018-115/2016 Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Mateje Škabar, kot predsednice senata ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Storitev vzdrževanja in nadgradenj informacijskega sistema eDIS in vzdrževanja licenčne programske opreme SAP za 2-letno obdobje«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence, Dunajska cesta 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, Šmartinska cesta 55, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 15. 7. 2016

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila »Storitev vzdrževanja in nadgradenj informacijskega sistema eDIS in vzdrževanja licenčne programske opreme SAP za 2-letno obdobje«.

2. Predlogu naročnika za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja, se ne ugodi.

Obrazložitev:

Naročnik je na podlagi Sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila in imenovanju strokovne komisije, št. 430-163/2016-5 z dne 1. 3. 2016, Obvestila o naročilu, št. objave JN1448/2016 z dne 1. 3. 2016, objavljenega na Portalu javnih naročil ter Obvestila o javnem naročilu, št. 2016/S 045-074115 z dne 4. 3. 2016, objavljenega v Uradnem listu Evropske Unije, izvedel odprti postopek za izbiro izvajalca storitev vzdrževanja in nadgradenj informacijskega sistema eDIS in vzdrževanja licenčne programske opreme SAP za 2-letno obdobje. Z Odločitvijo o oddaji naročila JN 8/2016 VeDIS, katerega predmet je izvedba storitev vzdrževanja in nadgradenj informacijskega sistema eDIS in vzdrževanje licenčne programske opreme SAP za obdobje dveh let, št. 430-163/2016-32 z dne 25. 5. 2016, je naročnik predmetno javno naročilo oddal ponudniku Sapphir d.o.o., Rožna dolina cesta I/5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je vložil Zahtevek za pravno varstvo javnega interesa (zahtevek za revizijo), št. 3060-43/2016-10, z dne 6. 6. 2016, v katerem predlaga razveljavitev celotnega postopka oddaje predmetnega javnega naročila.

Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik ravnal na način, ki predstavlja kršitev pravil o gospodarni, učinkoviti in uspešni porabi javnih sredstev iz 6. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 12/2013-UPB, s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2), saj ni izvedel vseh ukrepov, ki bi mu omogočili, da bi potencialne ponudnike postavil na enak izhodiščni imenovalec in tako prejel najugodnejšo ponudbo v delu, kjer se je konkurenca med ponudniki dejansko odvijala. Vlagatelj poudarja, da v konkretnem primeru ne gre za vprašanje stopnje negospodarne in neučinkovite rabe javnih sredstev, temveč za to, da je ravnanje naročnika glede na predmet naročila in vrsto postopka ekonomsko neracionalno, saj je naročnik s svojim ravnanjem že vnaprej določil izid postopka. Po mnenju vlagatelja bi bilo z ekonomskega vidika ustrezneje, da bi naročnik vodil postopek s pogajanji brez predhodne objave, saj bi tako dosegel več ekonomskih koristi.

Racionalen naročnik bi v razpisni dokumentaciji ali na podlagi posebnega poziva proizvajalcu dovolil, da posrednikom razkrije vse parametre, ki lahko ugodneje vplivajo na ponudbeno ceno za stvar in nadgradnjo ali dele stvari, s tem pa omogočil, da si ponudniki konkurirajo pri storitvah nadgradnje in dobave delov v času vzdrževanja, storitvah izdelave dodatne opreme in pri storitvah nadgradnje in dobave dodatnih delov dodatne opreme v času vzdrževanja stvari.

Vlagatelj ne zatrjuje, da je naročnik v konkretni zadevi ravnal naklepno, malomarno ali iz drugega zavržnega razloga, ampak sledi njegovim navedbam iz elektronske komunikacije z dne 6. 4. 2016, da je verjetno zasledoval cilj, pridobiti ponudbo z najnižjo možno ceno licenc za vzdrževanje, vendar ugotavlja, da bi lahko naročnik ravnal drugače.

Vlagatelj zato ugotavlja, da so v delu predmeta javnega naročila podane take specifične okoliščine primera, da zahtevajo vložitev zahtevka za revizijo v javnem interesu. Vlagatelj je 18. 5. 2016 s strani naročnika prejel odstopljen dopis drugouvrščenega ponudnika z dne 19. 4. 2016, iz katerega izhaja sum, da lastnik intelektualnih pravic (v nadaljevanju: principal SAP) na programu SAP onemogoča konkurenco med ponudniki, to je, da diskriminira med različnimi pooblaščenimi ponudniki, ki lahko ponujajo licenčno opremo SAP. Vlagatelj nadaljuje, da je opravil poizvedbe in ugotovil, da znaki kršitve Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/2008, s sprem.; v nadaljevanju: ZPomK-1) še niso izkazani, prav tako pa pricipal SAP ni zavrnil sodelovanja s potencialnimi ponudniki, ki so želeli oddati ponudbo na predmetnem javnem naročilu, je pa, za izdelavo posebne ponube, ki se izračunava na poseben način v skladu z že sklenjenimi licenčnimi pogodbami glede na poslovno prakso principala SAP, želel soglasje naročnika, da lahko potencialnemu ponudniku razkrije podatke, ki se nanašajo na licenčne programe, ki jih naročnik uporablja. Naročnik kot uporabnik licenčne opreme takega soglasja principalu SAP ni dal, pricipal SAP zato ni pripravil posebne ponudbe, potencialni ponudniki pa so se zanesli zgolj na javno objavljene cenike. Po navedbah enega od ponudnikov, ki jih je vlagatelj preveril, je principal SAP navajal, da dovoljenje naročnika potrebuje zaradi pogodbenih določil in zakonskih okvirjev. V kolikor bi naročnik dovolil principalu SAP, da potencialnim ponudnikom razkrije informacije v zvezi s programsko opremo, ki jo naročnik uporablja, bi si po mnenju vlagatelja, naročnik zagotovil najnižje cene.

Vlagatelj navaja, da očitek o negospodarni, neučinkoviti in neuspešni porabi javnih sredstev temelji na napačnem razmišljanju naročnika, da je oblikovanje ponudbe za del javnega naročila, ki se nanaša na licence SAP, zgolj razmerje med ponudnikom in principalom. Naročnik je vlagatelju v elektronski pošti z dne 23. 5. 2016 pojasnil, da vzdrževanje SAP licenc zaradi tehničnih razlogov lahko izvede le izvajalec, ki izvaja vzdrževanje in nadgrajevanje davčnega informacijskega sistema eDIS, katerega sestavni del so SAP licence, vlagatelj pa ugotavlja, da se odgovor delno sklada z dosedanjo prakso naročnika v zvezi s predmetom tega javnega naročila, saj iz javno dostopnih podatkov (Računsko sodišče: Revizijsko poročilo) izhaja, da javno naročilo VeDIS predstavlja nadaljevanje prej izvedenega javnega naročila JN 03/09-eDIS z dne 29. 5. 2009, s katerim se je informacijski sistem eDIS vzpostavil. V njem naročnik ni v naprej določil informacijskega sistema, ki je predmet javnega naročila, ampak ga je določil na splošno, z zahtevami, ki jih izbrana rešitev mora dosegati, takratni izbrani ponudnik (IBM) pa je ponudil osnovno postavitev COTS informacijskega sistema SAP. S tem, ko je naročnik izbral določeno COTS rešitev, je tudi za vsa prihodnja javna naročila, povezana z informacijskim sistemom eDIS, omejil potencialne ponudnike, saj lahko naročnik licence za COTS rešitev SAP nabavi samo od oseb, ki licence SAP lahko distribuirajo – torej najmanj od imetnika intelektualnih pravic na programski opremi SAP in od ponudnikov, ki jim SAP te licence dovoli distribuirati. Vlagatelj poudarja, da je naročnik SAP rešitev že izbral, pricipal SAP pa se je s ponujanjem svoje COTS rešitve izbranemu ponudniku (IBM) in s tem posredno naročniku, v skladu s svojimi pogodbenimi razmerji, zavezal po kakšni ceni po naročniku nadalje prodajal licence za vzdrževanje in nadgrajevanje SAP rešitve. Principal SAP tako na eni strani ni imel razloga, da bi diskriminiral med ponudniki in bi v vsakem primeru za svojo SAP rešitev zaračunal ceno, ki jo je dogovoril že v okviru prvotnega javnega naročila iz leta 2009 oziroma kasneje, ko so se licence dokupovale, po drugi strani pa ni imel interesa, da bi ponujal cene nižje od dogovorjenih leta 2009 oziroma kasneje, ko so se licence dokupovale. Vlagatelj v zvezi s tem zaključuje, da četudi iz dejanskega stanja izhaja, da je SAP diskriminiral ponudnike, ker ni želel pripraviti posebnih ponudb za predmetno javno naročilo, je njegovo ravnanje glede na pravni in gospodarski okvir logična posledica sprejetih zavez in poslovnega modela.

Iz vlagateljevih navedb izhaja, da je naročnik v preteklosti javno naročilo, ki je sedaj sestavljeno iz dveh postavk (eDIS in SAP), oddal v dveh ločenih postopkih (po odprtem postopku je izbral izvajalca vzdrževanja, nadgradnje in podpore davčnega IS EDIS sistema, zgolj vzdrževanje licenc SAP pa oddal istemu izvajalcu na podlagi postopka s pogajanji brez predhodne objave zaradi tehničnih razlogov), ki sta tako medsebojno povezana, da je oddaja naročila SAP, ki je podlaga z naročilo eDIS, možna zgolj izvajalcu javnega naročila eDIS. Vlagatelj v zvezi s tem zaključuje, da bi bilo v primeru, da bi naročnik tudi v konkretnem javnem naročilu ravnal na podoben način, to ustrezneje, od dejanskega ravnanja naročnika.


V zvezi z razkritjem cen licenc je naročnik v elektronskem sporočilu vlagatelju z dne 2. 6. 2016 navedel, da je oblikovanje ponudbene cene stvar ponudnika (in ne naročnika) ter da naročnik nima pravne podlage, da bi zahteval ali dajal soglasja k razkritju cen iz drugega pogodbenega razmerja (torej med principalom SAP in drugim pogodbenim partnerjem), v katerega sam ni vključen. Naročniku so bile dobavljene licence SAP po ceni, ki jih je naročniku ponudil dobavitelj in ne principal SAP, zato je vprašanje, ali bo principal SAP razkril tak podatek, izključno v njegovi domeni in ne domeni naročnika. Interne formalne ovire po soglasju naročnika glede razkritja vsebine pogodbenih razmerij med drugimi subjekti, ki si jih enostranko postavlja določeno podjetje, v konkretnem primeru principal SAP, pa ne morejo iti v breme naročnika in vzpostavljati obveznosti zanj. Vlagatelj pojasnjuje, da ne nasprotuje navedenemu in bi, če bi lastnik pravic intelektualne lastnine ravnal objektivno neupravičeno, prišla v poštev uporaba inštrumentov konkurenčnega prava, v konkretni zadevi pa po mnenju vlagatelja neupravičene zahteve lastnika pravic intelektualne lastnine niso podane, saj je zahteval zgolj proaktivno ravnanje kupca (naročnika). V odgovoru z dne 2. 6. 2016 se naročnik sklicuje tudi na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-221/2014 z dne 25. 8. 2016, iz katere izhaja, da naročnik ne more določiti sodelovane dolžnosti v postopkih javnega naročanja in da ni on tisti, ki je odgovoren za poslovne odnose na trgu, temveč mora ponudnik zagotoviti sodelovanje vseh potrebnih akterjev. Vlagatelj navedenemu ne nasprotuje, poudarja pa, da zadevi nista primeljivi, saj je v predmetni zadevi sistem (eDIS) že vzpostavljen in se zahteva njegova nadgradnja in vzdrževanje, v omenjeni zadevi pa sodelovanje ponudnikov ni bilo nujno potrebno, saj je ponudnik lahko pripravil novo rešitev. V konkretnem primeru je lastnik pravic intelektualne lastnine prosil naročnika (končnega kupca) za dovoljenje, da potencialnim ponudnikom pripravi posebno ponudbo, glede na parametre obstoječega razmerja, v zadevi, na katero se sklicuje naročnik, pa je bil podan očitek, da sodelovanje z nosilci pravic intelektualne lastnine ni bilo zagotovljeno. Vlagatelj dalje navaja, da bi v konkrentnem primeru, če bi nosilec pravic intelektualne lastnine kot edini možen ponudnik, ravnal na način, ki je kot neustrezen označen v zadevi, na katero se sklicuje naročnik (zavračanje sodelovanja s potencialnimi ponudniki), to predstavljalo okoliščino, ki bi kazala na neustrezno izbiro postopka po ZJN-2 (saj zgolj en ponudnik lahko izpolni naročilo) oziroma kršitev ZPomK-1 (ponudnik je sklenil prepovedan sporazum ali zlorablja svoj prevladujoč položaj), v konkretnem primeru pa edini ponudnik ni ravnal na tovrsten način. Glede na navedeno vlagatelj zaključuje, da je utemeljen očitek o kršitvi 6. člena ZJN-2 o gospodarni, učinkoviti in uspešni porabi javnih sredstev, saj je specifičnost delovanja trga (način nabave pravic intelektualne lastnine) zahtevala določeno stopnjo sodelovanja vseh akterjev (kupca, posrednika in imetnika pravic intelektualne lastnine), ker bi si le ta lahko kupec lahko zagotovil ekonomsko največje koristi.

Izbrani ponudnik se je izjasnil o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo v Izjasnitvi izbranega ponudnika z dne 13. 6. 2016 in uvodoma navedel, da zahtevek za revizijo ni vložen pravočasno, saj bi moral biti vložen v roku 30 delovnih dni od dneva, ko bi vlagatelj moral vedeti za kršitev, to je od objave na Portalu javnih naročil skupaj z vprašanji in odgovori (dan objave 1. 3. 2016, dan objave zadnjega odgovora 22. 3. 2016).

Izbrani ponudnik dalje navaja, da je stališče vlagatelja, da naročnik ni ravnal ekonomsko racionalno in izvedel vseh ukrepov, ki bi mu omogočili, da potencialne ponudnike postavi na enak izhodiščni imenovalec, neutemeljen. Nadaljuje, da vlagatelj sploh ne navaja kršitev naročnika v postopku javnega naročanja in da tudi sicer ZJN-2 ne določa obveznosti naročnika, da namesto ponudnikov pridobiva podatke, potrebne za pripravo ponudbe in da se postavlja vprašanje, čigav interes ščiti vlagatelj, saj je edini »prizadeti subjekt«, ki ima izključni interes od razveljavitve odločitve o oddaji javnega naročila neizbrani ponudnik, ki pa pravnega varstva ni uveljavljal pred potekom roka za predložitev ponudb, niti po opravljenem vpogledu v ponudbo, pri čemer je bila po mnenju izbranega ponudnika prijava na Javno agencijo Republike Slovenije za varstvo konkurence 19. 4. 2016 podana šele po ugotovitvi, da ni najugodnejši ponudnik za predmetno javno naročilo (op. gre za očitno pomoto pri navajanju izbranega ponudnika, 19. 4. 2016 je bilo namreč s strani drugouvrščenega ponudnika na naročnika naslovljeno Obvestilo o stanju, 18. 5. 2016 pa je naročnik pisanje odstopil v reševanje Javni agenciji Republike Slovenije za varstvo konkurence).

Izbrani ponudnik kot neutemeljeni označuje tudi navedbi vlagatelja, da je naročnik že vnaprej določil izid postopka in da bi bilo ustrezneje, da bi vodil postopek s pogajanji brez predhodne objave. V zvezi s prvo navedbo pojasnjuje, da je naročnik v razpisu postavil nižje kriterije referenc in strokovne usposobljenosti, kot v podobnem razpisu leta 2013, hkrati pa tudi na podlagi pozivov potencialnih ponudnikov znižal določene kriterije iz razpisa, v zvezi z drugo navedbo pa izbranemu ponudniku ni razumljivo, da vlagatelj, kot organ za varstvo konkurence, zastopa stališče, da bi bilo ustrezneje izvesti postopek, ki ima podlago v zapiranju konkurence (ne odpiranju). V zvezi s stališčem vlagatelja, da bi moral naročnik principalu SAP dovoliti, da razkrije parametre, ki lahko ugodneje vplivajo na oblikovanje ponudbe, izraža nezadostno poznavanje pravil gospodarskih pravnih poslov, kamor sodi tudi javno naročanje. Naročnik namreč nima pravice posegati v razmerje med ponudnikom in proizvajalcem, saj gre za relativno razmerje, v primeru da gre za subjekte zasebnega prava, pa je regulacija razmerja praviloma podvržena režimu poslovne skrivnosti, zato je razumljivo, da cene, ki jih dosega določen gospodarski subjekt pri drugem subjektu zasebnega prava niso javne, še manj pa je njihovo razkrivanje predmet obveznih ravnanj naročnika v postopku javnega naročanja. Izrecno pa izbrani ponudnik opozarja, da je imel drugouvrščeni ponudnik popolnoma vse podatke, na podlagi katerih bi lahko izračunal ceno licenc, za primerjavo pa je imel še javno dostopne podatke o sklenjeni zadnji vzdrževalni pogodbi. Na Portalu javnih naročil so bila namreč objavljena vsa obvestila o oddaji naročila, iz katerih je razvidno, kakšna je cena za vzdrževanje licenc, po kateri to storitev na trgu naročniku ponuja izbrani ponudnik in po kateri jo naročnik izbranemu ponudniku plačuje. Ker so cene vzdrževanja licenčne programske opreme SAP javne, po pravilih SAP pa se cena vzdrževanja določi kot 22% prodajne cene licenc, poznavanje teh pravil pa izrecno priznava tudi drugouvrščeni ponudnik v dopisu naročniku z dne 19. 4. 2016, je razlika med ponudbeno ceno izbranega in drugouvrščenega ponudnika, ki znaša kar 1.263.147,94 EUR z DDV, lahko posledica le špekulacij drugouvrščenega ponudnika ali pa njegove nezadostne skrbnosti pri pripravi ponudbe. Glede na navedeno izbrani ponudnik navaja, da je neutemeljen zahtevek za revizijo v delu, ko vlagatelj navaja, da naročnik potencialnih ponudnikov v izhodišču ni postavil na enak imenovalec in da so se lahko zanesli zgolj na javno objavljene cenike, zato naročniku oziroma Državni revizijski komisiji predlaga, da zahtevek za revizijo zavrže kot prepoznega oziroma podredno, zavrne kot neutemeljenega.

Naročnik je 28. 6. 2016 sprejel Odločitev št. 430-163/2016-63, s katero je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnil. Naročnik navaja, da je na principala SAP naslovil poziv k predložitvi pisne izjave ter izjasnitvi, ali bi principal SAP, SAP partnerjem, ki so (potencialni) ponudniki pri predmetnem javnem naročilu, v primeru, da bi naročnik podal soglasje, razkril nabavne cene licenčne programske opreme SAP, ki jo uporablja naročnik. Principal SAP je podal odgovor in navedel, da nabavne cene licenc oziroma pravic do uporabe licenčne programske opreme za pripravo ponudbe v predmetnem postopku javnega naročila niso potrebne, saj je v skladu z licenčno pogodbo, ki jo je naročnik sklenil s principalom SAP ter s splošnimi pravili skupine SAP, cena vzdrževanja določena v višini 22% prodajne cene, ki je javno objavljena in ni odvisna od nabavne cene licenc. Principal SAP nadalje pojasnjuje, da je njegova ustaljena poslovna praksa takšna, da se pred razkritjem nabavnih cen licenc praviloma zaprosi za soglasje končnega kupca licenc. Naročnik dalje pojasnjuje, da ob upoštevanju pojasnil in vseh okoliščin zadevnega primera, ni (bil) v položaju, ki bi mu omogočal podajo pravno zavezujočega soglasja, saj v poslovni odnos, iz katerega izhajajo nabavne cene licenc, ni bil neposredno vključen. Naročnik izpostavlja, da v konkretnem primeru nabavne cene licenc za pripravo ponudbe v zadevnem postopku javnega naročanja niso potrebne, kar izhaja iz dopisa principala SAP z dne 20. 6. 2016, saj je cena vzdrževanja določena v višini 22% prodajne cene, to je cene, po kateri je licence pridobil naročnik in ni odvisna od nabavne cene licenc. Poudarja, da tudi, če bi bila odvisna od nabavne cene licenc, proaktivno ravnanje naročnika ne bi bilo potrebno, saj principal SAP pojasnjuje, da bi upoštevajoč dejansko/pravno situacijo, nabavne cene razkril tudi v primeru, če bi dobil ustrezno soglasje svojih sopogodbenikov, to je ne glede na podano soglasje s strani naročnika. Naročnik v zvezi s tem zaključuje, da ker naročnikovo soglasje ni bil predpogoj za pridobitev podatkov za pripravo ponudbe v delu vzdrževanja SAP licenc, vlagateljevi očitki o kršitvi 6. člena ZJN-2 ne morejo biti utemeljeni. Naročnik nasprotuje navedbi vlagatelja, da bi moral podati soglasje, četudi zakonska ali pogodbena dolžnost naročnika ne bi obstajala, in poudarja, da so pogodbe med principalom SAP in njihovimi poslovnimi partnerji izključno v dometu njihovega medsebojnega poslovnega sodelovanja in da naročnik v to razmerje ne more posegati, niti ga komentirati. Po mnenju naročnika interne formalne ovire po soglasju naročnika glede razkritja vsebine pogodbenih razmerij med drugimi subjekti, ki bi jih postavilo določeno podjetje, nikakor ne morejo iti v breme naročnika in vzpostavljati »obveznosti« naročnika.

Naročnik dalje navaja tudi, da je očitana kršitev hipotetična, ker imajo dejansko vsi ponudniki na razpolago podatke, za katere ocenjujejo, da jih potrebujejo, so prosto dostopni in objavljeni na spletu. Naročnik pojasnjuje, da ima z izbranim ponudnikom sklenjeno pogodbo za nakup in eno letno vzdrževanje SAP HANA licenčne programske opreme (JN6415/2015), skladno s katero znaša strošek enoletnega vzdrževanja SAP HANA licenc 104.002,80 EUR brez DDV. Za vzdrževanje ostale licenčne SAP programske opreme (JN7988/2014) je naročnik sklenil dvoletno vzdrževalno pogodbo, katere pogodbena vrednost znaša 1.938.109,80 EUR brez DDV. Ponudbena cena drugouvrščenega ponudnika tako bistveno presega (60 %) cene, ki so javno objavljene in ki jih za vzdrževanje trenutno plačuje naročnik. Glede na navedeno naročnik zaključuje, da ne držijo očitki vlagatelja, da je povzročil situacijo neenakih izhodišč.

Naročnik zavrača tudi vlagateljeve neobrazložene navedbe, da bi bilo ekonomsko ustrezneje voditi postopek s pogajanji brez predhodne objave. V odprtem postopku je stopnja dostopnosti predmeta javnega naročila višja, saj ne veljajo omejitve transparentnosti kot pri postopku, ki ga predlaga vlagatelj, izbira odprtega postopka v javnem naročanju pa nikdar ne predstavlja kršitve ZJN-2, saj ga naročniki lahko izvajajo kadarkoli.

Naročnik navaja še, da je opravil vsa dejanja, potrebna za ugotovitev določenega dejstva in presojo navedb v zahtevku za revizijo, ko je vpogledal v listinsko dokumentacijo in pozval principala SAP k izjasnitvi, zavrača vse predlagane dokazne predloge in na podlagi vsega navedenega zaključuje, da ni kršil 6. člena ZJN-2, saj specifičnost trga ni zahtevala sodelovanja naročnika.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je, skladno z 31. členom ZPVPJN, zahtevek za revizijo pred meritorno obravnavo predhodno preizkusila in po uradni dolžnosti preverila obstoj procesnih predpostavk.

Prvi in drugi odstavek 6. člena ZPVPJN določata, da pravno varstvo javnega interesa lahko uveljavljajo zagovorniki javnega interesa, med drugim tudi organ, pristojen za varstvo konkurence, dalje pa tretji odstavek istega člena določa, da se zahteva za pravno varstvo javnega interesa v predrevizijskem postopku lahko vloži v katerikoli fazi postopka oddaje javnega naročila, vendar najpozneje do pravnomočnosti odločitve o oddaji javnega naročila, po končanem predrevizijskem postopku pa se lahko pravno varstvo uveljavlja v revizijskem postopku (pred Državno revizijsko komisijo).

Dalje ZPVPJN določa, da zagovornik javnega interesa lahko, na podlagi devetega odstavka 25. člena ZJN-2, vloži zahtevek za revizijo v roku 30 delovnih dni od dneva, ko je izvedel ali bi moral vedeti za kršitev, vendar najpozneje v 12 mesecih od začetka izvajanja pogodbe.

Izbrani ponudnik zatrjuje, da zahtevek za revizijo ni bil vložen pravočasno, saj bi moral biti vložen v roku 30 delovnih dni od dneva, ko bi vlagatelj moral vedeti za kršitev, to je od objave na Portalu javnih naročil skupaj z vprašanji in odgovori (dan objave 1. 3. 2016, dan objave zadnjega odgovora 22. 3. 2016).

Državna revizijska komisija v zvezi s tem ugotavlja, da se zahtevek za revizijo sicer nanaša na ravnanja naročnika, ki lahko vplivajo na pripravo ponudbe, vendar se je vlagatelj s temi kršitvami seznanil šele 18. 5. 2016.

Državna revizijska komisija v zvezi s tem ugotavlja, da se zahtevek za revizijo sicer nanaša na naročnikovo ravnanje pred potekom roka za oddajo ponudb, saj je usmerjen v vprašanje, ali je naročnik zagotovil zadosten obseg informacij, potrebnih za pripravo ponudb v delu, ki se nanaša na oblikovanje cene za vzdrževanje licenčne opreme SAP, da bi zagotovil konkurenčen boj med ponudniki z upoštevanjem njihove enake obravnave. Vendar pa je treba upoštevati, da je bil vlagatelj šele s prejemom dokumenta »Prijava zaradi suma kršitve Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence v postopku oddaje javnega naročila za vzdrževanje in nadgradnje informacijskega sistema eDIS in vzdrževanje licenčne programske opreme SAP z oznako JN 8/2016 VeDIS« seznanjen s tem, katerih informacij o oblikovanju cene v delu, ki se nanaša na oblikovanje cene za vzdrževanje licenčne opreme SAP, naročnik ni posredoval ponudnikom. Zatrjevane manjkajoče informacije niso informacije, ki jih po zakonu spremlja vlagatelj, saj gre za informacije v zvezi s pripravo ponudbene cene. Poleg tega te informacije niso bile ugotovljive niti na Portalu javnih naročil, saj sta si naročnik in družba Actual I. T. d. d. o njih izmenjevala stališča po elektronski pošti. Posledično je treba za obravnavani primer deveti odstavek 25. člena ZPVPJN tolmačiti tako, da je rok 30 delovnih dni začel teči šele od 18. 5. 2016, ko je vlagatelj prejel omenjeno prijavo. Šele od takrat je namreč mogoče šteti, da bi vlagatelj moral vedeti za kršitev oziroma da je zanjo takrat izvedel. Ker je 6. 6. 2016 znotraj roka 30 delovnih dni (peti odstavek 1. člena ZPVPJN v povezavi s pravili rokov v dnevih iz drugega odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.) glede na prvi odstavek 13. člena ZPVPJN) navedeno pomeni, da je vlagatelj zahtevek za revizijo vložil v roku, ki ga določa deveti odstavek 25. člena ZPVPJN, s tem pa pravočasno.

Ker je bilo ugotovljeno, da zahtevek za revizijo, poleg tega, da je bil s strani aktivno legitimirane osebe vložen pravočasno, izpolnjuje tudi preostali, tretji, pogoj iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN (obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN), ga je Državna revizijska komisija sprejela v obravnavo (drugi odstavek 31. člena ZPVPJN).

Vlagatelj je kot sporno izpostavil, da naročnik ni ravnal v skladu z načelom o gospodarni, učinkoviti in uspešni porabi javnih sredstev iz 6. člena ZJN-2, ker ni izvedel vseh ukrepov, ki bi mu omogočili, da bi, v povezavi z 9. členom ZJN-2, ob spoštovanju načela enakopravne obravnave ponudnikov, potencialne ponudnike v izhodišču postavil na enak imenovalec ter tako prejel najugodnejšo ponudbo v delu, kjer se je konkurenca med ponudniki dejansko odvijala. Naročnik temu nasprotuje.

Ureditev, razvoj sistema javnega naročanja in njegovo izvajanje mora temeljiti na načelu prostega pretoka blaga, načelu svobode ustanavljanja, načelu prostega pretoka storitev, ki izhajajo iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/04) in na načelih gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti javnega naročanja, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti (5. člen ZJN-2). ZJN-2 v 6. členu podaja razlago enega od temeljnih načel javnega naročanja, to je načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. V zvezi s tem v prvem odstavku določa, da mora naročnik javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev, v drugem odstavku pa določa, da mora naročnik oblikovati razpisno dokumentacijo tako, da je mogoče ponudbo oddati po sklopih, če predmet javnega naročila dopušča in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila. Naslednje temeljno načelo, načelo enakopravne obravnave ponudnikov (prvi odstavek 9. člena ZJN-2) določa, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila, prav tako pa mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. Ker uporaba načel v postopkih javnega naročanja ne more biti sama sebi namen, jih je potrebno razumeti z vidika ciljev, ki jim načela sledijo. Bistveno je namreč, da naročnik potencialnim ponudnikom omogoči, da se seznanijo z njegovimi potrebami in s pomembnimi dejstvi v konkretnem postopku javnega naročanja (8. člen ZJN-2, načelo transparentnosti javnega naročanja). Naročnik mora vsem ponudnikom zagotavljati izhodiščno enak položaj za sodelovanje v postopku javnega naročanja zato, da na javnem naročilu lahko konkurirajo. Z zagotavljanjem konkurence med ponudniki se krog potencialnih ponudnikov (lahko) poveča, to pa lahko vpliva na namen, ki ga zasleduje 6. člen ZJN-2.

Naročnik predmetni postopek javnega naročanja izvaja kot odprti postopek, ta pa je v skladu s 23. točko 2. člena ZJN-2 postopek, v katerem lahko vsak gospodarski subjekt predloži ponudbo oziroma je v skladu s 25. členom ZJN-2 postopek, pri katerem lahko vsi, ki imajo interes pridobiti javno naročilo, predložijo svoje ponudbe, pripravljene skladno z vnaprej določenimi zahtevami naročnika iz razpisne dokumentacije. Odprti postopek je temeljni postopek oddaje javnih naročil, ki v največji možni meri uveljavlja načela javnega naročanja, zanj pa se naročnik lahko vedno odloči, a mora dosledno spoštovati vsa temeljna načela javnega naročanja.

Vlagatelj zatrjuje, da bi naročnik zato, da bi dejansko zasledoval interes pridobiti najnižjo ceno ponudbe, z upoštevanjem najnižje cene dela predmeta (kot to zatrjuje v elektronskem sporočilu z dne 6. 4. 2016 »The goal of our tender is to get an offer with the lowest possible maintenance fee), principalu SAP moral dovoliti, da zainteresiranim posrednikom razkrije vse parametre, ki lahko ugodneje vplivajo na ponudbeno ceno, s čemer bi omogočil, da bi bila med ponudniki dejansko možna konkurenca pri cenah storitev, ki se ne oblikujejo na podlagi vnaprej določenega merila o oblikovanju cene vzdrževanja licenčnih programov.

Državna revizijska komisija po vpogledu v dokumentacijo naročnika dalje ugotavlja, da je družba Actual I. T. d. d. na naročnika po elektronski pošti 6. 4. 2016 (to je pred rokom za oddajo ponudb) naslovila prošnjo, da naročnik poda soglasje, da ji SAP Slovenia/CEE razkrije temeljna cenovna izhodišča licenc (»underlying licence base«) za potrebe priprave kalkulacij provizije vzdrževanja SAP licenc (»the calculation of the SAP licence maintenance fee«) (elektronsko sporočilo poslano naslovljeno na g. P. G.). V elektronskem sporočilu družba Actual I. T. d. d. pojasnjuje, da je SAP CEE za potrebe razkritja potrebnih podatkov, s strani naročnika zahteval pridobitev uradnega soglasja. Iz prilog k zahtevku za revizijo je razviden odgovor naročnika na navedeno elektronsko sporočilo, v katerem le-ta pojasnjuje, da nima uradnih informacij o temeljnih cenovnih izhodiščih SAP licenc ter da je cilj javnega naročila pridobiti ponudbo z najnižjo možno ponudbeno ceno za vzdrževanje licence, pri čemer ga kot naročnika ne zanima proces kalkulacije teh cen.

Iz dokumentacije naročnika dalje izhaja, da je 19. 4. 2016 (to je po roku za oddajo ponudb) naročnik s strani drugouvrščenega ponudnika po elektronski pošti prejel dopis z obvestilom o stanju v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, iz katerega izhaja, da
- se v predmetnem postopku prejeti ponudbi bistveno razlikujeta v ceni posameznega dela ponudbe: ponudba drugouvrščenega ponudnika je v delu, ki se nanaša na storitve vzdrževanja in nadgradenj informacijskega sistema eDIS bistveno ugodnejša od ponudbe izbranega ponudnika, v delu, ki se nanaša na vzdrževanje licenčne programske opreme SAP, pa je od ponudbe izbranega ponudnika bistveno višja,
- je drugouvrščeni ponudnik še pred iztekom roka za oddajo ponudb naročnika po elektronski pošti (dne 6. 4. 2016) opozarjal, da ima težave s pripravo ponudbe v delu, ki se nanaša na vzdrževanje licenčne programske opreme SAP, saj mu principal SAP ni želel razkriti podatkov, ki bi jih potreboval za pripravo ponudbe, saj se cena za vsakega partnerja principala SAP z enakim statusom, izračuna na enak način, to je v višini 22 % od nabavne cene programske opreme (to je od cene, po kateri je partner od proizvajalca kupil pravice uporabe za programsko opremo), da je cena za potrebe izračuna stroška licenčnega vzdrževanja nespremenljiva in se ne spremeni niti v primeru, da licenčno vzdrževanje za posamezno stranko prevzame drug partner proizvajalca,
- bi bila, v kolikor bi drugouvrščeni ponudnik imel enake vhodne cene in s tem pogoje pri pripravi ponudbe, kot jih je imel trenutni vzdrževalec sistema eDIS in programske opreme SAP (to je izbrani ponudnik), njegova ponudba v delu, ki se nanaša na licenčno vzdrževanje programske opreme SAP bistveno nižja oziroma enaka, kot je ponudba izbranega ponudnika, skupna ponudbena vrednost drugouvrščenega ponudnika pa v končnem znesku ugodnejša od ponudbene vrednosti izbranega ponudnika.

Naročnik je 21. 4. 2016 odgovoril, da je v predmetnem postopku ravnal gospodarno in učinkovito, da je zagotavljal konkurenco med ponudniki, transparentnost postopkov in enako obravnavo ponudnikov ter da ocenjuje, da je v javnem naročilu objavil vse podatke, ki so potrebni za pripravo ponudbe licenčnega vzdrževanja.

Kljub temu, da naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo navaja, da specifičnost trga ni zahtevala njegovega sodelovanja v zvezi z razkrivanjem podatkov za izračun stroška licenčnega vzdrževanja in da z nepodajo soglasja ni povzročil situacije neenakih izhodišč ponudnikov, Državna revizijska komisija tej navedbi ne more slediti. Čeprav drži, da naročnik na Portalu javnih naročil ni bil opozorjen na težave pri pripravi ponudbe v delu, ki se nanaša na vzdrževanje licenčne opreme, pa ne gre spregledati, da se v dokumentaciji naročnika in v prilogah zahtevka za revizijo nahajajo dokumenti (elektronska pošta), iz katerih izhaja, da je bil naročnik že pred potekom roka za oddajo ponudb (11. 4. 2016), seznanjen z zahtevo principala SAP po pridobitvi predhodnega soglasja končnega kupca za razkritje temeljnih cenovnih izhodišč licenc z dne 6. 4. 2016, ki jo je naročnik zavrnil.

Izbrani ponudnik in naročnik se sklicujeta na okoliščino, da so imeli vsi ponudniki na razpolago podatke, ki so jih potrebovali za pripravo ponudbe, saj so ti prosto dostopni in objavljeni na spletu (pretekla javna naročila in javno objavljeni ceniki principala SAP) in da v ZJN-2 ni določena obveznost naročnika, da namesto ponudnikov pridobiva podatke, potrebne za pripravo ponudbe.

Državna revizijska komisija ugotavlja,
- da je bil naročnik seznanjen s težavo potencialnega ponudnika pri pripravi ponudbene cene (elektronska korespondenca z dne 6. 4. 2016), pri tem pa je njegova zaprosila zavrnil rekoč, da nima ustrezne pravne podlage za podajo zaprošenega soglasja in da se od njega ne zahteva proaktivnega ravnanja,
- da je bil izbrani ponudnik (ki je sedanji izvajalec naročnika) s potrebnimi podatki seznanjen že na podlagi trenutno veljavne pogodbe z naročnikom za vzdrževanje licenčne programske opreme SAP, zaradi česar le-ta razpolaga s podatki za pripravo ponudbe, s katerimi ostali ponudniki ne razpolagajo in
- da ne glede na to, ali je naročnik vedno zavezan k aktivnemu ravnanju (primerjaj 81. člen ZJN-2, na podlagi katerega so naročniki dolžni na ali preko portala javnih naročil posredovati dodatna pojasnila v zvezi z razpisno dokumentacijo), kaže vsaj na njegovo obveznost seznanjanja ponudnikov s podatki, potrebnimi za pripravo ponudb. S tem, ko naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo navaja, da bi bilo podatke mogoče pridobiti tudi od drugod (objavljeni podatki v zvezi z vzdrževalnimi pogodbami), Državna revizijska komisija ugotavlja, da bi tak odgovor naročnik drugouvrščenemu ponudniku lahko podal že v fazi pred potekom roka za predložitev ponudb, ko je bil na to pozvan oziroma mu podal soglasje za pridobitev potrebnih podatkov od principala SAP.

Ob takih dejanskih okoliščinah se izkaže, da je naročnik (lahko) vplival na položaj drugouvrščenega ponudnika pri pripravi ponudbe, kar je (lahko) vplivalo na njegov konkurenčni položaj v konkretnem postopku javnega naročanja. Ker je ravno konkurenčnost ponudb temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja, pa bi njeno omejevanje posledično (lahko) vplivalo na spoštovanje načela iz 6. člena ZJN-2, ki naročnika zavezuje, da javno naročilo izvede tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev.

Če bi torej naročnik dejansko zasledoval interes pridobiti najnižjo ceno ponudbe, z upoštevanjem najnižje cene dela predmeta, kot to zatrjuje v elektronskem sporočilu z dne 6. 4. 2016 »The goal of our tender is to get an offer with the lowest possible maintenance fee …«, bi lahko ravnal aktivneje tako, da bi vsem potencialnim ponudnikom zagotovil bodisi podatke neposredno ali preko soglasja principalu SAP, s tem pa bi odprl tudi konkurenco, ki ni le v interesu ponudnikov, da lahko oddajo svoje ponudbe na javno naročilo, ampak tudi v interesu naročnika, saj se s tem zagotovi racionalnejša poraba javnih sredstev.

Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da odgovor principala SAP, ki izhaja iz dopisa z dne 16. 6. 2016, na katerega se sklicuje naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo in v katerem principal SAP pojasnjuje, da bi potrebne cene, ne glede na odsotnost soglasja naročnika, razkril tudi v primeru, če bi dobil samo ustrezno soglasje svojih sopogodbenikov in da bi ponudniki ponudbeno ceno lahko oblikovali neodvisno od tega podatka, glede na predhodno zapisane ugotovitve na ugotavljanje kršitev naročnika nima vpliva. Naročnik bi namreč lahko, ne glede na vsebino odgovora, kot že navedeno, z aktivnejšim ravnanjem vplival na izboljšanje konkurenčnega položaja vseh ponudnikov.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da je utemeljen očitek o kršitvi 6. člena ZJN-2 o gospodarni, učinkoviti in uspešni porabi javnih sredstev, saj je specifičnost delovanja trga (način nabave pravic intelektualne lastnine) zahtevala določeno stopnjo sodelovanja vseh akterjev (naročnika, posrednika in imetnika pravic intelektualne lastnine), da bi bilo mogoče spoštovati načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2), ki bi omogočilo, da bi se konkurenca med ponudniki dejansko odvila, s čemer bi si naročnik lahko zagotovil ekonomsko največje koristi.

Državna revizijska komisija tako ugotavlja kršitev načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člena ZJN-2), kar je (lahko) vplivalo na načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2). Državna revizijska komisija je, ne da bi se opredelila do preostalih zatrjevanih kršitev, saj te ne bi vplivale na odločitev, kot izhaja iz izreka tega sklepa, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila tako, da je v celoti razveljavila postopek oddaje javnega naročila »Storitev vzdrževanja in nadgradenj informacijskega sistema eDIS in vzdrževanja licenčne programske opreme SAP za 2-letno obdobje«, ki je bilo na Portalu javnih naročil objavljeno 1. 3. 2016, št. objave JN1448/2016 in 4. 3. 2016 v Uradnem listu Evropske Unije, št. objave 2016/S 045-074115.

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen, naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v morebitnem novem postopku oddaje javnega naročila za isti predmet pri pripravi razpisne dokumentacije in pri svojih ravnanjih med izvajanjem postopka javnega naročila, upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Naročnik je z vlogo z dne 14. 7. 2016 Državni revizijski komisiji podal predlog za izdajo sklepa za začetek novega postopka javnega naročila kljub vloženemu zahtevku za revizijo, saj želi zaradi skrajne nujnosti, nastale kot posledica dogodkov, ki jih naročnik ni mogel predvideti, rokov za odprti ali omejeni postopek ali konkurenčni postopek s pogajanji pa ne more upoštevati, izvesti postopek s pogajanji brez predhodne objave (točka č. prvega odstavka 46. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015, ZJN-3).

ZPVPJN v prvem odstavku 20. člena določa, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadarkoli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se, kljub vloženemu zahtevku za revizijo, dovoli začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja (četrta alineja). Državna revizijska komisija predlogu naročnika ugodi, če po preučitvi vseh pomembnih okoliščin primera in upoštevaje razmerje med škodljivimi posledicami ugoditve predlogu in koristmi za javni interes ter koristmi za osebe, ki bi lahko bile oškodovane, ugotovi, da obstajajo prevladujoči razlogi, povezani z javnim interesom, vključno z obrambnim in varnostnim interesom, ki zahtevajo, da se predlogu ugodi. Državna revizijska komisija omenjeni predlog zavrne, če izvedba naročila ni nujna ali se razlogi za nujnost lahko pripišejo naročnikovemu ravnanju in bi jih bilo mogoče predvideti (četrti odstavek 20. člena ZPVPJN).

Iz navedenih zakonskih določil izhaja, da se predlog naročnika za dovolitev začetka novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja veže na vloženi zahtevek za revizijo (in je povezan s posledicami njegove vložitve po 17. členu ZPVPJN), namenjen pa je pričetku novega postopka oddaje javnega naročila še pred pravnomočno odločitvijo o zahtevku za revizijo, zaradi prevladujočih razlogov, povezanih z javnim interesom. Kolikor je o zahtevku za revizijo pravnomočno odločeno in se postopek pravnega varstva konča, prenehajo tudi pravne posledice vloženega zahtevka za revizijo in s tem odpade pravna podlaga oziroma pravni interes naročnika za odločanje o predlogu za dovolitev začetka novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja.

V obravnavanem primeru je naročnik javno naročilo oddal izbranemu ponudniku, zagovornik javnega interesa pa je vložil zahtevek za revizijo in zahteval razveljavitev celotnega postopka javnega naročanja. Kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa, je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo vlagatelja ugodila in razveljavila celoten postopek predmetnega javnega naročila. Ker je odločitev Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo pravnomočna (četrti odstavek 39. člena ZPVPJN), celoten postopek javnega naročila pa razveljavljen, Državna revizijska komisija predlogu naročnika za izdajo sklepa, s katerim se, kljub vloženemu zahtevku za revizijo, dovoli začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja, zaradi odpadle pravne podlage oziroma pravnega interesa za odločanje, ni ugodila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.





V Ljubljani, 15. 7. 2016



predsednica senata:
mag. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije























Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, Šmartinska cesta 55, 1001 Ljubljana
- Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence, Dunajska cesta 58, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana
- Sapphir d.o.o., Rožna dolina cesta I/5, 1000 Ljubljana


Vložiti:
- v spis zadeve, tu

Natisni stran