročnik v točki 9.1.2 razpisne dokumentacije zahteva, da morajo imeti ponudniki za ponujene blagovne znamke sklenjene veljavne pisne pogodbe, ki zajemajo celotno podporo (dostop do baze znanj, zagotavljanje rezervnih delov, zagotovljen servis) s proizvajalcem ali principalom blagovne znamke naprave, ki jo ponujajo v ponudbi. Ponudnik, ki ni uradni distributer določene blagovne znamke optičnega čitalca, torej zgolj s tem, ko bi od zastopnika blagovne znamke kupil določeno število naprav z namenom nadaljnje prodaje, še ne bi mogel izpolniti naročnikovih zahtev, saj bi moral v tem primeru s konkurenčnim proizvajalcem skleniti tudi posebne dogovore o podpori, ki jih zahteva naročnik.

    Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ni izkazal objektivno opravičljivih in strokovno utemeljenih razlogov za določitev tehničnih zahtev, ki jih lahko izpolni le izrazito omejeno število proizvajalcev. Državna revizijska komisija ob tem opozarja, da je v predmetnem postopku pravnega varstva ključna ugotovitev, da je naročnik s tehničnimi specifikacijami v sklopu 9 in 11 izbiro omejil na izključno en tip optičnega bralnika proizvajalca Fujitsu, v sklopu 10 pa na izključno dva tipa optičnega bralnika proizvajalcev Fujitsu in Kodak. S tem je, kljub temu, da v razpisni dokumentaciji ni omenjal konkretnih blagovnih znamk, izbiro omejil na točno določene blagovne znamke, pri čemer pa niti ni dopustil enakovrednih rešitev, kot za take primere sicer določa šesti odstavek 68. člena ZJN-3. V takih okoliščinah bi moral naročnik nedvoumno izkazati, da ima objektivno utemeljene razloge, pri čemer pa je Državna revizijska komisija ugotovila, da razlogi, ki jih je navedel, niso prepričljivi. Res je sicer, da imata tehnologiji CCD in CSI določene prednosti in slabosti, prav tako je mogoče iz navedb vlagatelja in naročnika ugotoviti, da so CCD tipala ob zahtevi barvne globine nad 24 bit in ločljivosti nad 600 dpi nekoliko boljša od CSI tipal pri skeniranju fotografij. Vendar pa je Državna revizijska komisija iz navedb strank hkrati tudi ugotovila, da naročnik ne zahteva več kot 24 bit barvne globine in ločljivosti, večje od 600 dpi, ob takih zahtevah kakovosti optičnega branja pa naročnik ni izkazal, da bi imela tipala CCD prednosti pred tipali CSI, zlasti tudi ob upoštevanju dejstva, da naročnik optične bralnike v največji meri potrebuje za tekstovne dokumente.

    Glede na navedeno je Državna revizijska komisija v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila tako, da je razveljavila tehnične zahteve, v skladu s katerimi morajo biti v sklopu 9, 10 in 11 ponujene vrste optičnih tipal barvni CCD in v skladu s katerimi mora biti v sklopu 9 ponujen avtomatični podajalec papirja (dokumentov) »ADF« in ročni na ploskvi velikosti A4 »Flatbed«.

    Državna revizijska komisija naročniku v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN nalaga, da v primeru, če bo nadaljeval postopek oddaje javnega naročila, tehnične specifikacije v sklopih 9, 10 in 11 oblikuje na način, ki bo zagotavljal enakopravno obravnavo ponudnikov in pošteno konkurenco.

    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

    Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

    Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

    Državna revizijska komisija je glede na navedeno vlagatelju na podlagi 70. člena ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT) kot potrebne priznala naslednje opredeljeno navedene stroške:

    - strošek plačane takse za revizijski zahtevek v višini 3.500,00 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini priložil zahtevku za revizijo),
    - strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 3.000 točk (prva točka Tarifne številke 40 po OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 1.679,94 EUR,
    - strošek odvetniške storitve za sestavo vloge, s katero se je vlagatelj opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo (druga točka Tarifne številke 40 po OT) v višini 1.500 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 839,97 EUR,
    - izdatke po 11. členu OT (in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, tj. 3.500 točk) v višini 55 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 30,80 EUR.

    Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 6.050,71 EUR. Razliko do priglašenih stroškov za sestavo vloge, s katero se je vlagatelj opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija zavrnila, saj za njeno priznanje ni pravne podlage.

    Naročnik je vlagatelju priznane stroške v višini 6.050,71 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

    Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo zahteval tudi povrnitev stroškov predrevizijskega postopka, ki jih je naložil v plačilo vlagatelju, in sicer v sorazmerni višini, ki glede na porabljene ure pokrije stroške plače uslužbenca, ki je sodeloval pri pripravi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končne odločitve o zahtevku za revizijo, je Državna revizijska komisija odločila tudi o naročnikovi zahtevi za povrnitev stroškov.

    Naročnikovo stroškovno zahtevo je potrebno zavrniti že zato, ker naročnik v predrevizijskem postopku na podlagi določb ZPVPJN sprejema odločitve v vlogi organa odločanja oziroma pravnega varstva (1. alineja 2. člena ZPVPJN v povezavi z 28. členom ZPVPJN), ne pa v vlogi stranke predrevizijskega postopka (prvi odstavek 3. člena ZPVPJN), zato do povrnitve priglašenih stroškov ni upravičen.

    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

    V Ljubljani, dne 15. 9. 2017

    predsednik senata
    mag. Gregor Šebenik
    član Državne revizijske komisije




    Vročiti:
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana
    - Odvetniška pisarna Čeledin, d. o. o., Tomšičeva ulica 1, 1000 Ljubljana

    Vložiti:
    - v spis zadeve

    Natisni stran