018-047/2017 Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo
Številka: 018-047/2017-7Datum sprejema: 27. 3. 2017
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh in mag. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nadgradnja SV naprav na odsekih železniške proge Zidani Most - Šentilj« in na podlagi zahtevkov za revizijo družbe GH Holding d.d., Letališka cesta 27, Ljubljana (v nadaljevanju: prvi vlagatelj) in družbe Thales Transportation Systems Gmbh, Thalesplatz 1, Ditzingen, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Fabiani, Petrovič, Jeraj, Rejc d.o.o., Bleiweisova cesta 30, Ljubljana (v nadaljevanju: drugi vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Tržaška cesta 19, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 27.03.2017
odločila:
1. Obravnavanje zahtevkov za revizijo prvega vlagatelja in drugega vlagatelja se združi v en revizijski postopek.
2. Zahtevku za revizijo prvega vlagatelja se ugodi tako, da se naročniku naloži odprava kršitve na način, da:
- preko Portala javnih naročil seznani gospodarske subjekte z vsemi vprašanji (in odgovori nanje), ki so bila postavljena družbi SŽ Infrastruktura d.o.o., Kolodvorska 11, Ljubljana.
V preostalem se zahtevek za revizijo prvega vlagatelja zavrne kot neutemeljen.
3. Zahtevek za revizijo drugega vlagatelja se zavrne kot neutemeljen.
4. Naročnik je dolžan prvemu vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 350,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva prvega vlagatelja se zavrne.
5. Zahteva drugega vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne kot neutemeljena.
Obrazložitev:
O b r a z l o ž i t e v:
Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu dne 31.10.2016 objavil na Portalu javnih naročil, pod številko objave JN 006938/2016-B01.
Zoper razpisno dokumentacijo je prvi vlagatelj dne 06.02.2017 vložil zahtevek za revizijo. Prvi vlagatelj predlaga razveljavitev celotnega postopka oddaje javnega naročila, oziroma podredno, razveljavitev vseh spornih delov razpisne dokumentacije, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pravnega varstva, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Prvi vlagatelj najprej oporeka zahtevi naročnika (iz točke 5.4 Knjige 3), v skladu s katero se je dolžan priklopiti na obstoječ sistem centra vodenja prometa - Iltis proizvajalca Siemens. Za naveden priklop je potrebno izdelati vmesnik za povezavo s centrom vodenja prometa. Razvoj in izdelava takšnega vmesnika pa postavlja ponudnika Siemens v privilegiran položaj. Naročnik namreč zahteva, da morajo ponudniki razviti vmesnik, ki bo kompatibilen s tehničnimi specifikacijami proizvajalca Siemens, pri čemer morajo predložiti tudi neodvisno izvedeniško mnenje, iz katerega bo razvidno, da je vmesnik skladen z naročnikovimi zahtevami. Naročnik je s sporno zahtevo kršil temeljna načela javnega naročanja, iz naslednjih razlogov: 1) Naročnik dopušča le eno tehnično rešitev. 2) Zahteva naročnika ni objektivno povezana s predmetom, saj razpisna dokumentacija določa, da s tem javnim naročilom ni predvidena priključitev dotičnih postaj na sistem Iltis oziroma na obstoječi sistem centra vodenja prometa CVP Maribor. 3) Tudi v primeru, če je razvoj spornega vmesnika nujno potreben, je zahteva preuranjena, saj priključitev na obstoječi sistem vodenja prometa ni predvidena. Zato bi moral naročnik razvoj vmesnika izločiti iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila in ga voditi ločeno. Prvi vlagatelj še opozarja, da je mogoče sporno zahtevo ovreči tudi iz razloga, ker v enem centru vodenja prometa, ki pokriva vodenja prometa na več progah (CVP Postojna), že obstajata dve tehnologiji, dveh različnih proizvajalcev. Vse potrebne povezave za varno in zanesljivo odvijanje prometa med progama so zagotovljene z enostavnim vmesnikom, kar je tudi praksa železniških uprav pri ostalih parcialnih projektih modernizacije železniške infrastrukture. Vlagatelj nadalje oporeka naročnikovi zahtevi iz točk 5.5.5.b, 5.6.5.b, 5.7.5.b in 5.9.5.b Knjige 3, v skladu s katero mora biti diagnostični sistem izveden in priključen z vzdrževalnim delovnim mestom v CVP Maribor, skladno z zahtevami dokumenta Funkcionalne zahteve za signalno varnostne naprave, pri čemer zahteve ustrezajo karakteristikam diagnostičnega sistema proizvajalca Siemens, in ga s tem privilegirajo. Sporna zahteva je v nasprotju z načeloma enakopravnega obravnavanja ponudnikov in zagotavljanja konkurence med ponudniki. Hkrati je tudi v nasprotju s četrtim in šestim odstavkom 68. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni lis RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3), saj zahteva ne dopušča ponudbe enakovrednih tehničnih rešitev. Razpisna dokumentacija je diskriminatorna tudi v delu, ki se nanaša na točko 4.6, podtočka b (Postaja Pragersko), kjer je naročnik zahteval izdelavo vmesnika za obstoječ elektronsko zavarovan avtomatski blok ACS 2000, Simis-W, proizvajalca Siemens. Tudi v tem delu bo zato moral ponudnik sodelovati s proizvajalcem Siemens, saj gre za vmesnik, čigar protokoli niso predpisani oziroma standardizirani, naročnik pa ni podal potrebnih parametrov za neodvisno priključitev na obstoječ sistem. Prvi vlagatelj zatrjuje, da bi moral naročnik tudi v tem delu dopustiti enakovredne tehnične rešitve, če to iz objektivno opravičljivih razlogov ni možno, pa bi moral zagotoviti sodelovanje proizvajalca Siemens izven predmetnega postopka. Naročnik je v točki 4.6 podtočke d (Postaja Pragersko) zahteval prilagoditev postavljalnice na elekronsko postavljalnico Simis-W (proizvajalca Siemens), pri čemer ni predložil tehničnih specifikacij Simis-W. Ponudniki zato ne morejo oceniti stroška zahtevane prilagoditve, hkrati pa naročnik s to zahtevo privilegira ponudnika Siemens, naročnik pa tudi v tem delu ne dopušča enakovredne tehnične rešitve. Z naslednjim očitkom prvi vlagatelj oporeka naročnikovi zahtevi, v skladu s katero prevzem razpisne dokumentacije (tehničnih specifikacij) pogojuje s podpisom Pogodbe o prenosu upravičenj avtorske pravice, kljub dejstvu, da takšna zahteva ne izhaja že iz razpisne dokumentacije. Ko je prvi vlagatelj v zvezi s prevzemom razpisne dokumentacije kontaktiral naročnika, mu (še) ni bilo sporočeno, da bo moral pred tem podpisati navedeno pogodbo. Sporna zahteva zato nedopustno posega oziroma sooblikuje vsebino razpisne dokumentacije, kar ni skladno z načeli transparentnosti, enakopravnosti in sorazmernosti. Prvi vlagatelj v zvezi s tem opozarja, da mu ni znano, ali je naročnik pri vseh ponudnikih postopal enako, torej ali so morali vsi podpisati sporno pogodbo. Zatrjuje tudi, da je navedena zahteva v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence, saj razpisno dokumentacijo lahko dobijo le tisti ponudniki, ki so pripravljeni prevzeti obveznosti in tveganja, ki izhajajo iz pogodbe. Prvi vlagatelj še opozarja, da določba te pogodbe, ki predvideva plačilo pogodbene kazni v višini 2 milijonov EUR, nasprotuje načelu sorazmernosti iz 8. člena ZJN-3. Prvi vlagatelj nadalje nasprotuje tudi naročnikovi zahtevi iz točke 4.1.8 (Oblikovanje ponudbene cene) Knjige 1, v skladu s katero mora izvajalec vse stroške, ki so vezani na zagotavljanje čuvajske službe, oceniti sam in jih zajeti v enotnih cenah. Zatrjuje, da so ti stroški visoki in nepredvidljivi in zato lahko odločilno vplivajo na ponudbeno ceno. Nadalje opozarja, da bodo ponudniki, ki bodo te stroške vrednotili po nižji ceni, tekom izvajanja pogodbe zahtevali povračilo nepredvidenih (višjih) stroškov. Tudi sicer teh stroškov ni mogoče oceniti, zato je zahteva nesorazmerna in neupravičeno prenaša vsa tveganja na ponudnike. Naslednji očitek se nanaša na stroške korektivnega in preventivnega vzdrževanja, oziroma na zahtevo iz točke 4.1.8 (Oblika ponudbene cene) Knjige 1, v skladu s katero višina teh stroškov ne sme presegati 20 % ponudnikove predračunske vrednosti. Prvi vlagatelj zatrjuje, da je naveden pogoj v nasprotju s temeljnimi načeli, saj bo naročnik prejel neprimerljive ponudbe. Nekateri ponudniki bodo te stroške vključili v ponudbe, drugi pa bodo tekom izvedbe del zahtevali povračilo dejanskih stroškov preventivnega in korektivnega vzdrževanja implementiranih sistemov. Prvi vlagatelj opozarja tudi na medsebojno neusklajenost terminskih planov. Zatrjuje, da bodo ponudbe medsebojno neprimerljive tudi v tem delu, po drugi strani pa so naročnikove zahteve v zvezi s tem tudi nesorazmerne, saj morajo ponudniki sprejeti tveganje, da bodo morali v določenem trenutku prevzeti nesorazmerno velik obseg del na projektu. Prvi vlagatelj nadalje opozarja, da naročnik ni podal nedvoumnega odgovora v delu, ki se nanaša na zahtevani čas avtonomije delovanja sistema, čeprav predstavlja ta podatek bistveni tehnični parameter pri zasnovi napajalnega sistema. Zato bo naročnik prejel neprimerljive ponudbe, ki bodo ponujale bodisi 4 - urno bodisi 8 - urno avtonomijo, cenovno pa se takšna sistema razlikujeta tudi za 100 % ali več. Prvi vlagatelj tudi zatrjuje, da je naročnik v točki 1.p (četrta alineja) Knjige 3 zahteval izvajanje vmesnega zavarovanja in sledenje vmesnim fazam gradbenih del z obstoječo relejno signalnovarnostno napravo, to pa je izvedljivo le s sodelovanjem podizvajalca - to je družbe Iskra d.d., ki je proizvajalec obstoječe relejne signalnovarnostne naprave. Prvi vlagatelj se s tem ne strinja ter se sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-219/2015. Navaja, da je naročnik formalno sicer dopustil lastno tehnično rešitev, vendar je ta neprimerno dražja. Prvi vlagatelj opozarja, da bi moral naročnik iz razloga, ker ne more zagotoviti, da bo družba Iskra d.d. vsem ponudnikom omogočila enakovredne pogoje, sodelovanje z navedeno družbo zagotoviti ločeno. Vlagatelj še navaja, da ne more odgovarjati za morebitne zamude družbe Iskra d.d., pri čemer opozarja, da izvedbenega roka ne sme preseči. Prvi vlagatelj iz enakih razlogov nasprotuje tudi točki 5.3.3 (alineja a) Knjige 3, ki se nanaša na sodelovanje z družbo Scheidt & Bachman. Zadnji očitek prvega vlagatelja se nanaša na naročnikov napotek, naj ponudniki dodatne informacije pridobijo od upravljalca javne železniške infrastrukture. Prvi vlagatelj zatrjuje, da je naročnik z navedeno napotitvijo ravnal v nasprotju s temeljnimi načeli, saj je izključno naročnik odgovoren za pripravo razpisne dokumentacije oziroma za pripravo vseh odgovorov na zastavljena vprašanja. Odgovori naročnika namreč postanejo del razpisne dokumentacije, naročnik pa jih je dolžan objaviti na Portalu javnih naročil.
Drugi vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 06.02.2017. Predlaga razveljavitev spornih delov razpisne dokumentacije, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pravnega varstva, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je v zvezi s splošnimi, nerazumljivimi in protipravnimi določbami razpisne dokumentacije (v točki 5.4 - Daljinsko vodenje) in 7.5 (Vmesnik med SV napravo in CVP) več potencialnih ponudnikov postavilo najmanj petnajst različnih vprašanj, pri čemer so povečini spraševali, kako je mogoče, da naročnik zahteva razvoj rešitve, ki bo omogočila priklop na napravo, izdelano s strani zgolj enega izmed potencialnih ponudnikov. Drugi vlagatelj zatrjuje, da je naročnik s podanimi odgovori zavajal, saj je navedel, da nikjer ni zahteval razvoja dodatnega fizičnega vmesnika, pač pa le prilagoditev vhodov in izhodov na že obstoječi vmesnik oziroma napravo. Ponudniki lahko ponudijo svojo tehnologijo, vendar pa se morajo v tem primeru prilagoditi na specifikacije, ki povzemajo obstoječe stanje. Naročnik sporno zahtevo utemeljuje na dejstvu, da je obstoječa Iltis naprava že zgrajena in se njen sistem ne zamenjuje. Navedeni argument ne more veljati, saj obstoječa naprava ni del predmeta javnega naročila, naročnik pa tudi ni izkazal, da drugačna rešitev ne bi mogla zagotoviti ustreznega delovanja razpisanih storitev. Četudi bi naročnik in Državna revizijska komisija zavzela stališče, da sodi Iltis naprava v javno naročilo, pa naročnik ne more od vseh ponudnikov, z izjemo enega, zahtevati izvedbe dodatnih rešitev, ne da bo za to omogočil primerno kritje stroškov. V kolikor bi torej naročnik izkazal (pa tega ni storil), da je prilagoditev vhodov in izhodov SV naprav bistvenega pomena za delovanje SV naprav, bi moral oceniti tudi, ali so takšne zahteve sorazmerne glede na celotno javno naročilo. Ponudnik, ki je izdelal in dostavil obstoječe Iltis naprave namreč že poseduje zahtevane vmesnike, medtem ko jih morajo ostali ponudniki šele izdelati ali odkupiti. Naročnik bi bil dolžan storiti vse, da bi povzročeno neenakost čim bolj uravnotežil - to bi lahko storil tako, da bi se s proizvajalcem obstoječe Iltis naprave dogovoril za izvedbo vseh potrebnih dejanj, ali pa z zagotovitvijo določenih sredstev v zvezi s tem. Poleg tega v obravnavanem primeru tudi ne obstaja veljavna pogodba med naročnikom in Siemensom, saj CVP ni del tega projekta. V točki 5.4 Knjige 3 je navedeno, da razpisna dokumentacija ne zajema priključitev postaj na CVP, vendar pa naročnik kljub temu zahteva izvedbo vmesnika. Drugi vlagatelj se ob tem sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-219/2015, in opozarja, da je iz nje razvidno, da zahteva razpisne dokumentacije, v skladu s katero morajo ponudniki za izvedbo del, ki se nanašajo na SVTK naprave, nominirati točno določenega podizvajalca, krši načela zagotavljanja konkurence, enakopravne obravnave in transparentnosti. Tudi v obravnavanem primeru obstoj določenih naprav ne more utemeljevati spornih zahtev. Če naročnik ne sme določiti konkretnega podizvajalca, prav tako tudi ne sme določiti konkretnih sistemskih rešitev. Na ta način namreč ponudniki (razen enega) ne morejo biti konkurenčni. Drugi vlagatelj še opozarja, da isti naročnik pri podobnem razpisu (v Divači) ni zahteval sporne prilagoditve.
Naročnik je z dokumentom št. 43001-322/2016/27, z dne 20.02.2017, zahtevek za revizijo prvega vlagatelja v vseh delih zavrnil, razen v delu, ki se nanaša na Pogodbo o prenosu upravičenj avtorske pravice, v katerem ga je zavrgel. Naročnik je zavrnil tudi zahtevo za povrnitev stroškov. Navaja, da je zahteval dobavo spornega vmesnika za centralno vodenje prometa, saj mu bo v bodoče omogočal neodvisnost od samo ene tehnologije. Ker so se v preteklosti dobavitelji SV naprav ob vsakem vzdrževalnem posegu ali nadgradnji sklicevali na pravice intelektualne lastnine, je naročnika takšen sistem silil v neposredno naročanje. Naročnik pojasnjuje tehnologijo razvijanja SV naprav in zatrjuje, da tehnologije različnih ponudnikov med seboj niso kompatibilne, zato je potrebno na stičiščih različnih tehnologij vgraditi vmesnike, preko katerih se zagotovi med seboj odvisno delovanje. Pomembno je tudi, da v času priprave razpisanega javnega naročila, centralno daljinsko vodenje nadgrajenih postaj ni bilo predvideno, je pa ta projekt v pripravi in bo izveden takoj po dokončanih nadgradnjah. Navaja še, da sta sedaj v istih prostorih vgrajena dva tehnološka sistema za daljinsko vodenje prometa z ločeno opremo, prvi in regionalno večji sistem (dobavitelja Siemens) na dvotirni progi Ljubljana - Sežana in drugi na enotirni progi Divača-Koper (dobavitelja Thales). Takšen razvoj terja podvojene kapacitete za istovrstne dejavnosti, čeprav za to ni tehnoloških potreb, saj je vgrajena oprema sposobna za centralno vodenje ne le obeh prog, temveč mnogo večjega omrežja prog, pod pogojem, da se pri tem uporabljajo tudi vmesniki. Tudi v primeru, če bi dovolil več tehnoloških sistemov, se vmesnikom ne bi mogel izogniti, saj je tudi v takšnem primeru potrebno izvesti vmesnik med posameznimi tehnološkimi entitetami, kot je to storjeno v CVP Postojna. Poleg tega je naročnik omogočil rešitev, kjer sodelovanje Siemensa ni potrebno. Ob navedenem in ob upoštevanju dejstva, da je tako v CVP Maribor, kakor tudi v CVP Postojna že vgrajena ustrezna tehnologija (ki je bila prilagojena specifičnim zahtevam na JŽI ter je preizkušena in ima vsa potrebna dovoljenja), je bila pri oblikovanju razpisne dokumentacije sprejeta odločitev, da postane hibrid obstoječih tehnologij izhodišče tudi za razvoj daljinskega vodenja prometa v naslednjem kratkoročnem obdobju. Temu so bile prilagojene tudi zahteve razpisne dokumentacije za nadgradnjo SV naprav, pri čemer sporni del javnega naročila predstavlja le 3-5 % obsega javnega naročila, medtem ko je večji del javnega naročila povsem odprt ne glede na specifično tehnologijo elektronskih SV naprav. Izvedba spornega dela v okviru postopka s pogajanji brez predhodne objave pa bi omogočila monopolni položaj edinemu ponudniku, pri čemer bi naročnik pridobil tudi 500 % višje cene. Če zahteve za izvedbo vmesnika, ki je skladen z obstoječim sistemom, ne bi bile del tega javnega naročila, bi se naročnik znašel v situaciji, kjer bi lahko dobavitelj sistema po tem razpisu pogojeval sodelovanje z monopolno ceno za pripravo vmesnika po potrebah naročnika. Ali pa bi dobavil svoj vmesnik in bil s tem v prednosti pred drugimi ponudniki, po drugi strani pa bi to spet pomenilo drug tehnološki center v istih prostorih. V kolikor torej želi doseči zahtevan cilj kompatibilnosti tehnologije in obvladljivosti za vzdrževanje, tega na drugačen način ni mogoče doseči. Naročnik ne preprečuje ponudnikom, da ne bi mogli ponuditi svojega vmesnika, vendar pa zahteva prilagoditev ponujenega vmesnika na specifikacije, ki povzemajo obstoječe stanje. Naročnik se sklicuje na odločitev Sodišča EU v zadevi C-513/99 in na odločitev Državne revizijske komisije 018-120/2013. Pojasnjuje, da se konkretni primer od navedenih razlikuje v tem, da tehnične zahteve lahko izpolnijo vsi ponudniki, kar pomeni, da je v obravnavanem primeru konkurenca še bistveno večja. Pri tem je tudi pomembno, da naročnik ni zahteval točno določenega vmesnika, ampak je predpisal tehnične zahteve, ki predstavljajo hibrid več različnih trenutno uporabljenih tehnologij. Noben ponudnik (niti podjetje Siemens) torej še nima zahtevanega vmesnika. Dejstvo, da naročnik v tem trenutku še ne bo vključil vseh naprav in daljinsko vodil prometa, pa ne pomeni, da ne sme naročati kompatibilnega sistema, ki ga bo potreboval v prihodnosti. Naročnik še zatrjuje, da ne gre za »enostavni« vmesnik (kot to navaja prvi vlagatelj) pač pa so za vmesnik postavljene takšne tehnične zahteve, ki bodo omogočile vključitev katerekoli tehnologije, in tako naročnik v bodočnosti ne bo odvisen od različnih vrst tehnologij, ki bodo izbrane v nadaljnjih postopkih. Naročnik se tudi ne strinja z očitkom, ki se nanaša na točke 5.5.5.b, 5.6.5.b, 5.7.5.b in 5.9.5.b Knjige 3. Zatrjuje, da zahtevan diagnostičen sistem ni na noben način povezan z že obstoječimi diagnostičnimi sistemi. Funkcionalne zahteve specificirajo lokacije, kamor morajo biti posredovana javljanja ter tiste informacije, ki jih potrebuje vzdrževalno osebje, kar je standardno po vsemu svetu. Protokoli, načini prenosa, namestitev na ločenih računalnikih, ali kot aplikacija na skupnih računalnikih na centralnem vzdrževalnem delovnem mestu, pa so v celoti prepuščeni ponudnikom. Naročnik je torej specificiral, da želi imeti za centralno diagnostiko dostop do podatkov v enem prostoru. Zaradi različnih tehnologij, ki so na voljo na tržišču, se je upravljalec infrastrukture odločil, da ponudnikom ponudi možnost namestitve aplikacije na računalnike, ki so že prisotni ali pa namestijo svoje. Zato ponudnikom ni bilo potrebno izvajati prilagoditev, certificiranj ter razvijati novih protokolov. Naročnik je v nadaljevanju obravnaval očitka prvega vlagatelja, s katerima očita naročniku, da mora ponudnik izdelati vmesnik na obstoječ elektronsko zavarovan avtomatski blok ACS 2000, Simis-W, in da mora na postaji Pragersko prilagoditi postavljalnice na elektronsko postavljalnico Simis-W, ter da je zato nujno sodelovanje Siemensa. Naročnik navaja, da je Postaja Pragersko v smislu SV naprav zavarovana z elektronsko relejno SV napravo sistema SI Te l 30, v sklopu te pogodbe pa se opremi z novo elektronsko SV napravo. Postaja Cirkovce Polje in naprave avtomatskega progovnega bloka med postajama Pragersko in Cirkovce Polje so opremljene z elektronsko SV napravo tipa Simis proizvajalca Siemens. Med obema obstoječima tipoma naprav je izveden relejni vmesnik z ustrezno prilagoditvijo za pravilno delovanje naprav avtomatskega progovnega bloka in javljanja napake nivojskega prehoda. Naročnik je torej na tej točki že izvedel vmesnik, ki izpolnjuje funkcionalne zahteve za signalnovarnostne naprave. V tem javnem razpisu pa se zahteva, da bo novo vgrajena naprava na postaji Pragersko delovala pravilno z že obstoječo vgrajeno napravo na postaji Cirkovce Polje, saj je to edini način za zagotavljanje varnega odvijanja prometa. Vsak ponudnik ima torej v tem segmentu tri možnosti. Ena možnost je priključitev s svojim vmesnikom, druga možnost je priključitev in povezava z obstoječo elektronsko SV napravo, tretja možnost pa je uporaba že obstoječega relejnega vmesnika. Tudi v primeru izbire tretje možnosti, ponudnik ne potrebuje kontakta s proizvajalcem Siemens, saj mu naročnik na voljo predaja obstoječ vmesnik, za katerega lahko vse podatke pridobi pri upravljalcu ali naročniku. Naročnik namreč ponudnikom preko upravljalca infrastrukture omogoča dostop do vseh podatkov, s katerimi razpolaga upravljalec, temu pa pritrjujejo tudi odgovori, ki jih je podal tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije. Naročnik v nadaljevanju zavrača tudi očitke, ki se nanašajo na čuvajsko službo. Navaja, da je že z odgovorom, ki ga je objavil na Portalu javnih naročil, navedel, da predstavljajo stroški čuvajske službe del stroškov za zagotavljanje varnosti dela na gradbišču. To pomeni, da je potrebno, kadar se razpisana dela izvaja v času, ko se po sosednjih tirih ali ob tiru v progovnem pasu (do 8 m do najbližjega tira) odvija promet, zagotoviti progovnega čuvaja. Progovni čuvaj mora biti sicer ustrezno usposobljen, vendar ta služba ni omejena zgolj na upravljalca, temveč lahko svoje delavce za čuvaje usposobijo tudi zainteresirani izvajalci del. Kakor vsi drugi stroški v enotnih cenah, je tudi ta odvisen zlasti od organizacije dela, na kar ima vpliv predvsem izvajalec. Zato bi izločitev teh stroškov lahko pomenila, da jih izvajalec ne bo optimiral, v naročnikovem interesu pa je, da je strošek čim nižji, saj je odvisen od izvajalčevega načina dela. Poleg tega morajo ponudniki te stroške, kot strokovnjaki za predmetno javno naročilo, znati predvideti. Naročnik zavrača tudi očitke, ki se nanašajo na omejitev stroškov korektivnega in preventivnega vzdrževanja. Navaja, da ta očitek posega v odločitev naročnika, ki je bila sprejeta na podlagi preteklih izkušenj. Naročnik navaja, da so ti stroški pravilno ocenjeni, saj je prejel pet ponudb, iz katerih je razvidno, da so vsi ponudniki (z izjemo vlagatelja) te stroške ponudili znotraj 10 % ponudbene cene, vlagatelj pa v višini limitirane vrednost (20 %). Naročnik še navaja, da se sporni stroški nanašajo le na del stroškov za preventivno in korektivno vzdrževanje, in sicer na stroške rezervnih delov in storitev dobavitelja. Strokovna literatura, na katero se sklicuje prvi vlagatelj, pa upošteva vse stroške, torej stroške upravljalca, ki mora zagotavljati 24-urno pripravljenost ter izvaja korektivno in preventivno vzdrževanje, vključno s podpornimi storitvami. Naročnik še navaja, da v kolikor teh stroškov ne bi omejil, bi ponudniki lahko ponudili zastarele tehnologije, ki morda pomenijo nekoliko nižje stroške ob vgradnji, a za naročnika visoke stroške vzdrževanja. Naročnik zavrača tudi očitke prvega vlagatelja, ki se nanašajo na terminske plane. Navaja, da je že z odgovorom pojasnil, da bo imel izbrani ponudnik pri usklajevanju planov gradbenih del na voljo potreben čas, in da istočasno izvajanje del na več lokacijah ni predvideno. Dela se namreč izvajajo ob poteku prometa, zato večje število gradbišč že iz tega razloga ni predvideno. V enem izmed odgovorov pa je tudi navedel, da so terminski plani informativni, in da ponudniku ni potrebno predati zavezujočega terminskega plana, saj se bosta izvajalec in naročnik sproti dogovarjala o poteku del. Naročnik še navaja, da je objavil informativni terminski plan zgolj iz razloga, da si bodo ponudniki lažje predstavljali dinamiko del. Naročnik se tudi ne strinja z očitki, ki se nanašajo na avtonomijo. Navaja, da je že z odgovorom pojasnil, da je izhodišče za dimenzioniranje izračunana predvidena potrebna moč za UPS naprave v predhodno izdelani projektni dokumentaciji IzN, ki predpostavlja potrebe SV naprav in ne avtonomija delovanja SV naprav na postaji. Avtonomija je bila torej določena posredno, kar pomeni, da naročnik zahteva, da ponudniki ponudijo UPS naprave s smiselnim upoštevanjem izračunov, ki so podani v IzN dokumentaciji, pri čemer pa morajo ponuditi najmanj enako tehnično zmogljivost, kot je predvidena v IzN. Naročnik zavrača tudi očitke, ki se nanašajo na opremo določenih proizvajalcev. Navaja, da je z odgovorom pojasnil, da ponudniki lahko razvijejo določene vmesnike, kar je vsakdanja praksa v takih primerih. V primeru, če ponudniki svojega vmesnika ne razvijejo, pa se lahko za dobavo in vgradnjo dogovorijo s proizvajalcem naprav. Naročnik je navedeno zahtevo postavil za tisti del tehničnih rešitev, ki ne zahtevajo posegov v funkcionalnost SV naprav, pri čemer se v primeru sprememb funkcionalnosti (zaradi zagotavljanja pravilnega obratovanja in s tem zagotavljanja varnosti) zahteva sodelovanje proizvajalcev. Na ta način je omogočil, da ponudnik sam izbere rešitev, torej tudi rešitev, ki ni odvisna od proizvajalčeve volje in pogojev sodelovanja. Poleg tega gre pri tem za vmesnike, ki vrednostno predstavljajo minimalni delež, zato je tveganje ponudnikov zanemarljivo. Naročnik zavrača tudi očitke, ki se nanašajo na pridobivanje informacij od upravljalca javne železniške infrastrukture. Navaja, da ti podatki niso ključni, sploh pa so zahteve ponudnikov specifične, saj imajo različne tehnologije, pri čemer je bistveno, da je tehnologija ponudnikov različna in varovana kot avtorjeva lastna intelektualna stvaritev. Naročnik zagotavlja, da je dal ponudnikom dovolj jasne in pregledne informacije za pripravo ponudb. Poleg tega pa prvi vlagatelj tudi ni izkazal, da katerekoli informacije s strani upravljalca ni prejel. Naročnik je očitka prvega vlagatelja, ki se nanašata na Pogodbo o prenosu upravičenj avtorskih pravic, zavrgel iz razloga, ker v zvezi s tem na Portalu javnih naročil ni bilo postavljeno vprašanje oziroma opozorilo.
Naročnik je z dokumentom št. 43001-322/2016/28, z dne 20.02.2017, zavrnil tudi zahtevek za revizijo drugega vlagatelja ter (posledično) zavrnil tudi zahtevo za povrnitev stroškov. Ker sta prvi očitek prvega vlagatelja in (edini) očitek drugega vlagatelja nanašata na isti segment razpisne dokumentacije (na vmesnik, ki mora biti kompatibilen tehničnimi specifikacijami proizvajalca Siemens), je naročnik očitek drugega vlagatelja zavrnil z enakimi navedbami, kot je to storil pri prvem vlagatelju. Zato Državna revizijska komisija teh naročnikovih navedb ne navaja ponovno.
Prvi vlagatelj se je z vlogo, z dne 28.02.2017, izjasnil o navedbah naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Ponovno poudarja, da naročnik z zahtevo po izdelavi spornega vmesnika privilegira podjetje Siemens. Da ponudniki v zvezi s tem niso imeli enakega izhodišča, pa priznava tudi naročnik sam. Prvi vlagatelj se ne strinja z naročnikom, da bi v primeru, če spornega vmesnika ne bi zahteval, v prihodnjih nadgradnjah postal odvisen od sodelovanja (v tem postopu) izbranega ponudnika. Opozarja na drugi odstavek 68. člena ZJN-3, in navaja, da lahko naročnik kasnejšo priključitev SV naprav na CVP zagotovil tako, da bi od ponudnikov zahteval prenos pravic intelektualne lastnine, ki se nanašajo na izdelavo vmesnika. V konkretnem primeru razvoj in izdelava vmesnika v skladu s tehničnimi specifikacijami proizvajalca Siemens, le tega postavlja v privilegiran položaj, prvemu vlagatelju in ostalim ponudnikom pa ne omogoča oddaje konkurenčne ponudbe. Prvi vlagatelj še navaja, da vmesnik za center vodenja prometa nima bistvenega vpliva na varnost in zanesljivost odvijanja železniškega prometa, saj je je naročnik zahteval, da mora ponujena SV naprava zagotavljati najvišji nivo varnosti SIL4 (skladno s Cenelec standardi). Nadalje navaja, da je naročnik v izogib nerazumno visokim cenam kasnejših nadgradenj in sprememb določil cene paketov nadgradenj oziroma kasnejših sprememb za male in velike postaje, nivojske prehode itd. Zaradi tega do pretirano visokih cen kasnejših nadgradenj ne more priti. Vlagatelj poudarja, da naročnik ni opravil nobene študije, projekta ali druge ustrezne raziskave, s katero bi potrdil, katera rešitev je zanj optimalna, ampak se očitno opira le na sugestije točno določenega izvajalca Siemens. Opozarja še, da so nekateri naročniki (npr. Nemške železnice) že pred več kot 15 leti v ta namen razvili (s sodelovanjem več proizvajalcev SV tehnologije) svoje lastne specifikacije za komunikacijske protokole, ki omogočajo določeno stopnjo kompatibilnosti na stičnih točkah, niso pa ob tem nedopustno prevzeli tehničnih specifikacij zgolj enega proizvajalca. Prvi vlagatelj navaja, da so vse ponudbe (z izjemo ponudbe ponudnika, ki je po oceni prvega vlagatelja neobičajno nizka in verjetno tudi tehnološko neustrezna) dražje od ponudbe ponudnika Siemens oziroma cca. 5 % dražje od privilegiranega ponudnika, ta razlika pa je v rangu zgornje meje (5 %), kot je izvedbo sporne prilagoditve ocenil tudi naročnik. Prvi vlagatelj še opozarja, da bo moral ponudnik Siemens tipskemu vmesniku dodati le manjkajoča javljanja in ukaze, te spremembe pa predstavljajo manj kot 0,1 % celotne investicije. Prvi vlagatelj se ne strinja z naročnikom, da so stroški čuvajske službe v celoti odvisni od načina dela izvajalca. Navaja, da je dinamika del odvisna tudi od mnogih drugih dejavnikov, na katere izvajalec nima vpliva, zato bi morali biti stroški čuvajske službe plačani v skladu z dejanskimi potrebami. Zatrjuje še, da je naročnik zgolj formalno omogočil ponudnikom, da izberejo, ali bodo predvidena vmesna zavarovanja izvajali z obstoječo relejno signalnovarnostno napravo ali s svojo napravo. Ker je lastna tehnična rešitev za ponudnike neprimerno dražja, je torej objektivno sprejemljiva le možnost, da se povežejo s proizvajalcem Iskra d.d. oziroma s proizvajalcem Scheid & Bachman. Zatrjuje še, da četrti odstavek 61. člena ZJN-3 določa, da mora naročnik vsem gospodarskim subjektom, ki sodelujejo v postopku, zagotoviti dodatne informacije v zvezi s specifikacijami in vse dodatne dokumente. V konkretnem primeru so si morali ponudniki dodatne informacije preskrbeti od upravljalca, ki obvestila o dodatnih informacijah ni objavil, in tako ni zagotovil, da bodo ponudniki pridobili enakovredne informacije. Prvi vlagatelj opozarja na določbo šestega odstavka 35. člena ZJN-3, v skladu s katero naročnik navede ukrepe, ki jih zahteva za varovanje zaupnosti informacij, ter način, na katerega je mogoče dostopati do dokumentacije ali njenega dela. Navaja še, da naročnik ni zagotovil neomejenega, popolnega, neposrednega in brezplačnega dostopa do razpisne dokumentacije, zato je kršil tretji odstavek 61. člena ZJN-3 v povezavi s 35. členom ZJN-3 ter temeljna načela. Iz navedenega razloga je naročnik v tem delu neupravičeno zavrgel zahtevek za revizijo, kar nenazadnje tudi ni skladno s tridnevnim rokom iz tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN.
Drugi vlagatelj se o naročnikovih navedbah ni izjasnil.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb prvega in drugega vlagatelja ter naročnika, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.
Skladno s prvim odstavkom 300. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja, uporabljajo v revizijskem postopku, se lahko v primeru, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami, ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da sta prvi in drugi vlagatelj vložila zahtevek za revizijo v istem postopku oddaje javnega naročila, zato je, zaradi pospešitve obravnavanja, obravnavanje zahtevkov za revizijo združila v en revizijski postopek in sprejela skupno odločitev.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
V obravnavanem primeru prvi in drugi vlagatelj očitata naročniku, da je zahteva, v skladu s katero so se ponudniki dolžni priklopiti na obstoječ sistem centra za vodenje prometa Iltis (proizvajalca Siemens), diskriminatorna in privilegira ponudnika Siemens. Prvi vlagatelj oporeka tudi zahtevi, v skladu s katero mora biti diagnostični sistem izveden in priključen z vzdrževalnim delovnim mestom v CVP Maribor ter zahtevi za izdelavo vmesnika za obstoječ elektronsko zavarovan avtomatski blok ACS 2000, Simis-W. Prvi vlagatelj se prav tako tudi ne strinja z zahtevo, v skladu s katero naročnik prevzem tehničnih specifikacij razpisne dokumentacije pogojuje s podpisom Pogodbe o prenosu upravičenj avtorske pravice. Prvi vlagatelj oporeka tudi zahtevi, v skladu s katero morajo ponudniki stroške čuvajske službe oceniti sami ter jih zajeti v enotnih cenah. Navaja še, da so terminski plani neusklajeni, da naročnik ni podal jasnega odgovora v delu, ki se nanaša na čas avtonomije, ter zatrjuje, da naročnik ponudnike nezakonito sili v sodelovanje z družbama Iskra d.d. in Scheidt & Bachman. Zadnji očitek prvega vlagatelja se nanaša na naročnikov odgovor, da ne razpolaga s podatki o tem, katera vprašanja so potencialni ponudniki postavili upravljalcu železniške infrastrukture (posledično pa ne pozna niti odgovorov nanje).
Prvi očitek obeh vlagateljev se nanaša na zahtevo, v skladu s katero so se ponudniki dolžni priklopiti na obstoječ sistem centra za vodenje prometa Iltis (proizvajalca Siemens). Prvi vlagatelj navaja, da naročnik v spornem delu dopušča le eno tehnično rešitev, da zahteva ni objektivno povezana s predmetom (saj s tem javnim naročilom ni predvidena priključitev postaj na sistem Iltis). Navaja še, da četudi je razvoj spornega vmesnika nujno potreben, je zahteva v tej fazi preuranjena, zato bi moral naročnik razvoj vmesnika izločiti iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Drugi vlagatelj navaja podobne očitke, pri čemer opozarja, da obstoječa naprava ni del predmeta javnega naročila, naročnik pa tudi ni izkazal, da drugačna rešitev ne bi mogla zagotoviti ustreznega delovanja razpisanih storitev. Oba vlagatelja tudi zatrjujeta, da je ponudnik Siemens, ki je izdelal obstoječo napravo Iltis, privilegiran, saj že poseduje zahtevane vmesnike, medtem ko jih morajo ostali ponudniki šele izdelati ali odkupiti (od Siemensa), zato niso konkurenčni.
V četrtem odstavku 68. člena ZJN-3 je določeno, da morajo tehnične specifikacije zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja vsem gospodarskim subjektom in ne smejo neupravičeno ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci. Skladno s 5. členom ZJN-3 (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki) naročnik v postopku javnega naročanja ne sme omejevati konkurence med ponudniki. Po določbi 7. člena ZJN-3 (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila.
Iz citiranih določb gre razumeti, da je naročnik pri postavljanju tehničnih specifikacij sicer avtonomen, vendar pri tem ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom ali bi jim neupravičeno oteževale ali onemogočale udeležbo v postopku oddaje javnega naročila.
Predmet obravnavanega javnega naročila je nadgradnja signalnovarnostih naprav (v nadaljevanju: SV naprav) na odsekih železniške proge Zidani most - Šentilj. S pojmom SV naprave se označuje tehnična sredstva, s katerimi se v železniškem omrežju zavarujejo kritična mesta (kretniška področja oziroma postaje, odprte proge med postajami, križanja železniških prog s cestami v istem nivoju …), s čimer se zagotavlja tekoč in varen potek železniškega prometa. SV naprave omogočajo tudi centralno vodenje železniškega prometa, razbremenjujejo prometno osebje rutinskih postopkov, zlasti pa je z njihovo uporabo (oziroma s tehničnimi sredstvi in logičnimi operacijami) zmanjšan vpliv človeškega dejavnika, ki je najpomembnejši vzrok ogrožanja varnosti na železniških progah. SV naprave so torej svetlobni ali likovni signali ob progi, ki so povezani preko centralne naprave in kretnic ter z drugimi napravami na poteh, kjer vozijo vlaki. Signali služijo za sporazumevanje med strojevodji vlakov in prometnim osebjem, ki vodi železniški promet. Z njimi se prikazuje dovoljeno ali prepovedano vožnjo vlakov ter dovoljeno vožnjo z redno ali zmanjšano hitrostjo, odvisno od položaja in geometrije proge, oblike vozne poti, prometne situacije, ipd.
Vmesniki služijo za povezovanje posameznih sklopov SV naprav ali za povezovanje SV naprav različnih tehnologij v delujočo celoto. Vmesnik tako na eni strani komunicira s SV napravo enega proizvajalca in na drugi strani s SV napravo drugega proizvajalca ter s tem zagotavlja varno vožnjo vlaka na območjih, kjer se stikata napravi različnih proizvajalcev.
Naročnik je v obravnavanem primeru prepričljivo pojasnil, zakaj je zahteval dobavo spornega vmesnika. Kot je navedel, mu bo zahtevan vmesnik (za centralno vodenje prometa) omogočal neodvisnost od samo ene tehnologije, saj so se v preteklosti dobavitelji SV naprav tako ob vzdrževalnih posegih, kakor tudi ob nadgradnjah sklicevali na pravice intelektualne lastnine. Zato je omrežje lahko razvijal le na način, da je pri teh delih zagotovil sodelovanje dobavitelja, kar ga je sililo v naročanje s postopkom s pogajanji brez predhodne objave, pri čemer so lahko ponudniki neobstoj konkurence izkoristili z visokimi cenami storitev in opreme. Tehnologije različnih ponudnikov med seboj niso kompatibilne, njihove delovanje na stikih med njimi, pa vedno zahteva vgradnjo različnih vmesnikov. V primeru torej, ko izbere ponudbo ponudnika, ki ponuja točno določeno tehnologijo brez vmesnikov, te tehnologije zato ne more razvijati in nadgrajevati z drugimi tehnologijami. Posledično postane odvisen le od enega gospodarskega subjekta, ki lahko cene svojega blaga in storitev neomejeno zviša.
Naročnik je tudi pojasnil, da so z elektronskimi SV napravami opremljene proge Ljubljana - Sežana, Divača - Koper in Pragersko - Ormož - Hodoš, ki so daljinsko vodene iz Centrov vodenja prometa (v nadaljevanju: CVP) Postojna in Maribor. V teh CVP je tako že vgrajena tehnologija, zagotovljeni so prostori in usposobljeno osebje, kar omogoča razširitev centralnega daljinskega vodenja za celotno omrežje javne železniške infrastrukture, s čimer se lahko zagotovi optimizacija vodenja prometa in obvladljivo enotno tehnologijo vodenja prometa. Izkušnja iz preteklosti je na primeru CVP Postojna pokazala, da način zamenjave tehnologije z izbiro izvajalca po odprtem postopku, brez hkratne zagotovitve kompatibilnosti z vmesnikom, pomeni nove izvajalce oziroma novo tehnologijo. Tako sta v istih prostorih vgrajena dva tehnološka sistema za daljinsko vodenje prometa z ločeno opremo, in sicer (regionalno večji) sistem dobavitelja Siemens, za progo Ljubljana - Sežana za 11 postaj in medpostajnih odsekov na dvotirni progi, ter sistem dobavitelja Thales, za 8 postaj in medpostajnih odsekov na enotirni progi Divača - Koper. Takšen razvoj zahteva podvojene kapacitete za opravljanje istovrstnih dejavnosti, čeprav za to ni tehnoloških potreb, saj je vgrajena oprema (z uporabo vmesnikov) sposobna za centralno vodenje ne le obeh navedenih prog, pač pa mnogo širšega omrežja prog.
Glede na dejstvo, da je tako v CVP Maribor, kakor tudi v CVP Postojna, že vgrajena ustrezna tehnologija za vodenje prometa, ki je prilagojena specifičnim zahtevam na javni železniški infrastrukturi v Republiki Sloveniji, ki je preizkušena in ima vsa potrebna dovoljenja, ter preko katere se daljinsko upravlja največji del daljinsko vodenih prog, je naročnik pri oblikovanju razpisne dokumentacije sprejel odločitev, da postane hibrid obstoječih tehnologij izhodišče za razvoj daljinskega vodenja prometa v naslednjem kratkoročnem obdobju.
Državna revizijska komisija se pridružuje stališču naročnika, ki trdi, da je v danem trenutku in ob obstoječem dejanskem stanju ni mogel ravnati drugače, kot da je od ponudnikov zahteval z (že) obstoječo opremo kompatibilen vmesnik, oziroma da je njegova odločitev o tem, da postane hibrid obstoječih tehnologij izhodišče za razvoj daljinskega vodenja prometa v naslednjem obdobju, upravičena in sorazmerna. Poleg tega naročnik tudi upravičeno opozarja, da v obravnavanem primeru ni zahteval vmesnika proizvajalca Siemens, pač pa je zahteval, da ponudniki ponudijo takšen vmesnik, ki je prilagojen specifikacijam, ki povzemajo obstoječe stanje. Zahtevan vmesnik bo naročniku omogočal vključevanje katerekoli tehnologije in zato v prihodnosti ne bo več odvisen od različnih vrst tehnologij, ki bodo izbrane v nadaljnjih postopkih (oddaje javnih naročil). Trenutni obstoj dveh različnih tehnologij je torej zatečeno stanje, ki naročniku (in upravljalcu) povzroča visoke stroške, zato je razumljivo, da ga želi naročnik v kratkoročnem obdobju minimizirati, v dolgoročnem obdobju pa v celoti odpraviti.
Državna revizijska komisija je že večkrat opozorila, da načelo zagotavljanja konkurence ni mogoče interpretirati v smislu zahteve po vzpostavljanju konkurenčnosti tudi na tistih področjih in/ali v tistih primerih, ko te iz upravičenih razlogov ni mogoče doseči. Prav tako tudi načelo enakopravnosti ponudnikov ne pomeni zahteve po njihovi dejanski enakosti, temveč le zahtevo, da so vsi udeleženci konkretnega postopka oddaje javnega naročila v enakem procesnem položaju, in da ne sme biti nihče od njih diskriminiran zaradi razlogov, ki za javno naročilo niso bistveni. Prepoved diskriminacije torej želi preprečiti pristranski izbor, ki bi slonel na okoliščinah, ki niso objektivno opravičljive. Interpretiranje obeh načel pa mora upoštevati, da v pravu ni mogoče enako urejati razmerij, ki imajo različne značilnosti, oziroma da je potrebno vsak konkreten primer presojati ob upoštevanju okoliščin vsakokrat danega primera.
Pravni sistem sicer varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju predmeta javnega naročila, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. Razlikovanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo, saj ni dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.
V obravnavanem primeru je bilo nedvoumno ugotovljeno, da je tako v CVP Maribor, kakor tudi v CVP Postojna, že vgrajena ustrezna tehnologija za vodenje prometa, ki je prilagojena specifičnim zahtevam na javni železniški infrastrukturi v Republiki Sloveniji. Ker je vgrajena tehnologija preizkušena in ima vsa potrebna dovoljenja, z njo pa se daljinsko upravlja največji del daljinsko vodenih prog, je razumljivo, da je potrebno zagotoviti kampatibilnost (obstoječe kot tudi kasne nabavljene) opreme, ki se vključuje v ta sistem. Ob opisanem dejanskem stanju pa je po presoji Državne revizijske komisije upravičena tudi zahteva po takšni napravi, ki bo to omogočala.
Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku tudi v tem, da četudi bi od ponudnikov v zvezi z izdelavo vmesnika zahteval prenos pravic intelektualne lastnine (na kar opozarja prvi vlagatelj), še vedno ne bi rešil nastalega problema, saj bi tako lahko (še vedno) dobil pri vsakem razpisanem projektu drug vmesnik. V sklopu daljinskega vodenja bi se tako moral zopet prilagoditi lokalnim sistemom, za takšno prilagoditev pa bi (zopet) potreboval (na nivoju CVP) še en vmesnik, s katerim bi se prilagodil vmesniku (tehnologiji) trenutno izbranega ponudnika.
Državna revizijska komisija se strinja s trditvijo drugega vlagatelja, da obstoječa naprava ni del predmeta obravnavanega javnega naročila. Tega v obravnavanem primeru ne trdi niti naročnik, saj jo naročnik omenja zgolj v kontekstu njenega povezovanja z napravami, ki bodo vgrajene v prihodnje. Prav tako je potrebno pritrditi obema vlagateljema v tem, da naročnik v tem trenutku še ne bo vključil vseh naprav in daljinsko vodil prometa, vendar pa to ne pomeni, da naročnik ne bi smel naročati z obstoječo opremo kompatibilnega sistema, ki ga bo potreboval v prihodnje (kot navaja naročnik, je ta projekt v pripravi in bo izveden takoj po dokončanih nadgradnjah).
Prvi in drugi vlagatelj sta tudi večkrat opozorila naročnika, da bi moral v zvezi s tem dopustiti tudi drugo oziroma enakovredno tehnologijo, vendar so njune navedbe v tem delu zgolj splošne in pavšalne. Noben izmed njiju namreč ni navedel, na kakšen način bi lahko bile (še) oblikovane specifikacije za vmesnik, oziroma kakšna naj bi bila enakovredna in tehnično sprejemljiva oprema, ki bi naročniku (prav tako) omogočila kompatibilnost z že vgrajeno opremo oziroma nadaljnjo vključevanje (katerihkoli) tehnologij, ki bodo nabavljene v prihodnje.
Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala še vse preostale očitke prvega vlagatelja. Prvi vlagatelj med drugim navaja, da je naročnik v točkah 5.5.5.b, 5.6.5.b, 5.7.5.b in 5.9.5.b Knjige 3 zahteval, da mora biti diagnostičen sistem izveden in priključen z vzdrževalnim delovnim mestom v CVP Maribor, skladno z zahtevami dokumenta Funkcionalne zahteve za varnostne naprave. Prvi vlagatelj očita naročniku, da funkcionalne zahteve za SV naprave, ki jih je določil naročnik, ustrezajo karakteristikam diagnostičnega sistema proizvajalca Siemens in ga privilegirajo, sporna zahteva pa je zato v nasprotju z načeli enakopravnega obravnavanja, zagotavljanja konkurence ter četrtim in šestim odstavkom 68. člena ZJN-3.
Državna revizijska komisija tudi temu očitku prvega vlagatelja ni mogla slediti. Očitki prvega vlagatelja v tem delu zahtevka za revizijo so splošni in pavšalni, saj jih ni konkretiziral niti v toliko, da bi (npr.) navedel, kje v naročnikovih Funkcionalnih zahtevah za signalnovarnostne naprave (ta naročnikova dokumentacija obseka preko 200 strani) naj bi bila postavljena zahteva o tem, da mora diagnostičen center ustrezati karakteristikam diagnostičnega centra proizvajalca Siemens. Državna revizijska komisija je pregledala vse zahteve, ki se nanašajo na Diagnostični sistem (točka 19 Funkcionalnih zahtev za signalnovarnostne naprave - od strani 169 do vključno 174). Iz pregledane dokumentacije je razvidno (na kar opozarja tudi naročnik), da zahtevan diagnostični sistem ni povezan z že obstoječimi diagnostičnimi sistemi. Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom tudi v tem, da funkcionalne zahteve specificirajo lokacije, kamor morajo biti posredovana javljanja in tiste informacije, ki jih potrebuje vzdrževalno osebje. Protokoli, načini prenosa, namestitev na ločenih računalnikih ali kot aplikacija na ločenih računalnikih na centralnem vzdrževalnem delovnem mestu pa so prepuščeni ponudnikom. Poleg tega je naročnik v zvezi s tem pojasnil, da diagnostičen sistem proizvajalca Siemens v obliki kot je nameščen v CVP Maribor, ne zadošča njegovim potrebam, saj ne omogoča dostopa do podatkov v lokalnih nadzorništvih in zunanjega dostopa za sistemske inženirje. Po drugi strani pa je naročnik tudi ugotovil, da diagnostičen sistem proizvajalca Thales to omogoča, zato se je odločil, da za učinkovito opravljanje svojih nalog potrebuje takšne dostope, kot so zahtevani v razpisni dokumentaciji. Zaradi različnih tehnologij, ki so prisotne na trgu, je naročnik odločil, da ponudnikom ponudi možnost namestitve aplikacije na računalnike, ki so že prisotni na tem delovnem mestu, ali pa namestijo svoje. Navedeno je razvidno tudi iz naročnikovega odgovora, ki je bil objavljen na Portalu javnih naročil dne 06.10.2017, in sicer:
»Vzdrževalno delovno mesto je v CVP Maribor (tako kot v drugih primerljivih sistemih v Evropi) sestavljeno iz več segmentov, in je predvideno za prenos diagnostičnih javljanj celotnega predmetnega območja (za optimizacijo procesa vzdrževanja in odprave napak) na eno delovno mesto. Na vzdrževalnem delovnem mestu v CVP Maribor so za potrebe diagnostike nameščeni osebni računalniki (ki so že povezani v mrežo JŽI), na katere lahko ponudnik namesti lastno aplikacijo za diagnostiko, lahko pa dobavi lastno opremo (v kolikor je njegov diagnostični sistem zaprtega tipa), jo namesti na vzdrževalnem delovnem mestu v CVP Maribor skladno z zahtevami dokumenta Funkcionalne zahteve za signalnovarnostne naprave, in nanjo priključi elemente, ki jih bo prenašal v diagnostični sistem. Zahtevan diagnostični sistem v nobenem segmentu ni povezan z diagnostičnim sistemom proizvajalca Siemens, ki je uporabljen na omenjenih progah in z njim razen lokacije nima nobene povezave, zato je trditev v sklopu tega vprašanja nerazumna in zavajajoča, ter izkazuje nerazumevanje delovanja diagnostičnih sistemov in strukture vzdrževalnih delovnih mest.«
Naslednja očitka prvega vlagatelja se nanašata na točki 4.6.b in 4.6.d (Postaja Pragersko). Knjige 3. Prvi vlagatelj očita naročniku, da je v točki 4.6.b zahteval izdelavo vmesnika na obstoječ elektronsko zavarovan avtomatski blok ACS 2000, Simis-W, ki ga proizvaja Siemens. Prvi vlagatelj zatrjuje, da bo tudi v tem primeru potrebno sodelovati z družbo Siemens, saj gre za vmesnik, katerega protokoli niso predpisani oziroma standardizirani, naročnik pa ni podal potrebnih parametrov za neodvisno priključitev na obstoječ sistem. Prvi vlagatelj zato meni, da je tudi s to zahtevo privilegirana družba Siemens, in da bi moral naročnik v zvezi s tem dopustiti tudi druge enakovredne tehnične rešitve, če to ni možno, pa bi moral zagotoviti sodelovanje proizvajalca Siemens izven predmetnega postopka. Prvi vlagatelj še opozarja, da je naročnik v točki 4.6.d zahteval prilagoditev postavljalnice na elektronsko postavljalnico Simis-W proizvajalca Siemens. Zato ne more oceniti stroška izvedbe prilagoditve, z navedeno zahtevo pa je privilegiran ponudnik Siemens. Sporna zahteva pa prav tako ne omogoča ponudbe druge enakovredne rešitve.
Iz točke 4.6 (Postaja Pragersko) Knjige 3 je razvidno, da je Postaja Pragersko v smislu SV naprav zavarovana z elektro relejno SV napravo sistema l Te I 30, s predmetnim javnim naročilom pa bo ta postaja opremljena še z novo elektronsko SV napravo. Postaja Cirkovce Polje in naprave avtomatskega progovnega bloka med postajama Pragersko in Cirkovce Polje so opremljene z elektronsko SV napravo tipa Simis-W proizvajalca Siemens. Med obema obstoječima tipoma naprav je izveden relejni vmesnik z ustrezno prilagoditvijo za pravilno delovanje naprav avtomatskega progovnega bloka in javljanja napake nivojskega prehoda. Naročnik je torej med tema dvema postajama v sklopu prejšnjih projektov že namestil vmesnik. V sklopu obravnavanega javnega naročila pa se še zahteva, da mora zahtevana naprava na postaji Pragersko pravilno delovati z že obstoječo vgrajeno napravo Cirkovce Polje.
Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom, da ima vsak ponudnik v tem segmentu tri možnosti. Lahko se priključi s svojim vmesnikom, druga možnost je priključitev in povezava z obstoječo elektronsko signalnovarnostno napravo, lahko pa ponudnik uporabi tudi obstoječi relejni vmesnik. Če se bo ponudnik odločil uporabiti obstoječi relejni vmesnik, mu ni potrebno sodelovati z družbo Siemens. Temu pritrjujejo naročnikovi odgovori, ki jih je podal preko Portala javnih naročil (zaradi konsistentnejše obrazložitve Državna revizijska komisija v tem delu citira tudi postavljena vprašanja - vprašanji in odgovora so bili objavljeni na Portalu javnih naročil dne 06.01.2017):
Potencialni ponudniki so v zvezi s tem postavili naslednji vprašanji:
»Postaja Cirkovce Polje: razumemo, da na tej postaji in na zaporni povezavi s postajo Pragersko ni predvidenih nobenih del, razen izvedbe obstoječega vmesnika na novo zaporno napravo. Prosimo za potrditev.
NPr 5.2 na odseku Pragersko - Cirkovce Polje: razumemo, da velja enako kot NPr 3.2 za isti odsek, in da sta oba nivojska prehoda dejansko nadzorovana iz sosednjih naprav. Prosimo potrdite, da v vmesniku med obema odsekoma niso potrebna nikakršna dela, in da ga je potrebno predvideti v novi zaporni napravi Pragersko.«
Naročnik je na citirani vprašanji podal naslednja odgovora:
»Da.
Da. Na odseku Pragersko-Cirkovce Polje so nameščene naprave avtomatskega progovnega bloka. NPr 5.2 je nameščen na drugem prostornem odseku in ne vpliva na delovanje postavljalnice Pragersko.«
Naročnik je v zvezi s tem podal tudi naslednji odgovor (odgovor je bil objavljen na Portalu javnih naročil dne 30.01.2017):
»Na postaji Pragersko je že obstoječ relejni vmesnik med obstoječo relejno signalnovarnostno napravo postaje Pragersko in elektronsko signalnovarnostno napravo na postaji Cirkovce Polje. Izbrani ponudnik bo lahko uporabil obstoječ relejni vmesnik in nanj priključil svojo novo zgrajeno SV napravo. Sodelovanje podjetja Siemens ni potrebno.«
Državna revizijska komisija se ob navedenem strinja z naročnikom, da je v tem segmentu ponudnike seznanil z obstoječim stanjem, oziroma je pojasnil, kateri tip naprave je že vgrajen, pri čemer od ponudnikov ni zahteval naprav tipa ACS 2000, Simis-W, ki jih proizvaja družba Siemens. Navedel je le, da so te naprave (proizvajalca Siemens) že vgrajene v sistem, ponudniki pa lahko zahteve naročnika iz te točke izpolnijo ob upoštevanju ene izmed zgoraj opisanih treh možnosti. Ob navedenem Državna revizijska komisija tudi tem očitkom prvega vlagatelja ni mogla slediti.
Naslednji očitek prvega vlagatelja se nanašajo na zahtevo naročnika iz prve alineje točke 4.1.8 (Oblikovanje ponudbene cene) Knjige 1, v skladu s katero morajo ponudniki vse stroške, ki se nanašajo na zagotavljanje čuvajske službe, oceniti in jih zajeti v enotnih cenah. Prvi vlagatelj opozarja, da so stroški zagotavljanja čuvajske službe visoki in nepredvidljivi, zato lahko odločilno vplivajo na skupno ponudbeno ceno. Zatrjuje, da je navedena naročnikova zahteva nesorazmerna in vsa tveganja (neupravičeno) prenaša na ponudnike.
Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom v tem, da so stroški čuvajske službe odvisni predvsem od načina organizacije dela (izbranega) ponudnika. Obseg razpisanih del je določen v razpisni dokumentaciji, zato lahko vsak izkušen ponudnik za vsako lokacijo določi tista dela, ki jih bo moral opraviti (na njej) oziroma oceni, katera dela bodo terjala čuvaja ob progi ali tiru, in s tem potrebni čas opravljanja čuvajske službe. Ponudniki torej lahko te stroške vključijo v enotne cene na podlagi zahtev iz razpisne dokumentacije (oziroma na podlagi tehničnih specifikacij in popisa del) ter ob upoštevanju lastne načrtovane organizacije dela in predvidenih tehničnih rešitev. Skladno z Zakonom o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 61/2007 s spremembami) čuvajsko službo lahko izvajajo ustrezno usposobljene osebe, pri čemer veljavni predpisi ne zapovedujejo, da so to lahko le tiste osebe, ki so zaposlene pri upravljalcu. Ponudniki namreč lahko, v skladu z 12. odstavkom 24. člena Pravilnika o strokovni usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev (Uradni list RS, št. 44/11 s spremembami), poskrbijo, da se za progovne čuvaje usposobi njihov kader. Veljavni predpisi namreč določajo, da je lahko progovni čuvaj zaposlen pri katerikoli pravni ali fizični osebi, vendar mora izpolniti ustrezne pogoje. Z ustrezno usposobljenimi čuvaji zato lahko razpolagajo ne le upravljalec in prevozniki, pač pa tudi drugi gospodarski subjekti. Tudi sicer je sporna zahteva naročnika enaka za vse sodelujoče ponudnike (vsi ponudniki bodo morali stroške čuvajske službe zajeti v enotne cene), zato ne diskriminira nikogar izmed njih. Iz navedenih razlogov je Državna revizijska komisija zavrnila tudi ta očitek prvega vlagatelja.
Prvi vlagatelj nasprotuje tudi naročnikovi zahtevi iz točke 4.1.8 (Oblika ponudbene cene) Knjige 1, s katero je stroške korektivnega in preventivnega vzdrževanja limitiral do (največ) 20 % ponudnikove predračunske vrednosti. Zatrjuje, da navedena omejitev ne ustreza dejanskim stroškom, zato je takšna zahteva v nasprotju z načeli sorazmernosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, enakopravne obravnave ponudnikov in transparentnosti.
Državna revizijska komisija v zvezi s tem sprejema pojasnilo naročnika, da si je le na ta način lahko zagotovil zmerne cene rezervnih delov (in stroškov dobaviteljev) v naslednjih 20 letih. Državna revizijska komisija se prav tako strinja z naročnikom tudi v tem, da sporni (limitirani) stroški zajemajo le del stroškov za preventivno in korektivno vzdrževanje. Nanašajo se namreč na stroške rezervnih delov in storitev dobavitelja pri preventivnem in korektivnem vzdrževanju (na kar je opozoril naročnik z odgovorom, ki ga je dne 30.01.2017 objavil na Portalu javnih naročil), medtem ko strokovna literatura, ki jo v ta namen navaja prvi vlagatelj, zajema vse stroške, tudi stroške upravljalca, ki mora zagotavljati 24-urno pripravljenost, ter izvaja korektivno in preventivno vzdrževanje, vključno s podpornimi storitvami, kar pa v obravnavanem primeru ni strošek ponudnikov. Poleg tega je tudi ta zahteva enaka za vse ponudnike, pregled ponudb pa tudi sicer pokaže, da so vsi ponudniki (vključno s prvim vlagateljem) v tem delu ravnali v skladu z naročnikovo zahtevo. Naročnik je v obravnavanem primeru prejel ponudbe petih ponudnikov, od katerih so štirje ponudniki te stroške ponudili v višini do 10 % od ponujenih vrednosti, prvi vlagatelj pa je te stroške ponudil znotraj limitirane vrednosti oziroma v višini 20 % od ponujene cene. Ob navedenem je bilo potrebno zavrniti tudi ta očitek prvega vlagatelja.
Naslednji očitek prvega vlagatelja se nanaša na zahtevan čas avtonomije delovanja SV naprav. Prvi vlagatelj citira dve vprašanji potencialnih ponudnikov in naročnikova odgovora nanju ter zatrjuje, da naročnik ni podal nedvoumnega odgovora v delu, ki se nanaša na čas avtonomije delovanja SV naprav. Zaradi neustreznih odgovorov bo naročnik tako lahko prejel neprimerljive ponudbe, ki bodo kot tehnično rešitev ponujale bodisi 4 urno avtonomijo ali pa 8 urno avtonomijo, cenovno pa se takšna sistema razlikujeta tudi za več kot 100 %.
Državna revizijska komisija tudi temu očitku prvega vlagatelja ni mogla slediti. Naročnik je namreč tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije dovolj razumljivo pojasnil (z odgovori, ki jih je objavil na Portalu javnih naročil dne 02.12.2016), da je potrebno moč in avtonomijo UPS naprave zagotoviti za SV naprave, za naprave avtomatsko progovnega bloka (naprave APB) ter za naprave evropskega signalnovarnostnega sistema za kontrolo in vodenje vlakov (naprave ETCS), ter da morajo ponudniki pri tem upoštevati izvedbene načrte (IzN). Kot je navedel, so v izvedbenih načrtih, ki so del razpisne dokumentacije, podani tudi izračuni in dimenzioniranje moči za vse naprave. Ponudnike je hkrati tudi opozoril, naj v primeru, če to zahtevajo ponudnikove SV naprave, ponudijo ustrezno povečano moč UPS naprave (in v ponudbeni ceni zajamejo stroške, ki bodo nastali zaradi povečane kapacitete).
Eden izmed očitkov prvega vlagatelja se nanaša na terminske plane. Prvi vlagatelj zatrjuje, da je naročnik v Knjigi 1 razpisne dokumentacije določil okvirne roke za izvedbo del na projektu in hkrati predložil tudi okvirne terminske plane izvedba projekta, ki pa medsebojno niso usklajeni. Zlasti pa se prvi vlagatelj ne strinja z odgovorom naročnika, s katerim je navedel, da je potrebno za vsako postajo posebej izdelati le okvirni terminski plan za glavne faze izvedbe, pri čemer se ti plani ne pripravijo po datumih, temveč po trajanju izvedbe (tedni oz. meseci). Prvi vlagatelj zatrjuje, da to lahko pomeni, da bo moral izvajalec hkrati prevzeti prevelik obseg del. Dokumentacija zato ne omogoča oddaje primerljivih ponudb, ta naročnikova zahteva pa je tudi nesorazmerna.
Tudi ta očitek prvega vlagatelja ni utemeljen. Prvi vlagatelj namreč pravilno ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru le za okvirne plane (oziroma okvirne roke). Poleg tega je prvi vlagatelj očitno spregledal, da je naročnik z odgovorom, ki ga je objavil na Portalu javnih naročil dne 30.01.2017, podal pojasnilo, da bo izvajalcu za nadgradnje zagotovil potreben čas, in da istočasno izvajanje del na več lokacijah ni predvideno. Tekom izvajanja razpisanih del bo namreč potekal tudi železniški promet, kar pomeni, da večje število gradbišč in istočasno izvajanje del že iz tega razloga ni možno, niti predvideno. Prvi vlagatelj pa je očitno spregledal tudi naročnikov odgovor (ki je bilo objavljen na Portalu javnih naročil dne 15.12.2016), s katerim je naročnik pojasnil, da so terminski plani informativni, in da ponudniku ni potrebno predložiti zavezujočega terminskega plana, saj se bosta naročnik in izbrani ponudnik (izvajalec) sproti dogovarjala o natančnih pričetkih del na posameznih odsekih. Navedeno pa pomeni (na kar pravilno opozarja tudi naročnik), da naročnik izvajalca ne bo mogel (pri)siliti k hkratnemu pričetku del na vseh ali prevelikem številu odsekov, če izvajalec s tem ne bo soglašal.
Prvi vlagatelj nadalje očita naročniku, da razpisna dokumentacija na več mestih od ponudnikov zahteva, da sodelujejo s podizvajalci, pri čemer naročnik ne zagotavlja, da bodo (ti) podizvajalci vsem sodelujočim ponudnikom ponudili enakovredne pogoje. Prvi vlagatelj v zvezi s tem opozarja na četrto alinejo točke 1.p Knjige 3 in navaja, da je izvajanje vmesnega zavarovanja in sledenje vmesnim fazam gradbenih del z obstoječo relejno SV napravo mogoče le s sodelovanjem z družbo Iskra d.d., ki je proizvajalka obstoječe relejne SV naprave. Prvi vlagatelj opozarja tudi na alinejo a) točke 5.3.3 (Poljčane - Slovenska Bistrica) Knjige 3, kjer je naročnik zahteval, da mora ponudnik predvideti ustrezen vmesnik za nivojski prehod relejne izvedbe in nivojski prehod proizvajalca Scheidt & Bachman. Prvi vlagatelj se v zvezi s tem sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-219/2015 in navaja, da bi moral naročnik ta dela izločiti iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila, saj bi le na ta način lahko zagotovil enakovredne pogoje vsem ponudnikom. Prvi vlagatelj v zvezi s tem tudi opozarja, da je naročnik zgolj formalno dopustil, da ponudniki ponudijo lastne tehnične rešitve, dejansko pa bodo morali vsi ponudniki sodelovati z navedenima proizvajalcema, saj je le na ta način mogoče oddati konkurenčno ponudbo.
Naročnik je v navedenih delih razpisne dokumentacije ponudnikom omogočil (kar je dodatno potrdil tudi z več odgovori, ki jih je objavil na Portalu javnih naročil - tudi s tistimi odgovori, ki jih citira prvi vlagatelj), da sami izberejo eno izmed dveh rešitev oziroma je sodelovanje z obema družbama predvidena le kot ena izmed dveh možnosti. Ponudniki namreč lahko vmesna in končna zavarovanja izvedejo tudi z lastnimi tehnologijami oziroma lahko razvijejo svoj vmesnik, s čimer pri oblikovanju ponudbe ne bodo odvisni od navedenih gospodarskih subjektov. Zato je potrebno pritrditi naročniku tudi v tem, da sporna zahteva ni enaka zahtevi, ki jo je naročnik postavil v postopku oddaje javnega naročila, na katerega se sklicuje prvi vlagatelj. V tistem postopku je naročnik od ponudnikov zahteval poseg v funkcionalnost vgrajene naprave proizvajalca Thales, kar je dejansko lahko izvedla le navedena družba. Državna revizijska komisija v odločitvi št. 018-219/2015 tega vprašanja sicer ni meritorno obravnavala, ker za rešitev (takratnega) spora ni bilo relevantno. Kljub temu pa je zapisala, da četudi bi ugotovila, da lahko sporna dela izvede le izvajalec obstoječega sistema, to ne bi opravičevalo naročnikove zahteve, da ga morajo ponudniki nominirati za podizvajalca, pač pa bi utemeljevalo navedbo (takratnega) vlagatelja, da naročnik izvedbo teh del izloči iz (takratnega) postopka oddaje javnega naročila in jih odda po ustreznem postopku. Ker v konkretnem primeru (kar med prvim vlagateljem in naročnikom ni sporno) ni bil zahtevan poseg v naprave, in zlasti iz razloga, ker je naročnik v tem delu dopustil, da ponudniki lahko ponudijo (tudi) lastno tehnično rešitev, Državna revizijska komisija očitkom prvega vlagatelja ni mogla slediti.
Državna revizijska komisija ni vsebinsko presojala očitka, ki se nanaša na podpis Pogodbe o prenosu upravičenj avtorske pravice (s čimer naj bi naročnik pogojeval prevzem tehničnih specifikacij), niti očitka, ki se nanaša na njeno vsebino (na domnevno previsoko določeno pogodbeno kazen). V zvezi s tem namreč na Portalu javnih naročil ni bilo zastavljeno nobeno vprašanje zainteresiranih ponudnikov, zato se Državna revizijska komisija strinja z naročnikom v tem, da prvi vlagatelj glede teh očitkov ni izpolnil pogojev po petem odstavku 5. člena ZPVPJN, v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZPVPJN.
Zadnji očitek prvega vlagatelja se nanaša na (tiste) naročnikove odgovore, s katerimi je napotil potencialne ponudnike, naj se obrnejo na upravljavca javne železniške infrastrukture (na družbo SŽ Infrastruktura d.o.o., Kolodvorska 11, Ljubljana). Zatrjuje, da je naročnikov odgovor, da ne razpolaga z informacijami o tem, katere odgovore so od upravljavca javne železniške infrastrukture prejeli posamezni potencialni ponudniki, v nasprotju s temeljnima načeloma transparentnosti in enakopravne obravnave ponudnikov. Opozarja tudi, da je naročnik odgovoren za pripravo razpisne dokumentacijo in za podajo odgovorov na vsa vprašanja zainteresiranih ponudnikov.
Naročnik je navodila v zvezi s postavljanjem vprašanj navedel v točki 2.3 (Pojasnila in spremembe razpisne dokumentacije) Knjige 1, in sicer:
»Vse zahteve za dodatne informacije se posredujejo na Portal javnih naročil www.enaročanje (zahtevo za pojasnila razpisne dokumentacije mora ponudnik posredovati pravočasno, da bo lahko naročnik pripravil in objavil odgovor). Pojasnila in spremembe so sestavni del razpisne dokumentacije in jih je treba upoštevati pri pripravi ponudb.«
Pregled postavljenih vprašanj pokaže, da je bilo tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije postavljenih veliko število vprašanj. Postavljena vprašanja in naročnikovi odgovori nanje so bili objavljeni na Portalu javnih naročil, na (kar) 124. straneh.
V zvezi s spornim očitkom so bila postavljena vprašanja (in naročnikovi odgovori nanje), in sicer:
Dne 02.12.2016 (ob 09:38) sta bila na Portalu javnih naročil objavljena vprašanje in naročnikov odgovor:
»Na koga se naj se obrnemo za izdelavo vmesnikov med novimi in starimi postajami oz. APB odseki ter nivojskimi prehodi?«
Na proizvajalce obstoječih SV naprav ali na Upravljavca infrastrukture.«
Istega dne in ob istem času sta bila na Portalu javnih naročil objavljena enako vprašanje in odgovor (Državna revizijska komisija ju v izogib ponavljanju ne navaja ponovno).
Dne 15.12.2016 (ob 11:11) sta bila objavljena naslednje vprašanje in naročnikov odgovor:
»Prosimo za informacije v zvezi s tem, na koga se lahko obrnemo za predelavo vmesnikov za naprave nivojskih prehodov S&B in Iskra?
Na proizvajalca naprave ali Upravljavca javne železniške infrastrukture (SŽ infrastruktura, Kolodvorska 11, Ljubljana, Služba za EE in SVTK).«
Dne 06.01.2017 (ob 08:18) sta bila na Portalu javnih naročil objavljena poziv potencialnega ponudnika in naročnikov odgovor nanj:
»Knjiga 3, točka 5.7: V RD ter popisih navajate, da je obstoječa MO tipa Siemens ZG62 preko relejnega vmesnika povezana na relejno postajno SV napravo Šentilj. Prosimo, da natančno definirate funkcionalnost obstoječe MO (ukazi in javljanja) ter objavite načrte in tehnične parametre obstoječega vmesnika. Funkcionalno bo moral namreč vmesnik zagotoviti točno enake parametre kot jih zagotavlja obstoječi. Le na tak način boste vsem ponudnikom omogočili enakovredne pogoje za pripravo ponudbe za dotični vmesnik.
Za podrobnejše podatke o obstoječem vmesniku se lahko obrnete na proizvajalca ali na Upravljavca infrastrukture.«
Dne 30.01.2017 (ob 08:52) sta bila na Portalu javnih naročil objavljena naslednja poziva in naročnikova odgovora nanju:
»Zaradi velikega števila nejasnosti in poznega odgovarjanja in nejasnih odgovorov naročnika (napotitev za pridobivanje informacij od tretjih oseb, ki so pod domeno naročnika - naročnik bi moral sam podati odgovore na vprašanja, tako da so transparentno vidni vsem ponudnikom, le tako bi zagotovil enakopravno obravnavo vsem ponudnikom in transparentnost javnega naročila ter onemogočil namerno manipuliranje s podatki in informacijami, saj imajo le ti bistveno težo pri določanju ponudbene cene). Apeliramo na naročnika, da prestavi rok za postavljanje vprašanj in oddajo ponudbe za vsaj 2 meseca!
Naročnik vse odgovore na vprašanja podaja preko objave na Portalu javnih naročil, kjer so javno dostopni vsem zainteresiranim ponudnikom. Od ponudnikov pa se pri pripravi ponudbe pričakuje potrebna skrbnost in aktivno pridobivanje vseh relevantnih podatkov, ki vplivajo tako na oblikovanje ponudbene cene, kakor tudi na izvedbo del. Naročnik je že podaljšal rok za oddajo ponudb in določil tudi novi rok za postavljanje vprašanj.
Prosimo naročnika, da na vsa vprašanja, kjer je navedel, da se ponudniki obrnejo na Upravljavca JŽI, objavijo odgovor upravljavca vsem ponudnikom, ki so ga za informacije povprašali. Samo tako boste zagotovili transparentnost in enakopravno obravnavo ponudnikov.
Naročnik ne razpolaga z zahtevanimi informacijami, zato jih ne more objaviti. Ponudniki si lahko pridobijo potrebne informacije za ponudbo pod enakimi pogoji in so enakovredno obravnavani.«
Dne 30.01.2017 (ob12:17) sta bila na Portalu javnih naročil objavljena vprašanje in odgovor naročnika:
»Predvidevamo, da bomo lahko dobili na obstoječih TK sistemih na razpolago 2 Mb/s kanala na vsaki postaji za prenos informacij.
Na posameznih postajah bo ponudniku na voljo visoko razpoložljivo podatkovno omrežje. Za podrobnejše podatke se ponudniki lahko obrnejo na Upravljalca infrastrukture.«
Iz zgoraj citiranih odgovorov je razvidno, da je naročnik v delu, ki se nanašajo na podatke o (kot je navedel naročnik) »podrobnejših tehničnih specifikacijah«, ponudnike napotil, da naj jih pridobijo od upravljavca javne železniške infrastrukture (od družbe SŽ Infrastruktura d.o.o.). Državna revizijska komisija se strinja s prvim vlagateljem v tem, da je naročnik z opisanim ravnanjem dopustil, da so zgolj nekateri ponudniki pridobili več ali drugačne informacije v delu, ki se nanaša na razpisani predmet. Čeprav je bil naročnik jasno in pravočasno opozorjen, da je s tem kršil ZJN-3, ter da bi moral (skladno z zakonom) tudi vsa vprašanja, ki so bila naslovljena na upravljavca javne železniške infrastrukture, ter njegove odgovore nanje, objaviti na Portalu javnih naročil, pa se je temu izognil z odgovorom, da se »od ponudnikov pri pripravi ponudbe pričakuje potrebna skrbnost in aktivno pridobivanje vseh relevantnih podatkov, ki vplivajo tako na oblikovanje ponudbene cene, kakor tudi na izvedbo del« Poleg tega je tudi priznal, da nima podatkov o teh vprašanjih, zato jih na Portalu javnih naročil ne more objaviti. V sklepu, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, pa je očitke v zvezi s tem zavrnil z navedbo, da ti »podatki po mnenju naročnika za pripravo ponudbe niso ključni, sploh pa so zahteve ponudnikov specifične glede na z njihove strani predvidene tehnologije«, ter da »je skrbne ponudnike napotil po dodatne informacije zgolj zato, ker upravljalec nikakor ne bi mogel podati enotnega odgovora za vse ponudnike, ki bi ga naročnik lahko objavil na Portalu javnih naročil, pri čemer je bistveno, da je ravno tehnologija ponudnika različna in varovana kot avtorjeva lastna intelektualna stvaritev«.
Državna revizijska komisija se sicer strinja z naročnikom, da prvi vlagatelj v zvezi s tem ni navedel, da zahtevanih informacij od upravljavca javne železniške infrastrukture ni prejel, oziroma ni navedel, ali je upravljavcu v zvezi s tem sploh postavil kakršnakoli vprašanja, vendar je naročnik očitno spregledal, da je bistvo predmetnega očitka v zatrjevanju prvega vlagatelja, da se ni seznanil z vprašanji (in odgovori nanje), ki so jih postavili (in prejeli) drugi potencialni ponudniki. Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku tudi v tem, da ponudniki ponujajo različne tehnologije, in da v zvezi s tem potrebujejo tudi specifične informacije (podatke). Vendar pa ga navedeno ne odvezuje od dolžnosti, da bi moral vsa postavljena vprašanja (in odgovore nanje) objaviti na Portalu javnih naročil. Le na ta način bi ravnal v skladu z lastno razpisno dokumentacijo in četrtim odstavkom 61. člena ZJN-3 (ki določa, da mora naročnik v primeru, če pravočasno prejme zahtevo, vsem gospodarskim subjektom, ki sodelujejo v postopku javnega naročanja, najpozneje šest dni pred iztekom roka za oddajo ponudb zagotoviti dodatne informacije v zvezi s specifikacijami in vse dodatne dokumente) ter hkrati upošteval tudi načeli transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) in enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3).
Državna revizijska komisija sicer ne nasprotuje naročnikovi napotitvi ponudnikov na kompetentno družbo, ki razpolaga z relevantnimi strokovnimi informacijami (družba SŽ Infrastruktura d.o.o. zagotavlja obratovalno sposobnost in prometno varnost na železniškem omrežju z vzdrževanjem javne železniške infrastrukture, pri čemer vzdrževanje obsega tudi obnove in nadgradnje). S tem v zvezi se je potrebno strinjati z naročnikom tudi v tem, »da pomeni njegov napotek ponudnikom, naj se obrnejo na upravljavca železniške infrastrukture, enako situacijo, kot če bi ponudnike v zvezi z vprašanji napotil na točno določeno osebo naročnika«. Vendar bi moral naročnik v obeh navedenih primerih ravnati v skladu z lastno razpisno dokumentacijo in z zakonom, ter vsa vprašanja in odgovore nanje objaviti na Portalu javnih naročil. Naročnik pa tudi sicer navaja, da ima z družbo SŽ Infrastruktura d.o.o. (torej z upravljalcem železniške infrastrukture) sklenjeno pogodbo, ki upravljavca zavezuje k sodelovanju na področju razvoja železniške infrastrukture, zato bi lahko od nje (še toliko lažje) pridobil tudi vsa vprašanja potencialnih ponudnikov in odgovore nanje, ki se nanašajo na razpisani posel. Nenazadnje bi moral z navedenimi podatki razpolagati tudi naročnik, saj bi le tako lahko preveril, ali so ponudbe dopustne oziroma skladne z vsemi postavljenimi zahtevami, po drugi strani pa bi (si) le na ta način zagotovil prejem medsebojno primerljivih ponudb.
Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi in drugi vlagatelj nista uspela izkazati naročnikovih kršitev, ki se nanašajo na zahtevan vmesnik. Prvi vlagatelj tudi ni izkazal naročnikovih kršitev, ki se nanašajo na preostale dele razpisne dokumentacije, razen v delu, ki se nanašajo na (ne)objavo vprašanj (in odgovorov nanje). Državna revizijska komisija je zato zahtevek za revizijo drugega vlagatelja zavrnila, zahtevku za revizijo prvega vlagatelja pa je (na podlagi druge alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN) ugodila tako, da je naročniku naložila odpravo kršitve na način, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa. V preostalem delu je Državna revizijska komisija (na podlagi prve alineje 39. člena ZPVPJN) zahtevek za revizijo prvega vlagatelja zavrnila.
Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Če se bo naročnik odločil, da bo s postopkom oddaje javnega naročila nadaljeval, bo moral določiti nov rok za predložitev ponudb. Naročnik naj pri tem upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije iz tega sklepa. Zlasti pa naj naročnik v tem primeru upošteva, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku (prvi odstavek 6. člena ZJN-3) ter zagotovi enakopravno obravnavo ponudnikov (7. člen ZJN-3).
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. in 3. točke izreka tega sklepa.
Prvi vlagatelj zahteva povrnitev s stroškov pravnega varstva, in sicer 3.500,00 EUR za plačilo takse. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).
Državna revizijska komisija je prvemu vlagatelju (upoštevaje 70. člen ZPVPJN) kot potreben strošek priznala strošek vplačane takse v višini 3.500,00 EUR. Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo delno uspel, je Državna revizijska komisija odločila, da se prvemu vlagatelju, v sorazmerju z doseženim uspehom v postopku, ki ga glede na postavljeni zahtevek ocenjuje na 1/10 (prvi vlagatelj je zatrjeval kršitve, ki se nanašajo na deset različnih delov razpisne dokumentacije), povrne 1/10 potrebnega stroška takse, tj. 350,00 EUR (drugi odstavek 154. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).
Državna revizijska komisija je tako prvemu vlagatelju (kot potrebne stroške) priznala stroške v višini 350,00 EUR, ki mu jih je naročnik dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višjo stroškovno zahtevo prvega vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.
Tudi drugi vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povračilo stroškov. Ker je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo drugega vlagatelja zavrnila kot neutemeljenega, tretji odstavek 70. člena ZPVPJN pa povrnitev potrebnih stroškov veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je bilo potrebno zavrniti zahtevo drugega vlagatelja za povračilo stroškov.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 5. točke izreka tega sklepa.
V Ljubljani, dne 27.03.2017
predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije
Vročiti:
- GH Holding d.d., Letališka cesta 27, Ljubljana,
- Odvetniška pisarna Fabiani, Petrovič, Jeraj, Rejc d.o.o., Bleiweisova cesta 30, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Tržaška cesta 19, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.
Vložiti:
- v spis zadeve, tu.