018-132/2016 Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh in mag. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Javno naročilo za oddajo naročila blaga po odprtem postopku za dobavo specialnega blindiranega terenskega vozila, št. 430-89/2016«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja NORNER d.o.o., Linhartova cesta 62A, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Stušek d.o.o., Trg celjskih knezov 2, Celje (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 24. 8. 2016

odločila:

1. Zahtevku za revizijo vlagatelja se ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila »Javno naročilo za oddajo naročila blaga po odprtem postopku za dobavo specialnega blindiranega terenskega vozila, št. 430-89/2016«, kot izhaja iz naročnikovega dokumenta »Sklep o oddaji naročila«, št. 430-89/2016-51 (15131-05), z dne 13. 6. 2016.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 10.055,55 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 3. 3. 2016 sprejel sklep št. 430-89/2016-3 (15131-05) o začetku postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 11. 3. 2016, pod številko objave JN1709/2016, dne 15. 3. 2016 pa pod oznako 2016/S 052-086664 tudi v Uradnem listu Evropske unije.

Naročnik je dne 13. 6. 2016 sprejel dokument »Sklep o oddaji naročila«, št. 430-89/2016-51 (15131-05), s katerim je javno naročilo oddal ponudniku PSV Project Support Vehicles GmbH, Marie-Curie-Straße 11, Osterholz-Scharmbeck, Nemčija (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Odločitev je bila vlagatelju vročena dne 15. 6. 2016.

Vlagatelj je po opravljenem vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika dne 27. 6. 2016 pravočasno vložil zahtevek za revizijo zoper odločitev naročnika, v katerem zatrjuje, da je prišlo do nedopustnega spreminjanja ponudbe izbranega ponudnika, saj je naročnik tega ponudnika v fazi ocenjevanja in pregledovanja ponudb kar dvakrat pozval k soglasju za odpravo domnevne računske napake v delu, ki se nanaša na vrednost davka na motorna vozila (v nadaljevanju: DMV) ter davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), ki v vsoti z neto ceno vozila predstavljata del merila za izbiro najugodnejše ponudbe. Poudarja, da napačno izračunana stopnja DDV ne predstavlja računske napake pri osnovnih računskih operacijah, zato ponudnik take napake ne more sanirati, naročnik pa bi moral ponudbo izločiti kot nepopolno, še posebej glede na to, da je prišlo do spremembe ponudbe v delu, ki se nanaša na merilo za izbiro. Vlagatelj se ne strinja z navedbami naročnika iz obrazložitve sklepa o oddaji naročila, glede na katere naj bi tudi njegova ponudba vsebovala napake pri izračunu DMV in DDV. V nadaljevanju še navaja, da (čeprav ni imel vpogleda v celotno tehnično dokumentacijo ponujenega vozila) upravičeno sumi na to, da izbrani ponudnik ne izpolnjuje zahtev naročnika. Priloženo EU potrdilo oz. certifikat (TÜV Nord – No.: 8707562614) naj ne bi bilo izdano v skladu s podatki o izbranem ponudniku in se nanaša na drug subjekt – potrdilo je namreč izdano na podjetje s podobnim imenom, ki pa je šlo leta 2013 v stečaj. Vlagatelj opozarja na nejasnost v komunikaciji med naročnikom in izbranim ponudnikom, kjer se v elektronski pošti pojavi tretja oseba (»in Cooperation with Franz Achleitner Fahrzeugbau und Reifenzentrum GmbH, Innsbruckerstrase 94, 6300 Wolgl, Austria«), ki pa ni bila nominirana kot partner ali podizvajalec. Vlagatelj zatrjuje še, da je izbrani ponudnik ponudil opozorilne luči, ki ne izpolnjujejo tehničnih zahtev iz točk 47 in 51 Tehnične specifikacije. Predlaga razveljavitev odločitve o oddaji naročila in povrnitev stroškov pravnega varstva.

Izbrani ponudnik se je o vloženem zahtevku za revizijo dne 6. 7. 2016 izjasnil po elektronski pošti. Poudarja, da cena vozila tekom postopka ni bila spremenjena; narejene so bile le spremembe izračuna davkov, naročnik pa bo izbranemu ponudniku plačal le ceno vozila, ne pa tudi vrednosti davkov. Pripis v elektronski pošti (»in Cooperation with Franz Achleitner […]«) je splošen pripis in ne pomeni, da bi moral biti Achleitner deklariran kot podizvajalec. Meni, da vlagatelj nikoli ni imel dostopa do dela ponudbe s tehničnimi podatki, zato je nenavadno njegovo osporavanje podatkom, ki jih sploh ni videl. Ne glede na to pristavlja, da je certifikat TÜV še vedno veljaven, na podlagi tega dokumenta pa je bilo v Nemčiji po letu 2013 homologirano večje število vozil.

Naročnik je dne 15. 7. 2016 izdal sklep, št. 430-89/2016-70 (15131-05), s katerim je zavrnil vlagateljev zahtevek za revizijo ter zahtevo za povrnitev stroškov. V obrazložitvi odločitve najprej pojasnjuje potek postopka in način obračuna DVM in DDV pri predelanih motornih vozilih. Tuji ponudnik ni zavezanec za plačilo DMV in DDV, zato teh davkov v ceno ne vključuje – zavezanec za plačilo teh davkov je naročnik, so pa bile te vrednosti vključene v merilo za izbor ponudbe skupaj z neto ceno vozila, saj gre za sredstva, ki bremenijo naročnika. Navaja, da je pri pregledu in ocenjevanju ponudb ugotovil, da izbrani ponudnik ni pravilno izračunal DDV, saj v osnovo za izračun ni vključil DMV. Zaradi točkovanja ponudb, v katero je všteta celotna vrednost vozila, je poslal popravljen ponudbeni predračun temu ponudniku v soglasje. Takoj po prejemu soglasja pa je ugotovil, da tudi v osnovo za DMV ni bila upoštevana celotna cena predelanega vozila, zato je ponovno poslal popravljen predračun ponudniku v potrditev. Ob tem se neto cena ni spreminjala; spremenil se je le izračun obeh davkov, ki pa v primeru tujega ponudnika nista sestavni del cene. Izbrani ponudnik je podrobno in transparentno prikazal elemente cene in prav tako izračun DMV, iz česar je jasno, da je bil njegov namen pripraviti ponudbeni predračun korektno. Uporabljene so bile pravilne stopnje DMV in DDV, le izračun je bil napačen. Naročnik meni, da je šlo pri odpravi napak v izračunu obeh davkov za odpravo računskih napak, pri čemer izbranega ponudnika ni dvakrat pozival k isti odpravi napak. V nadaljevanju pojasnjuje, da se certifikat TÜV nanaša na ponujeno blago in ne na ponudnika; pri tem ni relevantno, katera pravna oseba je to listino pridobila. V zvezi z očitkom vlagatelja o udeležbi tretje osebe v ponudbi izbranega ponudnika se naročnik sklicuje na izjasnitev izbranega ponudnika z dne 6. 7. 2016. Navsezadnje še navaja, da je od izbranega ponudnika zahteval predložitev dodatne tehnične dokumentacije iz razloga, ker iz priloženih listin k ponudbi ni bilo jasno razvidno, ali priložene listine dokazujejo skladnost ponujenega blaga z zahtevami iz razpisne dokumentacije. Izbrani ponudnik je podal podrobnejša pojasnila in podatke o tehničnih vsebinah in rešitvah iz njegove ponudbe, s čimer je ustrezno dopolnil ponudbo in zadostil vsem zahtevam. Naročnik pristavlja, da zaradi predloženega sklepa o določitvi poslovne skrivnosti ne more in ne sme podajati konkretnejših podatkov v zvezi s tem, vsekakor pa do sprememba predmeta ponudbe ni prišlo.

Naročnik je Državni revizijski komisiji v prilogi dopisa, prejetega dne 20. 7. 2016, odstopil dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Državna revizijska komisija je po prejemu zahtevka za revizijo opravila predhodni preizkus v skladu z 31. členom ZPVPJN ter ugotovila, da izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, zato ga je sprejela v obravnavo.

Vlagatelj je z vlogo z dne 4. 8. 2016 podal opredelitev do navedb naročnika v sklepu o zahtevku za revizijo. Vztraja pri svojih navedbah iz zahtevka za revizijo in poudarja, da sprememba predračuna izbranega ponudnika ne predstavlja odprave računske napak, temveč gre za spremembo cen na enoto, kar pa ni zakonito. Dejstvo, kdo je zavezanec za plačilo dajatev, v konkretnem primeru namreč ni pravno relevantno, saj je naročnik kot prvo merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe določil ponudbeno vrednost z davki. Izračun DVM in DDV je sicer kompleksen, vendar je naročnik v času objave naročila to kompleksnost natančno opredelil in jasno navedel, kaj predstavlja osnovo za izračun obeh davkov. Vlagatelj vztraja, da izbrani ponudnik sam ni certificiran za predelavo vozila, predloženi certifikat v okviru njegove ponudbe pa je izdan na podjetje, ki je v stečaju in ni več član združenja VPAM. Morebitna predelava vozila s strani izbranega ponudnika bi bila zato nezakonita in neskladna z veljavno zakonodajo ter standardi; enako stališče naj bi zavezala tudi EU komisija v podobnem primeru. Vlagatelj vztraja tudi pri navedbi o neustreznosti opozorilnih luči in pristavlja, da je naročnik izbranemu ponudniku dopustil spremembo ponudbe v delu, ki se nanaša na tehnične specifikacije in s tem spremembo ponujenega blaga v okviru predelave vozila. Zaradi onemogočenega vpogleda vlagatelj predlaga Državni revizijski komisiji, naj mu omogoči vpogled oz. naj sama vpogleda v upoštevne dele (dopolnitve) ponudbe.

Po pregledu prejete dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je najprej sporno vprašanje, ali so napake v ponudbenem predračunu izbranega ponudnika (priloga št. VII/1 ponudbene dokumentacije) take narave, da jih je naročnik lahko v soglasju z izbranim ponudnikom popravil. Vlagatelj zatrjuje, da je prišlo v delu, ki se nanaša na merilo za izbiro, do nezakonitega spreminjanja ponudbe, naročnik pa bi moral ponudbo izločiti kot nepopolno.

Naročnikovo ravnanje je potrebno presojati z vidika prvega odstavka 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2), ki določa, da mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb v skladu z 78. členom tega zakona ter upoštevaje drugi in tretji odstavek 41. člena tega zakona izločiti ponudbe, ki niso popolne. Popolna ponudba je v skladu s 16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna. Nepravilna ponudba je ponudba, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali ne izpolnjuje pogojev glede sposobnosti ponudnika iz 41. do 47. člena tega zakona (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Formalno nepopolna ponudba je ponudba, ki je pravočasna in ni popolna ali vsebuje napake v delih, ki ne vplivajo na njeno razvrstitev glede na merila in se ne vežejo na tehnične specifikacije predmeta naročanja v smislu zamenjave prvotno ponujenega predmeta naročanja z novim predmetom naročanja, zaradi česar jo lahko ponudnik pod pogoji iz tega zakona dopolni ali spremeni; če je formalna pomanjkljivost ponudbe nebistvena, ponudbe v tem delu ni treba dopolniti oziroma spremeniti (17. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2).

Naročnik mora pred izločitvijo katere izmed ponudb upoštevati še pravila o dopolnitvi ponudb iz 78. člena ZJN-2. Iz teh pravil izhaja, da vsaka pomanjkljivost ponudbe še ne predstavlja podlage za njeno neposredno izločitev. Če je ponudba le formalno nepopolna, naročnik zahteva, da jo ponudnik v ustreznem roku dopolni ali spremeni v delu, v katerem ni popolna (prvi odstavek 78. člena ZJN-2). Pri tem mora naročnik upoštevati omejitve iz tretjega odstavka 78. člena ZJN-2 (česa ponudnik ne sme spreminjati in dopolnjevati) in četrtega odstavka 78. člena ZJN-2 (poprava očitnih računskih napak). Tretji odstavek 78. člena ZJN-2 določa, da ponudnik ne sme dopolnjevati ali spreminjati svoje cene na enoto, vrednosti postavke, skupne vrednosti ponudbe in ponudbe v okviru meril oziroma tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila v smislu zamenjave prvotno ponujenega predmeta naročanja z novim predmetom naročanja, ali tistih elementov ponudbe, ki vplivajo, ali bi lahko vplivali na drugačno razvrstitev njegove ponudbe glede na preostale ponudbe, ki jih je naročnik prejel v postopku javnega naročanja. Izjemo od tretjega odstavka pa predstavlja četrti odstavek 78. člena ZJN-2, ki določa, da sme izključno naročnik ob pisnem soglasju ponudnika popraviti očitne računske napake, ki jih odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudb, vendar se količina in cena na enoto ne smeta spreminjati.

Naročnik je kot merilo za izbiro ponudbe določil ekonomsko najugodnejšo ponudbo (točka IV.2.1 objave na portalu javnih naročil in 12. poglavje Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe), ki je bila opredeljena z meriloma cena (»ponudbena vrednost z DDV (ponudbena vrednost vozila, vključno z dodatno policijsko in drugo opremo ter predelavo z DDV iz obrazca ponudbenega predračuna)« in garancijski rok (»ponujeni splošni garancijski rok za vozilo z vso standardno (serijsko) opremo in splošni garancijski rok za vso predelavo vozila, vključno z zahtevano balistično zaščito in vso vgrajeno dodatno policijsko in drugo opremo, in sicer nad zahtevanim splošnim garancijskim rokom 24 mesecev za vozilo z vso standardno opremo ter nad zahtevanim garancijskim rokom 36 mesecev za vso predelavo vozila, vključno z balistično zaščito in vso vgrajeno dodatno policijsko in drugo opremo.«).

Naročnik je v zvezi z vprašanji gospodarskih subjektov, prejetimi preko portala javnih naročil, dne 21. 4. 2016 objavil dokument »Dodatna pojasnila v zvezi s pripravo ponudbe in spremembe razpisne dokumentacije«, št. 430-89/2016/35 (15131-05), v katerem je kot odgovor na prejeta vprašanja med drugim navedel:
- »V skladu s 16. členom Zakona o davku na motorna vozila – ZDMV (Uradni list RS, št. 72/06-ZDMV-UPB2, 9/10, 40/12 – ZUJF) se je določba 8. točke 5. člena ZDMV uporabljala le do 31. 12. 2000. Navedeno pomeni, da terenska motorna vozila, ki se nabavljajo za potrebe Slovenske vojske in policije, od 1. 1. 2001 niso več oproščena plačila DMV.
Ponudnik prikaže davek na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) v skladu s spodaj navedeno spremembo razpisne dokumentacije.« (odgovor 1);
- »DMV je davek, ki se plačuje v Sloveniji od motornih vozil iz tarifnih oznak, določenih v 3. členu ZDMV, ko se motorna vozila prvič dajo v promet ali se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije. Plačnik DMV je v skladu 4. členom ZDMV proizvajalec oziroma oseba, ki pridobi motorno vozilo v drugi državi članici Evropske unije oziroma uvoznik motornih vozil. Tuj ponudnik ni zavezanec za plačilo DMV in ga v ceno ne vključi.
Zavezanec za plačilo DMV je naročnik oz. kupec.
Ponudnik prikaže DMV v skladu s spodaj navedeno spremembo razpisne dokumentacije.« (odgovor 2);
- »Osnova za izračun davka je prodajna cena vozila, ki ne vključuje davka na motorna vozila (DMV) in davka na dodano vrednost (DDV). Če je vozilo predelano, mora prodajalec navesti prodajno ceno predelanega vozila.« (odgovor 4).
Navedena pojasnila se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZJN-2 štejejo kot del razpisne dokumentacije.

Skupaj s citiranimi odgovori oz. pojasnili je naročnik spremenil navodila za izpolnitev predračuna (VII. del razpisne dokumentacije). Skladno s spremenjenimi navodili so morali ponudniki sestaviti ponudbeni predračun tako, da so v obrazec iz priloge št. VII/1 vnesli podatke o neto ponujeni ceni vozila, 22 % DDV, vrednost DMV ter skupno ponudbeno vrednost z vključenima davkoma. Ponudbena vrednost blaga je morala vključevati vso zahtevano standardno (serijsko) in vso dodatno opremo ter zahtevano predelavo vozila oziroma vgradnjo dodatne opreme v vozilo ter vse elemente, iz katerih je sestavljena, npr. blago, opremo, davek na motorna vozila, DDV, morebitno carino, transportne stroške, stroške predelave, vgradnje, praktičnega prikaza uporabe vozil petim policistom (cca. 5 ur), seznanitve z osnovnim vzdrževanjem in vse ostale morebitne stroške, ki jih bo imel ponudnik – prodajalec v zvezi z realizacijo naročila. Skladno s spremembo navodil za izpolnitev predračuna je naročnik objavil tudi spremenjen ponudbeni predračun (priloga št. VII/1), v katerem je predvidel vpis znamke, tipa in modela ponujenega vozila, neto ceno v EUR, vrednost DMV v EUR, 22% DDV v EUR in skupno ponudbeno vrednost v EUR (z DDV in DMV).

Izbrani ponudnik je v svoji ponudbi kot neto ceno za ponujeno vozilo navedel ceno 269.933,00 EUR, kot vrednost DMV 105.072,00 EUR, kot vrednost DDV 59.385,26 EUR in kot skupno ponudbeno vrednost z DDV in DMV 434.390,26 EUR. V opombi dokumenta »SESTAVA PONUDBENE CENE« (priloga št. VII/2) je izbrani ponudnik navedel tudi elemente cene, ki jih je upošteval pri izračunu DMV.

Iz dokumentacije postopka oddaje javnega naročila je razvidno, da je naročnik izbranega ponudnika dne 16. 5. 2016 z dokumentom št. 430-89/2016/39 (15131-05) najprej pozval na predložitev novega ponudbenega predračuna, saj naj bi obstoječi vseboval računsko napako pri izračunu DDV – pravilna vrednost DDV naj bi po ugotovitvah naročnika znašala 82.501,10 EUR, skupna vrednost ponudbe pa posledično 457.506,10 EUR. Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku v tem, da navedba vrednosti DDV v ponudbi izbranega ponudnika glede na vpisano prodajno ceno vozila in prikazani DMV (kar oboje predstavlja davčno osnovo za DDV) ni bila ustrezna. Izbrani ponudnik je v zahtevanem roku naročniku posredoval (spremenjen) ponudbeni predračun.

Naročnik je izbranega ponudnika zatem dne 31. 5. 2016 z dokumentom št. 430-89/2016/46 (15131-05) pozval na soglasje k odpravi računske napake, izhajajoče iz nepravilno izračunanega DMV. Naročnik je pri tem pojasnil, da se skladno z Zakonom o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 72/2006 s sprem.) in pojasnilom Ministrstva za finance kot osnova za obračun DMV šteje celotna nakupna vrednost predelanega motornega vozila, vključno z vsemi stroški, povezanimi z nakupom vozila. Pravilna vrednost DMV naj bi tako znašala 118.770,52 EUR, pri čemer se posledično spremeni tudi osnova za izračun DDV, ki naj bi tako znašal 85.514,77 EUR, ter skupna ponudbena vrednost, ki naj bi znašala 474.218,29 EUR. Izbrani ponudnik se je s spremembo izračuna DMV in DDV strinjal ter naročniku posredoval popravljen ponudbeni predračun.

Za rešitev obravnavane zadeve je ključno odgovoriti na vprašanje, ali napaka v ponudbi izbranega ponudnika pri obračunu obeh upoštevnih davkov pomeni formalno nepopolnost ponudbe oz. ali predstavlja očitno računsko napako, na podlagi česar bi bil mogoč zaključek o tem, da je prišlo do dopustne odprave ugotovljenih pomanjkljivosti ponudbe oz. do dopustne spremembe ponudbenega predračuna.

Državna revizijska komisija ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja in predstavljene pravne podlage ocenjuje, da ponudbe izbranega ponudnika ni mogoče označiti niti za formalno nepopolno niti ni mogoče govoriti o očitni računski napaki, ki bi jo bilo v skladu z določbami ZJN-2 dopustno odpraviti. Iz ponudbe izbranega ponudnika je razvidno, da je izbrani ponudnik v ponudbi upošteval napačno osnovo za izračun DDV (tj. zgolj neto ceno vozila in ne vrednosti vozila z DMV) – enako navaja tudi naročnik v obrazložitvi sklepa z dne 15. 7.2016. Kot je Državna revizijska komisija že zapisala (npr. v zadevah št. 018-296/2009-3 in 018-334/2013-6), napačno obračunane višine DDV ni mogoče šteti za formalno pomanjkljivost, temveč gre za vsebinsko neustreznost ponudbe. Pri tem gre ugotoviti, da pomanjkljivosti iz ponudbe izbranega ponudnika ne bi bilo mogoče odpraviti z uporabo instituta dopolnitve in spremembe formalno nepopolne ponudbe, saj bi v konkretnem primeru z odpravo napake pri obračunu obeh davkov prišlo do spremembe cene na enoto z DDV oz. spremembe skupne vrednosti ponudbe in s tem spremembe ponudbe v okviru meril, to pa tretji odstavek 78. člena ZJN-2 izrecno prepoveduje.

Prav tako v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o očitni računski napaki, ki bi jih bilo v skladu z določbami ZJN-2 dopustno odpraviti. Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah zapisala, da se za očitne računske napake štejejo le tiste (očitne) napake, ki izvirajo iz osnovnih računskih operacij oziroma nastanejo pri množenju, deljenju, odštevanju in seštevanju (prim. npr. odločitve Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-027/2011, 018-166/2012, 018-036/2013, 018-273/2014 itd.), uporaba napačne davčne osnove pri izračunu davka pa v konkretnem primeru ni napaka, ki izvira iz osnovnih računskih operacij (ni nastala pri množenju, deljenju, odštevanju oziroma seštevanju), zato je ne gre šteti za očitno računsko napako v smislu, kot ga normira četrti odstavek 78. člena ZJN-2, in katero bi smel izključno naročnik ob pisnem soglasju ponudnika popraviti. Neodvisno od navedenega je potrebno tudi ugotoviti, da se tudi sicer ob upoštevanju pravilne davčne osnove za oba davka v konkretnem primeru spremeni cena na enoto z DDV, kar pa druga poved četrtega odstavka 78. člena ZJN-2 izrecno prepoveduje. Na navedene ugotovitve ne vpliva dejstvo, da je izbrani ponudnik tuji ponudnik in ni zavezanec za plačilo DMV in DDV, pač pa bi v takem primeru moral plačilo DMV in samoobdavčitev DDV kot zavezanec opraviti naročnik – v ponudbi navedene vrednosti za naročnika predstavljajo nabavno vrednost (naročnikov strošek), to pa je hkrati tudi vrednost, ki je bila del merila ekonomsko najugodnejše ponudbe.

Državna revizijska komisija zaključuje, da je naročnik s tem, ko je dopustil oz. omogočil spremembo ponudbene cene v ponudbi izbranega ponudnika, kršil pravila javnega naročanja o dopustnih dopolnitvah ponudb oziroma odpravi računskih napak iz 78. člena ZJN-2. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja še, da naročnik ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2, ki določa, da mora naročnik po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb v skladu z 78. členom ZJN-2 izločiti vse ponudbe, ki niso popolne. Državna revizijska komisija je zato zahtevku za revizijo ugodila in je, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, razveljavila odločitev naročnika o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz naročnikovega dokumenta »Sklep o oddaji naročila«, št. 430-89/2016-51 (15131-05), z dne 13. 6. 2016.

Ker je že ugotovitev o utemeljenosti zgoraj obravnavanih revizijskih navedb narekovala ugoditev vlagateljevemu zahtevku in razveljavitev odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila, Državna revizijska komisija v okviru revizijskega postopka ni obravnavala preostalih revizijskih navedb, ki se nanašajo na zatrjevano nepopolnost ponudbe izbranega ponudnika in kršitve naročnika v zvezi z načelom enakopravne obravnave ponudnikov, saj tudi morebitna utemeljenost teh navedb ne bi v ničemer vplivala na odločitev Državne revizijske komisije, ki izhaja iz izreka tega sklepa.

Z razveljavitvijo odločitve o oddaji naročila se postopek oddaje javnega naročila vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb (7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2, v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija zato naročnika (z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen), na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN, napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje zadevnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-2, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. Če se naročnik odloči, da bo nadaljeval postopek javnega naročanja s sprejemom odločitve o oddaji javnega naročila, mora ponudbe pregledati na način, ki ga kot dopustnega določa ZJN-2, pri čemer mora upoštevati tudi omejitve iz tretjega in četrtega odstavka 78. člena ZJN-2. Naročnik mora pri svojih ravnanjih upoštevati, da mora spoštovati načelo transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2), zagotoviti pa mora tudi enakopravno obravnavo ponudnikov (9. člen ZJN-2). V primeru, če se naročnik odloči, da javnega naročila ne bo oddal, mora prav tako ravnati v skladu z ZJN-2, zlasti pa upoštevati obveznosti iz 80. člena ZJN-2.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi z dne 4. 8. 2016 zahteval povrnitev priglašenih stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, v skupni višini 1.750 točk po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa) za posvet (200 točk), za pregled spisa, listin in druge dokumentacije (300 točk), za zahtevek za revizijo (1.000 točk) ter za zahtevo za nadaljevanje postopka (250 točk), vse povečano za 2% materialne stroške in za 22% DDV, ter 9.484,37 EUR za plačano takso.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija je vlagatelju (upoštevaje zlasti 70. člen ZPVPJN) priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo v znesku 459,00 EUR (1.000 točk), ki ga je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju 1. točke Tarifne številke 40 in ob upoštevanju višine zneska stroška, kot ga je v zahtevku za revizijo (navzgor) zamejil vlagatelj, povečan za 22% davek na dodano vrednost;
- izdatke v pavšalnem znesku 9,18 EUR (20 točk) ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife, povečane za 22% DDV (ker vlagatelj v postopku pravnega varstva ni specificiral in izkazal dejanskih materialnih stroškov oziroma izdatkov v dejanski višini je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala izdatke v pavšalnem znesku);
- strošek vplačane takse za zahtevek za revizijo v višini 9.484,37 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 10.055,55 EUR. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala stroškov odvetniških storitev za posvet s stranko, pregled spisa, listin in druge dokumentacije, saj navedenih storitev ni mogoče priznati kot samostojnih storitev, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah Odvetniške tarife (Tarifna številka 39). Prav tako Državna revizijska komisija vlagatelju ne priznava priglašenega stroška odvetniške storitve za »zahtev[o] za nadaljevanje postopka po tar. št. 40 OdvT« v višini 250 točk, saj vlagatelj tovrstne zahteve ni podal. V kolikor pa vlagatelj s to navedbo uveljavlja strošek odvetniške storitve za opredelitev do navedb naročnika, pa Državna revizijska komisija tega stroška ne priznava, saj v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN, v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife). Navedbe v vlagateljevi vlogi z dne 4. 8. 2016 niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 24. 8. 2016


Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
Član Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetniška pisarna Stušek d.o.o., Trg celjskih knezov 2, 3000 Celje
- Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, 1000 Ljubljana
- PSV Project Support Vehicles GmbH, Marie-Curie-Straße 11, 27711 Osterholz-Scharmbeck, Nemčija
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran