Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-009/2016 Osnovno zdravstvo Gorenjske

    Številka: 018-009/2016-6
    Datum sprejema: 1. 3. 2016

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku odločanja o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila »Vzdrževanje računalniške strojne in programske opreme« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj UNISTAR LC, d. o. o., Ljubljana, Litostrojska cesta 56, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Vesel, Zupančič in Devjak, o. p., d. o. o., Trg Osvobodilne fronte 13, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Osnovno zdravstvo Gorenjske, Gosposvetska ulica 9, Kranj (v nadaljevanju: naročnik), dne 1. 3. 2016

    odločila:

    1. Vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 24. 12. 2015 se zavrne.

    2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

    3. Zahteva izbranega ponudnika za povrnitev stroškov se zavrne.

    Obrazložitev:

    Naročnik je dne 25. 3. 2015 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za vzdrževanje računalniške strojne in programske opreme (v nadaljevanju: javno naročilo). Obvestilo o naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila po odprtem postopku je bilo dne 16. 10. 2015 (s številko objave JN7266/2015) objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 21. 10. 2015 pa (s številko dokumenta 370757) v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2015/S 204.

    Naročnik je dne 14. 12. 2015 sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila, številka JN_06/2015 (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila), iz katere med drugim izhaja, da se zadevno javno naročilo odda »ponudniku: ARNE d.o.o. Borovec 35, 1236 Trzin«, čigar ponudbo je naročnik izbral kot najugodnejšo (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

    Odločitev o oddaji naročila je vlagatelj prejel dne 14. 12. 2015, dne 24. 12. 2015 pa je na pošto priporočeno oddal zahtevek za revizijo, z dne 24. 12. 2015, skupaj s prilogama (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). V zahtevku za revizijo vlagatelj predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi ter razveljavi odločitev o oddaji naročila, zahteva pa tudi, da mu naročnik povrne stroške postopka pravnega varstva. V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj zatrjuje
    – da ponudba, ki jo je naročniku predložil v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, ni neobičajno nizka, pač pa je popolna in kot takšna nezakonito izločena iz postopka oddaje tega javnega naročila. Vlagatelj zatrjuje, da njegova ponudba vsebuje očitno računsko napako, ki je posledica napake v množenju, naročnik pa bi mu moral omogočiti, da jo odpravi;
    – da ponudba izbranega ponudnika ni popolna;
    – »[k]ršitev načela transparentnosti in internih pravil naročnika v fazi ocene popolnosti izbrane ponudbe«.

    Naročnik je dne 6. 1. 2016 prejel prvo pripravljalno vlogo izbranega ponudnika, z dne 16. 6. 2015 (očitna pomota v datumu vloge; opomba Državne revizijske komisije), skupaj s prilogo (v nadaljevanju: izjasnitev o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo). V zadevni vlogi izbrani ponudnik prereka vse navedbe vlagatelja v zahtevku za revizijo in predlaga naročniku oziroma Državni revizijski komisiji, da zahtevek za revizijo zavrneta. Izbrani ponudnik pri tem oporeka vlagateljevi aktivni legitimaciji, zatrjuje pa tudi, da je njegova ponudba popolna.

    Naročnik je dne 18. 1. 2016 sprejel sklep številka JN_06/2015, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnil, obenem pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik
    – v navezavi na prvo zatrjevano kršitev zatrjuje, da »s strani ponudnika zatrjevana napaka ni očitna računska napaka, saj je iz njegove ponudbe, niti ponudnikovih pojasnil ni mogoče ugotoviti«, vlagatelj pa »neobičajno nizke cene s kalkulacijami, novo tehnološko rešitvijo in obrazložitvijo ni uspel pojasniti«;
    – v navezavi na drugo zatrjevano kršitev zatrjuje, da je izbrani ponudnik v ponudbi predložil vse zahtevane dokumente, pri čemer je »preveril tudi izpolnjevanje zahtevanih pogojev za ugotavljanje sposobnosti« […] »ponudnika ARNE d.o.o.«;
    – v navezavi na tretje zatrjevano kršitev zatrjuje, da je odločitev o oddaji naročila sprejeta skladno z internimi akti in na podlagi veljavnega pooblastila direktorja pooblaščeni osebi.

    Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj (po svojem pooblaščencu) prejel dne 19. 1. 2016, naročnik pa je z dopisom z dne 21. 1. 2016, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dan kasneje, odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka v zvezi s postopkom oddaje tega javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

    Državna revizijska komisija je dne 1. 2. 2016 prejela naročnikovo vlogo, poimenovano »PRIPRAVLJALNA VLOGA - OPREDELITEV NAROČNIKA DO NAVEDB VLAGATELJA«, številka JN_06/2015, z dne 29. 1. 2016 (v nadaljevanju: vloga z dne 29. 1. 2016). V zadevni vlogi se naročnik opredeljuje do vsebine vlagateljeve vloge z dne 22. 1. 2016, poimenovane »PRVA PRIPRAVLJALNA VLOGA« (v nadaljevanju: opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo).

    Državna revizijska komisija je s pozivom z dne 2. 2. 2016 naročnika pozvala na dopolnitev oziroma odstop dokumentacije, dne 9. 2. 2016 pa je prejela dokumentacijo, ki ji jo je v prilogi dopisa številka JN_06/2015, z dne 5. 2. 2016, odstopil naročnik.

    Po proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila in predrevizijski postopek postopka oddaje javnega naročila, po proučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika, pa tudi po proučitvi predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

    Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da iz petega odstavka 29. člena ZPVPJN izhaja, da vlogo, s katero se opredeli do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, vlagatelj posreduje tudi Državni revizijski komisiji. Ker je Državna revizijska komisija po proučitvi vsebine naročnikove vloge z dne 29. 1. 2016 ugotovila, da je naročnik »prejel Prvo pripravljalno vlogo z dne 22.01.2016« vlagatelja, je naročnika pozvala, da ji zadevno vlogo odstopi, naročnik pa je na njen poziv to tudi storil. Ob proučitvi vlagateljeve opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo je Državna revizijska komisija ugotovila, da iz pisarniške odredbe (kot napotila za poslovanje z dokumentarnim gradivom) na njej ne izhaja, da je bila zadevna vloga poslana (priporočeno s povratnico) tudi Državni revizijski komisiji. Ob upoštevanju dejstva, da je bila Državna revizijska komisija z naročnikovo vlogo z dne 29. 1. 2016 seznanjena s tem, da je vlagatelj podal opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, je slednjo (upoštevaje omejitve, ki jih določa peti odstavek 29. člena ZPVPJN) upoštevala na podlagi načela kontradiktornosti (11. člen ZPVPJN), po katerem je treba v predrevizijskem, revizijskem in sodnem postopku pod pogoji iz ZPVPJN vlagatelju zagotoviti možnost, da se izreče o navedbah nasprotne stranke.

    Državna revizijska komisija v zvezi z zatrjevanjem izbranega ponudnika (zadnji odstavek na prvi strani, pa tudi druga, tretja in četrta stran izjasnitve o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo), da vlagatelju ne gre slediti v njegovem zatrjevanju, da »je podana aktivna legitimacija, kot procesna prepostavka«, ugotavlja, da je vlagatelju v zadevnem postopku pravnega varstva v vsebini, v kateri zatrjuje popolnost svoje ponudbe (nezakonitost ravnanja naročnika v zvezi z njegovo ponudbo), to je v vsebini 5. točke zahtevka za revizijo, v vsebini, v kateri zatrjuje kršitve, povezane z ravnanji strokovne komisije naročnika, to je v delu vsebine 6. točke zahtevka za revizijo, pa tudi v vsebini, v kateri zatrjuje »[k]ršitev načela transparentnosti in internih pravil naročnika v fazi ocene popolnosti izbrane ponudbe«, to je v vsebini 7. točke zahtevka za revizijo, priznati aktivno legitimacijo v postopku pravnega varstva (14. člen ZPVPJN). Vlagatelj ima namreč interes za dodelitev javnega naročila, saj je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila oddal pravočasno ponudbo (primerjaj prvo poved drugega odstavka 14. člena ZPVPJN, v povezavi s prvo alineo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN) in bi mu lahko z domnevnimi kršitvami (naročnika) v izpostavljenih delih zahtevka za revizijo nastala škoda (primerjaj prvo alineo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN). Kot izhaja iz Zapisnika o odpiranju ponudb, z dne 26. 11. 2015, je tako vlagateljeva ponudba cenovno najugodnejša, merilo za izbiro ponudbe je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila »skupna ponudbena vrednost vzdrževanja v štiriletnem obdobju v EUR z DDV« (primerjaj točko 4.17 Navodila ponudnikom za izdelavo ponudb), navedeno pa pomeni, da bi bila vlagateljeva ponudba lahko v primeru, če bi vlagatelj v zahtevku za revizijo dokazal, da je naročnik pri sprejemu odločitve o izločitvi njegove ponudbe oziroma odločitve o oddaji naročila kršil določbe Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem. – v nadaljevanju: ZJN-2), lahko izbrana kot najugodnejša. Do vsebine zahtevka za revizijo, ki predstavlja zatrjevanje vlagatelja, da ponudba izbranega ponudnika ni popolna (del 6. točke zahtevka za revizijo), se bo Državna revizijska komisija opredelila po tem, ko bo odločila o vsebini 5., preostalega dela 6. in 7. točke zahtevka za revizijo, in v odvisnosti od odločitve o zahtevku za revizijo v predstavljenih vsebinah.

    V posledici navedenih uvodnih ugotovitev je Državna revizijska komisija v nadaljevanju po opravljenem predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo v revizijskem postopku, kot izhaja iz 31. člena ZPVPJN, tega sprejela v vsebinsko obravnavo (drugi odstavek 31. člena ZPVPJN).

    V zahtevku za revizijo vlagatelj najprej zatrjuje, da ponudba, ki jo je naročniku predložil v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, ni neobičajno nizka, pač pa je popolna in kot takšna nezakonito izločena iz postopka oddaje tega javnega naročila (5. točka na straneh od 4 do 7, pa tudi prvi in drugi odstavek na strani 3). Vlagatelj ob tem zatrjuje, da njegova ponudba vsebuje očitno računsko napako, ki je posledica napake v množenju, naročnik pa bi mu v postopku oddaje zadevnega javnega naročila moral omogočiti, da jo odpravi.

    Kot izhaja iz odločitve o oddaji naročila (tretji odstavek na strani 2), poziva številka 2329-01/2015, z dne 2. 12. 2015 (v nadaljevanju: poziv z dne 2. 12. 2015), ter poziva številka 2379-01/2015, z dne 8. 12. 2015 (v nadaljevanju: poziv z dne 8. 12. 2015), je naročnik (ki je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila prejel štiri pravočasne ponudbe) pri vlagatelju izvedel postopek preverjanja, ali je vlagateljeva ponudba neobičajno nizka. Ugotovil je namreč, da je vrednost vlagateljeve ponudbe za več kot 50 % nižja od povprečne vrednosti pravočasnih ponudb in za več kot 20 % nižja od naslednje uvrščene ponudbe.

    Vlagatelj je naročniku na poziv z dne 2. 12. 2015 v vlogi z dne 3. 12. 2015 (v nadaljevanju: vloga z dne 3. 12. 2015) posredoval podatke oziroma utemeljitev glede cene, ki jo je podal v svoji ponudbi. Ker je vlagatelj vsebino zadevne vloge z dne 3. 12. 2015 označil z oznako »!! ZAUPNO !!«, Državna revizijska komisija pa mora pri svojem delu varovati osebne in tajne podatke ter podatke, označene kot poslovna skrivnost, in s temi podatki ravnati skladno s predpisi, ki urejajo njihovo varovanje (67. člen ZPVPJN), Državna revizijska komisija v nadaljevanju izpostavlja le tisto vsebino zadevne vloge, ki jo je nujno izpostaviti, saj v nasprotnem primeru predmetne odločitve ni mogoče ustrezno obrazložiti (utemeljiti).

    Državna revizijska komisija (upoštevaje to, kar je zapisano v prejšnjem odstavku te odločitve) ugotavlja, da je vlagatelj v vlogi z dne 3. 12. 2015 zapisal, da je pri ponovnem pregledu svoje ponudbe ugotovil, da »je pri pripravi ponudbe prišlo do očitne računske napake, saj je seštevek urne postavke in vsote načrtovanega obsega ur storitev izračunan napačno«, pa tudi, da »je bila cena mesečnega vzdrževanja v EUR brez DDV izračunana napačno, kar je evidentno iz ponudbene dokumentacije« (drugi odstavek zadevne vloge). V vlogi z dne 10. 12. 2015, ki po vsebini predstavlja odgovor na naročnikov poziv z dne 8. 12. 2015, je navedeno, da vlagatelj »pri ponudbi vztraja«, vključno s stališčem, da je v njej pri njeni pripravi prišlo do očitne računske napake (zadnji odstavek na prvi strani). Iz obeh vlog (vloge z dne 3. 12. 2015 in vloge z dne 10. 12. 2015) izhaja, da je vlagatelj na ustrezen način razumel vsebini obeh naročnikovih pozivov (z dne 2. 12. 2015 in z dne 8. 12. 2015).

    V posledici vsebine predstavljenih vlog je naročnik v odločitvi o oddaji naročila
    – zapisal, da »s strani ponudnika zatrjevana napaka ni očitna računska napaka, saj je iz njegove ponudbe, niti iz ponudnikovih pojasnil ni mogoče ugotoviti.« […] »Računska operacija, na podlagi katere naj bi prišlo do vrste napake, ki jo ponudnik navaja, « […] »iz predračuna in ponudbene dokumentacije z dne 20. 11. 2015 ni razvidna, prav tako ne iz dodatnih obrazložitev in izjav oziroma odgovorov ponudnika« (zadnji odstavek na strani 2);
    – zaključil, da je vlagateljeva ponudba »neobičajno nizka ponudba, ker s svojo ceno bistveno odstopa od primerljivih tržnih cen oziroma uveljavljene prakse, ponudnik pa je s kalkulacijami, novo tehnološko rešitvijo in obrazložitvijo, ni mogel pojasniti« (zadnji odstavek na strani 3).

    Ob upoštevanju predstavljenih dejstev in ugotovitev je Državna revizijska komisija sledila dokaznemu predlogu vlagatelja »[p]onudba vlagatelja« (del prve alinee rubrike »Dokazi:« na strani 7 zahtevka za revizijo). Ker je Državna revizijska komisija že doslej proučila vsebino dokumentacije spisa zadeve, ki ji jo je odstopil naročnik, pa tudi vsebino vlagateljevih vlog z dne 3. 12. 2015 oziroma z dne 10. 12. 2015, v nadaljevanju (iz omenjenega razloga) ni izvedla vlagateljevih dokaznih predlogov »pojasnil[a]« (njegove ponudbe) in »[d]okumentacija v spisu naročnika« (del prve alinee in druga alinea rubrike »Dokazi:« na strani 7 zahtevka za revizijo).

    Ker je vlagatelj v svoji ponudbi predložil Sklep o določitvi dela ponudbene dokumentacije za poslovno skrivnost, z dne 20. 11. 2015, Državna revizijska komisija pa mora pri svojem delu varovati osebne in tajne podatke ter podatke, označene kot poslovna skrivnost, in s temi podatki ravnati skladno s predpisi, ki urejajo njihovo varovanje (67. člen ZPVPJN), Državna revizijska komisija v nadaljevanju izpostavlja le tiste podatke v vlagateljevi ponudbi, ki so javni (primerjaj tudi drugi odstavek 22. člena ZJN-2), in le tiste podatke v vlagateljevi ponudbi, ki jih je nujno izpostaviti, saj v nasprotnem primeru predmetne odločitve ni mogoče ustrezno obrazložiti (utemeljiti).

    Po proučitvi vlagateljeve ponudbe Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v predračunu, ki se v ponudbi nahaja na Obrazcu 4, v pravno relevantnih delih (»Zap. št.« 1 – preventivno in korektivno vzdrževanje) zapisano: v tretjem stolpcu, poimenovanem »Cena ure v EUR brez DDV«, je zapisano »40,00«, v četrtem stolpcu, poimenovanem »Cena mesečnega vzdrževanja v EUR brez DDV«, pa je zapisano »2.750,00«.

    V konkretnem primeru ceno na enoto predstavlja podatek tretjega stolpca, to je cena »ure v EUR brez DDV« (40,00 EUR), količino pa (po vsebini) predstavlja podatek, pridobljen tako, da številčni podatek četrtega stolpca delimo s številčnim podatkom tretjega stolpca. Podatek 2.750, kolikor znaša cena »mesečnega vzdrževanja v EUR brez DDV« delimo s podatkom 40, kolikor znaša cena »ure v EUR brez DDV«. Brez podatka o količini namreč izračun vrednosti postavke (posledično pa tudi izračun skupne vrednosti ponudbe) v konkretnem primeru ni mogoč. Dejstvo, da v konkretnem primeru količino predstavlja podatek, pridobljen tako, da številčni podatek četrtega stolpca delimo s številčnim podatkom tretjega stolpca, v zahtevku za revizijo zatrjuje tudi vlagatelj sam z zapisom, da »zmnožek cene ure v EUR brez DDV in količine« (vlagatelj kot količino v zahtevku za revizijo sicer smatra podatek 148 ur storitev mesečno) »predstavlja vsoto« (zadnji odstavek na strani 4), pa tudi z zapisi, v katerih govori o (pravilnem) zmnožku »s količino 148 ur« (drugi odstavek in zadnji odstavek na strani 6). Zatrjevanja, primerljiva predstavljenim, na več mestih izhajajo tudi iz vlagateljeve opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo.

    Upoštevaje navedeno je Državna revizijska komisija podatek 2.750 delila s podatkom 40, v posledici pa je ugotovila, da naj bi količina, upoštevana v predračunu vlagateljeve ponudbe, za preventivno in korektivno vzdrževanje (»Zap. št.« 1 predračuna) znašala 68,75 (ur storitev na mesec). V predstavljenem smislu gre tako slediti tudi zatrjevanju naročnika, po katerem »lahko resničnost navedbe preveri le tako, da ponudbeno ceno mesečnega vzdrževanja v EUR brez DDV (2.750,00 EUR) deli s ponudbeno ceno ure v EUR brez DDV (40,00 EUR), rezultat tega izračuna pa je število 68,75« (prvi odstavek na strani 6 odločitve o zahtevku za revizijo). Naročnik je ob tem upravičeno zaključil, da »število 68,75« predstavlja »ure vzdrževanja« (na mesec), torej količino. Predstavljenih dejstev, izračunov in zaključkov vlagatelj v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo konkretizirano ne prereka oziroma jim konkretizirano ne oporeka, čeprav je to možnost imel (primerjaj peti odstavek 29. člena ZPVPJN). Iz razlogov, navedenih doslej, ni slediti vlagatelju v njegovem zatrjevanju, da je »količina« 148 (ur storitev vzdrževanja, ki naj bi jih v skladu s predmetom zadevnega javnega naročila opravil na mesec) »jasno razvidn[a] iz ponudbe in se z odpravo računske napake ne spreminj[a]« (zadnji odstavek na strani 3 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo). Iz vlagateljeve ponudbe je namreč jasno razbrati količino 68,75 (ur storitev vzdrževanja, ki naj bi jih v skladu s predmetom zadevnega javnega naročila opravil na mesec), ta pa bi se z upoštevanjem količine 148 (ur storitev vzdrževanja, ki naj bi jih v skladu s predmetom zadevnega javnega naročila opravil na mesec) vsekakor spremenila in to (v nasprotju z zatrjevanjem vlagatelja v zadnji povedi zadnjega odstavka na strani 3 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, ki se nadaljuje kot prva poved prvega odstavka na strani 4 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo) pred spremembo zmnožka cene na enoto in količine.

    Skladno z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije je (ob upoštevanju četrtega odstavka 78. člena ZJN-2) za očitne računske napake šteti zgolj tiste napake, ki izvirajo iz osnovnih računskih operacij in nastanejo (na primer) pri množenju, deljenju, odštevanju in seštevanju. Državna revizijska komisija je pri tem že večkrat zapisala tudi, da kot (očitne) računske napake ni obravnavati neskladja v ponudbenemu predračunu, ki nima vzroka v napaki zaradi osnovnih računskih operacij. V okoliščinah konkretnega dejanskega stanja v izpostavljenem delu vlagateljeve ponudbe (v izpostavljenem delu predračuna) ne gre za napako, ki izvira iz osnovnih računskih operacij (množenja, deljenja, odštevanja oziroma seštevanja), saj nima vzroka v napaki zaradi osnovnih računskih operacij. V posledici v okoliščinah konkretnega dejanskega stanja v tem delu vlagateljeve ponudbe (v izpostavljenem delu predračuna) ne gre niti za računsko napako, še manj pa za očitno računsko napako. V predstavljenem smislu je tako slediti tudi naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (zadnji odstavek na strani 4, vsebinsko primerljivo pa tudi nekatera druga mesta odločitve o zahtevku za revizijo) zatrjuje, da »s strani ponudnika zatrjevana napaka ni očitna računska napaka, saj je iz njegove ponudbe, niti ponudnikovih pojasnil ni mogoče ugotoviti«. V predstavljenem smislu je slediti tudi izbranemu ponudniku, ki v izjasnitvi o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo zatrjuje, da »pri pripravi« vlagateljeve ponudbe »ni prišlo do očitne računske napake, kot trdi vlagatelj« (prvi odstavek na drugi strani, vsebinsko primerljivo pa tudi prva poved zadnjega odstavka na isti strani), ni pa slediti zatrjevanju vlagatelja (prvi odstavek na strani 4 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo), po katerem je »[n]avedena napaka« […] »napaka v osnovni računski operaciji množenja, je jasna in očitna«, ter vsebinsko primerljivim zatrjevanjem vlagatelja na več mestih zahtevka za revizijo.

    Ker se v primeru očitnih računskih napak, ki jih naročnik odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudb (in jih sme ob pisnem soglasju ponudnika popraviti izključno naročnik) količina (in cena na enoto) ne smeta spreminjati, vlagatelj pa v zahtevku za revizijo (na več mestih) in v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo (»Ad2)« na straneh 3 in 4) sam zatrjuje, da iz določb razpisne dokumentacije in informacij, ki jih je naročnik posredoval gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje javnega naročila (in se štejejo kot del razpisne dokumentacije – primerjaj tretjo poved drugega odstavka 71. člena ZJN-2), jasno in nedvoumno izhaja, da bi moral v predračunu ponujeno ceno »ure v EUR brez DDV« (40,00 EUR) množiti s podatkom 148 (torej s podatkom o urah storitev vzdrževanja, ki naj bi jih v skladu s predmetom zadevnega javnega naročila na mesec opravil), bi naročnik tudi sicer (če bi v izpostavljenem delu vlagateljeve ponudbe šlo za očitno računsko napako – a zanjo, kot je bilo ugotovljeno že doslej, ne gre) kršil določbo četrtega odstavka 78. člena ZJN-2, v kolikor bi vlagatelju dopustil, da količino 68,75, ki jo je v svoji ponudbi (predračunu) upošteval kot število ur storitev vzdrževanja, ki naj bi jih v skladu s predmetom zadevnega javnega naročila opravil na mesec, po poteku roka za prejem ponudb spremeni v količino 148 (ur storitev vzdrževanja, ki naj bi jih v skladu s predmetom zadevnega javnega naročila opravil na mesec). Naročnik v posledici ob upoštevanju okoliščin konkretnega dejanskega stanja v določbah ZJN-2 (ob upoštevanju četrtega odstavka 78. člena) namreč nima ustrezne pravne podlage, da bi vlagatelju dopustil (omogočil), da podatek o količini (podatek, pridobljen tako, da številčni podatek, zapisan v stolpcu »Cena mesečnega vzdrževanja v EUR brez DDV« ponudbenega predračuna, delimo s številčnim podatkom, zapisanim v stolpcu »Cena ure v EUR brez DDV«) po poteku roka za prejem ponudb spremeni v številčni podatek (količino) 148 ali v kak drug številčni podatek (v kako drugo količino). V predstavljenem smislu tako ni slediti vlagatelju v njegovem zatrjevanju (zadnji odstavek na strani 6 zahtevka za revizijo), da bi mu moral naročnik »ob upoštevanju določb 78. člena ZJN-2« […] »omogočiti, da odpravi očitno računsko napako v obrazcu PREDRAČUN pod postavko 1«, niti zatrjevanju vlagatelja, da je naročnik »s svojim ravnanjem kršil tretji in četrti odstavek 78. člena ZJN-2, saj vlagatelju ni omogočil, da odpravi očitno računsko napako, kot tudi 80. člen ZJN-2«.

    V predstavljenem smislu je tako slediti naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (zadnji odstavek na strani 6) zatrjuje, da tudi v primeru, če »bi sledili navedbam vlagatelja, da naj bi bila vlagateljeva napaka v tem, da naj bi pri množenju upošteval napačno številko,« […] »to ni očitna računska napaka v osnovni računski operaciji, ampak gre lahko, v kolikor bi dejansko šlo za napako v ponudbi, izključno za napako vlagatelja, do katere je prišlo zaradi neskrbne priprave ponudbe s strani vlagatelja«. Kot je Državna revizijska komisija namreč že večkrat zapisala, morajo ponudniki ponudbeni predračun izpolniti s posebno skrbnostjo, saj ta predstavlja enega izmed najpomembnejših (in bistvenih) delov ponudbe (primerjaj tudi drugi odstavek 78. člena ZJN-2). Na njegovi podlagi se tako določi končna ponudbena cena, ki je ne samo bistvena sestavina pogodbe, temveč v konkretnem primeru tudi merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika (merilo za izbiro ponudbe je »skupna ponudbena vrednost vzdrževanja v štiriletnem obdobju v EUR z DDV« – primerjaj točko 4.17 Navodila ponudnikom za izdelavo ponudb).

    Ker vlagatelj v postopku oddaje zadevnega javnega naročila ponujeno ceno utemeljuje s sklicevanjem na očitno računsko napako v ponudbi (»Zap. št.« 1 predračuna – preventivno in korektivno vzdrževanje), očitne računske napake v ponudbi (predračunu) pa ni uspel dokazati, v posledici vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) tudi ni dokazal, da je naročnik iz razloga, ker je po izvedbi postopka, določenega v prvem odstavku 49. člena ZJN-2, ugotovil, da je vlagateljeva ponudba neobičajno nizka, to ponudbo izločil, kršil 49. člen ZJN-2 (ali katero od ostalih določb ZJN-2). V predstavljenem smislu ni slediti vlagatelju v njegovem zatrjevanju (drugi odstavek na strani 7 zahtevka za revizijo), da »je naročnikov zaključek, da je razlog za zavrnitev vlagateljeve ponudbe neobičajno nizka cena, napačen«.

    Tudi sicer pa gre izpostaviti, da je skladno z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije presojo glede tega, ali je ponudnik, katerega ponudbo je naročnik identificiral kot neobičajno nizko, tekom inter partes postopka pojasnjevanja ponudbe dvom v zvezi s tem ovrgel ali ne, šteti kot naročnikovo avtonomno odločitev, kot takšno pa je s tem povezano šteti tudi končno presojo naročnika, ali bo takšno ponudbo zavrnil kot neobičajno nizko ali ne. Omenjene odločitve, ki sodi v sfero naročnikove odgovornosti za lastno poslovanje, s svojo presojo ne more nadomestiti niti Državna revizijska komisija.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo (6. točka na straneh od 7 do 9) kot naslednje zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ni popolna.

    V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije je v primeru, ko vlagatelj v zahtevku za revizijo ni dokazal, da je naročnik s tem, ko je njegovo ponudbo izločil iz postopka oddaje javnega naročila, kršil katero od določb ZJN-2, v okviru ugotavljanja enakopravne obravnave ponudnikov v postopku pravnega varstva glede na revizijske navedbe mogoče presoditi le še to, ali je naročnik pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika določbe ZJN-2 v istovrstnem delu razlagal na enak način, oziroma, ali bi enaka razlaga konkretne določbe ZJN-2 (49. člena ZJN-2, v povezavi s četrtim odstavkom 78. člena ZJN-2) tudi v navezavi na vlagateljevo ponudbo pripeljala do ugotovitve, da ta ne bi smela biti izločena (v konkretnem primeru kot neobičajno nizka). Ob tem je treba opozoriti, da se lahko presoja enakopravne obravnave omeji le na istovrstne kršitve, torej na kršitve, ki se nanašajo na enaka dejanska in pravna vprašanja oziroma na identične ponudbene pomanjkljivosti.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da je naročnik pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika določbe ZJN-2 v istovrstnem delu neupravičeno (brez ustrezne podlage) razlagal na drugačen način, niti ne zatrjuje, da bi enaka razlaga določbe 49. člena ZJN-2 (v povezavi s četrtim odstavkom 78. člena ZJN-2) tudi v zvezi z vlagateljevo ponudbo pripeljala do tega, da ta ne bi bila izločena. Vlagatelj v zahtevku za revizijo v navezavi na ponudbo izbranega ponudnika ne zatrjuje istovrstnih kršitev naročnika, torej kršitev, ki se nanašajo na enaka dejanska in pravna vprašanja oziroma na identične ponudbene pomanjkljivosti, saj zatrjuje, da
    – naročnik »ni preveril ali izbrani ponudnik izpolnjuje obvezna zakonska pogoja glede nekaznovanosti iz prvega odstavka 42. člena ZJN-2 in glede neplačanih davkov iz tretjega odstavka 42. člena ZJN-2, saj ni pridobil ustreznih potrdil iz uradnih evidenc«,
    – »nobene izmed« […] »referenc« v ponudbi izbranega ponudnika iz razlogov, ki jih vlagatelj izpostavlja v zahtevku za revizijo, ni »mogoče šteti kot ustrezne«.

    Ob upoštevanju določb ZJN-2 (zlasti njegovega 9. člena) in določb ZPVPJN (zlasti njegovega 14. člena) tako Državna revizijska komisija (upoštevaje svojo ustaljeno prakso, uporabno tudi v konkretnem primeru, ko vlagatelj v zahtevku za revizijo ni uspel dokazati, da je naročnik njegovo ponudbo izločil iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila v nasprotju z določbami ZJN-2) o vlagateljevem zahtevku za revizijo v delu, v katerem vlagatelj zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ni popolna (del 6. točke na straneh od 7 do 9), ni vsebinsko odločala. Vlagatelj v zvezi s ponudbo izbranega ponudnika zatrjuje enako končno posledico (to je ugotovitev njene nepopolnosti in izločitev ponudbe izbranega ponudnika, ne pa, da bi enaka razlaga 49. člena ZJN-2, v povezavi s četrtim odstavkom 78. člena ZJN-2, tudi v navezavi na vlagateljevo ponudbo pripeljala do ugotovitve, da ta ne bi smela biti izločena), kar pa, ob upoštevanju načela enakopravne obravnave ponudnikov, 14. člena ZPVPJN in dosedanje ustaljene prakse Državne revizijske komisije, ne zadostuje za meritorno obravnavo zatrjevanih kršitev v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo. Vlagatelju v postopku oddaje zadevnega javnega naročila to namreč ne bi moglo biti dodeljeno. V predstavljenem smislu je tako pritrditi naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (tretji odstavek na strani 8) zatrjuje, da ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve »odpade vlagateljeva pravna podlaga za izpodbijanje popolnosti ponudbe izbranega ponudnika ARNE d.o.o.«, pritrditi pa je tudi izbranemu ponudniku, ki v izjasnitvi o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo (drugi odstavek na četrti strani) zatrjuje, da vlagatelj v izpostavljenem delu ni »izkazal aktivne legitimacije, kot je določena v zakonu«.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo (7. točka na straneh od 9 do 11, po vsebini pa tudi del 6. točke na strani 8) nadalje zatrjuje »[k]ršitev načela transparentnosti in internih pravil naročnika v fazi ocene popolnosti izbrane ponudbe«.

    V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija uvodoma pripominja, da na podlagi prvega odstavka 79. člena ZJN-2 odločitev o oddaji naročila po pregledu in ocenjevanju ponudb sprejme naročnik (in ne delovna skupina naročnika).

    Državna revizijska komisija nadalje v zvezi z navedbo vlagatelja, da »ni v dokumentaciji naročnika nobenega dokumenta delovne skupine« (drugi odstavek na strani 10 zahtevka za revizijo), ugotavlja, da se v dokumentaciji postopka oddaje zadevnega javnega naročila, ki jo je naročnik odstopil Državni revizijski komisiji, nahaja Zapisnik o pregledu in ocenjevanju ponudb, številka JN_06/2015, z dne 27. 11. 2015 (v nadaljevanju: zapisnik o pregledu in ocenjevanju ponudb), pa tudi nekaj (internih) elektronskih sporočil z datumi pošiljanja pred datumom sprejema odločitve o oddaji naročila. Na navedeni zaključek iz navedenega razloga v ničemer ne vpliva dejstvo, da je vlagatelj na Zapisnik o vpogledu v razpisno dokumentacijo in prejete ponudbe, z dne 17. 12. 2015, izjavil: »V dokumentaciji naročnika ni nobenega dokumenta delovne skupine«. Glede na navedeno predstavljenim zatrjevanjem vlagatelja ni slediti, kakor tudi ni slediti zatrjevanjem vlagatelja, da »strokovna komisija« […] »ni opravila svojega dela« […] »ali pa je bilo strokovni komisiji s strani naročnika onemogočeno, da opravi delo za katerega je bila imenovana« (drugi odstavek na strani 10 zahtevka za revizijo, vsebinsko primerljivo pa tudi tretji odstavek na isti strani in prvi odstavek na strani 8 zahtevka za revizijo), oziroma zatrjevanjem vlagatelja, da »je naročnik z navedenim ravnanjem bistveno kršil pravila postopka oddaje javnega naročila, ki si jih je sam predpisal in ravnal netransparentno«. Ker odločitev o oddaji naročila po pregledu in ocenjevanju ponudb sprejme naročnik (in ne delovna skupina naročnika), kot je bilo ugotovljeno že doslej pa vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da je naročnik s tem, ko je njegovo ponudbo označil za neobičajno nizko, kršil 49. člen ZJN-2 (v povezavi s četrtim odstavkom 78. člena ZJN-2), v konkretnem primeru ni bistven odgovor na vprašanje, ali bi naročnik vlagatelju moral omogočiti vpogled v zapisnik o pregledu in ocenjevanju ponudb in (interna) elektronska sporočila. Zgolj to, da se odločitev o oddaji naročila »ne sklicuje na delo ali oceno ali predlog strokovne komisije« (drugi odstavek na strani 10 zahtevka za revizijo) iz predstavljenih razlogov v ničemer ne vpliva na veljavnost oziroma zakonitost odločitve o oddaji naročila. Iz 79. člena ZJN-2 tudi ne izhaja, da bi moralo biti v odločitvi o oddaji naročila navedeno sklicevanje »na delo ali oceno ali predlog strokovne komisije«.

    Ob upoštevanju doslej navedenega ni slediti zatrjevanjem vlagatelja, da »je naročnik s svojo odločitvijo in s samim ocenjevanjem ponudb ravnal arbitrarno, nezakonito in v nasprotju s pravili, ki si jih je postavil sam«, […] »izven svojih pristojnosti in v nasprotju z načelom transparentnosti in enakopravne obravnave ponudnikov« (drugi odstavek na strani 10 zahtevka za revizijo, vsebinsko primerljivo pa tudi tretji odstavek na isti strani). Vlagatelj iz razlogov, predstavljenih doslej, tudi ni z ničemer ustrezno dokazal svojega splošnega zatrjevanja, da mu je v posledici naročnikovih ravnanj »nastala bistvena škoda« (drugi odstavek na strani 10 zahtevka za revizijo, vsebinsko primerljivo pa tudi tretji odstavek na isti strani), da bi bil v primeru, če »bi delovna skupina svoje naloge opravila skladno« s »pravili«, on »izbrani ponudnik« (tretji odstavek na strani 10 zahtevka za revizijo), niti, da ravnanje naročnika »izkazuje, da odločitev naročnika ni bila strokovna in utemeljena« (drugi odstavek na strani 10 zahtevka za revizijo).

    Ker na podlagi prvega odstavka 79. člena ZJN-2 odločitev o oddaji naročila po pregledu in ocenjevanju ponudb sprejme naročnik (in ne delovna skupina naročnika), poleg tega pa se, kot je bilo ugotovljeno že doslej, v dokumentaciji postopka oddaje zadevnega javnega naročila, ki jo je naročnik odstopil Državni revizijski komisiji, nahaja zapisnik o pregledu in ocenjevanju ponudb, vključno z nekaj (internimi) elektronskimi sporočili v zvezi s tem, iz katerih izhaja, da delovni skupini naročnika ni bilo »onemogočeno, da oprav[i] svoje strokovno delo«, Državna revizijska komisija (kot nepotrebnega) tudi ni izvedla dokaznega predloga po zaslišanju »član[ov] strokovne komisije« naročnika (tretji odstavek na strani 10 zahtevka za revizijo). Iz razloga, ker morebitna kršitev internih pravil v zvezi z delovno skupino naročnika (tudi v primeru, če bi bila dokazana) ne bi mogla pripeljati do razveljavitve odločitve o oddaji naročila, ki jo sprejme naročnik (in ne delovna skupina naročnika), Državna revizijska komisija (kot nepotrebnega) ni izvedla niti dokaznega predloga po zaslišanju »imenovanih članov strokovne komisije« naročnika o tem, ali »je takšen dokument v trenutku vpogleda obstajal« (zadnji odstavek na strani 4 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo). Poleg tega iz (internih) elektronskih sporočil prepričljivo izhajajo datumi njihovega pošiljanja (ki so pred datumom sprejema odločitve o oddaji naročila), v enem od njih pa je kot priponka navedena tudi datoteka »7_zapisnik o ocenjevanju.doc« (ta prepričljivo potrjuje obstoj citirane vsebine že v času pred datumom sprejema odločitve o oddaji naročila).

    V navezavi na zatrjevanja vlagatelja, povezana s podpisnikom odločitve o oddaji naročila, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz petega odstavka 29. člena Statuta Osnovnega zdravstva Gorenjske (Uradni list RS, št. 107/2005 in sprem.) jasno izhaja, da »[v] primeru odsotnosti direktor zavoda s pooblastilom določi osebo, ki ga nadomešča in zastopa v primeru odsotnosti«. Vsebino (splošnega) pooblastila, številka 2418-01/2015, z dne 11. 12. 2015 (v nadaljevanju: pooblastilo z dne 11. 12. 2015), ki »velja tudi za podpis nujnih in neodložljivih pogodb in drugih zadev«, je v zvezi s tem mogoče pri drugem vezniku »in« brati ločeno, kar pomeni, da velja tako »za podpis nujnih in neodložljivih pogodb« kot za podpis »drugih zadev«. Tudi ob razumevanju vsebine pooblastila, kot jo v zahtevku za revizijo (na strani 11) podaja vlagatelj, pa ne gre prezreti zatrjevanja naročnika (četrti odstavek na strani 11 odločitve o zahtevku za revizijo), po katerem je bila izdaja odločitve o oddaji naročila »nujna, saj je že dne 31. 12. 2015 potekla veljavnost pogodb, ki jih je imel naročnik sklenjene z izvajalci storitev, ki so bile predmet tega postopka oddaje javnega naročila«, pa tudi zato, ker »je naročnik, v primeru eventualnega zahtevka za revizijo (ki ga je dejansko vložil vlagatelj), lahko, v skladu z določili ZJN-2, pravočasno pridobil soglasje« […] »za sklenitev pogodb za izvajanje storitev vzdrževanja računalniške strojne in programske opreme za čas od 1. 1. 2016 do sklenitve pogodbe na podlagi že začetega« […] »postopka oddaje javnega naročila«. Predstavljenih zatrjevanj naročnika vlagatelj v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo konkretizirano ne prereka oziroma jim konkretizirano ne oporeka, čeprav je to možnost imel (primerjaj peti odstavek 29. člena ZPVPJN).

    Glede na navedeno po presoji Državne revizijske komisije (tudi ob upoštevanju prvega stavka zadevnega pooblastila, po katerem direktor zavoda »[v] skladu s Statutom OZG, zaradi odsotnosti 14. Decembra 2015 – letni dopust« pooblašča pooblaščenko, da ga »nadomešča in zastopa«) pooblastilo z dne 11. 12. 2015 daje pooblaščenki ustrezno pravno podlago za podpis odločitve o oddaji naročila, pri čemer »ravnanje direktorja, ki je podal takšno pooblastilo,« ni nezakonito, odločitev o oddaji zadevnega javnega naročila pa tudi ni nična (drugi odstavek na strani 11 zahtevka za revizijo). V posledici celotne dosedanje obrazložitve te odločitve Državne revizijske komisije »pooblaščenka«, ki jo vlagatelj omenja v drugem odstavku na strani 11 zahtevka za revizijo, tudi ni »podpisala odločit[ve] o oddaji javnega naročila, brez da bi bili za to izpolnjeni pogoji določeni v 5. in 6. točki sklepa o začetku postopka«. Upoštevaje vse (na to temo) doslej navedeno Državna revizijska komisija (kot nepotrebnega) ni izvedla dokaznega predloga po zaslišanju pooblaščenke, ki »je po pooblastilu podpisala nezakonito odločitev o oddaji javnega naročila« (rubrika »Dokazi:« na strani 11 zahtevka za revizijo).

    V zvezi z zatrjevanji vlagatelja, povezanimi s podpisnikom odločitve o zahtevku za revizijo (stran 2 in 3 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo), pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi vsebina pooblastila, ki je priloženo odločitvi o zahtevku za revizijo, po njeni presoji daje pooblaščenki ustrezno pravno podlago za podpis odločitve o zahtevku za revizijo. Z zadevnim pooblastilom namreč direktor zavoda »[v] skladu s Statutom OZG, v času« […] »odsotnosti – bolezen, od 18. Januarja 2016 dalje« pooblašča pooblaščenko, da ga »nadomešča in zastopa«, pri čemer to pooblastilo »velja brez omejitev«. V konkretnem primeru ne gre za »nezakonito prenašanje oblastnih nalog naročnika v predrevizijskem postopku na tretje osebe - pooblaščence« (drugi odstavek »Ad1)« na strani 2 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo). Glede na navedeno dejansko stanje v predmetni zadevi ni primerljivo dejanskemu stanju zadeve številka 018-455/2016, na katero se v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo (tretji odstavek »Ad1)« na strani 2) sklicuje vlagatelj. V slednje navedeni zadevi namreč ni šlo za vprašanje pooblastil in njihove vsebine pri osebah znotraj naročnika, pač pa za vprašanje pooblastil, s katerimi naročnik za določena ravnanja v postopku pravnega varstva po določbah takrat veljavnega Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999 in sprem.) pooblasti osebo, ločeno od naročnika. Takratni naročnik je namreč (za razliko od tokratne zadeve) v takratni zadevi »po pooblaščenki Odvetnici« […] »pozval vlagatelja, naj v roku 3 dni dopolni zahtevek s potrdilom o vplačilu takse iz 22. člena ZRPJN«. Glede na navedeno odločitev Državne revizijske komisije, številka 018-455/06-44-3694, z dne 4. 12. 2006, v konkretnem primeru ni pravno relevantna. Glede vprašanja pooblastil za sprejem odločitve o zahtevku za revizijo pa po drugi strani ne gre prezreti sklepa Državne revizijske komisije, številka 018-162/2011-6, z dne 14. 7. 2011 (v nadaljevanju: sklep številka 018-162/2011-6), ki je bil sprejet na podlagi dejanskega stanja, primerljivega tokratnemu. V omenjeni zadevi je namreč takratni vlagatelj prav tako zatrjeval, da »odločitve o njegovem revizijskem zahtevku ni podpisal zakoniti zastopnik naročnika«, tudi takratni naročnik je bil javni zavod, Državna revizijska komisija pa je v sklepu zapisala: »Državna revizijska komisija z vpogledom v dokument z dne 27.5.2011, s katerim je naročnik odločil o vlagateljevem revizijskem zahtevku z dne 19.5.2011, ugotavlja, da je na njem kot podpisnik navedena oseba M.F., za katero je navedeno, da je sklep podpisala po pooblastilu naročnikovega zakonitega zastopnika. Državna revizijska komisija ravno tako ugotavlja, da ji je bilo v okviru dokumentacije o predmetnem postopku oddaje javnega naročila s strani naročnika med drugim odstopljeno tudi pooblastilo naročnikovega zakonitega zastopnika z dne 26.5.2011, s katerim je ta pri njem zaposleno osebo M.F. pooblastil, da v njegovi odsotnosti podpiše odločitev o zavrnitvi v postopku oddaje javnega naročila vloženega revizijskega zahtevka«. Ob tem je Državna revizijska komisija v sklepu številka 018-162/2011-6 ugotovila, da »je bil dokument z dne 27.5.2011, s katerim je naročnik odločil o vlagateljevem revizijskem zahtevku z dne 19.5.2011, podpisan s strani upravičene osebe, s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja pa niso utemeljene«.

    Ob upoštevanju dosedanje obrazložitve tega sklepa je Državna revizijska komisija na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN (v zvezi z uvodno povedjo istega odstavka) vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnila.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo in v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo zahteva, da mu naročnik povrne stroške postopka pravnega varstva.

    Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del prve povedi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

    Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem postopku ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija njegovo zahtevo za povrnitev stroškov na podlagi 70. člena ZPVPJN zavrnila.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    Izbrani ponudnik v izjasnitvi o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo (konkludentno) zahteva tudi povrnitev stroškov predrevizijskega postopka.

    Državna revizijska komisija je zahtevo izbranega ponudnika za povrnitev stroškov, kot izhaja iz njegove izjasnitve o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo, zavrnila, saj je ocenila, da v konkretnem primeru prispevek izbranega ponudnika k rešitvi zadeve ni bil bistven (izbrani ponudnik z vsebino omenjene vloge ni pripomogel ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve, vsa odločilna dejstva, potrebna za odločitev o zahtevku za revizijo, pa so razvidna že iz dokumentacije zadeve, ki jo je naročnik odstopil Državni revizijski komisiji). Posledično temu stroški izbranega ponudnika v konkretnem primeru niso bili potrebni (osmi odstavek 70. člena ZPVPJN, v povezavi s četrtim in šestim odstavkom istega člena, pa tudi prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku – Uradni list RS, št. 26/1999 in sprem. – v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    V Ljubljani, dne 1. 3. 2016

    Predsednica senata
    Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
    članica Državne revizijske komisije






    Vročiti:
    – Osnovno zdravstvo Gorenjske, Gosposvetska ulica 9, 4000 Kranj
    – Odvetniška družba Vesel, Zupančič in Devjak, o. p., d. o. o., Trg Osvobodilne fronte 13, 1000 Ljubljana
    – Odvetniška družba Marovt in partnerji, d. o. o., Rozmanova ulica 12, 1000 Ljubljana
    – Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

    Vložiti:
    – v spis zadeve, tu

    Natisni stran