018-225/2016 Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava
Številka: 018-225/2016-6Datum sprejema: 6. 1. 2017
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Tadeje Pušnar kot predsednice senata ter mag. Gregorja Šebenika in Boruta Smrdela kot članov senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za »izvedbo prevoza za uporabnike in invalidske vozičke s kombijem po skupinah« in na podlagi zahtevkov za revizijo, ki sta ju vložila vlagatelja Petex, avtobusni in kombi prevozi, Bogdan Petek, s. p., Žabjak 25, Ptuj (v nadaljevanju: prvi vlagatelj), ki ga zastopa Vladimir Slak, odvetnik v Mariboru, in MST – Lorbek, Sonja Glazer, s. p., Mezgovci ob Pesnici, Dornava (v nadaljevanju: drugi vlagatelj), ki ga zastopa Jure Šega, odvetnik v Mariboru, zoper ravnanje naročnika Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava, Dornava 128, Dornava (v nadaljevanju: naročnik), 6. 1. 2017
odločila:
1. Zahtevkoma za revizijo prvega in drugega vlagatelja se ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji naročila male vrednosti za skupino 1, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 1« št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016, in za skupino 2, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 2« št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016.
2. Naročnik je dolžan prvemu vlagatelju povrniti stroške v višini 842,71 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Višja stroškovna zahteva prvega vlagatelja se zavrne.
3. Naročnik je dolžan drugemu vlagatelju povrniti stroške v višini 842,71 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Višja stroškovna zahteva drugega vlagatelja se zavrne.
4. Zahteva izbranega ponudnika za povrnitev stroškov se zavrne.
Obrazložitev:
Naročnik je v postopku naročila male vrednosti (objava 14. 9. 2016 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005490/2016-W01) z dokumentoma »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 1« št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016 in »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 2« št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016 ponudnike obvestil, da je za obe skupini izbral ponudbo ponudnika Prevozništvo Matjaž Korez, s. p., Gorišnica 172, Gorišnica (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).
Prvi vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo in predlagal razveljavitev odločitve o oddaji naročila male vrednosti, uveljavljal pa je tudi povrnitev stroškov. Prvi vlagatelj je navedel, da je izbrani ponudnik sorodstveno povezan s članico sveta zavoda, zato je treba natančneje preveriti podatke, sicer pa izbrani ponudnik ne izpolnjuje vseh pogojev, saj ima nezadostno število vozil, ki tudi niso primerna (nimajo stranske zložljive stopnice), zanje pa tudi nima sklenjenega ustreznega zavarovanja, zaradi prejete pritožbe ni resnična izjava na obrazcu št. 15, ni pa niti predložil potrdila o plačanih davkih in prispevkih.
Drugi vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo in predlagal razveljavitev odločitve o oddaji naročila male vrednosti, uveljavljal pa je tudi povrnitev stroškov. Drugi vlagatelj je navedel, da je izbrani ponudnik sorodstveno povezan s članico sveta zavoda, zato je treba natančneje preveriti podatke, sicer pa izbrani ponudnik ne izpolnjuje vseh pogojev, saj ima nezadostno število vozil, ki tudi niso primerna (nimajo stranske zložljive stopnice), zanje pa tudi nima sklenjenega ustreznega zavarovanja, zaradi prejete pritožbe ni resnična izjava na obrazcu št. 15, ni pa niti predložil potrdila o plačanih davkih in prispevkih.
Izbrani ponudnik je z vlogo z dne 4. 11. 2016, vloženo po pooblaščencu, zavrnil očitke iz zahtevkov za revizijo. Izbrani ponudnik je priglasil stroške, nastale zaradi izjasnitve.
Naročnik je s sklepom št. 4300-4/2016-3-1 z dne 9. 11. 2016 zahtevek za revizijo prvega vlagatelja in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil, o zahtevi izbranega ponudnika za povrnitev stroškov pa ni odločil. Naročnik je povzel stališča prvega vlagatelja in izbranega ponudnika iz vloge z dne 4. 11. 2016 ter navedel, da je pri izbiri ponudbe ravnal pravilno in gospodarno, saj je izbral dopustno ponudbo, ki je bila glede na merilo cenovno najugodnejša.
Naročnik je s sklepom št. 4300-4/2016-3-2 z dne 9. 11. 2016 zahtevek za revizijo drugega vlagatelja in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil, o zahtevi izbranega ponudnika za povrnitev stroškov pa ni odločil. Naročnik je povzel stališča drugega vlagatelja in izbranega ponudnika iz vloge z dne 4. 11. 2016 ter navedel, da je pri izbiri ponudbe ravnal pravilno in gospodarno, saj je izbral dopustno ponudbo, ki je bila glede na merilo cenovno najugodnejša.
Naročnik je kot prilogo dopisu št. 4300-4/2016-3 z dne 14. 11. 2016 Državni revizijski komisiji posredoval zahtevka za revizijo in dokumentacijo.
Prvi vlagatelj je v vlogi z dne 24. 11. 2016 navedel, da je naročnik napačno vročil odločitev o zahtevku za revizijo, na podlagi naročnikovega odgovora (dopis št. 4300-4/2016-3 z dne 22. 11. 2016), ki ga je prejel 24. 11. 2016, pa se je ob zatrjevanju, da je pravočasen, izjasnil o naročnikovi odločitvi o zahtevku za revizijo in zavrnil naročnikovo utemeljitev za zavrnitev zahtevka za revizijo. Prvi vlagatelj je še navedel, da izbrani ponudnik ni predložil soglasja za pridobitev podatkov iz kazenske evidence za fizične osebe, poraja pa se mu tudi dvom v pristnost podpisov na predloženi pogodbi, pri čemer je mogoče »zaznati celo razloge za sum storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin«. Prvi vlagatelj je priglasil nadaljnje stroške.
Drugi vlagatelj je v vlogi z dne 24. 11. 2016 navedel, da je naročnik napačno vročil odločitev o zahtevku za revizijo, na podlagi naročnikovega odgovora (dopis št. 4300-4/2016-3 z dne 18. 11. 2016), ki ga je prejel 21. 11. 2016, pa se je ob zatrjevanju, da je pravočasen, izjasnil o naročnikovi odločitvi o zahtevku za revizijo in zavrnil naročnikovo utemeljitev za zavrnitev zahtevka za revizijo. Drugi vlagatelj je še predlagal, da se mu naknadno odmeri taksa za vlogo za izjasnitev, da »gre v konkretnem primeru za elemente kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti«, sicer pa izbrani ponudnik ni predložil soglasja za pridobitev podatkov iz kazenske evidence za fizične osebe, pa tudi »pogodba, ki jo je predložil« izbrani ponudnik »ni parafirana, kot so tudi prafe, ki so vidne takšne, da že na podlagi laične ocene gre za parafo narejeno s strani druge osebe«, zato »je tako prepričan, da je ob sumu storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja in nevestnega dela v službi na strani Naročnika, zaznati tudi sum storitve kaznivega dejanja posebnih ponarejanj listin iz 1. - 5. točke 1. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 251.člena KZ – 1«. Drugi vlagatelj je priglasil nadaljnje stroške.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik odločil o zahtevkih za revizijo (sklepa št. 4300-4/2016-3-1 z dne 9. 11. 2016 in 4300-4/2016-3-2 z dne 9. 11. 2016, ki ju je naročnik sprejel na podlagi prve alinee prvega odstavka 28. člena ZPVPJN), pri čemer tako iz dopisa z dne 21. 11. 2016, ki ga je prvi vlagatelj poslal naročniku, kot iz dopisa z dne 15. 11. 2016, ki ga je drugi vlagatelj poslal naročniku, izhaja, da je vsak vlagatelj prejel sklep, s katerim je naročnik odločil o zahtevku za revizijo. Iz dopisov z dne 15. 11. 2016 in 21. 11. 2016 pa je razviden še poziv na vročitev teh sklepov pooblaščencema, saj naj bi naročnik v primeru obeh vlagateljev kršil prvi odstavek 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZUP). Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz pisarniških odredb na sklepih št. 4300-4/2016-3-1 z dne 9. 11. 2016 in 4300-4/2016-3-2 z dne 9. 11. 2016 (tj. »osebna vročitev vlagatelju po ZUP-u«) razvidno, da je naročnik sklepa vročal vlagateljema, ne pa pooblaščencema, čeprav bi ju moral skladno s prvim odstavkom 88. člena ZUP v zvezi s prvo povedjo iz tretjega odstavka 13. člena ZPVPJN vročati njima. Prva poved iz tretjega odstavka 13. člena ZPVPJN namreč določa, da se odločitev o zavrnitvi zahtevka za revizijo, ki je ena izmed »odločit[ev] naročnika iz prvega odstavka 28. člena« ZPVPJN, vroča ob upoštevanju ZUP. V prvem odstavku 88. člena ZUP pa je določeno, da se vroča pooblaščencu, ko ga stranka ima.
Prvi vlagatelj je vlogi z dne 24. 11. 2016 predlagal, da Državna revizijska komisija naročniku naloži pravilno vročitev po ZUP, vendar se Državna revizijska komisija za to ni odločila. Kot je prvi vlagatelj pravilno navedel, se vlagatelj skladno s petim odstavkom 29. člena ZPVPJN lahko opredeli do navedb v odločitvi o zahtevku za revizijo, ki jo naročnik sprejme na podlagi prvega odstavka 28. člena ZPVPJN. Uresničitev možnosti, da se vlagatelj izjavi, je odvisna od seznanitve z naročnikovo odločitvijo o zahtevku za revizijo. Vročanje tako torej ni samo sebi namen, temveč je institut, ki vlagatelju omogoči uresničitev upravičenja iz petega odstavka 29. člena ZPVPJN. Čeprav je naročnik napačno vročil odločitev o zahtevku za revizijo, pa se je prvi vlagatelj (enako sicer tudi drugi vlagatelj) opredelil do navedb v odločitvi o zahtevku za revizijo, njegove (oziroma njune) navedbe iz vloge z dne 24. 11. 2016 pa bo Državna revizijska komisija, če ne predstavljajo neopravičenih novot, kot jih določa peti odstavek 29. člena ZPVPJN, upoštevala pri odločanju (tretji odstavek 39. člena ZPVPJN), saj te ne glede na to, ali bi bilo kljub napačni vročitvi odločitev o zahtevkih za revizijo treba vlogi z dne 24. 11. 2016 šteti za nepravočasni (prim. prvi odstavek 98. člena ZUP), ne bi vplivale na sprejeto odločitev. Zato ne prvi vlagatelj ne drugi vlagatelj, čeprav njunima pooblaščencema nista bila neposredno vročena sklepa št. 4300-4/2016-3-1 z dne 9. 11. 2016 oziroma 4300-4/2016-3-2 z dne 9. 11. 2016, nista bila prikrajšana v možnosti, da v polnosti uveljavljata kontradiktornost v revizijskem postopku (10. člen ZPVPJN v zvezi s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija dodaja, da dejstvo, da je naročnik napačno vročil odločitev o zahtevkih za revizijo, sicer ni v pravno relevantni povezavi s tem, da mora vlagatelj opravičiti nepravočasno navajanje kršitev in dejstev ter predlaganje dokazov (peti odstavek 29. člena ZPVPJN).
Drugi vlagatelj je v vlogi z dne 24. 11. 2016 še navedel, da mu zaradi napačnega vročanja tudi ni bila odmerjena taksa za izjasnitev, zato je predlagal njeno naknadno odmero. Državna revizijska komisija pojasnjuje, da pravno varstvo zoper naročnikove odločitve iz postopkov javnega naročanja poteka po postopku, ki ga določa ZPVPJN (gl. prvo alineo prvega odstavka 1. člena ZPVPJN). Strošek postopka pravnega varstva zaradi vložitve zahtevka za revizijo je sicer taksa (prva alinea prvega odstavka 70. člena ZPVPJN), vendar je ta strošek le enkratne narave (gl. tudi ime te takse: taksa za predrevizijski in revizijski postopek), saj mora vlagatelj takso plačati zgolj ob vložitvi zahtevka za revizijo (prim. tretji odstavek 26. člena ZPVPJN) in zahtevku za revizijo predložiti potrdilo o njenem plačilu (drugi odstavek 15. člena ZPVPJN). Vlagatelj v nadaljevanju postopka pravnega varstva po ZPVPJN in s tem niti ne v revizijskem postopku, ki se začne, ko Državna revizijska komisija od naročnika na podlagi (med drugim) prvega odstavka 29. člena ZPVPJN prejeme zahtevek za revizijo (30. člen ZPVPJN), ne plača še kakšne (druge ali dodatne) takse. Drugi vlagatelj je ob vložitvi zahtevka za revizijo plačal takso in to plačilo dokazal z odrezkom univerzalnega plačilnega naloga, ki ga je predložil zahtevku za revizijo, s čimer je izpolnil obveznost iz 15. člena ZPVPJN. Ker so izpolnjeni tudi drugi pogoji za vsebinsko (meritorno) obravnavo zahtevka za revizijo, je bil drugi vlagatelj upravičen, da je zahtevek za revizijo sprejel v tako obravnavo že naročnik (drugi odstavek 26. člena ZPVPJN), zaradi izpolnjenih pogojev iz 30. člena ZPVPJN v zvezi s prvim odstavkom 31. člena ZPVPJN pa je drugi vlagatelj upravičen, da ga sprejeme v tako obravnavo tudi Državna revizijska komisija (drugi odstavek 31. člena ZPVPJN). Enako sicer velja tudi za zahtevek za revizijo prvega vlagatelja.
Prvi in drugi vlagatelj sta vsak v svoji vlogi z dne 24. 11. 2016 tudi navedla, da izbrani ponudnik ni predložil soglasja za pridobitev podatkov iz kazenske evidence za fizične osebe. Vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelja te kršitve nista uveljavljala že v zahtevkih za revizijo, v vlogah z dne 24. 11. 2016 pa nista skladno s petim odstavkom 29. člena ZPVPJN opravičila, zakaj je nista mogla navesti že v zahtevkih za revizijo. Kar pomeni, da Državna revizijska komisija pri odločanju o zahtevkih za revizijo ne more upoštevati tudi te kršitve. Ne glede na navedeno pa Državna revizijska komisija še dodaja, da je vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika, pri čemer je ugotovila, da se v njej nahaja tudi soglasje za pridobitev osebnih podatkov iz kazenske evidence za fizične osebe za fizično osebo (nosilca samostojnega podjema). Da bi moralo biti takih soglasij morda več, vlagatelja nista navedla, sicer pa niti nista navedla, na katere konkretne fizične osebe bi se ta soglasja morala nanašati.
Prvi in drugi vlagatelj sta se vsak v svoji vlogi z dne 24. 11. 2016 sklicevala še na predloženo pogodbo, ne da bi konkretizirala, na katero pogodbo se njune navedbe nanašajo. Državna revizijska komisija pojasnjuje, da če se njune navedbe nanašajo na katerokoli izmed pogodb, ki jih je izbrani ponudnik predložil v ponudbi (za dokazovanje zavarovanja), ali celo le osnutek pogodbe (obrazec št. 20), vlagatelja kršitve v zvezi s pomanjkljivostmi teh pogodb nista uveljavljala že v zahtevkih za revizijo, v vlogah z dne 24. 11. 2016 pa nista skladno s petim odstavkom 29. člena ZPVPJN opravičila, zakaj je nista mogla navesti že v zahtevkih za revizijo. Kar pomeni, da Državna revizijska komisija pri odločanju o zahtevkih za revizijo ne more upoštevati tudi te kršitve. Če se navedbe vlagateljev nanašajo na pogodbo, ki sta jo predložila k zahtevkoma za revizijo (pogodba št. 4300-1/2016-1/2-1), ta pogodba ni del ponudbe izbranega ponudnika in njene morebitne pomanjkljivosti ne morejo utemeljiti, da ponudba izbranega ponudnika ne bi bila dopustna (29. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o javnem naročanju, Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3). Če pa se navedbe vlagateljev nanašajo na pogodbo, ki jo je izbrani ponudnik predložil k vlogi z dne 4. 11. 2016 (pogodba št. 4300-1/2016-1/2-1), je ta pogodba po vsebini enaka pogodbi, ki sta jo vlagatelja predložila k zahtevkoma za revizijo in njene morebitne pomanjkljivosti ne morejo utemeljiti, da ponudba izbranega ponudnika ne bi bila dopustna (29. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3).
Prvi in drugi vlagatelj sta v zvezi s predloženo pogodbo opozorila tudi na kazniva dejanja, že v zahtevkih za revizijo pa sta navedla, da morajo javni uslužbenci sprožiti ustrezne postopke po uradni dolžnosti, iz česar je mogoče sklepati, da sta po vsebini opozorila na prvi odstavek 145. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 s sprem.; v nadaljevanju: ZKP). Državna revizijska komisija najprej spominja, da vlagatelja lahko naznanita kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 146. člena ZKP), če menita, da katero izmed ravnanj izbranega ponudnika ali naročnika pomeni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Državna revizijska komisija pa bo opozorili prvega in drugega vlagatelja preučila ter ravnala glede na ugotovljeno.
Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb prvega in drugega vlagatelja, izbranega ponudnika ter naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.
Naročnik je za javno naročilo, ki ga je razdelil na dva sklopa (točka II.2 objave in 1. člen Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe) in ga oddaja po postopku naročila male vrednosti, v obeh sklopih prejel ponudbe izbranega ponudnika ter prvega in drugega vlagatelja, pri čemer je kot najugodnejšo ponudbo v obeh sklopih izbral ponudbo izbranega ponudnika, ki jo je tudi označil za dopustno. Vlagatelja sta vložila zahtevka za revizijo in v njiju navedla, da naročnik ne bi smel javnega naročila oddati izbranemu ponudniku, s čimer pa se naročnik ne strinja.
Naročnik se v sklepih št. 4300-4/2016-3-1 z dne 9. 11. 2016 in 4300-4/2016-3-2 z dne 9. 11. 2016 ni (konkretno) izrekal o posameznih kršitvah, ki sta jih uveljavljala prvi in drugi vlagatelj v zahtevkih za revizijo, kot sta to vlagatelja pravilno opozorila v vlogah z dne 24. 11. 2016. Naročnik je namreč v sklepih št. 4300-4/2016-3-1 z dne 9. 11. 2016 in 4300-4/2016-3-2 z dne 9. 11. 2016 povzel stališča prvega in drugega vlagatelja, povzel pa je tudi stališča izbranega ponudnika iz vloge z dne 4. 11. 2016, na koncu pa je zapisal še svojo ugotovitev. Vendar pa naročnik ni navedel le, da »je ravnal gospodarno pri izbiri izvajalca«, kot sta to navedla prvi in drugi vlagatelj v vlogah z dne 24. 11. 2016, pač pa je navedel, da je »pri izbiri najugodnejšega ponudnika ravnal pravilno in gospodarno, saj je izbral ponudbo, ki je bila dopustna in cenovno najugodnejša ter skladna z merilom, določenim v 12. čl. Dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila«. Iz tega besedila tako izhaja, da je naročnik sicer izpostavil gospodarno ravnanje in torej ravnanje v skladu s 4. členom ZJN-3 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti), vendar pa se je naročnik postavil tudi na stališče, da je z izbiro ponudbe izbranega ponudnika ravnal pravilno, ker je ponudba izbranega ponudnika dopustna. Dopustna pa je le tista ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika (29. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3). Iz česar izhaja, da je naročnik v sklepih št. 4300-4/2016-3-1 z dne 9. 11. 2016 in 4300-4/2016-3-2 z dne 9. 11. 2016 po vsebini navedel, da na strani izbranega ponudnika in njegove ponudbe ne obstajajo razlogi, zaradi katerih ne bi smel izbrati ponudbe izbranega ponudnika. Kar pomeni, da je naročnik v sklepih št. 4300-4/2016-3-1 z dne 9. 11. 2016 in 4300-4/2016-3-2 z dne 9. 11. 2016 po vsebini uveljavljal, da kršitve, ki sta jih uveljavljala prvi in drugi vlagatelj, niso podane. Poleg tega pa ne prvi ne drugi vlagatelj sicer nista navedla, da bi bila ponudba izbranega ponudnika po merilu »najnižja dnevna cena predračuna za posamezno skupino brez DDV« (12. člen Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe) manj ugodna od njunih ponudb. Že iz zapisnika o odpiranju ponudb z dne 6. 10. 2016, ki sta ga prvi in drugi vlagatelj prejela že po odpiranju ponudb (gl. zadnjo stran zapisnika o odpiranju ponudb z dne 6. 10. 2016, na kateri sta podpisa predstavnikov prvega in drugega vlagatelja pri navedbi o prejemu tega zapisnika), je razvidno, da je izbrani ponudnik ponudil najnižjo dnevno ceno za obe skupini, ne prvi ne drugi vlagatelj pa tudi nista navedla, da bi to sicer ne držalo ali da bi bila v cenah izbranega ponudnika računska napaka ali sicer kakšna nepravilnost.
Državna revizijska komisija priznava prvemu in drugemu vlagatelju aktivno legitimacijo, kot jo določa prva alinea prvega odstavka 14. člena ZPVPJN (drugi odstavek 31. člena ZPVPJN v povezavi s tretjo alineo prvega odstavka 31. člena ZPVPJN), vendar ne na podlagi razloga, ki sta ga navedla v zahtevkih za revizijo in vlogah z dne 24. 11. 2016. Naročnik v dokumentih »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 1« št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016 in »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 2« št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016 namreč ni preveril dopustnosti ponudb prvega in drugega vlagatelja. Naročnik tako torej ni še ugotovil, da bi prvi in drugi vlagatelj predložila »popolni ponudbi«, zato prvi in drugi vlagatelj napačno zatrjujeta, da to izhaja iz dokumentov »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 1« št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016 in »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 2« št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016. Državna revizijska komisija priznava prvemu in drugemu vlagatelju aktivno legitimacijo zaradi vsebinsko primerljivega razloga, ki ga je navedla že v zadevi št. 018-204/2010: vlagatelja bi z razveljavitvijo odločitve o oddaji naročila male vrednosti lahko dosegla preveritev tudi svojih ponudb in v primeru ugotovitve, da sta dopustni, njuno izbiro (seveda v primeru, če bi se naročnik odločil oddati naročilo male vrednosti).
Državna revizijska komisija je navedbe obeh vlagateljev obravnavala skupaj, saj sta prvi in drugi vlagatelj v zahtevkih za revizijo navedla enake kršitve in jih tudi enako utemeljila.
Prvi in drugi vlagatelj sta navedla, da je članica sveta zavoda tašča izbranega ponudnika in stanuje na istem naslovu kot izbrani ponudnik, kar »samo po sebi ne pomeni nepravilnosti, vsekakor pa terja natančnejše preverjanje podatkov kandidata« zlasti zato, ker »iz izpisa denarnih transakcij med naročnikom in izbranim kandidatom za obdobje 2011 – 2016 izhaja, da so se v preteklosti sklenile pogodbe, ki so bile očitno spremenjene z aneksi, ki pa niso bili objavljeni na Portalu javnih naročil. Zneski transakcij namreč bistveno presegajo javno objavljene pogodbene cene, kar vse izhaja iz priloženega izpisa transakcij.« Čeprav sta prvi in drugi vlagatelj po eni strani zaradi svaštva med izbranim ponudnikom in članico sveta zavoda ter prebivanja na istem naslovu opozorila na institut preprečevanja nasprotja interesov (gl. 91. člen ZJN-3), sta po drugi strani ugotovila, da (zgolj) svaštvo in prebivanje na istem naslovu še ne moreta utemeljiti kakšne naročnikove kršitve pri oddaji naročila male vrednosti. Ne prvi vlagatelj ne drugi vlagatelj sicer niti nista navedla česa, kar bi lahko kazalo, da je v postopku oddaje naročila male vrednosti prišlo do kakšnega nedovoljenega položaja iz tretjega odstavka 91. člena ZJN-3, pač pa sta opozorila na pretekle dogodke in na njihovi podlagi utemeljevala, da bi moral naročnik »natančnej[e] prever[iti] podatk[e] kandidata«. Prvi in drugi vlagatelj sta s tem opozorila le na to, kako mora naročnik sicer ravnati že na podlagi prvega odstavka 89. člena ZJN-3, nista pa zatrjevala, da naročnik ni ravnal na način in v obsegu, ki ga določa prvi odstavek 89. člena ZJN-3. Iz nadaljnjih navedb prvega in drugega vlagatelja je kvečjemu mogoče tolmačiti, da sta prvi in drugi vlagatelj navedla, da naročnik po preveritvi ni naredil pravilnega zaključka, ko je izbral ponudbo izbranega ponudnika.
Prvi in drugi vlagatelj sta k zahtevkoma za revizijo predložila izpis iz aplikacije Supervizor, s katerim sta dokazovala transakcije med naročnikom in izbranim ponudnikom v obdobju od 11. 11. 2011 do 9. 9. 2016, vendar ta izpis in podatki iz aplikacije Supervizor dokazujejo le to, da je (so) med naročnikom in izbranim ponudnikom že obstajal(i) nek(i) pogodbeni odnos(i), ki se izvršujejo oziroma so se izvrševali, ne dokazuje(jo) pa že morebitne nezakonitosti ali morebitnega sklepanja aneksov. Vendar Državna revizijska komisija še dodaja, da sklenitev aneksov ni sporna že sama po sebi, saj je lahko sporna le takšna sklenitev aneksov, za katero ne bi bilo podlage v zakonu. Dejstvo, da ne prvi vlagatelj ne drugi vlagatelj nista na portalu javnih naročil našla kakšnih objav aneksov za obdobje od 11. 11. 2011 do 17. 10. 2014, je mogoče pojasniti na podlagi tega, da se pogodbe ne objavljajo na portalu javnih naročil zaradi zahtev ZJN-3 ali kakšnega izmed zakonov o javnem naročanju, ki so veljali pred ZJN-3, pač pa je zahtevo za objavo pogodb na portalu javnih naročil določil peti odstavek 10.a člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2003 s sprem.; v nadaljevanju: ZDIJZ), ki je bil v ZDIJZ vključen z 12. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 23/2014; v nadaljevanju: ZDIJZ-C). ZDIJZ-C je začel veljati 17. 4. 2014 (prvi odstavek 29. člena ZDIJZ-C), peti odstavek 10.a člena ZDIJZ pa se je začel uporabljati 17. 10. 2014 (tretji odstavek 29. člena ZDIJZ-C). Prvi in drugi vlagatelj pa bi lahko na portalu javnih naročil našla podatke o dveh pogodbah (pogodba št. 430-68/2015-1/2, podpisana 5. 7. 2015, in pogodba št. 4300-1/2016-1/2-1, podpisana 15. 6. 2016) in dveh aneksih (aneks št. 1 k pogodbi št. 430-68/2015-1/2, podpisan 11. 9. 2015, in aneks št. 1 k pogodbi št. 4300-1/2016-1/2-1, podpisan 5. 9. 2016), ki so jih sklenili naročnik in izbrani ponudnik. Iz podatkov s portala javnih naročil sicer izhaja, da sta ob primerljivih datumih tudi prvi in drugi vlagatelj z naročnikom sklepala pogodbe in anekse, zato ni jasno, čemu bi služila poziva prvega in drugega vlagatelja le k preveritvi naročnikovega ravnanja v razmerju do izbranega ponudnika, ne pa tudi v razmerju do prvega in drugega vlagatelja. Da bi naročnik za to javno naročilo morebiti sklepal pogodbo po izvedbi postopka naročila male vrednosti (prvi odstavek 47. člena ZJN-3), ker bi nepravilno uporabil določbe o ocenjeni vrednosti (24. člen ZJN-3) ter se zaradi tega izognil uporabi določb ZJN-3, ki mu nalagajo druge obveznosti (druga alinea točke a drugega odstavka 22. člena ZJN-3), med drugim izvedbo drugega postopka oddaje javnega naročila (prvi odstavek 39. člena ZJN-3), pa ne prvi vlagatelj ne drugi vlagatelj nista uveljavljala.
Glede na navedeno se Državna revizijska komisija pridružuje stališču prvega in drugega vlagatelja, da le zaradi dejstva, da je izbrani ponudnik zet članice sveta zavoda in da stanuje na istem naslovu kot ta oseba, ni mogoče že ugotoviti nepravilnosti pri oddaji naročila male vrednosti.
Prvi in drugi vlagatelj sta navedla, da je izbrani ponudnik podal neresnično in zavajajočo izjavo na obrazcu št. 15, saj je mama enega izmed uporabnikov že 14. 5. 2016 naročniku poslala pisno pritožbo zoper ravnanje izbranega ponudnika in njegovo nekvalitetno izvajanje storitev.
Naročnik je v 17. točki 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe, ki je vključena pod naslov D: Tehnična in kadrovska sposobnost gospodarskega subjekta, določil:
»Naročnik bo iz sodelovanja v postopku javnega naročanja izključil gospodarski subjekt, če:
[…]
Gospodarski subjekt mora zagotoviti, da je kvalitetno in strokovno izpolnjeval pogodbene obveznosti iz prejšnjih pogodb sklenjenih v zadnjih treh letih.
Gospodarski subjekt mora zagotoviti, da naročniki zoper njega niso vlagali upravičenih reklamacij glede izvajanja storitev in nespoštovanja drugih določil pogodbe. Če naročnik razpolaga z dokazili o nespoštovanju pogodbenih obveznosti, lahko ponudnika izloči iz predmetnega postopka
Dokazilo pod točko D: izjava gospodarskega subjekta (obrazec štev. 15)«
Naročnik je obrazec št. 15 sestavil tako, da so morali ponudniki podpisati dve trditvi, in sicer »da smo kvalitetno in strokovno izpolnjevali pogodbene obveznosti iz prejšnjih pogodb sklenjenih v zadnjih treh letih« in »da naročniki zoper nas niso vlagali upravičenih reklamacij glede izvajanja prevoza in nespoštovanja drugih določil pogodbe«.
Izbrani ponudnik je v ponudbi predložil podpisan obrazec št. 15, s čimer je sicer izpolnil pogoj iz 17. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe, vendar pa sta prvi in drugi vlagatelj navedla, da mu naročnik ne bi smel priznati izpolnjevanja tega pogoja, saj je izjava na obrazcu št. 15 neresnična in zavajajoča.
Izbrani ponudnik je v vlogi z dne 4. 11. 2016 sicer opozoril, da pritožba z dne 14. 5. 2016 ni lastnoročno podpisana, vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da to za rešitev zadeve ni bistveno. Državna revizijska komisija namreč ugotavlja, da tudi če bi bila pritožba z dne 14. 5. 2016 lastnoročna podpisana, navedbe iz nje ne bi bile zadosten razlog, da naročnik ne prizna izbranemu ponudniku izpolnjevanja pogoja iz 17. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe.
Naročnik je pogoj iz 17. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe določil tako, da se nanaša na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, reklamacije pa so morali vlagati naročniki. Iz pritožbe z dne 14. 5. 2016 je razvidno zgolj stališče, da je imel izbrani ponudnik aroganten odnos do staršev in otrok, na kar je ta mama opozorila tudi na 2. seji sveta staršev 27. 2. 2015, vendar pa iz njenega stališča ne izhaja noben opis dejanskega stanja, ki bi lahko omogočil zaključek, da izpolnjevanja pogodbenih obveznosti izbranega ponudnika ni mogoče podrediti pod pojma »kvalitetno« in »strokovno« ali da bi bilo njeno opozorilo reklamacija, ki bi bila »upravičena«. Poleg tega ne prvi ne drugi vlagatelj ne zatrjujeta, da je to mamo mogoče šteti za naročnika v vsebini iz druge alinee iz 17. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe. Že iz navedb te mame, da »Tudi sama kot starš sem imela negativno izkušnjo s g. […], saj ni želel vozita mojega otroka in me več mesecev zavajal, da ga bo. Kot razlog je navedel, da mu je moj otrok strošek. Zaradi tega smo morali sami voziti celo šolsko leto otroka v Dornavo. To nama je z možem večkrat prestavljal velik napor, saj sva oba zaposlena, predvsem mož, ki dela v Slovenski Bistrici in je vožnja zahtevala veliko časa.«, je razvidno, da se je z izbranim ponudnikom pogajala za sklenitev pogodbe, vendar so bila pogajanja neuspešna, zato je morala otroka prevažati z možem. Ob takem zaključku niti ni bistveno ugotavljati, ali bi dejstvo, da je naročnik pogoj v drugi alinei iz 17. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe zapisal tako, da je uporabil množino in ne ednine, pomenilo, da tudi sicer ne bi zadostovala le ena upravičena reklamacija.
Poleg tega Državna revizijska komisija še ugotavlja, da tudi če bi pogoj iz 17. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe tolmačili v vsebini, ki jo določajo bodisi alinea c šestega odstavka 75. člena ZJN-3 (gl. 7. točko 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe v povezavi s 7. točko obrazca št. 6), bodisi alinea f šestega odstavka 75. člena ZJN-3 (gl. 8. točko 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe v povezavi z 8. točko obrazca št. 6), bodisi alinea g šestega odstavka 75. člena ZJN-3, kršitve ne bi mogla ugotoviti.
Alinea c šestega odstavka 75. člena ZJN-3 med drugim zahteva hujšo kršitev poklicnih pravil. Ne glede na to, ali bi bilo morda treba šteti, da iz vsebine pritožbe z dne 14. 5. 2016 izhaja, da je izbrani ponudnik kršil poklicna pravila, pa iz nje ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da bi bila kršitev poklicnih pravil hujša. Enako stopnjo kršitve poklicnih pravil je naročnik določil tudi v pogoju iz 7. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe. Neobstoj take stopnje kršitve poklicnih pravil so morali ponudniki dokazati s podpisano izjavo št. 7 na obrazcu št. 6. Podpisan obrazec št. 6, ki vključuje tudi izjavo št. 7, pa je izbrani ponudnik predložil v ponudbo.
Alinea f šestega odstavka 75. člena ZJN-3 zahteva precejšnje ali stalne pomanjkljivosti pri izpolnjevanju ključne obveznosti, zaradi česar je naročnik predčasno odstopil od prejšnjega naročila oziroma pogodbe ali uveljavljal odškodnino ali so bile izvedene druge primerljive sankcije. Ne glede na to, ali iz vsebine pritožbe z dne 14. 5. 2016 izhaja obstoj precejšnjih ali stalnih pomanjkljivosti pri izpolnjevanju ključne obveznosti, ne prvi ne drugi vlagatelj nista navedla, da bi naročnik predčasno odstopil od pogodbe z izbranim ponudnikom, da bi od izbranega ponudnika uveljavljal odškodnino ali da bi uporabil katero drugo civilno sankcijo. Celo nasprotno. Prvi in drugi vlagatelj sta namreč izpostavila, da je naročnik sklepal anekse k prejšnjim pogodbam. Enaka ravnanja po naročniku v primeru kršitve pogodbe je naročnik določil tudi v pogoju iz 8. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe. Neobstoj takih naročnikovih ravnanj so morali ponudniki dokazati s podpisano izjavo št. 8 na obrazcu št. 6. Podpisan obrazec št. 6, ki vključuje tudi izjavo št. 8, pa je izbrani ponudnik predložil v ponudbo.
Alinea g šestega odstavka 75. člena ZJN-3 med drugim zahteva, da je izbrani ponudnik kriv dajanja resnih zavajajočih razlag pri dajanju informacij zahtevanih zaradi preverjanja obstoja razlogov za izključitev ali izpolnjevanja pogojev za sodelovanje, ali če ni razkril teh informacij ali če ne more predložiti dokazil, ki se zahtevajo v skladu z 79. členom ZJN-3. Vendar pa ne glede na to, da naročnik ni pozval izbranega ponudnika, da mu da razlago izjav na obrazcu št. 15, iz alinee g šestega odstavka 75. člena ZJN-3 izhaja, da mora biti ravnanje ponudnika resno in ne zadošča že vsakršna neprimerna razlaga.
Državna revizijska komisija še dodaja, da v zvezi s trditvijo prvega in drugega vlagatelja, da je izbrani ponudnik dal na obrazcu št. 15 neresnično izjavo, izbranemu ponudniku sicer tudi ni bila izrečena stranska sankcija izločitve iz postopkov javnega naročanja (šesti odstavek 112. člena ZJN-3), zato naročniku ni mogoče niti očitati, da bi moral izločiti izbranega ponudnika na tej podlagi (gl. tudi 3. točko 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe v povezavi s 3. točko obrazca št. 6).
Prvi in drugi vlagatelj sta nadalje navedla, da izbrani ponudnik ni predložil potrdila o plačanih davkih in prispevkih.
Naročnik je v 2. točki 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe določil, da bo izključil ponudnika v primeru neizpolnjevanja obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti, vendar pa ponudnikom ni določil, da morajo kot dokazilo predložiti potrdilo, temveč je zadoščala že predložitev izjave št. 2 na obrazcu št. 6. Izbrani ponudnik pa je že v ponudbi predložil podpisan obrazec št. 6, ki vključuje tudi izjavo št. 2. Naročnik je sicer v Navodilih gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe določil tudi, da »[p]onudnik lahko ponudbi priloži potrdila Finančne uprave RS za vse gospodarske subjekte v ponudbi, iz katerih bo razvidno, da na dan oddaje ponudbe ne obstajajo razlogi za njihovo izključitev«, vendar tudi to besedilo potrjuje, da so ponudniki imeli le možnost (… lahko …) predložiti potrdilo, ne pa dolžnosti.
Prvi in drugi vlagatelj sta v več delih zahtevka za revizijo navedla kršitve, povezane z vozili (lastnosti, opremljenost in zavarovanje), ki jih je Državna revizijska komisija obravnavala kot zadnje.
Naročnik je v 3. členu Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe določil, da ponudniki morajo za »pravilnost ponudbe« med drugim predložiti »predračun (obrazec štev. 5)« (peta alinea) in »dokumentacijo iz 7. člena navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe po zaporednih številkah« (šesta alinea).
Naročnik je obrazec št. 5 oblikoval tako, da se eden nanaša na skupino 1, drugi pa na skupino 2, kar pomeni, da je za oba sklopa določil svoja obrazca št. 5.
Naročnik je v obrazcu št. 5, ki se nanaša na skupino 1, v uvodu določil, da »vozilo mora ustrezati prevozu invalidnih oseb in električnih vozičkov: vgrajena zložljiva klančina za dostop oseb na invalidskih vozičkih, vgrajene Alu talne letve za pritrjevanje z namenskimi varnostnimi pasovi, vozilo mora biti klimatizirano po celotnem prostoru«, v nadaljevanju je med drugim navedel, da je na prvi relaciji osem uporabnikov, ki so na invalidskih vozičkih, na drugi relaciji je sedem uporabnikov, pri čemer jih je pet na invalidskih vozičkih, na tretji relaciji je en uporabnik, pri čemer je ta na invalidskem vozičku, med »Ostali[mi] pogoji«, ki jih je navedel na koncu obrazca št. 5 za skupino 1, pa je v tretji alinei določil: »Vozila morajo biti tehnično brezhibna in ustrezati vsem predpisom za prevoz oseb s posebnimi potrebami. Vozila morajo imeti pomično stopnico za lažji vstop in izstop težje gibljivih oseb ter vgrajeno zložljivo klančino za dostop oseb na invalidskih vozičkih, vgrajene alu talne letve za pritrjevanje z namenskimi varnostnimi prevozi.«
Naročnik je v obrazcu št. 5, ki se nanaša na skupino 2, v tabeli naštel naslove 19 uporabnikov in 19 postajališč, pri čemer so iz te tabele razvidni podatki le za tri invalidske vozičke, med »Ostali[mi] pogoji«, ki jih je navedel na koncu obrazca št. 5 za skupino 2, pa je v tretji alinei določil: »Vozila morajo biti tehnično brezhibna in ustrezati vsem predpisom za prevoz oseb s posebnimi potrebami. Vozila morajo imeti pomično stopnico za lažji vstop in izstop težje gibljivih oseb ter zložljivo klančino za dostop oseb na električnih invalidskih vozičkih, vgrajene alu talne letve za pritrjevanje z namenskimi varnostnimi prevozi.«
Naročnik je v 13. točki 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe, ki je vključena pod naslov D: Tehnična in kadrovska sposobnost gospodarskega subjekta, določil:
»Naročnik bo iz sodelovanja v postopku javnega naročanja izključil gospodarski subjekt, če:
[…]
13. da vozilo ustreza prevozu invalidnih oseb in električnih vozičkov: zložljiva klančina za dostop oseb na električnih invalidskih vozičkih, vgrajene Alu talne letve za pritrjevanje z namenskimi varnostnimi pasovi za fiksacijo invalidskega vozička.
Da so vsa vozila na dan oddaje ponudb tehnično pregledana in registrirana.
Vsa vozila, ki bodo vključena v prevoze uporabnikov morajo biti tehnično brezhibna, redno servisirana, opremljena z ustrezno tehnično opremo in morajo izpolnjevati vse pogoje, ki jih določa Zakon o pravilih cestnega prometa ter drugi veljavni predpisi s področja vozil in prevoza potnikov v cestnem prometu ter področja občasnih prevozov v cestnem prometu. Vozila morajo biti prilagojena vsakokratnim razmeram na cestišču.
Dokazilo pod točko D: Seznam vozil, ki mora vsebovati podatke o tipu vozil, registrsko številko tega vozila, število sedežev, letnik izdelave. Fotokopija prometnega dovoljenja ter fotokopija potrdila o skladnosti za vozilo homologiranega tipa o predelavi vozila za prevoz invalidnih oseb iz katerih je razvidno, da vozilo ustreza zgoraj navedenem opis. Fotokopijo veljavne licence za opravljanje prevoza potnikov v notranjem prometu, ki mora biti izdana po zadnjih spremebah. Izjavo, da so vsa vozila na dan oddaje ponudb tehnično pregledana in registrirana. (priloga obrazca štev. 11).«
Naročnik je obrazec št. 11 sestavil tako, da so morali ponudniki podpisati dve izjavi. Naročnik je prvo izjavo oblikoval tako, da vsebuje trditvi, »da vozilo ustreza prevozu invalidnih oseb in električnih invalidskih vozičkov: zložljiva klančina za dostop oseb na električnih invalidskih vozičkih, vgrajene Alu talne letve za pritrjevanje z namenskimi varnostnimi pasovi za fiksacijo invalidskega vozička« in »da so vsa vozila na dan oddaje ponudb tehnično pregledana in registrirana«, ponudniki pa so morali tej izjavi predložiti dokazila »Seznam vozil, Fotokopija prometnega dovoljenja, Fotokopija potrdila o skladnosti za vozilo homologiranega tipa o predelavi vozila za prevoz invalidnih oseb« in »Fotokopija veljavne licence za opravljanje prevozov potnikov v notranjem prometu«. Naročnik je drugo izjavo oblikoval tako, da je oblikoval tabelo »Seznam vozil« z razdelki »Tip vozila«, »Registrska številka«, »Število sedežev« in »Letnik izdelave«, za to tabelo pa je določil še izjavo »Izjavljamo, da ponujamo tehnično brezhibno vozilo, redno servisirano in opremljeno z opremo in napravami, v skladu z veljavnimi predpisi.«
Naročnik je v 18. točki 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe, ki je vključena pod naslov D: Tehnična in kadrovska sposobnost gospodarskega subjekta, določil:
»Naročnik bo iz sodelovanja v postopku javnega naročanja izključil gospodarski subjekt, če:
[…]
18. da ima sklenjeno veljavno avtomobilsko zavarovanje za vsa vozila, s katerimi bo izvajal storitev prevozov, ki mora zajemati ustrezno zavarovanje potnikov.
Dokazilo pod točko D: Izjava gospodarskega subjekta. Fotokopija veljavne police avtomobilskega zavarovanja (obrazec štev. 16).«
Naročnik je obrazec št. 16 sestavil tako, da so morali ponudniki podpisati izjavo »Da imamo sklenjeno veljavno avtomobilsko zavarovanje za vsa vozila, s katerimi bomo izvajal storitev prevozov, ki mora zajemati ustrezno zavarovanje potnikov« in kot dokazilo predložiti tudi »fotokopijo veljavne police avtomobilskega zavarovanja«.
Izbrani ponudnik je v ponudbi (oba obrazca št. 5) navedel, da bo potnike prevažal z vozili Citroën Jumper, Renault Master in Renault Trafic, podatke o teh treh vozilih pa je vpisal tudi v tabelo »Seznam vozil« (obrazec št. 11) in zanje predložil posamezna dokazila. Iz navedenih podatkov tako izhaja, da izbrani ponudnik ni izjavil, da bo uporabnike prevažal tudi z vozilom Citroën Berlingo, zato ni relevantno, da naj bi izbrani ponudnik uporabljal vozilo Citroën Berlingo za prevoze uporabnikov po pogodbi št. 4300-1/2016-1/2-1, podpisani 15. 6. 2016, ali pa da vozilo Citroën Berlingo ne bi izpolnjevalo zahtev za vozila, kot jih je naročnik določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila za to naročilo male vrednosti. Navedbe prvega in drugega vlagatelja o vozilu Citroën Berlingo tako ne morejo utemeljiti morebitne naročnikove kršitve pri oddaji tega naročila male vrednosti.
Prvi in drugi vlagatelj sta sicer tudi opozorila, da izbrani ponudnik v obrazcih št. 5 ni navedel »identifikacijskih znakov (registrskih številk)« vozil, da »bi bilo mogoče ugotoviti ali so to ista vozila ali ne, s katerimi se dejansko izvajajo prevozi«, vendar je Državna revizijska komisija lahko enostavno ugotovila, da se podatki o vozilih iz obrazca št. 11 nanašajo na vozila, ki so navedena v obrazcu št. 5. Podatke iz teh dveh obrazcev je namreč treba upoštevati povezano in dejstvo, da izbrani ponudnik ni napisal registrskih številk tudi v obrazec št. 5, temveč le v obrazec št. 11, ne zmanjšuje jasnosti vsebine ponudbe. Izbrani ponudnik je za ta vozila tudi predložil fotokopije polic, s katerimi je dokazoval zavarovanje.
Prvi in drugi vlagatelj sta nadalje navedla, da vozilo Renault Trafic »ni prilagojeno za prevoz invalidov, saj nima nobene ustrezne homologacije«. Čeprav izbrani ponudnik ni za vozilo Renault Trafic predložil kakšnega dokazila o homologaciji predelave vozila, to še ne pomeni, da tega vozila ni mogoče uporabiti za prevoz naročnikovih uporabnikov. Iz Pravilnika o delih in opremi vozil (Uradni list RS, št. 44/2013 s sprem.; v nadaljevanju: Pravilnik) je namreč razvidno, da je podana edina posebna zahteva za vozila, prirejena za prevoz invalida v invalidskem vozičku (gl. drugi odstavek 44. člena Pravilnika), ne pa tudi za vozila za prevoze invalidov, ki niso v invalidskem vozičku. Naročnik pa ne oddaja naročila male vrednosti le za prevoze uporabnikov v invalidskih vozičkih, temveč tudi za prevoze uporabnikov, ki niso v invalidskih vozičkih.
Prvi in vlagatelj sta tudi navedla, da izbrani ponudnik prevaža naročnikove uporabnike z vozilom Renault Master že po pogodbi št. 4300-1/2016-1/2-1, podpisani 15. 6. 2016, v njem pa lahko prepelje naenkrat le enega uporabnika v invalidskem vozičku, zato »je tako že fizično nemogoče, da bi, ob že sprejetih pogodbenih obveznostih iz spredaj citirane pogodbe, prevzel in kvalitetno izvedel prevoz dodatnih 18 (osemnajst) invalidnih oseb na vozičkih, v vsega pol ure, kolikor je razpisni pogoj. Tako gre ugotoviti, da v predmetnem razpisu izbrani ponudnik sploh ni prijavil nobenega avtomobila, saj ne morejo biti avtomobili na dveh mestih naenkrat.«
Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz obrazca št. 5, ki se nanaša na skupino 1, izhaja, da mora prevoznik na prvi relaciji zagotoviti prevoz uporabnikov z naslova Dornava 128 na naslov Dornava 1 zjutraj od 7.30, prihod pa je do 8. ure ter njihov odhod od 14. ure, pri čemer prevozi trajajo do predvidoma 15. ure, na drugi relaciji mora zagotoviti le prevoze z naslova Dornava 128 na domove uporabnikov, in sicer le v popoldanskem času od 13.30, pri čemer prevozi trajajo predvidoma do 16. ure, na tretji relaciji pa prevoz uporabnika od doma do naslova Dornava 128 zjutraj od 6. ure, pri čemer je prihod do 8. ure, njegov odhod od 14. ure, pri čemer prevoz traja predvidoma do 16. ure. Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da iz obrazca št. 5, ki se nanaša na skupino 2, izhaja, da mora prevoznik zagotoviti prevoz uporabnikov zjutraj od 6. ure in njihov prihod na naslovu v Ormožu do 8. ure, odhod pa z naslova v Ormožu do njihovih postajališč od 14. ure, pri čemer prevozi trajajo predvidoma do 15.30.
Iz urnikov prihodov in odhodov, ki jih je določil naročnik v obrazcih št. 5, je razvidno, da se zahteva za polurni prevoz nanaša le na razvoz uporabnikov med naslovoma naročnikovih enot v istem kraju, ne pa tudi na prevoze za druge prihode ali odhode. Poleg tega na relaciji, na kateri je naročnik določil polurni termin, ni podatkov za 18 uporabnikov, še manj pa podatkov za 18 uporabnikov na invalidskih vozičkih.
Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da iz navedb prvega in drugega vlagatelja tudi ne izhaja, da z vozilom Renault Master ne bi bilo mogoče prevažati uporabnikov v invalidskih vozičkih. Prvi in drugi vlagatelj celo zatrjujeta, da je to mogoče, vendar opozarjata na majhno kapaciteto tega vozila. Vendar pa dejstvo, da naj bi to vozilo izbrani ponudnik uporabljal za izvrševanje obveznosti po pogodbi št. 4300-1/2016-1/2-1, podpisani 15. 6. 2016, ne pomeni že, da bi moral naročnik šteti, da izbrani ponudnik ni dokazal izpolnjevanja pogoja 13. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe. Državna revizijska komisija namreč opozarja, da ne prvi ne drugi vlagatelj nista niti zatrjevala, da izbrani ponudnik pri izvrševanju obveznosti po pogodbi št. 4300-1/2016-1/2-1, podpisani 15. 6. 2016, uporablja le vozila, ki bi jih uporabil tudi pri izvedbi tega naročila male vrednosti, in bi jih uporabljal za izvedbo pogodbenih obveznostih po pogodbi št. 4300-1/2016-1/2-1, podpisani 15. 6. 2016, in po oddanem tem naročilu male vrednosti. Prvi vlagatelj je v vlogi z dne 24. 11. 2016 sicer tudi navedel, da »v nasprotju z javnim razpisom je dejstvo, da je Naročnik izbral izvajalca, ki je po končani izbiri na razpisu šele kupil vozilo, ki je ustrezno razpisnim pogojem. Gre torej za izigravanje postopka javnega naročanja, ki kaže na prirejenost ravnanja naročnika in izbranega ponudnika.«, drugi vlagatelj pa je v vlogi z dne 24. 11. 2016 tudi navedel, da »je nerazumno, da je Naročnik upošteval kot relevantne navedbe izbranega ponudnika, da je kupil vozilo, ki je ustrezno po izbiri na razpisu. To pomeni, da je Naročnik izvajalca najprej izbral, nato pa ta šele šel v investicijo nabave vozila, kar pa je popolnoma nedopustno«, vendar prvi in drugega vlagatelja napačno tolmačita naročnikovo sklicevanje na izjasnitev izbranega ponudnika. Naročnik je v sklepu št. 4300-4/2016-3-2 z dne 9. 11. 2016 namreč citiral: »Izbrani ponudnik je tudi nabavil vozilo, s katerim bo izvajal prevoze po pogodbi, štev. 4300-1/2016-1/2-1, z dne 15.06.2016, tako, da bosta vozili Renault Master in Citroen Jumper na razpolago za izvajanje prevozov po tem javnem naročilu.«, iz česar je razvidno, da izbrani ponudnik ni izjavil, da je po obvestilu o tem, da je naročnik izbral njegovo ponudbo, za to naročilo male vrednosti nabavil vozilo, ki ga ni navedel v obrazcih št. 5 in 11, pač pa je to vozilo nabavil za izvrševanje obveznosti po pogodbi št. 4300-1/2016-1/2-1, podpisani 15. 6. 2016, zato mu za izvrševanje tega naročila male vrednosti ostaja na razpolago vozilo Renault Master (ostaja pa mu tudi vozilo Citroën Jumper). To vozilo (oziroma ti vozili) pa je izbrani ponudnik navedel že v ponudbi za to naročilo male vrednosti (obrazca št. 5 in 11), kar logično pomeni, da ju je navedel še preden ga je naročnik obvestil o odločitvi o oddaji tega naročila male vrednosti. Ali bi naročnik ravnal v nasprotju z ZJN-3 s tem, da bi dovolil izbranemu ponudniku, da po pogodbi št. 4300-1/2016-1/2-1, podpisani 15. 6. 2016, prevaža uporabnike z vozilom, ki ga je izbrani ponudnik nabavil na novo, oziroma da bi mu dovolil, da po pogodbi št. 4300-1/2016-1/2-1, podpisani 15. 6. 2016, uporabnikov ne vozi več z vozilom(a) Renault Master (in Citroën Jumper), ni kršitev iz postopka oddaje tega naročila male vrednosti. Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da navedbe prvega in drugega vlagatelja niso utemeljene že iz predstavljenih razlogov, tudi ni ugotavljala, ali bi bile navedbe prvega in drugega vlagatelja sicer sploh lahko utemeljene, če bi bilo treba upoštevati, da naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila in s tem niti v 13. točki 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe ni določil minimalnega števila vozil, ki jih morajo priglasiti ponudniki.
Prvi in drugi vlagatelj sta še navedla, da je izbrani ponudnik za vozilo Citroën Jumper pridobil homologacijo za klančino za invalide za to vozilo šele 3. 10. 2016 in da je izbrani ponudnik zaradi tega »štiri mesece opravljal nezakonite prevoze po pogodbi št. 4300-1/2016-1/2-1, z dne 15.6.2016«. Vendar sta prvi in drugi vlagatelj to navedla, »četudi to ni stvar predmetne revizije«, pri čemer sta opozorila, da »tudi to mora biti predmet preiskave organov pregona, katerim morajo prijavo storitev narediti javni uslužbenci, ko za takšno dejanje izvedo«, iz česar izhaja, da zatrjevane nepravilnosti nista uveljavljala kot kršitve v smislu 5. točke prvega odstavka 15. člena ZPVPJN, temveč kot opozorilo na ravnanje (Državne revizijske komisije) po prvem odstavku 145. člena ZKP. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da se ji do zatrjevane nepravilnosti ni treba opredeliti v tem sklepu in s tem niti ugotavljati, ali bi njune navedbe lahko utemeljile katero kršitev ZJN-3. Državna revizijska komisija namreč opozarja, da tudi če bi navedbe prvega in drugega vlagatelja lahko razumeli kot take, da bi jih bilo treba podrediti pod katerega izmed razlogov za izključitev iz šestega odstavka 76. člena ZJN-3, je očitno, da naročnik izbranega ponudnika ni izključil, ne prvi ne drugi vlagatelj pa v zvezi s to zatrjevano nepravilnostjo sicer niti nista uveljavljala kršitve 7. člena ZJN-3. Ne glede na vse navedeno pa Državna revizijska komisija dodaja, da je izbrani ponudnik v vlogi z dne 4. 11. 2016, str. 3, sicer priznal, da je za vozilo Citroën Jumper pridobil homologacijo za klančino za invalide šele 3. 10. 2016, vendar je zanikal zatrjevano nepravilnost in navedel, da z vozilom Citroën Jumper ni prevažal uporabnikov na invalidskih vozičkih, saj je te prevažal z vozilom Renault Master.
Prvi in drugi vlagatelj sta v zahtevkih za revizijo navedla, da »iz prometnih dovoljenj in homologacijskih kartončkov« izhaja, da nobeno vozilo izbranega ponudnika nima »zložljive stranske stopnice«, »stranske zložljive stopnice« ali »nameščene stranske zložljive stopnice«, v vlogah z dne 24. 11. 2016 pa sta navedla, da bi ta vozila morala imeti »stransko stopnico« oziroma »stopnico za prevoz invalidov«.
Naročnik je v sklepih št. 4300-4/2016-3-1 z dne 9. 11. 2016 in 4300-4/2016-3-2 z dne 9. 11. 2016 navedel, da je izbrani ponudnik navedel, da »vozila Renault Master in Citroen Jumper pa izpolnjujeta pogoje, ki so določeni v razpisni dokumentaciji«, in da je zavrnil navedbo, da »nima niti enega vozila, ki bi izpolnjevalo tehnične zahteve iz razpisa«. Izbrani ponudnik je to res navedel v vlogi z dne 4. 11. 2016, vendar pa je tudi navedel, da »je vozilo Renault Trafic vsekakor primerno za prevoz uporabnikov, ki niso gibalno ovirani, vozili Renault Master in Citroen Jumper pa izpolnjujeta pogoje, ki so v razpisni dokumentaciji. Dokazila za izpolnjevanje pogojev (potrdilo o skladnosti – homologacija in kontrolno poročilo RTI Maribor), so bila priložena prijavi na javni razpis« in »vozili Renault Master in Citroen Jumper izpolnjujeta pogoje, ki so bili zahtevani v razpisni dokumentaciji sicer pod točko D, podtočko 13, kjer se pomična stopnica za lažji vstop ni zahtevala. Izbrani ponudnik je izpolnjevanje pogojev dokazoval z ustreznimi prilogami prijavi na javni razpis (potrdilo o skladnosti – homologacija in kontrolno poročilo RTI Maribor).«
Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da iz 13. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe ne izhaja, da je izpolnjevanje tega pogoja odvisno od tega, ali ima vozilo »stransko zložljivo stopnico«, »stransko zložljivo stopnico«, »nameščeno stransko zložljivo stopnico«, »stransko stopnico« oziroma »stopnico za prevoz invalidov«, kot sta navedla prvi in drugi vlagatelj, ali pa »pomično stopnico«, kot je navedel izbrani ponudnik v vlogi z dne 4. 11. 2016. Iz 13. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe jasno izhaja, da naročnik ni določil nikakršne stopnice in zato tudi ne tega, kakšna naj bi ta bila ter kako in kje bi morala biti nameščena, da bi ponudnik izpolnil ta pogoj. Kar tudi pomeni, da naročnik za t(ak)o stopnico ni določil dokazila. Izbrani ponudnik zato v tem smislu v vlogi z dne 4. 11. 2016 pravilno opozarja na vsebino 13. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe. Naročniku zato ni mogoče že očitati, da bi moral za ponudbo izbranega ponudnika šteti, da ni dopustna. Vendar pa kljub temu ni mogoče spregledati, da je naročnik stopnico zahteval. Naročnik je namreč med ostalimi pogoji v obeh obrazcih št. 5 določil, da »vozila morajo imeti pomično stopnico za lažji vstop in izstop težje gibljivih oseb« (tretja alinea). Prvi in drugi vlagatelj se sicer tudi nista sklicevala na 13. točko 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe, kot je to storil izbrani ponudnik v vlogi z dne 4. 11. 2016, temveč sta se sklicevala na tretjo alineo ostalih pogojev iz obrazca št. 5. Prvi in drugi vlagatelj te zahteve niti nista poimenovala za pogoj za ugotavljanje tehnične sposobnosti, pač pa sto jo štela za tehnično zahtevo, kar bi lahko kazalo na to, da sta jo štela za tehnično specifikacijo. Izbrani ponudnik pa se do tega v vlogi z dne 4. 11. 2016 ni opredelil konkretno in izrecno, saj ni nikjer navedel, da bi priglašena vozila imela kakršnokoli stopnico. Tega pa ni konkretno in izrecno navedel niti naročnik.
Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da sta se prvi in drugi vlagatelj sklicevala na to, da bi ta stopnica morala izhajati »iz prometnih dovoljenj in homologacijskih kartončkov«, s čimer sta smiselno uveljavljala, da je bodisi vozilo bodisi stopnica, ki jo je naročnik določil v tretji alinei ostalih pogojev iz obeh obrazcev št. 5, predmet postopka homologacije in posebne evidence. Vendar pa Državna revizijska komisija opozarja, da naročnik za razliko od npr. »alu talnih letev za pritrjevanje z namenskimi varnostnimi pasovi« ni zahteval, da mora biti stopnica vgrajena v/na/pod vozilo in niti ni zahteval, da mora biti stopnica zložljiva. Naročnik je zahteval le, da mora biti ta stopnica pomična, pri čemer je še navedel, kaj je njen namen (tj. lažje vstopanje in izstopanje težje gibljivih oseb). Ne naročnik ne izbrani ponudnik tudi nista navedla, da bi izbrani ponudnik to zahtevo izpolnil na način, ki je enak ali primerljiv načinu, ki ga je uveljavljal izbrani ponudnik v zadevi št. 018-083/2016.
Vendar pa Državna revizijska komisija ni nadalje ugotavljala, ali bi bilo treba zahtevo iz tretje alinee ostalih pogojev iz obeh obrazcev št. 5 šteti za tehnično specifikacijo, pogoj za izvedbo naročil male vrednosti ali kaj tretjega, niti ni ugotavljala, ali izbrani ponudnik kljub podpisu obrazcev št. 5 za priglašena vozila res nima nikakršnih pomičnih stopnic, niti ni ugotavljala, ali bi moral izbrani ponudnik izpolniti zahtevo za stopnico že v času pred potekom roka za predložitev ponudb ali lahko tudi kasneje (npr. šele ob izvajanju pogodbe), saj je neodvisno od rešitve navedenih vprašanj (zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju) treba zahtevkoma za revizijo ugoditi in razveljaviti odločitev o oddaji naročila male vrednosti za obe skupini. Naročnik pa bo lahko vprašanja v zvezi s stopnico rešil ob ponovnem pregledu in ocenjevanju ponudb.
Prvi in drugi vlagatelj sta še navedla, da izbrani ponudnik nima za nobeno vozilo sklenjenega zavarovanja potnikov.
Državna revizijska komisija pritrjuje izbranemu ponudniku, ki je v vlogi z dne 4. 11. 2016 opozoril, da Zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 131/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZPCP-2) ne ureja zavarovanj, saj obvezna zavarovanja v prometu ureja Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 70/94 s sprem.; v nadaljevanju: ZOZP), vendar pa se tudi izbrani ponudnik ni osredotočil na dejstvo, da sta se prvi in drugi vlagatelj sklicevala na napačen zakon (tj. ZPCP-2), temveč se je opredelil tudi do zahtev po ZOZP. Vendar pa Državna revizijska komisija opozarja, da izbrani ponudnik ni tudi upošteval, kako je naročnik določil pogoj v 18. točki 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe. Naročnik je namreč v pogoju v 18. točki 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe posebej izpostavil še zavarovanje oseb, ki jih je označil s specifičnim terminom, namreč potniki, to zavarovanje pa mora biti ustrezno. Kar kaže, da se naročnik za izpolnitev pogoja iz 18. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe ni zadovoljil le z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti, pač pa je zahteval še eno (drugo) zavarovanje. Tudi Državna revizijska komisija ni upoštevala tega, da sta se prvi in drugi vlagatelj sklicevala na napačen zakon (tj. ZPCP-2), saj je za reševanje zadeve ključno to, da sta zatrjevala dejstvo, da izbrani ponudnik »nima sklenjene police zavarovanja potnikov«. To, ali bi bilo prevažanje potnikov z vozili izbranega ponudnika nezakonito in kaznivo, če ne bi imela tega zavarovanja, ni vprašanje, ki ga je mogoče razreševati v postopku pravnega varstva po ZPVPJN. To vprašanje bi bilo sicer lahko relevantno v postopku pravnega varstva, če bi bilo treba razreševati vprašanje, povezano s kršitvijo npr. alinej c in f šestega odstavka 75. člena ZJN-3, vendar tega v tem primeru še ni treba razreševati, saj do prevozov po tej naročilu male vrednosti še ni prišlo, prvi in drugi vlagatelj pa nista niti zatrjevala, da bi bilo treba tako vprašanje razreševati zaradi dosedanjih prevozov izbranega ponudnika. Prvi in drugi vlagatelj sta sicer navedla, da naj bi izbrani ponudnik dosedanje prevoze opravljal nezakonito, vendar pa se nobena izmed njunih navedb ni nanašala na neobstoj zavarovanja potnikov.
Iz prvega odstavka 1. člena ZOZP izhaja, da sta v cestnem prometu mogoči dve zavarovanji:
- zavarovanje potnikov v javnem prometu proti posledicam nesreče (1. točka prvega odstavka 1. člena ZOZP) in
- zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (zavarovanje avtomobilske odgovornosti) (2. točka prvega odstavka 1. člena ZOZP).
Državna revizijska komisija je vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika, pri čemer je ugotovila, da je izbrani ponudnik k podpisanemu obrazcu št. 16 predložil dokazila, s katerimi je za vsa tri priglašena vozila dokazoval zavarovanje avtomobilske odgovornosti (2. točka prvega odstavka 1. člena ZOZP), ne pa tudi zavarovanja potnikov v javnem prometu proti posledicam nesreče (1. točka prvega odstavka 1. člena ZOZP). Ne izbrani ponudnik v vlogi z dne 4. 11. 2016 ne naročnik v sklepih št. 4300-4/2016-3-1 z dne 9. 11. 2016 in 4300-4/2016-3-2 z dne 9. 11. 2016 sicer nista navedla, da ima izbrani ponudnik za katerega izmed treh priglašenih vozil sklenjeno tudi zavarovanje iz 1. točke prvega odstavka 1. člena ZOZP.
Iz navedenega izhaja, da naročnik ni ugotovil, da izbrani ponudnik ni izpolnil pogoja iz 18. točke 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe v obsegu, kot ga je določil naročnik. To pa pomeni, da je naročnik izbral ponudbo izbranega ponudnika, ne da bi v celoti upošteval pogoja, ki ga je določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Naročnik zato ob sprejemu odločitve o oddaji naročila ni mogel šteti, da je ponudba izbranega ponudnika dopustna (29. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3).
Izbrani ponudnik je v vlogi z dne 4. 11. 2016 sicer navedel, da mu zavarovanja iz 1. točke prvega odstavka 1. člena ZOZP ni bilo treba dokazovati, saj prevoz naročnikovih uporabnikov ne predstavlja javnega prevoza. Vendar neodvisno od tega, ali bi to držalo, naročnik pri izbiri ponudbe ni upravičen spregledati, kaj je določil v 18. točki 7. člena Navodil gospodarskim subjektom za izdelavo ponudbe, saj bi s tolmačenjem pogoja izven njegovih meja po izteku roka za prejem ponudb spreminjal dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, kar mu sicer onemogoča prva poved iz drugega odstavka 67. člena ZJN-3, v nasprotju pa bilo tudi z načeloma enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) in transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3). Naročnik bi namreč izbiral ponudbo pod drugačnimi pogoji, kot je z njimi seznanil ponudnike pred potekom roka za predložitev ponudb.
K navedbam izbranega ponudnika iz vloge z dne 4. 11. 2016 pa Državna revizijska komisija še dodaja, da je sicer lahko vprašljivo tolmačenje izbranega ponudnika, da mu ni treba imeti takega zavarovanja.
V prvem odstavku 9. člena ZOZP je določeno, da morajo lastniki prometnih sredstev, ki se uporabljajo za prevoz potnikov v javnem prometu, skleniti pogodbo o zavarovanju potnikov v javnem prometu proti posledicam nesreče. Pogodbo iz prvega odstavka 9. člena ZOZP morajo skleniti tudi lastniki drugih prometnih sredstev, ne glede na vrsto pogona, s katerimi se opravlja javni prevoz proti plačilu (6. točka drugega odstavka 9. člena ZOZP).
Za potnika v javnem prometu se šteje oseba, ki potuje v katerem od prometnih sredstev iz 9. člena ZOZP, ne glede na to, ali ima za potovanje veljavno vozovnico ali ne, kakor tudi oseba, ki ima pravico do brezplačne vožnje, razen oseb, ki so zaposlene na prometnem sredstvu (prvi odstavek 10. člena ZOZP). Za potnika se šteje tudi oseba, ki vstopa v prometno sredstvo ali med potovanjem ali po njem izstopa iz njega, kakor tudi oseba, ki je pred vstopom ali po izstopu poškodovana zaradi obratovanja prometnega sredstva (drugi odstavek 10. člena ZOZP).
ZOZP ne določa ničesar v zvezi z vozovnicami, vendar pa vprašanje vozovnice ureja (med drugim) 5. člen Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 126/2003 s sprem., v nadaljevanju: ZPPCP-1), ki v drugi povedi prvega odstavka določa, da prevozniku ni potrebno izdati vozovnice, če je prevozna pogodba sklenjena z naročnikom prevoza. »Prevoznik« je skladno z 11. alineo 3. člena ZPPCP-1 oseba, ki na podlagi pogodbe prevaža potnike, prtljago ali tovor, »potnik« je skladno z deveto alineo 3. člena ZPPCP-1 fizična oseba, ki je upravičena do pogodbeno določenega prevoza, »naročnik« pa je skladno s peto alineo 3. člena ZPPCP-1 oseba, ki sklene v svojem imenu, zase ali za drugega s prevoznikom prevozno pogodbo. Iz dejanskega stanja v zadevi je razvidno, da bi naročnik s sklenitvijo pogodbe z izbranim ponudnikom svojim uporabnikom želel zagotoviti prevoz.
Prevoz, ki bi ga želel naročnik zagotoviti svojim uporabnikom s sklenitvijo pogodbe z izbranim ponudnikom, bi bilo mogoče opredeliti skladno s 54. členom Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 131/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZPCP-2). »Posebni linijski prevoz« namreč predstavlja prevoz določene kategorije potnikov, ki se zaradi časovne in prostorske posebnosti prevoza izvaja ločeno od sistema javnega potniškega prevoza potnikov (prva poved iz prvega odstavka 54. člena ZPCP-2). S posebnim linijskim prevozom potnikov se opravlja med drugim prevoz oseb s posebnimi potrebami do zavodov in nazaj (druga poved iz prvega odstavka 54. člena ZPCP-2). Posebni linijski prevoz je urejen v 54. členu ZPCP-2. Ta člen je vključen v del zakona s številko 1.1.2, ta številka pa je vključena v V. poglavje z naslovom »Prevoz potnikov« (členi 44–82). Prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu se opravlja kot javni linijski prevoz, posebni linijski prevoz, stalni izvenlinijski prevoz, prevoz na klic, občasni prevoz, avtotaksi prevoz in kot posebna oblika prevoza (44. člen ZPCP-2). V. poglavje ZPCP-2 je razdeljeno na posamezna podpoglavja, med drugim podpoglavje 1.1, ki nosi naslov »Javni prevoz potnikov«. Kar bi kazalo, da je prevoz, ki se izvaja kot posebni linijski prevoz (54. člen ZPCP-2), javni prevoz potnikov. Izbrani ponudnik se je v vlogi z dne 4. 11. 2016 sicer skliceval na definicijo »javni prevoz« iz 16. točke prvega odstavka 3. člena ZPCP-2, ki določa, da je »javni prevoz« prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom ali uporabnicam (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) prevoznih storitev in se izvaja v komercialne namene. Izbrani ponudnik bi s sklenitvijo pogodbe naročnikom prevažal naročnikove uporabnike v komercialne namene, saj bi ga opravljal za plačilo v okviru svoje pridobitne dejavnosti, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da je izpolnjen drugi del pogoja iz definicije iz 16. točke prvega odstavka 3. člena ZPCP-2. Tega dela definicije iz 16. točke prvega odstavka 3. člena ZPCP-2 izbrani ponudnik sicer niti ni izpostavil in je niti ni problematiziral. Je pa izbrani ponudnik v vlogi z dne 4. 11. 2016 opozoril na prvi del definicije iz 16. točke prvega odstavka 3. člena ZPCP-2, vendar jo je citiral pomanjkljivo. Prvi del definicije namreč ne določa, da je tak prevoz tisti prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom, temveč je to tak prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom prevoznih storitev. Uporabniki storitev prevoza bi bili v tem primeru naročnikovi uporabniki, pri čemer je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določil pogoje izvajanja storitev prevoza uporabnikov, ki bi jih moral izbrani ponudnik upoštevati pri izvrševanju pogodbe. Ob izhodišču, da bi izbrani ponudnik izvajal posebni linijski prevoz, bi bil izpolnjen tudi pogoj v prvem delu definicije iz 16. točke prvega odstavka 3. člena ZPCP-2.
Skladno z 2. točko prvega odstavka 1.a člena ZOZP je »prometno sredstvo« vozilo, zrakoplov ali druga letalna naprava ter čoln. »Vozila« so skladno s 3. točko prvega odstavka 1.a člena ZOZP motorna in priklopna vozila, kakor jih opredeljuje zakon, ki ureja varnost cestnega prometa, za katera je predpisano prometno dovoljenje. Zakon, ki ureja varnost cestnega prometa, je bil Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/2004 s sprem.), ki pa področja v zvezi z vozili v cestnem prometu več ne ureja, saj se od 1. 7. 2011 v zvezi s tem področjem uporabljajo določbe Zakona o motornih vozilih (Uradni list RS, št. 106/2010 s sprem.; v nadaljevanju: ZMV) (prvi in drugi odstavek 87. člena ZMV in 88. člen ZMV). »Motorno vozilo« je skladno s 17. točko prvega odstavka 3. člena ZMV vozilo, namenjeno vožnji po cesti z močjo lastnega motorja, razen tirnih vozil in koles s pomožnim motorjem. Skladno s 35. točko prvega odstavka 3. člena ZMV je »vozilo« vsako prevozno sredstvo, namenjeno vožnji po cesti, razen posebnih prevoznih sredstev. Za udeležbo v cestnem prometu morajo motorna vozila imeti (med drugim) veljavno prometno dovoljenje (3. točka prvega odstavka 26. člena ZMV). V obravnavani zadevi ni sporno, da so kombiji, s katerimi bi izbrani ponudnik izvajal prevoze, (motorna) vozila, za katere mora biti izdano prometno dovoljenje. Iz zadeve je tudi razvidno, da bo prevoz uporabnikov potekal po javnih cestah, uporabniki pa bodo udeleženi v javnem prometu. Izhajajoč iz teh izhodišč je mogoče sklepati, da bi bilo mogoče med »druga prometna sredstva« iz 6. točke drugega odstavka 9. člena ZOZP uvrstiti tudi kombije, s katerimi bi izbrani ponudnik izvajal prevoze.
Nadalje je mogoče ugotoviti, da bi izbrani ponudnik opravljal te prevoze za plačilo, s čimer je mogoče sklepati, da bi bil izpolnjen tudi pogoj »proti plačilu« iz 6. točke drugega odstavka 9. člena ZOZP.
Ob izhodišču, da bi izbrani ponudnik s sklenitvijo pogodbe opravljal posebni linijski prevoz iz 54. člena ZPCP-2, bi bilo mogoče sklepati, da bi bil izpolnjen tudi pogoj opravljanja javnega prevoza iz 6. točke drugega odstavka 9. člena ZOZP.
Navedeno pa bi omogočilo sklepanje, da bi bili izpolnjeni vsi elementi za uporabo 6. točke drugega odstavka 9. člena ZOZP tudi v primeru izvrševanja pogodbe, za katero naročnik izbira najugodnejšo ponudbo v postopku oddaje tega naročila male vrednosti.
Državna revizijska komisija tako povzema, da je naročnik izbral ponudbo izbranega ponudnika, ne da bi ta ustrezala zahtevam naročnika, določenim v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, s čimer je izbral ponudbo, ki ni dopustna (29. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3). Državna revizijska komisija je zato zahtevkoma za revizijo prvega in drugega vlagatelja skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila in razveljavila odločitev o oddaji naročila male vrednosti za skupino 1, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 1« št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016, in za skupino 2, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila – skupina 2« št. 4300-4/2016-1/3 z dne 17. 10. 2016.
Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.
Z razveljavitvijo odločitve o oddaji naročila male vrednosti za obe skupini naročnik lahko znova pregleda in oceni tudi ponudbo izbranega ponudnika. Če se naročnik odloči, da bo nadaljeval postopek javnega naročanja z vnovičnim sprejemom odločitve o oddaji javnega naročila, mora ravnati skladno z ZJN-3 in izbrati ponudbo, ki je dopustna (29. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3), pri tem pa upoštevati temeljna načela (prvi odstavek 3. člena ZJN-3), med drugim načelo iz 7. člena ZJN-3 (načelo enakopravne obravnave ponudnikov). Naročnik naj bo pri tem tudi pozoren na to, kar je določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, da ne bi s tolmačenjem ravnal v nasprotju s prvo povedjo iz drugega odstavka 67. člena ZJN-3. Če pa bi naročnik ugotovil, da mu obstoječa dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila ne omogoča izbire dopustne ponudbe, je treba opozoriti, da bi naročnik smel drugače določiti vsebino katerega izmed pogojev ali katere izmed zahtev le pred potekom roka za predložitev ponudb, zato bo moral zakonito zaključiti ta postopek oddaje javnega naročila in začeti nov postopek oddaje javnega naročila.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.
Prvi vlagatelj je uspel z zahtevkom za revizijo, zato mu Državna revizijska komisija upoštevajoč prvi, drugi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT), ob upoštevanju okoliščin primera, kot potrebne priznava stroške takse v višini 500 eurov, stroške za sestavo zahtevka za revizijo (tarifna številka 40 OT) v višini 275,40 eurov (600 točk), povečani za 22 % DDV, kar znese 335,99 eurov, in izdatke (11. člen OT) v višini 5,51 eurov (12 točk), povečani za 22 % DDV, kar znese 6,72 eurov.
Naročnik je dolžan prvemu vlagatelju povrniti stroške v višini 842,71 eurov v 15 dneh po vročitvi tega sklepa.
Državna revizijska komisija prvemu vlagatelju ni priznala stroškov po postavki konferenca s stranko (46/1 OT), saj je upoštevala, da predstavlja storitev, ki je zajeta v storitve iz tarifne številke 40/1 OT (zahtevek za revizijo), stroške za fotokopije pa je upoštevala že pri odločanju o izdatkih. Prvi vlagatelj je povrnitev stroškov priglasil tudi v vlogi z dne 24. 11. 2016, ki pa so prepis stroškovnika iz zahtevka za revizijo. O teh stroških je Državna revizijska komisija že odločila, vendar če bi bilo treba šteti, da je prvi vlagatelj kljub sklicevanju na iste tarifne številke in ista poimenovanja priglasil nadaljnje stroške, jih Državna revizijska komisija prvemu vlagatelju ni priznala, saj je bilo vse, kar je bistveno za rešitev zadeve, razvidno že iz zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija je zato kot neutemeljeno zavrnila višjo stroškovno zahtevo od priznanih 842,71 eurov.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.
Drugi vlagatelj je uspel z zahtevkom za revizijo, zato mu Državna revizijska komisija upoštevajoč prvi, drugi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN ter skladno z OT, ob upoštevanju okoliščin primera, kot potrebne priznava stroške takse v višini 500 eurov, stroške za sestavo zahtevka za revizijo (tarifna številka 40 OT) v višini 275,40 eurov (600 točk), povečani za 22 % DDV, kar znese 335,99 eurov, in izdatke (11. člen OT) v višini 5,51 eurov (12 točk), povečani za 22 % DDV, kar znese 6,72 eurov.
Naročnik je dolžan drugemu vlagatelju povrniti stroške v višini 842,71 eurov v 15 dneh po vročitvi tega sklepa.
Državna revizijska komisija drugemu vlagatelju ni priznala stroškov po postavki konferenca s stranko (46/1 OT), saj je upoštevala, da predstavlja storitev, ki je zajeta v storitve iz tarifne številke 40/1 OT (zahtevek za revizijo), stroške za fotokopije pa je upoštevala že pri odločanju o izdatkih. Drugi vlagatelj je povrnitev stroškov priglasil tudi v vlogi z dne 24. 11. 2016, ki pa so prepis stroškovnika iz zahtevka za revizijo. O teh stroških je Državna revizijska komisija že odločila, vendar če bi bilo treba šteti, da je drugi vlagatelj kljub sklicevanju na iste tarifne številke in ista poimenovanja priglasil nadaljnje stroške, jih Državna revizijska komisija drugemu vlagatelju ni priznala, saj je bilo vse, kar je bistveno za rešitev zadeve, razvidno že iz zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija je zato kot neutemeljeno zavrnila višjo stroškovno zahtevo od priznanih 842,71 eurov.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.
Državna revizijska komisija izbranemu ponudniku ne priznava stroškov, ki jih je priglasil v vlogi z dne 4. 11. 2016, saj sta prvi in drugi vlagatelj uspela z zahtevkoma za revizijo, zato navedbe izbranega ponudnika naročniku niso pripomogle k uspehu. Državna revizijska komisija je tako štela, da priglašeni stroški izbranega ponudnika niso potrebni (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa utemeljena.
V Ljubljani, 6. 1. 2017
Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije
Vročiti:
- Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava, Dornava 128, 2252 Dornava,
- odvetnik Vladimir Slak, Slovenska ulica 37, 2000 Maribor,
- odvetnik Jure Šega, Slovenska ulica 37, 2000 Maribor,
- odvetnik Janez Lovrec, Vodnikova ulica 2, 2250 Ptuj,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.
Vložiti:
- v spis zadeve, tu.