018-159/2017 Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter mag. Mateje Škabar in Tadeje Pušnar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Javno naročilo za nabavo dveh strojnih šifrirnih modulov HSM«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika OSI, d.o.o., Ukmarjeva ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 5. 9. 2017

odločila:

Zahtevek za revizijo z dne 14. 7. 2017 se zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 12. 1. 2017 na portalu javnih naročil pod številko objave JN000168/2017-W01 objavil obvestilo o javnem naročilu za nabavo dveh strojnih šifrirnih modulov HSM.

Dne 6. 7. 2017 je naročnik izdal dokument »Sklep o oddaji naročila«, št. 430-1562/2016/40 (15131-14), iz katerega izhaja, da je omenjeno javno naročilo po postopku naročila male vrednosti dodelil ponudniku CREA plus, Ukmarjeva ulica 6, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), čigar ponudba se je glede na merilo najnižje skupne vrednosti ponudbenega predračuna uvrstila na drugo mesto. Ponudbo vlagatelja, ki se je uvrstila na prvo mesto, je naročnik zavrnil.

Vlagatelj je zoper omenjeno odločitev naročnika vložil zahtevek za revizijo z dne 14. 7. 2017. Navaja, da je predmet konkretnega javnega naročila nabava dveh strojnih šifrirnih modulov HSM, ki predstavljata vrhunsko strojno informacijsko varnostno opremo. Tovrstno programsko opremo je potrebno v času trajanja njenega življenjskega cikla nenehno posodabljati, sicer svoje funkcije na zahtevani ravni ne more izpolnjevati. Vlagatelj zatrjuje, da predstavlja predmet njegove ponudbe produkt »ProtectServer external 2, toolkit 5.0, proizvajalca Gemalto«. Oznaka 5.0 pomeni, da gre za izhodiščno izdajo programske opreme 5. generacije tega produkta, ki je na trg prišel leta 2015. Izhodiščna programska oprema 5. generacije je bila najprej nadgrajena v različico 5.01, nato v različico 5.1 in 7. 10. 2016 v različico 5.2. Iz objav na spletni strani proizvajalca je razvidno, da je trenutno aktualna že različica 5.3. Označevanje različic določene programske opreme v njenem življenjskem ciklu je urejeno z mednarodnimi standardi, k spoštovanju katerih so zavezani proizvajalci programske opreme. Iz oznake različice je razvidno, ali gre za novo generacijo oziroma izdajo določene programske opreme (oznake 1.0, 2.0, 3.0 itd.) ali pa gre zgolj za njeno manjšo ali večjo (varnostno, tehnološko) nadgradnjo (5.01, 5.1, 5.2, 5.3 itd.). Oznake niso namenjene samo razvijalcem, pač pa tudi uporabnikom opreme. Slednjim dajejo relevantne informacije o ravni posodobitev in s tem o kakovosti določene programske opreme, kar je zlasti pomembno pri opremi, ki je izpostavljena kibernetskim grožnjam oziroma je namenjena obvladovanju tovrstnih tveganj. S tem povezan način uporabe oziroma pomen označevanja programske opreme sodi v abecedo njenega razvoja in vzdrževanja, zato je trditev, da naročnik zaradi uporabe oznak »5.0« ter »5.2« pri navajanju ponujene programske opreme ni mogel ugotoviti, kaj natanko vlagatelj ponuja, strokovno nesprejemljiva in ne more biti podlaga za njegovo izključitev iz postopka oddaje javnega naročila. Iz navedb v ponudbi vlagatelja je po njegovem mnenju namreč razbrati, katero generacijo programske opreme vsebuje ponujena strojna oprema (to je 5.0) in katere posodobitve izhodiščne različice so v ponujeno opremo vključene (gre za dve večji posodobitvi, zato oznaka 5.2). Na podlagi navedenega je zaključiti, da gre za isto izdajo programske opreme, ki pa je bila v trenutku oddaje ponudbe nadgrajena na različico 5.2. V kolikor bi vlagatelj omenjeno programsko opremo ponudil sedaj, bi jo ponudil že v različici 5.3. Ob tem velja posebej poudariti, da ponujeni HSM v celoti izpolnjuje vse tehnične zahteve iz razpisne dokumentacije, ne glede na različico programske opreme 5.0. Informacije o razlogih oziroma o vsebini posodobitev omenjene programske opreme so naročniku in drugim zainteresiranim prosto dostopne na spletni strani proizvajalca. Če bi naročnik v zvezi z navedenimi oznakami od vlagatelja zahteval kakršnakoli pojasnila, bi mu jih ta tudi posredoval. Upoštevaje navedeno vlagatelj meni, da ni podlage za ugotovitev, da je njegova ponudba vsebovala očitno napako, izpostavljeni deli slednje pa so jasni in skladni tako z določbami razpisne dokumentacije kakor tudi z nameni naročnika ter standardi označevanja prve izdaje in posodabljanj programske opreme skozi njen celotni življenjski cikel. V nadaljevanju vlagatelj zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ne izpolnjuje zahtev, določenih v razpisni dokumentaciji, in za ugotavljanje resničnosti podanih navedb predlaga dokaze. Na podlagi navedenega vlagatelj Državni revizijski komisiji predlaga, da zahtevku za revizijo ugodi in naročniku naloži odpravo kršitve postopka oddaje javnega naročila, zlasti naj mu naloži ponovno vključitev vlagatelja ter njegove ponudbe v postopek oddaje konkretnega javnega naročila, poleg tega pa še izključitev ponudbe izbranega ponudnika zaradi neskladnosti s tehničnimi specifikacijami.

Izbrani ponudnik se je v vlogi z dne 25. 7. 2017 v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZPVPJN izjavil o navedbah vlagatelja, podanih v zahtevku za revizijo. Zatrjuje, da je vlagatelj v ponudbeni dokumentaciji navedel dve različni verziji oziroma različici programske opreme, zato ni jasno, kaj natanko ponuja, kar pomeni, da ni mogoče razbrati njegove prave volje. Različica programske opreme je po mnenju izbranega ponudnika pomembna z vidika funkcionalnosti programske opreme in z vidika varnostnih overitev, saj lahko različne verzije (običajno starejše) bistveno odstopajo v obsegu funkcionalnosti in/ali nimajo zahtevanih varnostnih overitev (certifikata), npr. FIPS 140-2 Level 3. V nadaljevanju izbrani ponudnik zatrjuje, da je njegova ponudba v celoti skladna s tehničnimi specifikacijami, določenimi v razpisni dokumentaciji, in za ugotavljanje resničnosti podanih navedb predlaga dokaze.

Naročnik je zahtevek za revizijo z »Odločitvijo«, št. 430-1562/2016/48 (15131-14) z dne 7. 8. 2017, zavrnil kot neutemeljenega. Navaja, da je po razveljavitvi predhodne odločitve o oddaji javnega naročila ponovno pregledal in ocenil prejete ponudbe, pri čemer je upošteval stališča Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz njene odločitve. Pri pregledu vlagateljeve ponudbe je naročnik na podlagi vpogleda v njegov ponudbeni predračun ugotovil, da vlagatelj ponuja programsko opremo »ProtectServer external 2, toolkit PTK 5.0«, iz prospekta programske opreme, priloženega k vlagateljevi ponudbi, pa izhaja, da ponuja programsko opremo »SafeNet ProtectServer/Protect Toolkit 5.2«. Ker iz vlagateljeve ponudbe izhajata navedbi dveh različnih verzij oziroma različic programske opreme, naročnik, upoštevaje pri tem omejitve iz šestega odstavka 89. člena ZJN-3, ne more ugotoviti, kaj natanko vlagatelj ponuja, posledično pa tudi ne more ugotoviti, ali njegova ponudba izpolnjuje zahteve iz razpisne dokumentacije in je torej dopustna ali ne. Glede na navedeno je po mnenju naročnika njegova odločitev o izključitvi vlagateljeve ponudbe iz nadaljnjega postopka javnega naročanja pravilna. Dalje naročnik kot neutemeljene zavrača vlagateljeve trditve, da ponudba izbranega ponudnika ne izpolnjuje tehničnih zahtev iz razpisne dokumentacije. Glede na navedeno po oceni naročnika zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi.

Vlagatelj se je v skladu s petim odstavkom 29. člena ZPVPJN v vlogi z dne 10. 8. 2017, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 14. 8. 2017, opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. V omenjeni vlogi vlagatelj vztraja pri že podanih navedbah ter dokaznih predlogih.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, proučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Med strankama revizijskega postopka je spor o tem, ali je naročnik ravnal v skladu z določbami Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) ter razpisne dokumentacije, ko je vlagateljevo ponudbo, ki se je glede na merilo skupne vrednosti ponudbenega predračuna uvrstila na prvo mesto, zavrnil.

Vprašanje zakonitosti naročnikovega ravnanja, nanašajočega se na zavrnitev ponudbe, je v konkretnem primeru povezano z vprašanjem (ne)dopustnosti vlagateljeve ponudbe. Vprašanje, ali je vlagateljeva ponudba dopustna ali ne, je potrebno presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, v skladu s katero je za dopustno šteti ponudbo, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam ter zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega njegovih zagotovljenih sredstev.

Ena od predpostavk dopustne ponudbe je na podlagi citirane zakonske določbe tudi njena skladnost z zahtevami naročnika, opredeljenimi v tehničnih specifikacijah. Tehnične specifikacije v skladu s prvim odstavkom 68. člena ZJN-3 določajo zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga, naročnik pa z njihovo opredelitvijo opiše predmet javnega naročila ter predstavi svoja pričakovanja glede namena, ki ga želi doseči z njegovo izvedbo. Ker je tako ponudnik, v kolikor naj bo njegova ponudba ocenjena za dopustno, dolžan že v ponudbi dokazati, da ponuja blago z zahtevanimi tehničnimi lastnostmi, mora naročnik v razpisni dokumentaciji določiti tudi način izkazovanja tehnične ustreznosti ponujenega blaga (npr. z opisom tehničnih lastnosti, s predložitvijo skic, prospektov, izjav in druge tehnične dokumentacije). Da bi naročnik v postopku oddaje javnega naročila lahko ugotavljal, ali je posamezna ponudba (oziroma njen predmet) tehnično ustrezna in s tem dopustna, bo moral predhodno ugotoviti, kaj sploh predstavlja njen predmet. To pa bo naročnik uspel ugotoviti le, če bo predmet ponudbe jasno določen že v trenutku poteka roka za oddajo ponudb. V skladu s šestim odstavkom 89. člena ZJN-3 je namreč ponudniku (razen izjemoma, to je pod pogoji, določenimi z ZJN-3) izrecno prepovedano dopolnjevanje ali popravljanje tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila. Navedena določba, ki torej s splošnega vidika onemogoča posege v predmet ponudbe po roku za oddajo ponudb in s tem predstavlja izjemo od načeloma dopustnega dopolnjevanja, popravljanja ter pojasnjevanja ponudb, urejenega v petem odstavku 89. člena ZJN-3, kaže na posebno težo, ki jo gre v postopku javnega naročanja pripisati predmetu ponudbe. Zato ni odveč ponovno poudariti, da velja pri pripravi ponudbe posebno pozornost nameniti prav delu, v katerem je predstavljen predmet kot eden njenih najpomembnejših elementov.

Predmet javnega naročila v obravnavanem postopku javnega naročanja predstavlja nabava dveh strojnih šifrirnih modulov HSM za varno shranjevanje šifrirnih ključev in digitalnih potrdil, strojne in programske opreme za delovanje implementiranih funkcij, vključno z vsemi potrebnimi licencami, postavitev, vzpostavitev ter integracija sistema v naročnikovo okolje, poleg tega pa še uvedba v delo vsaj treh skrbnikov sistema (gl. točko »1. Predmet javnega naročila«, vsebovano v »Razpisni dokumentaciji za javno naročilo za oddajo naročila blaga po postopku naročila male vrednosti za nabavo dveh strojnih šifrirnih modulov HSM, št. 430-1562/2016«, v nadaljevanju: razpisna dokumentacija, v »II. delu: Opis predmeta javnega naročila in zahteve naročnika«).

Naročnik je tehnične specifikacije predmeta konkretnega javnega naročila določil v dokumentu »Specifikacija predmeta javnega naročila za oddajo naročila blaga po postopku naročila male vrednosti za nabavo dveh strojnih šifrirnih modulov HSM, št. 430-1562/2016« (v nadaljevanju: Specifikacija predmeta javnega naročila) kot delu razpisne dokumentacije, ponudniki pa so morali predmet ponudbe vpisati v »Ponudbeni predračun št. 014-2017-MPU z dne 14.2.2017« (v nadaljevanju: Ponudbeni predračun) na obrazcu »Priloga št. 4«.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji v »II. delu: Opis predmeta javnega naročila in zahteve naročnika« pod točko »2. (Tehnična) ustreznost ponujene opreme« določil še, da mora ponujena oprema v celoti ustrezati tehničnim zahtevam iz razpisne dokumentacije, ponudniki pa morajo kot dokazilo o ustreznosti le-te v ponudbi med drugim predložiti tudi »Specifikacijo ponujene rešitve, vključno z opisom dobavljene opreme, licenc in storitev« (v nadaljevanju: Specifikacija ponujene rešitve).

Vendar tehnična dokumentacija, ki so jo morali ponudniki predložiti v ponudbi, v konkretnem primeru ni predstavljala zgolj dokazila, predpisanega za ugotavljanje izpolnjevanja tehničnih zahtev, pač pa hkrati bistveno informacijo o tem, kaj posamezni ponudnik sploh ponuja. To pomeni, da so ponudniki predmet ponudbe, ki je v skladu z določbami razpisne dokumentacije obsegal tudi programsko opremo, opredelili na dva načina - najprej z vpisom v Ponudbeni predračun, nato pa še s predložitvijo Specifikacije ponujene rešitve.

Med strankama revizijskega postopka ni sporno, da je vlagatelj v stolpec Ponudbenega predračuna pod zaporedno številko 1, v katerega je bilo potrebno vpisati tip ponujene opreme, navedel »ProtectServer external 2, toolkit PTK 5.0, PL220 Model z 220 TPS«, prav tako se je o tem Državna revizijska komisija prepričala z vpogledom v njegovo ponudbo. Z navedenim zapisom je vlagatelj (poleg ostalega) določil in obenem naročniku predstavil konkretno programsko opremo, ki je bila del predmeta njegove ponudbe. Iz Ponudbenega predračuna vlagatelja tako izhaja, da je le-ta v obravnavanem postopku javnega naročanja ponudil programsko opremo »toolkit PTK (tj. ProtectToolkit, op. Državne revizijske komisije) 5.0«. Kot navaja vlagatelj, oznaka 5.0 v povezavi z navedeno programsko opremo pomeni, da gre za izhodiščno izdajo omenjene opreme 5. generacije.

Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v Ponudbeni predračun, v katerega je bilo potrebno vpisati in s tem določiti predmet ponudbe, ugotavlja, da vlagatelj pri opredelitvi ponujene programske opreme poleg vpisa izhodiščne izdaje slednje ni navedel morebitnega drugega zapisa ali vsaj opombe, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, da omenjene programske opreme ne ponuja zgolj v izhodiščni izdaji, pač pa v eni od več kasneje razvitih različic. Programska oprema 5. generacije je namreč, kot zatrjuje vlagatelj, naročnik pa temu ne nasprotuje, sprva obstajala v izhodiščni izdaji, nato je bila nadgrajena v različico 5.01, v nadaljevanju v različico 5.1, v oktobru 2016 v različico 5.2, medtem ko danes obstaja že v različici 5.3. Ker pa je vlagatelj ob dejstvu, da je v trenutku oddaje ponudbe omenjena programska oprema obstajala tako v izhodiščni izdaji (5.0) kot v treh različicah slednje (5.01, 5.1 ter 5.2) v Ponudbeni predračun vpisal zgolj izhodiščno izdajo obravnavane opreme, bi veljalo šteti, da v konkretnem postopku javnega naročanja ponuja programsko opremo v izhodiščni izdaji.

Vlagatelj ne zanika naročnikove trditve, da je v okviru zahteve po predložitvi Specifikacije ponujene rešitve ponudbi priložil prospekt programske opreme za »SafeNet ProtectServer/Protect Toolkit 5.2«, o tem pa se je z vpogledom v ponudbeno dokumentacijo vlagatelja prepričala tudi Državna revizijska komisija. Na podlagi predloženega prospekta bi bilo torej mogoče zaključiti, da vlagatelj omenjeno programsko opremo ponuja v različici 5.2.

Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da se ponujena programska oprema, izhajajoča iz Ponudbenega predračuna vlagatelja, ne ujema s ponujeno programsko opremo, ki jo je vlagatelj opredelil s predložitvijo prospekta. Medtem ko je namreč vlagatelj v Ponudbenem predračunu navedel, da omenjeno programsko opremo ponuja v izhodiščni izdaji, je ponudbi priložil prospekt za različico 5.2. Ker pa so ponudniki v konkretnem primeru predmet ponudbe opredelili tako z vpisom v Ponudbeni predračun kot s predložitvijo zahtevane tehnične dokumentacije, Državna revizijska komisija na podlagi ugotovljenega neskladja v zvezi s programsko opremo, ki jo vlagatelj glede na ponudbeno dokumentacijo obenem ponuja tako v izhodiščni izdaji kot tudi v različici 5.2, pritrjuje navedbi naročnika o tem, da ni jasno, kaj natanko vlagatelj torej ponuja.

Takšnemu zaključku pritrjujejo tudi navedbe vlagatelja o obstoju več različnih verzij omenjene programske opreme, o njihovem označevanju ter razlogih za njihov razvoj. Kot je bilo že pojasnjeno, omenjena programska oprema obstaja tako v izhodiščni izdaji kot v štirih različicah slednje (5.01, 5.1, 5.2 in 5.3). Razlog za razvoj različic posamezne izdaje določene programske opreme je v potrebi po njenem nenehnem posodabljanju ter zagotavljanju varne povezljivosti z drugimi informacijskimi in komunikacijskimi napravami oziroma rešitvami. Posodobitve, zajete v posameznih različicah izhodiščne izdaje programske opreme, se, kot navaja vlagatelj, odražajo tudi v oznakah slednjih. Posledično se je strinjati z vlagateljevo navedbo, da je iz oznake različice razvidno, ali gre v določenem primeru za novo generacijo oziroma za novo izdajo določene programske opreme (oznake 1.0, 2.0, 3.0 itd.) ali pa morebiti za njeno (bodisi večjo bodisi manjšo) varnostno oziroma tehnološko nadgradnjo (oznake 5.01, 5.1, 5.2, 5.3 itd.). Oznake izhodiščne izdaje ter različic programske opreme zato niso namenjene zgolj njenim razvijalcem, ampak tudi uporabnikom, saj jim omogočajo, kot navaja že vlagatelj, naročnik pa tega ne zanika, seznanitev z informacijami o ravni posodobljenosti določene programske opreme.

Posodobitve izhodiščne izdaje programske opreme, odražene v več njenih različicah, pa obsegajo, kot zatrjuje tudi vlagatelj, naročnik pa temu ne nasprotuje, izvedbo določenih nadgradenj, poleg tega pa tudi odpravo morebitnih ugotovljenih napak pri dotedanjem razvoju programske opreme. To pomeni, da vsaka naslednja različica izhodiščne izdaje programske opreme v primerjavi s predhodnimi (kot tudi z izhodiščno izdajo samo) zajema določene spremembe, ki so resda lahko manjše oziroma neznatne, lahko pa so tudi večje, obsežnejše.

Enako velja za izhodiščno izdajo programske opreme »toolkit PTK 5.0« in za njeno različico 5.2 – kot navaja že vlagatelj sam, različica 5.2 vsebuje dve večji posodobitvi izhodiščne izdaje omenjene programske opreme. To pa pomeni, da med izhodiščno izdajo programske opreme z oznako 5.0 in njeno različico z oznako 5.2 nedvomno obstajajo razlike. Posledično Državna revizijska komisija ne more slediti vlagateljevi navedbi, da gre v primeru izhodiščne izdaje ter različice 5.2 za isto izdajo programske opreme in da je zato jasno, kaj je predmet ponudbe vlagatelja. Četudi se sočasna navedba izhodiščne izdaje ter njene različice 5.2 pri ponudbi programske opreme morebiti ne zdi relevantna z vidika informacijske tehnologije in je lahko v takšnem primeru na omenjenem področju kot samoumevno sprejeto, da ponudnik pač ponuja najnovejšo različico opreme, pa navedeni oznaki v dani zadevi z vidika javnega naročanja predstavljata bistvena elementa pri določitvi programske opreme, ki jo ponuja vlagatelj.

Zaključka o neskladju med ponujeno programsko opremo v izhodiščni izdaji ter njeni različici 5.2 ne more spremeniti vlagateljeva trditev o tem, da predstavlja v Ponudbenem predračunu navedeni »ProtectServer external 2, toolkit PTK 5.0« komercialni naziv produkta. S predstavljeno revizijsko navedbo, s katero že zaradi njene pavšalnosti ter neizkazanosti ni mogoče uspeti, vlagatelj po vsebini smiselno zatrjuje, da ponuja programsko opremo v različici 5.2, za katero je predložil prospekt. Vendar pa vlagatelj ob obravnavanem neskladju med izhodiščno izdajo programske opreme in različico 5.2, ki izhaja iz njegove ponudbene dokumentacije, obenem ne zatrjuje niti ne dokazuje obstoja morebitne opombe oziroma drugačnega zapisa ali označbe v ponudbi, ki bi omogočala zaključek, da predloženi prospekt kot dokazilo v dani zadevi prevlada nad zapisom v Ponudbenem predračunu in je torej prava volja vlagatelja ponuditi programsko opremo v različici 5.2. Slediti vlagateljevemu zatrjevanju bi tako pomenilo, da zapis izhodiščne izdaje opreme v Ponudbenem predračunu za ugotavljanje, kaj konkretno vlagatelj ponuja, ni relevanten, pač pa je potrebno pri ugotavljanju predmeta njegove ponudbe izhajati oziroma pri tem upoštevati zgolj predloženi prospekt, za kar pa ni najti podlage ne v ponudbeni dokumentaciji vlagatelja ne v določbah razpisne dokumentacije. Četudi slednja vsebuje navedbo, da bo izbrani ponudnik dolžan 3 leta zagotavljati brezplačno nadgradnjo programske opreme, pa je že na podlagi preučitve njene vsebine ugotoviti, da se omenjena norma nanaša na čas izvedbe javnega naročila in ne na čas postopka njegove oddaje, zato za samo opredelitev predmeta ponudbe, ki mora biti določen že v trenutku poteka roka za oddajo ponudb, ni relevantna.

Ker je torej v ponudbeni dokumentaciji vlagatelja zaslediti navedbi tako izhodiščne izdaje ponujene programske opreme kot tudi ene od njenih različic (za kateri pa vlagatelj ne zatrjuje, da sta si po tehničnih lastnostih bistveno podobni oziroma medsebojno primerljivi), posledično ni mogoče razpoznati prave volje vlagatelja in ugotoviti, ali torej vlagatelj omenjeno programsko opremo ponuja v izhodiščni izdaji ali v različici 5.2. Posledično je za odločitev v obravnavani zadevi irelevantna navedba vlagatelja, da ponujeni HSM v celoti izpolnjuje vse tehnične zahteve iz razpisne dokumentacije.

Kadar pa ponudnik, četudi po pomoti ali iz malomarnosti, v ponudbi bodisi ne navede pravega predmeta bodisi ne predloži pravega dokumenta, velja takšno ravnanje pripisati njegovi premajhni skrbnosti, katere morebitne posledice, v kolikor se le-te odrazijo v neskladju ponudbe z zahtevami razpisne dokumentacije, mora nositi tak ponudnik sam. Zato ni odveč ponovno poudariti, da sta natančnost in skrbnost pri pripravi ponudbene dokumentacije ter njena skladnost z vsemi naročnikovimi zahtevami v postopku oddaje javnega naročila temeljni interes in dolžnost, ki zavezuje vsakega razumno obveščenega ter povprečno skrbnega ponudnika. Ker je torej posamezni ponudnik tisti, ki mu je v vsakokratnem postopku javnega naročanja naloženo breme priprave dopustne ponudbe, je slednji obenem tudi tisti, ki nosi posledice neizpolnitve omenjene dolžnosti.

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj ni uspel izkazati, da je naročnik kršil določbe ZJN-3 ter razpisne dokumentacije s tem, ko zaradi neskladja med navedenim predmetom vlagateljeve ponudbe v Ponudbenem predračunu in predloženo tehnično dokumentacijo ni mogel ugotoviti, kaj natanko vlagatelj ponuja, posledično pa ni mogel oceniti, ali njegova ponudba izpolnjuje zahteve iz razpisne dokumentacije ali ne. To namreč pomeni, da naročnik ni imel podlage, da bi zaključil, da je ponudba vlagatelja dopustna, zato je po presoji Državne revizijske komisije ravnal pravilno, ko jo je zavrnil.

Vlagatelj je predlagal tudi, da Državna revizijska komisija v skladu s 35. členom ZPVPJN skliče razjasnjevalni sestanek, na katerega naj povabi neodvisnega strokovnjaka oziroma izvedenca, ki bo pojasnil način, pomen, standarde ter pravila označevanja prve izdaje in naknadnih posodabljanj programske opreme ter bo na tej podlagi podal strokovno oziroma izvedensko mnenje o jasnosti/razumljivosti oznak različic programske opreme v vlagateljevi ponudbi v povezavi z zahtevami naročnika, določenimi v razpisni dokumentaciji. Ker je Državna revizijska komisija presodila, da je mogoče dejansko stanje pravilno ter popolno ugotoviti na podlagi dokumentacije iz postopka javnega naročanja, predrevizijskega postopka ter postopka revizije in dodatna pojasnila torej niso potrebna, je predlog za izvedbo razjasnjevalnega sestanka na podlagi tretjega odstavka 35. člena ZPVPJN zavrnila.

Glede na to, da Državna revizijska komisija kršitev, ki jih je naročniku očital vlagatelj, ni ugotovila, je v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.

Ob upoštevanju dejstva, da je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo zavrnila že na podlagi obravnavanih navedb o zatrjevani dopustnosti vlagateljeve ponudbe, pri čemer vlagatelj ni uspel izpodbiti naročnikove odločitve o zavrnitvi njegove ponudbe, v nadaljevanju ni presojala vlagateljevih trditev o domnevni nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika. Vlagatelj namreč zatrjevanje o nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika utemeljuje izključno z njeno domnevno neskladnostjo z zahtevanimi tehničnimi specifikacijami, in sicer zatrjuje, da ponujena programska oprema izbranega ponudnika ne podpira »OpenSSL«. Iz predstavljenih revizijskih navedb torej izhaja, da vlagatelj v povezavi z zatrjevanjem o nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika ne zatrjuje kršitve načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) in naročniku v zvezi z domnevno nepravilno oceno o dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika ne očita enakih ali vsaj istovrstnih kršitev, kot mu jih očita v zvezi z oceno o nedopustnosti njegove ponudbe. To pa (ob upoštevanju dejstva, da vlagatelju ni uspelo izkazati kršitev, ki jih je naročniku očital glede ocene o nedopustnosti in posledične zavrnitve njegove ponudbe) pomeni, da meritorna obravnava vlagateljevih navedb o nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika ne bi več mogla spremeniti odločitve, kot je razvidna iz izreka sklepa, zato jih Državna revizijska komisija ni vsebinsko obravnavala.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 5. 9. 2017

Predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, 1000 Ljubljana,
- OSI, d.o.o., Ukmarjeva ulica 2, 1000 Ljubljana,
- CREA plus, d.o.o., Ukmarjeva ulica 6, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1501 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve.

Natisni stran