018-108/2017 Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Boruta Smrdela kot predsednika senata, Tadeje Pušnar kot članice senata in mag. Gregorja Šebenika kot člana senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nakup, konfiguracija in namestitev osebnih računalnikov in zaslonov za obdobje 36 mesecev« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Acord-92, d. o. o., Ljubljana, Stegne 13, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa odvetnica Klara Kunovar, Šmartinska cesta 53, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika in pooblaščenega naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 31. 7. 2017

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o izbiri strank okvirnega sporazuma in naročnikova odločitev o oddaji posameznega naročila na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma do ponovnega odpiranja konkurence za sklope 1, 2, 4, 6, 7, 9, 11, 12, 14, 16, 17 in 18, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. 4301-12/2016/149 z dne 9. 5. 2017.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 2.702,34 EUR, v 15 dneh od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 14. 9. 2016 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 20. 9. 2016, pod št. objave JN005641/2016-B01, in 21. 9. 2016 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2016/S 182-326367. Naročnik javno naročilo blaga, ki ga je razdelil na 22 sklopov, oddaja po odprtem postopku z namenom sklenitve okvirnega sporazuma.

Naročnik je z dokumentom »Odločitev o oddaji naročila«, št. 4301-12/2016/99 z dne 9. 1. 2017, ponudnike med drugim obvestil, da bo v sklopih 1, 2, 4, 5, 6, 7, 9, 10, 11, 12, 14, 15, 16, 17 in 18 sklenil okvirni sporazum s ponudniki LANCom, d.o.o., Maribor, Marand Inženiring, d.o.o., Ljubljana, SRC, sistemske integracije, d.o.o., Ljubljana in Unistar LC, d.o.o., Ljubljana, ponudbi vlagatelja in ponudnika Comparex, d.o.o., Ljubljana, pa izloči kot nedopustni. Zoper navedeno odločitev sta vlagatelj in ponudnik Comparex, d.o.o., vložila zahtevka za revizijo. Naročnik je zahtevek za revizijo vlagatelja zoper odločitev za sklope 1, 2, 4, 6, 7, 9, 11, 12, 14, 16 in 18 zavrnil, zoper odločitev za sklop 17 pa ugodil, zahtevek za revizijo ponudnika Comparex, d.o.o., pa zavrnil v celoti. Državna revizijska komisija je s sklepom št. 018-033/2017-9 z dne 24. 4. 2017 vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev naročnika v sklopih 1, 2, 4, 6, 7, 9, 11, 12, 14, 16 in 18, zahtevek za revizijo vlagatelja Comparex, d.o.o., pa zavrnila.

Naročnik je z dokumentom »Odločitev o oddaji naročila«, št. 4301-12/2016/149 z dne 9. 5. 2017 (objavljenim dne 16. 5. 2017 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005641/2016-ODL03), ponudnike med drugim obvestil, da bo (krovni) okvirni sporazum sklenil s ponudniki, navedenimi po posameznih sklopih, javno naročilo v posameznem sklopu pa do ponovnega odpiranja konkurence oddal najugodnejšemu ponudniku v posameznem sklopu. V nadaljevanju je naročnik navedel, da se kot nedopustna (med drugim) izloči vlagateljeva ponudba za sklope 1, 2, 4, 6, 7, 9, 11, 12, 14, 16, 17 in 18. Kot razlog naročnik navaja, da vlagatelj ni izkazal izpolnjevanja tehnične zahteve glede glasnosti ponujenih dveh modelov osebnih računalnikov. Naročnik še pojasnjuje, da je vlagatelj predložil lastno izjavo, da se ponujena modela računalnikov razlikujeta od preskusnega vzorca, na osnovi katerega so bili izdelani in izdani priloženi certifikati SIQ o ustreznosti. Iz priloženega poročila SIQ tako ni razvidno, da gre za test ponujenih proizvodov/računalnikov, ampak je navedena le splošna oznaka modelov. Priloženi sta bili zgolj 2 od 7 strani testnega poročila, iz katerih je razvidno, da je bil testiran zgolj en računalnik, ne pa tudi kateri (oznaka). Iz poročila SIQ prav tako izhaja, da se rezultati nanašajo izključno na testirani model računalnika, pri čemer ni razvidno, za kateri računalnik je bil test SIQ opravljen.

Vlagatelj je dne 26. 5. 2017 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga, naj naročnik ali Državna revizijska komisija v celoti razveljavi predmetni postopek javnega naročanja, oziroma podredno, naj razveljavi odločitev naročnika glede izpodbijanih sklopov 1, 2, 4, 6, 7, 9, 11, 12, 14, 16, 17 in 18. Predlaga tudi vračilo preplačane takse, ki jo je sicer iz previdnosti plačal v skladu z (napačnim) pravnim poukom v izpodbijani odločitvi, ter povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva. Naročnikovo obrazložitev izpodbijane odločitve vlagatelj označuje kot zavajajočo in neutemeljeno. Meni, da je za sporne sklope oddal ponudbo, ki je v celoti skladna z zahtevami iz razpisne dokumentacije, pri čemer v polnosti izpolnjuje vse tehnične zahteve. Ker je že v osnovni ponudbi jasno in nedvoumno izkazal izpolnjevanje pogoja glede glasnosti osebnih računalnikov, naročnik niti ni imel pravne ali dejanske osnove za poziv na dopolnitev oziroma pojasnilo ponudbe v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje te tehnične zahteve. Vlagatelj meni, da je bil neenakopravno obravnavan, saj je naročnik pri preostalih ponudnikih navkljub dejstvu, da se ponudbena dokumentacija vlagatelja vsebinsko prav v ničemer ni razlikovala od dokumentacije, ki so jo predložili drugi ponudniki, vsebino teh ponudb brez kakršnegakoli pozivanja štel za ustrezno, vlagatelja pa je dvakrat pozival na dopolnitev ponudbe ter njegovo ponudbo nato navkljub istovrstni oz. celo boljši vsebini in kvaliteti dokazil izločil kot nedopustno. S strani drugih ponudnikov predložena dokazila naj bi se nanašala na družino proizvodov in ne na točno določen tip računalnika (kot v primeru vlagateljevih deklaracij). Vlagatelj še dodaja, da je v okviru predhodnih javnih naročil naročniku dostavil že 3.096 kosov opreme iste družine, kot jo sedaj ponuja, zaradi česar je bil naročnik seznanjen z dejstvom, da ponujeni produkti v celoti izpolnjujejo vse tehnične zahteve, saj mu sicer prejšnjega javnega naročila ne bi smel oddati. V zvezi s predloženimi dokazili neodvisne institucije SIQ vlagatelj pojasnjuje, da ponujena računalnika izvirata iz družine izdelkov i300/2016 (na katero so se nanašala dokazila), pri čemer je ta podatek tudi javno objavljen. Pri testiranju skladno s standardom SIST EN ISO 7779 se testira najzmogljivejša konfiguracija komponent, ki je po enostavni tehnični logiki tudi najbolj glasna. Še pomembneje naj bi bilo, da so v ponujeni družini (i300/2016) prav vsi gibljivi deli v računalnikih, ki so predmet testiranja (ventilatorji, trdi disk), v vseh konfiguracijah enaki. Vlagatelj zaključuje, da naročnik v okviru razpisne dokumentacije ni izrecno zahteval predložitve certifikata o izpolnjevanju zahteve po glasnosti in tudi noben od preostalih ponudnikov (za razliko od vlagatelja) ni predložil certifikata neodvisne institucije, ki bi dokazoval izpolnjevanje zahteve, temveč so predložili zgolj lastne izjave, ki pa jih je naročnik za razliko od vlagateljeve brez pomislekov sprejel kot verodostojne.

Ponudnika Unistar LC d.o.o., Ljubljana in LANCom d.o.o., Maribor sta se z vlogama z dne 30. 5. 2017 in 2. 6. 2017 izjasnila o navedbah vlagatelja, navedla, zakaj navedbe vlagatelja niso utemeljene, in predlagala, da se zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen.

Naročnik je s sklepom, št. 4301-12/2016/179 z dne 14. 6. 2017, vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil. Kot nepravilno in zavajajoče označuje zavzemanje vlagatelja, da naj bi bilo o vprašanju, ali vlagatelj izpolnjuje zahteve naročnika, že odločeno s strani Državne revizijske komisije, v zvezi s čimer vlagatelj očita neupoštevanje njenih odločitev. Kot neutemeljeno označuje sklicevanje vlagatelja na priznano sposobnost v drugem pravnomočno končanem postopku javnega naročanja. Poudarja, da vlagatelj zgolj z izpolnitvijo obrazca »Konfiguracija« ni izkazal izpolnjevanja zahtev ter da ni predložil zahtevanih potrdil ali dokazil, iz katerih bi bilo jasno razvidno izpolnjevanje tehničnih zahtev za vsakega od ponujenih računalnikov. Naročnik meni, da lastna izjava v obrazcu in lastni reklamni katalog vlagatelja ne zadoščata za preveritev obstoja in vsebine podatkov ter navedb ponudnika v smislu drugega odstavka 89. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3). Naročnik še pojasnjuje, da je vlagatelj po pozivu poleg nepopolnih potrdil SIQ Ljubljana o opravljenih testiranjih (oz. zgolj posameznih izsekov poročil), iz katerih ni mogoče ugotoviti konfiguracije testiranih računalnikov, predložil še lastno izjavo, v kateri izjavlja, da se ponujeni osebni računalniki razlikujejo od testnega vzorca, na osnovi katerega so bili izdelani certifikati o ustreznosti. Zaradi nejasnosti je nato povsem utemeljeno zahteval še dodatna pojasnila, vendar iz predloženih dokazil še vedno ne izhaja, na kateri model računalnika konkretno se dokazilo nanaša. Vlagatelj po oceni naročnika ni dokazal navedb o tem, da je bil testiran računalnik v najzmogljivejši konfiguraciji, niti ne pavšalnih navedb o tem, da potrdilo SIQ velja za vse šibkejše konfiguracije – iz predloženih potrdil SIQ naj bi izhajalo ravno nasprotno. Naročnik izpostavlja, da je vlagatelj v dopolnitvi svoje ponudbe z dne 25. 11. 2016 dejansko spremenil svojo prvotno ponudbo v tehničnih specifikacijah (pri enem od ponujenih računalnikov v delu, ki se nanaša na grafično kartico ter trdi disk, pri obeh ponujenih računalnikih pa glede lastnosti »upravljanje«), taka bistvena sprememba pa ima brez dvoma vpliv tudi na verodostojnost pred tem predloženih certifikatov o izvedenih testiranjih. Naročnik končno zavrača še očitek o neenakopravni obravnavi ponudnikov v fazi pozivanja k pojasnilom in dopolnitvam ponudb; zatrjuje, da izbrani ponudniki v posameznih sklopih niso priložili istovrstnih dokazil kot vlagatelj, pač pa so za vsak posamezen tip ponujenega računalnika predložili zahtevana ustrezna dokazila (certifikate »THE ECO DECLARATION«, kot neodvisne institucije), iz katerih izhaja, da je pooblaščeni organ izvedel testiranje glasnosti vsakega posameznega računalnika, ki je predmet ponudbe. Tiste ponudnike, ki so izpolnjevanje pogoja uveljavljali zgolj z lastno izjavo na obrazcu »Konfiguracija«, pa je pozval k dopolnitvi – enako kot vlagatelja.

Naročnik je kot prilogo dopisu, št. 4301-12/2016/183 z dne 15. 6. 2017, Državni revizijski komisiji posredoval zahtevek za revizijo in dokumentacijo.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 3. 7. 2017 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Navedbe naročnika v celoti prereka. Meni, da naročnik v odločitvi nedopustno navaja nove vsebinske razloge glede dopustnosti njegove ponudbe, v postopku pravnega varstva pa naj bi omejeval vlagateljevo pravico do pravnega varstva in kršil načelo kontradiktornosti, saj mu ni posredoval nobenega od (za naročnika) ključnih dokazil, na katera se sklicuje v odločitvi o zahtevku za revizijo (mnenj SIQ Ljubljana, izjav »THE ECO DECLARATION« konkurenčnih ponudnikov itd.). Meni, da razpisna dokumentacija ni vsebovala točne opredelitve vrste zahtevanega dokazila, še posebej ne v obliki deklaracije »THE ECO DECLARATION«, kot to skuša zdaj prikazati naročnik. Posledično bi moral naročnik sprejeti vlagateljeva dokazila iz osnovne ponudbe kot »drugo ustrezno dokazilo […]«. Vlagatelj dodaja, da dokazilo »THE ECO DECLARATION«, ki so ga v svojih ponudbah predložili ostali ponudniki, predstavlja zgolj in samo lastno deklaracijo (torej lastno izjavo) proizvajalca opreme, pri čemer nikakor ne gre za certifikat ali drugo dokazilo neodvisne institucije, kot to zmotno in zavajajoče navaja naročnik. Še dodatno, te deklaracije se nanašajo na družino izdelkov in ne na točno določen tip računalnika (kot je to primer pri vsebinsko sicer enakovrednih deklaracijah, ki ju je v svoji ponudbi predložil vlagatelj). Izrecno še poudarja, da računalniki, ponujeni v prejšnjem postopku oddaje javnega naročila (model MT300-Q87), spadajo v družino i300/2016. Naročnikovo argumentacijo glede neustreznih dokazil SIQ in morebitne nejasnosti le-teh označuje za neutemeljeno – kot plod nedopustne lastne razlage naročnika, ki ne temelji na izhodiščih standarda in dejanskega stanja tehnike. Naročnik naj bi arbitrarno spregledal navedbe družbe SIQ Ljubljana, »da je pri hrupu tako, da vplivajo vrteči deli«, ki neposredno potrjujejo vlagateljeve navedbe iz zahtevka za revizijo, da so v ponujeni družini (i300/2016) prav vsi gibljivi deli v računalnikih, ki so predmet testiranja (tj. ventilatorji, trdi diski), v vseh konfiguracijah enaki. Pojasnjuje, da se pri izdelavi računalnikov uporabljajo komponente istih proizvodnih (tehničnih) specifikacij, ki pa jih izdelujejo različna podjetja, kar pa ne vpliva tehnične karakteristike ponujene opreme, ki jih je zahteval naročnik.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, izbranih ponudnikov LANCom, d.o.o., Maribor in SRC, sistemske integracije, d.o.o., Ljubljana ter naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, v primerjavi z navedbami iz obrazložitve odločitve o oddaji naročila navaja še dodaten (nov) razlog v prid utemeljitve izključitve vlagatelja iz postopka oddaje javnega naročila – naročnik namreč vlagatelju dodatno očita, da je z dopolnitvijo ponudbe nedopustno in v nasprotju z ZJN-3 spremenil svojo prvotno ponudbo v tehničnih specifikacijah (npr. glede grafične kartice, stikala za detekcijo vdora itd.).

Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, je namen odločitve o oddaji naročila predvsem seznanitev ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Od naročnika se pričakuje, da v primeru zavrnitve posamezne ponudbe oz. izključitve gospodarskega subjekta navede razloge za svojo odločitev, ki temeljijo na ustrezni dejanski in pravni podlagi. Pri tem ni nujno, da je obrazložitev vseobsežna, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve, da lahko zaščitijo svoj položaj in preverijo, ali je odločitev o (ne)oddaji naročila zakonita ali ne. Taka obveznost naročnika izhaja iz splošnih načel pravnega varstva v postopkih javnega naročanja, predvsem iz načela hitrosti in učinkovitosti pravnega varstva (9. člen ZPVPJN) in načela dostopnosti do pravnega varstva (10. člen ZPVPJN). Učinkovito pravno varstvo v postopkih oddaje javnih naročil je namreč lahko zagotovljeno le, če ima ponudnik možnost v predrevizijskem postopku izpodbijati vse naročnikove ugotovitve, ki se nanašajo na nedopustnost njegove ponudbe. Ker vlagatelj v postopku pravnega varstva po tem, ko naročnik že odloči o njegovem zahtevku za revizijo, (praviloma) ne sme navajati novih kršitev (peti odstavek 29. člena ZPVPJN), tudi naročnik v sklepu, s katerim odloči o zahtevku za revizijo, ne sme navajati novih razlogov za nedopustnost vlagateljeve ponudbe, ki jih ni navedel že v odločitvi o oddaji javnega naročila, saj bi bil vlagatelj s tem onemogočen v možnosti uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva. Kot že navedeno, mora naročnik vse morebitne razloge za zavrnitev ponudbe oz. izključitev ponudnika navesti že v odločitvi o oddaji javnega naročila. V konkretnem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo navaja še dodaten razlog za nedopustnost vlagateljeve ponudbe oz. izključitev vlagatelja iz postopka oddaje naročila. Teh navedb naročnika pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za revizijo ni mogoče upoštevati, saj ne morejo predstavljati dopustnih argumentov v prid naročnikove odločitve.

Med strankama je sicer sporno, ali je naročnik upravičeno izključil vlagatelja iz postopka oddaje javnega naročila zaradi nedopustne ponudbe oz. iz razloga, ker ponudba vlagatelja ne izpolnjuje tehničnih zahtev glede glasnosti ponujenih računalnikov, v tej zvezi pa tudi vprašanje (ne)enakopravne obravnave vlagatelja nasproti preostalim sodelujočim ponudnikom.

Naročnik je v 9. točki »Povabil[a] in navodil[a] gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe« (v nadaljevanju: Povabilo) določil, da dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila med drugim sestavljajo:
- »Tehnične specifikacije« (2. točka) in
- »obrazec konfiguracija za sklope 1 do 24« (10. točka).

Naročnik je pripravil prilogo »Tehnične specifikacije« (10 strani) in jo objavil kot priponko v formatu PDF, pri čemer je v njej navedel tehnične lastnosti blaga, za katerim povprašuje (opisi pod naslovi A, B C, D in E), in določil dokazila. Naročnik je v opisih pod naslovi A, B, C in D v eni izmed alinej med drugim določil zahtevo, ki jo določa 3. točka točke 4.1.2 priloge 4 Uredbe o zelenem javnem naročanju (Uradni list RS, št. 102/2011 s sprem.):
»Glasnost osebnega računalnika mora biti izmerjena v skladu s standardom SIST EN ISO 7779 in ne sme presegati 26 dB v času zapisovanja na trdi disk. Podatek mora biti označen z oznako LpAm v dB.«

kot dokazilo v zvezi s to zahtevo pa:
»Ponudnik mora k ponudbi priložiti potrdilo, da ima blago znak za okolje tipa I, ali ustrezno dokazilo, iz katerega izhaja, da blago izpolnjuje zahteve.«

Obrazec »Konfiguracija« je za sklope 1, 2, 4, 6, 7, 9, 11, 12, 14, 16, 17 in 18 sestavljen tako, da vsebuje tabelo z dvema stolpcema, pri čemer je naročnik v razdelke iz prvega stolpca vpisal podatke za »zahtevo iz tehničnih specifikacij«, ponudniki pa so morali v razdelke iz drugega stolpca vpisati podatke za »izpolnjevanje tehničnih zahtev in dokazilo (priloga tehničnih specifikacij stran…., spletni naslov…….)«.

Naročnik je v drugem odstavku 12. Povabila določil, da ponudbeno dokumentacijo med drugim sestavljajo:
- »izpolnjen obrazec "Konfiguracija za vsak prijavljen sklop opreme"« (3. točka) in
- »tehnična dokumentacija, katalogi oziroma ustrezni tehnični podatki za vse ponujene računalnike oz. zaslone, iz katerih je mogoče ugotoviti karakteristike in zahteve glede opreme, ki je opredeljena v tehničnih specifikacijah in ustrezna dokazila, iz katerih izhaja, da blago izpolnjuje zahteve« (4. točka).

Naročnik je v točki 12.2.2 Povabila in navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe določil:
»Kandidat mora v obrazec "Konfiguracija" za vsak prijavljen sklop opreme vpisati podatke o oznaki opreme, karakteristikah ponujene opreme v skladu s tehničnimi specifikacijami. Priloženi morajo biti katalogi oziroma ustrezni tehnični podatki za vse ponujene računalnike oz. zaslone, iz katerih je mogoče ugotoviti karakteristike in zahteve glede opreme, ki je opredeljena v tehničnih specifikacijah.«

Za tabelo iz obrazcev »Konfiguracija« za sklope 1, 2, 4, 6, 7, 9, 11, 12, 14, 16, 17 in 18 se nahaja besedilo:
»V nadaljevanju prilagamo zahtevane dokumente, ki dokazujejo in dodatno pojasnjujejo specifikacijo opisanega modela. Za vsako zahtevo iz tehničnih specifikacij mora biti iz priloženih specifikacij (navedite stran) oz. navedenega spletnega naslova za ponujen model jasno razvidno izpolnjevanje tehničnih zahtev.«

Državna revizijska komisija je vpogledala v ponudbo vlagatelja, ki ji jo je naročnik odstopil v elektronski obliki (na zgoščenki), in ugotovila, da je vlagatelj med drugim predložil izpolnjene obrazce »Konfiguracija« za sklope 1, 2, 4, 6, 7, 9, 11, 12, 14, 16, 17 in 18, pri čemer je na vseh obrazcih (za vse od navedenih sklopov) v zvezi z zahtevo glede glasnosti računalnikov navedel, da to zahtevo izpolnjuje (navedba »da«), ni pa navedel dokazila, iz katerega bi bilo izpolnjevanje te zahteve razvidno. Kot je Državna revizijska komisija navedla že v sklepu št. 018-033/2017-9, s katerim je odločila o prejšnjem zahtevku za revizijo vlagatelja, je vlagatelj v ponudbi sicer predložil posamezna dokazila, s katerimi je dokazoval tehnične lastnosti blaga. Vendar pa ni mogoče soglašati z vlagateljevimi navedbami iz (tokratnega) zahtevka za revizijo v tem, da je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-033/2017-9 potrdila, da je iz teh dokazil »mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti karakteristike in zahteve glede opreme, ki je opredeljena v tehničnih specifikacijah«. Državna revizijska komisija se v tem sklepu namreč ni opredeljevala niti do vprašanja, ali so predložena vsa zahtevana dokazila, niti do vsebine teh (predloženih) posameznih dokazil. V tem smislu naročniku ni mogoče soglašati z vlagateljevim pomislekom o tem, da naročnik pri izdaji izpodbijane odločitve ni upošteval odločitve Državne revizijske komisije v sklepu št. 018-033/2017-9.

V zvezi z računalniki, ponujenimi v spornih sklopih, je vlagatelj kot dokazila za izpolnjevanje tehničnih zahtev predložil dva prospekta oz. kataloga računalnikov »PCplus MT300-Q170« in »PCplus MT300-C236«, v katerih je za oba računalnika kot glasnost v času zapisovanja na trdi disk, izmerjena v skladu s standardom SIST EN ISO 777922, navedena vrednost »22 LpAm v (dB)«.

Naročnikovo ravnanje v zvezi z vlagateljevo ponudbo je potrebno presojati ob upoštevanju določil prvega odstavka 89. člena ZJN-3, skladno s katerim naročnik odda javno naročilo na podlagi meril ob upoštevanju določb 84., 85. in 86. člena ZJN-3 po tem, ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena tega zakona in
b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena tega zakona in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter izpolnjuje pravila in merila iz 82. in 83. člena tega zakona, če so bila določena.

Naročnik mora v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZJN-3 pred oddajo javnega naročila preveriti obstoj in vsebino podatkov oziroma drugih navedb iz ponudbe ponudnika, kateremu se je odločil oddati javno naročilo. Če ob tem ugotovi, da so informacije ali dokumentacija, ki jih morajo predložiti gospodarski subjekti, nepopolne ali napačne oziroma če posamezni dokumenti manjkajo, lahko naročnik v skladu s petim odstavkom 89. člena ZJN-3 zahteva, da gospodarski subjekti v ustreznem roku predložijo manjkajoče dokumente ali dopolnijo, popravijo ali pojasnijo ustrezne informacije ali dokumentacijo, pod pogojem, da je takšna zahteva popolnoma skladna z načeloma enake obravnave in transparentnosti. Naročnik od gospodarskega subjekta zahteva dopolnitev, popravek, spremembo ali pojasnilo njegove ponudbe le, kadar določenega dejstva ne more preveriti sam. Predložitev manjkajočega dokumenta ali dopolnitev, popravek ali pojasnilo informacije ali dokumentacije se lahko nanaša izključno na takšne elemente ponudbe, katerih obstoj je pred iztekom roka, določenega za predložitev prijave ali ponudbe, mogoče objektivno preveriti. Če gospodarski subjekt ne predloži manjkajočega dokumenta ali ne dopolni, popravi ali pojasni ustrezne informacije ali dokumentacije, mora naročnik gospodarski subjekt izključiti. Ponudnik v skladu s šestim odstavkom 89. člena ZJN-3 (razen kadar gre za popravek ali dopolnitev očitne napake, če zaradi tega popravka ali dopolnitve ni dejansko predlagana nova ponudba) ne sme dopolnjevati ali popravljati svoje cene brez DDV na enoto, vrednosti postavke brez DDV, skupne vrednosti ponudbe brez DDV, razen kadar se skupna vrednost spremeni v skladu s sedmim odstavkom 89. člena ZJN-3 (odprava računske napake), in ponudbe v okviru meril, tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, tistih elementov ponudbe, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na drugačno razvrstitev njegove ponudbe glede na preostale ponudbe, ki jih je naročnik prejel v postopku javnega naročanja.

Skladno z načelom enakopravne obravnave ponudnikov iz 7. člena ZJN-3 mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Ob tem mora naročnik zagotoviti, da sam ne ustvarja okoliščin, ki bi pomenile diskriminacijo nekaterih ponudnikov.

Državna revizijska komisija je iz dokumentacije, ki ji jo je posredoval naročnik, ugotovila, da sta naročnik in vlagatelj v fazi po poteku roka za predložitev ponudb (28. 10. 2016, do 10. ure; točka IV.2.2 objav) dvakrat komunicirala, pri čemer se je naročnik opiral na institute iz petega odstavka 89. člena ZJN-3. Naročnik je tako najprej vlagatelja z dopisom št. 4301-12/2016/73 z dne 9. 11. 2016, pozval (med drugim) na pojasnilo in dopolnitev ponudbe v zvezi z tehnično zahtevo o glasnosti računalnika pri zapisovanju na trdi disk (»[z]a izpolnjevanje splošnih pogojev iz tehničnih specifikacij za sklope 1, 2, 4, 6, 7, 9, 11, 12, 14, 16, 17 in 18 prosimo za pojasnilo in dokazila (THE ECO DECLARATION ali drugo ustrezno dokazilo), kako je izpolnjena zahteva, da glasnost osebnega računalnika, ki mora biti izmerjena v skladu s standardom SIST EN ISO 7779 ne presega 26 dB v času zapisovanja na disk. Podatek mora biti označen z oznako LKpAm v dB.«). Naročnik je po prejemu vlagateljevega odgovora (elektronskega sporočila) z dne 15. 11. 2016 vlagatelju poslal še dopis št. 4301-12/2016/85 z dne 21. 11. 2016 in mu zastavil sedem vprašanj, pri čemer se je eno od njih ponovno nanašalo na tehnično zahtevo o glasnosti računalnika (»[…] Prosimo za dokazilo da rezultati priloženih SIQ Test reporta za Typ referene i300/2016 izpolnjujejo zahteve za oba navedena modela z vsemi vrstami procesorjev.«), nanj pa je vlagatelj odgovoril z elektronskim sporočilom z dne 25. 11. 2016 in mu predložil posamezne priloge.

Na podlagi navedenega je potrebno ugotoviti, da je naročnik očitno štel, da so v vlagateljevi ponudbi podane nejasnosti (pomanjkljivosti) glede izpolnjevanja tehničnih zahtev predmeta javnega naročila, in ga pozval na pojasnila oz. dopolnitev ponudbe, iz katere bo razvidno izpolnjevanje postavljenih tehničnih zahtev oz. nekatere konkretne lastnosti opreme. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik vlagatelja pozval na pojasnilo oz. dopolnitev v enakih okoliščinah in glede enakih podatkov, v zvezi s katerimi je (v nasprotju z njegovim ravnanjem s ponudbo vlagatelja) brez kakršnihkoli pozivov na dopolnitev ali pojasnilo kot dopustne obravnaval ponudbe ponudnikov, glede katerih je v izpodbijani odločitvi navedel, da bo z njimi sklenil okvirni sporazum. Ni namreč mogoče soglašati z naročnikom v tem, da izbrani ponudniki niso predložili istovrstnih dokazil kot vlagatelj. Vpogled v ponudbe izbranih ponudnikov sicer potrjuje navedbe naročnika, da je večina – pet od šestih – izbranih ponudnikov v izpodbijanih sklopih kot dokazilo za izpolnjevanje sporne zahteve predložila dokumente »Product environmental attributes – THE ECO DECLARATION« (v nadaljevanju: »THE ECO DECLARATION«), vendar pa ni mogoče soglašati z naročnikom v tem, da te izjave predstavljajo certifikate neodvisne institucije. Gre namreč za izjave proizvajalcev ponujenega blaga o okoljskih lastnostih opreme (tj. v relevantnem delu za izjave o tem, kolikšna je glasnost osebnega računalnika v času zapisovanja na trdi disk). V tem smislu zato »THE ECO DECLARATION« ne predstavlja potrdila, da ima blago znak za okolje tipa I, kot prvega od taksativno določenih dokazil za izkazovanje sporne zahteve. Uredba o zelenem javnem naročanju v 4. točki 3. člena znak za okolje tipa I namreč opredeljuje kot prostovoljno okoljsko oznako, ki označuje okoljske prednosti določenega blaga, storitve ali gradnje. Merila za pridobitev okoljskega znaka tipa I temeljijo na proučitvi vpliva blaga, storitve ali gradnje na okolje v njihovi življenjski dobi in na evropskih, mednarodnih ali slovenskih okoljskih standardih. Podeljuje ga državni ali regionalni organ ali neodvisna institucija, ki je bila v skladu s standardom SIST EN 45011 ali Vodnikom ISO 65 (Splošne zahteve za organe, ki izvajajo sisteme potrjevanja proizvodov) akreditirana za potrditev uporabe določenega okoljskega znaka tipa I.

V ponudbah izbranih ponudnikov predložene izjave »THE ECO DECLARATION« torej lahko predstavljajo kvečjemu »drugo ustrezno dokazilo«, kot drugo izmed (v dokumentaciji v zvezi z oddaji javnega naročila) taksativno določenih možnih dokazil za izkazovanje zahteve glede glasnosti osebnih računalnikov. Enako velja tudi v primeru vlagateljeve ponudbe, ki je v zvezi z navedbo o izpolnjevanju zahtev v zvezi z glasnostjo računalnikov (na obrazcih »Konfiguracija«) kot dokaz za izkazovanje teh zahtev v ponudbi predložil lastne kataloge oz. prospekte ponujene opreme. Pri tem med strankama ni sporno, da je proizvajalec ponujenih računalnikov vlagatelj. Državna revizijska komisija na tem mestu pritrjuje vlagatelju tudi v tem, da naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni posebej opredelil izjave »THE ECO DECLARATION« kot dokazila, ki bi ga (že vnaprej) štel kot drugo ustrezno dokazilo.

Iz v tem sklepu že izpostavljenega načela enakopravne obravnave ponudnikov izhaja, da se primerljive situacije ne smejo obravnavati različno in da se različne situacije ne smejo obravnavajo enako, razen če je takšna obravnava objektivno utemeljena. Naročnik mora predmetno načelo spoštovati v vseh fazah postopka oddaje javnega naročila. To pomeni, da tudi v postopku ocenjevanja in pregledovanja ponudb ne sme ustvarjati okoliščin, ki bi pomenile kakršnokoli diskriminacijo ponudnikov, ki ni objektivno utemeljena.

V konkretnem primeru je bil vlagatelj v razmerju do drugih (izbranih) ponudnikov v predmetnem postopku oddaje javnega naročila obravnavan neenakopravno. Naročnik je namreč izjave proizvajalcev računalnikov v ponudbah drugih ponudnikov štel kot (druga) ustrezna dokazila za izkazovanje sporne zahteve glede glasnosti računalnikov, prav tako lastne izjave proizvajalca ponujenih računalnikov (tj. vlagatelja) v vlagateljevi ponudbi pa brez utemeljenega razloga štel kot nezadostne in neustrezne ter na tej podlagi (izključno) vlagatelja pozival na pojasnila in dopolnitev ponudbe. Pri tem iz postopkovne dokumentacije oz. argumentacije naročnika ne izhajajo razlogi, ki bi takšno neenakopravno obravnavo kakorkoli objektivno utemeljevali – kot že pojasnjeno, na to ne more vplivati naročnikovo zmotno zatrjevanje, da izjave »THE ECO DECLARATION« predstavljajo certifikat neodvisne institucije in kar naj bi predstavljalo bistveno razliko glede na vsebino vlagateljeve ponudbe. Naročnik od drugih izbranih ponudnikov ni zahteval dokazil neodvisnih institucij, za katera v postopku pravnega varstva navaja, da so lahko edino ustrezna dokazila glede na zahteve dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

Na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila pri obravnavi prispelih ponudb ravnal v nasprotju s temeljnim načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3), nezakonita pa je posledično tudi na podlagi tako izvedene obravnave izdana izpodbijana odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila.

Ker že navedena ugotovitev narekuje ugoditev vlagateljevemu revizijskemu zahtevku in razveljavitev odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila, Državna revizijska komisija ni vsebinsko obravnavala ostalih zatrjevanj vlagatelja, ki se nanašajo na ustreznost (po pozivu na dopolnitev oz. pojasnila) predloženih dokazil in posledično dopustnost ponudbe. Presojo dopustnosti vlagateljeve ponudbe je namreč mogoče izvesti zgolj ob izhodiščih enakopravne obravnave ponudnikov, ki pa v konkretnem postopku (kot ugotovljeno) ni bila zagotovljena.

Državna revizijska komisija je zato, v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o izbiri strank okvirnega sporazuma in naročnikovo odločitev o oddaji posameznega naročila na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma do ponovnega odpiranja konkurence za izpodbijane sklope, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. 4301-12/2016/149 z dne 9. 5. 2017. Državna revizijska komisija ni razveljavila celotnega postopka oddaje javnega naročila za izpodbijane sklope, kot je to (primarno) predlagal vlagatelj, saj za odpravo ugotovljenih kršitev naročnika, ki vplivajo na vlagateljev položaj v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, zadošča že razveljavitev odločitve z dne 9. 5. 2017.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN mora Državna revizijska komisija dati naročniku napotke v delu, v katerem je razveljavila postopek oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija naročnika napotuje, da predmetni postopek zaključi na enega izmed načinov, ki ga omogoča ZJN-3, pri tem pa zagotovi spoštovanje načela enakopravne obravnave ponudnikov.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in vlogi z dne 4. 7. 2017 zahteval povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva – za stroške odvetniškega zastopanja in za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa), vse povečano za 22% DDV, ter za strošek plačane takse.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija je vlagatelju (upoštevaje zlasti 70. člen ZPVPJN), ob upoštevanju okoliščin primera, priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek odvetniških storitev za sestavo zahtevka za revizijo v višini 3.000 točk (prva točka tar. št. 40 Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 1.679,94 EUR;
- izdatke v pavšalnem znesku v višini 40 točk (in sicer 2 % od 1.000 točk ter 1 % od 2.000 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife (ker vlagatelj v postopku pravnega varstva ni specificiral in izkazal dejanskih materialnih stroškov oziroma izdatkov v dejanski višini je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala izdatke v pavšalnem znesku), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 22,40 EUR;
- strošek plačane takse za zahtevek za revizijo v višini 1.000,00 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 2.702,34 EUR. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala priglašenega stroška odvetniške storitve za opredelitev do navedb naročnika, saj v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN, v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife). Navedbe v vlogi z dne 4. 7. 2017 niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


Pri predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo je Državna revizijska komisija ugotovila, da je vlagatelj zaradi napačnega pravnega pouka naročnika preplačal zakonsko določeno višino takse za vložitev zahtevka za revizijo – vlagatelj je namreč plačal 25.000,00 EUR takse. Čeprav je naročnik v dokumentu »Odločitev o oddaji naročila«, št. 4301-12/2016/149 z dne 9. 5. 2017, upoštevajoč enajsti odstavek 90. člena ZJN-3 navedel pravni pouk in ponudnike poučil o plačilu takse v smislu prve povedi iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik s tem dokumentom ponudnike obvestil o sklenitvi okvirnega sporazuma in o oddaji posameznega naročila za prvo obdobje. Za primer sklenitve okvirnega sporazuma se taksa določi ob upoštevanju 76. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 (Uradni list RS, št. 80/2016 in 33/2017) in znaša 1.000,00 EUR (prim. npr. zadevo št. 018-234/2016 in 018-033/2017). Tolikšen pa je tudi znesek takse v primeru oddaje posameznega naročila na podlagi okvirnega sporazuma (druga alineja tretjega odstavka 71. člena ZPVPJN), zato bi vlagatelj moral plačati takso v višini 1.000,00 EUR. Navedeno pomeni, da je vlagatelj takso preplačal za 24.000,00 EUR, zato bo Državna revizijska komisija na podlagi 2. alineje četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN ministrstvu, pristojnemu za finance, naložila vračilo preveč plačane takse.


V Ljubljani, 31. 7. 2017

Predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.
predsednik Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Klara Kunovar – odvetnica, Šmartinska cesta 53, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana,
- LANCom, d.o.o., Tržaška cesta 63, 2000 Maribor,
- Marand Inženiring, d.o.o., Koprska ulica 100, 1000 Ljubljana,
- SRC, sistemske integracije, d.o.o., Tržaška cesta 116, 1000 Ljubljana,
- Unistar LC, d.o.o., Litostrojska ulica 56, 1000 Ljubljana,
- GORENJE, d.d., Partizanska cesta 12, 3320 Velenje,
- COMPAREX, d.o.o., Šmartinska cesta 53, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

V vednost:
- finančna služba, tu.

Natisni stran