018-237/2016 Mestna občina Novo mesto

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter mag. Mateje Škabar in Tadeje Pušnar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Javno naročilo za izbiro izvajalca gradbenih del za rekonstrukcijo Straške ceste v Novem mestu z ureditvijo infrastrukture in gradnjo meteornega kanala v zahodnem delu ulice Bršljin«, na podlagi zahtevka za revizijo družbe TGH, Trgovsko gradbena hiša, d.o.o., Zadružna cesta 14a, 8340 Črnomelj, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Mirko Bandelj, d.o.o., Trdinova 7, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Mestna občina Novo mesto, Seidlova ulica 1, 8000 Novo mesto (v nadaljevanju: naročnik), dne 20.12.2016

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 24.8.2016 na portalu javnih naročil pod številko JN004884/2016-B01 objavil obvestilo o javnem naročilu za izbiro izvajalca gradbenih del za rekonstrukcijo Straške ceste v Novem mestu z ureditvijo infrastrukture in gradnjo meteornega kanala v zahodnem delu ulice Bršljin, dne 5.9.2016 in 7.9.2016 pa pod številkama JN004884/2016-K01 ter JN004884/2016-K02 še popravka slednjega.

Naročnik, ki javno naročilo oddaja po konkurenčnem postopku s pogajanji v skladu s 44. členom Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3), je dne 2.11.2016 izdal sklep o priznanju sposobnosti, št. 430-16/2016, s katerim je sposobnost priznal gospodarskima subjektoma Malkom Novo mesto, d.o.o., Košenice 86, 8000 Novo mesto, in CGP, d.d., Ljubljanska cesta 36, 8000 Novo mesto, ponudbo vlagatelja, ki v obravnavanem postopku javnega naročanja nastopa skupaj s partnerjem Mežnar građevinske usluge, Denis Barešić, Belaj 27a, 47252 Barilovič, Republika Hrvaška, pa je kot nedopustno zavrnil.

Vlagatelj je zoper omenjeni sklep o priznanju sposobnosti, ki mu je bil vročen dne 4.11.2016, vložil zahtevek za revizijo z dne 11.11.2016. Navaja, da iz javnega razpisa in razpisne dokumentacije ne izhaja, da naj bi se nepredvidena dela nanašala le na postavke pod točkami od 1 do 5, ne pa tudi na postavko pod točko 7. Seštevek postavk pod točkami od 1 do 5 dejansko znaša 389.960,91 EUR in ne 391.051,33 EUR, kot je to zapisano pod točko 6 njegove ponudbe. V kolikor pa bi k celotni vrednosti ponudbe šteli tudi postavko pod točko 7, bi ponudbena cena (brez nepredvidenih del) znašala 404.721,53 EUR, nepredvidena dela (10 %) pa 40.472,15 EUR, torej več kot 39.105,13 EUR, kot je to opredelil v točki 6 ponudbe. Naročnik ni pojasnil, od katerih ponudbenih postavk se računajo nepredvidena dela, kot tudi ni določil, da je mogoče nepredvidena dela v ustreznem odstotku obračunati zgolj od postavk pod točkami od 1 do 5, ne pa tudi od postavke pod točko 7. Posledično vlagatelju ni mogoče očitati, da je s tem, ko je nepredvidena dela obračunal v znesku 39.105,13 EUR, prekoračil ponudbeni predračun, saj je v primeru dvoma šteti, da znaša vrednost nepredvidenih del 40.472,15 EUR. Navedeno smiselno izhaja iz odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-139/2016-9, 018-079/2016-6, 018-197/2016-5. Tudi sicer pa naročnik ni izključil možnosti, da ponudniki ne bi ponudili nepredvidenih del v znesku, nižjem od 10 %. V kolikor ne bi bila sprejeta razlaga, da se pri nepredvidenih delih upoštevajo vsa potrebna dela za izvedbo investicije, ki so predmet ponudbe (torej tudi postavka pod točko 7), in bi se nepredvidena dela obračunala od zneska 389.960,91 EUR, je vendarle sporno stališče naročnika, da gre v konkretnem primeru za računsko napako. Ne gre namreč spregledati, da postavka »6.0 NEPREDVIDENA DELA« ne govori o ceni na enoto. Dalje ni mogoče slediti trditvi, da bi v primeru poprave domnevne očitne napake pod točko 6 šlo za spremembo ponudbe, saj bi cene na enoto, kot so navedene po drugih postavkah, ostale nespremenjene. Tudi 10 % nepredvidenih del bi bilo še vedno zgolj in samo 10 %, zato ne drži navedba, da bi odprava napake v točki 6 spreminjala ceno na enoto mere. Izločitev ponudbe zaradi take pomote krši načelo sorazmernosti (8. člen ZJN-3), saj se povsem nesmiselna in drobna administrativna napaka za davkoplačevalce lahko odrazi v izločitvi najugodnejše ponudbe, za ponudnika pa v izgubi posla. Z vidika temeljnih načel javnega naročanja, zlasti načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3), bi bil smisel postavke 6 v opredeljevanju najvišjih zneskov nepredvidenih del, ne pa v opredeljevanju odstotka od ponudbenih del, saj v primeru, da so nepredvidena dela opredeljena zgolj v odstotku od vrednosti ponudbe, omenjena postavka v ničemer ne prispeva k odločitvi naročnika o izbiri najugodnejše ponudbe. V konkretnem postopku javnega naročanja je prav vlagatelj oddal cenovno najugodnejšo ponudbo, ki bi s popravo omenjene napake postala še ugodnejša. Ob upoštevanju navedenega bi naročnik v skladu z 89. členom ZJN-3 vlagatelju moral omogočiti ustrezni popravek oziroma od njega zahtevati pisno soglasje, da sam popravi računske napake, ki jih odkrije pri pregledu ter ocenjevanju ponudb. Glede na navedeno predlaga, da Državna revizijska komisija sklep o priznanju sposobnosti naročnika v izpodbijanem delu razveljavi, v ponovljenem postopku javnega naročanja pa se sposobnost prizna tudi vlagatelju s soponudnikom. Poleg tega vlagatelj uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Naročnik je s sklepom, št. 430-16/2016-27 (625) z dne 21.11.2016, zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Navaja, da sta tako vrstni red postavk kot oblikovanje obrazca v delu, ki se nanaša na rekapitulacijo, jasna in oblikovana na način, da je povprečno skrben ponudnik lahko razumel, da se postavka »6.0 NEPREDVIDENA DELA« izračuna v višini 10 % od seštevka postavk od 1 do 5. Obrazec »Popisi del« je bil oblikovan na običajen način, ki ga ponudniki v gradbeništvu poznajo in je v praksi uveljavljen. Vlagatelj pa tudi v primeru, če bi razumel določila omenjenega obrazca na način, da se postavkam od 1 do 5 pri izračunu postavke 6 prišteje tudi postavka 7 (kar je sicer nelogično), ni pravilno vnesel vrednosti za postavko 6, saj v tem primeru, kot navaja vlagatelj sam, vrednost postavke 6 znaša 404.721,53 EUR in ne 391.051,33 EUR. Navedba vlagatelja, da ni jasno opredelil načina izračuna postavke »6.0 NEPREDVIDENA DELA«, je neutemeljena, saj je iz vsebine obrazca »Popisi del« pod postavko 6.0 jasno razvidno, da le-ta znaša 10 % in ne več ali manj, kot zmotno meni vlagatelj. Napake v vlagateljevi ponudbi ni mogoče opredeliti kot računske, temveč kot napako v izpolnitvi predračuna, zato je ni dopustno odpraviti. Določila 89. člena ZJN-3 namreč izrecno prepovedujejo spreminjanje cene na enoto, pri čemer ne opredeljujejo nobene izjeme, kar izhaja tudi iz prakse Državne revizijske komisije. Ob tem naročnik meni, da dejstvo, ali je napaka v korist ali v škodo ponudnika, in dejstvo, ali je napako najti v ponudbi najugodnejšega ali drugih ponudnikov, ni relevantno z vidika njene odprave, ampak je potrebno skladno z načelom enakopravne obravnave ponudnikov v enakih primerih ravnati enako. Dalje navaja, da vlagatelj nima aktivne legitimacije za uveljavljanje zatrjevane kršitve načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Po mnenju naročnika vlagateljevemu zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi, posledično pa je potrebno zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Vlagatelj se je v skladu s petim odstavkom 29. člena ZPVPJN v vlogi, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 29.11.2016, opredelil do navedb naročnika, podanih v odločitvi o zahtevku za revizijo. Navaja, da je glede na razumevanje naročnika, da je v postavki 6 mogoče zapisati izključno vrednost 10 % od seštevka postavk od 1 do 5, povsem jasno, da je v tej postavki zapisana številka v ponudbi vlagatelja zgolj napaka, ki jo je kot tako mogoče brez posledic odpraviti. Četudi ni aktivno legitimiran za uveljavljanje kršitve načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, se čuti dolžnega nanjo opozoriti. V nadaljevanju vlagatelj vztraja pri že podanih trditvah in dokaznih predlogih.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Med strankama revizijskega postopka je spor o tem, katere postavke popisa del za rekonstrukcijo Straške ceste v Novem mestu je potrebno sešteti za izračun vrednosti, ki predstavlja osnovo za nadaljnji izračun vrednosti postavke »6.0 NEPREDVIDENA DELA«, posledično pa je med njima sporno tudi, ali vrednost, ki jo je vlagatelj navedel pod omenjeno postavko, predstavlja oziroma je posledica računske in/ali očitne napake ter kot taka dopušča ali celo narekuje njeno popravo ali ne.

V skladu s šestim odstavkom 89. člena ZJN-3 ponudnik, razen kadar gre za popravek ali dopolnitev očitne napake, če zaradi tega ni dejansko predlagana nova ponudba, (med drugim) ne sme dopolnjevati ali popravljati ponudbe v okviru meril, prav tako pa tudi ne svoje cene brez DDV na enoto, vrednosti postavke brez DDV ter skupne vrednosti ponudbe brez DDV, razen kadar se le-ta spremeni v skladu s sedmim odstavkom 89. člena ZJN-3. V slednjem je določeno, da sme izključno naročnik ob pisnem soglasju ponudnika popraviti računske napake, ki jih odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudb. Pri tem se količina in cena na enoto brez DDV ne smeta spreminjati. Če se pri pregledu in ocenjevanju ponudb ugotovi, da je prišlo do računske napake zaradi nepravilne, vnaprej določene matematične operacije s strani naročnika, lahko slednji ob pisnem soglasju ponudnika popravi računsko napako tako, da ob upoštevanju cen na enoto brez DDV in količin, ki jih ponudi ponudnik, izračuna vrednost ponudbe z upoštevanjem pravilne matematične operacije. V skladu z 8. členom ZJN-3 (načelo sorazmernosti) se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu slednjega, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev, zahtev in meril, ki morajo biti smiselno povezani s predmetom javnega naročila. Poleg tega mora naročnik v skladu s 7. členom ZJN-3 (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora nadalje zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo.

Naročnik je v okviru dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pripravil obrazec »Popisi del«, ki je zajemal tudi popis del za rekonstrukcijo Straške ceste v Novem mestu. Slednji je bil razdeljen na sedem postavk, ki so bile oštevilčene z zaporednimi številkami od 1.0 do 7.0 ter so si sledile v naslednjem vrstnem redu: »1.0 PREDDELA«, »2.0 ZEMELJSKA DELA IN TEMELJENJE«, »3.0 VOZIŠČNE KONSTRUKCIJE«, »4.0 ODVODNJAVANJE«, »5.0 OPREMA CEST«, »6.0 NEPREDVIDENA DELA« in »7.0 TUJE STORITVE«. Navedene postavke so bile v enakem zaporedju vključene tudi v obrazec »REKAPITULACIJA STRAŠKA CESTA«, ponudbena cena iz omenjene rekapitulacije pa je predstavljala del skupne ponudbene cene, ki jo je bilo potrebno vpisati pod točko »1. SKUPNA PONUJENA CENA STRAŠKA CESTA« ponudbenega predračuna, vsebovanega pod poglavjem »II. PONUDBENA CENA IN POGOJI IZVEDBE«, vključenega v obrazec »PONUDBA«.

V točki »E) Zahtevana vsebina ponudbene dokumentacije«, zajeti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila z naslovom »Navodila za izdelavo ponudbe, pogoji in merila«, je naročnik pod točko 12 določil, da morajo ponudniki med drugim predložiti »/…/sken celotne ponudbene dokumentacije v pdf obliki na CD, DVD ali USB. Popisi del naj bodo hkrati tudi v xls formatu. V primeru neskladja med pisno in elektronsko verzijo obvelja pisna verzija ponudbe./…/«.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bilo potrebno v okviru ponudbene dokumentacije predložiti izpolnjen obrazec »Popisi del« (v pisni in elektronski obliki), vključno s popisom del za rekonstrukcijo Straške ceste. Elektronsko različico je naročnik pripravil v obliki Excelove tabele z že navedenimi količinami ter vključenimi formulami računskih operacij, na podlagi katerih se je v tabeli z vpisom cene na enoto pri posamezni postavki samodejno izračunala vrednost slednje (brez DDV).

Glede na predstavljeno strukturo popisa del za rekonstrukcijo Straške ceste in vrstni red z zaporednimi številkami oštevilčenih postavk, ki so si v enakem zaporedju sledile tudi v obrazcu »REKAPITULACIJA STRAŠKA CESTA«, Državna revizijska komisija ni mogla pritrditi navedbi vlagatelja, da iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni bilo razvidno, da osnovo za izračun vrednosti postavke nepredvidenih del predstavlja le seštevek vrednosti postavk od 1.0 do 5.0, ne pa tudi vrednost postavke 7.0. Upoštevaje navedeno je neutemeljena tudi navedba, da bi se lahko kot osnova za izračun vrednosti nepredvidenih del štel znesek v višini 404.721,53 EUR, ki predstavlja vsoto vrednosti postavk od 1.0 do 5.0 ter postavke 7.0.

Slediti navedbi vlagatelja bi namreč pomenilo, da se je postavka pod zaporedno številko 6.0 (nepredvidena dela) izračunala v deležu od vsote postavk pod zaporednimi številkami od 1.0 do 5.0, k čemur se je prištela še vrednost postavke 7.0, v skladu z določenim vrstnim redom sicer razvrščena za postavko 6.0, kar pa bi bilo ne samo nelogično, ampak tudi v nasprotju z namenom oštevilčenja ter določitve vrstnega reda omenjenih postavk. Poleg tega so se vrednosti postavk, tudi postavke nepredvidenih del, z vnosom cen na enoto v Excelovo tabelo izračunale samodejno, kar le še dodatno potrjuje dejstvo, da navedbi o nejasnem obsegu postavk za izračun vrednosti postavke nepredvidenih del ni mogoče slediti. Nenazadnje pa se velja strinjati tudi z naročnikovo trditvijo, da je bil omenjeni popis del oblikovan na običajen, v praksi uveljavljen način, ki je ponudnikom v gradbeništvu nedvomno poznan.

Upoštevaje navedeno je Državna revizijska komisija zaključila, da je povprečno skrben ponudnik na področju gradbeništva iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila nedvomno mogel razbrati, da se vrednost postavke »6.0 NEPREDVIDENA DELA« izračuna v določenem deležu od seštevka vrednosti postavk od 1.0 do 5.0. Prav tako je bilo na podlagi vsebine popisa del jasno, da vrednost nepredvidenih del predstavlja delež v višini natanko 10 % od skupne vrednosti omenjenih postavk, in ne več niti manj.

Po ugotovitvi, katere postavke je bilo v skladu z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila potrebno sešteti za izračun vrednosti postavke nepredvidenih del v deležu 10 %, je Državna revizijska komisija presojala, ali je skupno vrednost postavk od 1.0 do 5.0 v znesku 391.051,33 EUR (brez DDV), ki predstavlja osnovo za izračun vrednosti postavke nepredvidenih del vlagatelja, mogoče opredeliti kot računsko napako ali ne.

Državna revizijska komisija na podlagi opravljenega seštevka vrednosti postavk od 1.0 do 5.0 iz popisa del vlagatelja pritrjuje njegovi navedbi, da skupna vrednost slednjih ne znaša 391.051,33 EUR (brez DDV), kot je vlagatelj navedel v popisu del, pač pa 389.960,91 EUR (brez DDV). Vendar pa zgolj na podlagi navedenega dejstva ni mogoče zaključiti, da je nepravilen zapis vsote vrednosti omenjenih postavk posledica napake pri seštevanju in da torej že sam po sebi predstavlja računsko napako.

Državna revizijska komisija je na podlagi prvega odstavka 32. člena ZPVPJN z namenom razjasnitve dejanskega stanja v zadevi vpogledala v popis del vlagatelja v pisni in elektronski obliki ter ugotovila, da sta med seboj skladna. Nadalje je na podlagi vpogleda v popis del, kot del objavljene razpisne dokumentacije, pripravljen v obliki Excelove tabele ter ugotovila, da je vlagatelj vanjo vpisal cene na enoto po posameznih postavkah, kar bi zaradi vnaprej določenih računskih operacij, pravilnosti katerih vlagatelj ni zanikal, moralo voditi v samodejni izračun vrednosti postavk. Vendar pa je ugotoviti, da je v vlagateljevi Excelovi tabeli iz stolpca pri postavki nepredvidenih del, kamor se je zabeležil seštevek postavk od 1.0 do 5.0, formula računske operacije seštevanja umanjkala (slednjo pa je najti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, ki jo je naročnik objavil na portalu javnih naročil). Ker vlagatelj ne izkaže in tudi ne pojasni, na kakšen način je v njegovi tabeli pri omenjeni postavki umanjkala formula za operacijo seštevanja, gre šteti, da je zapis skupne vrednosti postavk od 1.0 do 5.0 v nepravilnem znesku v višini 390.051,33 EUR, namesto v višini 389.960,91 EUR, lahko zgolj posledica izbrisa formule računske operacije ter nadomestitve izračunanega zneska po vnaprej pripravljeni formuli z nepravilnim ročnim vnosom.

Ker torej vlagatelj ni uspel izkazati, da razlog za zapis nepravilnega zneska predstavlja napaka v računski operaciji, poleg tega pa tudi ni zatrjeval niti dokazal, da je do navedbe napačnega zneska v popisu del prišlo zaradi morebitne druge napake (npr. zaradi napake pri prepisovanju), Državna revizijska komisija zaključuje, da skupne vrednosti postavk od 1.0 do 5.0 v višini 390.051,33 EUR, ki se ne sklada s pravilnim seštevkom postavk, ni mogoče opredeliti niti kot računske niti kot očitne napake, posledično pa naročniku v skladu z 89. členom ZJN-3 ni moč očitati kršitve v zvezi z opustitvijo poprave napake.

Navedenega zaključka ne more spremeniti navedba vlagatelja, da s popravo obravnavane pomanjkljivosti njegove ponudbe le-ta ne bi bila v ničemer spremenjena. Ne gre namreč prezreti, da bi poprava skupne vrednosti postavk od 1.0 do 5.0 kot osnove za izračun vrednosti postavke »6.0 NEPREDVIDENA DELA« na način, da bi se znesek v višini 390.051,33 EUR (brez DDV) nadomestil z zneskom v višini 389.960,91 EUR (brez DDV), povzročila spremembo vrednosti postavke nepredvidenih del brez DDV (slednja namreč predstavlja 10 % skupne vrednosti postavk od 1.0 do 5.0), ki bi se odrazila v spremembi skupne vrednosti vlagateljeve ponudbe brez DDV, kar pa v skladu s šestim odstavkom 89. člena ZJN-3 ni dopustno.

Ponudbeni predračun, ki ga v konkretnem primeru dejansko predstavljajo popisi del, je eden najpomembnejših delov ponudbe, saj se na njegovi podlagi določi končna ponudbena cena, ki ni le bistvena sestavina pogodbe, marveč tudi edino ali eno izmed meril za izbiro najugodnejšega ponudnika, zato posegi vanj, razen izjem, določenih v 89. členu ZJN-3, niso dopustni.

Vlagatelj se je pri utemeljevanju nasprotnega sicer skliceval na posamezne odločitve Državne revizijske komisije, vendar le-ta po preučitvi navedenih odločitev ugotavlja, da je bilo obravnavano dejansko stanje v slednjih bistveno drugačno od dejanske podlage v konkretnem primeru, poleg tega je pravno podlago obravnave zatrjevanih kršitev v omenjenih odločitvah predstavljal ZJN-2, ki ne velja več.

V odločitvi v zadevi, št. 018-197/2016, je Državna revizijska komisija obravnavala pritožbo zoper naročnikovo odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, pri njeni presoji pa je bilo poglavitno vprašanje, ali velja predmet javnega naročila opredeliti kot storitev ali kot gradnjo in ali je vlagatelju v zvezi s tedanjim postopkom oddaje javnega naročila zagotovljeno pravno varstvo. Odločitev Državne revizijske komisije v zadevi, št. 018-139/2016, se nanaša na vprašanje meril za izbiro najugodnejšega ponudnika, v odločitvi, št. 018-079/2016, pa je Državna revizijska komisija presojala pravilnost ravnanja naročnika, ki je vlagateljevo ponudbo na podlagi ugotovitve neizpolnjevanja referenčnega pogoja brez možnosti dopolnitve izločil iz nadaljnjega postopka oddaje javnega naročila.

Vlagatelj je naročniku očital tudi kršitev načel sorazmernosti in enakopravne obravnave ponudnikov, vendar pa konkretnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost teh trditev, ni navajal, zato se Državna revizijska komisija do njih ni mogla opredeliti.

Poleg navedenega je vlagatelj zatrjeval tudi kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Kot pa je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, omenjeno načelo prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa, ki se kaže v racionalni porabi javnofinančnih sredstev in v zagotavljanju najboljšega razmerja med ceno ter kakovostjo kupljenega blaga oziroma naročenih storitev in/ali gradenj. Posamezen ponudnik se zato že po naravi stvari v revizijskem postopku praviloma ne more uspešno sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj ponudnik z zahtevkom za revizijo, vloženim v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN, ščiti svoj lastni ekonomski interes, medtem ko lahko pravno varstvo javnega interesa v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZPVPJN uveljavljajo zagovorniki javnega interesa, med katere je na podlagi drugega odstavka 6. člena ZPVPJN šteti ministrstvo, pristojno za javna naročila, Računsko sodišče Republike Slovenije, organ, pristojen za varstvo konkurence, ter organ, pristojen za preprečevanje korupcije. Ker vlagatelja torej ni mogoče opredeliti kot zagovornika javnega interesa, slednji nima aktivne legitimacije za obravnavo navedb, podanih v povezavi z zatrjevano kršitvijo načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, česar pa se (vsaj glede na njegove navedbe) zaveda tudi vlagatelj.

Na koncu Državna revizijska pripominja še, da navedb, podanih v zvezi s smislom opredelitve vrednosti postavke nepredvidenih del v določenem odstotku od vrednosti ponudbe ter pomenom tako določene postavke za izbiro najugodnejše ponudbe, kot tudi navedb v zvezi s tem, da postavka nepredvidenih del v konkretnem primeru ne govori o ceni na enoto, ni obravnavala, saj slednje za odločitev v zadevi niso bile relevantne.

Na podlagi vsega navedenega je Državna revizijska komisija zaključila, da so vlagateljeve navedbe o zatrjevanih kršitvah neutemeljene, zato je njegov zahtevek za revizijo v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo uveljavljal tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

Državna revizijska komisija pa je na podlagi četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN ugotovila, da je vlagatelj preplačal takso za zahtevek za revizijo. Iz priloge zahtevka za revizijo je namreč razvidno, da je vlagatelj plačal takso v znesku 17.203,33 EUR.

Drugi odstavek 71. člena ZPVPJN resda določa, da znaša taksa v primerih, ko se zahtevek za revizijo ne nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, dva odstotka od cene najugodnejše popolne ponudbe (z davkom na dodano vrednost) za sklop ali javno naročilo, vendar ne manj kot 500 EUR in ne več kot 25.000 EUR.

Vendar pa 74. člen Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (Uradni list RS, št. 96/15 s sprem.; v nadaljevanju: ZIPRS1617) ureja izjemo od ureditve takse za predrevizijski in revizijski postopek, saj določa, da ne glede na drugi odstavek 71. člena ZPVPJN znaša taksa v primeru, ko se zahtevek za revizijo ne nanaša na odločitev o oddaji naročila, 1.000 EUR.

V obravnavanem primeru se odločitev naročnika ne nanaša na oddajo javnega naročila, ampak na odločitev o priznanju sposobnosti, zato bi moral vlagatelj za svoj zahtevek za revizijo plačati 1.000,00 EUR in ne 17.203,33 EUR, kot je dejansko plačal. V posledici navedenega bo Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN ministrstvu, pristojnemu za finance, naložila vračilo preveč plačane takse v znesku 16.203,33 EUR.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 20.12.2016

Predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Odvetniška pisarna Mirko Bandelj, d.o.o., Trdinova 7, 1000 Ljubljana,
- Mestna občina Novo mesto, Seidlova ulica 1, 8000 Novo mesto,
- Malkom Novo mesto, d.o.o., Košenice 86, 8000 Novo mesto,
- CGP, d.d., Ljubljanska cesta 36, 8000 Novo mesto,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve.


V vednost:
- finančno-računovodska služba Državne revizijske komisije.

Natisni stran