018-013/2016 Univerzitetni Klinični center Ljubljana
Številka: 018-013/2016-4Datum sprejema: 23. 2. 2016
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku odločanja o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila »Pranje perila v UKC Ljubljana« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Salesianer Miettex Periteks, d. o. o., Blatnica 2, Trzin, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d. o. o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 23. 2. 2016
odločila:
1. Vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 13. 1. 2016 se zavrne.
2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.
Obrazložitev:
Naročnik je dne 22. 10. 2015 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za pranje perila (v nadaljevanju: javno naročilo). Obvestilo o naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila po odprtem postopku je bilo dne 10. 11. 2015 (s številko objave JN7915/2015) objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 14. 11. 2015 pa (s številko dokumenta 402900) v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2015/S 221.
Vlagatelj je dne 13. 1. 2016 na pošto priporočeno oddal zahtevek za revizijo, z dne 13. 1. 2016, skupaj s prilogami (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). V zahtevku za revizijo vlagatelj primarno predlaga, da se zahtevku za revizijo ugodi in se razveljavi objava javnega naročila ter posamezni deli razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila. Vlagatelj podredno predlaga, da se postopek oddaje zadevnega javnega naročila razveljavi v celoti, v navezavi na oba pravovarstvena predloga pa zahteva, da mu naročnik povrne stroške postopka.
V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj zatrjuje, da
– naročnik v razpisni dokumentaciji postopka oddaje javnega naročila »ni določil nikakršnih minimalnih zahtevanih kadrovskih, tehničnih, ekonomskih in finančnih pogojev, ki bi jih morali izpolnjevati ponudniki«, pač pa »zahteva edino lastno pisno izjavo, da ponudnik zagotavlja minimalno kapaciteto pranja 15 ton na dan ter v prilogi 1 Strokovnim zahtevam (glede odvoza in dovoza), da mora izvajalec "imeti ustrezno tehnično opremo in primerno izšolano osebje"«, na podlagi tega pa »naročnik ne more zagotoviti, da bo izbral ponudnika, ki bo naročilo tudi dejansko sposoben ustrezno izvajati«;
– določila razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na oskrbo s čistim perilom v primeru »okvar in drugih ovir pri pranju perila«, ne zagotavljajo kontinuiranega izvajanja storitve, naročnik pa »onemogoča izvajanje dejavnosti svojemu osebju, predvsem pa ogroža vse svoje vsakokratne paciente ter izvajanje zdravstvene dejavnosti na najbolj kompleksnem nivoju«;
– »zaradi kompleksnosti standardov, po katerih se izdajajo zahtevani certifikati, ni mogoče vnaprej predvideti, kakšne oziroma katere certifikate bo naročnik obravnaval kot enakovredne«, možnost »substitucije« pa je »v tolikšni meri nejasna, da onemogoča oddajo primerljive ponudbe« med ponudniki. Vsebinsko enako po zatrjevanju vlagatelja velja »tudi glede potrdila, da ima blago znak za okolje tipa I«;
– sta zavarovanji za »dobro obliko pogodbenih obveznosti« medsebojno neprimerljivi, da dopustitev denarnega depozita »predstavlja bistveno tveganje za naročnika v primeru insolventnosti, saj za razliko od bančne garancije naročnik depozit izgubi, ker je to del stečajne mase«, naročnik pa »pri večletnih pogodbah ne sme sprejeti finančnega depozita brez ustreznega zavarovanja«;
– pogoj, določen v »točki 1 na Obrazcu št. 1« ni »vsebinsko zapolnjen in omogoča ex-post arbitrarnost«, iz »teksta« pa (tudi po odgovoru, objavljenem na Portalu javnih naročil), ni jasno, »ali je ta pogoj sploh zahtevan ali ne« […] »niti za katere dejavnosti eventualno zahteva naročnik registracijo«.
Naročnik je dne 25. 1. 2016 sprejel odločitev o zahtevku za revizijo, številka 84508- 041-15/37/4, s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo v celoti zavrnil kot neutemeljen, obenem pa je zavrnil tudi zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik
– v navezavi na prvo zatrjevane kršitve opozarja, da »je pri postavitvi pogojev za konkuriranje na razpisu in načinu preverjanja le- teh povsem avtonomen«, obenem pa dodaja, da »bi z navedbo določenih kadrovskih ali tehničnih zahtev močno omejil konkurenco oz. potencialne ponudnike«;
– v navezavi na drugo zatrjevane kršitve navaja, da »je zahtevo postavil na način, da imajo potencialni ponudniki možnost, da sami določijo način nemotene oskrbe s perilom glede na poznavanje strokovnih zahtev predmeta javnega naročila in svojih zmogljivosti«;
– v navezavi na tretje zatrjevane kršitve pojasnjuje, da je »možnost predložitve tudi drugih po vsebini primerljivih certifikatov« dopustil iz razloga, ker zahtevana certifikata nista »edina certifikata s katerima bi bilo mogoče dokazovati« […] »zahtevano raven kakovosti ravnanja s tekstilijami«;
– v navezavi na četrto zatrjevane kršitve navaja, da je skušal s finančnimi zavarovanji, ki jih je zahteval, zagotoviti »čimvečjo konkurenčnost med potencialnimi ponudniki«, obe obliki zavarovanja pa ocenjuje za »dopustni in skladni z Uredbo«;
– v navezavi na peto zatrjevane kršitve navaja, da »ni nikakršne dileme, da morajo biti potencialni ponudniki registrirani za dejavnost pralnic in kemičnih čistilnic ( 96.010), saj je to predmet javnega naročila«.
Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj, kot zatrjuje, prejel dne 26. 1. 2016, naročnik pa je z dopisom z dne 26. 1. 2016, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 28. 1. 2016, odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka v zvezi s postopkom oddaje tega javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.
Državna revizijska komisija je dne 1. 2. 2016 prejela vlagateljevo »OPREDELITEV DO NAVEDB NAROČNIKA«, z dne 29. 1. 2016 (v nadaljevanju: opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo). V tej vlogi se vlagatelj opredeljuje do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, pri čemer pri vseh svojih navedbah, dejstvih, dokazih in zatrjevanih kršitvah, kot izhajajo iz zahtevka za revizijo, v celoti vztraja, v posledici pa predlaga, da o njih odloči Državna revizijska komisija.
Po proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila in predrevizijski postopek postopka oddaje javnega naročila, po proučitvi navedb vlagatelja in naročnika, pa tudi po proučitvi predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je vlagatelj svoj zahtevek za revizijo vložil pred potekom roka za prejem ponudb. Kot izhaja iz točke VI.3.4 obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku, objavljenega na Portalu javnih naročil, je v postopku oddaje tega javnega naročila rok za prejem ponudb namreč naročnik določil na »14. 1. 2016, 10:00«, iz podatka na poštni kuverti, v kateri je vlagatelj na pošto priporočeno oddal zahtevek za revizijo, pa izhaja podatek »13.01.2016 17:47«. Ker je torej vlagatelj zahtevek za revizijo na pošto priporočeno oddal dne 13. 1. 2016, je šteti, da ga je vložil pred potekom roka za prejem ponudb, določenim na dan 14. 1. 2016 ob 10. uri. Če se pošlje vloga po pošti priporočeno, se namreč šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve naročniku, na katerega je naslovljena (smiselno razumevanje drugega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku – Uradni list RS, št. 26/1999 in sprem.; v nadaljevanju: ZPP – v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).
V posledici navedene uvodne ugotovitve je Državna revizijska komisija v nadaljevanju po opravljenem predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo v revizijskem postopku, kot izhaja iz 31. člena ZPVPJN, tega sprejela v vsebinsko obravnavo (drugi odstavek 31. člena ZPVPJN).
Vlagatelj v zahtevku za revizijo (v 1. točki) najprej zatrjuje, da v razpisni dokumentaciji postopka oddaje tega javnega naročila naročnik »ni določil nikakršnih minimalnih zahtevanih kadrovskih, tehničnih, ekonomskih in finančnih pogojev, ki bi jih morali izpolnjevati ponudniki«, pač pa »zahteva edino lastno pisno izjavo, da ponudnik zagotavlja minimalno kapaciteto pranja 15 ton na dan ter v prilogi 1 Strokovnim zahtevam (glede odvoza in dovoza), da mora izvajalec "imeti ustrezno tehnično opremo in primerno izšolano osebje"«, na podlagi tega pa »naročnik ne more zagotoviti, da bo izbral ponudnika, ki bo naročilo tudi dejansko sposoben ustrezno izvajati«. Nadaljnja zatrjevanja vlagatelja v 1. točki zahtevka za revizijo po vsebini sledijo citiranim.
V zvezi z vsebino vlagateljevega zahtevka za revizijo (v 1. točki) na straneh od 6 do 9 (razen v delih, ki bodo v nadaljevanju posebej izpostavljeni) Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v njej uveljavlja pravno varstvo javnega interesa, za kar pa ni (aktivno) legitimiran. Pravno varstvo javnega interesa namreč lahko uveljavljajo zagovorniki javnega interesa iz drugega odstavka 6. člena ZPVPJN pod pogoji, določenimi v tem členu, med temi zagovorniki pa vlagatelj ni naštet. Vlagatelj ni ustrezno dokazal, da domnevne kršitve naročnika, kot jih zatrjuje v 1. točki zahtevka za revizijo, vplivajo na njegov pravni položaj v smislu, da bi mu bila zaradi njih onemogočena ali bistveno otežena oddaja popolne in konkurenčne ponudbe (na primer tretji odstavek na strani 3, pa tudi četrti odstavek na strani 14 zahtevka za revizijo). V zahtevku za revizijo (prvi odstavek na strani 8) namreč vlagatelj že sam zatrjuje, da »je sodelovanje v predmetnem postopku javnega naročanja omogočeno skoraj vsakomur«, pa tudi, da »tudi ponudnikom, ki dvomijo v svojo sposobnost kakovostno izvesti predmetno naročilo oziroma se odsotnosti te sposobnosti oziroma kapacitet morda celo zavedajo, ni v ničemer preprečena oddaja – skladno z razpisno dokumentacijo - "popolne" ponudbe«.
Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je Državna revizijska komisija že v svoji odločitvi številka 018-132/2015-6, z dne 17. 8. 2015, zapisala: »Pričakovanje vlagatelja, da naj naročnik določi strožje pogoje, da bi s tem zmanjšal število ponudnikov, pa nima podlage v določbah ZJN-2. Kot je bilo že zapisano, gospodarski subjekt zahtevek za revizijo vloži za zavarovanje lastnega interesa, in sicer ko bi mu zaradi zatrjevanih kršitev naročnika lahko nastala škoda, ki se kaže v nezmožnosti sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila oz. nezmožnosti pridobitve naročila. Škoda, ki bi lahko ponudniku nastala zato, ker naročnik ne vključi določenega pogoja, ki ga ZJN-2 ali kakšen drug predpis s področja javnega naročanja ne določa kot obveznega, in se zaradi tega poveča krog potencialnih ponudnikov, pa praviloma ne more biti relevantna z vidika ugotavljanja obstoja aktivne legitimacije«.
Državna revizijska komisija ob tem še pripominja, da je naročnik tisti, ki oblikuje razpisno dokumentacijo in določa njeno vsebino, vključno s pogoji v njej in tehničnimi specifikacijami (primerjaj zlasti prvo poved drugega odstavka 6. člena, 25. člen in 37. člen Zakona o javnem naročanju – Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2 – pa tudi četrto poglavje prvega dela in drugi del ZJN-2). Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, so potrebe naročnikov vezane na izvajanje njihovih funkcij, ki so jim poverjene s predpisi, ki urejajo njihovo ustanovitev, organizacijo in obseg izvrševanja poverjenih jim dejavnosti oziroma njihovo poslovanje. Identifikacija potreb zato sodi v domeno naročnika in ne v domeno ponudnikov, saj le naročnik pozna svoje delovanje in specifične zahteve. Z identifikacijo in opredeljevanjem potreb pa naročnik prevzame tudi odgovornost za svoje poslovanje oziroma izvrševanje nalog, zaradi katerih je ustanovljen. Ob tem pa ne gre prezreti niti dejstva, da je naročnik splošne in posebne zahteve, ki jih morajo v postopku oddaje zadevnega javnega naročila izpolnjevati ponudniki, določil v 22. točkah dokumenta »STROKOVNE ZAHTEVE« razpisne dokumentacije postopka oddaje tega javnega naročila (v nadaljevanju: strokovne zahteve), v nadaljnjih točkah pa je določil tudi temeljne okoljske zahteve za detergente za pranje perila.
Naročnik je v dokaz tega, da ponudnik »izpolnjuje v celoti vse strokovne zahteve iz razpisne dokumentacije«, od ponudnikov sicer zahteval, da v ponudbi priložijo »lastno pisno izjavo (I., točka 18 Splošnih in posebnih zahtev naročnika za predmet JN)«, a je od njih zahteval, da predložijo tudi fotokopije veljavnih certifikatov in potrdilo glede znaka za okolje (tipa I.). Ob tem kot ključnega ne gre prezreti dejstva, da ZJN-2 v 44. členu, ki normira ekonomsko in finančno sposobnost, določa, da naročnik lahko od kandidatov in ponudnikov zahteva, da izpolnjujejo tudi pogoje iz 44. člena, ne določa pa, da naročnik od kandidatov in ponudnikov mora zahtevati, da izpolnjujejo tudi te pogoje (prva poved prvega odstavka 44. člena ZJN-2). Naročnik tako lahko kot dokaz o finančni in ekonomski sposobnosti gospodarskega subjekta od slednjega zahteva predložitev enega ali več od dokumentov, iz katerih bo lahko ugotovil izpolnjevanje zahtevane finančne in ekonomske sposobnosti, ni pa tega dolžan storiti. Vsebinsko primerljivo izhaja tudi iz 45. člena ZJN-2. Naročnik tako oceni in preveri tehnično in/ali kadrovsko sposobnost gospodarskih subjektov, ki jo normira 45. člen, v skladu z drugim in tretjim odstavkom omenjenega člena, gospodarski subjekti pa v skladu z drugim odstavkom 45. člena ZJN-2 lahko izkažejo (le v primeru, če naročnik to zahteva) izpolnjevanje tehnične sposobnosti na enega ali več od načinov, ki so v njem našteti. Na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZJN-2 pa se gospodarski subjekt lahko, kadar je to primerno, za posamezno naročilo sklicuje na kapacitete drugih gospodarskih subjektov, ne glede na pravno naravo povezave z njimi.
Drugo poved prvega odstavka 44. člena ZJN-2, po kateri mora biti izpolnjevanje minimalnih pogojev za priznanje sposobnosti za posamezno naročilo v povezavi in sorazmerno s predmetom naročila, pa je razumeti v povezavi s prvo povedjo istega odstavka istega člena, to je za primer, če naročnik od kandidatov in ponudnikov zahteva, da izpolnjujejo tudi pogoje iz tega člena, ne pa za primer, če tega ne zahteva. Predstavljeno razumevanje je enako tudi ob upoštevanju 10. člena ZJN-2.
V navezavi na zatrjevanje vlagatelja, da naročnik ni »v ničemer (kljub izrecnemu vprašanju na portalu javnih naročil – vprašanje št. 23) pojasnil, kaj pomeni zahteva "primerno izšolano osebje", kar še dodatno povzroča neprimerljivost ponudb« (drugi odstavek na strani 7 zahtevka za revizijo) pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da vprašanje, ki ga v tem delu zahtevka za revizijo izpostavlja vlagatelj, ni bilo postavljeno v smislu, da bi gospodarski subjekt, ki ga je zastavil, v njem naročnika zaprosil, da mu pojasni, »kaj pomeni zahteva "primerno izšolano osebje"«, pač pa je bilo vprašanje zastavljeno v kontekstu prošnje »za pojasnilo, kako« bo naročnik presojal »sposobnost pranja 15 ton perila na dan z vidika potrebnega števila primerno izšolanih zaposlenih, ki jih mora zagotavljati ponudnik«. Glede na navedeno je vlagateljev zahtevek za revizijo v predstavljenem delu obravnavati z vidika prve povedi petega odstavka 5. člena ZPVPJN.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi z ničemer ni ustrezno dokazal svojega pavšalnega zatrjevanja, da se ponudniki »niti ne zavedajo, kakšne sposobnosti oziroma zmogljivosti so potrebne za izvedbo predmeta javnega naročila« (prvi odstavek na strani 8). Predstavljenega zaključka v ničemer ne spreminja zatrjevanje vlagatelja, da je temu tako, ker »primerljive storitve niso še nikoli izvajali« (prvi odstavek na strani 8). Vlagatelj ni ustrezno dokazal, da si predstave o tem ne morejo ustvariti na podlagi (opisa predmeta) obstoječe dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila, oziroma, da si »ti ponudniki tudi ne morejo ustrezno oceniti niti sposobnosti niti kapacitet, ki bi jih morali imeti za izvedbo naročanih storitev« (prvi odstavek na strani 8). Vlagatelj prav tako ni ustrezno dokazal, da se »ponudniki, ki primerljivega naročila še niso izvajali« […] »sploh ne zavedajo, kakšni so dejanski stroški izvedbe predmetnega naročila« (zadnji odstavek na strani 8).
V navezavi na zatrjevanje vlagatelja, da je naročnik »nerealno določitev ponudbene vrednosti še dodatno spodbudil s tem, ko je vrednost javnega naročila pavšalno ocenil na vrednost, ki je vsaj 6,5% pod tržno vrednostjo« (prvi odstavek na strani 9 zahtevka za revizijo), pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je ocenjena vrednost javnega naročila, kot je to zapisala že v več svojih odločitvah, vrednost, od katere je odvisna predvsem pravilna izbira postopka, posledično pa tudi dolžnost objave obvestila o javnem naročilu in podobno. Zadevno javno naročanje naročnik izvaja po odprtem postopku, zato morebitna napačna določitev ocenjene vrednosti, ki naj bi bila »vsaj 6,5% pod tržno vrednostjo«, v konkretnem primeru ne vpliva na izbiro ustreznega postopka. Tudi v primeru, če je naročnik dejansko določil ocenjeno vrednost »vsaj 6,5% pod tržno vrednostjo«, to tudi sicer iz doslej predstavljenih razlogov v ničemer ne bi vplivalo na dosedanje zaključke Državne revizijske komisije.
Podanih zaključkov Državne revizijske komisije iz doslej predstavljenih razlogov v ničemer ne spreminjajo sklicevanja vlagatelja na »primer v sosednji državi Hrvaški« in na primer »v bolnišnicah in rehabilitacijskih centrih v Avstriji« (drugi odstavek na strani 8 zahtevka za revizijo). Podanih zaključkov Državne revizijske komisije prav tako v ničemer ne spreminja sklicevanje vlagatelja na sklepa Državne revizijske komisije »št. 018-392/2011-5 in št. 018-375/2005« (drugi odstavek na strani 8 zahtevka za revizijo), saj dejansko stanje v omenjenih zadevah ni primerljivo dejanskemu stanju v tokratni zadevi.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN (v povezavi z uvodno povedjo istega člena) vlagateljev zahtevek za revizijo v izpostavljenem delu kot neutemeljen zavrnila.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo (v 2. točki na straneh 10, 11 in 12) kot naslednje zatrjuje, da določila razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na oskrbo s čistim perilom v primeru »okvar in drugih ovir pri pranju perila«, ne zagotavljajo kontinuiranega izvajanja storitve, naročnik pa »onemogoča izvajanje dejavnosti svojemu osebju, predvsem pa ogroža vse svoje vsakokratne paciente ter izvajanje zdravstvene dejavnosti na najbolj kompleksnem nivoju«.
V zvezi z vsebino vlagateljevega zahtevka za revizijo na straneh 10, 11 in 12 (razen v delih, ki bodo v nadaljevanju posebej izpostavljeni) Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v njej uveljavlja pravno varstvo javnega interesa, za kar pa ni (aktivno) legitimiran. Pravno varstvo javnega interesa namreč lahko uveljavljajo zagovorniki javnega interesa iz drugega odstavka 6. člena ZPVPJN pod pogoji, določenimi v tem členu, med temi zagovorniki pa vlagatelj ni naštet.
Neodvisno od navedenega Državna revizijska komisija še pripominja, da je naročnik tisti, ki oblikuje razpisno dokumentacijo in določa njeno vsebino, vključno s pogoji v njej in tehničnimi specifikacijami (primerjaj zlasti prvo poved drugega odstavka 6. člena, 25. člen in 37. člen ZJN-2, pa tudi četrto poglavje prvega dela in drugi del ZJN-2). Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, so potrebe naročnikov vezane na izvajanje njihovih funkcij, ki so jim poverjene s predpisi, ki urejajo njihovo ustanovitev, organizacijo in obseg izvrševanja poverjenih jim dejavnosti oziroma njihovo poslovanje. Identifikacija potreb zato sodi v domeno naročnika in ne v domeno ponudnikov, saj le naročnik pozna svoje delovanje in specifične zahteve. Z identifikacijo in opredeljevanjem potreb pa naročnik prevzame tudi odgovornost za svoje poslovanje oziroma izvrševanje nalog, zaradi katerih je ustanovljen.
Vlagatelj v predstavljenem delu zahtevka za revizijo tudi sicer sploh ne zatrjuje, da določil razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na oskrbo s čistim perilom v primeru »okvar in drugih ovir pri pranju perila«, v delih, ki jih izpostavlja v zahtevku za revizijo, ne more izpolniti. Nasprotno. Vlagatelj določil razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na oskrbo s čistim perilom v primeru »okvar in drugih ovir pri pranju perila«, v delih, ki jih izpostavlja v zahtevku za revizijo in jih označuje kot takšna, ki premalo zahtevajo od gospodarskih subjektov (ponudnikov), ni pripravljen izpolniti v minimalni vsebini, ki jo je določil naročnik. Vlagatelj v zahtevku za revizijo (četrti odstavek na strani 11) tako sam navaja, da na podlagi določil razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na oskrbo s čistim perilom v primeru »okvar in drugih ovir pri pranju perila«, v delih, ki jih izpostavlja v zahtevku za revizijo, lahko praktično vsak gospodarski subjekt naročniku predloži ponudbo, »povsem skladno z določili razpisne dokumentacije« (torej lahko to stori tudi sam). Pri tem ne gre prezreti dejstva, da je Državna revizijska komisija že v svojem sklepu, številka 018-084/2015-23, z dne 12. 8. 2015, v delu, ki ga je v povezavi s tokratno zadevo izpostaviti kot pravno relevantnega, zapisala: »Odločitev gospodarskih subjektov, ali bodo kot ponudniki sodelovali v postopku oddaje javnega naročila in v primeru predložitve najugodnejše ponudbe sklenili pogodbeno razmerje v vsebini, kot jo je določil naročnik, je lastna odločitev vsakega gospodarskega subjekta, pri čemer je treba poudariti, da so vsi gospodarski subjekti v enakem položaju, saj naročnik nobenemu izmed njih ni določil drugačnih pogojev«. Tako je tudi v postopku oddaje zadevnega javnega naročila poslovna odločitev vlagatelja, ali bo ponudbo v postopku oddaje tega javnega naročila oddal ob upoštevanju vsebine razpisne dokumentacije ali pa tega ne bo storil.
Zatrjevanju vlagatelja v zahtevku za revizijo (v 2. točki, drugi odstavek na strani 12), da v primeru, če (pisni) načrt ob okvari ali drugih ovirah »pripravi skladno z vsemi strokovnimi standardi, ne more predvideti, ali bo naročnik tak načrt sprejel kot ustrezen, kar omogoča nedopustno arbitrarnost pri ocenjevanju popolnosti ponudbe«, ne gre slediti, saj vlagatelj na tem mestu zahtevka za revizijo obenem sam zatrjuje, da je naročnik v določilih razpisne dokumentacije »izpustil določitev vsakršne minimalne vsebine, ki jo mora obsegati ta načrt«, da »naročnik ni opredelil niti najmanjših zahtev za ta načrt«, oziroma, da je naročnik ponudnikom »pustil tudi proste roke glede presoje, kateri ukrepi zagotavljajo neprekinjeno izvajanje storitve«.
Ker je naročnik že v odgovorih na 10. oziroma na 14. vprašanje (poglavje »ODGOVORI na VPRAŠANJA po javnem naročilu za Pranje perila v UKC Ljubljana, št. JN7915/2015, 10. 11. 2015, Datum objave: 17.12.2015, 14:39«), objavljenih na Portalu javnih naročil dne 17. 12. 2015, zapisal, da »bo preveril ali ima izvajalec pripravljen pisni načrt ob okvari ali drugih ovirah, iz katerega bo razvidna nemotena oskrba s čistim perilom«, vlagatelju ne gre slediti v njegovem zatrjevanju, da ni mogel zastaviti »vprašanja, da bi od naročnika pridobil podrobnejše informacije glede zahtevane vsebine tega načrta« (zadnji odstavek na strani 12 zahtevka za revizijo). Vlagatelj je bil namreč že v posledici predstavljenih dveh odgovorov seznanjen s tem, da bo naročnik »preveril ali ima izvajalec pripravljen pisni načrt ob okvari ali drugih ovirah, iz katerega bo razvidna nemotena oskrba s čistim perilom«, v zahtevku za revizijo pa ni ustrezno izkazal, da naročnika ni mogel že po objavi citiranih dveh odgovorov od dne 17. 12. 2015 naprej povprašati o »podrobnejš[ih] informacij[ah] glede zahtevane vsebine tega načrta«. Vlagatelju je sicer slediti v njegovem zatrjevanju (zadnji odstavek na strani 12 zahtevka za revizijo), da »je naročnik predložitev tega načrta v ponudbi« izrecno »zahteval šele v odgovoru na 24. vprašanje, objavljenem na portalu javnih naročil dne 7.1.2016, rok za postavljanje vprašanj pa je potekel 5.1.2016«, vendar pa vlagatelj v zahtevku za revizijo ni ustrezno izkazal, da vprašanja o tem, ali »mora predložiti pisni načrt ob okvari in drugih ovirah že v ponudbi«, naročniku ni mogel zastaviti že po objavi v tem odstavku citiranih dveh odgovorov od dne 17. 12. 2015 naprej. Tako ne gre slediti vlagatelju v njegovem sklepu, da mu je bila »glede tega bistvenega dela ponudbe, ki ga mora v celoti izdelati sam«, […] »odvzeta možnost zahtevati dodatna pojasnila, kar je v nasprotju z 81. členom ZJN-2 in z načelom transparentnosti (kršitev 8. člena ZJN-2)« (zadnji odstavek na strani 12 oziroma prvi odstavek na strani 13 zahtevka za revizijo). Dejstvo, da je zahtevo »po izdelavi načrta ob okvari in drugih ovirah« naročnik »vnesel v razpisno dokumentacijo« […] »z odgovorom na 10. in 14. vprašanje dne 17.12.2015«, v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo (tretji odstavek na strani 7) izpostavlja tudi vlagatelj sam.
V posledici predstavljenih dejstev, ugotovitev in zaključkov vlagatelj v zahtevku za revizijo ni dokazal niti, da ponudbe, ki jih v postopku oddaje zadevnega javnega naročila bo (oziroma je) prejel naročnik, ne bodo medsebojno primerljive (stran 12 zahtevka za revizijo).
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN (v povezavi z uvodno povedjo istega člena) vlagateljev zahtevek za revizijo v izpostavljenem delu kot neutemeljen zavrnila.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje (v 3. točki) zatrjuje, da »zaradi kompleksnosti standardov, po katerih se izdajajo zahtevani certifikati, ni mogoče vnaprej predvideti, kakšne oziroma katere certifikate bo naročnik obravnaval kot enakovredne«, možnost »substitucije« pa je »v tolikšni meri nejasna, da onemogoča oddajo primerljive ponudbe« med ponudniki. Vsebinsko enako po zatrjevanju vlagatelja velja »tudi glede potrdila, da ima blago znak za okolje tipa I«.
Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik v strokovnih zahtevah razpisne dokumentacije postopka oddaje tega javnega naročila (v točki I.19) določil:
»Izvajalec mora imeti veljaven certifikat RAL GZ 992/21 in RAL GZ 992/32, ki ga izdaja pooblaščeni organ ali organizacija, kot dokaz, da posamezna pralnica izpolnjuje predpisane zahteve in standarde za nego tekstilij iz zdravstva ali kakšen drug enakovreden certifikat (higiena tekstilij iz bolnišnic).
1 RAL – GZ 992/2 standard higiene za bolnišnične tekstilije
2 RAL – GZ 992/3 standard higiene za tekstilije iz živilske industrije (upoštevanje HACCP principov)« (v nadaljevanju: pogoj I.19).
Kot dokazilo, s katerim se izpolnjevanje citiranega pogoja dokazuje, je naročnik predvidel, da »ponudnik v ponudbi priloži fotokopiji veljavnih certifikatov RAL GZ 992/2 in RAL GZ 992/3« ali »fotokopijo drugega enakovrednega certifikata iz katerega nedvoumno izhaja, da ponudnik izpolnjuje predpisane zahteve in standarde za nego tekstilij iz zdravstva«. Enako izhaja iz odgovora naročnika na 2. vprašanje (poglavje »ODGOVORI na VPRAŠANJA po javnem naročilu za Pranje perila v UKC Ljubljana, št. JN7915/2015, 10. 11. 2015, Datum objave: 17.12.2015, 14:39«), objavljenega na Portalu javnih naročil, v katerem je naročnik še dodal, da je »[i]z točke I.19 strokovnih zahtev« […] »razvidno, da je naročnik v izogib diskriminatornemu ravnanju, v strokovne zahteve navedel, da bo upošteval tudi drug enakovreden certifikat, iz katerega nedvoumno izhaja, da ponudnik izpolnjuje predpisane zahteve in standarde za nego tekstilij iz zdravstva, kot npr: Accreditation standards for processing resusable textiles for use in Healtcare facilities. The Healthcare Laundry Accreditation Council (HLAC)«. Vsebinsko enako izhaja tudi iz dela odgovora naročnika na 4. vprašanje (poglavje »ODGOVORI na VPRAŠANJA po javnem naročilu za Pranje perila v UKC Ljubljana, št. JN7915/2015, 10. 11. 2015, Datum objave: 17.12.2015, 14:39«). V njem je naročnik še zapisal, da mora »[v] primeru enakovrednih certifikatov« ponudnik »izkazati, da priloženi certifikat vsebinsko ustreza navedenima zahtevanima certifikatoma.Naročnik bo vse prispele ponudbe obravnaval skadno z ZJN-2 in od ponudnika/ponudnikov je zahtevano, da v ponudbo priloži fotokopijo zahtevanih certifikatov«. V odgovoru na 22. vprašanje (poglavje »ODGOVORI na VPRAŠANJA po javnem naročilu za Pranje perila v UKC Ljubljana, št. JN7915/2015, 10. 11. 2015, Datum objave: 7.1.2016, 08:42«), objavljenem na Portalu javnih naročil (v nadaljevanju: odgovor na 22. vprašanje), pa je naročnik zapisal, da je način, »kako bo naročnik pregledoval certificate« […], »jasno obrazložen v naročnikovem odgovoru št. 4 dan dne 17.12.2015«. Navedene informacije se kot informacije, ki jih je naročnik posredoval gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje tega javnega naročila, štejejo kot del razpisne dokumentacije (tretja poved drugega odstavka 71. člena ZJN-2).
Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo (tretji odstavek na strani 14) že sam zatrjuje, da »razpolaga s certifikatoma RAL GZ 992/2 in RAL GZ 992/3«. V posledici vlagatelj ni ustrezno dokazal, da vsebina predstavljenega pogoja I.19 vpliva na njegov pravni položaj v smislu, da bi mu bila zaradi njega onemogočena ali bistveno otežena oddaja popolne in konkurenčne ponudbe (na primer tretji odstavek na strani 3, pa tudi četrti odstavek na strani 14 zahtevka za revizijo).
Ker mora naročnik v skladu s 46. členom ZJN-2 v primeru, če zahteva predložitev spričeval neodvisnih organov, ki potrjujejo usklajenost gospodarskega subjekta z veljavnimi standardi za zagotovitev kakovosti, sprejeti enakovredna potrdila, ki jih izdajo organi s sedežem v drugih državah članicah, od gospodarskih subjektov pa mora sprejeti tudi druga dokazila o enakovrednih ukrepih za zagotavljanje kakovosti, vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi sicer ni dokazal, da je naročnik s tem, ko je v pogoju I.19 zahteval, da ima izvajalec poleg veljavnega certifikata »RAL GZ 992/21 in RAL GZ 992/32« […] »kot dokaz, da posamezna pralnica izpolnjuje predpisane zahteve in standarde za nego tekstilij iz zdravstva«, lahko tudi »kakšen drug enakovreden certifikat (higiena tekstilij iz bolnišnic)«, kršil katero od načel, na katerih temelji javno naročanje (točka 1.3. prvega poglavja prvega dela ZJN-2), v zvezi s 46. členom ZJN-2. O tem, kateri certifikat v postopku oddaje zadevnega javnega naročila predstavlja »drug enakovreden certifikat (higiena tekstilij iz bolnišnic)«, se bo presojalo takrat oziroma šele v primeru, ko bo oziroma če bo to potrebno. Izhodišče za presojo bo pri tem predstavljal zahtevani »certifikat RAL GZ 992/21 in RAL GZ 992/32«. Vsebinsko primerljivo je Državna revizijska komisija odločila že v sklepu, številka 018-211/2011-3, z dne 16. 8. 2011, v katerem je (na podlagi dejanskega stanja, ki je v bistvenih delih primerljivo dejanskemu stanju v tokratni zadevi) zapisala: »Čeprav vlagatelj navaja, da naročnik ni definiral, kaj bo štel za drug enakovreden certifikat, Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v tem delu ni kršil 46. člena ZJN-2. Ta določa, da se mora naročnik v primeru, če zahteva predložitev spričeval neodvisnih organov, ki potrjujejo usklajenost gospodarskega subjekta z veljavnimi standardi za zagotovitev kakovosti, sklicevati na sisteme zagotavljanja kakovosti, ki temeljijo na ustrezni seriji evropskih standardov, potrjenih s strani organov, ki so usklajeni s serijo evropskih standardov v zvezi z izdajanjem potrdil. Ob tem ZJN-2 izrecno zahteva, da mora naročnik sprejeti tudi enakovredna potrdila, ki jih izdajo organi s sedežem v drugih državah članicah, od gospodarskih subjektov pa mora sprejeti tudi druga dokazila o enakovrednih ukrepih za zagotavljanje kakovosti. Naročnik je v 6. točki poglavja III.2.3 obvestila o naročilu in 6. točki poglavja 7.1 razpisne dokumentacije določil, kateri standard zahteva, prav tako pa je tudi dopustil, da ponudniki predložijo druge enakovredne standarde, s čimer je sledil zakonski določbi. Kateri standardi so enakovredni, bo treba presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer bo izhodišče predstavljal zahtevan standard ISO 9001:2008, ki ima jasne lastnosti. V primeru odklonitve posameznega standarda bo naročnik tisti, ki bo moral obrazložiti, zakaj tak standard ne izpolnjuje kriterija enakovrednosti«. V posledici doslej navedenega ni slediti vlagatelju v njegovem zatrjevanju, da »je možnost substitucije v tolikšni meri nejasna, da onemogoča oddajo primerljive ponudbe« med ponudniki (zadnji odstavek na strani 13 zahtevka za revizijo).
Ker se bo o tem, ali certifikat, ki ga je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila morebiti predložil (konkurenčni) ponudnik, predstavlja »drug enakovreden certifikat (higiena tekstilij iz bolnišnic)« zahtevanemu »certifikat[u] RAL GZ 992/21 in RAL GZ 992/32«, opravila ustrezna presoja (če bodo za to izpolnjeni ustrezni pogoji lahko tudi v revizijskem postopku pred Državno revizijsko komisijo), to vsekakor pomeni, da je vlagatelju tudi zagotovljeno, da je in bo »enakovredno obravnavan v primerjavi s ponudniki, ki z navedenima certifikatoma ne razpolagajo« (tretji odstavek na strani 14 zahtevka za revizijo).
Vsebinsko enak zaključek je Državna revizijska komisija napravila tudi v zvezi z vsebino, ki jo je naročnik določil v rubriki »Način dokazovanja:« točke II.1 strokovnih zahtev razpisne dokumentacije postopka oddaje tega javnega naročila, kjer je zapisal: »Ponudnik mora k ponudbi priložiti potrdilo, da ima blago znak za okolje tipa I, iz katerega izhaja, da blago izpolnjuje zahteve (kot na primer: eco-label flower oziroma okoljska marjetica ali nemški "modri angel" ali avstrijsko "ekološko drevo"« (vsebinsko primerljivo je naročnik določil tudi v 4. točki drugega stolpca 5. točke Obrazca 1 razpisne dokumentacije). Vlagatelj namreč tudi glede predstavljene vsebine že sam zatrjuje (četrti odstavek na strani 14 zahtevka za revizijo), da »uporablja detergent za pranje z okoljskim znakom, ki ga je navedel naročnik«. V posledici vlagatelj ni ustrezno dokazal, da vsebina točke II.1 strokovnih zahtev razpisne dokumentacije vpliva na njegov pravni položaj v smislu, da bi mu bila zaradi nje onemogočena ali bistveno otežena oddaja popolne in konkurenčne ponudbe (na primer tretji odstavek na strani 3, pa tudi četrti odstavek na strani 14 zahtevka za revizijo). Tudi sicer pa iz 47. člena ZJN-2, ki normira standarde za okoljsko upravljanje, prav tako izhaja, da mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila sprejeti enakovredna spričevala, ki jih izdajo organi s sedežem v drugih državah članicah, ter druga dokazila o enakovrednih ukrepih za varstvo okolja. O tem, ali potrdilo, da ima blago znak za okolje (tipa I), iz katerega izhaja, da (ponujeno) blago v postopku oddaje zadevnega javnega naročila izpolnjuje naročnikove strokovne zahteve, se bo presojalo takrat oziroma šele v primeru, ko bo oziroma če bo to potrebno (ko oziroma če bo predloženo potrdilo, s katerim bo ponudnik dokazoval, da ima blago znak za okolje tipa I, to potrdilo pa ne bo zajeto med potrdili, ki jih je naročnik v točki II.1 strokovnih zahtev razpisne dokumentacije naštel primeroma). V posledici predstavljenih dejstev iz razlogov, navedenih doslej, ni slediti vlagatelju v njegovem zaključku (četrti odstavek na strani 14 zahtevka za revizijo), da v konkretnem primeru »odsotnost takšne podrobnejše opredelitve« […] »povzroči neprimerljivost ponudb ter omogoča ex post arbitrarnost naročnika«. O tem, ali predloženo potrdilo ustrezno dokazuje, da ima (ponujeno) blago znak za okolje (tipa I), iz katerega izhaja, da izpolnjuje naročnikove strokovne zahteve, se bo namreč (kot je bilo to navedeno že doslej) opravila ustrezna presoja (če bodo za to izpolnjeni ustrezni pogoji lahko tudi v revizijskem postopku pred Državno revizijsko komisijo). V posledici ni slediti vlagatelju niti v njegovih zaključkih (četrti odstavek na strani 14 zahtevka za revizijo), da je »omogočen sprejem okoljskih znakov, ki niso primerljivi z navedenimi okoljskimi znaki, zaradi česar bo« […] »obravnavan slabše v primerjavi s ponudnikom, ki uporablja detergent, ki nima takega znaka«, da »[t]ako različnih ponudb med sabo ni mogoče primerjati«, oziroma, da ga naročnik »obravnava neenakopravno ter izkrivlja konkurenco«.
Na predstavljene ugotovitve in zaključke (upoštevaje dosedanjo obrazložitev te odločitve Državne revizijske komisije) v ničemer ne vpliva sklicevanje vlagatelja na vprašanji »št. 4« in »št. 22« (zadnji odstavek na strani 14 zahtevka za revizijo). V izpostavljenih dveh vprašanjih gospodarski subjekt, ki je vprašanji zastavil, naročniku tudi sicer ni predstavil konkretne vsebine ali konkretnega poimenovanja potrdila, ki ga namerava v ponudbi predložiti z namenom dokazovanja, da ima blago znak za okolje tipa I, ter naročnika vprašal, ali bo štel, da gre za potrdilo, s katerim se (upoštevaje določbe razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila) lahko dokazuje, da ima ponujeno blago znak za okolje tipa I, iz katerega izhaja, da izpolnjuje njegove strokovne zahteve.
V zvezi s sklicevanjem vlagatelja na sklep Državne revizijske komisije, številka 018-103/06-31-996 (z dne 5. 4. 2006), pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bil ta sprejet na podlagi drugega zakona, prav tako pa je šlo v takratni zadevi za vprašanje jasnosti takratne razpisne dokumentacije v delu, ki se je nanašala na zahtevo, da ima ponudnik organizirano službo za kontrolo kvalitete pranja, oziroma, da mu kvaliteto kontrolira pooblaščen zavod. Za razliko od omenjene zadeve gre v tokratni zadevi za vprašanje o tem, katera »neodvisna inštitucija bo v konkretnem primeru« presojala »enakovrednost drugih standardov s standardi RAL« (prvi odstavek na strani 15 zahtevka za revizijo), poleg tega pa je v tokratni zadevi naročnik v odgovoru na 22. vprašanje pojasnil, da je »Inštitut Hohenstein iz Nemčije« […] »v Sloveniji pooblastil Univerzo v Mariboru, Fakulteto za strojništvo, Oddelek za tekstilstvo, Center za nego tekstilij in oblačil za ugotavljanje kakovosti in higiene pranja po določilih RAL GZ 991/1, RAL GZ 992/2 in RL GZ 992/3«. V odgovoru na isto vprašanje je naročnik prav tako pojasnil, da je bil »[n]ačin kako bo« […] »pregledoval certificate«, […] »jasno obrazložen v« […] »odgovoru št. 4 dan dne 17.12.2015«, iz slednje omenjenega odgovora pa je razumeti, da bo prejeta dokazila (certifikate oziroma potrdila) pregledoval sam po določilih ZJN-2. To pa seveda ne pomeni, da si naročnik, v kolikor bi ocenil, da za omenjeno presojo nima ustreznega znanja, ne bi smel priskrbeti ustreznega strokovnega mnenja katerega od neodvisnih organov, ki potrjujejo skladnost z zahtevanimi veljavnimi standardi za zagotovitev kakovosti. Iz določb ZJN-2 pa ne izhaja, da bi moral naročnik v tem primeru v postopku oddaje javnega naročila že vnaprej konkretizirati neodvisne organe (ki potrjujejo skladnost z zahtevanimi veljavnimi standardi za zagotovitev kakovosti), s katerimi namerava (če bo to sploh potrebno) sodelovati, oziroma, katere namerava (če bo to sploh potrebno) zaprositi za ustrezno strokovno mnenje glede presoje »enakovrednost[i] drugih standardov s standardi RAL«. Vsak ponudnik, ki se z odločitvijo naročnika glede presoje »enakovrednost[i] drugih standardov s standardi RAL« ne bo strinjal, bo lahko vložil pravno sredstvo po določbah ZPVPJN.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN (v povezavi z uvodno povedjo istega člena) vlagateljev zahtevek za revizijo v izpostavljenem delu kot neutemeljen zavrnila.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje (v 4. točki) zatrjuje, da sta zavarovanji za »dobro obliko pogodbenih obveznosti« medsebojno neprimerljivi, dopustitev denarnega depozita pa »predstavlja bistveno tveganje za naročnika v primeru insolventnosti, saj za razliko od bančne garancije naročnik depozit izgubi, ker je to del stečajne mase«. Vlagatelj se pri tem sklicuje na Uredbo o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju (Uradni list RS, št. 48/2014 in sprem.; v nadaljevanju: Uredba o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju) in zatrjuje, da naročnik »pri večletnih pogodbah ne sme sprejeti finančnega depozita brez ustreznega zavarovanja«.
Naročnik je v razpisni dokumentaciji postopka oddaje zadevnega javnega naročila (v točki 6.1. Splošnih navodil ponudnikom) določil, da mora ponudba med drugim vsebovati tudi vse zahtevane listine, izjave ter izpolnjen obrazec vzorca pogodbe (Obrazec 5) s prilogami. Naročnik je ob tem še določil, da mora izbrani ponudnik naročniku v roku desetih dni »po podpisu pogodbe dostaviti dokument finančnega zavarovanja za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, ob končni pisni primopredaji, če je v pogodbi tako predvideno, pa še dokument finančnega zavarovanja za odpravo napak v garancijski dobi. Predmet, vrsta, višina in trajanje zavarovanja so opredeljeni v OBRAZCU 2 te razpisne dokumentacije«.
V Obrazcu 2 (v 14. točki) je naročnik nadalje zapisal, da »[i]zbrani ponudnik/izvajalec kot instrument zavarovanja pogodbe najkasneje v desetih (10) dneh po podpisu pogodbe naročniku predloži« […] »nepreklicno, brezpogojno bančno garancijo ali enakovredno kavcijsko zavarovanje zavarovalnice, unovčljivo na prvi poziv ali položi/vplača gotovino-varščino za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti v višini 5 (pet) % od pogodbene vrednosti vključno z DDV z veljavnostjo: za obdobje 48 mesecev in 30 dni, šteto od datuma izdaje garancijske listine.« […] »Polog/plačilo gotovine – varščine se izvrši: na blagajni (UKCL, Bohoričeva 28) ali preko plačilnega naloga na podračun zakladniškega računa pri Upravi za javna plačila (UJP)«. Vsebinsko primerljivo besedilo izhaja tudi iz točke 5.2. Obrazca 5, ki predstavlja vzorec pogodbe.
V odgovoru na 8. vprašanje, objavljenem na Portalu javnih naročil (poglavje »ODGOVORI na VPRAŠANJA po javnem naročilu za Pranje perila v UKC Ljubljana, št. JN7915/2015, 10. 11. 2015, Datum objave: 17.12.2015, 14:39«), je naročnik zapisal, da predstavljena zahteva glede »[p]olog[a]/plačil[a] gotovine – varščine« ostane nespremenjena, pri tem pa je dodal, da »sledi priporočilom Ministrstva za finance glede izbire ustreznega finančnega zavarovanja za posamezen postopek oddaje javnega naročila«. Zadevna informacija se kot informacija, ki jo je naročnik posredoval gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, šteje kot del razpisne dokumentacije (tretja poved drugega odstavka 71. člena ZJN-2).
V zvezi z vsebino vlagateljevega zahtevka za revizijo (v 4. točki) na straneh 15 in 16 Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v njej uveljavlja pravno varstvo javnega interesa, za kar pa ni (aktivno) legitimiran. Pravno varstvo javnega interesa namreč lahko uveljavljajo zagovorniki javnega interesa iz drugega odstavka 6. člena ZPVPJN pod pogoji, določenimi v tem členu, med temi zagovorniki pa vlagatelj ni naštet. Vlagatelj ni ustrezno dokazal, da domnevne kršitve naročnika, kot jih zatrjuje v 4. točki zahtevka za revizijo, vplivajo na njegov pravni položaj v smislu, da bi mu bila zaradi njih onemogočena ali bistveno otežena oddaja popolne in konkurenčne ponudbe (na primer tretji odstavek na strani 3, pa tudi četrti odstavek na strani 14 zahtevka za revizijo).
Neodvisno od navedenega Državna revizijska komisija tudi sicer ugotavlja, da četrti odstavek 4. člena Uredbe o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju (ta določa, da mora, kadar se kot instrument finančnega zavarovanja zahteva ali omogoči zavarovanje z denarnim depozitom, naročnik upoštevati tveganje glede nezmožnosti unovčenja instrumenta ob insolventnosti ponudnika in zlasti pri večletnih pogodbah zagotoviti ustrezno zavarovanje tega tveganja) dolžnostno ravnanje nalaga naročniku, ne pa vlagatelju. Predstavljena določba je namenjena zaščiti interesov naročnika in ne zaščiti interesov gospodarskih subjektov oziroma ponudnikov. Vlagatelju zato tudi sicer ne bi bilo slediti v njegovem zaključku (prvi odstavek na strani 16 zahtevka za revizijo), da »[v]lagatelj zaradi zavezanosti k zakonitemu ravnanju ne more predložiti drugega instrumenta zavarovanja«, to je »[p]olog[a]/plačil[a] gotovine – varščine« (denarnega depozita). Vlagatelj torej v primeru, če bi v postopku oddaje zadevnega javnega naročila naročniku kot instrument finančnega zavarovanja predložil zavarovanje z denarnim depozitom (zavarovanje s »[p]olog[om]/plačil[om] gotovine – varščine«), ne bi »ravnal v nasprotju s predpisi na področju javnega naročanja«, v predstavljenem smislu pa tudi ni »obravnavan neenakopravno« (prvi odstavek na strani 16 zahtevka za revizijo). Poslovna odločitev vlagatelja je torej, ali v ponudbi predloži »nepreklicno, brezpogojno bančno garancijo ali enakovredno kavcijsko zavarovanje zavarovalnice, unovčljivo na prvi poziv ali položi/vplača gotovino-varščino za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti«, zato v konkretnem primeru tudi sicer ne bi bilo pravno relevantno zatrjevanje vlagatelja, da »je predložitev bančne garancije povezana z višjimi stroški, kot predložitev denarnega depozita« (prvi odstavek na strani 16 zahtevka za revizijo).
V konkretnem primeru tudi sicer ne bi bilo ključno vprašanje, ali sta zavarovanji za »dobro obliko pogodbenih obveznosti« medsebojno primerljivi, saj naročnik lahko v postopku javnega naročanja dopusti, da ponudnik sam odloči, kateri instrument finančnega zavarovanja bo predložil za zavarovanje svojih obveznosti (v tem primeru mora v razpisni dokumentaciji ali v obvestilu o naročilu, ki ga objavi na Portalu javnih naročil, navesti, katere instrumente finančnih zavarovanj šteje za ustrezne pri posamezni vrsti finančnega zavarovanja), za posamezno vrsto finančnega zavarovanja pa lahko zahteva tudi več različnih instrumentov finančnega zavarovanja (prvi in del drugega odstavka 5. člena Uredbe o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju). Uredba o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju v zvezi s tem določa tudi instrumente finančnih zavarovanj, ki jih naročnik za zavarovanje obveznosti ponudnika pri oddaji javnega naročila lahko zahteva, ob tem pa kot primerna instrumenta finančnih zavarovanj našteva tako bančno garancijo kot denarni depozit (prvi odstavek 3. člena, v povezavi s pravno relevantnim delom 1. člena). Uredba o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju kot primeren instrument finančnih zavarovanj našteva denarni depozit kljub temu, da pri njem izpostavlja tveganje glede nezmožnosti njegovega unovčenja ob insolventnosti ponudnika (pravno relevantni del četrtega odstavka 4. člena). Poleg tega vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da je naročnik za zavarovanje obveznosti ponudnika (ker je menil, da zagotavlja zadostno zavarovanje za izpolnitev ponudnikovih obveznosti) morebiti določil tudi kak drug instrument finančnega zavarovanja, ki ni določen v prvem odstavku 3. člena Uredbe o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju (primerjaj drugi oziroma tretji odstavek 3. člena).
Glede na navedeno naročnik s tem, ko je »dopustil predložitev denarnega depozita namesto bančne garancije«, ni (v nasprotju z zatrjevanjem vlagatelja) »povzročil neprimerljivost ponudb« (prvi odstavek na strani 16 zahtevka za revizijo).
Na dosedanje zaključke iz predstavljenih razlogov v ničemer ne vpliva »razlaga Direktorat[a] za javno naročanje na način, da mora naročnik zahtevati ustanovitev zastavne pravice skladno s Stvarnopravnim zakonikom«, oziroma, da naročnik »pri večletnih pogodbah ne sme sprejeti finančnega depozita brez ustreznega zavarovanja«. Kot že predhodno pojasnjeno, je potrebno namreč ponovno izpostaviti, da se, enako kot citirana uredba tudi razlaga Direktorata za javno naročanje, nanaša na dolžnostno ravnanje naročnika oziroma na varovanje interesov naročnika oziroma javnega interesa, pri čemer, kot je bilo že pojasnjeno, konkretno ravnanje naročnika tudi v primeru, da ne sledi citirani uredbi ali razlagi Direktorata za javno naročanje, nima za posledico neprimerljivosti ponudb.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN (v povezavi z uvodno povedjo istega člena) vlagateljev zahtevek za revizijo v izpostavljenem delu kot neutemeljen zavrnila.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje (v 5. točki) zatrjuje, da pogoj, določen v »točki 1 na Obrazcu št. 1« ni »vsebinsko zapolnjen in omogoča ex-post arbitrarnost«, iz »teksta« pa (tudi po odgovoru, objavljenem na Portalu javnih naročil), ni jasno, »ali je ta pogoj sploh zahtevan ali ne« […] »niti za katere dejavnosti eventualno zahteva naročnik registracijo«.
Naročnik je v razpisni dokumentaciji postopka oddaje zadevnega javnega naročila (v točki 6.1. Splošnih navodil ponudnikom) določil, da mora ponudba med drugim vsebovati tudi vse zahtevane listine, izjave ter obrazce. V 1. točki Obrazca 1 je naročnik kot pogoj, ki ga mora ponudnik izpolnjevati za priznanje sposobnosti, zahteval, da ponudnik »lahko opravlja dejavnost, ki je potrebna za izvedbo predmeta javnega naročila«. Kot dokaz, s katerim se izpolnjevanje tega pogoja dokazuje, je naročnik v pravno relevantnem delu, ki ga vlagatelj izpostavlja v zahtevku za revizijo, določil: »Za rezidenta RS preveri naročnik podatek v Poslovnem registru ePRS, ki ga vodi AJPES; v kolikor iz podatkov, navedenih v Poslovnem registru, izpolnjevanje tega pogoja ni razvidno, mora ponudnik priložiti notarsko overjeno fotokopijo ponudnikovega ustanovitvenega akta, v katerem je navedena dejavnost, ki je potrebna za izvedbo predmeta javnega naročila«.
V odgovoru na 5. vprašanje, objavljenem na Portalu javnih naročil (poglavje »ODGOVORI na VPRAŠANJA po javnem naročilu za Pranje perila v UKC Ljubljana, št. JN7915/2015, 10. 11. 2015, Datum objave: 17.12.2015, 14:39«), je naročnik zapisal, da je pogoj v 1. točki Obrazca 1 razpisne dokumentacije »jasno opredeljen in ne gre za expost arbitrarno odločanje. Saj gre za dokumente na katere naročnik nima nikakršnega vpliva! V tem pogoju, ki je jasno naveden v OBRAZCU 1 pod točko 1 naročnik ne zahteva, da je to glavna dejavnost ponudnika ampak gre lahko tudi za poddejavnost, ki pa v večini primerov ni navedena v javni evidenci in zato naročnik zahteva predložitev ustanovitvenega akta« (v nadaljevanju: odgovor na 5. vprašanje). Zadevna informacija se kot informacija, ki jo je naročnik posredoval gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, šteje kot del razpisne dokumentacije (tretja poved drugega odstavka 71. člena ZJN-2).
Ob upoštevanju predstavljenih dejstev in celotne razpisne dokumentacije postopka oddaje tega javnega naročila, vključno z informacijami, ki jih je naročnik posredoval gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni slediti zatrjevanju vlagatelja, da iz »teksta« (tudi po odgovoru, objavljenem na Portalu javnih naročil), ni jasno, »ali je ta pogoj sploh zahtevan ali ne« (tretji odstavek 5. točke na strani 16 zahtevka za revizijo). Besedilo »v kolikor iz podatkov, navedenih v Poslovnem registru, izpolnjevanje tega pogoja ni razvidno, mora…«, ki ga v zahtevku za revizijo (tretji odstavek 5. točke na strani 16) izpostavlja vlagatelj, se nanaša na način dokazovanja izpolnjevanja pogoja iz 1. točke Obrazca 1, ne pa na vprašanje, »ali je ta pogoj sploh zahtevan ali ne«. Iz razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila (vključno z odgovorom na 5. vprašanje) tako jasno izhaja, da mora vsak ponudnik kot pogoj za priznanje sposobnosti izpolnjevati tudi pogoj iz 1. točke Obrazca 1.
V zvezi z zatrjevanjem vlagatelja, da iz »teksta« (tudi po odgovoru, objavljenem na Portalu javnih naročil) ni jasno, »za katere dejavnosti eventualno zahteva naročnik registracijo«, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je ob upoštevanju Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 69/2007 in sprem.), v navezavi na predmet zadevnega javnega naročila, jasno razbrati, da mora ponudnik za izvedbo predmeta javnega naročila dokazati, da lahko opravlja dejavnost 96.010 (Dejavnost pralnic in kemičnih čistilnic). V predstavljenem smislu je tako slediti naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (prvi odstavek na strani 18) navaja, da »ni nikakršne dileme, da morajo biti potencialni ponudniki registrirani za dejavnost pralnic in kemičnih čistilnic ( 96.010), saj je to predmet javnega naročila«.
Vlagatelju je sicer pritrditi v njegovem zatrjevanju (prvi odstavek na strani 17 zahtevka za revizijo), da naročnik »tudi z odgovorom na zastavljeno vprašanje še vedno ni pojasnil« […] »katere dejavnosti bo naročnik sprejel kot ustrezne«, vendar pa po drugi strani ne gre prezreti dejstev, da je
– ob upoštevanju predstavljenih okoliščin konkretnega dejanskega stanja jasno razbrati, da mora ponudnik za izvedbo predmeta zadevnega javnega naročila dokazati, da lahko opravlja dejavnost 96.010 (Dejavnost pralnic in kemičnih čistilnic),
– naročnik pogoj iz 1. točke Obrazca 1 zapisal tako, da iz njega jasno izhaja, da se nanaša na eno dejavnost, ne pa na več dejavnosti. Kot pogoj, ki ga mora ponudnik izpolnjevati za priznanje sposobnosti, je naročnik tako zahteval, da ponudnik »lahko opravlja dejavnost, ki je potrebna za izvedbo predmeta javnega naročila«, torej eno dejavnost, to je dejavnost 96.010 (Dejavnost pralnic in kemičnih čistilnic), ne pa več dejavnosti.
Glede na navedeno naročniku ni bilo potrebno v vsebini odgovora na 5. vprašanje ponavljati, da mora za priznanje sposobnosti ponudnik dokazati, da »lahko opravlja dejavnost, ki je potrebna za izvedbo predmeta javnega naročila«, torej eno dejavnost, to je dejavnost 96.010 (Dejavnost pralnic in kemičnih čistilnic). Po presoji Državne revizijske komisije je naročnik pogoj iz 1. točke Obrazca 1 v vsebini, ki je povezana z zahtevo po pojasnilu v smislu, za »opravljanje katerih dejavnosti mora biti registriran ponudnik« (ki je del 5. vprašanja), določil dovolj jasno in dovolj natančno, da bi ga lahko vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki razumeli in ga razlagali enako. Zato je odgovor na 5. vprašanje v tem smislu razumeti kot ustrezen, saj je naročnik v njem zapisal, da je pogoj iz 1. točke Obrazca 1 (v smislu citirane zahteve za pojasnilo) »jasno opredeljen«, obenem pa je dodal, da »ne zahteva, da je to glavna dejavnost ponudnika ampak gre lahko tudi za poddejavnost, ki pa v večini primerov ni navedena v javni evidenci in zato naročnik zahteva predložitev ustanovitvenega akta«. Tudi sicer pa iz podatka »v Poslovnem registru ePRS, ki ga vodi AJPES« (spletna povezava http://www.ajpes.si/prs/podjetje.asp?s=1&e=168626&p=1), jasno izhaja, da ima vlagatelj kot glavno dejavnost vpisano dejavnost »96.010 (Dej.pralnic in kemičnih čistilnic)«.
V navezavi na zatrjevanje vlagatelja v zahtevku za revizijo (prvi odstavek na strani 17), da naročnik »tudi z odgovorom na zastavljeno vprašanje še vedno ni pojasnil niti, kaj pomeni, da ponudnik "lahko opravlja dejavnost" (ali je to registracija pri določenem organu, članstvo v določeni organizacijski obliki, ali zadostuje ponudnikova lastna opredelitev ipd.)«, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da vsebina 5. vprašanja, objavljenega na Portalu javnih naročil (poglavje »ODGOVORI na VPRAŠANJA po javnem naročilu za Pranje perila v UKC Ljubljana, št. JN7915/2015, 10. 11. 2015, Datum objave: 17.12.2015, 14:39«), na katerega se vlagatelj sklicuje v zahtevku za revizijo, ni takšna, da bi iz nje izhajalo, da je gospodarski subjekt, ki je to vprašanje zastavil, od naročnika želel pridobiti odgovor na to, kaj »pomeni, da ponudnik "lahko opravlja dejavnost" (ali je to registracija pri določenem organu, članstvo v določeni organizacijski obliki, ali zadostuje ponudnikova lastna opredelitev ipd.)«. Glede na navedeno ob upoštevanju petega odstavka 5. člena ZPVPJN zahteva za pravno varstvo v izpostavljeni vsebini ni dopustna, saj bi vlagatelj ali drug morebitni ponudnik preko Portala javnih naročil naročnika lahko opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Neodvisno od navedenega pa Državna revizijska komisija tudi sicer pripominja, da se izpolnjevanje zadevnega pogoja iz 1. točke Obrazca 1 dokazuje z dokazilom, ki ga je naročnik v ta namen določil.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN (v povezavi z uvodno povedjo istega člena) vlagateljev zahtevek za revizijo v izpostavljenem delu (v vsebini 5. točke) kot neutemeljen zavrnila.
Neodvisno od odgovorov na vprašanji, ali je obrazložitev naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo dejansko »vsebinsko prazna«, oziroma, ali je »pouk o pravnem sredstvu« v naročnikovi odločitvi o zahtevku za revizijo »skladen z 22. členom ZPVPJN« (prvi odstavek 8. točke na strani 11 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo), Državna revizijska komisija ugotavlja, da zadevni očitani kršitvi naročnika tudi v primeru, če bi bili dejansko ugotovljeni, v konkretnem primeru v ničemer nista vplivali na učinkovitost vlagateljevega pravnega varstva (z zahtevkom za revizijo) po določbah ZPVPJN.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva tudi, da mu naročnik povrne stroške postopka.
Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del prve povedi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).
Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem postopku ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija njegovo zahtevo za povrnitev stroškov na podlagi 70. člena ZPVPJN zavrnila.
Državna revizijska komisija je ob predhodnem preizkusu vlagateljevega zahtevka za revizijo in njegovih obveznih sestavin (druga alinea prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, v povezavi s 15. členom ZPVPJN) ugotovila, da je vlagatelj zahtevku za revizijo priložil tudi »POTRDILO O IZVRŠENEM PLAČILU« glede plačila takse v znesku 3.500,00 EUR. Ker se vlagateljev zahtevek za revizijo nanaša na storitve iz Seznama storitev B, v konkretnem primeru znaša taksa za predrevizijski in revizijski postopek 1.000,00 EUR (prva alinea tretjega odstavka 71. člena ZJN-2, v povezavi z uvodno povedjo istega odstavka), zato bo Državna revizijska komisija ministrstvu, pristojnemu za finance, naložila vračilo preveč vplačane takse v znesku 2.500,00 EUR vlagatelju na njegov transakcijski račun številka SI56 0230 9001 5734 332, odprt pri NLB, d. d., Ljubljana (četrti odstavek 72. člena ZPVPJN).
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.
V Ljubljani, dne 23. 2. 2016
Predsednica senata
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije
Vročiti:
– UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana
– Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d. o. o., Brdnikova ulica 44, 1000 Ljubljana
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana
V vednost:
– finančna služba Državne revizijske komisije
Vložiti:
– v spis zadeve Državne revizijske komisije