018-038/2017 Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Tadeje Pušnar kot predsednice senata ter mag. Gregorja Šebenika in Boruta Smrdela kot članov senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za »izvedbo prevoza za uporabnike in invalidske vozičke s kombijem po skupinah« in na podlagi zahtevkov za revizijo, ki sta ju vložila vlagatelja Petex, avtobusni in kombi prevozi, Bogdan Petek, s. p., Žabjak 25, Ptuj (v nadaljevanju: prvi vlagatelj), ki ga zastopa Jure Šega, odvetnik v Mariboru, in MST – Lorbek, Sonja Glazer, s. p., Mezgovci ob Pesnici, Dornava (v nadaljevanju: drugi vlagatelj), ki ga zastopa Jure Šega, odvetnik v Mariboru, zoper ravnanje naročnika Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava, Dornava 128, Dornava (v nadaljevanju: naročnik), 13. 3. 2017

odločila:

1. Zahtevkoma za revizijo prvega in drugega vlagatelja se ugodi in se razveljavita odločitvi, da se zavrnejo vse ponudbe za skupini 1 in 2, kot izhajata iz dokumentov »Odločitev«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 18. 1. 2017.

2. Naročnik je dolžan prvemu vlagatelju povrniti stroške v višini 1.342,71 eurov v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Višja stroškovna zahteva prvega vlagatelja se zavrne.

3. Naročnik je dolžan drugemu vlagatelju povrniti stroške v višini 1.342,71 eurov v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Višja stroškovna zahteva drugega vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je v postopku naročila male vrednosti (objava 14. 9. 2016 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005490/2016-W01) z dokumentoma »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 1«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016, in »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 2«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016, ponudnike obvestil, da je za obe skupini izbral ponudbo ponudnika Prevozništvo Matjaž Korez, s. p., Gorišnica. Zoper ti odločitvi sta prvi in drugi vlagatelj vložila zahtevka za revizijo, ki ju je naročnik zavrnil s sklepoma, št. 4300-4/2016-3-1 z dne 9. 11. 2016 in 4300-4/2016-3-2 z dne 9. 11. 2016, Državna revizijska komisija pa jima je ugodila s sklepom, št. 018-225/2016-6 z dne 6. 1. 2017, in ju razveljavila. Naročnik je po prejemu odločitve Državne revizijske komisije sprejel odločitev, da za obe skupini zavrne vse ponudbe kot nedopustne, o čemer je obvestil ponudnike z dokumentoma »Odločitev«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 18. 1. 2017.

Prvi vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 31. 1. 2017 in predlagal razveljavitev sprejete odločitve in »ponovno odloč[anje] o oddaji naročila«, uveljavljal pa je tudi povrnitev stroškov. Prvi vlagatelj je navedel, da:
- »že DRK je ugotovila, da je vlagatelj izpolnjuje tehnične pogoje za izvedbo javnega naročila, tako to dejstvo ni in ne more biti sporno«,
- naročnik želi onemogočiti vlagatelja in favorizira ponudnika Prevozništvo Matjaž Korez, s. p., Gorišnica, saj se o nedopustnosti njegove ponudbe ni izjasnil,
- je naročnik navedel, da naj bi ponudba prvega vlagatelja presegala njegova zagotovljena sredstva, pri čemer se je v obrazložitvi odločitve skliceval na dokument »Sklep o začetku postopka in imenovanju komisije«, št. 4300-4/2016-3 z dne 12. 9. 2016, ki pa ga »ni implementiral med razpisne pogoje, kot tega tudi ni predložil vlagatelju«,
- je od naročnika zahteval predložitev dokumenta »Sklep o začetku postopka in imenovanju komisije«, št. 4300-4/2016-3 z dne 12. 9. 2016, vendar mu ga naročnik ni izročil, prav tako ga ni izročil drugemu vlagatelju, kar kaže na naročnikovo zavajanje in njegovo namerno ravnanje v smeri, da ne izbere ponudbe prvega vlagatelja, s takim ravnanjem pa je naročnik »izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve uradnih listin iz 259. člena KZ – 1, kar naj DRK ustrezno ovrednoti«,
- »v celoti izpolnjuje vse razpisne pogoje in da dejansko ni nobenih ovir za to, da bi bil vlagatelj izbran za izvedbo javnega naročila«.

Drugi vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 31. 1. 2017 in predlagal razveljavitev sprejete odločitve, uveljavljal pa je tudi povrnitev stroškov. Drugi vlagatelj je navedel, da:
- »že DRK je ugotovila, da je vlagatelj izpolnjuje tehnične pogoje za izvedbo javnega naročila, tako to dejstvo ni in ne more biti sporn[o]«,
- naročnik želi onemogočiti vlagatelja in favorizira ponudnika Prevozništvo Matjaž Korez, s. p., Gorišnica, saj se o nedopustnosti njegove ponudbe ni izjasnil,
- je naročnik navedel, da naj bi ponudba drugega vlagatelja presegala njegova zagotovljena sredstva, pri čemer se je v obrazložitvi odločitve skliceval na dokument »Sklep o začetku postopka in imenovanju komisije«, št. 4300-4/2016-3 z dne 12. 9. 2016, ki pa ga »ni implementiral med razpisne pogoje, kot tega tudi ni predložil vlagatelju«,
- je od naročnika zahteval predložitev dokumenta »Sklep o začetku postopka in imenovanju komisije«, št. 4300-4/2016-3 z dne 12. 9. 2016, vendar mu ga naročnik ni izročil, prav tako mu ni izročil »izpis[a] iz knjige sklepov ali druge kataloške evidence iz katere bo razvidno ali je bil sklep deja[ns]ko sprejet v takšni obliki«, kar kaže na naročnikovo zavajanje in njegovo namerno ravnanje v smeri, da ne izbere ponudbe prvega vlagatelja, s takim ravnanjem pa je naročnik »izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve uradnih listin iz 259. člena KZ – 1, kar naj DRK ustrezno ovrednoti«,
- »v celoti izpolnjuje vse razpisne pogoje in da dejansko ni nobenih ovir za to, da bi bil vlagatelj izbran za izvedbo javnega naročila«.

Naročnik je s sklepom, št. 4300-4/2016-1/3_sklep z dne 13. 2. 2017, zavrnil zahtevek za revizijo prvega vlagatelja in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov. Naročnik je navedel, da:
- ni mogoče ugotoviti, na kateri sklop se nanaša zahtevek za revizijo, saj je na prvi strani naveden le predmet javnega naročila, ne pa tudi, za kateri sklop ga je prvi vlagatelj vložil, zato je zahtevek za revizijo pomanjkljiv in tudi napačno imenovan,
- mora slediti predpisom, ki urejajo področje javnih financ,
- je v dokumentu »Sklep o začetku postopka in imenovanju komisije«, št. 4300-4/2016-3 z dne 12. 9. 2016, in aneksu, št. 4300-4/2016-3-2 z dne 13. 9. 2017, zapisal, da »ima za plačilo obveznosti, ki bi naj izvirale iz pogodbe o izvedbi javnega naročila zagotovljenih določeno višino sredstev, in jih na podlagi zakona o javnih financah, ni možno prekoračiti«, zato za obe skupini ni izbral ponudbe,
- zagotovljena sredstva predstavljajo znesek, ki ga ima naročnik v svojih proračunskih postavkah, predvidenega in zagotovljenega za plačilo obveznosti oziroma predmetne storitve in predstavljajo znesek, ki ga ne sme prekoračiti, zaradi česar ne more izbrati ponudb in podpisati pogodbe,
- ni bil dolžan implementirati dokumenta »Sklep o začetku postopka in imenovanju komisije«, št. 4300-4/2016-3 z dne 12. 9. 2016, v razpisne pogoje in ga predložiti prvem vlagatelju, saj tega ne določa niti peti odstavek 35. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3),
- je ravnal v skladu s 66. členom ZJN-3, saj sicer brez sklepa o začetku niti ne bi mogel začeti postopka oddaje javnega naročila,
- iz navedb prvega vlagatelja ni mogoče razbrati, da je ponudba prvega vlagatelja dopustna, saj prvi vlagatelj zahteva le razveljavitev odločitve in ponovno odločanje, ne zahteva pa izbiro svoje ponudbe, temveč se »zgolj sklicuje na kazenski zakonik«, zato je »revizijski zahtevek v tem delu napačno naslovljen, saj naročnik ne more odločati oz. se opredeliti na očitke, ki spadajo na področje kazenskega zakonika«,
- je nenamerna napaka, da v obrazložitvi dokumenta »Odločitev«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 18. 1. 2017, ni vključena tudi ponudba ponudnika Prevozništvo Matjaž Korez, s. p., Gorišnica, sicer pa to ni vplivalo na možnost uveljavljanja pravnega varstva, saj je zavrnil tudi ponudbo tega ponudnika.

Naročnik je z drugim sklepom, št. 4300-4/2016-1/3_sklep z dne 13. 2. 2017, zavrnil tudi zahtevek za revizijo drugega vlagatelja in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov, pri čemer je odločitev obrazložil vsebinsko enako, kot odločitev v zvezi z zahtevkom za revizijo prvega vlagatelja.

Naročnik je kot prilogo dopisu, št. 4300-4/2016-3 z dne 17. 2. 2017, Državni revizijski komisiji posredoval zahtevka za revizijo in dokumentacijo.

Državna revizijska komisija do sprejema odločitve o zahtevkih za revizijo prvega in drugega vlagatelja ni prejela izjasnitve nobenega od vlagateljev.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb prvega in drugega vlagatelja ter naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je navedbe obeh vlagateljev obravnavala skupaj, saj sta prvi in drugi vlagatelj v zahtevkih za revizijo navedla vsebinsko enake kršitve in jih tudi vsebinsko enako utemeljila.

Naročnik je za javno naročilo, ki ga je razdelil na dva sklopa (točka II.2 objave in 1. člen Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe) in ga oddaja po postopku naročila male vrednosti z upoštevanjem merila cena oziroma »najnižja dnevna cena predračuna za posamezno skupino brez DDV« (točka II.2.5 objave in 12. člen Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe), v obeh sklopih prejel ponudbe ponudnika Prevozništvo Matjaž Korez, s. p., Gorišnica ter prvega in drugega vlagatelja. Naročnik je v dokumentih »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 1«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016, in »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 2«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016, ugotovil, da je ponudnik Prevozništvo Matjaž Korez, s. p., Gorišnica ponudil izvedbo javnega naročila v obeh sklopih za najugodnejšo ceno, zato je v obeh sklopih izbral njegovo ponudbo. Vendar je ti odločitvi Državna revizijska komisija razveljavila s sklepom, št. 018-225/2016-6 z dne 6. 1. 2017, zaradi česar je naročnik sprejel novi odločitvi, skladno s katerima pa javnega naročila ni oddal, saj je ugotovil, da so vse ponudbe nedopustne, čemur pa prvi in drugega vlagatelja nasprotujeta.

Državna revizijska komisija najprej spominja, da je že v sklepu, št. 018-225/2016-6 z dne 6. 1. 2017, ugotovila, da je naročnik v dokumentih »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 1«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016, in »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 2«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016, navedel, da ni preveril dopustnosti ponudb prvega in drugega vlagatelja, kar pomeni, da naročnik ni ugotovil, da bi prvi in drugi vlagatelj predložila »popolni ponudbi«. Poleg tega niti Državna revizijska komisija v sklepu, št. 018-225/2016-6 z dne 6. 1. 2017, ni ugotovila, da bi prvi ali drugi vlagatelj izpolnjevala »tehnične pogoje za izvedbo javnega naročila«, kot sta to prvi in drugi vlagatelj napačno navedla v zahtevkih za revizijo. Vendar ne glede na navedeno in tudi sicer, če bi naročnik najprej štel, da sta prvi in drugi vlagatelj predložila dopustni ponudbi, in bi jima to tudi sporočil, bi lahko po razveljavitvi prvotne odločitve tudi drugače zaključil in bi ob sprejemu nove odločitve v zvezi z oddajo javnega naročila lahko njuni ponudbi še vedno označil, da nista dopustni. ZJN-3 namreč ne nalaga naročniku, da mora v fazi izbire najugodnejše ponudbe vztrajati pri kakšni izmed svojih ugotovitev, temveč mu tudi takrat, ko odločitev ni razveljavljena v postopku pravnega varstva po ZPVPJN, omogoča samostojno spremembo odločitve (šesti odstavek 90. člena ZJN-3). Poleg tega iz ZJN-3 ne izhaja, da bi moral naročnik zaključiti postopek oddaje javnega naročila z izbiro najugodnejše ponudbe. Če pri vseh ponudbah niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 89. člena ZJN-3, naročnik nima podlage za izbiro najugodnejše ponudbe. Pa tudi če bi bile vse ponudbe dopustne, bi se lahko naročnik skladno s petim odstavkom 90. člena ZJN-3 odločil, da ne odda javnega naročila. Upoštevajoč ta izhodišča za rešitev spora v tej zadevi tako nista ključni stališči prvega in drugega vlagatelja, da »dejansko ni nobenih ovir za to, da bi bil vlagatelj izbran za izvedbo javnega naročila«, saj ne prvi ne drugi vlagatelj nista na podlagi katere določbe ZJN-3 upravičena, da bi jima moral naročnik oddati naročilo male vrednosti. Tako se tudi izkaže, da ni bistveno, da ne prvi ne drugi vlagatelj nista zahtevala izbire svojih ponudb, kot je to navedel naročnik v odločitvah o zahtevkih za revizijo. Niti ZPVPJN ne zahteva, da bi moral vlagatelj postaviti tak predlog. Sta pa prvi in drugi vlagatelj predlagala logično posledico, ki bi sledila morebitni razveljavitvi odločitev, da ne odda naročila male vrednosti. Namreč, da naročnik ponovno odloči o oddaji naročila male vrednosti. Pa tudi če prvi in drugi vlagatelj tega ne bi predlagala, saj jima tega glede na ZPVPJN ni treba predlagati, bi naročnika zavezoval ZJN-3, da sprejme odločitev v postopku oddaje naročila male vrednosti, s katero bi ga zaključil na zakonit način tako, da ga bodisi odda bodisi ga ne odda.

Naročnik je v obeh sklepih, št. 4300-4/2016-1/3_sklep z dne 13. 2. 2017, navedel, da ne prvi ne drugi vlagatelj nista navedla, na kateri sklop se njuna zahtevka za revizijo nanašata in da sta zato pomanjkljiva, vendar se je kljub temu odločil, da ju obravnava. Neodvisno od tega, da bi moral naročnik v primeru, če je menil, da zahtevka za revizijo ne vsebujeta obvezne sestavine iz 3. točke prvega odstavka 15. člena ZPVPJN in da ta ni razvidna iz vsebine dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila, ravnati skladno s četrtim odstavkom 26. člena ZPVPJN in oba vlagatelja pozvati na dopolnitev zahtevka za revizijo, pa je iz podatkov s tretje zaporedne strani vsakega izmed zahtevkov za revizijo mogoče razbrati, zoper odločitve iz katerih sklopov sta prvi in drugi vlagatelj vložila zahtevka za revizijo. Obvezni sestavini iz 3. točke prvega odstavka 15. člena ZPVPJN izhajata iz zahtevkov za revizijo na dovolj konkretiziran in jasen način. Prvi vlagatelj je namreč navedel, da je nepravilna naročnikova odločitev, da naročnik ne izbere ponudbe prvega vlagatelja »za izvajanje prevozov v DE dnevni center Dornava« (kar je sklop/skupina 1), drugi vlagatelj pa je navedel, da je nepravilna naročnikova odločitev, da naročnik ne izbere ponudbe drugega vlagatelja »za izvajanje prevozov v DE VDC Ormož« (kar je sklop/skupina 2).

Državna revizijska komisija pritrjuje obema vlagateljema, da se naročnik v nobenem izmed dokumentov »Odločitev«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 18. 1. 2017, ni opredelil do ponudbe ponudnika Prevozništvo Matjaž Korez, s. p., Gorišnica, vendar to za njun položaj ni ključno. Ključno je namreč dejstvo, da naročnik ni oddal javnega naročila niti ponudniku Prevozništvo Matjaž Korez, s. p., Gorišnica. Tako je za njun položaj ključno rešiti vprašanje, ali je naročnik smel šteti, da ponudba prvega vlagatelja za sklop 1 in ponudba drugega vlagatelja za sklop 2 nista dopustni v smislu 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, ker presegata naročnikova zagotovljena sredstva.

Kot že pojasnjeno, ZJN-3 omogoča naročniku, ki nima zagotovljenih sredstev, da ne odda javnega naročila, in ga ne prisiljuje, da mora izbrati neko ponudbo. Vendar Državna revizijska komisija opozarja, da ZJN-3 ne ureja možnosti, da bi ponudnik zahteval dodatno obrazložitev odločitve, pač pa naročniku v drugi povedi iz 10. odstavka 90. člena ZJN-3 nalaga, da svojo odločitev obrazloži v skladu z določbami 90. člena ZJN-3. Naročnik mora tako v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZJN-3 obrazložiti tudi odločitev, da ne odda javnega naročila, pri čemer mora upoštevati, da mora obrazložitev skladno s prvo alineo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 vsebovati med drugim razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran. Obrazložitev odločitve v postopku javnega naročanja ni sama sebi namen, saj ponudnikom zagotavlja informacije o poteku postopka javnega naročanja, o katerih jih mora naročnik seznaniti (prva poved iz 10. odstavka 90. člena ZJN-3), s čimer naročnik zagotavlja transparentnost postopka javnega naročanja (6. člen ZJN-3). Ponudniki se lahko tako na podlagi teh informacij odločijo, ali bodo zoper odločitev v postopku oddaje naročila male vrednosti uveljavljali pravno varstvo (šesti odstavek 25. člena ZPVPJN) in jo izpodbijali.

Iz dokumentov »Odločitev«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 18. 1. 2017, je razvidno, da je naročnik za ponudbo prvega vlagatelja za sklop 1 in ponudbo drugega vlagatelja za sklop 2 navedel le, po katerih cenah sta ponudila dnevni prevoz (kar je sicer podatek, ki ga vlagatelja že poznata), nato pa je zaključil, da ti ceni presegata njegova zagotovljena sredstva, kar je del definicije dopustne ponudbe iz 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3. Naročnik ni ne v dokumentih »Odločitev«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 18. 1. 2017, ne v sklepih, št. 4300-4/2016-1/3_sklep z dne 13. 2. 2017, vlagateljema razkril višine zagotovljenih sredstev, ni pa se niti skliceval na obstoj izjeme iz četrtega odstavka 90. člena ZJN-3, da mu tega podatka ni treba razkriti. Čeprav bi se morebiti lahko potrdilo, da naročnik ni ravnal v nasprotju s 35. členom ZJN-3, ker vlagateljema ni omogočil vpogleda v dokument »Sklep o začetku postopka in imenovanju komisije«, št. 4300-4/2016-3 z dne 12. 9. 2016 (in njegovo spremembo: dokument »Aneks k sklepu o začetku postopka in imenovanju komisije«, št. 4300-4/2016-3-2 z dne 13. 9. 2016, saj je ta sestavni del dokumenta »Sklep o začetku postopka in imenovanju komisije«, št. 4300-4/2016-3 z dne 12. 9. 2016), potrdilo pa bi se tudi naročnikovo stališče, da tega sklepa ni bil dolžan »implementirati med razpisne pogoje«, to ne spremeni izhodišča naročnikovega ravnanja skladno z drugo povedjo iz 10. odstavka 90. člena ZJN-3 v zvezi s prvo alineo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3. Naročnik tako prvemu in drugem vlagatelju ni zagotovil podatka, ki bi jima omogočil ugotavljanje, ali njuni ponudbi presegata njegova zagotovljena sredstva, niti ni v postopku pravnega varstva izkazal razlogov, da jima tega podatka ni bil dolžan zagotoviti. Čeprav sta prvi in drugi vlagatelj uveljavljala, da bi jima moral naročnik omogočiti vpogled v dokument »Sklep o začetku postopka in imenovanju komisije«, št. 4300-4/2016-3 z dne 12. 9. 2016 (in njegovo spremembo: dokument »Aneks k sklepu o začetku postopka in imenovanju komisije«, št. 4300-4/2016-3-2 z dne 13. 9. 2016, saj je ta sestavni del dokumenta »Sklep o začetku postopka in imenovanju komisije«, št. 4300-4/2016-3 z dne 12. 9. 2016) in da ga je bil dolžan »implementirati med razpisne pogoje«, sta s tem po vsebini opozarjala na to, da obrazložitev odločitve, da naročnik ne odda naročila male vrednosti, ne vsebuje razlogov za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran (prva alinea tretjega odstavka 90. člena ZJN-3). Vsem navedenim trem načinom je namreč skupno to, da v svojem bistvu pomenijo vprašanje zagotavljanja informacij, prvi in drugi vlagatelj pa sta v zahtevkih za revizijo uveljavljala, da jima naročnik ni zagotovil celo ključne informacije. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da ji zaradi naročnikove opustitve ni omogočen nadzor nad transparentnostjo njegovega ravnanja v postopku oddaje naročila male vrednosti (6. člen ZJN-3), prvemu in drugemu vlagatelju pa ta opustitev ne omogoča uveljavljanja pravnega varstva na učinkovit način.

Državna revizijska komisija tako povzema, da so že te ugotovitve kršitev ZJN-3 zadostna podlaga, da skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodi zahtevkoma za revizijo in razveljavi odločitvi, da se zavrnejo vse ponudbe za skupini 1 in 2, kot izhajata iz dokumentov »Odločitev«, št. 4300-4/2016-1/3 z dne 18. 1. 2017. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da obravnava navedb, s katerimi prvi in drugi vlagatelj očitata tudi storitev kaznivega dejanja, ni bistvena. Kljub temu pa Državna revizijska komisija opozarja prvega in drugega vlagatelja, da o obstoju očitanega kaznivega dejanja ne obstaja pravnomočna sodba in zato tudi ne obstajajo pravne posledice, ki bi lahko izhajale iz take sodbe.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.

Z razveljavitvijo izpodbijane odločitve se postopek oddaje naročila male vrednosti znova znajde v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb. Naročnik mora sprejeti eno izmed odločitev, ki jih omogočajo drugi in peti odstavek 90. člen ZJN-3, pri čemer jo mora obrazložiti skladno z drugo povedjo iz 10. odstavka 90. člena ZJN-3 in z njo seznaniti ponudnike (prva poved iz 10. odstavka 90. člena ZJN-3).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Prvi vlagatelj je uspel z zahtevkom za revizijo, zato mu Državna revizijska komisija upoštevajoč prvi, drugi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT), ob upoštevanju okoliščin primera, kot potrebne priznava stroške takse v višini 1.000 eurov, stroške za sestavo zahtevka za revizijo (tarifna številka 40 OT) v višini 275,40 eurov (600 točk), povečani za 22 % DDV, kar znese 335,99 eurov, in izdatke (11. člen OT) v višini 5,51 eurov (12 točk), povečani za 22 % DDV, kar znese 6,72 eurov.

Naročnik je dolžan prvemu vlagatelju povrniti stroške v višini 1.342,71 eurov v 15 dneh po vročitvi tega sklepa.

Državna revizijska komisija prvemu vlagatelju ni priznala stroškov po postavki konferenca s stranko (46/1 OT), saj je upoštevala, da predstavlja storitev, ki je zajeta v storitve iz tarifne številke 40/1 OT (zahtevek za revizijo). Državna revizijska komisija je zato kot neutemeljeno zavrnila višjo stroškovno zahtevo od priznanih 1.342,71 eurov.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Drugi vlagatelj je uspel z zahtevkom za revizijo, zato mu Državna revizijska komisija upoštevajoč prvi, drugi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN ter skladno z OT, ob upoštevanju okoliščin primera, kot potrebne priznava stroške takse v višini 1.000 eurov, stroške za sestavo zahtevka za revizijo (tarifna številka 40 OT) v višini 275,40 eurov (600 točk), povečani za 22 % DDV, kar znese 335,99 eurov, in izdatke (11. člen OT) v višini 5,51 eurov (12 točk), povečani za 22 % DDV, kar znese 6,72 eurov.

Naročnik je dolžan drugemu vlagatelju povrniti stroške v višini 1.342,71 eurov v 15 dneh po vročitvi tega sklepa.

Državna revizijska komisija drugemu vlagatelju ni priznala stroškov po postavki konferenca s stranko (46/1 OT), saj je upoštevala, da predstavlja storitev, ki je zajeta v storitve iz tarifne številke 40/1 OT (zahtevek za revizijo). Državna revizijska komisija je zato kot neutemeljeno zavrnila višjo stroškovno zahtevo od priznanih 1.342,71 eurov.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 13. 3. 2017

Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije












Vročiti:
- Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava, Dornava 128, 2252 Dornava,
- odvetnik Jure Šega, Slovenska ulica 37, 2000 Maribor (2×),
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran