018-063/2016 Elektro Gorenjska, d.d.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Boruta Smrdela, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava plastičnih NN kabelskih omaric«, v sklopu 2 »Plastične NN kabelske omarice – prostostoječe«, na podlagi zahtevka za revizijo družbe Tim Macler, d.o.o., Ob železnici 3, Celje, ki jo zastopa odvetnik Slavko Vesenjak, Ulica Vita Kraigherja 5/V, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Elektro Gorenjska, Ulica Mira Vadnova 3a, Kranj (v nadaljevanju: naročnik), dne 12.5.2016

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik razdelil na dva sklopa, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 9.2.2016, pod št. objave JN896/2016 in v Uradnem listu EU dne 10.2.2016, pod št. objave 2016/S 028-045998.

Vlagatelj je z vlogo z dne 31.3.2016 (pred potekom roka za oddajo ponudb) vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev predmetnega postopka oddaje javnega naročila v sklopu 2 in povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik pri oblikovanju tehničnih specifikacij kršil 41. člen Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem.; v nadaljevanju: ZJNVETPS) ter načelo enakopravne obravnave ponudnikov (15. člen ZJNVETPS). Vlagatelj navaja, da v razpisni dokumentaciji določene tehnične specifikacije v pretežni meri povzemajo lastnosti omaric proizvajalca Elsta Mosdorfer, zato drugi proizvajalci omaric ne izpolnjujejo naročnikovih zahtev in ne morejo oddati popolne ponudbe. Vlagatelj pojasnjuje, da je v (drugem) postopku oddaje javnega naročila (objava na Portalu javnih naročil dne 1.2.2016, pod št. objave NMV568/2016) tudi naročnik Elektro Celje, d.d., povzel specifikacije proizvajalca Elsta Mosdorfer, v posledici česar je prejel le dve ponudbi, oba ponudnika pa sta ponudila omarice proizvajalca Elsta Mosdorfer. Vlagatelj nadalje navaja, da je naročnik določil standarde, katerim morajo omarice ustrezati, poleg tega je določil zahteve v zvezi s številom vrat, dimenzijami, materialom, podstavkom in opremo omaric, čeprav ti pogoji niso povezani s predmetom javnega naročanja oziroma njegovo funkcionalnostjo, naročnik pa z njimi ni sledil objektivno opravičljivim potrebam.

Naročnik je s sklepom z dne 11.4.2016 zavrnil zahtevek za revizijo in vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. Naročnik navaja, da je pri določitvi tehničnih pogojev ravnal z vso skrbnostjo, v skladu s pravili stroke ter okoljsko zakonodajo, pri tem upošteval lastne dolgoletne izkušnje, ki morajo ustrezati tako zahtevam tehnične stroke kot tudi zahtevam odjemalcem. Naročnik je v razpisni dokumentaciji zahteval, da imajo omarice enojna vrata zaradi tesnjenja na sredinskem spoju in enojnega zaklepnega mehanizma. Posledično je za vse omarice zahteval enojna vrata, razen za omarice (predstavljene na str. 56 razpisne dokumentacije), ki se postavijo ob cesti (pločniku) in z dvojnimi (manjšimi) vrati »zasedejo« manj prostora, ter za merilno – razdelilne omarice, ki so omarice, v kateri sta združeni dve omarici. Dimenzije omaric je določil glede na ekonomično rabo prostora v omaricah, zemljišča za postavitev omaric in dimenzij omaric, ki jih že uporablja, saj mora naročnik zaradi širitve omrežja poleg že postavljenih omaric postavljati nove omarice. Omarice, ki so izdelane iz zahtevanega materiala, so mehansko odporne, odporne so proti vlagi, na vremenske vplive, UV sevanje in na ogenj. S sestavljivim podstavkom je lažje rokovanje kot s sestavljenim podstavkom. Velikost okenca na omaricah je za naročnika pomembna, saj omogoča hitrejše in lažje odčitavanje. Naročnik še pojasnjuje, da zahteva ponikljane Cu zbiralke, ker je na njih mogoče priključiti Al kable, ki jih kupuje.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 14.4.2016 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj v vlogi z dne 15.4.2016, s katero se je opredelil do naročnikovih navedb (v nadaljevanju: vloga z dne 15.4.2016), vztraja pri revizijskih navedbah in dodaja, da mora naročnik tehnične specifikacije primarno določiti s sklicevanjem na standarde, sekundarno pa z navajanjem storilnostnih in funkcionalnih zahtev. Vse omarice, ki so skladne s standardi, so tehnično ustrezne. Če je naročnik želel boljšo kvaliteto, ki je objektivno opravičljiva, bi moral določiti funkcionalne ali storilnostne zahteve. Naročnik je določil posamezne značilnosti omaric striktno, čeprav je funkcionalna oziroma storilnostna zahteva izpolnjena tudi ob drugih značilnosti. Naročnik bi lahko določene lastnosti omaric oziroma funkcionalne lastnosti (nadstandardne lastnosti) opredelil kot merilo in to merilo ustrezno ovrednotil. Vlagatelj nadalje navaja, da je naročnik v predmetnem postopku prejel dve ponudbi, obe za omarice proizvajalca Elsta Mosdorfer, pri čemer sta oddala ponudba ista ponudnika kot v postopku, ki ga je vodil naročnik Elektro Celje.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Med strankama je sporno, ali je naročnik pri opredeljevanju predmeta javnega naročala ravnal v skladu z določbami ZJNVETPS.

S tehničnimi specifikacijami, ki jih mora naročnik skladno s prvim odstavkom 41. člena ZJNVETPS navesti v dokumentaciji javnega naročila, naročnik opredeli zahtevane značilnosti (lastnosti) predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Pri postavljanju tehničnih specifikacij mora naročnik, izhajajoč iz lastnih potreb, zmožnosti in namenov delovanja, upoštevati pravila ZJNVETPS. Drugi odstavek 41. člena ZJNVETPS določa, da morajo tehnične specifikacije omogočati enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika, tako da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Poleg omenjenega pravila je naročnik pri opisovanju predmeta javnega naročila omejen tudi s temeljnimi načeli javnega naročanja. Iz temeljnih načel javnega naročanja izhaja, da mora naročnik javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, zapisane v internih aktih naročnika ali drugih programih (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, 12. člen ZJNVETPS), da naročnik ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju z določili ZJNVEPS, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, 13. člen ZJNVETPS), da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila (načelo enakopravne obravnave ponudnikov, 15. člen ZJNVETPS) in da mora naročnik javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila (načelo sorazmernosti, 16. člen ZJNVETPS). Iz predstavljenih določb izhaja, da je naročnik pri postavljanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen in določi zanj najbolj primerne in potrebne tehnične specifikacije, vendar pa pri tem, skladno z zakonsko omejitvijo, ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom, ali bi določenim ponudnikom celo onemogočale udeležbo.

V obravnavanem primeru je predmet javnega naročila, ki ga je naročnik opredelil v točki IV »Tehnične specifikacije« razpisne dokumentacije, dobava skupno 875 nizkonapetostnih prostostoječih kabelskih omaric (v nadaljevanju: omarice), in sicer treh različnih tipov merilnih omaric, ki se med seboj razlikujejo glede dimenzij, števila okenc in števila števčnih plošč, štirih različnih tipov razdelilnih omaric , ki se med seboj razlikujejo glede dimenzij in številom izvrtin za montažo NV stikalnih letev, ter merilno – razdelilne omarice. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da je naročnik določil zahteve, ki jim morajo izpolnjevati vse ponujene omarice (med drugim je določil standarde, katerim morajo ustrezati razdelilne omarice), ter zahteve, ki se nanašajo na posamezen tip omaric. Naročnik je pri vseh omaricah določil (1) število vrat, in sicer ena vrata, razen pri dveh tipih omaric, (2) dimenzije omaric, (3) material omaric, in sicer naročnik pri vseh omaricah zahteva »SMC umetna masa; poliester ojačan s steklenimi vlakni« (naročnik je določil tudi standard, kateremu mora ustrezati navedeni material), (4) podstavek omarice, in sicer naročnik pri vseh omaricah zahteva »sestavljiv podstavek (višine 1200 mm)«, ter (5) opremo omaric, pri čemer je naročnik pri merilnih omaricah določil število in dimenzije okenc, pri razdelilnih omaricah pa je kot opremo omaric zahteval »ponikljane Cu zbiralnice«.

Izpostavljene tehnične zahteve so sporne med strankama. V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da bi moral naročnik tehnične zahteve »primarno določiti s sklicevanjem na standarde, sekundarno pa z navajanjem storilnostnih in funkcionalnih zahtev«, gre pojasniti, da iz določb ZJNVETPS ne izhaja, da obstaja samo ena možnost za določitev tehničnih specifikacij, saj že tretji odstavek 41. člena ZJNVETPS določa štiri možnosti, pri čemer ZJNVETPS ne določa nobene možnosti določitve tehničnih specifikacij kot prednostne oziroma primarne. Poleg tega ZJNVETPS v točki d) tretjega odstavka 41. člena določa, da lahko naročnik oblikuje tehnične specifikacije v zvezi z enimi značilnostmi s sklicevanjem na specifikacije iz točke a) tretjega odstavka 41. člena ZJNVETPS (ki se med drugim nanaša tudi na standarde), v zvezi z drugimi značilnostmi pa s sklicevanjem na storilnostne ali funkcionalne zahteve iz točke b) tretjega odstavka 41. člena ZJNVETPS. To pomeni, da lahko naročnik poleg skladnosti z obstoječimi standardi zahteva tudi dodatne lastnosti predmeta javnega naročila. Posledično ni mogoče slediti navedbam vlagatelja, da »zato ker za sporne omarice obstajajo standardi, so vse omarice, ki izpolnjujejo standard, tehnično ustrezne«, saj bi takšno stališče onemogočilo določanje tehničnih specifikacij na način, kot ga predvideva ZJNVETPS. Pri tem gre poudariti, da vlagatelj niti ne zatrjuje, da so s standardi opredeljene lastnosti omaric, ki se nanašajo na število vrat omaric, dimenzije, podstavek in opremo omaric. Nasprotno, vlagatelj navaja, da število vrat omaric in dimenzije omaric niso »standardizirane«, kar pomeni, da naročnik s spornimi tehničnimi zahtevami ne zahteva nekaj več (»višjo kvaliteto« oziroma »nadstandardne lastnosti«), kot določa standard, ampak nekaj drugega.

Tudi vlagateljevim navedbam, da sporne zahteve naročnika niso v povezavi s predmetom javnega naročila, ni mogoče slediti. Vse sporne zahteve (število vrat omaric, dimenzija omaric, material omaric, podstavek omaric in oprema omaric) se nanašajo na predmet javnega naročila, torej na dobavo zahtevanih omaric, zato zgolj dejstvo, da je naročnik določil dodatne tehnične zahteve v zvezi s ponujenimi omaricami, ni v nasprotju s pravili javnega naročanja. Pritrditi pa gre vlagatelju, da naročnik spornih tehnični zahtev ni oblikoval kot funkcionalnih zahtev, ampak je določil konkretne tehnične zahteve, ki jih morajo izpolnjevati ponujene omarice. Vendar z navedenim naročnik po presoji Državne revizijske komisije še ni kršil ZJNVETPS, saj ZJNVETPS naročniku ne prepoveduje, da bi pri oblikovanju tehničnih specifikacij določil konkretne tehnične zahtev, oziroma ZJNVETPS ne nalaga naročniku, da navede le funkcionalne zahteve (in standarde).

V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da bi naročnik lahko »določene lastnosti omaric oziroma funkcionalne lastnosti (nadstandardne lastnosti) opredelil kot merilo, in to merilo ustrezno ovrednotil«, gre najprej pojasniti, da iz določb ZJNVETPS ne izhaja naročnikova dolžnost, da kot merilo, ki predstavlja podlago za razvrščanje ponudb od najbolj do najmanj ugodne, določi tehnične zahteve.. Poudariti gre, da je naročnik avtonomen pri odločitvi, katera in koliko meril bo določil in uporabil, kakšne vrednostne uteži jim bo pripisal in na kakšen način jih bo uporabil, pri čemer mora upoštevati določila ZJNVETPS. Državna revizijska komisija lahko zato v okviru zahtevka za revizijo presoja zgolj, ali je naročnik v razpisni dokumentaciji določena merila določil skladno z določbami ZJNVETPS. Ne more pa Državna revizijska komisija presojati (in nadomestiti naročnikove odločitve o tem), katera merila bi bila v posameznem primeru najbolj ustrezna. Ob upoštevanju navedenega se v obravnavanem primeru izkažejo za irelevantne revizijske navedbe o tem, da bi naročnik lahko sporne tehnične zahteve določil kot merilo, zato se Državna revizijska komisija posledično do njih vsebinsko ni opredeljevala.

V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da je naročnik Elektro Celje, d.d., v drugem postopku oddaje javnega naročila oblikoval tehnične zahteve na enak način kot naročnik v predmetnem postopku, in da je naročnik Elektro Celje, d.d., dobil le dve ponudbi, pri čemer sta oba ponudnika ponudila omarice istega proizvajalca, gre pojasniti, da ravnanje drugih naročnikov v drugih postopkih oddaje javnega naročila ne more biti relevantno za presojo zakonitosti naročnikovega ravnanja v obravnavanem postopku oddaje javnega naročila. Vsak postopek oddaje javnega naročila je namreč samostojna celota, pri čemer je izključno na naročniku, da vsakokrat znova pripravi razpisno dokumentacijo (vključno s tehničnimi zahtevami), zato Državna revizijska komisija izpostavljenih revizijskih navedb vsebinsko ni presojala.

Vlagatelj nadalje zatrjuje, da je naročnik sporne tehnične zahteve omaric prepisal iz kataloga proizvajalca omaric Elsta Mosdorfer in da posledično drugi proizvajalci (oziroma zastopniki drugih proizvajalcev) ne morejo oddati popolne ponudbe. Vlagatelj je kot dokaz za svoje navedbe predložil katalog proizvajalca Elsta Mosdorfer, poleg tega se je skliceval na spletni strani navedenega proizvajalca omaric. Na podlagi primerjave kataloga proizvajalca Elsta Mosdorfer in naročnikovih zahtev, gre ugotoviti, da je naročnik v razpisni dokumentaciji zahteval dimenzije omaric, ki so identične nekaterim omaricam, ki jih ponuja proizvajalec Elsta Mosdorfer. Iz spletnih strani, na katere se je skliceval vlagatelj v zahtevku za revizijo, je razvidno, da je material, iz katerega so izdelane omarice proizvajalca Elsta Mosdorfer, identičen materialu, ki ga zahteva naročnik v razpisni dokumentaciji. Vendar niti iz kataloga niti iz spletnih strani, ki jih je navedel vlagatelj, niso razvidne lastnosti podstavka, ali je le-ta sestavljen ali sestavljiv in višina podstavka, kot tudi ne oprema omaric. Iz dokazil, ki jih je predložil vlagatelj, ni razvidno, da bi omarice imele izdelana okenca (in posledično ni razvidna dimenzija okenc), kot tudi ne vrsta zbiralk omaric. Ob upoštevanju navedenega gre ugotoviti, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni uspel izkazati, da je naročnik sporne tehnične zahteve prepisal iz kataloga proizvajalca Elsta Mosdorfer oziroma da sporne tehnične zahteve izpolnjujejo zgolj omarice proizvajalca proizvajalca Elsta Mosdorfer. Državna revizijska komisija zato poudarja, da izpostavljenih navedb vlagatelj, na katerem je trditveno in dokazno breme, v obravnavanem primeru ni dokazal.

Ne glede na navedeno pa dejstvo, da vlagatelj razpisanega blaga ne more ponuditi oziroma da zahtevane tehnične lastnosti morebiti ustrezajo proizvodom določenega proizvajalca, naročnik pa takšno blago z določenimi lastnostmi potrebuje, po presoji Državne revizijske komisije še ne zadostuje za zaključek, da so naročnikove zahteve diskriminatorne. Namreč, kolikor naročnik uspe izkazati, da so zahteve objektivno opravičljive, mu ravnanja v nasprotju z zakonom še ni mogoče očitati. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil sicer varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju predmeta javnega naročila, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da je takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot primerno (ustrezno), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo, saj ni dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

Takšno stališče potrjuje tudi praksa Sodišča EU, ki je npr. v zadevi C-513/99 Concordia Bus Finland Oy Ab (omenjeni primer se sicer nanaša na spornost meril tehničnih prednosti, ki jih je prav tako dosegalo le določeno podjetje, pa vendar ga je smiselno mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru) je Advocate General Mischo (v odstavkih 151-155) pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev zahtev zmožnostim potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanja naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolni, zato samo dejstvo, da zahtevo iz razpisne dokumentacije izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (navedeno stališče je v sodbi (C-513/99) sprejelo tudi Sodišče EU v odstavkih 82-85).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v odločitvi, s katero je zavrnil zahtevek za revizijo, navedel objektivno opravičljive razloge za določitev spornih tehničnih zahtev. V zvezi z zahtevanim številom vrat omaric je naročnik pojasnil, da zaradi tesnjenja omaric zahteva enojna vrata, razen pri omaricah, ki se postavijo ob cesti, pločniku, vrata pa se odpirajo proti cesti ali na pločnik, saj dvojna (manjša) vrata »zasedejo« manj prostora, ter pri merilno – razdelilni omarici, ki je dvojna omarica, sestavljena iz razdelilnega dela in mehansko ločenega merilnega dela, zato vsak del potrebuje svoja vrata. V zvezi z zahtevanimi dimenzijami omaric Državna revizijska komisija sledi navedbam vlagatelja, da omarice, ne glede na dimenzije, služijo svojemu namenu. Vendar pa je naročnik pojasnil, da je zahtevane dimenzije določil glede na dimenzije vgrajene opreme oziroma na ekonomično rabo prostora v omaricah, saj se v njih vgrajujejo standardna oprema. V manjše omarice ne bi bilo mogoče vgraditi vse potrebne opreme, večje omarice pa predstavljajo večji poseg v okolje. Poleg tega naročnik pojasnjuje, da je dimenzije omaric določil glede na dimenzije omaric, ki jih že ima, saj mora pogosto poleg postavljenih omaric postaviti dodatno omarico na enak nivo. V zvezi z zahtevanim materialom omaric je naročnik pojasnil, da zahteva SMC poliester, ojačan s steklenimi vlakni, ker je ta material mehansko odporen, odporen proti vlagi, na vremenske vplive, UV sevanje in na ogenj. Vlagatelj v vlogi z dne 15.4.2016 ne zatrjuje, da zahtevani material nima lastnosti, ki jih zatrjuje naročnik, ampak da bi naročnik moral zahtevani material opredeliti z dodatnim standardom ali s funkcionalnimi zahtevami. Kot že navedeno, pri določanju tehničnih specifikacij ZJNVETPS naročniku ne prepoveduje, da določi konkretne tehnične zahteve, oziroma mu ne nalaga, da določi le standarde in funkcionalne zahteve. Naročnik je v razpisni dokumentaciji nadalje zahteval, da ponudniki ponudijo omarice s sestavljivim (in ne sestavljenim) podstavkom višine 1200 mm. Državna revizijska komisija sicer sledi navedbam vlagatelja, da tako sestavljen kot sestavljiv podstavek omaric opravljata svojo funkcijo, vendar je naročnik prepričljivo pojasnil, da zahteva sestavljiv podstavek zaradi lažjega upravljanja z njim. Naročnik je pojasnil, da je pri sestavljivem podstavku lažji transport, poleg tega pa je lažja montaža kablov in servis teh kablov, ker je mogoče prednjo stranico sestavljivega podstavka sneti. Da je pri sestavljivem podstavku lažja montaža in servis kablov, vlagatelj v vlogi z dne 15.4.2016 ne nasprotuje, ampak zgolj ponavlja, da tudi sestavljen podstavek služi svojemu namenu. Z revizijskimi navedbami, da za naročnika sestavljiv podstavek v primerjavi s sestavljenim podstavkom predstavlja dodatne stroške, pa vlagatelj ne ščiti svojega pravnega položaja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, čemer je namenjen zahtevek za revizijo, pač pa izraža skrb, da bo z obstoječo razpisno dokumentacijo oškodovan naročnik in javna sredstva. V zvezi z zahtevano višino postavka je naročnik pojasnil, da se 50 mm podstavka potopi v betonski temelj, 800 mm se ga vkoplje, 350 mm pa ga je nad zemeljsko površino. Takšno razmerje omogoča, da je podstavek raven in mehansko stabilen. Navedenemu vlagatelj v vlogi z dne 15.4.2016 ne nasprotuje, ampak navaja, da predpisovanje višine zunanjega podstavka na višino 350 mm ni opravičljivo zaradi ergonomskih zahtev in da višji podstavek omogoča lažje delo, ker je pri montaži in servisiranju mogoče delo stoje in ne kleče. Tudi z izpostavljenimi navedbami vlagatelj ne ščiti svojega pravnega položaja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, ampak ščiti delovno okolje naročnikovih delavcev. V razpisni dokumentaciji je naročnik nadalje določil opremo omaric, in sicer je pri merilnih omaricah določil število in dimenzije okenc in kot pojasnjuje naročnik, zahtevane dimenzije okenc omogočajo naročniku odčitavanje podatkov iz opreme v omarici. Navedenemu vlagatelj v vlogi z dne 15.4.2016 ne nasprotuje, ampak se sprašuje, zakaj je naročnik za omarice v sklopu 1 predpisal drugačna okenca. Ugotoviti gre, da naročnik v sklopu 1, katerega predmet je dobava omaric (vendar ne prostostoječih), ni določil dimenzij okenc omaric. Vendar navedeno po presoji Državne revizijske komisije še ne pomeni, da naročnik dimenzij okenc omaric, ki jih naroča v sklopu 2, ne bi smel določiti, ampak le, da naročniku dimenzije okenc omaric sklopu 1 niso pomembne. Naročnik je nadalje pri razdelilnih omaricah kot opremo omaric zahteval »ponikljane Cu zbiralnice«. Naročnik je pojasnil, da nabavlja Al kable, katere je mogoče priključiti le na ponikljane Cu zbiralke, ne pa tudi na Cu zbiralke. Navedenemu vlagatelj v vlogi z dne 15.4.2016 ne nasprotuje, ampak navaja, da so Al kabli cenejši od bakrenih kablov in da so bakreni kabli kvalitetnejši od Al kablov. Na presojo, ali je naročnik v obravnavanem postopku oddaje javnega naročila kršil ZJNVETP ne more vplivati vprašanje, ali naročnik (v drugih postopkih javnega naročanja) kupuje »kvalitetne« kable. V zvezi z navedbami vlagatelja, da je z vgradnjo ustreznega priklopa oziroma pribora mogoča uporaba bakrenih in aluminijastih kablov, gre poudariti, da »ustrezen priklop oziroma pribor« ni predmet konkretnega javnega naročila.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, zato je, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 12.5.2016

Predsednica senata
mag. Mateja Škabar
članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
- odvetnik Slavko Vesenjak, Ulica Vita Kraigherja 5/V, p.p. 1516, 2000 Maribor,
- Elektro Gorenjska, Ulica Mira Vadnova 3a, 4000 Kranj,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran