018-247/2016 Občina Črna na Koroškem

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh in mag. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda v porečju reke Meže v občini Črna na Koroškem (čistilna naprava Črna, kanalizacija Črna)«, v sklopih 2, 4, in 5, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika Gorenjska gradbena družba, d.d., Jezerska cesta 20, Kranj, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova 12, Ljubljana (v nadaljevanju: prvi vlagatelj), in v sklopu 3, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika ESOT-INVEST, d.o.o., Kersnikova 21, Celje, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova 12, Ljubljana (v nadaljevanju: drugi vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Občina Črna na Koroškem, Center 101, Črna na Koroškem (v nadaljevanju: naročnik), dne 9.1.2017

odločila:

1. Obravnavanje zahtevkov za revizijo prvega vlagatelja in drugega vlagatelja se združi v en revizijski postopek.

2. Zahtevku za revizijo prvega vlagatelja se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o zavrnitvi vseh ponudb v sklopih 2, 4 in 5, kot izhaja iz dokumenta »Sklep o zavrnitvi vseh ponudb za sklope: 2, 3, 4 in 5«, št. 430-0002/2016, z dne 16.11.2016.

3. Zahtevku za revizijo drugega vlagatelja se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o zavrnitvi vseh ponudb v sklopu 3, kot izhaja iz dokumenta »Sklep o zavrnitvi vseh ponudb za sklope: 2, 3, 4 in 5«, št. 430-0002/2016, z dne 16.11.2016

4. Naročnik je dolžan prvemu vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 2.679,94 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva prvega vlagatelja se zavrne.

5. Naročnik je dolžan drugemu vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 2.702,34 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva drugega vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga je naročnik razdelil na sedem sklopov (glej točko II.1.8) in Prilogo B obvestila o naročilu ter točko 1.5. »Predmet javnega naročila« razpisne dokumentacije), je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 24.2.2016, pod št. objave JN1275/2016. Z dokumentom »Obvestilo o izbiri najugodnejšega ponudnika« z dne 25.7.2016 (v nadaljevanju: prvotna odločitev o oddaji naročila) je naročnik ponudnike obvestil o odločitvi o oddaji predmetnega naročila. Prvi vlagatelj je z vlogo z dne 2.8.2016 vložil zahtevek za revizijo zoper naročnikovo odločitev o oddaji naročila v sklopih 2, 4 in 5, drugi vlagatelj pa je z vlogo z dne 9.8.2016 vložil zahtevek za revizijo zoper naročnikovo odločitev o oddaji naročila v sklopu 3. Državna revizijska komisija je s sklepom, št. 018-169/2016-10, z dne 21.10.2016, zahtevkoma za revizijo ugodila in naročnikovo odločitev o oddaji naročila v sklopih 2, 3, 4 in 5 razveljavila.

Z dokumentom »Sklep o zavrnitvi vseh ponudb za sklope: 2, 3, 4 in 5«, št. 430-0002/2016, z dne 16.11.2016 (v nadaljevanju: odločitev o zavrnitvi vseh ponudb) je naročnik zavrnil vse prejete ponudbe v sklopih 2, 3, 4 in 5. V obrazložitvi izpostavljenega dokumenta naročnik navaja, da je Državna revizijska komisija s sklepom, št. 018-169/2016-10, zaradi »v razpisni dokumentaciji nejasno postavljenih meril, ki po stališču Državne revizijske komisije ne omogočajo primerjave ponudb« razveljavila odločitev o oddaji naročila v sklopih 2, 3, 4 in 5, ter citira del izpostavljene odločitve Državne revizijske komisije. Naročnik še navaja, da je bila »ista napaka« storjena tudi v sklopu 3, zato meni, da obstoječa razpisna dokumentacija brez odprave napake ne omogoča transparentne primerjave ponudb v navedenih sklopih.

Prvi vlagatelj je z vlogo z dne 25.11.2016 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve o zavrnitvi vseh ponudb v sklopih 2, 4 in 5 ter povrnitev stroškov pravnega varstva. V zahtevku za revizijo uvodoma opozarja, da je naročnik v izpodbijani odločitvi podal napačen pravni pouk glede roka za vložitev pravnega sredstva, v nadaljevanju pa obširno pojasnjuje dosedanji potek postopka oddaje javnega naročila ter vsebino odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-169/2016-10. Prvi vlagatelj zatrjuje, da je v izpodbijani odločitvi navedeni razlog za zaključek postopka navidezen, nedoločen ter splošen. V razpisni dokumentaciji ni napačno postavljenih meril, prav tako Državna revizijska komisija predhodne odločitve o oddaji naročila ni razveljavila zaradi nejasno postavljenih meril. Do naročnikove napake, v posledici katere je Državna revizijska komisija razveljavila predhodno odločitev o oddaji naročila, je prišlo v fazi vrednotenja in preverjanja ponudb in ne gre za napako razpisne dokumentacije. Državna revizijska komisija je sicer opozorila, da ponudbe niso medsebojno primerljive, vendar je to storila glede na naročnikovo interpretacijo razpisne dokumentacije. Naročnik bi lahko oz. bi moral ponudnike, ki so ponudbene cene za »izgradnjo« in ponudbene cene za »projektiranje« predstavili ločeno, pozvati na podajo soglasja k odpravi računske napake, s tem pa bi naročnik dosegel primerljivost ponudb.

Drugi vlagatelj je z vlogo z dne 25.11.2016 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve o zavrnitvi vseh ponudb v sklopu 3 ter povrnitev stroškov pravnega varstva. V zahtevku za revizijo navaja, da je naročnik v izpodbijani odločitvi podal napačen pravni pouk glede roka za vložitev pravnega sredstva in da je predhodni zahtevek za revizijo v sklopu 3 vložil zoper naročnikovo presojo o popolnosti ponudbe (takratnega) izbranega ponudnika v sklopu 3. Drugi vlagatelj zatrjuje, da je v izpodbijani odločitvi navedeni razlog za zaključek postopka navidezen. Naročnik je navedel, da je razpisna dokumentacija v sklopih 2, 4 in 5 nejasna, vendar drugi vlagatelj ne ve zakaj in ga tudi ne zanima, saj v teh sklopih ni oddal ponudbe. Nerazumljiva je naročnikova argumentacija, da je bila »ista naročnikova napaka« storjena tudi v sklopu 3, saj naročnik ne pojasni niti napake niti zakaj te napake ni mogoče odpraviti. Naročnik ni pojasnil, zakaj naj bi bila razpisna dokumentacija v sklopu 3 nejasna in zakaj ponudbe v tem sklopu niso primerljive, navedeno pa tudi ne izhaja iz odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-169/2016-10. Drugi vlagatelj še navaja, da izpodbijana odločitev ne ustreza standardu obrazloženosti.

Naročnik je dne 8.12.2016 zavrnil zahtevek za revizijo prvega vlagatelja in zahtevo prvega vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva. Kot obrazložitev navedene odločitve je naročnik navedel »Na podlagi naročnikovega mnenja o nejasnosti razpisne dokumentacije, da obstoječa razpisna dokumentacija brez odprave napak ne omogoča transparentne in enakovredne primerjave ponudb ter napotilom Državne revizijske komisije, sklepa št. 018-169/2016-10 z dne 21.10.2016, sprejel sklep, da ne izbere nobene ponudbe in jih v skladu s tretjim odstavkom 80. člena ZJN-2 je v citiranih sklopih predmetnega javnega naročila zavrnil vse ponudbe. Naročnik bo izvedel nov postopke javnega naročila v skladu z zakonom, zakonskimi in obligativnimi razmerji«.

Naročnik je dne 8.12.2016 zavrnil zahtevek za revizijo drugega vlagatelja in zahtevo drugega vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva. Kot obrazložitev navedene odločitve je naročnik navedel »Na podlagi naročnikovega mnenja o nejasnosti razpisne dokumentacije in s tem tudi zahtevanih tehničnih katalogov, da obstoječa razpisna dokumentacija brez odprave napak ne omogoča transparentne in enakovredne primerjave ponudb ter napotilom Državne revizijske komisije, sklepa št. 018-169/2016-10, z dne 21.10.2016, da sprejme eno izmed odločitev, ki jo predvideva ZJN-2, sprejel sklep, da ne izbere nobene ponudbe in jih v skladu s tretjim odstavkom 80. člena ZJN-2 je v citiranih sklopih predmetnega javnega naročila zavrnil vse ponudbe. Naročnik bo izvedel nov postopke javnega naročila v skladu z zakonom, zakonskimi in obligativnimi razmerji«.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 9.12.2016 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Prvi vlagatelj v vlogi z dne 14.12.2016, s katero se je opredelil do navedb naročnika, vztraja pri revizijskih navedbah.

Drugi vlagatelj v vlogi z dne 14.12.2016, s katero se je opredelil do navedb naročnika, vztraja pri revizijskih navedbah.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja prvega in drugega vlagatelja ter naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Skladno s prvim odstavkom 300. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN uporabljajo v revizijskem postopku glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja, se lahko v primeru, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da sta prvi in drugi vlagatelj vložila zahtevek za revizijo v istem postopku oddaje javnega naročila, zato je, zaradi pospešitve obravnavanja, obravnavanje zahtevkov za revizijo združila v en revizijski postopek in sprejela skupno odločitev.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Uvodoma gre v zvezi z navedbami prvega in drugega vlagatelja, da je naročnik v izpodbijani odločitvi podal napačen pravni pouk, ugotoviti, da je naročnik v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb zapisal, da je rok za vložitev zahtevka za revizijo »pet (5) delovnih dni od prejema te odločitve«. Naročnik predmetno javno naročilo oddaja po odprtem postopku (glej točko IV.1.1) obvestila o naročilu), zato je za določitev roka za vložitev zahtevka za revizijo relevanten peti odstavek 25. člena ZPVPJN, ki določa, da je po odločitvi o oddaji javnega naročila rok za vložitev zahtevka za revizijo osem delovnih dni od prejema te odločitve. Glede na navedeno gre pritrditi navedbam prvega in drugega vlagatelja, da je naročnik v izpodbijani odločitvi o zavrnitvi vsej ponudb podal napačen pravni pouk – v njem je namreč navedel z določili ZPVPJN neskladen rok za vložitev revizijskega zahtevka. Vendar po presoji Državne revizijske komisije niti prvi vlagatelj niti drugi vlagatelj zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijani odločitvi nista bila prikrajšana v uveljavljanju učinkovitega pravnega varstva, prav tako niti prvemu vlagatelju niti drugemu vlagatelju zaradi napačnega pravnega pouka niso nastale škodljive posledice. Oba vlagatelja sta namreč zahtevka za revizijo vložila pravočasno, naročnik (kot tudi Državna revizijska komisija) je njuna zahtevka za revizijo vsebinsko obravnaval, poleg tega niti prvi vlagatelj niti drugi vlagatelj ne zatrjujeta, da bi v zahtevku za revizijo navedla še katere druge (domnevne) kršitve naročnika v postopku oddaje javnega naročila, če bi imela na razpolago zakonsko določen rok za vložitev zahtevka za revizijo. Zgolj dejstvo, da je naročnik navedel napačen pravni pouk, pa po presoji Državne revizijske komisije še ne more pripeljati do zaključka, ki ga ponujata prvi in drugi vlagatelj, in sicer da je naročnik navedel napačen pravni pouk z namenom, da bi »vlagatelja onemogočil v pravici do pravnega varstva«.

V obravnavanem primeru je med vlagateljema in naročnikom sporna zakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb.

Skladno s tretjim odstavkom 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) lahko naročnik v vseh fazah postopka po poteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o tem, o razlogih, zaradi katerih ni izbral nobene ponudbe, in o svoji odločitvi, ali bo začel nov postopek, takoj pisno obvestiti ponudnike ali kandidate, ki so predložili ponudbo, in vlado oziroma svoj nadzorni organ. V odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb mora naročnik ponudnike opozoriti tudi na možnost uveljavljanja pravnega varstva ter navesti podatke iz prvega odstavka 79. člena tega zakona.

Navedena določba torej dopušča možnost, da naročnik postopek oddaje javnega naročila zaključi brez izbire najugodnejše ponudbe, pri čemer ne določa nobenih razlogov (vsebinskih pogojev), ki sprejem takšne odločitve opravičujejo. Pri tem gre dodati, da je Državna revizijska komisija je že v več odločitvah, v katerih je obravnavala zakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, opozorila na prakso Sodišča Evropske unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih, ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (na primer v zadevah C-27/98, točki 23 in 25 in C-244/02, točka 29). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02, točka 36).

Predpisi torej ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost oziroma dopustnost naročnikovih razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez njegove oddaje, le-teh pa tudi ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Povedano drugače: presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku ne more obsegati preverjanja ne/utemeljenosti posameznih razlogov za sprejem takšne odločitve, temveč (v obsegu revizijskih navedb) zgolj preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s tretjim odstavkom 80. člena ZJN-2 in temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti, ali je morebiti ravnal diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno. Pri tem gre dodati, da je v skladu s stališčem Državne revizijske komisije (gl. npr. odločitev v zadevi, št. 018-109/2015 in 018-102/2016-3) o kršitvi načela enake obravnave ponudnikov v zvezi z odločitvijo naročnika o zavrnitvi vseh ponudb moč govoriti predvsem v primeru, kadar je razlog za zaključek postopka naveden zgolj formalno oziroma navidezno, dejansko pa je uporabljen z namenom, da se enega ali več ponudnikov postavi bodisi v neupravičeno boljši bodisi slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki.

Citirana določba tretjega odstavka 80. člena ZJN-2 od naročnika zahteva nekatera (formalna) ravnanja, ki se nanašajo na obveščanje sodelujočih ponudnikov ali kandidatov. Če torej naročnik zavrne vse ponudbe, ZJN-2 določa, da mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Izpostavljena določba, ki (med drugim) odraža načelo transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2), v skladu s katerim mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, je ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitega pravnega varstva (9. in 10. člen ZPVPJN). (Šele) izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o (ne)oddaji javnega naročila, zagotovi ponudnikom možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj jim omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi omenjene odločitve po lastni presoji odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Da pa bi mogli ponudniki sprejeti odločitev o (ne)uveljavljanju pravnega varstva, morajo biti v zadostni meri seznanjeni s konkretnimi ter jasnimi (in ne le z abstraktnimi ter pavšalnimi) razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve.

Četudi zakon ne določa kriterijev za ugotavljanje zadostnosti oziroma ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o (ne)oddaji javnega naročila, pa je slednje skozi svojo prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (prim. odločitve v zadevah, št. 018-139/2012, 018-237/2013, 018-234/2015, 018-096/2016 itd.) mora odločitev naročnika vsebovati jasne ter nedvoumne razloge do te mere, da se lahko ponudniki seznanijo z utemeljitvijo odločitve, preverijo njeno pravilnost oziroma zakonitost ter po potrebi zaščitijo svoje pravice. Čeravno ni nujno, da bi bila obrazložitev odločitve vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, na podlagi katerih je naročnik sprejel odločitev o (ne)oddaji naročila, pa mora obsegati jasno ter konkretno navedbo odločilnih dejstev, ki so podlaga na naročnikovo odločitev.

V obravnavani zadevi iz izpodbijane odločitev o zavrnitvi vseh ponudb izhaja naročnikova ocena, da razpisna dokumentacija v sklopih 2, 3, 4 in 5 vsebuje »napako«, ki onemogoča primerjavo ponudb in posledično oddajo javnega naročila, in da se ta »napaka« nanaša na merila za izbiro ponudbe, ki jih je naročnik določil v razpisni dokumentaciji. Iz naročnikovih navedb nadalje izhaja, da je v razpisni dokumentaciji določil nezakonita merila za izbiro ponudbe oziroma da je v razpisni dokumentaciji določil nejasna merila za izbiro ponudbe.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik v obravnavanem primeru kot merilo za izbiro ponudbe določil najnižjo ponudbeno ceno (glej točka IV.2.1) obvestila o naročilu in točka 10 »Način ocenjevanja ponudb in izbor« razpisne dokumentacije). Tako določeno merilo, ob upoštevanju druge alineje prvega odstavka 48. člena ZJN-2, ki določa, da lahko naročnik odda naročilo na podlagi najnižje cene, samo po sebi ni nezakonito in tudi ne nejasno. Pritrditi gre navedbam prvega in drugega vlagatelja, da je naročnik razlog za sprejem izpodbijane odločitve navedel nedoločno in splošno. Naročnik je namreč v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb zgolj pavšalno navedel, da je vnaprej določeno merilo za izbiro ponudbe nezakonito oz. nejasno, pri tem pa v izpodbijani odločitvi (niti v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo prvega vlagatelja oz. drugega vlagatelja) ni pojasnil, zakaj ocenjuje vnaprej določeno merilo za izbiro ponudbe (tj. najnižja ponudbena cena) za nezakonito oz. nejasno. Posledično naročnikovih navedb o nezakoniti oz. nejasni razpisni dokumentaciji v delu, ki se nanaša na merilo za izbiro ponudbe, ni mogoče preizkusiti. Ker naročnik drugih razlogov za sprejem izpodbijane odločitve ni navedel, gre ugotoviti, da naročnik v izpodbijani odločitvi ni navedel jasnih, določnih in konkretnih razlogov, zaradi katerih ocenjuje, da na podlagi vnaprej določenega merila za izbiro ponudbe ne more izbrati nobene ponudbe.

Navedenega ne more spremeniti naročnikovo sklicevanje na sklep Državne revizijske komisije, št. 018-169/2016-10, z dne 21.10.2016. Pritrditi gre navedbam prvega in drugega vlagatelja, da Državna revizijska komisija v postopku pravnega varstva, ki se je vodil pod opr. št. 018-169/2016, ni presojala »(ne)jasnosti« merila za izbiro ponudb, ki ga je naročnik določil v razpisni dokumentaciji. V izpostavljenem postopku pravnega varstva je namreč Državna revizijska komisija presojala, ali je prvi vlagatelj v sklopih 2, 4, in 5 izpolnil obrazec št. 1 – Ponudba (v katerega so ponudniki vpisali ponudbeno ceno) v skladu z navodili razpisne dokumentacije ter ali je ponudba (takratnega) izbranega ponudnika v sklopu 3 (ne)primerna (torej ali izpolnjuje pogoje, vezane na vsebino predmeta javnega naročila). Pri tem je Državna revizijska komisija ugotovila, da (ob upoštevanju, da naročnik ni določil izrecnih zahtev v zvezi z izpolnjevanjem obrazca št. 1 – Ponudba) ponudba prvega vlagatelja v (predhodnem postopku pravnega varstva) spornem delu ne vsebuje napak in da naročnik ni imel podlage za zaključek o skladnosti ponujene opreme takratnega izbranega ponudnika v sklopu 3 z zahtevami razpisne dokumentacije. Zato so protispisne navedbe naročnika v izpodbijani odločitvi, da je Državna revizijska komisija predhodno naročnikovo odločitev o oddaji naročila razveljavila zaradi »v razpisni dokumentaciji nejasno postavljenih meril, ki po stališču Državne revizijske komisije ne omogočajo primerjave ponudb«. V kolikor pa bi bilo potrebno izpostavljeno navedbo naročnika razumeti na način, da naročnik zatrjuje, da nejasno določena merila za izbiro ponudbe v skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije ne omogočajo primerjave ponudb, pa gre ponoviti, da naročnik v obravnavanem primeru ni navedel jasnih, določnih in konkretnih razlogov, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da je naročnik v razpisni dokumentaciji nejasno določil merilo za izbiro ponudbe.

Tudi naročnikovo sklicevanje na v odločitvi Državne revizijske komisije, št. 018-169/2016-10, podan napotek za pravilno izvedbo postopka, v delu ki je bil razveljavljen, ne more predstavljati jasnih, določnih in konkretnih razlogov za zaključek postopka brez izbire najugodnejše ponudbe. Državna revizijska komisija namreč tudi v izpostavljenem delu odločitve ni zavzela stališča, da obstoječa razpisna dokumentacija ne omogoča primerjave ponudb, kot to (smiselno) zatrjuje naročnik, ampak je naročnika (na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN) napotila, naj v nadaljevanju postopka sprejeme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-2. Pri tem je Državna revizijska komisija izrecno zapisala, da če bo naročnik ugotovil (in ne, da je to ugotovila (že) Državna revizijska komisija), da obstoječa razpisna dokumentacija ne omogoča primerjave ponudb in oddaje javnega naročila, mora upoštevati obveznosti iz 80. člena ZJN-2, ki naročniku omogočajo zaključek postopka oddaje javnega naročila brez izbire ponudbe. Kot že navedeno, ena izmed obveznosti iz tretjega odstavka 80. člena ZJN-2 je tudi, da naročnik ponudnike obvesti o razlogih za zavrnitev vseh ponudb.

Pri tem Državna revizijska komisija poudarja, da zgolj na podlagi naročnikovega sklicevanja na odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-169/2016-10, ni mogoče že tudi sklepati o naročnikovi oceni, da je obstoječa razpisna dokumentacija nejasna v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje ponudbenega obrazca št. 1 – Ponudba, v katerega so ponudniki vpisali ponudbeno ceno (navedeno je namreč ugotovila Državna revizijska komisija v izpostavljeni odločitvi) in da ta nejasnost razpisne dokumentacije, v posledici katere ponudniki niso na enak način izpolnili ponudbenega obrazec št. 1 – Ponudba, onemogoča medsebojno primerjavo ponudb glede na vnaprej določeno merilo za izbiro ponudb. Takšno sklepanje bi v posledici pomanjkanja trditvene podlage naročnika (tako v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb kot tudi v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo prvega oz. drugega vlagatelja) pomenilo, da bi morala oba vlagatelja na podlagi odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-169/2016-10, ugibati, kateri del razpisne dokumentacije je po mnenju naročnika nejasen in posledično o razlogih naročnika za zavrnitev vseh ponudb, čeprav je dolžnost naročnika, da te razloge jasno in enoznačno predstavi v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb.

V zvezi z naročnikovim citiranjem dela odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-169/2016-10 (»Ob upoštevanju navedenega gre ugotoviti, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni imel podlage, da je v razpisni dokumentaciji oblikovane sklope 2, 4 in 5 z odločitvijo o oddaji naročila oddal kot sklope 2, 4 in 5, v sklopih, ki jih je naročnik poimenoval »za izgradnjo«, in kot sklope 2, 4 in 5, v sklopih, ki jih je naročnik poimenoval »za izdelavo dokumentacije, projektantskega in geotehničnega nadzora«. Z navedenim je naročnik po poteku roka za oddajo ponudb spremenil (obseg) predmeta, ki ga je do poteka roka za oddajo ponudb oddajal s posameznim sklopom, s tem pa je naročnik kršil tretji odstavek 71. člena ZJN-2, ki določa, na naročnik po poteku roka za oddajo ponudb ne more več spreminjati razpisne dokumentacije, načelo transparentnosti (8. člen ZJN-2) ter načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2)«), gre pojasniti, da se izpostavljeni del odločitve Državne revizijske komisije ne nanaša niti na določitev meril za izbiro ponudbe niti na uporabo vnaprej določenih meril za izbiro ponudbe, ampak se nanaša na sam predmet (oz. obseg) javnega naročila. Pri tem gre dodati, da v kolikor je želel naročnik z izpostavljenim citiranjem navesti, da je v razpisni dokumentaciji »nejasno« ali (po njegovi oceni) neustrezno oblikoval predmet javnega naročila (oz. sklope) oziroma da ne želi oddati sklopov 2, 3, 4 in 5, kot jih je oblikoval v razpisni dokumentaciji (torej kot sklopov, ki zajemajo tako izgradnjo kot tudi projektiranje), ampak želi vsakega izmed navedenih sklopov še dodatno razdeliti (in ločeno oddati gradnjo in projektiranje), bi moral to jasno in konkretno navesti v odločitvi o zavrniti vseh ponudb. V nasprotnem primeru bi namreč morala oba vlagatelja na podlagi citiranega dela zapisa Državne revizijske komisije ugibati o volji naročnika in izhajajoč iz takega ugibanja sklepati o (naročnikovih) razlogih za zavrnitev vseh ponudb.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da je v izpodbijani odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb naročnik navedel le nedoločen (splošen) razlog za sprejem te odločitve.
Iz izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb tako ni mogoče razbrati določnih, jasnih in konkretnih razlogov, zaradi katerih naročnik ni izbral nobene ponudbe, s čimer je naročnik kršil tretji odstavek 80. člena ZJN-2 ter načelo transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2). Državna revizijska komisija je zato, na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, ugodila tako zahtevku za revizijo prvega vlagatelja in posledično razveljavila naročnikovo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb v sklopih 2, 4 in 5, kot izhaja iz dokumenta »Sklep o zavrnitvi vseh ponudb za sklope: 2, 3, 4 in 5«, št. 430-0002/2016, z dne 16.11.2016, kot tudi zahtevku za revizijo drugega vlagatelja in posledično razveljavila naročnikovo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb v sklopu 3, kot izhaja iz dokumenta »Sklep o zavrnitvi vseh ponudb za sklope: 2, 3, 4 in 5«, št. 430-0002/2016, z dne 16.11.2016.

Ker se z razveljavitvijo odločitve o zavrnitvi vseh ponudb postopek oddaje javnega naročila vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb (7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2 v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN), Državna revizijska komisija naročnika (z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen), na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN, napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje predmetnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-2, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. Če se bo naročnik (ponovno) odločil, da prejete ponudbe v sklopih 2, 3, 4 in 5 zavrne, mora razloge za zavrnitev vseh ponudb jasno in konkretno prestaviti vsem sodelujočim ponudnikom.

S tem sta utemeljeni odločitvi Državne revizijske komisije iz 2. in 3. točke izreka tega sklepa.


Prvi vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je prvi vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

Državna revizijska komisija je prvemu vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT), kot potrebna priznala strošek dolžne vplačane takse za revizijski zahtevek v višini 1.000,00 EUR ter strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo v višini 1.679,94 EUR (3.000 točk), ki ga je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju 1. točke tarifne številke 40 OT, ob upoštevanju vrednosti točke in ob upoštevanju 22% DDV. Državna revizijska komisija drugemu vlagatelju ni priznala priglašenega stroška odvetniške storitve za opredelitev do navedb naročnika (vloga z dne 14.12.2016), saj ta v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe prvega vlagatelja v izpostavljeni vlogi niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Državna revizijska komisija je skladno s 313. členom ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, določila 15-dnevni rok za plačilo priznanih stroškov, ki teče od vročitve (prejema) tega sklepa naročniku (in ne 15-dnevni rok od odločitve o zahtevku za revizijo, kot je to predlagal prvi vlagatelj) ter posledično priznala obrestni del stroškovnega zahtevka od izteka navedenega roka.

Državna revizijska komisija je tako prvemu vlagatelju kot potrebne stroške priznala stroške v višini 2.679,94 EUR, ki mu jih je dolžan povrniti naročnik v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višjo stroškovno zahtevo prvega vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.


Tudi drugi vlagatelj zahteva povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je drugi vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

Državna revizijska komisija je drugemu vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN in skladno z OT, kot potrebne priznala naslednje priglašene stroške:

– strošek dolžne vplačane takse za revizijski zahtevek v višini 1.000,00 EUR,
– strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo v višini 1.679,94 EUR (3.000 točk), ki ga je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju 1. točke tarifne številke 40 OT, ob upoštevanju vrednosti točke in ob upoštevanju 22% DDV,
– izdatke po 11. členu OT v višini 22,40 EUR (40 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena OT, ob upoštevanju vrednosti točke in ob upoštevanju 22% DDV.

Državna revizijska komisija drugemu vlagatelju ni priznala priglašenega stroška odvetniške storitve za opredelitev do navedb naročnika (vloga z dne 14.12.2016), saj ta v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe drugega vlagatelja v izpostavljeni vlogi niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Državna revizijska komisija je skladno s 313. členom ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, določila 15-dnevni rok za plačilo priznanih stroškov, ki teče od vročitve (prejema) tega sklepa naročniku (in ne 15-dnevni rok od odločitve o zahtevku za revizijo, kot je to predlagal drugi vlagatelj) ter posledično priznala obrestni del stroškovnega zahtevka od izteka navedenega roka.

Državna revizijska komisija je tako drugemu vlagatelju kot potrebne stroške priznala stroške v višini 2.702,34 EUR, ki mu jih je dolžan povrniti naročnik v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višjo stroškovno zahtevo drugega vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 5. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 9.1.2017

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova 12, p.p. 4372, 1001 Ljubljana,
- Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova 12, p.p. 4372, 1001 Ljubljana,
- Občina Črna na Koroškem, Center 101, 2393 Črna na Koroškem,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran