018-111/2016 Nuklearna elektrarna Krško, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 20. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela kot predsednika senata, mag. Mateje Škabar kot članice senata in Tadeje Pušnar kot članice senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izgradnja stavbe za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva in dobava vse potrebne opreme za izvedbo Faze I - prestavitev do 592 izrabljenih gorivnih elementov«, ki ga je z vložitvijo zahtevka za revizijo začel ponudnik AREVA, Gmbh, Paul-Gossen Strasse 100, Erlangen, Nemčija (v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopa Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji, o. p., d. o. o., Tivolska 48, Ljubljana, na podlagi predloga za izdajo sklepa po prvem odstavku 20. člena ZPVPJN, ki ga je vložil naročnik Nuklearna elektrarna Krško, d. o. o., Vrbina 12, Krško (v nadaljevanju: naročnik), dne 2. 9. 2016

odločila:

Predlogu naročnika po prvem odstavku 20. člena ZPVPJN, kot je razviden iz njegove vloge z dne 18. 8. 2016, in sicer da mu Državna revizijska komisija s sklepom dovoli sklenitev pogodbe o izvedbi predmetnega naročila, se ne ugodi.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu 16. 10. 2015 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod št. objave JN7235/2015, 21. 10. 2015 pa še v Uradnem listu EU, in sicer pod št. objave 2015/S 204-371367. Dne 18. 5. 2016 je naročnik izdal odločitev o oddaji naročila, iz katere je razvidno, da je kot najugodnejšega ponudnika izbral družbo HOLTEC International, One Holtec Drive, Marlton, NJ 08053, ZDA (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Zoper odločitev o oddaji naročila je vlagatelj z vlogo z dne 30. 5. 2016 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila nezakonita, saj naj bi naročnik izbranemu ponudniku dodelil preveliko število točk glede na merila, določena v razpisni dokumentaciji. Ponudba izbranega ponudnika naj bi bila po mnenju vlagatelja tudi nepopolna, poleg tega pa naj bi naročnik kršil tudi pravico do vpogleda v dokumentacijo, zaradi česar vlagatelj predlaga razveljavitev odločitve o oddaji naročila.

Naročnik je 24. 6. 2016 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, z vlogo z dne 18. 8. 2016 pa je na Državno revizijsko komisijo naslovil predlog za sklenitev pogodbe. Naročnik predlog utemeljuje s tem, da predmetno javno naročilo izvaja z namenom, da zagotovi izvajanje odločbe Uprave RS za jedrsko varnost št. 3570-11/2011/7 z dne 1. 9. 2011 (v nadaljevanju: Odločba) ter Resolucije nacionalnega programa ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016 – 2025 (Uradni list RS, št. 31/2016), ki predvideva uvedbo tehnologije suhega skladiščenja izrabljenega goriva na lokaciji NEK že pred letom 2020. V skladu z Odločbo mora naročnik modernizirati varnostne rešitve za preprečevanje in blažitev posledic težkih nesreč čim prej oz. najkasneje do leta 2020, ker v nasprotnem primeru ne bo mogel več zagotavljati izpolnjevanja administrativnih omejitev glede mokrega skladiščenja izrabljenega goriva. Za upoštevanje Odločbe je naročnik pripravil program nadgradnje varnosti, katerega sestavni del je tudi projekt suhega skladiščenja goriva. Leta 2012 je bila pripravljena študija zmanjšanja tveganja zaradi ravnanja z izrabljenim jedrskim gorivom s spremembo dolgoročne strategije ravnanja z izrabljenim jedrskim gorivom, iz katere izhaja, da je uvedba novega sodobnega in pasivnega skladiščenja izrabljenega jedrskega goriva rešitev, ki predstavlja povečanje varnosti elektrarne. Naročnik je v skladu z Odločbo in programom nadgradnje varnosti takoj po odobritvi Uprave RS za jedrsko varnost, leta 2013, pričel s projektom suhega skladiščenja izrabljenega jedrskega goriva, in sicer z izvedbo študije izvedljivosti. Na podlagi študije je bil pripravljen idejni projekt, ki je bil odobren 11. 12. 2014. Nato je sledilo usklajevanje in odobravanje investicijskega programa za ta projekt, ki je bil odobren 16. 7. 2016, z odložnim pogojem, da začne veljati, ko Meddržavna komisija za spremljanje izvajanja pogodbe med Slovenijo in Hrvaško sprejme pozitivno stališče glede gradnje suhega skladišča. Ta pogoj je bil izpolnjen 20. 7. 2015. Takoj zatem je naročnik pričel s pripravo predmetnega postopka javnega naročanja. Naročnik navaja, da je prepričan, da so v konkretnem primeru izpolnjeni razlogi po četrtem odstavku 20. člena ZPVPJN, saj je izgradnja stavbe za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva nujna za zagotovitev javnega interesa in varnosti Republike Slovenije. Predmetno naročilo je del varnostnega programa, in sicer Resolucije o jedrski in sevalni varnosti v RS za obdobje 2013 – 2023 (Uradni list RS, št. 56/13), ki med drugim opredeljuje načela jedrske in sevalne varnosti. Glede na to, da sama Resolucije nacionalnega programa ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016 – 2025 predvideva uvedbo tehnologije suhega skladiščenja izrabljenega goriva na lokaciji NEK že pred letom 2020, je za zagotovitev upoštevanja in izvajanja varnostnega programa nujno potrebno pričeti z izgradnjo stavbe za suho skladiščenje čim prej, najpozneje v septembru 2016. Izpolnitev Odločbe v predpisanem roku, do leta 2020, je izjemno resna in nujna, vendar tega ne bo mogoče uresničiti, če naročnik ne začne z izgradnjo suhega skladiščenja septembra 2016. Odločba je bila sprejeta kot odgovor na nesrečo na Japonskem, ki je imela katastrofalne posledice. Vsako zavlačevanje pri izpolnitvi Odločbe pomeni resno in nesprejemljivo tveganje za javni interes in javno varnost. Naročnik ne more biti odgovoren za varno obratovanje elektrarne, če ne more izvajati ukrepov, ki so nujno potrebni za zagotovitev večje varnosti obratovanja elektrarne. Izgradnja stavbe za suho skladiščenje je izvedljiva le, če se bo z gradnjo pričelo v septembru 2016, zato je treba najkasneje do septembra 2016 skleniti pogodbo, v nasprotnem primeru pa bodo nastale škodljive posledice za varnost ljudi, ogroženo bo tudi zagotavljanje jedrske in sevalne varnosti. Naročnik meni, da se s sklenitvijo pogodbe zasleduje javni interes, prevladujoči interes, povezan z varnostjo, ter načelo sorazmernosti, saj je škoda, ki grozi, če pogodba ne bo sklenjena pravočasno, bistveno večja kot škoda, ki bi lahko nastala vlagatelju. Naročnik še pojasnjuje, da razloga nujnosti ni mogoče pripisati njemu, saj je ves čas od izdaje Odločbe pospešeno izvajal vse potrebne aktivnosti, ni pa mogel vplivati na dejstvo, da je bila potrebna odobritev programa nadgradnje varnosti s strani Uprave RS za jedrsko varnost, da je bila potrebna odobritev investicijskega programa s strani lastnikov in da je bilo potrebno soglasje Meddržavne komisije za spremljanje izvajanja pogodbe med Slovenijo in Hrvaško. Naročnik zato predlaga, naj Državna revizijska komisija sprejme sklep, s katerim dovoli sklenitev pogodbe za izvedbo predmetnega javnega naročila z izbranim ponudnikom.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 26. 8. 2016 opredelil do predloga naročnika za sklenitev pogodbe. V vlogi navaja, da je naročnikov predlog pavšalen, neobrazložen in nepodprt z dokazi, da se je naročnik skliceval le na administrativne dokumente in da pri tem ni predstavil konkretne, neposredne in gotove nevarnosti za javno korist in javno varnost, zaradi česar predlaga, naj Državna revizijska komisija predlogu ne ugodi.

Po proučitvi naročnikovega predloga in vlagateljeve vloge je Državna revizijska komisija na podlagi 20. člena ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

ZPVPJN v prvem odstavku 17. člena določa, da lahko naročnik, ne glede na vloženi zahtevek za revizijo, nadaljuje postopek oddaje javnega naročila, ne sme pa skleniti pogodbe, ustaviti postopka javnega naročanja, zavrniti vseh ponudb ali začeti novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja. Temeljno pravilo ZPVPJN torej je, da lahko naročnik po prejemu zahtevka za revizijo nadaljuje s postopkom oddaje javnega naročila, ne sme pa skleniti pogodbe z izbranim ponudnikom. Le izjemoma lahko naročnik, kljub vloženemu zahtevku za revizijo, sklene pogodbo, in sicer v primerih ter pod pogoji, ki so taksativno navedeni v prvem odstavku 17. člena ZPVPJN, ter v primeru, če to dovoli Državna revizijska komisija na podlagi njegovega predloga (četrti odstavek 20. člena ZPVPJN).

V skladu s četrtim odstavkom 20. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija dovoli sklenitev pogodbe v primeru, če po preučitvi vseh pomembnih okoliščin primera in upoštevaje razmerje med škodljivimi posledicami ugoditve predlogu in koristmi za javni interes ter koristmi za osebe, ki bi lahko bile oškodovane, ugotovi, da obstajajo prevladujoči razlogi, povezani z javnim interesom, vključno z obrambnim in varnostnim interesom, ki zahtevajo, da se predlogu ugodi. Pri tem ZPVPJN izrecno določa, da zgolj ekonomski interesi ne morejo predstavljati prevladujočih razlogov, povezanih z javnim interesom. ZPVPJN hkrati določa, da Državna revizijska komisija naročnikov predlog zavrne, če izvedba naročila ni nujna ali se razlogi za nujnost lahko pripišejo naročnikovemu ravnanju in bi jih bilo mogoče predvideti.

Ker predstavlja možnost iz četrtega odstavka 20. člena ZPVPJN izjemo glede na strogo pravilo o prepovedi sklenitve pogodbe, izjeme pa je treba razlagati ozko (exceptiones non sunt extendae), je treba ugotoviti, da je možnost sklenitve pogodbe o oddaji javnega naročila pridržana le za res izjemne in glede na konkretne okoliščine posameznega primera posebej utemeljene primere. Ker gre v takšnih primerih za izjemo od splošnega pravila (ki v interesu pravice do učinkovitega pravnega varstva prepoveduje sklenitev pogodbe o izvedbi javnega naročila, o katerem teče spor), je dokazno breme glede obstoja okoliščin, ki bi v konkretnem primeru lahko opravičevale izjemo (da je torej sklenitev pogodbe kljub načelni prepovedi nujna in objektivno upravičena), na strani naročnika. Državna revizijska komisija mora zato pri odločanju o tem, ali lahko naročnik kljub vloženemu zahtevku za revizijo sklene pogodbo o izvedbi javnega naročila, ugotavljati ne samo obstoj javnega interesa za sklenitev pogodbe (saj ta po naravi stvari obstaja v vsakem izvedenem javnem naročilu, s katerim naročniki zadovoljujejo potrebe v javnem interesu in zagotavljajo nemoteno izvajanje javnih storitev), temveč mora ugotavljati tudi posebne okoliščine, ki utemeljujejo takšno odločitev in ki kažejo na dejansko nevarnost resne in nepopravljive škode ter nujnost njene preprečitve.

Okoliščine, ki jih lahko Državna revizijska komisija upošteva pri presoji izdaje sklepa po četrtem odstavku 20. člena ZPVPJN, morajo biti objektivne, izredne in nepredvidljive. Okoliščine, ki jih s svojim ravnanjem povzroči sam naročnik, ali okoliščine, ki bi jih naročnik pri skrbnem poslovanju moral predvideti, praviloma ne morejo biti upoštevane. Prav tako pri izdaji sklepa Državna revizijska komisija glede na izrecno določbo zakona ne more upoštevati (zgolj) ekonomskih interesov naročnika. Pri presoji utemeljenih okoliščin mora Državna revizijska komisija tudi upoštevati, da mora biti nastanek škodljivih posledic gotov in ne le verjeten, dovolitev sklenitve pogodbe pa mora biti nujen in edini možni ukrep za preprečitev škode. Za ugoditev predlogu za sklenitev pogodbe mora naročnik izkazati višjo stopnjo intenzivnosti škodljivih posledic, kot jih s pravilom o prepovedi sklenitve pogodbe iz prvega odstavka 17. člena ZPVPJN predvideva že sam zakon, saj v nasprotnem primeru to pravilo ne bi imelo nobenega pomena. Šele v primeru, kadar obseg škodljivih posledic preseže tisto mejo, ki je že sicer vključena v pravilo iz prvega odstavka 17. člena ZPVPJN, je možno zaključiti, da ne gre več za običajne oziroma pričakovane posledice, temveč za škodljive posledice, kjer je intervencija Državne revizijske komisije v smislu izdaje sklepa po četrtem odstavku 20. člena ZPVPJN nujna.

Glede na navedena izhodišča je torej razvidno, da Državna revizijska komisija dovoli sklenitev pogodbe le v primeru obstoja objektivno utemeljenih prevladujočih razlogov, povezanih z javnim interesom, zaradi katerih je izvedba javnega naročila nujna, da bi se preprečil nastanek resne in nepopravljive škode. V zvezi z obstojem javnega interesa je treba najprej ugotoviti, da je naročniku vsekakor mogoče slediti, ko navaja, da je uvedba novega sodobnega in pasivnega skladiščenja izrabljenega jedrskega goriva rešitev, ki predstavlja povečanje varnosti elektrarne. Izgradnja tehnološko sodobne stavbe za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva je nedvomno v interesu naročnika in bo povečala varnost skladiščenja jedrskih odpadkov. Jedrski odpadki seveda predstavljajo nevarnost za zdravje in življenje ljudi, zato je zagotavljanje sodobnih, varnih in tehnološko ustreznih kapacitet za njihovo skladiščenje, kar je navsezadnje predmet tega javnega naročila, nedvomno tudi v javnem interesu. Vendar, kot je bilo že zapisano, javni interes za sklenitev pogodbe po naravi stvari obstaja v vsakem izvedenem javnem naročilu, s katerim naročniki zadovoljujejo potrebe v javnem interesu in zagotavljajo nemoteno in varno izvajanje javnih storitev. Možnost sklenitve pogodbe zato pride v poštev le v tistih izjemnih oz. nujnih primerih, ko naročnik izkaže, da bo v primeru odložitve sklenitve pogodbe zagotovo nastala škoda, ki bo resna in nepopravljiva in ki je na drugačen način ni mogoče odpraviti.

V predmetnem postopku obravnave naročnikovega predloga po 20. členu ZPVPJN je treba najprej ugotoviti, da naročnik ni zadostil dokaznemu bremenu, saj ni izkazal nujnosti takojšnje sklenitve pogodbe. Naročnik je svoje navedbe, da mora uvesti novo tehnologijo suhega skladiščenja izrabljenega goriva na lokaciji NEK najkasneje do leta 2020, utemeljil z Odločbo, ki naj bi jo izdala Uprava RS za jedrsko varnost dne 1. 9. 2011. Kaj dejansko Odločba določa, Državna revizijska komisija ni mogla ugotoviti, saj je naročnik ni predložil predlogu za sklenitev pogodbe. Tako sploh ni mogoče ugotoviti, kakšna je vsebina Odločbe in kaj naročniku dejansko nalaga, zaradi česar naročnikovih navedb v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sicer pa dejstvo, da naj bi Uprava RS za jedrsko varnost Odločbo izdala leta 2011 in da naj bi ta naročniku nalagala modernizacijo varnostnih rešitev za preprečevanje in blažitev posledic težkih nesreč najkasneje do leta 2020, ne kaže na izredno nujnost izvedbe predmetnega naročila. Če gre slediti naročnikovim navedbam, je imel naročnik devet let časa, da izpolni obveznosti, ki mu jih je Uprava RS za jedrsko varnost naložila z Odločbo, kar kaže na to, da Odločba naročniku ni naložila izvedbe nujnih in takojšnjih ukrepov zaradi preprečitve grozeče škode, temveč da gre za sprejem programa različnih dolgoročnih ukrepov posodobitve in modernizacije naročnikovih kapacitet, katerih namen je v daljšem časovnem obdobju povečati varnost delovanja jedrske elektrarne ter zmanjšati verjetnost nesreče in nastanka škode.

Dejstvo, da je Uprava RS za jedrsko varnost naročniku naložila preučitev možnih ukrepov za modernizacijo in povečanje varnosti delovanja elektrarne, izhaja navsezadnje tudi iz opisa Odločbe na spletni strani Uprave RS za jedrsko varnost, na katerega opozarja vlagatelj. Iz opisa je namreč razvidno, da je pri izdaji Odločbe šlo za izvedbo modernizacije varnostnih rešitev za preprečevanje težkih nesreč in blažitev njihovih posledic, pri čemer je Uprava RS za jedrsko varnost naročniku naložila, da mora »preučiti odzive elektrarne na težke nezgode in preveriti zmogljivosti elektrarne za obvladovanje težkih nezgod ter pripraviti program za nadgradnjo obstoječih sistemov, struktur in komponent«. Iz opisa torej ne izhaja, da je Uprava RS za jedrsko varnost naročniku z Odločbo naložila izvedbo takojšnjih, nujnih in neodložljivih ukrepov, niti ni mogoče sklepati, da je treba na podlagi Odločbe izgradnjo stavbe za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva nujno začeti septembra 2016, temveč izhaja le to, da je bil naročnik na njeni podlagi dolžan preučiti možne ukrepe za povečanje varnosti in modernizacijo elektrarne.

Naročnik svoje navedbe, da mora pogodbo o izvedbi predmetnega javnega naročila nujno skleniti v septembru 2016, da bi lahko izvršil Odločbo Uprave RS za jedrsko varnost (ki je ni predložil) in tako zagotovil objekt za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva do leta 2020, utemeljuje tudi s tem, da je na podlagi Odločbe sprejel program nadgradnje varnosti, katerega sestavni del naj bi bil tudi projekt suhega skladiščenja goriva, ter s tem, da je bila leta 2012 pripravljena študija zmanjšanja tveganja zaradi ravnanja z izrabljenim jedrskim gorivom s spremembo dolgoročne strategije ravnanja z izrabljenim jedrskim gorivom, iz katere naj bi izhajalo, da je uvedba novega sodobnega in pasivnega skladiščenja izrabljenega jedrskega goriva rešitev, ki predstavlja povečanje varnosti elektrarne. Tudi teh dveh dokumentov, programa in študije, naročnik predlogu dovolitev za sklenitve pogodbe ni predložil. Na podlagi naročnikovih navedb sicer ni dvoma, da je namen vseh sprejetih dokumentov, na katere se sklicuje, zagotoviti izvajanje ukrepov za modernizacijo in povečanje varnosti delovanja jedrske elektrarne, kar je zagotovo v javnem interesu oz. v interesu varnosti. Vendar pa je glede na časovno dinamiko njihovega sprejemanja in glede na roke, ki jih po zatrjevanju naročnika ti dokumenti določajo, mogoče ugotoviti, da so predpisani ukrepi, med katerimi je tudi izgradnja stavbe za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva, dolgoročne narave in da njihova izvedba ni bila nujna niti v smislu, da bi jih bilo treba izvesti nemudoma po izdaji Odločbe, niti v smislu, da bi jih bilo treba izvesti najkasneje do leta 2020 in da bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do nepopravljive škode. Ob tem je treba dodati, da naročnik tudi ni pojasnil, zakaj je nujno, da se predmetno javno naročilo začne izvajati v septembru 2016, da bi bilo dokončano do leta 2020 – naročnik npr. ni predložil terminskega plana niti ni z ničemer izkazal, da gradnja ne bo končana do leta 2020, če se bo predmetno javno naročilo začelo izvajati šele po septembru 2016.

Med dokumenti, na katere se sklicuje naročnik, je tudi Resolucija nacionalnega programa ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016 – 2025, vendar tudi iz te, kot utemeljeno opozarja vlagatelj, nikjer ne izhaja, da je treba gradnjo stavbe za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva nujno začeti septembra 2016. V točki 3.2.1.2 Resolucije nacionalnega programa ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016 – 2025 je sicer navedeno, da je Uprava RS za jedrsko varnost leta 2011 naročniku izdala odločbo o izvedbi modernizacije varnostnih rešitev za preprečevanje težkih nesreč in blažitev njihovih posledic, v kateri je bilo med drugim zahtevano, da mora naročnik preveriti možnosti za zmanjšanje tveganja zaradi ravnanja z izrabljenim gorivom s spremembo dolgoročne strategije. Kot je navedeno v resoluciji, je naročnik v ta namen leta 2012 pripravil dokument »Evaluation of Spent Nuclear Fuel Storage Options«, v katerem ugotavlja, da je posodobitev strategije ravnanja z izrabljenim gorivom nujna iz več razlogov. Resolucija navaja, da, z upoštevanjem scenarija nesreč, ki presegajo projektne osnove, trenutna zmogljivost bazena za izrabljeno gorivo ne zadošča za normalno obratovanje do leta 2023, saj je treba število gorivnih elementov v bazenu zmanjšati, naročnik pa v navedenem dokumentu kot optimalno rešitev navaja gradnjo suhega skladišča v obdobju 2016 – 2018, ki posledično izboljšuje jedrsko varnost z zmanjšanjem števila gorivnih elementov v bazenu. Iz citiranih delov točke 3.2.1.2 Resolucije nacionalnega programa ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016 – 2025 je torej razvidno, da je naročnik v programskem dokumentu predvidel gradnjo stavbe za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva v obdobju 2016 – 2018, vendar na tej podlagi nikakor ni mogoče sklepati, da gre za nujno gradnjo, ki bo preprečila neizogibno in nepopravljivo škodo, temveč za gradnjo, ki jo je naročnik v lastnih dokumentih predvidel kot ukrep za izboljševanje jedrske varnosti in povečevanje zmogljivosti skladiščenja.

Na podlagi naročnikovih navedb je tako mogoče ugotoviti, da je namen vseh dokumentov, na katere se naročnik sklicuje, zagotoviti izvajanje ukrepov za povečevanje varnosti obratovanja jedrske elektrarne, za povečevanje zmogljivosti skladiščenja in za zmanjševanje verjetnosti nesreč ter nastanka škode. Vse navedeno je zagotovo v javnem interesu, vendar pa je iz naročnikovih navedb ter iz vsebine dokumentov, na katere se sklicuje (kolikor se je bilo mogoče seznaniti z njihovo vsebino glede na dejstvo, da jih naročnik ni priložil predlogu za dovolitev sklenitve pogodbe), razvidno, da gre za programske dokumente, ki vsebujejo različne ukrepe, ki jih mora naročnik v določenem časovnem obdobju izvesti za povečevanje varnosti in zmanjševanje tveganj, ne pa za ukrepe, ki bi jih bilo treba izvesti nemudoma za preprečitev gotove in nepopravljive škode.

Naročnik v predlogu za dovolitev sklenitve pogodbe tudi ni pojasnil oz. ni z ničemer konkretiziral, kakšna resna in nepopravljiva škoda bi lahko nastala, če pogodba o izvedbi predmetnega javnega naročila ne bi bila sklenjena septembra 2016. Naročnik navaja le, da je izpolnitev Odločbe v postavljenem roku do leta 2020 »izjemno resna in nujna«, da »vsako zavlačevanje pri izpolnitvi odločbe URSJV pomeni resno in nesprejemljivo tveganje za javni interes in javno varnost« in da bodo v primeru nepravočasne sklenitve pogodbe »nastale škodljive posledice za varnost ljudi, ogroženo pa bo tudi zagotavljanje jedrske in sevalne varnosti«. Naročnik pri tem škodljivih posledic ne konkretizira niti ne pojasni, zakaj bi bilo ogroženo zagotavljanje jedrske in sevalne varnosti. Iz naročnikovih navedb bi bilo mogoče sklepati, da način skladiščenja izrabljenega jedrskega goriva, kot ga uporablja danes, ni ustrezen oz. da je nevaren in da se bo ta nevarnost z leti še povečala. Vendar, kot opozarja vlagatelj, iz spletnih strani naročnika izhaja, da naročnik trenutno uporablja sistem mokrega skladiščenja v bazenih z rešetkami, ki jih obdaja voda, pomešana z borovo kislino, ki ga naročnik v predlogu za dovolitev sklenitve pogodbe sploh ne omenja oz. zanj sploh ne zatrjuje, da bi bil neustrezen, zastarel ali nevaren. Nasprotno, iz njegovih spletnih strani, na katere opozarja vlagatelj, izhaja, da so radioaktivni izrabljeni gorivni elementi, ki sproščajo znatno količino toplote, shranjeni v rešetkah, ki jih obdaja voda, vodi pa je dodana borova kislina, ki ščiti pred sevanjem in je hkrati tudi sredstvo za odvajanje toplote. Kot je razvidno iz naročnikovih spletnih strani, je bilo v bazenu za izrabljeno jedrsko gorivo ob koncu leta 2015 shranjenih 1152 izrabljenih gorivnih elementov iz predhodnih 27 gorivnih ciklov, skupna masa izrabljenega goriva pa je bila 448 ton. Naročnik izrabljeno jedrsko gorivo skladišči v posebni zgradbi, in sicer v bazenu za izrabljeno gorivo, po posodobitvi bazena, ko so bile obstoječe rešetke zamenjane z novimi gostejšimi, pa je za izrabljeno jedrsko gorivo dovolj prostora do konca predvidene življenjske dobe jedrske elektrarne.

Ob odsotnosti drugačnih naročnikovih trditev tako ni mogoče ugotoviti, da bi bil obstoječi sistem skladiščenja neustrezen in da bi predstavljal nevarnost oz. tveganja, zaradi česar bi bilo treba nujno začeti z izgradnjo stavbe za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva v septembru 2016, da bi preprečili resno in nepopravljivo škodo. Ob tem je seveda mogoče razumeti, da bo v obstoječemu sistemu skladiščenja zmanjkalo kapacitet (čeprav je, kot je razvidno iz naročnikovih spletnih strani, za izrabljeno jedrsko gorivo dovolj prostora do konca predvidene življenjske dobe jedrske elektrarne), vendar naročnik ni navedel in dokazal, kdaj naj bi se to zgodilo in kakšne konkretne škodljive posledice bi to imelo za varnost obratovanja jedrske elektrarne. Hkrati iz naročnikovih navedb tudi ne izhaja, da je začetek gradnje v septembru 2016 nujen in edini možni ukrep oz. da naročnik v primeru, če v letu 2020 gradnja stavbe za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva še ne bo v celoti zaključena, ne bi imel na voljo tudi drugih začasnih ukrepov, s katerimi bi zagotovil varno skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva.

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija ugotovila, da naročnik v predlogu za dovolitev sklenitve pogodbe ni izkazal oz. konkretiziral razlogov za nujnost sklenitve pogodbe niti ni izkazal oz. konkretiziral škodljivih posledic, ki bi lahko nastale v primeru kasnejšega začetka izgradnje stavbe za suho skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva. Državna revizijska komisija zato predlogu naročnika za izdajo sklepa po četrtem odstavku 20. člena ZPVPJN ni ugodila.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije.


V Ljubljani, 2. 9. 2016



predsednik senata
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.
predsednik Državne revizijske komisije




Vročiti:

- Nuklearna elektrarna Krško, d. o. o., Vrbina 12, 8270 Krško
- Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji, o. p., d. o. o., Tivolska 48, 1000 Ljubljana
- Odvetniki Šelih in partnerji, o. p., d. o. o., Komenskega ulica 36, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:

- v spis zadeve

Natisni stran