018-276/2015 Eles, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Boruta Smrdela, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava in montaža naprav sekundarne opreme za stikališče 110 kV RTP Plave« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj ISKRA, elektro in elektronska industrija, d.d., Stegne 21, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika ELES, d.o.o., Hajdrihova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 28. 1. 2016

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se delno ugodi tako, da se razveljavi razpisna dokumentacija postopka javnega naročila »Dobava in montaža naprav sekundarne opreme za stikališče 110 kV RTP Plave« v delu, ki se nanaša na:
- zahtevano izjavo proizvajalca v primeru, ko ponudnik ni proizvajalec terminalov vodenja in zaščite oziroma njegova povezana družba v Republiki Sloveniji (četrta alineja točke 3.2. Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe);
- zahtevano minimalno število enojnih relejskih izhodov računalnika polja v GIS prostoru (točka 1 podpoglavja 2.4. RELEJSKI IZHODI v dokumentu TABELE TEHNIČNIH ZAHTEV 4371.6E04.Z4, stran 8).
V preostalem delu se zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v znesku 2.336,89 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 18. 6. 2015 sprejel sklep o začetku postopka javnega naročanja. Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 1. 10. 2015, pod št. objave JN6824/2015, dne 6. 10. 2015 pa pod oznako 2015/S 193-350564 tudi v Uradnem listu Evropske unije.

Vlagatelj je dne 9. 12. 2015 vložil zahtevek za revizijo zoper vsebino razpisne dokumentacije, s katerim predlaga razveljavitev postopka oddaje zadevnega javnega naročila, pripravo razpisne dokumentacije skladno z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) in povrnitev stroškov pravnega varstva. Dne 16. 12. 2015 je naročniku posredoval še dopolnitev zahtevka s specifikacijo priglašenih stroškov. Vlagatelj meni, da je nesorazmeren ter v nasprotju z načeloma zagotavljanja konkurence in enakopravne obravnave ponudnikov pogoj iz razpisne dokumentacije, skladno s katerim mora ponudnik izkazati poravnanost vseh zapadlih poslovnih in finančnih obveznosti. V gospodarstvu naj bi se pogosto zgodilo, da se plačila do dobaviteljev vežejo na dobljene prilive s strani kupcev, kjer pride do dneva ali dveh zamude – to bi lahko pomenilo, da potencialni ponudnik zaradi neplačila npr. 1000 EUR zapadlih obveznosti do dobaviteljev, ki bi bile plačane v nekaj dneh, ne bi mogel podati sporne izjave, kar pa še ne pomeni, da ni sposoben kvalitetne in pravočasne izvedbe naročila. Okoliščina, ali ima ponudnik do enega samega eura na posamezen dan izpolnjene vse poslovne in finančne obveznosti, naj na predmet javnega naročila in na finančno sposobnost ponudnika ne bi imelo vpliva, naročnik pa bi lahko pogoj določil drugače (npr. s preverjanjem bonitete). Nadalje kot problematično izpostavlja zahtevo glede minimalnega števila enojnih relejskih izhodov zaščitnih naprav, kot je navedena na 8. strani Tabele tehničnih zahtev, s katero naj bi neupravičeno diskriminiral ponudnike, zahteva pa naj ne bi bila objektivno opravičljiva. Vlagatelj zatrjuje, da je krmiljenje s pomočjo dvojnih relejskih izhodov, kjer posamezni kontakt ustreza zahtevam predmetnega naročila, enakovredno krmiljenju z enojnim kontaktom, kjer drugi kontakt ostane neuporabljen – dvojni relejni izhodi omogočajo širši nabor uporabe, ne glede na to pa je naročnik tudi po odgovorih na vprašanja na Portalu javnih naročil vztrajal pri enojnih relejskih izhodih. Kot nepotrebno in diskriminatorno izpostavlja še zahtevo, skladno s katero mora ponudnik v primeru, da ni proizvajalec terminalov vodenja in zaščite (računalniki polja za vodenje, zaščitne naprave ter centralne in distribuirane enote zaščite zbiralk), oziroma da ponudnik ni njegova povezana družba v Republiki Sloveniji, k ponudbi predložiti ustrezno dokazilo, da lahko nudi njegove produkte na tem javnem razpisu. Vlagatelj meni, da ta zahteva lokalne dobavitelje postavlja v slabši položaj v primerjavi z velikimi svetovnimi proizvajalci, saj so odvisni od proizvajalca in njegovega soglasja za nastop na posameznem javnem naročilu. Za naročnika bi morala biti pomembna le zaveza ponudnika, da bo naročeno blago dobavil in da je usposobljen za upravljanje in nastavljanje te opreme drugega proizvajalca.

Naročnik je zahtevek za revizijo s sklepom z dne 21. 12. 2015 zavrnil kot neutemeljen. Zahtevo glede poravnanih zapadlih obveznosti utemeljuje s sklicevanjem na pretekle slabe izkušnje s ponudniki, ki so sicer izkazovali vse druge pogoje za priznanje finančne sposobnosti (ustrezno bonitetno ocene, plačane davke in prispevke, ustrezen osnovni kapital in letni promet itd.), dejansko pa so bili zadolženi in je bila izvedba posla vsaj izjemno otežena. Navaja, da gre pri spornem naročilu za relativno velik in kompleksen posel, v okviru treh investitorjev, pri čemer bo realizacija trajala daljši časovni interval, plačilo pa je predvideno po situacijah, zato obstaja veliko tveganje za težave zaradi zadolženih izvajalcev. Pristavlja še, da je že z odgovorom na Portalu javnih naročil pojasnil, da sporne terjatve ne štejejo za zapadle. V zvezi z drugim vlagateljevim očitkom naročnik ugotavlja, da vlagatelj medsebojno meša pojme, saj v očitkih ves čas navaja relejske izhode zaščitnih naprav, sklicuje pa se na določila razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na relejske izhode računalnika polja, ki je naprava vodenja. Naročnik pojasnjuje razliko med enojnimi in dvojnimi relejskimi izhodi ter med relejskimi izhodi in relejskimi kontakti. Navaja, da je v tabeli tehničnih zahtev dopuščena tudi možnost dvojnih relejskih izhodov, katerih število ni eksplicitno definirano, kar pomeni, da lahko ponudnik ponudi tudi naprave z dvojnimi relejskimi izhodi, pri čemer mora biti skupno število (neodvisnih, prosto nastavljivih) dajalcev signala 47 – vprašanje na Portalu ni jasno definiralo pojma enojnih in dvojnih kontaktov, zato na vprašanje ni mogel konkretno odgovoriti, saj bi sicer tvegal dopustitev neustrezne ponudbe. Naročnik meni, da je zahteva v zvezi z dovoljenjem proizvajalca v primeru nudenja (ključne) opreme drugega proizvajalca utemeljena, oz. je v primeru, če so ponudniki s tako zahtevo res omejeni, še toliko bolj utemeljena. Kolikor tega niso uspeli storiti do roka za oddajo ponudb, ni pričakovati tega niti v nadaljevanju, ko bo potrebno opremo dobaviti. Očitek, da so ponudniki s tako zahtevo odvisni od volje proizvajalca, sicer drži, vendar je to neizbežno, saj bodo od njihove volje odvisni tudi v fazi dobave – ravno zato od ponudnikov zahteva, da že v fazi priprave ponudbe sklenejo ustrezne dogovore in s tem pokažejo na resnost svoje ponudbe. Predložitev certifikatov, ki kažejo na usposobljenost ponudnika za rokovanje z opremo, pa še ne dokazuje, da bo to opremo od proizvajalca tudi v resnici dobil.

Naročnik je z vlogo z dne 23. 12. 2015 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Državna revizijska komisija je po prejemu zahtevka za revizijo opravila predhodni preizkus v skladu z 31. členom ZPVPJN ter ugotovila, da izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, zato ga je sprejela v obravnavo.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 7. 1. 2015 opredelil do navedb naročnika. Vztraja pri prejšnjih navedbah in dodaja, da bi lahko naročnik zahteval tudi finančne izkaze na določen presečni datum, ki bi bil enoten za vse ponudnike in iz katerih bi bila razvidna zadolženost posameznega ponudnika, ter da očitek o zahtevanem minimalnem številu enojnih relejskih izhodov velja enotno za vse naštete naprave (zaščitne releje in računalnike polja). Problem sporne zahteve naj bi bil v tem, da se zahtevano število nanaša na enojne in ne na skupno število neodvisnih izhodov.

Naročnik je na Državno revizijsko komisijo dne 13. 1. 2016 naslovil pripravljalno vlogo, v prilogi katere je Državni revizijski komisiji posredoval zahtevano manjkajočo dokumentacijo, v sami vlogi pa je podal še repliko na vlagateljevo opredelitev.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Vlagatelj v 1. točki zahtevka za revizijo zatrjuje, da je pogoj za priznanje sposobnosti iz alineje r) 4. točke Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe nesorazmeren predmetu naročanja ter v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence in enakopravne obravnave ponudnikov, naročnik pa bi lahko ekonomsko in finančno sposobnost ponudnikov preveril s preverjanjem bonitete, kar naj bi dajalo celo širši vpogled v uspešnost poslovanja ponudnika.

Državna revizijska komisija uvodoma opozarja, da je potrebno v predmetnem postopku oddaje javnega naročila uporabiti Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list, št. 126/2006 s sprem; v nadaljevanju: ZJNVETPS) in ne ZJN-2, na katerega se sklicuje vlagatelj. ZJNVETPS posebnih določb glede ekonomske in finančne sposobnosti ponudnikov ne vsebuje. Vlagateljev zahtevek za revizijo je tako v tem delu potrebno presojati z vidika 45. oziroma 48. člena ZJNVETPS ter z vidika 11. do 16. člena ZJNVETPS. Pri izbiri udeležencev v postopkih oddaje naročil mora naročnik izbrati ponudnike v skladu z objektivnimi pravili in pogoji, določenimi v skladu z 48. členom ZJNVETPS (alineja b prvega odstavka 45. člena ZJNVETPS), v odprtem postopku pa mora pri določitvi pogojev za ugotavljanje sposobnosti zagotoviti, da so ti objektivni (prvi odstavek 48. člena ZJNVETPS), pri čemer mora upoštevati tudi načela, na katerih temelji javno naročanje (11. do 16. člen ZJNVETPS). V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZJNVETPS (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti) mora naročnik javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. Pri tem ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju z določili ZJNVETPS, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence (prvi odstavek 13. člena ZJNVETPS). Prvi in drugi odstavek 15. člena ZJNVETPS (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) določata, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. V skladu z 16. členom ZJNVETPS (načelo sorazmernosti) mora naročnik javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila.

Naročnik je v alineji r) 4. točke Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe kot vsebino spornega pogoja določil: »Ponudnik mora izkazati poravnanost vseh zapadlih obveznosti (poslovnih in finančnih), kar ponudnik potrdi s podpisom izjave, dane pod materialno in kazensko odgovornostjo. Naročnik bo v primeru dvoma v resničnost izjave zahteval poročilo pooblaščenega revizorja, ki izkazuje dejansko stanje. Stroške poročila nosi ponudnik. V skladu s standardom MMS 4400. datum revizijskega poročila ne sme biti starejši kot 30 dni.«

Naročnik je na prošnjo za umik tega pogoja oz. na pojasnilo »objektivnega razloga za uvrstitev predmetne zahteve v razpisno dokumentacijo« na Portalu javnih naročil dne 3. 12. 2015 pojasnil: »Kolikor je za obveznost dogovorjen pobot, nadomestna izpolnitev ali kaksen drugacen nacin izpolnitve, gre za nov dogovor, tj.ni zapadla. Enako steje za obveznosti glede katerih tece spor o temelju, visini ipd.. Narocnik ima v preteklosti stevilne slabe izkusnje z zadolzenimi izvajalci, zato je predmetna zahteva povsem na mestu. Ponudnike prosimo, da pripravijo svoje ponudbe v skladu z zahtevami narocnika.« Skladno z določbo drugega odstavka 74. člena ZJNVETPS se navedeno pojasnilo šteje kot del razpisne dokumentacije.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da ZJNVETPS ne prepoveduje vsebine pogoja, kot izhaja iz alineje r) 4. točke Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe, če je ta objektiven in določen v skladu z načeli, na katerih temelji javno naročanje. Naročnik mora pri postavljanju pogojev upoštevati določbe ZJNVETPS, vključno z načelom sorazmernosti.

Kot gre razumeti iz naročnikovih navedb, želi naročnik s postavitvijo spornega pogoja zagotoviti, da bo za izvajanje predmetnega javnega naročila dobil poslovno stabilnega izvajalca, ki je finančno zmožen za izvedbo naročila in katerega poslovanje kaže na upoštevanje plačilne discipline, s tem pa vsaj posredno tudi na zanesljivost, vestnost in resnost pri upoštevanju pogodbenih zavez. Iz navedb naročnika tudi izhaja, da ne glede na obvezna plačila podizvajalcem (osmi odstavek 74. člena ZJNVETPS) še vedno prihaja do situacij, ko gospodarski subjekti ne vključujejo podizvajalcev v posel na način, skladen z javnonaročniško zakonodajo, ne glede na to pa s tem tudi niso odpravljene posledice neporavnave obveznosti v primerih, ki niso podvrženi predpisom v zvezi z javnim naročanjem. Naročnik navaja, da je že sam izkusil nekaj primerov, ko je pogodbo sklenil z izvajalcem, ki je izkazoval v celoti poravnane davke in prispevke, ustrezen osnovni kapital in letni promet ter katerega bonitetni kazalniki so sicer kazali odlično stanje, vendar pa se je v fazi realizacije izkazalo, da je zadolžen pri več poslovnih partnerjih, pri bankah itd., zaradi česar je v tej fazi prišlo do težav (prekinitve pogodb s strani podizvajalcev, asignacij, cesije, prejema sodnih izvršb na svoje dolgove napram izvajalcu itd.), ko na koncu ni bilo več niti jasno, komu lahko naročnik plačuje, po kakšnem vrstnem redu in kdo bo sploh realiziral posel.

Vlagatelj ni nasprotoval navedbam naročnika, da obstaja v konkretnem primeru močno povečano tveganje za pojav takih težav pri izvedbi predmeta naročila, ker gre za izvedbo posla za tri investitorje, obsegajočega izdelavo, dobavo, montažo in testiranje opreme za visokozahtevne elektroenergetske objekte, odvisnega od napredovanja gradbenih del na objektu in od elektroenergetske situacije, pri čemer bo realizacija trajala daljši časovni interval, plačilo pa je predvideno po situacijah. Tudi v kolikor bi bilo mogoče pritrditi vlagatelju, da je v poslovnem prometu zamuda pri plačevanju (zapadlih) obveznosti običajen način poslovanja gospodarskih družb, pa to še ne pomeni, da je tak način poslovanja zaželen oz. da bi ga moral naročnik sprejeti pri izvedbi predmetnega naročila. Glede na relativno velik obseg posla v konkretnem primeru je neprepričljivo tudi stališče vlagatelja, da »neplačil[o] 1000 EUR zapadlih obveznosti do dobaviteljev, ki bi bile plačane v nekaj dneh« ne vpliva na sposobnost ponudnika za uspešno in pravočasno izvedbo predmeta naročila. Vlagatelj drugih razlogov v prid utemeljitve nesorazmernosti zahteve ne navaja.

Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je tako na mestu ugotovitev, da je naročnik prepričljivo pojasnil razloge v prid postavitvi spornega pogoja, kakšnim zapletom se je želel izogniti s postavitvijo obravnavanega pogoja in utemeljitev, zakaj za nemoteno izvedbo predmeta naročila ne zadostuje izkazovanje sposobnosti s katerim od drugih mogočih dokazil (npr. z določeno bonitetno oceno). Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v konkretnem primeru pogoj, kot izhaja iz alineje r) 4. točke Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe, povezan s predmetom javnega naročila, zasleduje cilj prepričati se o zanesljivosti, vestnosti in resnosti gospodarskega subjekta, ki bo neposredno izvajal predmet, je sorazmeren za uresničitev cilja ter ne predstavlja prekoračitve okvirov, potrebnih za doseganje tega cilja.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo iz predstavljenih razlogov ni sledila. Vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da je zahteva iz točke iz alineje r) 4. točke Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe nesorazmerna (s predmetom javnega naročanja) oziroma da nasprotuje načelom v ZJNVETPS. V posledici vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah tudi ni dokazal, da je naročnik z določitvijo pogoja, kot izhaja iz alineje r) 4. točke Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe, kršil katero od določb ZJNVETPS (zlasti še 13. oziroma 16. člena ZJNVETPS).

Vlagatelj v 2. točki zahtevka za revizijo kot sporno izpostavlja zahtevo naročnika glede minimalnega števila enojnih relejskih izhodov zaščitnih naprav, opredeljenih »na strani 8 Tabele tehničnih zahtev« – zahteva naj bi v nasprotju z določili 37. člena ZJN-2 (pravilno: 41. člena ZJNVETPS) brez objektivnega razloga omejevala uporabo naprav večine proizvajalcev in sočasno omogočala sodelovanje zgolj določenim svetovnim korporacijam.

V zvezi z ugotovitvijo naročnika o protislovnosti vlagateljevih navedb Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ves čas kot sporno navaja opredelitev vrste in števila relejskih izhodov zaščitnih naprav, pri čemer pa se sklicuje na minimalno zahtevano število enojnih relejskih izhodov za računalnik polja v GIS prostoru, kot je opredeljeno v točki 1 podpoglavja 2.4. RELEJSKI IZHODI v dokumentu TABELE TEHNIČNIH ZAHTEV 4371.6E04.Z4 (stran 8). Enaka neskladnost je bila podana tudi v vprašanju na Portalu javnih naročil, na katerega je naročnik objavil odgovor dne 4. 12. 2015 – gospodarski subjekt je spraševal naročnika, ali lahko ponudi napravo s skupnim številom 48 relejskih izhodov, kjer je 24 enojnih in 24 dvojnih relejskih izhodov, pri čemer se slednji lahko enostavno uporabijo kot enojni – tudi v tem vprašanju gospodarski subjekt po eni strani izpostavlja problematiko v zvezi z napravami zaščite, po drugi pa se sklicuje na tehnične zahteve za računalnik polja v GIS prostoru. Ne glede na navedeno pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je tako iz celotnega zahtevka za revizijo kot iz vsebine vprašanja na Portalu javnih naročil mogoče razbrati, da se očitek (vprašanje) nanaša na zahtevano število enojnih relejskih izhodov iz točke 1 podpoglavja 2.4. RELEJSKI IZHODI v dokumentu TABELE TEHNIČNIH ZAHTEV 4371.6E04.Z4 (stran 8) in ne na zahtevano število zaščitnih naprav, kot so opredeljene od vključno 4. poglavja (stran 15) istega dokumenta dalje – vlagatelj se namreč sklicuje na zahtevanih 47 relejskih izhodov, tako število zahtevanih izhodov pa je bilo opredeljeno le za računalnik polja v 2. in 3. poglavju TABELE TEHNIČNIH ZAHTEV 4371.6E04.Z4, ne pa tudi za zaščitne naprave; za te je bilo zahtevano skupno 48 enojnih relejskih izhodov. Državna revizijska komisija je zato očitke vlagatelja obravnavala le glede na zahtevano minimalno število enojnih relejskih izhodov, kot je bilo opredeljeno v točki 1 podpoglavja 2.4. RELEJSKI IZHODI v dokumentu TABELE TEHNIČNIH ZAHTEV 4371.6E04.Z4 (stran 8), v zvezi z vprašanjem dopustnosti zatrjevane enakovredne tehnične rešitve z dvojnimi relejskimi izhodi.

Državna revizijska komisija še pojasnjuje, da za obravnavo revizijskih navedb vlagatelja ni relevanten odgovor naročnika, ki ga je dne 19. 11. 2015 objavil na Portalu javnih naročil na vprašanje enega od gospodarskih subjektov: to vprašanje oz. prošnja za objasnitev zahteve se je izrecno nanašala na število enojnih relejskih izhodov zaščitnih naprav (in torej ne naprav vodenja), poleg tega pa je subjekt tedaj izpostavil le spornost skupnega števila relejskih izhodov in ne vprašanja dopustnosti drugačnih načinov izvedbe relejskih izhodov, ki naj bi bili tehnično enakovredni enojnim relejskim izhodom.

Naročnik je na vprašanje gospodarskega subjekta »[…] ali lahko ponudimo napravo s skupnim številom 48 relejskih izhodov, kar je 24 enojnih in 24 dvojnih. Slednji se lahko enostavno uporabijo kot enojni, s čimer je zahteva naročnika izpolnjena.« dne 4. 12. 2015 odgovoril: »Zahteve naročnika ostanejo nespremenjene.« Naročnik od postavljenih zahtev torej ni odstopil in niti ni podal pojasnila, skladno s katerim bi ponudnikom bilo nedvoumno omogočeno, da ponudijo drugačno rešitev, ki naj bi bila tehnično enakovredna zahtevani.

Ne glede na utemeljenost naročnikovih navedb v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo o tem, da vlagatelj meša (oz. napačno enači) pojme »relejski izhodi (dajalci signala)« in »izhodni kontakt«, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik navaja tudi to, da je v tabeli s tehničnimi specifikacijami dopuščena tudi možnost dvojnih relejskih izhodov, kar naj bi pomenilo, da lahko ponudnik ponuja tudi naprave z dvojnimi relejskimi izhodi, če gre za naprave, ki so skladne z (naročnikovo) opredelitvijo dvojnih relejskih izhodov (»naprava z dvema dajalcema signala (relejskima izhodoma), katere posamezen dajalec signala proži en izhodni kontakt, pri čemer sta njuna izhodna kontakta na eni strani galvansko spojena«), pri čemer mora biti skupno število dajalcev signala 47. Glede na to, da je v zvezi s temi navedbami mogoče pritrditi vlagatelju v tem, da se sporna zahteva ne nanaša na »število neodvisnih, prosto nastavljivih dajalcev signalov (relejskih izhodov)« (kot navaja naročnik), ampak izključno na zahtevano število enojnih relejskih izhodov, kar pa izključuje dvojne, za katere zdaj naročnik pojasnjuje, da naj bi bili ravno tako ustrezni, je na mestu zaključek, da naročnik s tem pravzaprav priznava utemeljenost vlagateljevih navedb v tem, da v konkretnem primeru ni razlogov za vztrajanje pri sporni zahtevi na način, kot je bila opredeljena v tehničnem delu razpisne dokumentacije. Tudi v kolikor pa je opredelitev vrste izvedbe relejskih izhodov mogoče razumeti glede na opredelitev, kot naj bi jo podajal vlagatelj (tj. da gre v primeru dvojnih relejskih izhodov pravzaprav za dvojne relejske kontakte), pa naročnik v vlogi z dne 13. 1. 2016 prav tako navaja, da je dopuščen način izvedbe tako z enojnimi kot z dvojnimi kontakti. Upoštevaje vse navedeno je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo vlagatelja v tem delu ugodila in razveljavila sporni del razpisne dokumentacije.

Vlagatelj v 3. točki zahtevka za revizijo kot problematično izpostavlja zahtevo naročnika iz četrte alineje točke 3.2. Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe:
»V primeru, da ponudnik ni proizvajalec terminalov vodenja in zaščite (računalniki polja za vodenje, zaščitne naprave ter centralne in distribuirane enote zaščite zbiralk), oziroma da ponudnik ni njegova povezana družba v Republiki Sloveniji, mora k ponudbi predložiti ustrezno dokazilo, da lahko nudi njegove produkte na tem javnem razpisu
Iz dokazila morajo biti razvidni sledeči podatki:
- Polni naziv in naslov proizvajalca,
- Naziv in številka javnega razpisa na katerem nastopa (Dobava in montaža naprav sekundarne opreme za stikališče 110kV RTP Plave, JN
6824/2015),
- Polni naziv in naslov ponudnika, (v primeru skupine morajo biti navedeni vsi soponudniki),
- Izjavo proizvajalca, da ponudnik lahko nudi njegove produkte na tem javnem razpisu št. 6824/2015 »Dobava in montaža naprav sekundarne
opreme za stikališče 110kV RTP Plave«,
- Izjavo proizvajalca, da bo v primeru pridobitve naročila dobavil ponudniku terminale vodenja in zaščite skladno s pogoji tega razpisa,
- Podpis odgovorne osebe izdajatelja tega pooblastila«.

Navedeno določilo je naročnik uvrstil v razpisno dokumentacijo s popravkom razpisne dokumentacije, objavljenim na Portalu javnih naročil dne 22. 10. 2015, pod št. objave JN7388/2015, kljub naknadnemu predlogu enega od gospodarskih subjektov, posredovanem naročniku preko Portala javnih naročil, pa (kot izhaja iz dne 4. 12. 2015 objavljenega odgovora) od te zahteve ni odstopil.

Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da izpostavljena zahteva brez utemeljenega razloga omejuje pri konkuriranju v predmetnem javnem naročilu tiste ponudnike, ki niso proizvajalci v besedilu zahteve opredeljenih naprav (oz. njihove povezane družbe v Republiki Sloveniji) in je nesorazmerna za dosego učinka, ki naj bi bil razlog za postavitev zahteve. Kot gre razumeti naročnika, je razlog za uvrstitev sporne določbe v razpisno dokumentacijo ta, da naj bi mu zahtevano dokazilo (izjava proizvajalca) zagotavljalo, da ne bo prišlo do situacije, v kateri bi se izbrani ponudnik šele naknadno, v fazi izvedbe predmeta javnega naročila, začel dogovarjati z ustreznimi proizvajalci in od volje katerih bi bila naknadno odvisna ustrezna in pravočasna izpolnitev pogodbe. Naročnik drugih razlogov, s katerimi bi utegnil opravičiti sporno zahtevo, ne navaja.

Tudi v kolikor gre v konkretnem primeru v zvezi s ključnimi deli opreme, na katere se zahteva nanaša, sploh za tako opremo, ki je na trgu ni mogoče pridobiti drugače kot neposredno od proizvajalca in so torej ponudniki odvisni od proizvajalcev (navedbe strank sicer ne kažejo na tak zaključek), pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da niti zahtevano dokazilo – izjava proizvajalca – naročniku ne daje želenega zagotovila, da v fazi izvedbe ne bi bila ustrezna in pravočasna izpolnitev pogodbe odvisna od volje takih proizvajalcev. Proizvajalec naprav namreč ni v nikakršnem razmerju do naročnika in se tudi s predmetno izjavo naročniku ne zavezuje k dobavi opreme, naročnik pa na podlagi te izjave ne bo mogel zahtevati od proizvajalca izpolnitve zavez, danih ponudniku. Za izvedbo predmeta naročila bo nasproti naročniku še vedno zavezan izbrani ponudnik, za kar bo tudi odgovarjal (naročnik med drugim od ponudnikov zahteva tudi finančna zavarovanja za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti).

Ker so v smislu obravnavanih navedb torej utemeljeni revizijski očitki vlagatelja, da je sporna zahteva v nasprotju z ZJNVETPS (še posebej z načelom sorazmernosti iz 16. člena ZJNVETPS), je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo v izpostavljenem delu na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila in razveljavila razpisno dokumentacijo v delu, ki vsebuje sporno zahtevo po predložitvi izjave proizvajalca.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN mora Državna revizijska komisija v odločitvi naročniku dati napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Naročnik bo moral v postopku oddaje javnega naročila razpisno dokumentacijo, ob upoštevanju odločitve Državne revizijske komisije, ustrezno spremeniti, spremembe pa nato objaviti skladno z ZJNVETPS.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva, in sicer 3.500,00 EUR za plačilo takse, 1.500,00 EUR za pripravo revizijskega zahtevka po zunanjem svetovalcu in 20,00 EUR kot pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Stroški predrevizijskega in revizijskega postopka so taksa za predrevizijski in revizijski postopek in drugi izdatki, vključno s stroški dela, ki nastanejo med predrevizijskim, revizijskim ter pritožbenim postopkom ali zaradi teh postopkov (prvi odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je vlagatelju (upoštevaje zlasti 70. člen ZPVPJN) priznala strošek plačane takse v višini 3.500,00 EUR. Državna revizijska komisija vlagatelju ne priznava priglašenih stroškov priprave revizijskega zahtevka po zunanjem svetovalcu. Povračila stroškov za pripravo zahtevka za revizijo po zunanjem izvajalcu ZPVPJN izrecno ne ureja, Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN uporabljajo v revizijskem postopku glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja, pa v 151. členu določa, da pravdni stroški obsegajo (tudi) nagrado za delo (odvetnika in) drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. To pomeni, da mora upravičenje drugih oseb, ki niso odvetniki, do nagrade izhajati iz zakona. Ker noben od omenjenih predpisov ne določa temelja za priznanje nagrade subjektu, ki naj bi prvemu vlagatelju nudil pravno svetovanje (in ki ni odvetnik), teh stroškov vlagatelju ni mogla priznati (prim. zadeve št. 018-235/2014, 018-280/2014 in 018-043/2015). Ne da bi se Državna revizijska komisija opredeljevala, ali je vlagatelj stroške za poštne in telekomunikacijske storitve opredeljeno navedel, kot to določa peti odstavek 79. člena ZPVPJN, je potrebno ugotoviti, da je vlagatelj te stroške izkazal le v višini 5,34 EUR, kolikor so znašali poštni stroški za pošiljanje zahtevka za revizijo naročniku (razvidno iz poštne nalepke na ovojnici, ki se nahaja v odstopljeni dokumentaciji), medtem ko vlagatelj višjih materialnih stroškov ni izkazal – stroški poštnine za preostale vloge niso razvidni iz spisovne dokumentacije. Posledično je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala materialne stroške (tiskanje, pošiljaje) le v višini 5,34 EUR, višje priglašene stroške pa je zavrnila.

Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo delno uspel, je Državna revizijska komisija odločila, da se vlagatelju, v sorazmerju z doseženim uspehom v postopku, ki ga glede na postavljeni zahtevek ocenjuje na dve tretjini, povrne 2.336,89 EUR potrebnih stroškov, nastalih s predrevizijskim in revizijskim postopkom. Naročnik je vlagatelju priznane stroške dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija višjo stroškovno zahtevo vlagatelja zavrnila kot neutemeljeno.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.



V Ljubljani, 28. 1. 2016

Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- ISKRA, elektro in elektronska industrija, d.d., Stegne 21, 1000 Ljubljana
- ELES, d.o.o., Hajdrihova ulica 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana


Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran