018-171/2016 Občina Ribnica

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) po članici Nini Velkavrh v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Javno naročilo male vrednosti za izbiro izvajalca gradnje kanalizacije in čistilne naprave Dane« in v zvezi s pritožbo, ki jo je vložil vlagatelj KOMUNALNE GRADNJE D.O.O., Gasilska cesta 5, Grosuplje, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o. Ajdovščina 4, Ljubljana (v nadaljevanju vlagatelj), zoper ravnanje naročnika OBČINA RIBNICA, Gorenjska cesta 3, Ribnica (v nadaljevanju: naročnik), dne 21. 9. 2016

odločila:

1. Vlagateljevi pritožbi se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, kot izhaja iz sklepa z dne 30. 8. 2016. Naročnik mora o zahtevku za revizijo, če ugotovi, da so izpolnjene procesne predpostavke, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

2. Odločitev o stroških, ki jih je priglasil vlagatelj, se pridrži do odločitve o zahtevku za revizijo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 21.7.2016 sprejel »Sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila male vrednosti in imenovanju strokovne komisije«, št. 430-0018/2016. Obvestilo o naročilu male vrednosti, je bilo dne 22.7.2016 objavljeno na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN004010/2016-W01.

Naročnik je prejel tri pravočasne ponudbe. Potem, ko je preveril ali vse tri prejete ponudbe ustrezajo tehničnim specifikacijam predmeta javnega naročila in jih razvrstil glede na uporabljena merila za oceno ekonomsko najugodnejše ponudbe, je naročnik preveril tudi dopustnost ponudbe prvouvrščenega ponudnika MAKS GODINA s.p., OIC-Hrpelje 22, 6240 Kozina (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Naročnik je sprejel »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA MALE VREDNOSTI« dne 16.8.2016, št. 430-018/2016, ki je bila objavljena na Portalu javnih naročil dne 17.8.2016, št. JN004010/2016-ODL01 (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila), s katero je naročnik zadevno javno naročilo oddal prvouvrščenemu ponudniku.

Vlagatelj je z vlogo z dne 17.8.2016 zahteval vpogled v ponudbo izbranega ponudnika. Naročnik je vpogled omogočil dne 22.8.2016, potek pa dokumentiral z zapisnikom o vpogledu.

Zoper odločitev o oddaji naročila je vlagatelj pravočasno, dne 24.8.2016, vložil zahtevek za revizijo (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo), v katerem predlaga razveljavitev odločitve o oddaji naročila iz razloga, ker naj bi bila ponudba izbranega ponudnika nedopustna, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Naročnik je dne 30.8.2016 s sklepom zahtevek za revizijo zavrgel (v nadaljevanju: sklep o zavrženju) z obrazložitvijo, da vlagatelju ne prizna aktivne legitimacije po 14. členu ZPVPJN, saj vlagatelj ni izkazal realne stopnje verjetnosti (niti hipotetično), da bi mu zaradi zatrjevanih nepravilnosti v postopku lahko nastala škoda, pri čemer je citiral sklep Državne revizijske komisije št. 018-202/2015. Naročnik navaja, da ni mogoče ugotoviti ali bi zatrjevana kršitev lahko vplivala na oddajo javnega naročila, saj zatrjevana računska napaka ne bi vplivala na razvrstitev ponudb niti na dopustnost izbrane ponudbe. Posledično vlagatelju tudi v primeru, ko bi uspel izkazati protipravno ravnanje naročnika, zaradi zatrjevanih kršitev ne bi nastala nobena škoda, saj gre za domnevne kršitve, ki bi jih naročnik lahko odpravil v okviru odprave računskih napak. Poleg tega naročnik še navaja, da ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med zatrjevanimi kršitvami naročnika in možnostjo nastanka škode (niti hipotetično), v obliki nezmožnosti pridobitve konkretnega naročila, saj vlagatelj niti ne zatrjuje, da bi z upoštevanjem zatrjevanih kršitev naročnika, konkretno naročilo bilo dodeljeno prav njemu. Zaradi navedenega vlagatelju ni mogoče priznati aktivne legitimacije.

Zoper naročnikov sklep o zavrženju je vlagatelj dne 5.9.2016 (pravočasno) vložil pritožbo. Vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija pritožbi ugodi (in sklep o zavrženju razveljavi). Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka ter stroškov vložitve pritožbe.

V obrazložitvi pritožbe vlagatelj izpostavlja, da z zahtevkom za revizijo izpodbija naročnikovo ravnanje, t.j. ugotovitev o dopustni ponudbi izbranega ponudnika in oddajo javnega naročila izbranemu ponudniku brez predhodne odprave računskih napak, posledično pa zakonitost sprejete odločitve o oddaji javnega naročila, s čimer je vlagatelj izkazal realno stopnjo verjetnosti nastanka (ali vsaj možnosti za nastanek) škode, ki jo je mogoče pripisati ravnanju naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev, in s tem izpolnil tudi drugi kumulativno zahtevani pogoj iz 14. člena ZPVPJN za priznanje aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo. Vlagatelj nadalje navaja, da v kolikor bi se revizijski očitki izkazali za utemeljene, bi navedeno lahko vplivalo na položaj vlagatelja v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, saj bi bila v navedenem primeru naročnikova odločitev o oddaji naročila razveljavljena, naročnik pa bi moral ponoviti postopek pregledovanja in ocenjevanja ponudb, v katerem bi obstajala možnost za oddajo naročila vlagatelju, saj naročnik drugouvrščene ponudbe niti še ni pregledoval.

Naročnik je skladno s prvim odstavkom 53. člena ZPVPJN z vlogo z dne 9. 9. 2016 Državni revizijski komisiji odstopil pritožbo v odločanje, skupaj z dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Hkrati z odstopljeno dokumentacijo je naročnik Državni revizijski komisiji posredoval tudi »Opredelitev naročnika do vsebine pritožbe« z dne 9.9.2016, v katerem se opredeljuje do navedb vlagatelja ter vztraja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni niti zatrjeval še manj izkazal niti hipotetične možnosti nastanka škode. Navaja še, da je vlagatelj šele v pritožbi zatrjeval hipotetično možnost nastanka škode in je zato pri tem zatrjevanju prekludiran ter je zato potrebno pritožbo zavrniti. Dodaja še, da je prepričan, da zgolj hipotetično zatrjevanje možnosti nastanka škode ne zadošča za izkaz aktivne legitimacije.

Državna revizijska komisija je opravila predhodni preizkus pritožbe v skladu z 54. členom ZPVPJN, ter ugotovila, da izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 54. člena ZPVPJN, zato jo je sprejela v obravnavo.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija o pritožbi odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.
Med strankama je sporno vprašanje, ali je naročnik ravnal skladno s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN s tem, ko je vlagatelju odrekel aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za revizijo in njegov zahtevek zavrgel.

Zavrženje zahtevka za revizijo je odločitev, s katero bodisi naročnik (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN) bodisi Državna revizijska komisija (tretji odstavek 31. člena ZPVPJN) odločita o postopkovnih (procesnih) vprašanjih. V primeru zavrženja zahtevka za revizijo do vsebinske (meritorne) obravnave zahtevka za revizijo tako ne pride.

Aktivno legitimacijo v predrevizijskem in revizijskem postopku ureja ZPVPJN v 14. členu. Aktivna legitimacija se prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda. Šteje se, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo, če rok za oddajo ponudb še ni potekel, pa vsaka oseba, ki lahko opravlja dejavnost, potrebno za izvedbo predmeta javnega naročanja.

Iz navedenih določb izhaja, da morata biti za priznanje aktivne legitimacije hkrati (kumulativno) izpolnjena dva pogoja: (1.) interes za dodelitev naročila in (2.) izkazan nastanek škode ali vsaj možnost nastanka škode zaradi domnevne kršitve naročnika. Zato mora oseba, da bi se ji priznalo upravičenje za vložitev zahtevka za revizijo, poleg interesa za dodelitev naročila vsaj verjetno izkazati, da je zatrjevana kršitev vplivala na njen pravni položaj tako, da ji je ali da bi ji lahko zaradi tega nastala škoda.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da vlagatelju ni mogoče odrekati dejanskega interesa za pridobitev predmetnega javnega naročila. Vlagatelj je predložil pravočasno ponudbo, s čimer je izpolnjen prvi od dveh kumulativno določenih pogojev za priznanje aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo. Naročnik pa vlagatelju ne priznava, da je izkazal, da mu je zaradi ravnanja naročnika, ki ga vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev, nastala ali bi mu lahko nastala škoda.

Glede nastanka škode oziroma možnosti njenega nastanka kot drugega pogoja za priznanje aktivne legitimacije je naročnik navajal, da vlagatelj ni izkazal niti hipotetične možnosti nastanka škode ter da zgolj hipotetično zatrjevanje možnosti nastanka škode ne zadošča za izkaz aktivne legitimacije vlagatelja. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, da se možnost nastanka škode v vsakem postopku ugotavlja ob upoštevanju danih okoliščin posameznega primera (na primer predmeta javnega naročila, vrste postopka, faze postopka, konkretnih trditev, ki so predmet zahtevka za revizijo, itd.). ZPVPJN za priznanje aktivne legitimacije zahteva izkaz določene stopnje verjetnosti nastanka škode. Da bi bila možnost nastanka škode verjetna, mora biti podana vsaj hipotetična vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in zatrjevanim prikrajšanjem na strani vlagatelja, ki je nastalo (ali bi utegnilo nastati) zaradi naročnikove kršitve. Če med zatrjevano kršitvijo in možnostjo nastanka škode ni mogoče vzpostaviti vzročne zveze, tudi ni mogoče priznati aktivne legitimacije. In obratno: če je mogoče med zatrjevano kršitvijo in možnostjo nastanka škode vzpostaviti vzročno zvezo, je treba aktivno legitimacijo priznati.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj s tem, ko je z zahtevkom za revizijo izpodbijal naročnikova ravnanja, t.j. ugotovitev o dopustni ponudbi izbranega ponudnika, izkazal realno stopnjo verjetnosti nastanka oz. možnosti nastanka škode, ki jo je mogoče pripisati ravnanju naročnika. S tem je vlagatelj izkazal tudi vzročno zvezo med zatrjevanimi kršitvami naročnika in zatrjevanim prikrajšanjem na strani vlagatelja.

Glede navedb naročnika, da je vlagatelj z zatrjevanjem hipotetične možnosti nastanka škode prekludiran, ker jo je navajal šele v fazi pritožbe, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj že v zahtevku za revizijo zatrjeval možnost nastanka škode. »Možnost povzročitve škode vlagatelj dokazuje s trditvijo, da je naročnik ponudbo izbranega ponudnika izbral kljub temu, da ni dopustna, saj vsebuje računske napake.«, kot to izhaja iz prve povedi četrtega odstavka na strani 2 zahtevka za revizijo, z dne 24.8.2016.

V sled navedenega je potrebno skleniti, da v obravnavanem primeru vlagatelju ni mogoče odreči aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo, saj sta izkazana tako interes za pridobitev javnega naročila kot tudi (vsaj) določena stopnja verjetnosti nastanka škode. Le-ta bi vlagatelju namreč nastala v primeru, da bi naročnik oddal javno naročilo izbranemu ponudniku, vlagateljeva trditev o nedopustni ponudbi izbranega ponudnika pa bi se tekom revizijskega postopka izkazala za utemeljeno. Izločitev ponudbe izbranega ponudnika bi tako v nadaljevanju postopka oddaje javnega naročila vlagatelju dala možnost, da bi bila njegova ponudba v postopku oddaje javnega naročila ponovno ocenjena in pregledana v smislu 1. odstavka 89. člena v zvezi s 4. odstavkom 89. člena ZJN-3 ter posledično izbrana. Naročnik je s tem, ko je s sklepom zavrgel zahtevek za revizijo, kršil tretji odstavek 26. člena ZPVPJN (v povezavi s 14. členom ZPVPJN).

Pri tem Državna revizijska komisija poudarja, da se v pritožbenem postopku ne obravnava vsebine zahtevka za revizijo in se zato ne ugotavlja ali so zatrjevane kršitve naročnika v postopku izbire ponudnika utemeljene ali ne. Vsebinsko se zahtevek za revizijo obravnava v predrevizijskem in revizijskem postopku. Pritožbeni postopek je namenjen obravnavi obstoja procesnih predpostavk za zavrženje zahtevka za revizijo. V sled navedenega se Državna revizijska komisija ni opredelila niti ni obravnavala navedb vlagatelja in naročnika o dopustni oz. nedopustni ponudbi izbranega ponudnika niti o zatrjevanih kršitvah naročnika, saj je temu namenjen revizijski postopek.

Glede na navedeno je Državna revizijska komisija pritožbi, skladno s prvim odstavkom 55. člena ZPVPJN, ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, kot izhaja iz sklepa z dne 30.8.2016.

Naročnik mora o zahtevku za revizijo, če ugotovi, da so izpolnjene (druge) procesne predpostavke, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN. Državna revizijska komisija je odločila, da zahtevka za revizijo v tej fazi ne sprejme v obravnavo, kot je to predlagal vlagatelj, saj ima naročnik najprej pravico, da se v predrevizijskem postopku do njega vsebinsko opredeli.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Državna revizijska komisija je odločitev o stroških, ki jih je priglasil vlagatelj, pridržala do odločitve o zahtevku za revizijo (tretji odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, 21.9.2016

Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije











Vročiti:
- Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o. Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana
- OBČINA RIBNICA, Gorenjska cesta 3, 1310 Ribnica
- KOMUNALNE GRADNJE D.O.O., Gasilska cesta 5, 1290 Grosuplje
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran