018-242/2016 Republika Slovenija, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Boruta Smrdela, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Vzdrževanje službenih avtomobilov, št. 430-8/2016«, v sklopu 1 »Redno in izredno servisiranje ter kleparska in ličarska popravila avtomobilov znamke Renault«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika AVTOSERVIS KALAN d.o.o., Jezerska ulica 10, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova 12, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika MINISTRSTVO ZA GOSPODARSKI RAZVOJ IN TEHNOLOGIJO, Kotnikova 5, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik),
dne 23. 12. 2016

odločila:

1. Zahtevek za revizijo, vložen dne 10. 11. 2016, se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o naročilu, ki ga oddaja po postopku oddaje naročila male vrednosti, dne 22. 6. 2016 objavil na portalu javnih naročil, pod številko objave JN002952/2016-W01. Dne 19. 7. 2016 je naročnik izdal dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 430-8/2016-10, ki je bil objavljen na Portalu javnih naročil dne 1. 8. 2016, pod objavo št. JN002952/2016-ODL01, iz katerega je razvidno, da je predmetno naročilo v sklopu 1 oddal ponudniku Avtohiša Malgaj, d. o. o., Gabrsko 30b, Trbovlje. Iz odločitve o oddaji naročila je tudi razvidno, da je naročnik vlagateljevo ponudbo izločil kot nedopustno, in sicer zato, ker je po prejetih pojasnilih ocenil, da vlagatelj ni ustrezno pojasnil nizke ravni predlaganih cen. Zoper odločitev naročnika, je bil vložen zahtevek za revizijo, kateremu je Državna revizijska komisija s sklepom, št. 018-156/2016 z dne 15. 9. 2016, ugodila ter razveljavila slednjo odločitev naročnika o oddaji javnega naročila v sklopu 1 »Redno in izredno servisiranje ter kleparska in ličarska popravila avtomobilov znamke Renault«.

Z dokumentom »Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb«, št. 430-8/2016-21 z dne 18. 10. 2016, ki je bil objavljen na Portalu javnih naročil dne 4. 11. 2016, pod objavo št. JN002952/2016-ODL02 (v nadaljevanju: odločitev o zavrnitvi vseh ponudb), je naročnik odločil, da se v sklopu 1 »Redno in izredno servisiranje ter kleparska in ličarska popravila avtomobilov znamke Renault« zavrnejo vse prispele ponudbe ter da bo postopek javnega naročila ponovljen. Iz navedenega dokumenta nadalje izhaja, da je naročnik za sklop 1 prejel dve pravočasni ponudbi, katerih dopustnosti ni preverjal, saj je ugotovil, da so merila za izbor najugodnejše ponudbe oblikovana na način, da ni mogoče presojati najugodnejše ponudbe glede na celotni ponudbeni znesek oziroma pogodbeni znesek, ter niso takšna, da bi najugodnejša ponudba za naročnika pomenila tudi najbolj gospodaren izbor, s čimer je sledil ugotovitvam Državne revizijske komisije. Naročnik je zato upošteval predlog delovne skupine o zavrniti vseh ponudb, o izvedbi novega postopka javnega naročila za predmetni sklop ter o ustreznem oblikovanju merila za izbor najugodnejše ponudbe.

Vlagatelj je zoper odločitev o zavrnitvi vseh ponudb pravočasno, dne 10. 11. 2016 , vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ter povrnitev stroškov revizijskega postopka. V zahtevku za revizijo vlagatelj zatrjuje, da razlogov za naročnikovo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb ni mogoče subsumirati pod pravno normo petega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15; v nadaljevanju: ZJN-3), ampak gre ravnanje naročnika obravnavati kot kršitev temeljnih pravil javnega naročanja, predvsem načela enakopravne obravnave ter načela transparentnosti. Nadalje navaja, da je naročnik ravnal v nasprotju z lastnimi pogoji in merili iz razpisa, vse z namenom, da se ne izbere ponudba vlagatelja, ter da so razlogi v obrazložitvi odločitve le navidezni, kar pa ni dopustno, upoštevajoč prakso Evropskega sodišča (T-203/96, C-27/98, C-92/00, C-244/02). Postavljeno merilo je bilo oblikovano v skladu z Direktivo in zakonom, ki nalaga naročnikom, da poleg cene določijo še druga merila, zato se naročnik sedaj ne more sklicevati na to, da so merila napačna, ker izbira glede na postavljena merila ni gospodarna. V nadaljevanju navaja, da odločitev naročnika ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče objektivno preveriti, saj naročnik ni navedel razlogov za zavrnitev vseh ponudb, ampak se pavšalno sklicuje le na odločitev Državne revizijske komisije, pri tem pa ni upošteval, da merila za izbiro niso bila predmet revizije. Navaja še, da je razlog za zaključek postopka le navidezen, zato je naročnik vlagatelja postavil v neupravičeno slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki, saj bi moral biti izbran, če bi naročnik ravnal v skladu z lastnimi pravili. Glede okoliščin za izvedbo novega postopka navaja, da sprememba meril ne pomeni okoliščine, ki je naročnik ne bi mogel upoštevati v prvem naročilu, zato bodo okoliščine ob izvedbi novega postopka enake kot pri izvedbi prvega razpisa. V zaključku navaja, da mu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva, ker odločitev ni obrazložena in so razlogi le navidezni. Dodaja še, da možnost naročnika, da zavrne vse ponudbe, teoretično res obstaja, vendar v konkretni zadevi naročnik ni navedel razlogov, ki bi opravičevali takšno odločitev.

Naročnik je s sklepom, št. 430-8/2016-24 z dne 23. 11. 2016 (v nadaljevanju: sklep o zahtevku za revizijo), vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Naročnik v sklepu o zahtevku za revizijo povzema prejšnji revizijski postopek ter odločitev in napotke Državne revizijske komisije. V nadaljevanju v celoti zavrača vlagateljeve očitke glede kršitve načela transparentnosti in enakopravne obravnave, ki so pavšalni in brez konkretnih dokazov. Navaja še, da ni nikjer v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb zapisal, da so bila predmet prejšnje revizije merila za izbor ponudbe, ter se sklicuje na napotke iz sklepa št. 018-156/2016 Državne revizijske komisije. Navaja, da je ravno vlagatelj izigraval pravila poštene konkurence, s tem ko je povsem nesorazmerno določil cene za dosego za njega ugodnejšega točkovanja, ne glede na dejansko ugodnost njegove ponudbe, in je zato očitek vlagatelja, da naročnik izigrava zapisana pravila, popolnoma neutemeljen. Naročnik mora v skladu z načelom gospodarnosti zagotoviti gospodarno porabo sredstev in zagotoviti javni interes. Ob upoštevanju naročnikove napovedi o ponovitvi postopka oddaje javnega naročila, v katerem bodo ponudbe lahko oddali vsi zainteresirani ponudniki, je zavrnitev vseh ponudb opravičljiva in sorazmerna ter nujna za zagotovitev gospodarne porabe javnih sredstev. Interes naročnika je zagotoviti najboljše razmerje med ceno in kvaliteto blaga oz. storitev, zato je naročnikova odločitev povsem legitimna, saj s postavljenim merilom tega interesa ne more zasledovati.

Naročnik je dne 6. 12. 2016 Državni revizijski komisiji, skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN, odstopil dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje.

Vlagatelju je bila odločitev naročnika o zavrnitvi zahtevka za revizijo vročena dne 5. 12. 2016. Vlagatelj v dokumentu »Prva pripravljalna vloga« vloženem dne 6. 12. 2016, vztraja pri že podanih navedbah ter zatrjuje, da je naročnik napačno razumel odločitev Državne revizijske komisije, saj je zavrnil vse ponudbe ne da bi navedel razloge, ki bi bili objektivno preverljivi. Naročniku še očita, da ni ugotovil, kolikšen bi bil celoten pogodbeni znesek v času trajanja razpisa, niti ne, zakaj izbira ponudbe vlagatelja ne bi bila gospodarna, ter da je navajal v odločitvi o zahtevku za revizijo nova dejstva in dokaze, ki jih ne bi smel. Zavrača pavšalne navedbe naročnika o izigravanju pravil poštene konkurence ter zatrjuje, da ni pravno relevantno, da bo lahko vlagatelj oddal ponudbo v ponovljenem postopku, saj bi bil lahko sedaj izbran.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb. Vlagatelj naročniku očita, da je v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb navajal navidezne razloge ter da odločitev ni bila obrazložena, s čimer naj bi naročnik vlagatelja obravnaval neenakopravno ter vodil postopek netransparentno, s tem v zvezi pa mu omejeval tudi pravico do učinkovitega pravnega varstva. Vlagatelj očita naročniku še, da bi moral oddati javno naročilo vlagatelju kot najugodnejšemu ponudniku ter da ne bo izpolnjen pogoj bistveno spremenjenih okoliščin za izvedbo novega postopka za isti predmet.

Državna revizijska komisija je najprej obravnavala vlagateljeve revizijske navedbe, da je naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo na novo navajal: »To seveda nujno pripelje do zaključka, da naročnik meril ni oblikoval na način, ki bi mu zagotovil izbiro najugodnejše ponudbe, saj pri določanju uteži za posamezne cenovne postavke ni upošteval dejanskega deleža manj zahtevnih, zahtevnih in zelo zahtevnih del v obsegu celotnega naročila.«. Načelo kontradiktornosti, kot ga opredeljuje ZPVPJN, strankam postopka pravnega varstva (tudi naročniku) daje pravico do tega, da se izrečejo o navedbah nasprotne stranke. Pri vlogah, s katerimi se stranke izrekajo o navedbah nasprotnih strank, pa je treba upoštevati omejitve oz. prekluzije iz ZPVPJN. Državna revizijska komisija ugotavlja, da v konkretnem primeru naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo ni navajal novih dejstev in dokazov, saj je le dodatno pojasnjeval že naveden razlog za zavrnitev vseh ponudb, to je, da naročnik meril za izbor ni oblikoval na način, ki bi mu omogočala presojo celotnega ponudbenega zneska, posledično pa je postavljeno merilo za izbor neustrezno. Pri tem je potrebno še ugotoviti, da je predmetna poved povzeta iz sklepa št. 018-156/2016 Državne revizijske komisije, ki ga je naročnik navajal že v svoji odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb. Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik pri izpostavljeni navedbi ni prekludiran, zato so vlagateljeve navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Državna revizijska komisija je nadalje obravnavala revizijske navedbe vlagatelja glede neenakopravne obravnave ponudnikov zaradi navideznih razlogov za zavrnitev vseh ponudb.

Peti odstavek 90. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil, in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Evropsko sodišče je v več sodnih primerih potrdilo, kar navaja tudi vlagatelj, da imajo naročniki možnost zaključiti postopek oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe in začeti nov postopek (T-203/96, C-27/98, C-92/00, C-244/02). Evropsko sodišče je pri tem izrecno navedlo, da naročniki ob sprejemu takšne odločitve uživajo širok preudarek, pri čemer pravo EU o oddaji javnih naročil ne zahteva, da bi jo smeli sprejeti le v izjemnih primerih in/ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (C-27/98 - tč. 23 in 25; C-244/02 - tč. 29). Sodišče pa je opozorilo, da morajo naročniki pri tem (kljub temu, da evropske smernice s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za njen sprejem) spoštovati temeljna pravila prava EU - še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o Evropski skupnosti (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/04; v nadaljevanju: PES), ki zadevajo svobodno ustanavljanje podjetij in svobodo izvajanja storitev na območju EU (C-92/00 - tč. 42). Naročnik torej lahko vedno zaključi postopek brez izbire najugodnejšega ponudnika - celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi njegove napake - vendar le pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (C-244/02 - tč. 36).

Veljavni predpisi tako ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost/dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega, teh pa ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Povedano drugače: presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb v revizijskem postopku ne more obsegati preverjanja (ne)utemeljenosti posameznih razlogov za sprejem takšne odločitve, temveč (v obsegu revizijskih navedb) zgolj preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal netransparentno ali diskriminatorno, oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno.

Državna revizijska komisija se zato v konkretnem primeru ni spuščala v presojo revizijskih očitkov, s katerimi vlagatelj izpodbija utemeljenost vsebinskih razlogov za sprejem odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, ampak je presodila revizijske očitke le v obsegu dolžnih formalnih ravnanj naročnika (peti odstavek 90. člena ZJN-3), zatrjevanih kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) ter načela transparentnosti (6. člen ZJN-3), s tem v zvezi pa tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega varstva. Brezpredmetne so tudi revizijske navedbe o dopustnosti vlagateljeve ponudbe in navedbe o tem, da je vlagateljeva ponudba najugodnejša. Kot namreč izhaja iz izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, naročnik v obravnavanem primeru ni ugotavljal dopustnosti prejetih ponudb, saj je ponudbi zavrnil zaradi razlogov , vezanih na oblikovanje meril, ter v skladu s petim odstavkom 90. člena ZJN-3. Ob zapisanem tudi ni mogoče slediti navedbam vlagatelja, da naročnik ni ravnal v skladu z določili lastne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija). Ker naročnik sploh ni pregledoval ali ocenjeval vlagateljeve ponudbe v skladu z določili lastne razpisne dokumentacije, je tudi ni mogel kršiti.

V odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb je naročnik zapisal, da je zavrnil vse ponudbe zaradi ugotovitve, da so merila za izbor najugodnejše ponudbe oblikovana na način, da ni mogoče presojati najugodnejše ponudbe glede na celotni ponudbeni znesek oziroma pogodbeni znesek. Naročnik je upošteval predlog delovne skupine glede zavrnitve vseh ponudb, glede izvedbe novega postopka javnega naročila za predmetni sklop ter glede ustreznega oblikovanja meril za izbor najugodnejše ponudbe, in sicer naj oblikuje merila tako, da bo lahko presojal ponudbe glede na celotni ponudbeni znesek oziroma na način, da bo najugodnejša ponudba zanj pomenila tudi najbolj gospodaren izbor. Na podlagi ugotovitve in predmetnega predloga se je naročnik odločil zavrniti vse ponudbe ter ponoviti postopek javnega naročanja v skladu s petim odstavkom 90. člena ZJN-3. Iz predmetne odločitve nadalje izhaja, da je naročnik upošteval napotek Državne revizijske komisije (sklep št. 018-156/2016) glede ocenjevanja ponudb ter je sledil ugotovitvi glede neustreznosti postavljenih meril.

Kadar naročnik na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 postopek oddaje javnega naročila zaključi z zavrnitvijo vseh ponudb, je o kršitvi načela enake obravnave mogoče govoriti zlasti v primeru, kadar je razlog za zaključek postopka naveden le formalno oziroma navidezen, dejansko pa je uporabljen z namenom, da se enega ali več ponudnikov postavi v neupravičeno boljši oziroma slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki. Vlagatelj zatrjuje, da so razlogi naročnika v odločitvi za zavrnitev vseh ponudb navidezni, ker se sklicuje zgolj na odločitev Državne revizijske komisije, ter uporabljeni z namenom, da vlagatelja postavi v neupravičeno slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki, saj bi moral biti izbran, če bi naročnik ravnal v skladu z lastnimi pravili.

Iz odločitve o zavrnitvi vseh ponudb izhaja, da je naročnik sam ugotovil razlog za zavrnitev vseh ponudb, to je neustrezno določeno merilo za izbor ekonomsko najugodnejše ponudbe, ter da je ravnal v skladu s predlogom delovne skupine. Zgolj navedba naročnika, da je upošteval tudi napotke in sledil ugotovitvam Državne revizijske komisije, ne more pomeniti, kot zatrjuje vlagatelj, da je zato predmetni razlog zgolj navidezen ter da naročnik ni navedel svojih lastnih razlogov. Posledično so navedbe vlagatelja, v katerih zatrjuje, da so razlogi za zavrnitev vseh ponudb navidezni, ker se je naročnik skliceval le na odločitev Državne revizijske komisije, neutemeljeni. Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da naročnik vlagatelja ni postavil v neupravičeno slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki oziroma ni povzročil razlikovanja med ponudniki, saj zavrnitev vseh ponudb temelji na razlogu, ki ima enak učinek na vse v postopku sodelujoče ponudnike, to je neustrezno postavljenemu merilu za izbor ekonomsko najugodnejše ponudbe. Kot že navedeno, gre za razlog, ki je nastal na strani naročnika in pomeni neustrezno razpisno dokumentacijo, zaradi katerega lahko naročnik vedno prekine postopek oddaje javnega naročila in ga zaključi brez izbire najugodnejše ponudbe, kar pa samo po sebi ne pomeni neenakopravne obravnave ponudnikove. Državna revizijska komisija ne more slediti navedbam vlagatelja, da je naročnik ravnal diskriminatorno s tem ko je obe ponudbi obravnaval enako, čeprav je bila ponudba vlagatelja najugodnejša. Naročnik ni presojal (ne)dopustnosti ponudb, temveč je obe ponudbi zavrnil zaradi neustreznih določil razpisne dokumentacije. V takšnem ravnanju naročnika, po presoji Državne revizijske komisije, ni mogoče najti kršitve načela enakopravne obravnave ponudnikov. Poleg tega je priprava ustrezne razpisne dokumentacije, s katero naročnik določi (med drugim) ustrezna merila za izbor ekonomsko najugodnejše ponudbe, v sferi naročnika, zato je na naročniku tudi presoja, ali lahko na podlagi razpisne dokumentacije odda javno naročilo ali pa tega ne more storiti. Kot že navedeno, pa je naročnik upravičen zaključiti postopek z zavrnitvijo vseh ponudb če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi njegove lastne napake.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala revizijske navedbe vlagatelja glede naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, ki naj ne bi vsebovala jasne obrazložitve oziroma naj ne bi bila obrazložena, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom enakopravne obravnave in načelom transparentnosti ter naj bi omejevalo vlagateljevo pravico do učinkovitega pravnega varstva.

Slednja pravica se uresničuje tudi skozi določbo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, v skladu s katero je naročnik dolžan v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila ponudb navesti razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran. Omenjena določba, ki odraža načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), v skladu s katerim mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, je ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti kot enega temeljnih načel pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil (9. člen ZPVPJN). Četudi zakon ne določa kriterijev za ugotavljanje ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o (ne)oddaji javnega naročila, pa je slednje (ob upoštevanju določbe prvega odstavka 79. člena ZJN-2, ki zaradi vsebine, smiselno podobne določbi tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, narekuje uporabo omenjenih kriterijev tudi ob presoji konkretnega dejanskega stanja po tretjem odstavku 90. člena ZJN-3) skozi svojo prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (prim. odločitve v zadevah, št. 018-070/2015, 018-234/2015, 018-096/2016, 018-163/2016 itd.) je namen obrazložitve odločitve o (ne)oddaji naročila, kar velja tudi za zavrnitev vseh ponudb, predvsem seznanitev ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Ni tako nujno, da je obrazložitev vseobsežna, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve, da lahko zaščitijo svoje pravice in preverijo, ali je odločitev o oddaji naročila zakonita ali ne.

V obravnavanem postopku Državna revizijska komisija vlagateljevim navedbam, da naročnikova odločitev o zavrnitvi vseh ponudb ni obrazložena oziroma ni jasno obrazložena, ni mogla slediti. Po pregledu obrazložitve izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik dovolj jasno in obrazloženo navedel razloge za zavrnitev vseh ponudb. Naročnik je pojasnil, katere ponudbe je prejel, jasno in pregledno zapisal, katere vrednosti sta ponudnika ponudila za posamezno postavljeno merilo, opisal potek prejšnjega revizijskega postopka, katerega ugotovitve so tudi vplivale na predmetno odločitev naročnika, ter navedel naslednji razlog za neustreznost postavljenih meril za izbor: »Merila za izbor najugodnejše ponudbe oblikovana na način, ko ni mogoče presojati najugodnejše ponudbe glede na celotni ponudbeni znesek oziroma niso takšna, da bi najugodnejša ponudba za naročnika pomenila tudi najbolj gospodaren izbor.«. Glede na navedeno je vlagatelj imel možnost preveriti, ali je naročnik pri sprejemu odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ravnal diskriminatorno, in v zahtevku za revizijo predstaviti in utemeljiti razloge za zatrjevano diskriminatornost. Ob zapisanem naročniku tudi ni mogoče očitati, da je vodil postopek netransparentno, posledično pa so tudi navedbe vlagatelja, da mu je naročnik omejeval pravico do učinkovitega pravnega varstva, neutemeljene.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz predhodnega revizijskega postopka izhaja tudi razlog za ugotovitev, da je postavljeno merilo neustrezno, pri tem je sicer potrebno pojasniti, da merila za izbor niso bila predmet spora. V omenjenem revijskem postopku je tako vlagatelj sam glede enega izmed postavljenih meril, cena storitev (brez DDV), navajal: »Vlagatelj za manj zahtevna dela, ki predstavljajo 95% razpisanih del, ponuja višjo ceno kot izbrani ponudnik, kar velja tudi glede ponudbene cene za ličarska manj zahtevna dela.«. Glede drugega merila, cena nadomestnih delov in potrošnega materiala, pa je vlagatelj navajal: »Izbrani ponudnik je ponudil 19,5 % popust na ceno nadomestnih delov in potrošnega materiala, vlagatelj pa le 15 % popust.«. Upoštevaje navedeno je naročnik v predhodnem revizijskem postopku ugotovil, da je: »Vlagateljeva ponudba v 95% celotnega naročila višja od izbranega ponudnika, kljub temu pa bi bila ocenjena s trikrat višjim številom točk kot ponudba izbranega ponudnika.«. Ravno navedena ravnanja vlagatelja pri sestavi svoje ponudbe pa so razlog za naročnikovo ugotovitev (predmetno je ugotovila tudi Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-156/2016), da postavljena merila za izbor najugodnejše ponudbe, kot so bila zapisana v razpisni dokumentaciji, ne omogočajo izbire ponudbe, ki bi za naročnika pomenila tudi najbolj gospodaren izbor ter so taka, da ne omogočajo presoje najugodnejše ponudbe glede na celoten ponudbeni znesek.

Državna revizijska komisija zavrača tudi očitke vlagatelja o naročnikovi kršitvi petega odstavka 90. člena ZJN-3, ki določa, da lahko naročnik po zavrnitvi vseh ponudb izvede nov postopek za isti predmet le v primeru, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe. Iz navedenega določila izhaja, da morajo biti razlogi za zavrnitev taki, da zaradi določenih objektivnih okoliščin ne omogočajo oddaje naročila in je ponovna oddaja mogoča šele v primeru, ko ti razlogi ne obstajajo več oziroma ko se okoliščine tako spremenijo, da je izbira spet mogoča. Namen navedenega določila je presoja izpolnjevanja pogojev za izvedbo novega postopka javnega naročanja in ne presoja utemeljenosti razlogov za zavrnitev vseh ponudb konkretnega postopka javnega naročanja. Gre za določilo napotitvene narave, izpolnjevanje katerega se bo presojalo v primeru ponovljenega postopka oddaje javnega naročila za isti predmet javnega naročanja.

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ugotavlja, da naročnik z odločitvijo o zavrnitvi vseh ponudb ni kršil določil petega odstavka 90. člena ZJN-3, prav tako pa s takšnim postopanjem ni ravnal v nasprotju s temeljnim načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) in načelom transparentnosti (6. člen ZJN-3) niti ni omejeval vlagateljeve pravice do učinkovitega pravnega varstva (9. člen ZPVPJN), zato je zahtevek za revizijo v sklopu 1 na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, 23.12.2016

predsednica senata
mag. Mateja Škabar
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
- Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova 12, 1000 Ljubljana,
- Avtohiša Malgaj, d. o. o., Gabrsko 30b, 1420 Trbovlje,
- MINISTRSTVO ZA GOSPODARSKI RAZVOJ IN TEHNOLOGIJO, Kotnikova 5, 1000 Ljubljana,
- MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran