Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-111/2016 Nuklearna elektrarna Krško, d.o.o.

    Številka: 018-111/2016-80
    Datum sprejema: 13. 2. 2017

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela kot predsednika senata, mag. Mateje Škabar kot članice senata in Tadeje Pušnar kot članice senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izgradnja stavbe za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva in dobava vse potrebne opreme za izvedbo Faze I - prestavitev do 592 izrabljenih gorivnih elementov«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja AREVA, Gmbh, Paul-Gossen Strasse 100, Erlangen, Nemčija (v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopa Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji, o. p., d. o. o., Tivolska 48, Ljubljana, zoper ravnanje naročnika Nuklearna elektrarna Krško, d. o. o., Vrbina 12, Krško (v nadaljevanju: naročnik), dne 13. 2. 2017

    odločila:

    1. Vlagateljeva zahteva za izločitev strokovnjaka, določenega za izdelavo strokovnega mnenja, se zavrne.

    2. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

    3. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

    Preostanek založenega zneska za izdelavo strokovnega mnenja v višini 990,40 EUR se vrne vlagatelju na njegov transakcijski račun.

    4. Zahteva izbranega ponudnika za povrnitev stroškov se zavrne.

    Obrazložitev:

    Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu 16. 10. 2015 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod št. objave JN7235/2015, 21. 10. 2015 pa še v Uradnem listu EU, in sicer pod št. objave 2015/S 204-371367.

    Za oddajo predmetnega naročila je naročnik izbral postopek s pogajanji po predhodni objavi, v katerem je opravil dva kroga pogajanj, končno ponudbo pa so oddali trije ponudniki.

    Dne 18. 5. 2016 je naročnik izdal odločitev o oddaji naročila, iz katere je razvidno, da je kot najugodnejšega ponudnika izbral družbo HOLTEC International, One Holtec Drive, Marlton, NJ 08053, ZDA (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz obrazložitve odločitve o oddaji naročila izhaja, da je naročnik vse tri prispele ponudbe, vključno z vlagateljevo, ocenil kot popolne in da je ponudbo izbranega ponudnika izbral kot najugodnejšo, ker je prejela najvišje število točk glede na merila, določena v razpisni dokumentaciji.

    Zoper odločitev o oddaji naročila je vlagatelj pravočasno, z vlogo z dne 30. 5. 2016, vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila nezakonita, saj naj bi naročnik izbranemu ponudniku dodelil preveliko število točk glede na merila, določena v razpisni dokumentaciji. Naročnik bi izbranemu ponudniku moral dodeliti manjše število točk, s tem pa bi ponudba vlagatelja postala ugodnejša in bi mu moralo biti tudi dodeljeno naročilo. Kot navaja vlagatelj, je večina podatkov, ki so se uporabljali kot osnova za dodelitev točk pri ocenjevanju ponudb, temeljila na samooceni ponudnikov. Izbrani ponudnik je pri tem podal nekaj napačnih podatkov in je na tej podlagi prejel neupravičeno visoko število točk, naročnik pa ni preverjal, ali so navedeni podatki točni, kar je vodilo k napačnemu točkovanju. Ponudba izbranega ponudnika naj bi bila po mnenju vlagatelja tudi nesprejemljiva. Vlagatelj v nadaljevanju naročniku očita naslednje kršitve:

    1. Izbrani ponudnik je pri merilu najvišje toplotne obremenitve (točka 2.22.3 razpisne dokumentacije) prejel pet točk. Točke so bile dodeljene na podlagi samoocene izbranega ponudnika, ki je navedel, da najvišja toplotna obremenitev kanistrov znaša 42,5 kW. Vlagatelj zatrjuje, da najvišja toplotna obremenitev ne znaša 42,5 kW, temveč 30 kW, zaradi česar bi izbrani ponudnik moral pri merilu pod točko 2.22.3 prejeti nič točk. Najvišja toplotna obremenitev sistema »HI-STORM FW« v višini 42,5 kW, ki jo navaja izbrani ponudnik, ni odobrena s strani pristojnega organa za izdajo certifikatov, United States Nuclear Regulatory Commission (v nadaljevanju: NRC), temveč je omejena na 30 kW. Toplotna obremenitev, ki presega 30 kW, je s strani NRC odobrena le v primeru, če naprava prestane test meritve hitrosti zraka v obročastem vmesnem prostoru med dvema valjema, tega testa pa izbrani ponudnik ni uspešno prestal. Tehnična specifikacija sistema »HI-STORM FW« sicer določa, da najvišja toplotna obremenitev lahko znaša 45 kW. Vendar pa pogoj 8 Certifikata o skladnosti kot najvišjo obremenitev dovoljuje 30 kW, razen če naprava prestane test, ki pa ni bil uspešno opravljen. Tudi če bi izbrani ponudnik pridobil dovoljenje za najvišjo toplotno obremenitev v višini 42,5 kW, pa zabojniki za poškodovano gorivo vseeno ne bi bili pripravljeni za transport še sedem let po ohladitvi, ker bi bila toplotna obremenitev previsoka, kar predstavlja tudi neskladnost s specifikacijo naročnika. Po mnenju vlagatelja je jasno, da ni mogoče zatrjevati najvišje razpadne toplote 42,5 kW ter hkrati opredeliti teh gorivnih svežnjev kot primernih za transport po sedmih letih hrambe. Zato je treba bodisi zmanjšati najvišjo toplotno obremenitev na vrednost pod 35 kW, za kolikor je sistem izbranega ponudnika licenciran, bodisi ovreči trditev, da so gorivni svežnji primerni za transport po sedmih letih. Razen če je izbrani ponudnik posredoval poročilo izvedenega toplotnega testa, iz katerega izhaja, da je bil sistem obremenjen s toplotno obremenitvijo, ki presega 30 kW, ali dokaze, da je bil toplotni test izveden uspešno in odobren s strani NRC, bi bilo treba izbranemu ponudniku odvzeti pet točk pri ocenjevanju oz. bi bilo treba njegovo ponudbo izločiti kot neprimerno.
    2. Pri merilu »Zaprtje vseh prezračevalnih kanalov med nesrečo onkraj načrtovanega obsega« pod točko 2.22.4 razpisne dokumentacije je naročnik izbranemu ponudniku dodelil pet točk, in sicer na podlagi samoocene, v kateri je izbrani ponudnik navedel, da se pri maksimalni toplotni obremenitvi 42,5 kW doseže maksimalna temperatura obloge goriva 570o C v sedmih dneh. Vlagatelj trdi, da se ta temperatura ne doseže po sedmih dneh, temveč po dveh dneh in pol, zaradi česar izbranemu ponudniku pri tem merilu ne bi smela biti dodeljena nobena točka oz. bi morala biti njegova ponudba izločena, saj je bila minimalna zahteva naročnika štiri dni. Iz Poglavja 4 končnega varnostnega poročila HI-STORM FW FSAR izhaja, da je po 32 urah zaprtja le dovodnih ventilov temperatura obloge goriva že dosegla 470o C. Zaprtje le dovodnih ventilov je boljši scenarij v primerjavi s 100 % zaprtjem dovodnih in odvodnih ventilov, saj se toplota še vedno lahko razprši preko izhodnih ventilov. Pri slabšem 100 % zaprtju je zato nerazumno navajati, da bo temperatura obloge goriva dosegla 570o C po še dodatnih 136 urah. Tehnična specifikacija izbranega ponudnika določa, da mora biti kakršnakoli blokada dovodnih in odvodnih ventilov odstranjena v roku od 8 do 24 ur. Izbrani ponudnik navaja, da se temperatura doseže v približno sedmih dneh, kar kaže na to, da je izbrani ponudnik vrednost zaokrožil in da ni bil prepričan o pravilnosti svoje kalkulacije. Tretji ponudnik, ki ponuja primerljiv dizajn tehnologije shranjevanja in primerljive kapacitete glede zmožnosti odvajanja temperature, je navedel, da lahko zaprtje vseh ventilov obvladuje le 5 dni pri le 36 kW. Pri tem je jasno, da je zmožnost obvladovanja pri nižji temperaturi (36 kW) daljša kot pri 42,5 kW. Tudi izračunana simulacija Inštituta Jožef Štefan, ki jo prilaga vlagatelj, kaže, da gre dejansko za dva dni in pol, kar je tudi v skladu z varnostnim poročilom zabojnika. Da čas nikakor ni pravilen, pa bi lahko potrdil tudi priznani strokovnjak. Izbrani ponudnik je tako navedel čas sedem dni, v katerem lahko sistem preživi situacijo 100 % zamašitve dovodnih in odvodnih ventilov pri toplotni obremenitvi 42,5 kW, kar pa tehnično ni mogoče in nasprotuje njegovi lastni analizi, ki jo je predstavil v varnostnem poročilu. Realni čas, ki še dosega zahteve, je dva dni in pol, kar vodi do točkovanja z nič točkami oz. do izločitve ponudbe kot tehnično neustrezne. Pod nobeno realno in sprejemljivo predpostavko pa ne more biti realni čas večji od pet dni, kar bi pomenilo, da bi izbrani ponudnik prejel le eno točko.
    3. Pri merilu 2.22.11 (Transportni zabojnik) je izbrani ponudnik prejel dve točki, in sicer na podlagi samoocene, v kateri je navedel, da bo za svoj transportni zabojnik prejel potrdilo o skladnosti do začetka licenciranja projekta NEK. Vlagatelj zatrjuje, da navedena samoocena ni v skladu z izkušnjami glede trajanja postopka za izdajo potrdila o skladnosti za velike transportne zabojnike za skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva, niti ni v skladu z dosedanjim napredkom, ki ga je izbrani ponudnik dosegel v postopku pridobivanja potrdila o skladnosti. Naročnik načrtuje, da naj bi se licenciranje začelo najpozneje 13. 10. 2017. Vlagatelj glede na dosedanji potek izdaje licence za transportni ovoj HI-STAR 190 zatrjuje, da je zelo malo verjetno, da bi NRC preučil dokumentacijo izbranega ponudnika in izdal potrdilo o skladnosti v roku 16 mesecev, saj običajno ti postopki trajajo mnogo dlje časa, zato bi bilo treba izbranemu ponudniku pri tem merilu odvzeti dve točki.
    4. Izbrani ponudnik je pri merilu 2.22.6 Učinek »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm, prejel pet točk, in sicer na podlagi samoocene, v kateri je navedel vrednost 2.1. Izbrani ponudnik ponuja HI-STORM FW sistem skladiščenja, ki je pridobil licenco po Certifikatu o skladnosti 1032. Vrednotenje tega sistema pokaže, da je seizmična ocena izvedena na podlagi samostojnega ovoja brez sistema seizmičnega sidranja. Da bi se zadostilo zahtevi, da kanister ne sme zdrsniti za več kot 10 mm ali se prevrniti po potresu manjšem od 0,78 g, mora biti kanister zasidran, kar pa nasprotuje specifikacijam naročnika. Sistem izbranega ponudnika HI-STORM FW, kot je trenutno licenciran, ne izpolnjuje zahtev, v skladu s katerimi ne sme zdrsniti za več kot 10 mm ali se prevrniti zaradi obremenitve 0,78 g, zaradi česar bi morala biti njegova ponudba izločena kot neprimerna, v nobenem primeru pa pri tem merilu ne bi smel prejeti pet točk, temveč nobene.
    5. V pogoju 44 Tehnične specifikacije je naročnik zahteval, da mora ponudnik naročniku predložiti vse skice, koncepte zasnove, specifikacije, dokumente, informacije oz. know-how med izvajanjem pogodbe. Družba Konecranes, kot potencialni podizvajalec vlagatelja, je pred predložitvijo končne ponudbe izjavila, da ne želi prenašati lastniških upravičenj na kogarkoli. Zato se je vlagatelj odločil, da te družbe ne izbere kot podizvajalca, temveč je našel drugega ustreznega dobavitelja, ki je sprejel zahteve naročnika. Je pa družbo Konecranes kot podizvajalca izbral izbrani ponudnik. Vlagatelj predvideva, da izbrani ponudnik s podizvajalcem ni dosegel dogovora o prenosu lastniških upravičenj, kar bi moralo pomeniti izločitev njegove ponudbe.
    6. Vlagatelj je dne 25. 5. 2016 opravil vpogled v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika, vendar mu vpogled ni bil omogočen v zahtevanem obsegu. Vlagatelj navaja, da v zahtevku za revizijo zatrjuje nepravilno ocenjevanje na štirih področjih, kjer je naročnik ocenil ponudbo na podlagi samoocene izbranega ponudnika, ne da bi pri tem kritično ocenil, ali tehnična rešitev, ki je opisana v tehnični dokumentaciji, resnično omogoča takšne rezultate. V primeru merila ekonomsko najugodnejše ponudbe bi morali biti javni tisti podatki, ki vplivajo na razvrstitev ponudb v okviru meril. Podatki, ki vplivajo na razvrstitev po merilih, ne morejo biti le končni podatki, ki jih je sam navedel izbrani ponudnik, temveč tudi podatki, ki na to vplivajo. Vlagatelju je bil glede izpolnjevanja in vrednotenja meril omogočen vpogled le v del dokumentacije, in sicer v nezakrite dele dokumentov, ki predstavljajo le en stavek ali del stavka, ki podaja končno vrednost. Kaj je v zakritem delu dokumentacije, pa vlagatelju ne more biti znano. Naročnik nima pripravljenega popisa dokumentacije, zato vlagatelj niti ne more specificirati dokumentacije, ki jo zahteva, vsekakor pa bi mu morala biti razkrita dokumentacija, ki je specificirana v točki 6 Zapisnika o vpogledu v ponudbeno dokumentacijo. Vlagatelj tako našteva dele dokumentacije, v katere bi mu moral biti omogočen vpogled, in navaja, da bosta v to dokumentacijo vsekakor morala vpogledati tudi Državna revizijska komisija in neodvisni izvedenec. Ne glede na to vlagatelj predlaga, da mu Državna revizijska komisija dovoli vpogled v specificirano dokumentacijo, iz katere izhajajo podatki, na podlagi katerih je mogoče s strokovnim znanjem in analizo ugotoviti, kakšne so vrednosti, ki vplivajo na razvrstitev ponudb. Ob tem naj mu Državna revizijska komisija omogoči tudi dopolnitev zahtevka za revizijo, če bi bilo to potrebno, saj vlagatelj že na podlagi navedb in dokazov v okviru obstoječega zahtevka za revizijo trdi, da je zahtevek utemeljen. Vlagatelj še navaja, da naročnik ne razpolaga s popisom dokumentacije, kar poleg tega, da onemogoča specifikacijo zahteve za vpogled, omogoča tudi nekontrolirano odvzemanje in dodajanje dokumentacije. Vlagatelj sicer ne more trditi, da je do tega prišlo, a ravnanje naročnika onemogoča pošteno obravnavo ponudnikov.

    Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev odločitve o oddaji naročila, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

    Izbrani ponudnik, ki ga v predmetnem postopku pravnega varstva zastopajo Odvetniki Šelih in partnerji, o. p., d. o. o., Komenskega ulica 36, Ljubljana, se je z vlogo z dne 9. 6. 2016 opredelil do revizijskih navedb. V vlogi najprej oporeka aktivni legitimaciji vlagatelja, saj naj vlagateljeva ponudba po njegovem mnenju ne bi izpolnjevala vseh pogojev, ki jih je naročnik določil v razpisni dokumentaciji, zaradi česar bi morala biti izločena iz postopka, vlagatelju pa zato ne bi mogla nastati škoda. Izbrani ponudnik tako zatrjuje, da reference, ki jih je vlagatelj predložil v predmetnem postopku, ne izpolnjujejo pogojev za izkušnje pri preteklih projektih, opravljenih v skladu s smernicami NUREG 0612 in NUREG 0554. Vlagateljeve reference glede žerjava FHBC (mostni žerjav za ravnanje z izrabljenim gorivom) ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev glede izkušenj, poleg tega so bile pridobljene v zvezi s projekti, zaključenimi več kot pet let pred rokom za oddajo končne ponudbe. Vlagateljeva ponudba po mnenju izbranega ponudnika tudi ne izpolnjuje pogojev iz tehničnih specifikacij, saj vlagatelj ni predložil nobene ustrezne reference za podobne izdelke, ki bi bili v zadnjih petih letih izdelani v skladu s standardi NUREG 0544 in ASME NOG-1. Vlagateljevo ponudbo je treba izločiti tudi zato, ker je med postopkom zamenjal podizvajalca za dobavo žerjava s podizvajalcem, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Poleg tega naj bi bila vlagateljeva ponudba nepopolna, ker nominirana podizvajalca nimata programov za zagotavljanje kakovosti, ki so skladni z zahtevanimi standardi 10CFR50 Priloga B in ASME NQA-1. V nadaljevanju izbrani ponudnik odgovarja na posamezne revizijske navedbe, ki se nanašajo na ocenjevanje oz. popolnost njegove ponudbe:

    1. Navedba vlagatelja, da najvišja toplotna obremenitev, ki jo lahko zagotovi izbrani ponudnik, znaša le 30 kW, ni točna. Najvišja toplotna obremenitev znaša 42,5 kW, kot je to navedeno v tehničnem predlogu iz končne ponudbe. Izbrani ponudnik zagotavlja, da ni nobene omejitve najvišje toplotne obremenitve na vrednost največ 30 kW. Vlagatelj utemeljuje svoje navedbe s sklicevanjem na pogoj št. 8 Potrdila o skladnosti, ki ga je za sistem HI-STORM FW izdala NRC. Ta pogoj zahteva izvedbo določenih preizkusov za prvi sistem s toplotno obremenitvijo, ki je enaka ali večja od 30 kW. Izbrani ponudnik opozarja, da je vlagatelj v pogoj št. 8 Potrdila o skladnosti samovoljno dodal zahtevo, da mora sistem uspešno prestati preizkus, da se izda potrdilo o skladnosti za uporabo in obratovanje sistema s toplotnimi obremenitvami nad 30 kW. Vendar pa ta zahteva ni del pogoja za izdajo potrdila o skladnosti – originalno besedilo zahteva le izvedbo preizkusa, nikakor pa ne omejuje najvišje toplotne obremenitve. Po mnenju izbranega ponudnika je treba revizijske navedbe zavrniti že zato, ker je vlagatelj ponaredil dokaz, da je lahko postavil lažne trditve, zato je nepotrebna tudi nadaljnja razprava o tem, ali je bil tak preizkus sploh izveden. Ne glede na to izbrani ponudnik pojasnjuje, da je bil toplotni preizkus izveden v nuklearni elektrarni ANO v ZDA, rezultati preizkusa pa so pokazali, da je bil model toplotne analize izbranega ponudnika konzervativen, kar pomeni, da je sistem HI-STORM FW še varnejši, kot je napovedovala analiza izbranega ponudnika. Dne 25. 11. 2013 je bilo poročilo o toplotnem preizkusu predloženo NRC, vendar pa se je izkazalo, da je nuklearna elektrarna ANO pomotoma uporabila merilne instrumente za pretok, katerih kalibracija se je že iztekla. Zaradi pomanjkljivosti pri kalibraciji je bilo treba preizkus razglasiti za neveljavnega in ga je treba opraviti ponovno. Gre zgolj za formalnost, zatrjuje izbrani ponudnik, ki ne ogroža zmogljivosti sistema HI-STORM FW. Čeprav rezultati zaradi težav s kalibracijo za NRC niso bili sprejemljivi, dejansko obstajajo in potrjujejo robustnost zasnove in varnostne analize izbranega ponudnika. Dokument, ki ga navaja vlagatelj, zahteva le spremembo v načinu izvedbe preizkusa in ne navaja, da preizkusa sploh ni mogoče izvesti. Izbrani ponudnik pojasnjuje, da v postopku pridobitve potrdila o skladnosti za sistem HI-STORM FW trenutno NRC obravnava dve spremembi, čas za obravnavo in odobritev pa je približno 18 mesecev. NRC ni ugotovil nobene kršitve in ni poslal kakršnegakoli odklonilnega mnenja v zvezi z neveljavnim preizkusom, kar kaže na to, da je NRC prepričan, da dejstvo, da nuklearna elektrarna ANO ni uspela zbrati podatkov, ni posledica zmogljivosti certificiranega sistema niti ni posledica varnostne analize ali ravnanja izbranega ponudnika. Izbrani ponudnik nadaljuje, da je v svoji ponudbi dokazal, da so gorivni svežnji, ki so shranjeni v sistemu HI-STORM FW in toplotno obremenjeni z največ 42,5 kW, primerni za transport po sedmih letih skladiščenja, ob upoštevanju vzorcev polnjenja. Toplotne obremenitve se izračunajo z uporabo splošno priznanih metod za izračunavanje ohlajevanja svežnjev izrabljenega goriva oz. razpadne toplote.
    2. V zvezi z ocenjevanjem po merilu »Zaprtje vseh prezračevalnih kanalov med nesrečo onkraj načrtovanega obsega« iz točke 2.22.4 razpisne dokumentacije izbrani ponudnik navaja, da sistem HI-STORM FW omogoča shranjevanje gorivnih svežnjev pri maksimalni toplotni obremenitvi 42,5 kW v primeru popolnega zaprtja vseh prezračevalnih kanalov vsaj sedem dni. Izbrani ponudnik ponuja vertikalen sistem shranjevanja, izdelan iz jeklene konstrukcije, kar omogoča pasivno kroženje helija znotraj kanistra v smeri gravitacije, to pa sistemu omogoča hladilni obtok. Izbrani ponudnik poudarja, da med njegovim sistemom in sistemom tretjega ponudnika obstajajo številne pomembne razlike, in opozarja, da poročilo Inštituta Jožef Štefan temelji na napačnih predpostavkah, ki vodijo do napačnih zaključkov. V samem poročilu Inštituta Jožef Štefan je navedeno, da je čas trajanja dviga temperature do 570o C le ocena, razpon ocenjenega časa (med dva in pol ter šest dni) pa je zelo velik, kar pomeni, da je toplotni model iz poročila Inštituta Jožef Štefan zgolj grob približek resničnemu sistemu. Izbrani ponudnik je analize opravil ob upoštevanju vseh podrobnosti sistema in natančnega modeliranja podkomponent sistema ter uporabljenih materialov, rezultati pa kažejo, da sistem HI-STORM FW omogoča ohranitev sprejemljive najvišje temperature oblog pri najvišji toplotni obremenitvi 42,5 kW sedem dni v primeru nastopa popolne blokade ventilacijskih kanalov v primeru popolne nesreče. Izbrani ponudnik je opravil tudi dodatno testiranje, ki kaže, da lahko sistem HI-STORM FW ohranja najvišjo temperaturo oblog pod 570o C za nedoločen čas – če blokada ventilacijskih kanalov traja nedoločen čas, bo najvišja temperatura, ki jo bodo dosegle obloge goriva, 533o C, kar je 37o C manj pod določeno mejo.
    3. Navedbe vlagatelja glede ocenjevanja po merilu 2.22.11 (Transportni zabojnik) temeljijo na preteklih časovnih obdobjih in ne upoštevajo veliko krajših časovnih obdobij za pridobivanje potrdil o skladnosti, ki jih dosega izbrani ponudnik, ter dejstva, da je transportni zabojnik HI-STAR 190 že sedaj precej daleč v postopku pridobivanja potrdila o skladnosti pri NRC. Izbrani ponudnik navaja, da je v zadnjih desetih letih vložil tri vloge za nove transportne zabojnike in da mu za podobne zabojnike, kot je HI-STAR 190, uspeva odobritev v manj kot dveh letih. Zabojnik HI-STAR 190 se bo uporabljal na ameriškem tržišču, zato NRC vlogo izbranega ponudnika obravnava prednostno.
    4. Zatrjevanje vlagatelja, da sistem izbranega ponudnika ne bo mogel doseči seizmične ravni 2,1 g in hkrati preprečiti prevrnitev kanistra ali njegov zdrs za več kot 10 mm, je napačno. Vlagatelj navedbe utemeljuje na napačnih podatkih in poenostavljenih modelih, ki v panogi nuklearne energije niso sprejeti. Izbrani ponudnik navaja, da je ena izmed mnogih izboljšav sistema HI-STORM FW tudi okrepitev stabilnostnih lastnosti kanistra pri potresih izjemno močne jakosti. Podatki o tehnologiji so bili sporočeni naročniku, in sicer v točki 5.3 Tehničnega predloga, v kateri je izbrani ponudnik podrobno predstavil in utemeljil izpolnjevanje zaveze po doseganju 2,1 g seizmične ravni.
    5. V zvezi z vprašanjem prenosa lastniških upravičenj izbrani ponudnik navaja, da je izpolnil vse pogoje in da so poslovni dogovori med njim in podizvajalci zaupne narave.
    6. Naročnik je na vpogledu vlagatelju dopustil vpogled v vse podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudb glede na merila, zakril pa je dodatna tehnična pojasnila ponujene tehnologije in tehnoloških rešitev ter ostale proprietarne podatke, ki se nanašajo na metodologijo izračunov ponujene tehnologije in tehnoloških rešitev, ki po zakonu niso javni. Izbrani ponudnik navaja, da so javni le podatki, ki vplivajo na razvrstitev v okviru meril, niso pa javna dodatna tehnična pojasnila, s katerimi ponudnik pojasnjuje oz. opisuje svojo proprietarno tehnologijo in tehnološke rešitve ter metodologijo izračunov ponujene rešitve.

    Na podlagi navedenega izbrani ponudnik predlaga, naj se zahtevek za revizijo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrže ali pa naj se zavrne kot neutemeljen. Izbrani ponudnik zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

    Naročnik je dne 24. 6. 2016 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi odločitve naročnik najprej navaja, da je vlagatelju priznal aktivno legitimacijo, saj je njegovo ponudbo ocenil kot popolno, zaradi česar v tej fazi brez vloženega revizijskega zahtevka ni mogoče izpodbijati tega dejstva.

    V nadaljevanju se naročnik najprej opredeljuje do očitka o kršitvi vpogleda v dokumentacijo in navaja, da za vsakim podatkom, na podlagi katerega je naročnik ponudnikom dodeljeval točke, stojijo metodologija, dokumentacija in analiza ponudnika, za kar pa ni mogoče trditi, da gre za podatke, ki so javni. Ta dokumentacija predstavlja najbolj zaupne podatke posamezne družbe in njeno konkurenčno prednost. Te podatke so vsi trije ponudniki, vključno z vlagateljem, zakrili in označili za poslovno skrivnost, naročnik pa je to upošteval in vse ponudnike obravnaval enakopravno. Za naročnika je bilo bistveno, da v razpisni dokumentaciji ni zahteval posebne dokumentacije, ki bi potrdila navedbe ponudnikov v okviru meril, temveč so ponudniki svoje samoocene dokazovali vsak na svoj način glede na razpoložljivo dokumentacijo, ocene in predvidevanja. Namen vpogleda v dokumentacijo ni v tem, da se konkurenčni ponudniki seznanijo z vsemi podatki in informacijami, ki so kakorkoli povezani z navedbami v okviru meril, temveč da se seznanijo z načinom točkovanja ter s tem, iz katerih podatkov v ponudbi je naročnik črpal podlago za točkovanje v okviru meril. To je naročnik tudi storil, vlagatelj pa nima pravice, da se seznani tudi z vsemi informacijami, ki so izbranega ponudnika pripeljale do sklepanja in ocen, ki jih je podal v svoji ponudbi.

    V zvezi z ocenjevanjem ponudb oz. načinom točkovanja naročnik pojasnjuje, da je bilo merilo ekonomsko najugodnejša ponudba in je cena predstavljala le enega izmed meril. Merila so bila določena vnaprej, prav tako je bilo vnaprej določeno, katere dokumente in analize je bilo treba predložiti za vsako navedbo v okviru meril, in če bi kdo menil, da so merila določena nesorazmerno ali neupravičeno, bi moral vložiti zahtevek za revizijo zoper razpisno dokumentacijo. Naročnik navaja, da vlagatelj skozi celoten revizijski zahtevek ugovarja dejstvu, da točkovanje ponudbe izbranega ponudnika temelji na navedbah, pri čemer želi vlagatelj naročniku naložiti, da bi moral navedbe in tehnične rešitve še dodatno preverjati in analizirati. Tega naročnik v razpisni dokumentaciji ni predvidel in od nobenega ponudnika tudi ni zahteval podrobnih analiz, certifikatov itd. V predmetnem postopku je po mnenju naročnika lahko sporno le vprašanje, ali je naročnik merila uporabil tako, kot je vnaprej napovedal v razpisni dokumentaciji, ne pa vprašanje, ali bi moral zahtevati objektivno preveritev v okviru meril. Naročnik je namreč predvidel, da bo dodatno točkoval tiste ponudbe, v katerih bo podana izjava oz. zaveza v zvezi z izpolnjevanjem parametrov, ki so bili predvideni v okviru meril. Izbrani ponudnik je za vsako svojo navedeno vrednost v okviru meril predložil dokaze in utemeljitve v zaupnem delu svoje ponudbe. Naročnik tako razpolaga z ustrezno dokumentacijo, ki potrjuje točnost navedb oz. podatkov izbranega ponudnika, od katerega ni mogoče zahtevati več, kot je bilo predvideno z razpisno dokumentacijo. Naročnik navaja, da ima bistveno več informacij kot vlagatelj, ki ni imel možnosti vpogleda v zaupni del ponudbe, in meni, da ima dovolj tehničnega znanja, da lahko ustrezno preveri vrednosti iz ponudb. Poleg tega je NRC odobril tudi sistem HI-STORM FW ter program izbranega ponudnika za zagotavljanje kakovosti, zato je izbrani ponudnik pravno zavezan k izvajanju predlaganega nadzora, o učinkovitosti katerega ni mogoče dvomiti. Naročnik opozarja, da so bila merila sestavljena kot kombinacija tehničnih meril, cene in poslovnih obveznosti. Da bi zagotovili, da bodo vse tehnične zaveze z izvedbo projekta izpolnjene, je naročnik predvidel jamstva za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti s pogodbeno dogovorjeno odškodnino za vsako od tehničnih meril za razvrstitev ponudb. V skladu z osnutkom pogodbe bi moral izbrani ponudnik za vsako od neizpolnjenih tehničnih meril za razvrstitev ponudb plačati 4,5 milijona EUR, največ pa kar 6,5 milijona EUR za več neizpolnjenih meril. Izbrani ponudnik je opravil obsežne tehnične ocene, s katerimi utemeljuje tehnične podatke v okviru meril, zavezanost k tako visokim odškodninam pa nudi dokaz zaupanja v tehnične podatke izbranega ponudnika, navaja naročnik. V pravu javnih naročil je pogosto, da določeni podatki predstavljajo le predvidevanja, zaveze ali ocene, saj za njih ni mogoče vnaprej napovedati, da bodo vsi izpolnjeni v polnem obsegu. Tako ni mogoče predložiti dokazov, da bodo stroški v življenjski dobi nekega predmeta točno takšni, kot so ocenjeni, vendar pa ima naročnik na voljo finančne mehanizme v primeru, če se predvidevanja ne uresničijo.

    Naročnik v nadaljevanju obrazložitve odločitve o zahtevku za revizijo opozarja, da je vlagatelj zahtevek za revizijo oprl zgolj na domneve, simulacije in analize, ki ne vsebujejo konkretno vseh podatkov iz ponudbe izbranega ponudnika, ter na posredne trditve, ki jih ni mogoče preveriti oz. ne vzdržijo resnega preverjanja. Vlagatelj je zahtevek oprl na pomanjkljive analize in domneve, ki niso povsem v skladu z dejanskim stanjem iz ponudbe izbranega ponudnika, zaradi česar že vhodni podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju ponudbe izbranega ponudnika.

    Naročnik se v obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo opredeljuje tudi do posameznih konkretnih navedb o kršitvah pri ocenjevanju ponudbe izbranega ponudnika:

    1. Izbrani ponudnik je v poglavju 5.8.3 »Normal Condition of Storage (Single Cask)« obrazložil, da je bila izvedena evalvacija zabojnika MPC-37, v kateri je dokazano, da temperatura srajčke pri toplotni obremenitvi zabojnika 42,5 kW ne bo presegla 360o C. To je prikazano tudi v Tabeli 5-25 ponudbene dokumentacije. Naročnik ni zahteval analitičnih dokazov, saj je sestavni del pogodbe tudi priprava projektne dokumentacije, v kateri bo treba vse navedbe iz ponudbe podrobno obrazložiti in dokazati z mednarodno sprejemljivimi analitičnimi metodami. Izbrani ponudnik je trditev, da dizajn sistema HI-STORM FW z MPC-37 omogoča najvišjo toplotno obremenitev 42,5 kW, podkrepil tudi s podatki iz Tabele 5-25, kjer je navedeno, da je pri predvidenih okoljskih pogojih in toplotni moči 42,5 kW temperatura srajčke gorivnega elementa do 360o C. V poglavju 5.8 in 5.9.3.2 je izbrani ponudnik navedel, da je ocenjena vrednost dizajn toplotne obremenitve zabojnika 42,5 kW, kar bo v fazi priprave in potrjevanja projektne dokumentacije dokazal z vsemi potrebnimi analizami. Naročnik nadaljuje, da trditve vlagatelja v zahtevku za revizijo niso absolutne, temveč pogojne in temeljijo na podatkih, ki v zahtevku niso bili niti podani niti interpretirani. Iz zahtevka izhaja, da je toplotna obremenitev, ki presega 30 kW, lahko odobrena s strani NRC, trditev, da naj taka toplotna obremenitev pri izbranemu ponudniku še ne bi bila odobrena, pa ne odgovori na vprašanje, ali izbrani ponudnik zatrjevano toplotno obremenitev lahko doseže. Zgolj zato, ker še ni bila odobrena, ni mogoče zaključiti, da ne bo dosežena. Vlagatelj se sklicuje na pogoj št. 8 Potrdila o skladnosti, ki zahteva izvedbo določenih preizkusov za prvi sistem s toplotno obremenitvijo, ki je enaka ali večja od 30 kW, pri čemer naročnik zatrjuje, da je vlagatelj napačno povzel vsebino besedila. Izvirno besedilo zahteva le izvedbo preizkusa, nikakor pa ne omejuje najvišje toplotne obremenitve. Naročnik povzema navedbe izbranega ponudnika, da je bil toplotni preizkus izveden v nuklearni elektrarni ANO v ZDA, rezultati preizkusa pa so pokazali, da je bil model toplotne analize konzervativen, kar pomeni, da je sistem HI-STORM FW v resnici še varnejši, kot je napovedala analiza izbranega ponudnika. Preizkus nuklearne elektrarne ANO je bil razveljavljen zaradi pomanjkljivosti pri kalibraciji, kar predstavlja le formalnost, ki ne ogroža zmogljivosti sistema HI-STORM FW. Naročnik tudi meni, da je vlagatelj posegel v besedilo izbranega ponudnika, ki ni navedel, da ne more zadostiti trenutnim zahtevam iz Potrdila o skladnosti, temveč da trenutne zahteve, ki jo je postavil NRC, ni mogoče izpolniti, kot je to opisano. Dokument torej zahteva le spremembo v načinu izvedbe preizkusa in ne navaja, da preizkusa sploh ni mogoče izvesti. Naročnik poudarja, da NRC ni ugotovil nobenih kršitev in ni poslal odklonilnega mnenja v zvezi z neveljavnim preizkusom v jedrski elektrarni ANO, kar kaže na to, da dejstvo, da jedrska elektrarna ANO ni mogla zbrati podatkov, ni posledica zmogljivosti certificiranega sistema ali posledica varnostne analize, niti ni posledica ravnanja izbranega ponudnika. V zvezi s pripravljenostjo na transport naročnik navaja, da je v razpisni dokumentaciji zahteval, da ponudnik določi najvišjo toplotno obremenitev zabojnika za transport. Zahtevano je bilo, da bo ta vrednost izračunana ali ocenjena na osnovi licenčnih limit. V razpisni dokumentaciji je bilo ponudnikom omogočeno, da v primeru, če licenčnih dokumentov na dan predaje ponudbe še nimajo, te pridobijo do začetka licenčnega postopka pri naročniku. Izbrani ponudnik je v poglavju 5.9.3 navedel trditve in tudi dokazal, da so gorivni elementi, shranjeni v sistemu HI-STORM FW in toplotno obremenjeni z 42,5 kW, primerni za transport po sedmih letih.
    2. Izbrani ponudnik je v poglavju 5.8.8 jasno navedel, da v primeru 100 % zamašitve vseh prezračevalnih kanalov temperatura gorivne srajčke naraste s 360 na 570o C v 168 urah, na podlagi česar je pri merilu 2.22.4 prejel oceno 5 %. V tehnični specifikaciji je naročnik za največjo skupno toplotno obremenitev zabojnika zahteval, da bo ta vrednost izračunana na podlagi licenčnih limit. Izbrani ponudnik je v poglavju 5.8.8 navedel informacije, ki so podprle zaključke naročnika. V diagramu je prikazano, da po 168 urah naraste temperatura srajčke gorivnih elementov na največ 570o C pri največji toplotni obremenitvi 42,5 kW. Osnovna predpostavka je, da se sistem ne bo hladil le adiabatno, ampak bo upoštevana še lokalna cirkulacija zraka, kar je tudi realni scenarij dogodka. Naročnik povzema pojasnila izbranega ponudnika iz njegove vloge, s katero se je opredelil do revizijskih navedb, in navaja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni dokazal, da bi temperatura oblog goriva v sistemu HI-STORM FW pri toplotni obremenitvi 42,5 kW ob popolnem zaprtju vseh vhodnih in izhodnih prezračevalnih kanalov resnično presegla omejitve, ki so določene v regulativnih smernicah NRC, to je 570o C v zgolj dveh dnevih in pol. Po mnenju naročnika tudi poročilo Inštituta Jožef Štefan temelji na napačnih predpostavkah, ki vodijo do napačnih zaključkov, že samo poročilo pa navaja, da so rezultati občutljivostne analize zelo odvisni od uporabljenega modela. V poročilu je izrecno navedeno, da je čas trajanja dviga temperature do 570o C zgolj ocena, razlika in razpon ocenjenega časa pa sta zelo velika, med dva in pol ter šest dni, kar dodatno potrjuje, da je toplotni model iz poročila Inštituta Jožef Štefan le grob približek resničnemu sistemu. Nasprotno od navedenega je izbrani ponudnik svoje analize izvedel ob upoštevanju vseh podrobnostih sistema in natančnega modeliranja podkomponent sistema ter lastnosti uporabljenih materialov. Rezultati analiz izbranega ponudnika, ki temeljijo na konzervativnem predhodnem izračunu, kažejo, da sistem HI-STORM FW omogoča ohranitev najvišje temperature oblog ob najvišji toplotni obremenitvi 42,5 kW sedem dni v primeru nastopa popolne blokade vseh ventilacijskih kanalov. Izbrani ponudnik je opravil še dodatno analizo, ki dokazuje, da lahko sistem HI-STORM FW ohranja najvišjo temperaturo oblog pod 570o C za nedoločen čas.
    3. V zvezi z navedbo, da izbrani ponudnik ne bo uspel pridobiti potrdila o skladnosti za ponujeni transportni zabojnik HI-STAR 190 pred oktobrom 2017, naročnik pojasnjuje, da je izbrani ponudnik v ponudbi navedel, da je začel s postopkom za pridobivanje dovoljenj pred ameriškim upravnim organom v avgustu 2015 in da bo postopek končan decembra 2016. Vlagatelj v zahtevku za revizijo zgolj pavšalno navaja, da je bila njemu izdana licenca po 29,5 mesecih, to pa ne dokazuje, da izbrani ponudnik licence ne bi mogel pridobiti prej. Naročnik se tudi v tem delu sklicuje na pojasnila izbranega ponudnika in navaja, da izbrani ponudnik dosega rezultate pregleda in odobritve vlog pri NRC v krajšem časovnem obdobju od dveh let, kar je tudi v skladu s časovnimi cilji pravočasnega pregleda vlog NRC. Ker se bo transportni zabojnik HI-STAR 190 uporabljal tudi na tržišču ZDA, NRC vlogo izbranega ponudnika obravnava prednostno. Naročnik je pri tem upošteval tudi, da je pregled vloge za pridobitev potrdila o skladnosti za zabojnik HI-STAR 190 trenutno že daleč v postopku obravnave pred NRC in poteka skladno s časovnim načrtom.
    4. Izbrani ponudnik je v ponudbi opisal, da bo s sidrnimi vijaki ustrezno pritrdil zabojnik na tla in s tem izpolnil zahteve iz tehnične specifikacije. Na ta način bo zagotovljeno, da v primeru seizmičnega dogodka 2,1 g ne bo prišlo do premika zabojnika več kot 10 mm. Naročnik meni, da je ocena inženirske stroke, ki jo je priložil vlagatelj, zavajajoča, saj uporablja pretirano poenostavljene modele in napačno uporablja pravila. Tudi v tem delu naročnik povzema navedbe izbranega ponudnika, in sicer da vlagatelj ne razume osnovnih konceptov zasnove, ki je bila ponujena naročniku za zagotovitev stabilizacije sistema HI-STORM FW, zaradi česar analiza ne predstavlja dejanske konfiguracije stavbe za skladiščenje, ki bo implementirana v Krškem. Izbrani ponudnik je v zasnovo sistema vnesel določene izboljšave, med drugim tudi okrepitev stabilnostnih lastnosti kanistra pri potresih izjemno močne jakosti, pri čemer so podrobnosti tehnologije zaupne narave. Izbrani ponudnik je podatke o predmetni tehnologiji sporočil naročniku, kar pomeni, da se je z njimi seznanil in da je lahko na njih oprl svoje ocenjevanje. Naročnik v nadaljevanju pojasnjuje, zakaj vlagateljeva tehnična analiza ni ustrezna, in navaja, da je pri odločitvi o zahtevku za revizijo upošteval tudi poročilo Nacionalnega laboratorija Sandia, iz katerega izhaja, da sistem HI-STORM 100 izbranega ponudnika zagotavlja rezultate analiz za ta sistem pri največjem pospešku tal 1,75 g, največja rotacija sistema pa je 1,16 stopinj. Sistem HI-STORM FW ima v primerjavi s sistemom HI-STORM 100 večji premer in je hkrati nižji, zato je odziv sistema HI-STORM FW še manjši oz. je stabilnejši. Poleg tega sistem, ki ga je ponudil izbrani ponudnik, ni prostostoječi, temveč je stabiliziran, zato je še stabilnejši od opisanega.
    5. Niti iz ponudbe izbranega ponudnika niti iz revizijskega zahtevka ne izhaja dokaz, da izbrani ponudnik ne izpolnjuje tehničnih zahtev naročnika iz razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na razkritje zaščitenih lastniških podatkov. Za nadgradnjo dvigala mora pogodbenik pripraviti najmanj tri vrste dokumentacije, ki jo naročnik potrebuje za licenciranje nadgradnje dvigala, vgradnjo, zagon in obratovanje, izbrani ponudnik pa ni v nobenem dokumentu izrazil stališča, da za nadgradnjo dvigala ne bo podal potrebne dokumentacije. Za nadgradnjo dvigala je predviden standard ASME NOG-1, ki jasno navaja, kakšno dokumentacijo je treba dobaviti končnemu uporabniku, da bo lahko pridobil ustrezno licenco za vgradnjo in obratovanje. Takšno stališče je potrdila tudi družba Konecranes, kar je navedeno tudi v ponudbi, iz katere izhaja, da je dokumentacija, ki je pridobljena v okviru izvedbe pogodbe, last naročnika. Ni pa naročnik v ta namen predvidel posebne izjave, s katero bi morali ponudniki oz. njihovi podizvajalci to potrditi. Naročnik lahko le preveri, ali je ponudba izbranega ponudnika skladna s tehničnimi specifikacijami in ostalimi zahtevami razpisne dokumentacije, dejstvo, da je imel vlagatelj težave s svojim podizvajalcem, pa ne pomeni, da soimeli enake težave tudi drugi ponudniki.

    Naročnik zaključuje, da iz vlagateljevih navedb o vodenju dokumentacije ni mogel razbrati, ali gre za očitek ali le za pripombe. Vso dokumentacijo je naročnik vodil v skladu z notranjimi pravili, ki ne nalagajo posebnih popisov, vlagatelju pa je dokumentacijo dal na vpogled, ne da bi jo kakorkoli spreminjal.

    Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 24. 6. 2016 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

    Vlagatelj se je z vlogo z dne 30. 6. 2016 opredelil do trditev naročnika iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V vlogi se opredeljuje do naročnikovih trditev in dodatno pojasnjuje svoje revizijske navedbe.

    Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 8. 7. 2016 posredoval pripravljalno vlogo, v kateri se opredeljuje do navedb vlagatelja, ki jih je ta podal v vlogi z dne 30. 6. 2016. Do naročnikove pripravljalne vloge se je vlagatelj opredelil z vlogo z dne 18. 7. 2016.

    Ker je vlagatelj v zahtevku za revizijo predlagal postavitev strokovnjaka s področja jedrske energije oz. jedrske varnosti in ker je tudi Državna revizijska komisija glede na revizijske navedbe ocenila, da je pridobitev strokovnega mnenja potrebna, je Državna revizijska komisija dne 5. 8. 2016, na podlagi prvega in drugega odstavka 36. člena ZPVPJN, izdala sklep o pridobitvi strokovnega mnenja ter za njegovo izdelavo določila Elektroinštitut Milan Vidmar, Inštitut za elektrogospodarstvo in elektroindustrijo, Hajdrihova 2, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: strokovnjak). Strokovno mnenje, ki so ga izdelali M. I., univ. dipl. inž. el., I. Z., univ. dipl. inž. el., in dr. N. Ž., je Državna revizijska komisija prejela dne 28. 10. 2016 in ga z dopisom istega dne posredovala vlagatelju, naročniku in izbranemu ponudniku. Vlagatelj, naročnik in izbrani ponudnik so se do strokovnega mnenja opredelili z vlogami z dne 21. 11. 2016. Po preučitvi vloge, s katero se je vlagatelj opredelil do strokovnega mnenja, je Državna revizijska komisija z dopisom z dne 14. 12. 2016 od strokovnjaka zahtevala dopolnitev strokovnega mnenja, ki ga je strokovnjak posredoval dne 11. 1. 2017. Dopolnitev strokovnega mnenja je Državna revizijska komisija poslala naročniku, vlagatelju in izbranemu ponudniku, ki so se do dopolnitve opredelili z vlogami z dne 23. 1. 2017 in 30. 1. 2017.

    Po pregledu in preučitvi postopkovne in ponudbene dokumentacije postopka oddaje predmetnega javnega naročila, po pregledu in preučitvi revizijskih navedb vlagatelja, navedb naročnika iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo in navedb izbranega ponudnika iz vloge, s katero se je opredelil do revizijskih navedb, ter po preučitvi strokovnega mnenja, dopolnitve strokovnega mnenja in pripomb, ki jih je v zvezi s strokovnim mnenjem in njegovo dopolnitvijo posredoval vlagatelj, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

    Državna revizijska komisija je najprej presojala formalne pomisleke in ugovore vlagatelja v zvezi z imenovanjem in nepristranskostjo strokovnjaka.

    Vlagatelj je v vlogi z dne 21. 11. 2016, s katero je posredoval pripombe na strokovno mnenje, predlagal izločitev strokovnjaka, in sicer zato, ker naj bi po prejemu strokovnega mnenja in pripravi odgovora nanj odkril okoliščine, ki naj bi kazale na pristranskost strokovnjaka. Kot je navedel vlagatelj, je neposredno po imenovanju strokovnjaka preveril javno dostopne podatke o njem in pri tem ni našel okoliščin, ki bi lahko pomenile izločitvene ali odklonitvene razloge. Po prejemu strokovnega mnenja pa se je pri vlagatelju pojavil dvom o nepristranskosti strokovnjaka, saj si vsebine strokovnega mnenja ni mogel razlagati na način, da bi strokovnjak upošteval le strokovne vidike zadeve. Po ponovnem pregledu povezanosti strokovnjaka z naročnikom je vlagatelj ugotovil, da sta bili po dnevu, ko je bil vlagatelj obveščen o imenovanju strokovnjaka (8. 8. 2016), osebi, ki sta mnenje izdelali, v vsakodnevnem stiku z naročnikom, in sicer v okviru izvajanja pogodbe za izdelavo zbirne strokovne ocene remontnih del, posegov in preskusov med zaustavitvijo NEK in menjavo goriva med remontom 2016. To izhaja iz objave na portalu javnih naročil, kjer je navedeno, da je bil predmet javnega naročila št. JN004146/2016 oddan strokovnjaku. To pomeni, je navedel vlagatelj, da sta bila strokovnjak in naročnik v poslovnem razmerju in da sta bili osebi, ki sta pripravili strokovno mnenje (M. I. in I. Z.), vsak dan v prostorih naročnika, kjer sta bili v stiku z osebami, ki so na strani naročnika zadolžene za predmetno javno naročilo. Vlagatelj navaja, da je za vse okoliščine sodelovanja izvedel šele po prejemu strokovnega mnenja oz. da tega ni vedel do trenutka, ko je to odkril pri pripravi pripomb na strokovno mnenje, zato je po njegovem mnenju predlog za izločitev strokovnjaka podan pravočasno.

    Vlagateljeve ugovore v zvezi z imenovanjem strokovnjaka je treba presojati z vidika 34. člena ZPVPJN, v skladu s katerim lahko Državna revizijska komisija v revizijskem postopku pridobi strokovno ali izvedensko mnenje. V prvem odstavku 36. člena ZPVPJN je določeno, da lahko Državna revizijska komisija v določenih primerih odredi pridobitev strokovnega mnenja ali vključi neodvisne strokovnjake ali izvedence v revizijski postopek. Na podlagi navedenih določb je mogoče sklepati, da ZPVPJN loči med strokovnjaki in izvedenci, vendar posebne določbe, ki bi določala, kaj je med njima (vsebinska) razlika, ne vsebuje. ZPVPJN ne določa izločitvenih in/ali odklonitvenih razlogov, ki bi veljali za strokovnjake ali izvedence, temveč določa takšne razloge za predsednika, člane in uslužbence Državne revizijske komisije (prvi, drugi in tretji odstavek 66. člena ZPVPJN), pri čemer v prvem odstavku 66. člena ZPVPJN zanje odkazuje tudi na upoštevanje izločitvenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in spremembe; v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi prvega odstavka 66. člena ZPVPJN bi bilo sicer mogoče sklepati, da ZPVPJN odkazuje le na točke 1 do 5 iz 70. člena ZPP, ki določajo izločitvene razloge, vendar je kljub temu treba ugotoviti, da vsebinsko odkazuje na 70. člen ZPP v celoti in torej tudi na 6. točko 70. člena ZPP, ki določa (edini) odklonitveni razlog.

    Če bi pri razlagi določb ZPVPJN uporabili analogijo, da je mogoče izločiti tudi strokovnjake, ki jih imenuje Državna revizijska komisija, da bi pridobila strokovno mnenje po 34. členu oziroma prvem odstavku 36. člena ZPVPJN (v smislu osebe, ki sodeluje pri odločanju o zadevi), in da bi tudi zanje veljali izločitveni razlogi, ki jih določajo prvi, drugi in tretji odstavek 66. člena ZPVPJN (posledično pa tudi razlogi, ki jih ob smiselni uporabi določa ZPP), je treba najprej ugotoviti, da je vlagateljev predlog za izločitev strokovnjaka in imenovanje novega prepozen. ZPVPJN sicer ne vsebuje posebnih določb o izločanju strokovnjakov in tudi ne določa, kdaj in na kakšen način lahko stranka predlaga njihovo izločitev. Že iz temeljnega načela hitrosti in učinkovitosti (9. člen ZPVPJN) pa izhaja, da si morajo stranke v postopku pravnega varstva prizadevati, da se postopek vodi hitro. To pomeni, da mora stranka zahtevati izločitev strokovnjaka neposredno po prejemu sklepa, s katerim je seznanjena o imenovanju strokovnjaka, in ne šele po prejemu in preučitvi strokovnega mnenja, ko morda ugotovi, da to ni ugodno zanjo. Tudi iz drugega odstavka 247. člena ZPP, ki ga je treba v postopku pravnega varstva smiselno uporabiti v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, izhaja, da mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora stranka ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Če se izvedenec postavi zunaj glavne obravnave, pa stranka ni imela možnosti, da se izjavi, sme stranka zahtevati njegovo izločitev v osmih dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca. V primeru torej, kadar se strokovnjak postavi s sklepom (kot je bil primer tudi v predmetnem postopku pravnega varstva), mora stranka zahtevati izločitev neposredno po prejemu sklepa, ko je tudi dolžna založiti predujem za izvedbo dokaza. Le v primeru, če stranka izve za razlog izločitve šele potem, ko je izvedenec že opravil izvedensko delo, lahko zahteva izločitev tudi naknadno (prim. šesti odstavek 247. člena ZPP). Vendar pa mora stranka v takem primeru dokazati, da je za razloge za izločitev dejansko izvedela šele po prejemu strokovnega mnenja in da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že neposredno po prejemu sklepa o imenovanju strokovnjaka. Stranka torej nosi trditveno in dokazno breme tako za pravočasnost zahteve za izločitev (v smislu dokazovanja nezmožnosti pravočasne seznanjenosti z izločitvenimi oz. odklonitvenimi razlogi) kot tudi za vsebinske razloge oz. okoliščine, na katere opira izločitev.

    V predmetnem postopku pravnega varstva je vlagatelj sklep o imenovanju izvedenca z dne 5. 8. 2016 prejel dne 8. 8. 2016 in je z vlogo z dne 10. 8. 2016 Državni revizijski komisiji posredoval potrdilo o plačilu predujma. V vlogi z dne 10. 8. 2016 vlagatelj ni navedel nobenih pomislekov o strokovnjaku oz. ni navedel nobenih izločitvenih ali odklonitvenih razlogov. Te je navedel šele po prejemu in preučitvi strokovnega mnenja, v vlogi z dne 21. 11. 2016, s katero je vsebinsko in formalno ugovarjal zoper strokovno mnenje. Čeprav je vlagatelj v vlogi navedel, da je po prejemu sklepa o imenovanju strokovnjaka preveril javno dostopne podatke o strokovnjaku in tedaj ni našel izločitvenih ali odklonitvenih razlogov ter da je šele po preučitvi mnenja ugotovil, da sta strokovnjak in naročnik poslovno sodelovala v okviru pogodbe za izdelavo zbirne strokovne ocene remontnih del, posegov in preskusov med zaustavitvijo NEK in menjavo goriva med remontom 2016, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je to vsekakor dejstvo, s katerim bi lahko bil vlagatelj seznanjen že v trenutku prejema sklepa o imenovanju strokovnjaka. Pogodba za izdelavo zbirne strokovne ocene remontnih del, posegov in preskusov med zaustavitvijo NEK in menjavo goriva med remontom 2016 je bila namreč sklenjena na podlagi izvedenega postopka oddaje javnega naročila s pogajanji brez predhodne objave, v zvezi s katerim je naročnik objavil dve objavi na portalu javnih naročil. Ena izmed njiju je objava, na katero se sklicuje tudi vlagatelj, in sicer objava obvestila o oddaji naročila z dne 13. 9. 2016, iz katere je razvidno, da je naročnik javno naročilo »Izdelava Zbirne strokovne ocene remontnih del, posegov in preskusov med zaustavitvijo NEK in menjavo goriva med Remontom 2016« oddal strokovnjaku. Vendar pa je naročnik v zvezi z navedenim javnim naročilom že dne 27. 7. 2016, torej pred izdajo sklepa o imenovanju strokovnjaka, objavil prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost, iz katerega je prav tako jasno razvidno, da oddaja navedeno javno naročilo po postopku s pogajanji brez predhodne objave, ker lahko zaradi tehničnih razlogov naročilo izvede izključno le ena družba, in sicer strokovnjak. Že iz prostovoljnega obvestila za predhodno transparentnost je torej jasno razvidno, da je naročnik v postopku sklepanja pogodbe s strokovnjakom in da bosta naročnik in strokovnjak na njeni podlagi poslovno sodelovala. Ker je bilo prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost objavljeno 27. 7. 2016 in ker je iz njega jasno razvidno, da naročnik sklepa pogodbo za izdelavo zbirne strokovne ocene remontnih del, posegov in preskusov med zaustavitvijo NEK in menjavo goriva med remontom 2016 s strokovnjakom, bi se vlagatelj s tem dejstvom moral seznaniti že v trenutku prejema sklepa o imenovanju strokovnjaka, ko je, kot navaja sam vlagatelj, preverjal javno dostopne podatke o strokovnjaku. Če je menil, da takšno poslovno sodelovanje predstavlja razlog za izločitev, bi moral torej vlagatelj ugovarjati že neposredno po prejemu sklepa o imenovanju strokovnjaka, saj so bili že takrat javno dostopni podatki o poslovnem sodelovanju med naročnikom in vlagateljem.

    Poleg tega bi moral biti vlagatelj, če je po prejemu sklepa o imenovanju strokovnjaka preverjal javno dostopne podatke, seznanjen tudi z dejstvom, da je Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost strokovnjaka pooblastila za izvajanje del za sevalno in jedrsko varnost za dejavnosti v zvezi z jedrskimi in sevalnimi objekti ter odlagališči radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva. Strokovnjak ima torej status pooblaščenega izvedenca za izvajanje del za sevalno in jedrsko varnost za dejavnosti v zvezi z jedrskimi in sevalnimi objekti ter odlagališči radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva, kar je razvidno iz spletnih strani Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost. Kot je razvidno iz spletnih strani Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost, ta pooblašča ustrezne strokovnjake kot pooblaščene izvedence za področja sevalne in jedrske varnosti, za katera sama nima zadostnega števila ustreznih strokovnjakov in referenc, in sicer na podlagi Pravilnika o pooblaščenih izvedencih za sevalno in jedrsko varnost (Uradni list RS, št. 50/2016; v nadaljevanju: Pravilnik). Pravilnik določa, da lahko pravna oseba pridobi pooblastilo za izvajanje del pooblaščenega izvedenca za posamezna področja sevalne in jedrske varnosti, če izpolnjuje pogoje, določene s Pravilnikom (2. in 4. člen Pravilnika). V skladu s 5. členom Pravilnika mora pooblaščeni izvedenec za pridobitev pooblastila izpolnjevati organizacijske, tehnične in tehnološke pogoje ter pogoje zagotavljanja sistema vodenja, v skladu z drugim odstavkom 6. člena Pravilnika pa morajo biti pooblaščeni izvedenec in osebe, zaposlene pri pooblaščenem izvedencu, organizirani tako, da niso pod poslovno ali finančno odvisnostjo, ki bi lahko vplivala na njihovo strokovno odločanje. Kot pojasnjuje strokovnjak, je pooblaščen za izvajanje ocenjevanja remontnih del in z naročnikom sodeluje že od izgradnje Nuklearne elektrarne Krško naprej. V okviru sodelovanja nadzira in ocenjuje dela na električnih sistemih in komponentah in opravlja koordinacijo remontnih del ter izdeluje strokovne ocene remontnih del, do česar je upravičen na podlagi pooblastila, ki ga je izdala Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost.

    Strokovnjak torej z naročnikom sodeluje v okviru izvajanja pooblastila, ki ga je prejel od Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost, in sicer kot pooblaščeni izvedenec za sevalno in jedrsko varnost za dejavnosti v zvezi z jedrskimi in sevalnimi objekti ter odlagališči radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva, kar je razvidno iz javno dostopnih podatkov. Iz javno dostopnih podatkov je prav tako razvidno, da je strokovnjak na navedenih podlagah z naročnikom tudi v preteklosti že sodeloval pri remontnih delih, saj mu je bilo npr. dodeljeno tudi naročilo »Zbirna strokovna ocena remontnih del, posegov in preizkusov med zaustavitvijo Nuklearne elektrarne Krško in menjavo goriva med Remontom 2013« (objava na portalu javnih naročil pod številko objave JN11780/2013). Da je strokovnjak pooblaščen izvedenec za sevalno in jedrsko varnost, da na tej podlagi z naročnikom sodeluje pri izvajanju remontov Nuklearne elektrarne Krško in da je z njim sodeloval tudi pri izdelavi zbirne strokovne ocene remontnih del, posegov in preskusov med zaustavitvijo Nuklearne elektrarne Krško in menjavo goriva med remontom 2016, so torej dejstva, ki so bila razvidna iz javno dostopnih podatkov, in sicer že v času izdaje sklepa o imenovanju strokovnjaka. Če je vlagatelj menil, da status pooblaščenega izvedenca za sevalno in jedrsko varnost in na tej podlagi izvedeno sodelovanje med strokovnjakom in naročnikom (tudi tisto na podlagi pogodbe za izvedbo strokovne ocene pri remontu 2016) predstavlja razlog za izločitev strokovnjaka, bi to vsekakor moral uveljavljati neposredno po prejemu sklepa o imenovanju strokovnjaka, ko so bili vsi ti podatki že javno dostopni in bi moral biti vlagatelj z njimi seznanjen.

    Tudi sicer pa je treba ugotoviti, da vlagatelj v vlogi, s katero se je opredelil do strokovnega mnenja, ne navaja dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je pogodbeni odnos med strokovnjakom in naročnikom takšne narave, da bi predstavljal odklonitveni razlog za izločitev strokovnjaka. Poslovno sodelovanje med strokovnjakom in naročnikom samo po sebi še ne more predstavljati takšne okoliščine, ki bi vzbujalo dvom v nepristranskost strokovnjaka, temveč mora biti v vsakem konkretnem primeru podana določena večja stopnja intenzivnosti sodelovanja, kot npr. sodelovanje v daljšem časovnem obdobju, sodelovanje večjih vrednosti ali pretežni delež sodelovanja, zaradi česar bi npr. lahko govorili o gospodarski odvisnosti strokovnjaka od naročnika. Upoštevaje pravno literaturo in sodno prakso je treba pri odklonitvenem razlogu ocenjevati, ali so podane okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo objektivno upravičen dvom o nepristranskosti. Vlagatelj pri utemeljevanju razlogov za izločitev strokovnjaka navaja le dejstvo, da sta strokovnjak in naročnik sklenila pogodbo o izdelavi zbirne strokovne ocene remontnih del, posegov in preskusov med zaustavitvijo Nuklearne elektrarne Krško in menjavo goriva med remontom 2016, ne da bi ob tem navedel, ali pogodbeni znesek predstavlja tak delež v celotnem obsegu poslovanja strokovnjaka, da bi bilo mogoče govoriti o njegovi ekonomski odvisnosti od naročnika. Vlagatelj pri tem navaja le, da so osebe, ki so pripravljale strokovno mnenje, izvajale tudi pogodbo in da so bile v vsakodnevnih stikih z osebami naročnika, vendar pa gre le za logično posledico dejstva, da je bila med strokovnjakom in naročnikom sklenjena pogodba o izdelavi zbirne ocene med remontom 2016, s čimer pa bi se vlagatelj, kot je bilo že zapisano, lahko seznanil že ob vpogledu v objavo obvestila za predhodno transparentnost z dne 27. 7. 2016.

    V konkretnem primeru je Državna revizijska komisija upoštevala tudi dejstvo, da ima strokovnjak status pooblaščenega izvedenca za izvajanje del za sevalno in jedrsko varnost za dejavnosti v zvezi z jedrskimi in sevalnimi objekti ter odlagališči radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva, ki mu ga je s pooblastilom podelila Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost. Glede na postopek in namen podelitve pooblastila je treba ugotoviti, da so pooblaščeni izvedenci neodvisni strokovnjaki, katerih naloga je strokovno nadzirati in usmerjati ravnanje naročnika. Njihovo strokovnost in nepristranskost (poslovno in finančno neodvisnost od naročnikov) mora v postopku podelitve pooblastila preveriti že Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost, na podlagi česar je mogoče utemeljeno pričakovati, da so pooblaščeni izvedenci osebe, ki niso poslovno odvisne od naročnikov in ki lahko Upravi Republike Slovenije za jedrsko varnost zagotovijo strokovno in nepristransko opravljanje nalog na področju jedrske in sevalne varnosti. Strokovnjak torej pri izvajanju pogodbe, ki jo ima sklenjeno z naročnikom na podlagi podeljenega pooblastila in statusa pooblaščenega izvedenca, ne deluje kot običajna pogodbena stranka z običajnimi poslovnimi oz. komercialnimi interesi, temveč kot neodvisni pooblaščenec Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost. Navedeno kaže na to, da sklenjena pogodba o izdelavi zbirne strokovne ocene remontnih del, posegov in preskusov med zaustavitvijo Nuklearne elektrarne Krško in menjavo goriva med remontom 2016 in posledično njeno izvajanje ter stiki med strokovnjakom in naročnikom ne predstavljajo okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost strokovnjaka in kazale na odklonitvene razloge.

    Državna revizijska komisija na podlagi navedenega ni sledila predlogu vlagatelja, naj izloči strokovnjaka in imenuje drugega, temveč je ocenila, da pridobljeno strokovno mnenje (po izvedenih pojasnilih in dopolnitvah), tudi ob upoštevanju vlagateljevih vsebinskih pripomb (kar bo obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa), predstavlja ustrezno podlago za sprejem odločitve v predmetnem postopku pravnega varstva.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


    Med vlagateljem in naročnikom je primarno spor glede vprašanja, ali je naročnik ponudbo izbranega ponudnika pravilno ocenil glede na merila, ki so bila določena v razpisni dokumentaciji, oz. ali je ponudbo izbranega ponudnika utemeljeno označil kot popolno, saj naj izbrani ponudnik po mnenju vlagatelja ne bi dosegal zatrjevanih tehničnih parametrov, ki so predstavljali tako merila za ocenjevanje ponudb kot tudi (do določenih vrednostnih pragov) tehnične zahteve iz razpisne dokumentacije.

    Uvodoma, še pred obravnavo navedenih vsebinskih vprašanj, pa je treba odgovoriti na pomisleke izbranega ponudnika glede aktivne legitimacije vlagatelja za vložitev predmetnega zahtevka za revizijo. Izbrani ponudnik je namreč v vlogi z dne 9. 6. 2016, s katero se je opredelil do zahtevka za revizijo, zatrdil, da je ponudba vlagatelja neprimerna, saj naj ne bi izpolnjevala vseh pogojev, vezanih na predmet javnega naročila, posledično pa mu tudi ne bi mogla nastati škoda, ki je bistvena za obstoj aktivne legitimacije.

    Aktivno legitimacijo je treba v skladu s prvim in drugim odstavkom 14. člena ZPVPJN priznati vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila in ki ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda. Šteje se, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo. V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je nesporno, da je vlagatelj predložil pravočasno ponudbo. V primeru, če bi se njegove navedbe o neustreznosti ocenjevanja oz. neprimernosti ponudbe izbranega ponudnika izkazale za utemeljene, bi lahko bila, glede na dejstvo, da se je njegova ponudba glede na merila uvrstila na drugo mesto, v ponovljenem postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb izbrana kot najugodnejša, zato bi mu lahko zaradi kršitev, ki jih zatrjuje v zahtevku za revizijo, nastala škoda. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da sta izpolnjeni obe predpostavki za priznanje aktivne legitimacije vlagatelju za vodenje predmetnega revizijskega postopka.

    Na to ugotovitev ne morejo vplivati navedbe izbranega ponudnika, da bi moral naročnik ponudbo vlagatelja izločiti kot neprimerno in nepopolno. Kot je razvidno iz odločitve o oddaji naročila z dne 18. 5. 2016 (in kot navaja tudi naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo), je naročnik vlagateljevo ponudbo ocenil kot popolno, zato zatrjevanje izbranega ponudnika o nepopolnosti vlagateljeve ponudbe v predmetnem postopku pravnega varstva ne more biti relevantno. V revizijskem postopku v okviru preverjanja procesnih predpostavk namreč ni mogoče ugotavljati morebitne nepopolnosti vlagateljeve ponudbe, če tega v postopku oddaje javnega naročila ni ugotovil že naročnik in če dejstev v zvezi s tem ni predstavil že v odločitvi o oddaji naročila. V nasprotnem primeru vlagatelj ne bi imel nobenih možnosti ugovarjati zoper ugotovitve o nepopolnosti njegove ponudbe, s čimer bi bila kršena njegova pravica do učinkovitega pravnega varstva.

    Državna revizijska komisija na podlagi navedenega ugotavlja, da je procesna predpostavka aktivne legitimacije vlagatelja v predmetnem postopku pravnega varstva izpolnjena in da je treba njegov zahtevek za revizijo obravnavati meritorno. Preden se Državna revizijska komisija vsebinsko opredeli do revizijskih navedb v zvezi z načinom ocenjevanja ponudbe izbranega ponudnika oz. izpolnjevanjem tehničnih zahtev, pa je treba odgovoriti na preliminaren vlagateljev očitek o kršitvi pravice vpogleda v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika. Vlagatelj v zahtevku za revizijo namreč navaja, da mu naročnik ni omogočil vpogleda v vso zahtevano ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika, zlasti tisto tehnično dokumentacijo, na podlagi katere je naročnik ocenjeval ponudbo izbranega ponudnika in razvrščal ponudbe v okviru meril, zaradi česar predlaga, naj mu Državna revizijska komisija omogoči vpogled in po potrebi dopolnitev zahtevka za revizijo.

    Vprašanje pravice do vpogleda v dokumentacijo postopka oddaje javnega naročila je potrebno presojati z vidika 14. in 27. člena Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJNVETPS). Določba 14. člena ZJNVETPS (načelo transparentnosti javnega naročanja) zahteva, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem javnem postopku, kar se zagotavlja z brezplačnimi objavami javnih naročil v Uradnem listu Evropske unije oziroma na portalu javnih naročil. Medtem ko se to načelo nanaša na postopek oddaje javnega naročila kot celoto in znotraj tega zlasti na objave javnih naročil, razpisno dokumentacijo in postopek odpiranja ponudb, pa ima ponudbena dokumentacija posameznih ponudnikov drugačen status. Za ponudbeno dokumentacijo veljajo številne omejitve, povezane z vprašanjem varovanja poslovnih skrivnosti in drugih podatkov (npr. osebnih), ki so varovani v skladu z zakonom. ZJNVETPS naročnika na več mestih zavezuje, da varuje poslovne skrivnosti ponudnikov. V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZJNVETPS mora naročnik zagotoviti varovanje podatkov, ki se glede na določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov, tajne podatke ali gospodarske družbe, štejejo za osebne ali tajne podatke ali poslovno skrivnost. Prav tako tudi šesti odstavek 27. člena ZJNVETPS določa, da dokumentacija o oddanem javnem naročilu ne more biti javna, če vsebuje poslovne skrivnosti ali tajne podatke. To velja tudi v primeru uveljavljanja pravice do vpogleda v ponudbe, saj sedmi odstavek 27. člena ZJNVETPS določa, da mora naročnik po sprejemu odločitve o oddaji naročila ponudniku na njegovo zahtevo dovoliti vpogled v druge ponudbe in ostalo dokumentacijo, razen v tiste dele, ki predstavljajo poslovno skrivnost ali tajne podatke.

    Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZGD-1) v prvem odstavku 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom (subjektivna poslovna skrivnost). S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Skladno z drugim odstavkom 39. člena ZGD se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (objektivna poslovna skrivnost). Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti tisti podatki, ki so po zakonu javni, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek 39. člena ZGD-1). Na področju javnega naročanja so podatki, ki so po zakonu javni in jih ponudnik ne more označiti kot poslovno skrivnost, določeni v drugem odstavku 27. člena ZJNVETPS (količina iz specifikacij, cena na enoto, vrednost posamezne postavke in skupna vrednost iz ponudbe, v primeru merila ekonomsko najugodnejše ponudbe pa so javni tudi tisti podatki, ki izkazujejo oceno oziroma uvrstitev ponudbe v okviru drugih meril). Kadar gre za subjektivne poslovne skrivnosti, zadostuje, da ponudnik vnaprej in pisno označi dele, ki so po njegovem mnenju zaupni. Naročnik je na ponudnikovo subjektivno oznako poslovnih skrivnosti, s katero so lahko po ponudnikovi presoji označeni tudi manj pomembni podatki, vezan, razen če presodi, da gre za podatke, ki so po zakonu javni.

    V zvezi z vprašanjem o pravici do vpogleda v dokumentacijo je treba tudi opozoriti, da njena morebitna kršitev po sprejemu odločitve o oddaji naročila ni take narave, da bi lahko bistveno vplivala na oddajo javnega naročila (prvi odstavek 5. člena ZPVPJN) in praviloma ne more privesti do razveljavitve odločitve o oddaji naročila. Vpogled v druge ponudbe in vpogled v naročnikovo dokumentacijo v zvezi z izbiro najugodnejše ponudbe je namreč dejanje v postopku oddaje naročila, ki časovno in vsebinsko sledi sprejemu odločitve o oddaji naročila. Če je naročnik zakonito izvedel postopek oddaje javnega naročila do izvedbe vpogleda v druge ponudbe oz. je do naročnikovih kršitev (pri varovanju podatkov v ponudbah sodelujočih ponudnikov) prišlo šele po sprejemu odločitve o oddaji naročila, ni potrebe po razveljavitvi predhodno zakonito izvedenega postopka, pač pa je sorazmeren ukrep, da se odpravijo (v kolikor je to sploh še mogoče v postopku pravnega varstva, ki poteka pred Državno revizijsko komisijo) zgolj kršitve pravice do vpogleda v dokumentacijo.

    Uveljavljanje kršitve pravice do vpogleda v dokumentacijo je v ZPVPJN tudi posebej urejeno (peti odstavek 31. člena ZPVPJN). Namen uveljavljanja kršitve pravice do vpogleda v dokumentacijo je razviden iz petega odstavka 31. člena ZPVPJN, ki določa, da mora vlagatelj v primeru, če dejstev in dokazov, s katerimi se kršitve dokazujejo, ne more navesti ali predlagati, ker meni, da mu je naročnik kršil pravico do vpogleda v dokumentacijo, v zahtevku za revizijo navesti dejstva in dokaze v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do vpogleda v dokumentacijo. Namen uveljavljanja kršitve pravice do vpogleda je torej v tem, da lahko vlagatelj pripravi zahtevek za revizijo tudi z dejstvi in dokazi (5. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), da bi lahko utemeljil in dokazal naročnikove kršitve, ki vplivajo na položaj vlagatelja v postopku oddaje naročila (glej 14. člen ZPVPJN). Vlagatelj ima tako v postopku pravnega varstva po ZPVPJN primarno interes, da doseže razveljavitev odločitve o oddaji naročila (prim. druga alinea prvega odstavka 28. člena ZPVPJN in druga alinea prvega odstavka 31. člena ZPVPJN), in ne, da vpogleda v ponudbeno dokumentacijo drugih ponudnikov (prim. npr. zadeve št. 018-275/2014-5, 018-142/2015-16 in 018-176/2015-5).

    Čeprav naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, navaja, da vlagatelj v predlogu revizijskega izreka ne predlaga vpogleda v dokumentacijo, je treba pojasniti, da ZPVPJN formalnega revizijskega predloga izrecno ne zahteva (prim. 15. člen ZPVPJN). Iz zahtevka za revizijo pa je razvidno, da vlagatelj (v smislu petega odstavka 31. člena ZPVPJN) zahteva vpogled v tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudb v okviru meril 2.22.3, 2.22.4, 2.22.5, 2.22.6 in 2.22.11. Kot navaja vlagatelj, podatek o tem, v katerem delu je dokumentacija, ki bi omogočila preveritev, ali tehnična rešitev izbranega ponudnika resnično pripelje do vrednosti posameznih meril, izhaja iz Priloge 12 komercialnega dela ponudbe z dne 9. 5. 2016, kjer je izbrani ponudnik v zadnji vrstici tabele pod točkami 2.22.3, 2.22.4, 2.22.5, 2.22.6 in 2.22.11 specificiral tehnično dokumentacijo, ki je podlaga za navedbo ocenjevane tehnične lastnosti sistema. Vlagatelj tako specificira naslednje dele ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika, v katere bi mu moral biti po njegovem mnenju omogočen vpogled:

    - Technical Proposal, Section 5.8.8., a) stran 5 – 51 & Section 5.9.3.2., stran 5 – 58 (glede merila 2.22.3),
    - Technical Proposal, Section 5.8.8., a) stran 5 – 51 (glede merila 2.22.4),
    - Technical Proposal, Section 5.7.4., stran 5 – 37 (glede merila 2.22.5),
    - Technical Proposal, Section 5.5.3.2.2., stran 5 – 29 (glede merila 2.22.6),
    - Technical Proposal, Section 5 – 9, stran 5 – 53 (glede merila 2.22.11),
    - dokumentacija, ki je opredeljena v točki 6 na strani 4 zapisnika o vpogledu ponudb.

    V 6. točki na strani 4 zapisnika o vpogledu ponudb z dne 25. 5. 2016 so navedeni naslednji dokumenti iz tehničnega dela ponudbe izbranega ponudnika z dne 9. 5. 2016:

    Mapa 1:

    - Report HI-2114830, 6-50, Rev. 4 – ena stran (Bounding Undamaged Assemblies)

    Mapa 2:

    - Postavka 7 – Dose rate monitoring system
    - Assemblies that might be damaged
    - Table 4 – 5: damaged fuel experiance
    - Central monitoring system
    - Canister tip-over
    - Table 5-21: dose on plant fence
    - Maximum heat load in blockage of all ventilation channels

    V zvezi z vprašanjem, ali bi naročnik vlagatelju moral omogočiti vpogled v specificirane dele ponudbe izbranega ponudnika, je treba najprej ugotoviti, da je naročnik v točki 2.22 razpisne dokumentacije št. 137/2015-8151587 kot merilo določil ekonomsko najugodnejšo ponudbo, v okviru katere je predvidel ocenjevanje po naslednjih kriterijih:

    - cena (točka 2.22.1),
    - načrtovana življenjska doba kanistrov (točka 2.22.2),
    - najvišja toplotna obremenitev (točka 2.22.3),
    - blokada prezračevalnih odprtin v primeru nesreče BDB (točka 2.22.4),
    - doza na ograji elektrarne (točka 2.22.5),
    - učinek »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm (točka 2.22.6),
    - omejitve vlaganja poškodovanih gorivnih palic (točka 2.22.7),
    - število poškodovanih gorivnih palic, ki jih je mogoče skladiščiti v enem zabojniku za poškodovano gorivo (točka 2.22.8),
    - število lokacij za zabojnike s poškodovanim gorivom v enem kanistru (točka 2.22.9),
    - centralni nadzorni sistem (točka 2.22.10),
    - transportni zabojnik (točka 2.22.11),
    - garancijski rok za opremo in storitve iz člena 12.3 osnutka pogodbe (točka 2.22.12),
    - garancijski rok za DSB iz člena 12.3 osnutka pogodbe (točka 2.22.13),
    - garancijski rok po odpravi napak iz člena 12.4 osnutka pogodbe (točka 2.22.14),
    - zajamčeno obdobje dobave zahtevanih storitev popravila / odprave napak za opremo po izteku garancijskega roka iz člena 12.7 osnutka pogodbe (točka 2.22.15),
    - terminski plan plačil iz člena 8.1 osnutka pogodbe (točka 2.22.16),
    - pogodbena kazen (točka 2.22.17).

    Iz citiranih meril je razvidno, da je naročnik določil kombinacijo finančnih, poslovnih, tehničnih in garancijskih kriterijev, pri čemer so se tehnični kriteriji nanašali na ponujeni sistem za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva in pripadajočo opremo. Tehnični kriteriji so se nanašali neposredno na posamezne specifične lastnosti ponujenega sistema, kot jih lahko ponudniki, na podlagi lastne tehnologije in znanja, izvedejo ob upoštevanju tehničnih zahtev naročnika. Pri vsakem posameznem tehničnem merilu so bili ponudniki v tabelo dolžni vpisati vrednosti, ki jih bo ponujeni sistem izpolnjeval v trenutku, ko bo implementiran pri naročniku. V tem smislu je zato treba ugotoviti, da so tehnična merila neposredno povezana s predmetom javnega naročila, saj se nanašajo na specifične tehnične lastnosti stavbe za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva pripadajoče opreme.

    Kot v zahtevku za revizijo navaja že vlagatelj, so ponudniki podatke, ki so se uporabljali kot osnova za dodelitev točk pri točkovanju ponudb, navedli na podlagi samoocene – torej na podlagi predvidevanja, kakšne lastnosti sistema lahko zagotovijo glede na tehnologijo, ki jo uporabljajo in razvijajo pri svojem delu, oz. kakšne tehnične zmogljivosti lahko zagotovijo v zvezi z delovanjem in varnostjo posameznih komponent sistema. Tehnične zmogljivosti posameznih komponent sistema so ponudniki v obliki konkretnih številčnih podatkov vpisali v ocenjevalno tabelo, ki je bila del točke 2.22 razpisne dokumentacije št. 137/2015-8151587, ti številčni podatki pa so bili glede na njihove konkretne vrednosti podlaga za dodelitev ustreznega števila točk v skladu z metodologijo, določeno v razpisni dokumentaciji. Čeprav, kot navaja naročnik, v razpisni dokumentaciji ni bilo predvidenih posebnih dokazil za izkazovanje zatrjevanih tehničnih lastnosti posameznih komponent sistema, pa so vsi ponudniki, vključno z vlagateljem, v tehničnem delu ponudbe podrobno predstavili ponujeni sistem, in sicer s podrobnim tehničnim opisom sistema in njegovih komponent, skupaj s posameznimi izračuni, tabelami, skicami itd.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da se specificirani deli ponudbene dokumentacije, v katere želi vpogledati, nanašajo na tiste dele ponudbe izbranega ponudnika, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, ali njegove tehnične rešitve resnično pripeljejo do vrednosti posameznega merila. Kot je razvidno iz ponudbe izbranega ponudnika, gre za tehnično dokumentacijo, ki jo je izbrani ponudnik navedel v tabeli, vsebovani v Dodatku št. 12. V tabeli je izbrani ponudnik, kot je bilo že zapisano, za vsako izmed meril vpisal ponujeno številčno vrednost oz. lastnost, hkrati pa je navedel, v katerem poglavju tehničnega dela ponudbe se nahajajo podatki, iz katerih izhajajo podrobne tehnične predstavitve in obrazložitve posameznih vrednosti in zatrjevanih lastnosti. V tehničnem delu ponudbe je izbrani ponudnik opisal ponujeni sistem za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva, pri čemer je, kot tudi ostali ponudniki, sistem in njegove komponente podrobno predstavil s tehničnimi opisi, skicami, izračuni in tabelami, ki vsebujejo njegove specifične tehnologije in rešitve. Po pregledu tehničnega dela ponudbe izbranega ponudnika Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da tehnični del ponudbe vsebuje zelo podrobne tehnične podatke o ponujenem sistemu in da kot tak predstavlja zelo občutljivo dokumentacijo, v kateri je izbrani ponudnik razkril podrobne informacije o lastni tehnologiji in tehničnih rešitvah, ki temeljijo na njegovem znanju in patentnih rešitvah. Ta del tako zagotovo predstavlja informacije, katerih razkritje nepooblaščenim osebam, zlasti seveda konkurenčnim ponudnikom, bi lahko izbranemu ponudniku povzročilo veliko škodo in bi poslabšalo njegov konkurenčni položaj na trgu.

    Kot je razvidno iz tehničnega dela ponudbe izbranega ponudnika, je ta vse tovrstne dele ponudbe označil kot zaupne oz. lastniške, kar je tudi v skladu z navodili naročnika (točka 2.19 razpisne dokumentacije št. 137/2015-8151587). Navedeni deli ponudbe izbranega ponudnika, v katere vlagatelj zahteva vpogled, torej predstavljajo njegove subjektivne poslovne skrivnosti. Glede na podrobne tehnične opise in predstavitve in glede na škodljive posledice, ki bi lahko nastale v primeru razkritja teh podatkov nepooblaščenim osebam, pa je nedvomno mogoče govoriti tudi o objektivnih poslovnih skrivnostih izbranega ponudnika. Kot opozarja naročnik, je tehnični del svoje ponudbe kot zaupnega označil tudi vlagatelj, kar pomeni, da se je tudi on zavedal občutljivosti podatkov, s katerimi je naročniku razkril svojo tehnologijo. Tudi vlagatelj je torej ob pripravi svoje ponudbe ocenil, da bi mu lahko razkritje občutljivih podrobnosti o ponujeni tehnologiji povzročilo škodo, zaradi česar je želel z označitvijo zaupnosti tega dela ponudbe preprečiti, da bi bili podatki na voljo nepooblaščenim osebam oz. konkurenčnim ponudnikom, pa čeprav gre za podatke, na podlagi katerih je mogoče preveriti parametre, ki so v predmetnem postopku oddaje javnega naročila predstavljali izhodišče za ocenjevanje ponudb v okviru meril.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da tehnična dokumentacija, v katero bi želel vpogledati, predstavlja podlago za dodeljevanje točk na podlagi meril in da bi morala biti kot taka razkrita glede na določbo drugega odstavka 27. člena ZJNVETPS, v skladu s katero so javni tudi tisti podatki, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe v okviru drugih meril. Čeprav je vlagatelju mogoče pritrditi, da tehnični del ponudbe vsebuje podrobne informacije, na podlagi katerih so ponudniki določili konkretne tehnične lastnosti posameznih komponent sistema v okviru meril iz točke 2.22 razpisne dokumentacije št. 137/2015-8151587, in da je na podlagi tehničnega dela ponudbe mogoče preveriti, ali so navedene vrednosti pri posameznih tehničnih merilih verodostojne, pa se z njim ni mogoče strinjati, da gre za tisti del ponudbe, ki bi moral biti v skladu z ZJNVETPS javen. Javni del ponudbe lahko v tem konkretnem postopku glede na metodologijo ocenjevanja predstavljajo le konkretne vrednosti in lastnosti ponujenega sistema, ki so jih ponudniki vpisali v tabelo iz Dodatka št. 12 in na podlagi katerih jim je naročnik dodelil ustrezno število točk pri tehničnih merilih. Tehnični del ponudbe, v katerem so ponudniki podrobno predstavili lastne tehnične rešitve in tehnologije, pa predstavlja zaupen podatek tako po subjektivnem kot tudi po objektivnem kriteriju, saj gre za izredno občutljive informacije o ponudnikovih tehnologijah, znanju in pravicah intelektualne lastnine, katerih razkritje nepooblaščenim osebam bi vsakemu posameznemu ponudniku povzročilo veliko škodo. Ob tem je treba upoštevati tudi okoliščino, na katero opozarja naročnik, in sicer da je predmet javnega naročila neposredno povezan z jedrsko varnostjo in da je določena stopnja zaupnosti v interesu ne le posameznih ponudnikov, temveč tudi v javnem interesu. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da naročniku ni mogoče očitati kršitve določb ZJNVETPS, ko vlagatelju ni omogočil vpogleda v tehnični del ponudbe izbranega ponudnika, ki predstavlja njegovo poslovno skrivnost.

    Ob zapisanem gre pojasniti, da je treba v tem konkretnem primeru, ob upoštevanju predvidene metodologije ocenjevanja in glede na vsebino tehničnih informacij, ki so jih ponudniki podali v ponudbah (in sicer ne le o obstoječih tehnologijah, temveč tudi o tehnologijah, ki jih šele razvijajo in ki bodo predstavljale njihove konkurenčne prednosti v prihodnjih implementacijah sistemov), dati prednost varovanju poslovnih skrivnosti izbranega ponudnika pred pravico do vpogleda v njegovo ponudbeno dokumentacijo. Ob tem je treba ponovno poudariti, da je pravica do vpogleda namenjena zagotavljanju učinkovitega pravnega varstva, ne pa temu, da se ponudnik seznani z zaupno vsebino ponudb konkurenčnih ponudnikov. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelju v predmetnem postopku oddaje javnega naročila bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, in sicer kljub temu, da ni imel možnosti vpogleda v zaupni tehnični del ponudbe izbranega ponudnika. Vlagatelj je namreč v zahtevku za revizijo določno navedel vse domnevne kršitve naročnika in določno izpostavil vse tiste konkretne podatke iz ponudbe izbranega ponudnika, za katere je menil, da nimajo podlage v tehničnem delu in da bodisi kažejo na neizpolnjevanje zahtev iz razpisne dokumentacije bodisi na neustrezno dodelitev točk pri posameznih merilih. Dejstvo, da je vlagatelj imel na voljo dovolj podatkov za konkretizacijo revizijskih navedb, priznava tudi vlagatelj, saj je v zahtevku za revizijo navedel, da je lahko navedel dejstva in dokaze v smislu 36. člena ZPVPJN, in sicer ob upoštevanju javno dostopnih podatkov in rezultatov stroke, dodatno pa je tudi v vlogi z dne 30. 6. 2016, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, poudaril, da je kljub zakriti tehnični dokumentaciji jasno in določno opredelil kršitve, navedel vsa dejstva in predlagal dokaze. Vlagatelj je torej imel dovolj podatkov za konkretizacijo navedb in je lahko v zahtevku za revizijo navedel vsa relevantna dejstva v zvezi z zatrjevanimi kršitvami, na tej podlagi pa je lahko tudi predlagal dokaze, vključno s pridobitvijo strokovnega mnenja.

    Prav okoliščina, da je Državna revizijska komisija sledila vlagateljevemu predlogu in določila strokovnjaka za izdelavo strokovnega mnenja, je po mnenju Državne revizijske komisije bistvena za ugotovitev, da je bilo vlagatelju v predmetnem postopku oddaje javnega naročila zagotovljeno učinkovito pravno varstvo. Strokovnjak je namreč imel vpogled v celotno ponudbo izbranega ponudnika, tudi v dele, ki so bili označeni kot zaupni, in je lahko na podlagi konkretnih vlagateljevih navedb iz zahtevka za revizijo ustrezno preveril pravilnost tehničnih podatkov in izračunov izbranega ponudnika ter njihovo strokovno verodostojnost. Takšen način zagotavljanja pravnega varstva je skladen tudi s prakso sodišča Evropske unije, kot izhaja iz zadeve C-450/06; Varec SA proti Državi Belgiji, ki dopušča, da v zaupne dele dokumentacije vpogleda organ pravnega varstva, da bi se na ta način zagotovilo ustrezno ravnovesje med pravico do učinkovitega pravnega varstva in pravico do varovanja zaupnosti podatkov. V konkretnem primeru je v zaupne dele ponudbe izbranega ponudnika na podlagi konkretnih revizijskih navedb o domnevnih kršitvah vpogledala Državna revizijska komisija (zlasti seveda v okviru izvedbe dokaza s pridobitvijo strokovnega mnenja), s čimer je bilo na eni strani zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, na drugi strani pa so bili ustrezno zavarovani zaupni podatki o tehnologiji izbranega ponudnika.

    Ker gre za povezana vprašanja, se je treba na tem mestu opredeliti še do navedb vlagatelja iz njegove vloge z dne 30. 1. 2017, s katero je podal pripombe na dopolnitev strokovnega mnenja. V vlogi namreč navaja, da se dopolnjeno strokovno mnenje sklicuje na dva dokumenta, in sicer na strokovno mnenje pooblaščene organizacije FS in na poročilo pooblaščene organizacije Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Vlagatelj navaja, da s tema dokumentoma ni bil seznanjen in da bi moral imeti pravico, da se seznani z vsemi dokumenti, na katere bi Državna revizijska komisija oprla svojo odločitev. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija najprej pojasnjuje, da je strokovno mnenje z dne 25. 10. 2016 posredovala vlagatelju, naročniku in izbranemu ponudniku, ki so, kot je bilo že zapisano, Državni revizijski komisiji poslali vloge, s katerimi so se opredelili do strokovnega mnenja. Naročnik se je do strokovnega mnenja opredelil z vlogo z dne 21. 11. 2016, ki ji je priložil še dva dokumenta, in sicer »Neodvisno strokovno mnenje o izpolnjevanju potresnih meril NEK za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva po sistemu HOLTEC (Faza: izbira ponudnika)« Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani ter »Termične analize razmer v suhem skladišču jedrskega goriva – Rev. 0« Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani. Obe mnenji sta bili označeni kot poslovna skrivnost, Državna revizijska komisija pa ju je, skupaj z vsemi opredelitvami vseh strank do strokovnega mnenja z dne 25. 10. 2016, posredovala strokovnjaku, ko je od njega zahtevala dopolnitev strokovnega mnenja.

    V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija v revizijskem postopku izvede vse dokaze, za katere presodi, da bodo pripomogli k zakoniti in pravilni odločitvi o zahtevku za revizijo. Pri tem ni omejena le na dokazne predloge vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika. Kot dokazilo se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje dejanskega stanja v zadevi. Tretji odstavek 32. člena ZPVPJN ob tem določa, da se imajo naročnik, vlagatelj in izbrani ponudnik, preden Državna revizijska komisije sprejme odločitev iz prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, pravico izreči o dokazih, dejstvih in navedbah, ki jih je pridobila Državna revizijska komisija. Ta pravica pa se lahko omeji, če bi se naročnik, vlagatelj ali izbrani ponudnik lahko neupravičeno seznanil s podatki, ki so varovani v skladu z zakonom. Glede na navedene določbe ZPVPJN Državna revizijska komisija obeh strokovnih mnenj, ki ju je posredoval naročnik z vlogo z dne 21. 11. 2016, ni posredovala vlagatelju, saj sta bili označeni kot poslovna skrivnost, ker sta temeljili na preučitvi in predstavitvi konkretnih tehničnih podatkov iz ponudbe izbranega ponudnika. Ob tem je treba poudariti, da Državna revizijska komisija svoje odločitve ni oprla na mnenji, ki ju je naročnik priložil svoji vlogi z dne 21. 11. 2016, saj je bilo zanjo pri razjasnjevanju tehničnih vprašanj, ki jih je zastavila strokovnjaku, bistveno izključno strokovno mnenje strokovnjaka z dne 25. 10. 2016 in njegova dopolnitev. Vpogled v obe mnenji, ki ju je treba obravnavati zgolj kot navedbe ene izmed strank v postopku in ki sta bili označeni kot poslovna skrivnost, pa je imel strokovnjak, na enak način kot je imel vpogled tudi v zaupni tehnični del ponudbe izbranega ponudnika, s čimer je bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo. Sicer pa tudi strokovnjak v dopolnitvi strokovnega mnenja z dne 11. 1. 2017 ugotavlja le, da mnenji, ki ju je naročnik priložil svoji vlogi z dne 21. 11. 2016, zgolj potrjujeta njegovo stališče, izraženo že v strokovnem mnenju z dne 25. 10. 2016, kar pomeni, da ne gre za dokumentacijo, ki bi vplivala na stališče strokovnjaka in posledično tudi na stališče Državne revizijske komisije.

    V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da dokumentacija predmetnega postopka oddaje javnega naročila ni zvezana, da naročnik ne razpolaga z njenim popisom in da ta tudi ni jasno označena, kar naj bi vplivalo na pravico vlagatelja glede specifikacije dokumentacije, prav tako pa naj bi bilo omogočeno nekontrolirano dodajanje in odvzemanje dokumentacije, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je dokumentacija predmetnega postopka oddaje javnega naročila urejena na način, da je možno njeno pregledovanje in s tem preverjanje naročnikovega ravnanja. To velja tako za postopkovno dokumentacijo, ki je urejena in popisana, kot tudi za ponudbeno dokumentacijo posameznih ponudnikov, ki je označena tako datumsko kot tudi vsebinsko. Iz vlagateljevih navedb v tem delu zato ni razvidno, kakšno kršitev sploh očita naročniku oz. katere določbe ZJNVETPS ali razpisne dokumentacije naj bi ta prekršil. V skladu s 5. in 6. točko prvega odstavka 15. člena ZPVPJN mora vlagatelj v zahtevku za revizijo konkretno navesti očitane kršitve ter tudi dejstva in dokaze, s katerimi se zatrjevane kršitve dokazujejo. Zahtevek za revizijo je namenjen zatrjevanju kršitev, ki naj bi jih v postopku oddaje javnega naročila storil naročnik, v ta namen pa ZPVPJN od vlagatelja zahteva aktivno vlogo pri navajanju pravno relevantnih dejstev, ki substancirajo njegov zahtevek, in da za trditve o teh dejstvih (če niso priznana ali splošno znana) ponudi tudi ustrezne dokaze. Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN), zato so lahko, skladno s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu, ki izhaja iz 7. in 212. člena ZPP, v povezavi s 13. členom ZPVPJN, predmet njene meritorne presoje le konkretizirane kršitve, za katere vlagatelj navede dejstva in predloži dokaze. Navedbam, katerih namen je zgolj ugibanje ali namigovanje na določena dejstva, v revizijskem postopku ni mogoče slediti.

    V nadaljevanju je Državna revizijska komisija začela z vsebinsko obravnavo ključnih spornih vprašanj med vlagateljem in naročnikom, in sicer ali je naročnik ponudbo izbranega ponudnika ocenil v skladu z vnaprej določenimi merili. V predmetnem postopku pravnega varstva je treba odgovoriti predvsem na vprašanje, ali so zatrjevane tehnične in druge lastnosti ponujenega sistema izbranega ponudnika ustrezno predstavljene in verodostojno obrazložene v njegovi ponudbi, da mu je naročnik na njihovi podlagi lahko priznal usposobljenost (v delih, ki so bili opredeljeni kot pogoji) ter dodelil predvideno število točk (v delih, ki so bili določeni kot tehnična merila).

    Revizijske navedbe, ki se nanašajo na postopek razvrščanja ponudb glede na merila, je treba presojati z vidika 49. člena ZJNVETPS, ki v prvem odstavku 49. člena določa, da lahko naročnik naročilo odda na podlagi najnižje cene ali na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe. V okviru ekonomsko najugodnejše ponudbe lahko naročnik upošteva različne vidike ponujenega predmeta javnega naročila, ki mu prinašajo določene koristi, kot npr. cena, kakovost, tehnične prednosti, estetske in funkcionalne lastnosti, okoljske lastnosti, stroški poslovanja, stroškovna učinkovitost, poprodajne storitve, tehnična pomoč, datum dobave, rok za dokončanje del itd. ZJNVETPS daje torej naročniku široke možnosti avtonomnega oblikovanja in izbora meril, kljub temu pa mora pri oblikovanju meril upoštevati temeljna načela javnega naročanja in določena kogentna pravila. Merila morajo namreč biti smiselno povezana s predmetom naročila in ne smejo biti diskriminatorna (druga poved tretjega odstavka 49. člena ZJNVETPS). Kdaj je merilo smiselno povezano z javnim naročilom oz. kdaj naj naročnik določen element opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali bo razlikovanje po določenem elementu tudi resnično zagotavljalo prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Merilo mora biti povezano z okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se mora odražati pri večji ali manjši ekonomski koristi oziroma prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila.

    V primeru oddaje naročila na podlagi merila ekonomsko najugodnejše ponudbe mora naročnik v obvestilu o javnem naročilu ali v razpisni dokumentaciji vnaprej opisati in ovrednotiti posamezno merilo za oddajo naročila. Merila lahko ovrednoti z določitvijo maksimalnega razpona. Pri ocenjevanju ponudb mora naročnik uporabiti le tista merila, ki so bila navedena v obvestilu o javnem naročilu ali razpisni dokumentaciji, in sicer na način, kot so bila opisana in ovrednotena (prim. tretji in četrti odstavek 49. člena ZJNVETPS). Ocenjevanje in vrednotenje ponudb mora biti transparentno in nediskriminatorno, odločitev o dodelitvi točk pa objektivno preverljiva in razvidna iz dokumentacije o oddaji javnega naročila. Namen zahteve po vnaprejšnji (objektivni) določitvi meril v objavi javnega razpisa in razpisni dokumentaciji je preprečiti naročnikovo subjektivno oz. arbitrarno ocenjevanje in vrednotenje ponudb ter zagotoviti, da se ponudniki že vnaprej seznanijo z okoliščinami, ki bodo vplivale na izbiro najugodnejše ponudbe. Le na ta način lahko ponudniki pripravijo ne samo popolno, temveč tudi konkurenčno ponudbo.

    Dele zahtevka za revizijo, kjer vlagatelj zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ne dosega niti minimalnih tehničnih zahtev naročnika in da bi morala biti izločena kot neprimerna in nepopolna, pa je treba presojati z vidika 21. točke 2. člena ZJNVETPS, ki določa, da je ponudba, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila in zato ne izpolnjuje v celoti zahtev naročnika, določenih v razpisni dokumentaciji, neprimerna. Neprimerne ponudbe glede na določilo 17. točke 2. člena ZJNVETPS ni mogoče označiti kot popolne, nepopolno ponudbo pa je naročnik dolžan na podlagi prvega odstavka 84. člena ZJNVETPS izločiti iz postopka. Po drugi strani ponudbe, ki ji ni mogoče očitati neizpolnjevanja posameznih zahtev ali pogojev iz razpisne dokumentacije (in tudi ne kakšnih drugih pomanjkljivosti) in iz vsebine katere izhaja, da je ponudnik izpolnil vse zahteve glede predmeta javnega naročila, naročnik ne sme označiti za nepopolno, pač pa jo mora uvrstiti v ocenjevanje in jo oceniti v skladu z vnaprej določenimi merili.

    Naročnik mora v razpisni dokumentaciji opisati in specificirati predmet javnega naročila. Na podlagi opisa predmeta naročila se potencialni ponudniki seznanijo s pričakovanji naročnika in ocenijo, ali lahko sami ponudijo ustrezen predmet z ustrezno kvaliteto. Način in obseg opisa predmeta javnega naročila je odvisen od lastnosti in kompleksnosti predmeta. Naročnik s tehničnimi zahtevami točno opredeli lastnosti predmeta javnega naročila oz. specificira zahtevane značilnosti predmeta, kot npr. stopnjo kakovosti, uporabljene materiale, proizvodne postopke, okoljske lastnosti, stopnjo varnosti itd. Gre za zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Zato je določitev predmeta ena od ključnih nalog naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Tehnične zahteve, ki se nanašajo na predmet naročila, so nujne informacije, ki jih ponudniki potrebujejo za pripravo popolnih, medsebojno primerljivih in konkurenčnih ponudb, ter predstavljajo izhodišče za presojo, ali je posamezen ponudnik ponudil takšen predmet javnega naročila, ki je v skladu z naročnikovimi potrebami in pričakovanji.

    Izhodišče za določanje tehničnih specifikacij predstavlja 41. člen ZJNVETPS, v skladu s katerim lahko naročnik predmet opiše z opisovanjem lastnosti, funkcionalnih in storilnostnih zahtev ali pa s tehničnimi specifikacijami, npr. tehničnimi standardi. Drugi odstavek 41. člena ZJNVETPS določa, da morajo tehnične specifikacije omogočati enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in pričakovanja naročnika, tako da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki.

    Predmet naročila lahko naročnik opiše s tehničnimi specifikacijami, z opisi funkcionalnih zahtev ali s kombinacijo specifikacij in funkcionalnih zahtev. V skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZJNVETPS naročnik v primeru, če predmet opiše s tehničnimi specifikacijami, ne sme zavrniti ponudbe z obrazložitvijo, da blago ali storitve, ki so ponujene, niso skladne s specifikacijami, na katere se sklicuje, če ponudnik v svoji ponudbi z ustreznimi sredstvi in na način, ki ga je naročnik opredelil kot sprejemljivega v razpisni dokumentaciji, dokaže, da rešitve, ki jih predlaga, na enak način izpolnjujejo zahteve, določene v tehničnih specifikacijah. Ustrezno sredstvo je lahko tehnična dokumentacija proizvajalca ali poročilo o preskusih priznanega organa. Podobno je v petem odstavku 41. člena ZJNVETPS določeno tudi v primeru, če naročnik predmet naročila opiše z navedbo storilnostnih ali funkcionalnih zahtev – naročnik ne sme zavrniti ponudbe za gradnje, proizvode ali storitve, skladne s slovenskim standardom, ki prevzema evropski standard, z evropskim tehničnim soglasjem, skupno tehnično specifikacijo, mednarodnim standardom ali tehničnim referenčnim sistemom, ki so ga določili evropski organi za standardizacijo, če se te specifikacije nanašajo na storilnostne ali funkcionalne zahteve, ki jih določajo. Ponudnik mora v svoji ponudbi dokazati s katerimi koli ustreznimi sredstvi in na način, ki je sprejemljiv za naročnika, da gradnja, blago ali storitev, ki je skladna s standardom, izpolnjuje storilnostne ali funkcionalne zahteve naročnika.

    Kot je bilo že zapisano, je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila kot merilo določil ekonomsko najugodnejšo ponudbo, pri čemer je v točki 2.22 razpisne dokumentacije št. 137/2015-8151587 določil kombinacijo finančnih, poslovnih, tehničnih in garancijskih kriterijev. Tehnični kriteriji so se nanašali na ponujeni sistem za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva in pripadajočo opremo oz. neposredno na posamezne specifične lastnosti ponujenega sistema, kot jih lahko zagotovijo ponudniki, upoštevajoč lastno tehnologijo in tehnične rešitve. Ocenjevanje je bilo predvideno na način, da so ponudniki v tabelo iz Dodatka št. 12 vpisali vrednosti ocenjevanih tehničnih lastnosti posameznih komponent sistema, za katere so se zavezali, da jih bo imel sistem za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva skupaj s pripadajočo opremo ob implementaciji, hkrati pa so predložili tehnično dokumentacijo, s katero so utemeljevali zatrjevane tehnične lastnosti ponujenega sistema.

    Med strankami ni sporno, da so ponudniki podatke, ki so se nanašali na ocenjevane tehnične lastnosti ponujenega sistema, navedli na podlagi samoocene oz. na podlagi predvidevanja, kakšne lastnosti sistema lahko zagotovijo glede na tehnologijo, ki jo uporabljajo in razvijajo pri svojem delu, oz. kakšne tehnične zmogljivosti lahko zagotovijo v zvezi z delovanjem in varnostjo posameznih komponent sistema. Te podatke so ponudniki v skladu z zahtevo naročnika utemeljevali v tehničnem delu svojih ponudb, v katerem so ponujeni sistem podrobno predstavili s tehničnim opisom, izračuni, tabelami, skicami itd. Predvidena metodologija ocenjevanja ponudb je bila v predmetnem postopku oddaje javnega naročila torej takšna, da je naročnik ocenjeval tehnične lastnosti, za katere so ponudniki zatrdili, da jih lahko ponudijo oz. da jih bo imel ponujeni sistem, ko bo v celoti implementiran pri naročniku, in za katere so lahko v tehničnem delu ponudbe utemeljili, da so tehnično pravilne in verodostojne. Gre torej za ocenjevanje tehničnih parametrov, ki bodo vzpostavljeni ob implementaciji sistema, ko bo ta prestal vse potrebne preizkuse, nadzorne postopke in postopke licenciranja ter bo v celoti začel z delovanjem. V tem smislu ni mogoče govoriti o tem, da se je naročnik odločil ocenjevati obstoječe tehnične rešitve posameznih ponudnikov oz. že integrirano in delujočo opremo, temveč se je odločil za ocenjevanje lastnosti sistema, ki bo šele vzpostavljen pri naročniku. Zato se v predmetnem postopku pravnega varstva ne postavlja vprašanje, ali ponudnik že razpolaga s ponujeno rešitvijo oz. kakšne so tehnične lastnosti njegovega obstoječega sistema in že integriranih komponent, temveč je treba odgovoriti na vprašanje, ali trditve ponudnika, da bo vzpostavil sistem z zatrjevanimi tehničnimi lastnostmi, temeljijo na verodostojnih in tehnično korektnih podatkih v ponudbi.

    S tega vidika je dejansko mogoče govoriti, kot to zatrjuje naročnik, o zavezi ponudnika, da bo vzpostavljen točno tak sistem, kot je predmet ponudbe, s točno takimi lastnostmi, kot so zatrjevane in tehnično predstavljene v ponudbi posameznega ponudnika. Kot opozarja naročnik, je ta zaveza na eni strani pogodbena, saj je nedoseganje posameznih tehničnih parametrov podlaga za obračun pogodbene kazni za izvedbo (prim. točko 10.2 vzorca pogodbe). Izvajalec se bo torej s pogodbo zavezal, da bo sistem dejansko imel takšne lastnosti, kot jih je navedel v ponudbi. Po drugi strani bo zagotovitev zatrjevanih tehničnih lastnosti sistema nadzorovana tudi v okviru predpisov, ki urejajo področje jedrske in sevalne varnosti v Republiki Sloveniji. Sistem in njegove posamezne komponente bodo namreč morale prestati vsa zahtevana testiranja in postopke licenciranja ter pridobiti vsa potrebna dovoljenja za obratovanje, in sicer takrat, ko bo sistem dejansko vzpostavljen in ko bodo na voljo tudi konkretni podatki in kompletna dokumentacija o implementiranih komponentah. Kot opozarja strokovnjak, bo dejansko šele v fazi implementacije in pridobivanja dovoljenja mogoče preveriti, ali sistem zagotavlja vse ponujene lastnosti, do takrat pa je mogoče izračunati le teoretične približke. Če postavljeni sistem ne bo prestal postopkov preverjanja in če ne bo predložena vsa zahtevana dokumentacija, vključno z licencami pristojnih organov, na podlagi katere bo mogoče preveriti dejanske lastnosti sistema, obratovanje sistema ne bo mogoče.

    Ne glede na ugotovitev, da je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila metodologija razvrščanja ponudb glede na merila temeljila na samoocenah ponudnikov in na njihovih predvidevanjih, kakšne lastnosti sistema lahko zagotovijo ob njegovi implementaciji, pa na drugi strani ni mogoče v celoti slediti naročniku, ki navaja, da v nobeni točki razpisne dokumentacije ni predvidel preverjanja in analiziranja tehničnih utemeljitev posameznih ponudnikov oz. da za tako preverjanje niti ni imel podlage v razpisni dokumentaciji. Kot utemeljeno opozarja vlagatelj, ima naročnik že na podlagi prvega odstavka 81. člena ZJNVETPS možnost, da pred izdajo odločitve o oddaji naročila oz. najpozneje pred sklenitvijo pogodbe o izvedbi javnega naročila preveri obstoj in vsebino podatkov iz najugodnejše ponudbe oziroma drugih navedb iz ponudbe. Vendar, ob upoštevanju predvidene metodologije ocenjevanja, ki se nanaša na vzpostavitev bodočega sistema skladiščenja izrabljenih jedrskih odpadkov in pripadajoče opreme, ne pa na že vzpostavljen sistem, v zvezi s katerim bi bilo mogoče izvesti konkretna testiranja in ki že vsebuje vsa dovoljenja in potrebno dokumentacijo, ni mogoče zavzeti stališča, da bi moral naročnik v fazi pregledovanja ponudbe izvesti podrobne analize tehnične predstavitve posameznih ponudnikov in pridobivati konkretno dokumentacijo, iz katere bi že izhajale navedene lastnosti sistema. Naročnikova dolžnost je ta, da preveri, ali so ponudniki v ponudbah podali ustrezne tehnične obrazložitve o delovanju posameznih komponent sistema in ali njihovi izračuni in predstavitve temeljijo na verodostojnih in tehnično korektnih podatkih. Preverjanje ponudbe izbranega ponudnika je torej treba postaviti v kontekst določb predmetne razpisne dokumentacije, ki ni zahtevala dokazovanja tehničnih lastnosti vzpostavljenega in delujočega sistema oz. že implementiranih komponent, temveč je od ponudnikov zahtevala le verodostojno teoretično predstavitev bodočih lastnosti sistema.

    Toliko bolj je treba podatke iz ponudbe izbranega ponudnika preveriti v predmetnem postopku pravnega varstva, do katerega je prišlo na podlagi zahtevka za revizijo, v katerem vlagatelj zatrjuje netočnost posameznih tehničnih podatkov. Vlagatelj je namreč na podlagi vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika (in sicer v številčne vrednosti, ki jih je izbrani ponudnik navedel v ocenjevalni tabeli iz točke 2.22 razpisne dokumentacije št. 137/2015-8151587) podvomil o nekaterih podatkih in konkretno navedel, zakaj meni, da jih izbrani ponudnik ne bo mogel zagotoviti. Ob upoštevanju konkretnih revizijskih navedb je torej treba v predmetnem postopku pravnega varstva ugotoviti, ali so številčni podatki o lastnostih ponujenega sistema izbranega ponudnika, na podlagi katerih je naročnik dodeljeval točke glede na določena merila, verodostojni in tehnično korektni. Seveda pa je treba tudi v revizijskem postopku spor postaviti v kontekst predmetne razpisne dokumentacije, v okviru katere ni mogoče ugotavljati, ali izbrani ponudnik že razpolaga s ponujenim sistemom, temveč ali je tehnično razumno pričakovati, da bo sistem ob implementaciji dejansko imel zatrjevane lastnosti. Gre torej za vprašanje, ali iz tehnične dokumentacije izbranega ponudnika, v katero je imel strokovnjak neomejen vpogled, izhaja, da so navedeni ocenjevalni parametri možni ali pa gre za tehnično nepravilno predstavljene podatke, katerih posledica bi morala biti nižja ocena oz. (v določenih primerih, ko je bil določen vrednostni prag kot pogoj) celo izločitev ponudbe izbranega ponudnika iz postopka.

    Na podlagi zgornjih izhodišč je Državna revizijska komisija, ob upoštevanju pojasnil in obrazložitev iz strokovnega mnenja, v nadaljevanju obravnavala zahtevek za revizijo v delu, v katerem vlagatelj navaja, da je naročnik ponudbi izbranega ponudnika dodelil napačno število točk pri merilih 2.22.3 »najvišja toplotna obremenitev«, 2.22.4 »blokada prezračevalnih odprtin v primeru nesreče BDB«, 2.22.6 »učinek »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm« in 2.22.11 »transportni zabojnik«.

    V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na ocenjevanje pri merilu 2.22.3 »najvišja toplotna obremenitev«, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik navedeno merilo določil na naslednji način:

    Najvišja toplotna obremenitev kanistrov (kWt)
    Ponudnik / Ponudba [%]
    30 0
    33 1
    36 2
    39 3
    42 4
    Nad 42 5


    Kot je razvidno iz ponudbe izbranega ponudnika, je ta v tabeli iz Dodatka št. 12 navedel, da je najvišja skupna toplotna obremenitev kanistrov 42,5 kWt, na podlagi česar mu je naročnik pri navedenem merilu dodelil 5 točk. Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da najvišja toplotna obremenitev, ki jo lahko zagotovijo ponujeni zabojniki izbranega ponudnika, ne znaša 42,5 kWt, temveč 30 kWt, zaradi česar pri navedenem merilu ne bi smel prejeti nobene točke.

    V zvezi z vprašanjem, koliko znaša najvišja licencirana skupna toplotna obremenitev kanistrov (kWt), ki so predmet ponudbe izbranega ponudnika, strokovnjak v strokovnem mnenju z dne 25. 10. 2016 pojasnjuje, da podpoglavje 10.1.7 dokumenta »Final Safety Analyze Report« (v nadaljevanju: FSAR) jasno predpisuje, da se toplotne lastnosti sistema HI-STORM FW, vključno z notranjim zabojnikom in prenosnim zabojnikom, demonstrirajo z analizami v poglavju 4 FSAR. Tabela 1.2.3 iz FSAR podaja najvišjo skupno toplotno obremenitev zabojnika 45 kW. Pogoj 8 iz dokumenta »Certificate of Compliance« (v nadaljevanju: CoC) določa, da mora biti obratovalna sposobnost za hlajenje z naravno cirkulacijo verificirana z izvedbo testa masnega pretoka zraka (ki je opisan v poglavju 9 FSAR). Izbrani ponudnik v svoji ponudbi navaja kot najvišjo toplotno obremenitev zabojnika 42,5 kW. V skladu s tabelo 1.2.3 iz FSAR so ponujeni zabojniki licencirani za vrednosti 44,09 kW (konfiguracija A polnjenja zabojnika) oz. 45 kW (konfiguracija B polnjenja zabojnika). Vrednost 42,5 kW mora izbrani ponudnik verificirati z izvedbo testa masnega pretoka zraka, ki jo naredi v kasnejši fazi projekta, v vsakem primeru pred obratovanjem tega sistema. Verifikacija se izvede v skladu s pogojem št. 8 iz CoC ter podpogojem 10.1.7 iz FSAR. Kot pojasnjuje strokovnjak, je zabojnik izbranega ponudnika licenciran za najvišjo toplotno obremenitev 45 kW, kar je potrjeno z analizami v poglavju 4 FSAR. Vsaka vrednost najvišje toplotne obremenitve, ki je večja od 30 kW (ki je certificirana s CoC), mora biti verificirana z izvedbo testa masnega pretoka zraka pred obratovanjem polnjenja. NRC ne omejuje uporabe zabojnika na najvišjo toplotno obremenitev 30 kW, ampak zahteva verifikacijo, če se bo zabojnik uporabljal za večjo vrednost toplotne obremenitve od navedene. FSAR v poglavju 9 predpisuje, kako opraviti test verifikacije, poglavja FSAR pa so narejena v skladu z NUREG-1536. Strokovnjak navaja, da je pravilno razumevanje procesa licenciranja in verificiranja oz. certificiranja preveril pri NRC, in dodaja, da je logično, da bodo vse podrobne informacije o prenosu toplote v zabojniku naročniku dostopne v fazi priprave tehnične dokumentacije za licenciranje projekta na Upravi Republike Slovenije za jedrsko varnost. Strokovnjak še pojasnjuje, da je bila analiza prenosa toplote potrjena v drugih objektih za suho skladiščenje izrabljenega goriva, kjer so v uporabi zabojniki izbranega ponudnika. Na vprašanje, koliko znaša najvišja licencirana skupna toplotna obremenitev zabojnikov (kWt), ki so predmet ponudbe izbranega ponudnika, strokovnjak torej odgovarja, da znaša najvišja licencirana skupna toplotna obremenitev zabojnikov izbranega ponudnika 45 kW.

    Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vrednost 42,5 kW, ki jo je izbrani ponudnik navedel v tabeli merila pri merilu 2.22.3 »najvišja toplotna obremenitev«, predstavlja točen in verodostojen podatek o tem, kakšno toplotno obremenitev ponujenih zabojnikov bo zagotavljal sistem, ko bo implementiran, in da posledično naročniku ni mogoče očitati, da ponudbe izbranega ponudnika v tem delu ni ocenil v skladu z merilom, kot je bilo določeno, opisano in ovrednoteno v razpisni dokumentaciji (četrti odstavek 49. člena ZJNVETPS). Bistvena za presojo vprašanja o pravilnosti dodeljevanja točk pri merilu toplotne obremenitve zabojnikov je po mnenju Državne revizijske komisije zlasti ugotovitev, da je zabojnik izbranega ponudnika licenciran za najvišjo toplotno obremenitev 45 kW in da bo morala biti vrednost 42,5 kW, ki je večja od 30 kW, verificirana z izvedbo testa masnega pretoka zraka šele neposredno pred obratovanjem, ko bo sistem že implementiran. Kot navajata tako vlagatelj kot tudi naročnik, je naročnik v tehnični specifikaciji ES 5104 R4, točka 11.1, določil, da bo najvišja skupna toplotna obremenitev zabojnika izračunana oz. ocenjena na podlagi licenčnih limit. Bistvena za dodelitev točk je torej vrednost toplotne obremenitve, kot izhaja iz licenčne dokumentacije. Glede na dejstvo, ki ga potrjuje strokovno mnenje, in sicer da so v skladu s tabelo 1.2.3 iz FSAR ponujeni zabojniki licencirani za vrednosti 44,09 kW (konfiguracija A polnjenja zabojnika) oz. 45 kW (konfiguracija B polnjenja zabojnika), je zato treba ugotoviti, da je ponujena vrednost 42,5 kW toplotne obremenitve zabojnika ustrezno izkazana v tehnični dokumentaciji in da je v okviru licenčnih limit, kot je bilo to zahtevano v razpisni dokumentaciji.

    Dejstvo, da so zabojniki licencirani za vrednosti do 45 kW, navsezadnje priznava tudi vlagatelj, saj v zahtevku za revizijo navaja, da tehnična dokumentacija ponujenih zabojnikov HI-STORM FW določa najvišjo toplotno obremenitev 45 kW. Tudi v vlogi z dne 21. 11. 2016, s katero se je opredelil so strokovnega mnenja z dne 25. 10. 2016, vlagatelj ugotavlja, da je v skladu z ameriško regulativo zabojnik izbranega ponudnika licenciran za najvišjo toplotno obremenitev 45 kW. Vendar pa vlagatelj svoje navedbe v tem delu utemeljuje s trditvijo, da imajo vsi do sedaj delujoči sistemi HI-STORM FW dovoljeno najvišjo toplotno obremenitev manj kot 30 kW in da ti sistemi v praksi še niso prestali testov, ki bi potrjevali, da sistem HI-STORM FW dejansko prenese toplotne obremenitve nad 30 kW. Kot zatrjuje vlagatelj, pogoj 8 iz dokumenta CoC kot najvišjo toplotno obremenitev dovoljuje 30 kW, razen če naprava prestane test meritve hitrosti zraka v obročastem vmesnem prostoru med dvema valjema, takega testa pa izbrani ponudnik nikoli ni opravil. Navedbe vlagatelja, da morajo biti vrednosti najvišje toplotne obremenitve, ki je večja od 30 kW, preizkušene z izvedbo testa masnega pretoka, so sicer točne, saj jih potrjuje tudi strokovno mnenje. Vendar pa je treba ugotoviti, da bo, kot je to razvidno iz strokovnega mnenja, verifikacijske teste mogoče izvesti šele, ko bo sistem že postavljen in bo v fazi pridobivanja tehnične dokumentacije za licenciranje projekta na Upravi Republike Slovenije za jedrsko varnost, saj bodo šele takrat na voljo dejanski podatki in bo šele takrat mogoče izvesti konkretne meritve. Verifikacijski testi, ki bodo potrdili vrednost toplotne obremenitve 42,5 kW, so torej del pogodbene faze, v ponudbeni fazi pa je glede na določbe razpisne dokumentacije bistvena vrednost, kot izhaja iz licenčne dokumentacije. Kot pojasnjuje strokovnjak, NRC ne omejuje uporabe zabojnika na najvišjo toplotno obremenitev 30 kW, temveč dopušča tudi višje toplotne obremenitve (očitno vse do licenčnih limit), če dejansko implementirani sistem prestane teste v skladu s pogoji, ki jih določi NRC.

    Ker so verifikacijski testi del pogodbene faze, ko bo sistem že vzpostavljen, v ponudbeni fazi pa je bistvena toplotna obremenitev, kot izhaja iz licenčne dokumentacije, je torej treba ugotoviti, da naročniku ni mogoče očitati kršitve določb razpisne dokumentacije, ko je na podlagi vpisanih licenčnih vrednosti izbranemu ponudniku dodelil najvišje število točk pri merilu 2.22.3 »najvišja toplotna obremenitev«. Na to ugotovitev ne morejo vplivati navedbe vlagatelja, da izbrani ponudnik še ni prestal verifikacijskega testa in da imajo posledično vsi do sedaj delujoči sistemi HI-STORM FW dovoljeno najvišjo toplotno obremenitev manj kot 30 kW. Za presojo pravilnosti ocenjevanja je namreč bistvena ugotovitev, da bo verifikacijski test za predmetni sistem skladiščenja izrabljenega jedrskega goriva v skladu z zavezo izbranega ponudnika izveden v fazi izvedbe pogodbe in da licenčna dokumentacija ponujenih zabojnikov dovoljuje toplotne obremenitve do 45 kW. Zato tudi nista relevantni vprašanji, ki ju vlagatelj postavlja v vlogi z dne 21. 11. 2016, s katero se je opredelil so strokovnega mnenja z dne 25. 10. 2016, in sicer kolikšna je najvišja toplotna obremenitev, pri kateri lahko HI STORM trenutno obratuje glede na besedilo Potrdila o skladnosti (CoC), ter ali je v tem trenutku mogoče izvesti test, ki ga predpisuje trenutno besedilo 8. točke Potrdila o skladnosti (CoC). Kot je bilo že zapisano, naročnik ne ocenjuje obstoječih vzpostavljenih sistemov ponudnikov, temveč sistem, kot ga bo izbrani ponudnik vzpostavil pri njem in ki bo moral imeti takšne lastnosti, kot so navedene v ponudbi. Gre za vprašanje, kakšne lastnosti bo imel bodoči naročnikov sistem. Ker strokovnjak potrjuje, da licenčna dokumentacija ponujenih zabojnikov dovoljuje toplotne obremenitve do 45 kW in da je analiza prenosa toplote potrjena tudi v drugih objektih za suho skladiščenje izrabljenega goriva, kjer so v uporabi zabojniki izbranega ponudnika, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bilo ocenjevanje ponudbe izbranega ponudnika pri merilu 2.22.3 »najvišja toplotna obremenitev« izvedeno na podlagi pravilnih ponujenih licenčnih vrednosti, kot jih je omogočala razpisna dokumentacija.

    Glede na ugotovitev, kot izhaja iz strokovnega mnenja, in sicer da so ponujeni zabojniki izbranega ponudnika licencirani za vrednosti do 45 kW oz. da je ponujena vrednost 42,4 kW najvišje toplotne obremenitve ustrezno certificirana in tehnično verodostojna, je treba v nadaljevanju odgovoriti še na podredno vprašanje, in sicer ali so zabojniki za poškodovano gorivo, obremenjeni s toplotno obremenitvijo 42,5 kW, pripravljeni za transport sedem let po ohladitvi. Vlagatelj v zahtevku za revizijo namreč navaja, v primeru takšne toplotne obremenitve zabojniki ne bi bili pripravljeni za transport sedem let po ohladitvi, kar je bila naročnikova tehnična zahteva.

    V zvezi z vprašanjem, ali je izpolnjena tehnična zahteva naročnika, da morajo biti zabojniki izbranega ponudnika za poškodovano gorivo pripravljeni za transport sedem let po ohladitvi, strokovnjak v dopolnitvi strokovnega mnenja z dne 11. 1. 2017 pojasnjuje, da je naročnik zahteve glede transporta določil v točki 3.2.a.2.3.2.3 Tehničnih specifikacij. Zabojnik HI-STAR-190 je lahko toplotno obremenjen z nižjo toplotno močjo kot MPC-37. Bolj stroge zahteve prihajajo iz transportne zakonodaje, ki je omejujoča glede površinske toplote zabojnika in doze. Če se zabojnik zapolni z gorivom na način, da se upošteva dovoljena maksimalna toplotna obremenitev, je potreben daljši čas hlajenja izrabljenega goriva. Izbrani ponudnik je v ponudbi v tabeli 5-28 prikazal konfiguracijo polnjenja MPC-37 in eno od možnosti polnjenja zabojnika HI-STAR-190. Naročnik v tehničnih specifikacijah zahteva, da se zabojnik lahko transportira z lokacije naročnika po sedmih letih od vložitve izrabljenega goriva v zabojnik. Kot pojasnjuje strokovnjak, tabela 5-28 v ponudbi izbranega ponudnika predvideva maksimalne toplotne obremenitve izrabljenih gorivnih svežnjev (zaostala toplota gorivnih svežnjev v zabojniku: 1,05 kW (prva regija); 1,7 kW (druga regija) in 1,35 kW (tretja regija)). Tabeli 7.C.7 in 7.C.8 iz varnostnega poročila zabojnika HI-STAR-190 podajata specifikacije za izrabljeno gorivo: odvisnost izgorelosti, začetna obogatitev, maksimalna zaostala toplota po gorivnem svežnju in minimalni čas hlajenja, preden se izrabljeno gorivo lahko transportira. Različne konfiguracije polnjenja zabojnika z izrabljenim gorivom, ki je že dolgo časa v bazenu za izrabljeno gorivo, niso vprašljive, ker ponujajo veliko kombinacij izgorelosti in maksimalne zaostale toplote. Kar bi lahko bilo po mnenju strokovnjaka problematično, je primer, da bi imeli gorivo, ki je bilo pred kratkim vloženo v bazen za izrabljeno gorivo (visoka izgorelost in zaostala toplota) ter konfiguracija polnjenja MPC-37, kot jo predvideva izbrani ponudnik v tabeli 5-28 ponudbe. V tem primeru so vrednosti maksimalne zaostale toplote po gorivnem svežnju 1,05 kW, 1,7 kW in 1,35 kW. Strokovnjak se sklicuje na tabelo 4.4.1 iz dopolnitve strokovnega mnenja in navaja, da je iz odčitka minimalnega časa hlajenja, preden se izrabljeno gorivo transportira na izgorelosti 45000 MWd/MTU – 60000 MWd/MTU, razvidno, da je za zaostalo toploto 1,05 kW potrebno hladiti gorivni sveženj izgorelosti 60000 MWd/MTU deset let. Ob upoštevanju, da je najkrajši čas hlajenja goriva, preden se ga vloži v zabojnik, tri leta, strokovnjak sklepa, da je potrebno še sedem let hladiti gorivo, preden ga je mogoče transportirati, to pa je vrednost, ki izpolnjuje zahtevo naročnika, da se lahko gorivo transportira po sedmih letih od vlaganja v zabojnik. Strokovnjak poudarja, da so to le okvirne vrednosti, naročnik pa razpolaga z natančnimi vrednostmi izgorelosti in zaostale toplote vseh gorivnih svežnjev v bazenu za izrabljeno gorivo in lahko precej bolj natančno določa potreben čas hlajenja gorivnih svežnjev na osnovi specifikacij, ki so podane v tabeli 7.C.8. Na vprašanje, ali so zabojniki izbranega ponudnika pripravljeni za transport sedem let po vlaganju goriva v zabojnik, strokovnjak torej odgovarja pritrdilno.

    Ob upoštevanju strokovnega mnenja oz. njegove dopolnitve Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni mogoče slediti vlagateljevim navedbam o tem, da izbrani ponudnik ob ponujeni vrednosti 42,5 kW najvišje toplotne obremenitve zabojnikov ne bo mogel izpolniti naročnikove zahteve, v skladu s katero morajo biti zabojniki za poškodovano gorivo pripravljeni za transport sedem let po ohladitvi. Kot ugotavlja strokovnjak, različne konfiguracije polnjenja zabojnika z izrabljenim gorivom, ki je že dolgo časa v bazenu za izrabljeno gorivo, niso vprašljive, ker ponujajo veliko kombinacij izgorelosti in maksimalne zaostale toplote, v primeru goriva, ki je pred kratkim vloženo v bazen za izrabljeno gorivo, pa sistem izbranega ponudnika prav tako izpolnjuje naročnikovo zahtevo glede transportiranja po sedmih letih, ob upoštevanju, da je najkrajši čas hlajenja goriva, preden se ga vloži v zabojnik, tri leta.

    Vlagatelj v vlogi z dne 30. 1. 2017, s katero se je opredelil do dopolnitve strokovnega mnenja, sicer ponovno zatrjuje, da ni mogoče zatrjevati najvišje razpadne toplote 42,5 kW ter hkrati opredeliti gorivnih svežnjev kot primernih za transport po sedmih letih hrambe. Po mnenju vlagatelja tudi iz dopolnjenega strokovnega mnenja izhaja, da je v primeru višje toplotne obremenitve potreben daljši čas, da se gorivo ohladi na temperaturo, ki je primerna za transport. Čeprav iz dopolnitve strokovnega mnenja res izhaja, da je v primeru, če se zabojnik zapolni z gorivom na način, da se upošteva dovoljena maksimalna toplotna obremenitev, potreben daljši čas hlajenja izrabljenega goriva, pa je hkrati iz strokovnega mnenja oz. njegove dopolnitve jasno razvidno, da strokovnjak potrjuje izpolnitev tehnične zahteve, da morajo biti zabojniki za poškodovano gorivo pripravljeni za transport sedem let po ohladitvi. Strokovnjak pri tem omenja različne konfiguracije polnjenja zabojnika in navaja, da je izbrani ponudnik v ponudbi v tabeli 5-28 prikazal konfiguracijo polnjenja MPC-37 ter eno od možnosti polnjenja zabojnika HI-STAR-190, ki očitno izpolnjuje naročnikove zahteve. Pri presoji zakonitosti ocenjevanja ponudbe izbranega ponudnika je za Državno revizijsko komisijo bistveno, da je strokovnjak imel vpogled v zaupno tehnično dokumentacijo ponudbe izbranega ponudnika in da je na podlagi njene preučitve potrdil izpolnjevanje obravnavane zahteve iz razpisne dokumentacije, zato vlagateljevim navedbam v tem delu ni mogla slediti.

    Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo navaja, da je naročnik pri merilu »blokada prezračevalnih odprtin v primeru nesreče BDB« pod točko 2.22.4 razpisne dokumentacije izbranemu ponudniku napačno dodelil pet točk, in sicer na podlagi samoocene, v kateri je izbrani ponudnik navedel, da se pri maksimalni toplotni obremenitvi 42,5 kW doseže maksimalna temperatura obloge goriva 570o C v sedmih dneh.

    V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na ocenjevanje pri merilu 2.22.4 »blokada prezračevalnih odprtin v primeru nesreče BDB«, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik navedeno merilo določil na naslednji način:

    Ohranitev temperature FA pod 570oC po X dneh blokade prezračevalnih odprtin pri najvišji skupni toplotni obremenitvi kanistrov Ponudnik/Ponudba [%]
    4 (najm.) 0
    5 1
    6 3
    7 5

    Pri presoji pravilnosti ocenjevanja po navedenem merilu je treba upoštevati točko 3.2.b.2.5.2 Tehničnih specifikacij, v kateri je naročnik določil, da mora za skladiščenje DSB/DCSS s prezračevalnimi kanali zajetega zraka in DCSS/sodov z notranjimi prezračevalnimi kanali ocena nesreč onkraj načrtovanega obsega upoštevati zaprtje dovoda zraka za DSB in zaprtje dovodov in/ali odvodov zraka v sode za primer podaljšane nevarnostne situacije. Za ugotovitev preživetja sistema za DSB/DCSS mora biti ocena izvedena ob predpostavki, da bo prišlo do izvedbe omenjenih ukrepov. Naročnik dodatno zahteva, da se DSB/DCSS analizira za primere popolne blokade: dovoda zraka za DSB – popolna blokada naravnega kroženja pri zračnem hlajenju DSB; dovodov in odvodov zraka pri DSC/sodih, ki omogočajo zajem zraka za DSB, in naravno kroženje pri zračnem hlajenju; zajema zraka za DSB in popolne blokade dovodov in/ali odvodov zraka (100% zakopan pod ostanki). Nameravano merilo zahtevanega časovnega okvira za namene te ocene nesreč onkraj načrtovanega obsega je, da SFDS in povezani DCSS/sodi preživijo sedem dni brez potrebe po ukrepanju – pasivno SFDS preživetje. Sistem mora prenesti vsaj štiri dni, ne da bi presegel najvišje FA temperature 570o C.

    Kot je razvidno iz ponudbe izbranega ponudnika, je ta v tabeli iz Dodatka št. 12 navedel, da lahko njegovi zabojniki v primeru blokade prezračevalnih odprtin (v primeru nesreče BDB) pri najvišji skupni toplotni obremenitvi kanistrov zagotavljajo ohranitev temperature FA pod 570° C sedem dni, na podlagi česar mu je naročnik pri navedenem merilu dodelil 5 točk. Vlagatelj trdi, da se temperatura 570° C ne doseže po sedmih dneh, temveč po dveh dneh in pol, zaradi česar izbranemu ponudniku pri tem merilu ne bi smela biti dodeljena nobena točka oz. bi morala biti njegova ponudba celo izločena, saj je bila minimalna naročnikova zahteva štiri dni.

    V zvezi z vprašanjem, koliko dni lahko kanistri, ki so predmet ponudbe izbranega ponudnika, v primeru blokade prezračevalnih odprtin (v primeru nesreče BDB) pri najvišji skupni toplotni obremenitvi kanistrov zagotavljajo ohranitev temperature FA pod 570° C, strokovnjak v strokovnem mnenju z dne 25. 10. 2016 pojasnjuje, da so numerični izračuni toplotne obremenitve zabojnika in stavbe narejeni s programom Ansys Fluent, kot je razvidno iz dokumenta FSAR, ki je potrjen s strani NRC. Najvišja temperatura srajčke (peak cladding temperature) v odvisnosti od časa je podana v ponudbi izbranega ponudnika. Slika najvišje temperature srajčke v ponudbi prikazuje dve krivulji; ena krivulja predstavlja porazdelitev temperature v primeru, ko sta zamašena vstop in izstop zračnih kanalov, druga krivulja predstavlja porazdelitev temperature, ko sta zamašena vstop in izstop zračnih kanalov skupaj z blokado prezračevanja zgradbe za suho skladiščenje izrabljenega goriva, kar je skladno z zahtevo naročnika.

    Kot v strokovnem mnenju z dne 25. 10. 2016 pojasnjuje strokovnjak, poročilo Inštituta Jožef Štefan, ki ga je zahtevku za revizijo priložil vlagatelj, temelji na omejenih, javno dostopnih virih, poročilo pa vsebuje določene negotovosti, ki vplivajo na rezultat in na sprejemljivost poročila glede časa doseganja temperature 570o C. Inštitut Jožef Štefan je tako postavil napačne začetne pogoje temperature srajčke (370o C namesto 360o C) in je predpostavil enakomerno porazdelitev temperature v aksialni smeri, kar posledično pomeni, da se predpostavlja, kot da termosifonsko delovanje ni bilo omogočeno, kar je napačno. Z enakomerno porazdelitvijo temperature se predpostavlja, da je notranja energija (zaradi akumulirane toplote) notranjega zabojnika večja, kot pa bi bila, če bi se predpostavila pravilna aksialna porazdelitev temperature. Izbrani ponudnik je v odgovoru na zahtevek za revizijo priložil sliko aksialne porazdelitve temperature v zabojniku, ki je ni mogoče najti v FSAR-u, ker je to njegova poslovna skrivnost. Inštitut Jožef Štefan je, kot pojasnjuje strokovnjak, uporabil približek geometrije zabojnika, kar vpliva na rezultate, pri čemer je že v poročilu samem navedeno, da bi se zanesljivejši rezultati dobili šele z uporabo bistveno podrobnejšega modela in natančnimi podatki proizvajalca zabojnika. Inštitut Jožef Štefan je prav tako v svoji analizi notranji zabojnik poenostavljeno obravnaval kot homogeno mešanico materialov s skupno maso, povprečno gostoto, povprečno specifično toploto in povprečno efektivno prevodnostjo, kar ne ustreza dejanskemu stanju. Tudi napovedana radialna porazdelitev temperature iz poročila Inštituta Jožef Štefan po mnenju strokovnjaka ne ustreza temperaturnemu profilu v radialni smeri, ki je napovedana v FSAR-u in odgovoru izbranega ponudnika. Inštitut Jožef Štefan je sam navedel, da rezultati občutljivostne analize potrjujejo, da so rezultati zelo odvisni od uporabljenega modela, model v poročilu Inštituta Jožef Štefan pa je zaradi predpostavljenega homogenega notranjega zabojnika zgolj približek pravega sistema, saj se uporabljajo povprečna gostota, povprečna specifična toplota in povprečna efektivna toplotna prevodnost notranjega zabojnika.

    Strokovnjak v strokovnem mnenju z dne 25. 10. 2016 poudarja, da podobni izračuni temperature srajčke že obstajajo, čeprav za nekoliko drugačne toplotne moči in za primer blokade vstopa v zračni kanal. Taki primeri so bili potrjeni s strani NRC, kot primer pa strokovnjak navaja besedilo iz FSAR-a (točka 4.6.2.4). Strokovnjak se sklicuje tudi na tabelo 4.2.1, ki podaja vrednosti temperature srajčke po 32 urni blokadi zračnih kanalov in iz katere izhajajo vrednosti, nižje od 570o C. Kot pojasnjuje strokovnjak, je izbrani ponudnik marca 2015 sprožil postopek za dopolnitev certifikata CoC 1032 (License Amandment Request 1032-2), v katerem je v zvezi s HI-STORM FW zabojniki prosil, da se dodajo novi tipi gorivnih elementov, da se nadgradi opis obstoječih gorivnih elementov in da se vključijo spremembe, narejene v sklopu Revizije 1 Amandmaja 0 (Licence Revision Request 1032-0). Dopolnitev vsebuje zahteve, da se upoštevajo blokade vstopnih in izstopnih zračnih kanalov (kar ni bilo upoštevano prej). Strokovnjak navaja, da je v sklopu izdelave mnenja pregledal vso korespondenco glede Amandmaja št. 2, ki je bila na voljo na straneh NRC. Opis toplotnega modela ter kalkulacije izračuna najvišje temperature srajčke sicer niso bile dostopne, vendar strokovnjak poudarja, da je NRC zahteval vse kalkulacije in rezultate za primer popolne blokade vstopnih in izstopnih kanalov, jih pregledal in odobril. Po mnenju strokovnjaka je to pomemben dokaz, da so numerični modeli, vhodni podatki, izračuni in rezultati sprejemljivi za NRC. Kot pojasnjuje strokovnjak, sam ni izvedel izračuna temperature srajčke v zabojniku, ker lahko pravilen izračun naredita le izbrani ponudnik in NRC, saj v procesu licenciranja in certificiranja zabojnikov razpolagata z vsemi vhodnimi podatki, izračuni in rezultati. Kakršenkoli izračun z nepopolnimi podatki bi bil samo približek, kot je to tudi izračun Inštituta Jožef Štefan. Metodologija in predpostavke, ki jih uporablja izbrani ponudnik za izračun temperature srajčke, so pravilni in jih je tudi NRC preveril in odobril. Strokovnjak pojasnjuje, da mora v skladu s slovensko zakonodajo upravljalec jedrskega objekta priložiti varnostno poročilo in strokovno mnenje pooblaščenega izvedenca za sevalno in jedrsko varnost o vplivu spremembe na sevalno in jedrsko varnost objekta. Strokovno mnenje mora vsebovati pregled uporabljenih računalniških programov, izračunov, rezultatov, vhodnih podatkov in mora potrditi veljavnost izračunov. Meritev masnega pretoka zraka v skladu s točko 8 dokumenta CoC oz. poglavjem 9 FSAR, ki edina lahko potrdi ustreznost numeričnega modela, mora biti narejena v skladu s podpoglavjem 10.1.7 FSAR.

    Glede na pripombe vlagatelja, ki jih je ta podal v vlogi z dne 21. 11. 2016, s katero se je opredelil do strokovnega mnenja z dne 25. 10. 2016, je Državna revizijska komisija od strokovnjaka v tem delu zahtevala dopolnitev mnenja, in sicer glede vprašanja, ali je izbrani ponudnik pri navedbi in tehnični utemeljitvi podatka o tem, da lahko njegovi kanistri v primeru blokade prezračevalnih odprtin (v primeru nesreče BDB) pri najvišji skupni toplotni obremenitvi kanistrov zagotavljajo ohranitev temperature FA pod 570° sedem dni, upošteval, da mora biti izpolnjena predpostavka 100 odstotne blokade prezračevalnih kanalov. V zvezi z navedenim dodatnim vprašanjem strokovnjak v dopolnitvi strokovnega mnenja z dne 11. 1. 2017 pojasnjuje, da je Tabela 4.2.2 povzeta iz Tehnične specifikacije – Dodatka A k amandmaju št. 2 k Potrdilu o skladnosti (CoC) št. 1032 in se nanaša na stanje normalnega delovanja sistema za odvajanje toplote v zabojniku (50 % blokade kanalov), in ne na stanje težke nesreče (Beyond Design Basis Accident). Strokovnjak pa ob tem potrjuje, da se vse, kar je napisano glede blokade vstopnih in izstopnih zračnih kanalov v točki 4.2 strokovnega mnenja z dne 25. 10. 2016, nanaša na stanje težke nesreče (BDB) in ostaja nespremenjeno.

    Na vprašanje, koliko dni lahko zabojniki, ki so predmet ponudbe izbranega ponudnika, v primeru blokade prezračevalnih odprtin (v primeru nesreče BDB) pri najvišji skupni toplotni obremenitvi kanistrov zagotavljajo ohranitev temperature FA pod 570° C, strokovnjak torej odgovarja, da zabojniki izbranega ponudnika v tem primeru zagotavljajo ohranitev temperature FA pod 570o C sedem dni.

    Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vrednost sedem dni, ki jo je izbrani ponudnik navedel v tabeli merila pri merilu 2.22.4 »blokada prezračevalnih odprtin v primeru nesreče BDB«, predstavlja točen in verodostojen podatek o tem, koliko dni lahko zabojniki izbranega ponudnika v primeru nesreče BDB pri najvišji skupni toplotni obremenitvi kanistrov zagotavljajo ohranitev temperature FA pod 570° C in da posledično naročniku ni mogoče očitati, da ponudbe izbranega ponudnika v tem delu ni ocenil v skladu z merilom, kot je bilo določeno, opisano in ovrednoteno v razpisni dokumentaciji (četrti odstavek 49. člena ZJNVETPS).

    Državna revizijska komisija je pri presoji vprašanja pravilnosti ocenjevanja ponudbe izbranega ponudnika pri merilu 2.22.4 »blokada prezračevalnih odprtin v primeru nesreče BDB« upoštevala dejstvo, da je, kot je bilo že zapisano, naročnik predvidel ocenjevanje sistema za skladiščenje izrabljenega goriva, kot bo vzpostavljen ob izpolnitvi pogodbe, ne pa ocenjevanja že delujočega sistema in njegovih komponent. Naročnik namreč v razpisni dokumentaciji (drugače kot pri merilu 2.22.3 »najvišja toplotna obremenitev«) ni zahteval, da mora število dni predstavljati licenčno vrednost, torej vrednost, ki mora biti že potrjena v obstoječih licencah oz. certifikatih, temveč je predvidel ocenjevanje bodoče tehnične lastnosti sistema, za katero se ponudnik zavezuje, da jo bo sistem imel ob njegovi popolni vzpostavitvi. Zato po mnenju Državne revizijske komisije ni bistveno, na kakšnih predpostavkah temeljijo obstoječi dokumenti oz. certifikati (vlagatelj se npr. vlogah z dne 21. 11. 2016 in 30. 1. 2017, s katerima se je opredelil do strokovnega mnenja in njegove dopolnitve, sklicuje zlasti na certifikat CoC 1032 oz. na postopek njegovega amandmiranja, iz katerega naj bi izhajalo, da ocene iz certifikata temeljijo na 50 % blokadi vseh prezračevalnih kanalov). Bistveno je, ali je naročnikovo zahtevo po 100 % blokadi prezračevalnih kanalov upošteval izbrani ponudnik pri konfiguraciji ponujenega sistema v svoji ponudbi in ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo zatrjevana tehnična lastnost sedmih dni ohranjevanja temperature dejansko tudi izpolnjena, ko bo sistem vzpostavljen in bodo na podlagi dejanskih (ne pa zgolj hipotetičnih) okoliščin in na podlagi dejanskih konkretnih podatkov izvedeni postopki licenciranja in certificiranja delujočega sistema.

    Zato je po mnenju Državne revizijske komisije tudi treba slediti strokovnjaku, ki navaja, da je natančen izračun temperature srajčke mogoče narediti šele ob upoštevanju vseh dejanskih vhodnih podatkov, izračunov in rezultatov, kakršnikoli izračuni z nepopolnimi podatki pa bi bili lahko samo približek. To navsezadnje izhaja že iz mnenja Inštituta Jožef Štefan, ki ga je zahtevku za revizijo priložil vlagatelj, saj je v njem navedeno:

    »Odgovor na vprašanje naročnika »Koliko časa potrebujejo srajčke gorivnih elementov v zabojniku HI-STORM FW Storage System, da se ob zamašitvi vseh ventilacijskih kanalov in ob toplotni obremenitvi {42,5 kW} iz delovne temperature 370o C segrejejo na 570o C« smo ocenili na 2,5 – 6 dni.

    Rezultati občutljivostne analize potrjujejo, da so rezultati zelo odvisni od uporabljenega modela. Okvirna primerjava z rezultati, predstavljenimi v varnostnem poročilu obravnavanega zabojnika, kaže, da so fizikalno smiselni in da jim je mogoče v okviru razpoložljivih podatkov in zelo omejenega časa, ki je bil na voljo za analizo, zaupati.

    Bistveno boljšo zanesljivost rezultatov bi bilo po naši oceni mogoče dobiti le z bistveno podrobnejšim modelom, ki pa bi zahteval nekaj človek mesecev dela in neposredni vpogled v podatke proizvajalca.«

    Iz mnenja torej izhaja, da Inštitut Jožef Štefan ni imel na voljo vseh relevantnih podatkov oz. da bi za natančnejšo analizo potreboval konkretne podatke proizvajalca zabojnikov, s katerimi pa ni razpolagal. Izračuni bi zato lahko v tej fazi bili le približek dejanskemu stanju, ki bo znano šele takrat, ko bo sistem vzpostavljen. Iz mnenja prav tako izhaja, da so rezultati odvisni od uporabljenega modela in da je posledično razpon potrebnega števila dni za dosego temperature 570o C ocenjen zelo široko. Inštitut Jožef Štefan namreč ocenjuje, da bi se srajčke gorivnih elementov segrevale do 570o C 2,5 do 6 dni, takšno mnenje pa ne potrjuje vlagateljevih zatrjevanj, da temperatura srajčke v zabojnikih izbranega ponudnika doseže temperaturo 570o C že po 2,5 dneh. Razpon časa segrevanja, ocenjen s strani Inštituta Jožef Štefan, tako ne omogoča sklepanja, da bi ponudba izbranega ponudnika morala biti izločena oz. da navedba izbranega ponudnika o sedmih dneh zadrževanja temperature, ob upoštevanju pravilnejših vhodnih podatkov in ob uporabi s strani NRC potrjenega načina izračunavanja, ne bi bila tehnično možna. V tej fazi je torej, tako glede na določbe razpisne dokumentacije kot tudi glede na objektivne omejitve razpolaganja s točnimi podatki pri preverjanju pravilnosti ocenjevanja ponudbe izbranega ponudnika, mogoče oceniti le tehnično korektnost zatrjevanih bodočih lastnosti sistema izbranega ponudnika in verjetnost njihove zagotovitve.

    Dejstvo, da je s strani izbranega ponudnika zatrjevana sposobnost ohranjevanja temperature tehnično ustrezna, pa je v strokovnem mnenju strokovnjak, ki je imel na voljo tudi podatke iz zaupnega tehničnega dela ponudbe izbranega ponudnika, jasno potrdil. Kot izhaja iz strokovnega mnenja, je izbrani ponudnik numerične izračune izvedel z orodji, ki jih je potrdil NRC. V ponudbi je izbrani ponudnik predstavil najvišjo temperaturo srajčke (peak cladding temperature) v odvisnosti od časa in je v tabeli prikazal krivulji porazdelitve temperature v primeru, ko sta zamašena vstop in izstop zračnih kanalov, ter v primeru, ko sta zamašena vstop in izstop zračnih kanalov skupaj z blokado prezračevanja zgradbe za suho skladiščenje izrabljenega goriva. V navedeno tabelo je vpogledala tudi Državna revizijska komisija in ugotovila, da je izbrani ponudnik v njej predstavil zmožnost zadrževanja temperature sedem dni in da je pri tem tudi upošteval scenarij 100 % blokade vseh prezračevalnih kanalov. Kot pojasnjuje strokovnjak, so v ponudbi narejeni izračuni izvedeni z orodji, ki jih je potrdila NRC, kar pomeni, da jih je mogoče obravnavati kot verodostojne. Pomembno za odločitev Državne revizijske komisije je tako predvsem dejstvo, da je strokovnjak imel vpogled v navedeno tehnično dokumentacijo izbranega ponudnika in da je potrdil verodostojnost predstavljenih podatkov o sposobnosti zadrževanja temperature, kot jo bo sistem zagotavljal ob vzpostavitvi. Kot je bilo že zapisano, metodologija ocenjevanja predvideva ocenjevanje zaveze ponudnikov, kakšne lastnosti sistema lahko zagotovijo. Zaveza izbranega ponudnika glede zadrževanja toplote je v ponudbi ustrezno predstavljena, strokovnjak je v tej fazi potrdil njeno tehnično ustreznost, potrjena pa bo morala biti tudi v postopkih licenciranja in certificiranja v okviru nadzornih postopkov, ko bo sistem vzpostavljen. Ob tem je treba opozoriti, da je zaveza izbranega ponudnika o zadrževanju toplote tudi pogodbene narave, saj točka 10.2.a) vzorca pogodbe predvideva pogodbene sankcije v primeru, če izvajalec ne bo zagotovil takšnih sposobnosti zadrževanja toplote, kot jih je navedel v ponudbi.

    Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija kot bistveno ugotavlja, da je strokovnjak potrdil tehnično korektnost podatkov, ki so bili predstavljeni v ponudbi izbranega ponudnika glede merila 2.22.4 »blokada prezračevalnih odprtin v primeru nesreče BDB«, in da je v zvezi z vprašanjem, koliko dni lahko zabojniki, ki so predmet ponudbe izbranega ponudnika, v primeru blokade prezračevalnih odprtin (v primeru nesreče BDB) pri najvišji skupni toplotni obremenitvi kanistrov zagotavljajo ohranitev temperature FA pod 570° C, potrdil podatek izbranega ponudnika o sedmih dneh zadrževanja temperature. Ob upoštevanju v razpisni dokumentaciji določene metodologije ocenjevanja tehničnih lastnosti sistema za skladiščenje izrabljenega goriva, kot bo vzpostavljen pri naročniku, je zato treba zaključiti, da naročniku ni mogoče očitati, da ponudbe izbranega ponudnika v tem delu ni ocenil v skladu z merilom, kot je bilo določeno, opisano in ovrednoteno v razpisni dokumentaciji.

    Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo zatrjuje, da naročnik izbranemu ponudniku pri merilu iz točke 2.22.11 (Transportni zabojnik) ne bi smel dodeliti dveh točk, saj naj bi bil postopek prejema potrdila o skladnosti dolgotrajnejši in naj zato izbrani ponudnik ne bi mogel pridobiti licence za transportni ovoj pri NRC pravočasno.

    V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na ocenjevanje pri merilu 2.22.11 »transportni zabojnik«, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik navedeno merilo določil na naslednji način:

    Licenca za transportni ovoj pri NRC Ponudnik/Ponudba [%]
    Po začetku licenciranja projekta NEK 0
    Pred začetkom licenciranja projekta NEK 2

    Kot je razvidno iz ponudbe izbranega ponudnika, je ta pri merilu 2.22.11 »transportni zabojnik« navedel, da bo licenco za transportni ovoj pri NRC zagotovil pred začetkom licenciranja projekta NEK, na podlagi česar mu je naročnik dodelil dve točki.

    Kot je bilo že zapisano, je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila metodologija ocenjevanja temeljila na tem, da so ponudniki podatke, na podlagi katerih je naročnik dodeljeval točke v okviru meril, navedli na podlagi lastnega predvidevanja, kakšne lastnosti sistema za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva lahko zagotovijo v zvezi z njegovo varnostjo in delovanjem. Gre torej za samooceno ponudnika, kar je izraz, ki ga navsezadnje v zahtevku za revizijo uporablja tudi sam vlagatelj. Predvidena metodologija ocenjevanja ponudb je bila takšna, da je naročnik ocenjeval predvidene lastnosti sistema in zaveze ponudnikov o tem, na kakšen način bo sistem vzpostavljen. V tem smislu ocenjevanje temelji na predvidevanju ponudnikov, kaj bodo lahko zagotovili ob implementaciji sistema. Kot je bilo prav tako že zapisano, je mogoče v predmetnem revizijskem postopku glede na določeno metodologijo ocenjevanja v tej fazi preverjati le to, ali so zaveze ponudnikov, ki jih je ocenjeval naročnik, verodostojne in verjetne. Tudi v tem konkretnem primeru presoje pravilnosti ocenjevanja ponudbe izbranega ponudnika pri merilu 2.22.11 »transportni zabojnik« je zato mogoče preveriti le, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo zaveza izbranega ponudnika, da bo zagotovil licenco za transportni ovoj pri NRC pred začetkom licenciranja projekta NEK, dejansko tudi izpolnjena.

    Vlagatelj svoje navedbe o tem, da izbrani ponudnik ne bo mogel zagotoviti licence za transportni ovoj pri NRC pred začetkom licenciranja projekta NEK, utemeljuje s prikazom poteka postopka licenciranja za transportni ovoj HI-STAR 190, ki ga je izbrani ponudnik že začel, in sicer dne 7. 8. 2015. Vlagatelj ob tem izpostavlja, da je NRC izbranega ponudnika večkrat pozval k dopolnitvi vloge in da mu je zastavil obsežna in zahtevna vprašanja, na podlagi česar naj bi ostalo samo še 16 mesecev časa za preučitev zahteve in izdajo potrdila o skladnosti. Po mnenju vlagatelja je 16 mesecev nerealno obdobje, pri čemer se sklicuje na tri postopke licenciranja pri NRC, ki sta jih začela vlagatelj in ponudnik NAC. Kot navaja vlagatelj, so slednji postopki licenciranja trajali bistveno več časa, in sicer več kot 29 mesecev.

    Po mnenju Državne revizijske komisije zgolj na podlagi dejstva, da so trije postopki licenciranja, ki jih navaja vlagatelj, trajali dlje časa, ni mogoče sklepati, da bo tudi postopek licenciranja za transportni ovoj HI-STAR 190 trajal toliko časa. Naročnik namreč utemeljeno opozarja, da so drugi postopki licenciranja, ki jih je izvajal izbrani ponudnik za svoje zabojnike, trajali bistveno manj časa. Tako je izbrani ponudnik potrdilo o skladnosti za zabojnik HI-STAR 180D prejel v postopku, ki je trajal 19 mesecev, potrdilo o skladnosti za zabojnik HI-STAR 60 pa v postopku, ki je trajal 21 mesecev. Ob tem je treba upoštevati, da je NRC, kot opozarja naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, v dokumentu RIS-2005-27 objavil smernice in časovne cilje za pregled vlog in pridobitev potrdil o skladnosti pri skladiščenju in transportu izrabljenega goriva, v skladu s katerimi naj bi bil pregled vloge v 80 % postopkov opravljen v manj kot 7,7 mesecih, v 100 % postopkih pa v manj kot dveh letih. Čeprav gre le za smernice, pa te po mnenju Državne revizijske komisije vendarle kažejo na to, da so postopki licenciranja, ki trajajo več kot dve leti, izjema in ne pravilo.

    Na podlagi preučitve navedb strank je mogoče ugotoviti, da postopki licenciranja zabojnikov pri NRC trajajo različno dolgo. Dolžina postopka licenciranja je nedvomno odvisna od različnih spremenljivk, ki so v vsakem postopku specifične. Iz vlagateljevih navedb je razvidno, da nekateri postopki licenciranja lahko trajajo dlje časa, tudi več kot 30 mesecev. Iz navedb naročnika pa je po drugi strani razvidno, da so lahko postopki licenciranja izvedeni tudi v krajših časovnih obdobjih, in sicer takih, ki omogočajo izpolnitev zaveze izbranega ponudnika, da bo licenca za transportni ovoj pri NRC zagotovljena pred začetkom licenciranja projekta NEK. V konkretnem primeru je treba upoštevati dejstvo, da je postopek licenciranja za transportni ovoj HI-STAR 190 že začet in da je izbrani ponudnik na zahtevo NRC posredoval dodatno dokumentacijo oz. je svojo vlogo že dopolnil. Ker je izbrani ponudnik postopek licenciranja za transportni ovoj HI-STAR 190 začel 7. 8. 2015, zavezal pa se je, da bo licenco pridobil do 13. 10. 2017, kar naj bi bil zadnji rok za pričetek licenciranja projekta NEK (kar vse izhaja iz zahtevka za revizijo), to pomeni, da bi imel izbrani ponudnik za pridobitev licence na voljo 26 mesecev. Ker smernice iz dokumenta RIS-2005-27, ki ga je izdal NRC, predvidevajo, da naj bi postopki licenciranja v 100 % primerov trajali do 24 mesecev, to pomeni, da je zaveza izbranega ponudnika, ki jo je podal pri merilu 2.22.11 »transportni zabojnik«, v okviru razumnih oz. pričakovanih rokov. Dejstvo, da je izbrani ponudnik za nekatere svoje druge zabojnike pridobil licenco v krajšem času (19 oz. 21. mesecev), pa še dodatno kaže na to, da je pridobitev licence do pričetka licenciranja projekta NEK verjetna.

    Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da zgolj na podlagi dejstva, da so trije postopki licenciranja zabojnikov, ki jih omenja vlagatelj, trajali dlje časa, ni mogoče sklepati, da bo tudi postopek licenciranja za transportni ovoj HI-STAR 190 trajal toliko časa, da zaveza iz ponudbe izbranega ponudnika ne bo izpolnjena. Kot pojasnjuje naročnik, tudi ne drži vlagateljeva navedba, da zabojnik HI-STAR 190 ni namenjen za uporabo v Združenih državah Amerike, saj je zasnovan za transport kanistrov HI-STORM FW in HI-STORM UMAX, ki sta bila zasnovana in licencirana za uporabo v Združenih državah Amerike. Ob upoštevanju vlagateljevih navedb, da imajo pri obravnavanju zahtevkov prednost predlagatelji, ki proizvajajo izdelke za ameriški trg, to pomeni, da tudi ni mogoče slediti vlagatelju, da vloga izbranega ponudnika ne bi mogla biti obravnavana prednostno.

    Navsezadnje tudi vlagatelj sam v zahtevku za revizijo navaja, da obstaja le »zelo mala verjetnost, da bi USNRC lahko preučili HOLTEC-ovo zahtevo in izdali Potrdilo o skladnosti v roku 16 mesecev«. Tudi vlagatelj torej govori le o verjetnosti oz. predvidevanju, ne pa o gotovosti. Morebitna ugotovitev o tem, da izbrani ponudnik ne bo pridobil licence za transportni ovoj HI-STAR 190 pravočasno, bi zato lahko bila le ugibanje o negotovem bodočem dejstvu, ki pa ne more predstavljati podlage za razveljavitev odločitve naročnika o oddaji naročila. Tudi zato se Državna revizijska komisija ni odločila opraviti poizvedbe pri NRC, kot je to predlagal vlagatelj, saj bi tudi NRC lahko dal le oceno o tem, kako dolgo bi lahko trajal postopek, pri čemer bi šlo tudi v tem primeru le za predvidevanje bodočega dejstva. Res je sicer, da je tudi zaveza izbranega ponudnika o tem, da bo licenco za transportni ovoj pri NRC zagotovil pred začetkom licenciranja projekta NEK, njegovo predvidevanje, vendar pa je treba opozoriti, da je razpisna dokumentacija že vnaprej določila, da bo dodelitev ustreznega števila točk temeljila na samooceni ponudnika oz. njegovem predvidevanju o tem, kako hitro lahko zagotovi ustrezne licence. Metodologija ocenjevanja je torej temeljila na ocenjevanju predvidevanja ponudnika, kar je bilo vgrajeno tudi v druge določbe razpisne dokumentacije, saj je naročnik predvidel sankcije za primer, če se ponudnikovo predvidevanje ne bi uresničilo oz. če njegova zaveza ne bi bila izpolnjena. Točka 10.2.g) vzorca pogodbe namreč predvideva obračun pogodbene kazni, če licenca za transportni ovoj pri NRC ne bo zagotovljena v času, ki ga je v ponudbi oz. ob sklenitvi pogodbe zagotovil ponudnik.

    Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da ob upoštevanju navedb strank ni mogoče ugotoviti, da bi lahko postopek licenciranja za transportni ovoj HI-STAR 190 trajal toliko časa, da zaveza izbranega ponudnika o zmožnosti pridobitve licence za transportni ovoj pri NRC pred začetkom licenciranja projekta NEK ne bo izpolnjena. Glede na v razpisni dokumentaciji določeno metodologijo ocenjevanja časa pridobivanja licence za transportni zabojnik je zato treba zaključiti, da naročniku ni mogoče očitati, da ponudbe izbranega ponudnika v tem delu ni ocenil v skladu z merilom, kot je bilo določeno, opisano in ovrednoteno v razpisni dokumentaciji.

    Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo navaja, da naročnik izbranemu ponudniku ne bi smel dodeliti 5 točk pri merilu iz točke 2.22.6 »učinek »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm«, saj naj sistem izbranega ponudnika HI-STORM FW, kot je trenutno licenciran, ne bi izpolnjeval zahtev, v skladu s katerimi ne sme zdrsniti za več kot 10 mm ali se prevrniti zaradi obremenitve 0,78 g.

    V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na ocenjevanje pri merilu 2.22.6 »učinek »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm«, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik navedeno merilo določil na naslednji način:

    Učinek »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm (PGA v g) Ponudnik/Ponudba [%]
    1,2 0
    1,4 1
    1,6 2
    1,8 3
    2,0 4
    >2 5

    Kot je razvidno iz ponudbe izbranega ponudnika, je ta pri merilu 2.22.6 »učinek »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm« navedel, da je vrednost PGA, pri kateri pride do zdrsa ponujenih zabojnikov za več kot 10 mm, 2,1, na podlagi česar mu je naročnik dodelil pet točk.

    V zvezi z vprašanjem, koliko pri kanistrih, ki so predmet ponudbe izbranega ponudnika, znaša PGA (v g), pri katerem pride do učinka »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm, strokovnjak v strokovnem mnenju z dne 25. 10. 2016 pojasnjuje, da je izbrani ponudnik za potrebe ponudbe naredil seizmično analizo za sistem HI-STORM FW v Krškem tako za prostostoječe kot za sidrane zabojnike. Na podlagi dobre stabilnosti zabojnika HI-STORM 100, ki je analizirana v študiji USNRC NUREG/CR-6865, ki jo je pripravil nacionalni laboratorij Sandia, je izbrani ponudnik izvedel dinamično analizo prostostoječega napolnjenega zabojnika HI-STORM FW (ima primernejši premer in je nižji kot model HI-STORM 100) v pogojih pospeška 1,2 g. Rezultati analize so pokazali, da se zabojnik prekomerno ziblje in je zdrs večji od 10 mm, zato je za projekt NEK primeren samo sidrani sistem. Sidrani sistem izbranega ponudnika SAI (Stability Assured System) in podrobnosti vpetja so podani v ponudbi izbranega ponudnika. Ponujena konstrukcija, jeklo-beton-jeklo in robustna jeklena osnovna plošča, omogoča veliko odpornost proti prevrnitvi in prevelikem zdrsu ob ekstremnih potresnih obremenitvah. Kot pojasnjuje strokovnjak, je izbrani ponudnik za potrebe ponudbe za potres 2,1 g, pri katerem ne bo prišlo do prevrnitve ali zdrsa za več kot 10 mm, na lokaciji NEK analitično določil debelino betonske podlage (najmanj 0,9 m) in število pritrdilnih mest (najmanj 8). Izbrani ponudnik je sidrani sistem za HI-STORM 100 (zabojnik, ki je višji kot HI-STORM FW) že implementiral in licenciral v objektih na izrazitejših potresnih območjih (v Kaliforniji, npr. Humbolt Bay). Strokovnjak se sklicuje na tabelo 4.3.1 iz strokovnega mnenja, v kateri so navedeni seizmični projektni kriteriji za zabojnik HI-STORM 100, in opozarja, da mora v skladu s slovensko zakonodajo vse seizmične izračune preveriti neodvisni pregledovalec v fazi izdaje dovoljenja za zabojnike in zgradbo za suho skladiščenje izrabljenega goriva. Verodostojnost rezultatov seizmičnih analiz izbranega ponudnika je potrjena v drugih skladiščih na izrazitejših potresnih področjih.

    Glede na pripombe vlagatelja, ki jih je ta podal v vlogi z dne 21. 11. 2016, s katero se je opredelil so strokovnega mnenja z dne 25. 10. 2016, je Državna revizijska komisija od strokovnjaka v tem delu zahtevala dopolnitev mnenja, in sicer glede vprašanja, ali je sistem HI STORM-FW primeren in licenciran za vpetje oziroma sidranje, kot je to predvidel izbrani ponudnik, oziroma ali je iz tehnične dokumentacije razvidno, da je sistem HI STORM-FW dovoljeno sidrati na način, kot je to za namen doseganja seizmične stabilnosti predvideno v ponudbi izbranega ponudnika. V zvezi z dodatno zastavljenim vprašanjem strokovnjak v dopolnitvi strokovnega mnenja z dne 11. 1. 2017 pojasnjuje, da je treba v skladu s Potrdilom o skladnosti št. 1032 (CoC 1032), amandma 2, Dodatek B, za zabojnik HI-STORM FW izdelati dodatne dinamične analize, če so zahteve glede potresne varnosti zahtevnejše, kot jih predvideva FSAR za HI-STORM FW. Dodatek B in pravila FSAR za zabojnik HI-STORM FW zahtevajo, da se z dinamično analizo dokaže, da potres ne bo povzročil prevrnitev zabojnika ali da ne bo povzročil prekomernega zdrsa, ki bi lahko povzročil pojav nezaželenega vpliva med sodi. Dodatek B in pravila FSAR vnaprej ne določajo, kakšna mora biti namestitev zabojnika, prostostoječa ali sidrana, še navaja strokovnjak, in dodaja, da je dinamična analiza za zabojnik HI-STORM FW narejena v skladu z NRC zahtevami.

    Na vprašanje, koliko pri kanistrih, ki so predmet ponudbe izbranega ponudnika, znaša PGA (v g), pri katerem pride do učinka »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm, strokovnjak torej odgovarja, da pri sidranih zabojnikih, ki so predmet ponudbe izbranega ponudnika, pri PGA 2,1 g še ne pride do učinka »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev zabojnika.

    Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vrednost 2,1 PGA v g, ki jo je izbrani ponudnik navedel v tabeli merila pri merilu 2.22.6 »učinek »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm«, predstavlja točen in verodostojen podatek o tem, kakšno seizmično stabilnost bodo zagotavljali ponujeni zabojniki izbranega ponudnika, ko bo sistem implementiran pri naročniku, zato posledično naročniku ni mogoče očitati, da ponudbe izbranega ponudnika v tem delu ni ocenil v skladu z merilom, kot je bilo določeno, opisano in ovrednoteno v razpisni dokumentaciji (četrti odstavek 49. člena ZJNVETPS).

    V zvezi z vlagateljevimi navedbami, ki jih je podal v vlogi z dne 30. 1. 2017, s katero se je opredelil do dopolnitve strokovnega mnenja, in sicer da sidrni sistem za HI-STORM FW v trenutku oddaje ponudbe še ni licenciran, je treba ponovno opozoriti na predvideno metodologijo ocenjevanja, kot jo je naročnik določil v razpisni dokumentaciji. Metodologija ocenjevanja ni temeljila na obstoječem sistemu oz. na ocenjevanju posameznih komponent sistema, kot so jih ponudniki že implementirali v izvedene projekte ali za katere so že pridobili vso potrebno dokumentacijo, temveč je temeljila na ocenjevanju zaveze ponudnika o tem, kakšen sistem je sposoben vzpostaviti pri naročniku. To navsezadnje izhaja tudi iz razpisne dokumentacije naročnika (točka 3.1 Tehnične specifikacije, na katero se sklicuje tudi vlagatelj v zahtevku za revizijo), ki je sicer določala, da mora biti sistem suhega skladiščenja za izrabljeno gorivo trenutno licenciran s strani NRC, ali, kjer je to možno, bo moral biti licenciran do leta 2017. Naročnik je torej dopustil možnost kasnejšega licenciranja, zato ni pomembno vprašanje, ali izbrani ponudnik za sistem HI-STORM FW v tem trenutku razpolaga z vso potrebno dokumentacijo oz. licencami za sidranje, ki poveča seizmično stabilnost, temveč je bistveno to, ali je izbrani ponudnik v ponudbi predvidel sidranje ponujenega sistema, ali je takšno sidranje primerno za ponujeni sistem HI-STORM FW in ali bo sidranje, ko bo sistem vzpostavljen pri naročniku, zagotovilo takšne seizmične lastnosti zabojnikov, kot se je izbrani zavezal v okviru merila iz točke 2.22.6 »učinek »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm«, da bo lahko sistem takrat pridobil vsa potrebna dovoljenja, certifikate in licence.

    Kot izhaja iz strokovnega mnenja in njegove dopolnitve, je izbrani ponudnik v ponudbi naredil seizmično analizo za sistem HI-STORM FW v Krškem tako za prostostoječe kot za sidrane zabojnike. Ker se je pri tem izkazalo, da se prostostoječi zabojniki zibljejo prekomerno, je izbrani ponudnik za projekt NEK ponudil sidrani sistem, podrobnosti tega sistema in vpetja pa so podani v njegovi ponudbi. Kot poudarja strokovnjak, ponujena konstrukcija, jeklo-beton-jeklo in robustna jeklena osnovna plošča, omogoča veliko odpornost proti prevrnitvi in prevelikem zdrsu ob ekstremnih potresnih obremenitvah, pri čemer je izbrani ponudnik za potrebe ponudbe za potres PGA 2,1 g, pri katerem ne bo prišlo do prevrnitve ali zdrsa za več kot 10 mm, na lokaciji NEK analitično določil debelino betonske podlage (najmanj 0,9 m) in število pritrdilnih mest (najmanj 8). Iz strokovnega mnenja je torej razvidno, da je bil sidrani sistem zabojnikov HI-STORM FW ponujen, da je bil ustrezno tehnično oz. analitično predstavljen, da je sidrani sistem primeren za zabojnike HI-STORM FW in da poveča njihovo seizmično stabilnost do ravni, kot je navedena v okviru merila 2.22.6 »učinek »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm«.

    Strokovnjak torej potrjuje navedbe naročnika iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, v katerem naročnik navaja, da je izbrani ponudnik v ponudbi podrobno opisal, da bo s sidrnimi vijaki ustrezno pritrdil zabojnike na tla, na ta način pa je zagotovil, da v primeru seizmičnega dogodka PGA 2,1 g ne bo prišlo do premika zabojnika za več kot 10 mm. Kot navaja naročnik, je NRC vzpostavila postopek za uveljavitev sprememb sistemov suhega skladiščenja z namenom izboljšanja varnosti. Pravila NRC ponudnikom dovoljujejo vnašanje izboljšav v zasnovo zabojnikov, ena izmed izboljšav sistema HI-STORM FW pa je tudi okrepitev stabilnostnih lastnosti zabojnika pri močnejših potresih. Izbrani ponudnik je podatke o svoji tehnologiji potresne varnosti predstavil naročniku v tehničnem delu svoje ponudbe, predlagani pristop pa je dokumentiran tudi v zadnji izdaji Končnih varnostnih poročil (FSAR).

    Čeprav iz strokovnega mnenja izhaja, da je za sidranje trenutno licenciran sistem HI-STORM 100 in da bo treba v primeru strožjih zahtev potresne varnosti za sistem HI-STORM FW izdelati dodatne dinamične analize (na kar opozarja tudi vlagatelj v vlogi z dne 30. 1. 2017, s katero se je opredelil do dopolnitve strokovnega mnenja), pa je hkrati iz strokovnega mnenja oz. njegove dopolnitve jasno razvidno, da ponujeni zabojniki HI-STORM FW s predstavljenim sistemom sidranja zagotavljajo takšno seizmično stabilnost, kot je predstavljena v okviru merila 2.22.6 »učinek »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm«. Pri presoji zakonitosti ocenjevanja ponudbe izbranega ponudnika je torej za Državno revizijsko komisijo bistveno, da je strokovnjak imel vpogled v navedeno dokumentacijo in da je potrdil verodostojnost predstavljene tehnologije ter zatrjevane seizmične stabilnosti, kot jo bo sistem imel ob vzpostavitvi, s čimer je posledično potrjena tudi primernost tehnologije sidranja za sistem HI-STORM FW, ne glede na to, ali ta sistem že v trenutku predložitve ponudbe razpolaga z vsemi licencami. Kot je bilo že zapisano, razpisna dokumentacija dopušča naknadno licenciranje, metodologija ocenjevanja pa je predvidevala ocenjevanje zaveze ponudnikov, kakšen sistem lahko zagotovijo. Zaveza izbranega ponudnika glede stopnje seizmične stabilnosti je v ponudbi ustrezno predstavljena, strokovnjak je v tej fazi potrdil njeno tehnično ustreznost, potrjena pa bo morala biti tudi v postopkih licenciranja in certificiranja v okviru nadzornih postopkov, ko bo sistem vzpostavljen. Ob tem je treba opozoriti, da je zaveza izbranega ponudnika o seizmični stabilnosti tudi pogodbene narave, saj točka 10.2.c) vzorca pogodbe predvideva pogodbene sankcije v primeru, če izvajalec ne bo zagotovil takšnih seizmičnih lastnosti, kot jih je navedel v ponudbi.

    Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da je izbrani ponudnik pri merilu 2.22.6 »učinek »Cliff edge effect«, ki povzroči prevrnitev kanistra ali zdrs za več kot 10 mm« navedel verodostojen podatek o tem, kakšno seizmično stabilnost bodo zagotavljali njegovi zabojniki, ko bo sistem implementiran pri naročniku. Glede na v razpisni dokumentaciji določeno metodologijo ocenjevanja seizmične stabilnosti je zato treba zaključiti, da naročniku ni mogoče očitati, da ponudbe izbranega ponudnika v tem delu ni ocenil v skladu z merilom, kot je bilo določeno, opisano in ovrednoteno v razpisni dokumentaciji.

    Kot zadnje vlagatelj v zahtevku za revizijo še navaja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji zahteval, da mora ponudnik naročniku predložiti vse skice, koncepte zasnove, specifikacije, dokumente, informacije oz. know-how med izvajanjem pogodbe, pri čemer vlagatelj sklepa, da izbrani ponudnik z družbo Konecranes, ki v njegovi ponudbi nastopa kot podizvajalec, ni dosegel dogovora o prenosu lastniških upravičenj, kar bi moralo pomeniti izločitev njegove ponudbe.

    Vlagatelj svoje navedbe v tem delu temelji na določbi 44 iz Tehnične specifikacije SP-ES-1261, v kateri je naročnik 44 zapisal:

    »NEK ima lastniško upravičenje za vse skice, načrte, specifikacije, dokumente, informacije ali know-how, ki bodo dobavljeni v skladu s pogodbo, in za kakršenkoli know-how, izboljšave, odkritja ali izume, ki bi lahko bili narejeni, razviti ali zasnovani pri izvedbi del ali ki so lahko posledica teh del (v nadaljevanju vse skupaj navedeno kot »informacije«). Vse takšne informacije se štejejo za lastne NEK-u. Pravico do uporabe takšnih informacij je mogoče prenesti na izvajalca le za njegovo osebno uporabo in bo omejena le na izvajanje pogodbe ter bo predmet določb o zaupnosti.«

    Uvodoma je treba v zvezi s temi navedbami ugotoviti, da je citirana določba pojasnilne narave, saj pojasnjuje, kot to navaja naročnik, da je dokumentacija, pridobljena v okviru izvedbe pogodbe, last naročnika, in sicer za potrebe obratovanja, testiranja in vzdrževanja nove projektne spremembe. Citirana določba od ponudnikov ni zahtevala izpolnjevanja določene zahteve v fazi predložitve ponudbe, saj ni zahtevala predložitve nobene izjave, soglasja ali obrazca, kjer bi ponudnik moral potrditi, da se strinja s pričakovanji naročnika. Toliko manj to velja za ponudnikove podizvajalce – v razpisni dokumentaciji ni najti podlage (tega pa ne zatrjuje niti vlagatelj), da bi bili podizvajalci dolžni predložiti posebno izjavo o strinjanju z naročnikovo določbo oz. posebno izjavo o tem, da bodo naročniku zagotovili vso dokumentacijo na način, kot je bil predviden v točki 44 Tehnične specifikacije SP-ES-1261. Kot navaja naročnik, so vsi trije ponudniki, ki so predložili ponudbe, tudi izbrani ponudnik, sprejeli zahteve iz Tehnične specifikacije ES 5104 R4 in Tehnične specifikacije ES 1261 R3, s čimer so se zavezali, da bodo v fazi izvedbe izpolnili zahteve v zvezi s predložitvijo dokumentacije.

    Kot pojasnjuje naročnik, je treba za nadgradnjo dvigala pripraviti tri vrste dokumentacije, in sicer idejni projekt, dokumentacijo za zasnovo in navodila za obratovanje in vzdrževanje. Gre za dokumentacijo, ki jo naročnik nujno potrebuje za licenciranje nadgradnje dvigala, vgradnjo, zagon, obratovanje in vzdrževanje. Naročnik opozarja, da je zaveza družbe Konecranes, da bo izročila vso potrebno dokumentacijo, podana v ponudbi izbranega ponudnika. Po vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika (dokument NOG-1 Compliance Matrix) tudi Državna revizijska komisija ugotavlja, da je družba Konecranes v ponudbi navedla, da lastnik (naročnik) v nabavnih dokumentih definira vse zahteve za zbiranje, hrambo in vzdrževanje dokumentacije, ki se nanaša na nabavo, zasnovo, izdelavo, dobavo, prejem, skladiščenje, namestitev in zagon žerjavov. Iz navedenega torej izhaja, da se je družba Konecranes zavezala izročiti dokumentacijo, ki jo naročnik potrebuje za potrebe obratovanja, testiranja in vzdrževanja nove projektne spremembe, zaradi česar posledično ni mogoče ugotoviti, da bi v ponudbi obstajali kakršnikoli zadržki glede prenosa lastniških upravičenj in dokumentacije.

    Tudi sicer pa vlagatelj navedbe v tem delu utemeljuje na dejstvu, da sam z družbo Konecranes ni dosegel sporazuma o prenosu lastniških upravičenj na naročnika in da je pri tem ta družba navedla, da bo tudi drugim ponudnikom dala enako izjemo. Te navedbe je mogoče razumeti na način, da vlagatelj dvomi v realizacijo ponudbenih zavez, ko bo projekt v fazi izvajanja pogodbe. Vendar domneva o tem, do kakšnih položajev oz. zapletov lahko pride v fazi izvajanja naročila, glede na določbe predmetne razpisne dokumentacije ne more biti predmet zahtevka za revizijo. Bistvena je namreč ugotovitev, da naročnik v fazi predložitve ponudbe ni predvidel nobenih posebnih izjav za potrditev izpolnjevanja določbe iz točke 44 Tehnične specifikacije SP-ES-1261, bodisi ponudnikovih bodisi podizvajalčevih, temveč je zadostovala splošna izjava o sprejemanju vseh tehničnih specifikacij in pogojev, ki pa jo je izbrani ponudnik predložil. Iz ponudbe izbranega ponudnika tudi ne izhajajo nobeni zadržki o tem, da naj družba Konecranes ne bi prenesla dokumentacije na naročnika v skladu z njegovimi zahtevami – nasprotno, iz ponudbe izhaja, da bo družba Konecranes predložila dokumentacijo na način in pod pogoji, ki jih naročnik navede v nabavnih dokumentih. Zato, ob upoštevanju določb razpisne dokumentacije, ni mogoče ugotoviti, da bi bila ponudba izbranega ponudnika v tem delu neprimerna ali nepopolna. Ob tem pa je treba opozoriti, da bo moral izbrani ponudnik zavezo, da je v ponudbi upošteval vse pogoje iz razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na prenos lastniških upravičenj, vsekakor izpolniti v fazi izvedbe projekta.

    Državna revizijska komisija ob vsem navedenem zaključuje, da naročniku ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, saj je ponudbo izbranega ponudnika ocenil v skladu z vnaprej določenimi merili in na način, kot je bil določen v razpisni dokumentaciji, zato je zahtevek za revizijo, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, kot neutemeljenega zavrnila.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


    Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v postopku.

    V predmetnem postopku pravnega varstva so nastali tudi stroški za izdelavo strokovnega mnenja. Te je strokovnjak ocenil v znesku 24.009,60 EUR, ki ga Državna revizijska komisija priznava. Ker je vlagatelj za izdelavo strokovnega mnenja dne 9. 8. 2016 založil predujem v višini 25.000,00 EUR, se preostanek založenega zneska v višini 990,40 EUR vrne vlagatelju na njegov transakcijski račun.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


    Izbrani ponudnik je zahteval povračilo stroškov, ki so mu nastali v postopku pravnega varstva. Državna revizijska komisija je zahtevo zavrnila, saj je ocenila, da v konkretnem primeru prispevek izbranega ponudnika k rešitvi zadeve ni bil bistven, zato stroški izbranega ponudnika niso potrebni (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.



    V Ljubljani, dne 13. 2. 2017



    predsednik senata
    Borut Smrdel, univ. dipl. prav.
    predsednik Državne revizijske komisije











    Vročiti:

    - Nuklearna elektrarna Krško, d. o. o., Vrbina 12, 8270 Krško
    - Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji, o. p., d. o. o., Tivolska 48, 1000 Ljubljana
    - Odvetniki Šelih in partnerji, o. p., d. o. o., Komenskega ulica 36, 1000 Ljubljana
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana

    Vložiti:

    - v spis zadeve
    - finančna služba Državne revizijske komisije

    Natisni stran