018-180/2015 Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Boruta Smrdela, kot članov senata, v postopku odločanja o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila »Izgradnja štirih večstanovanjskih objektov v funkcionalni enoti F2, stanovanjska soseska Brdo v Ljubljani« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj SGP GRADITELJ, d. d., Maistrova ulica 7, Kamnik, ki ga zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, d. o. o., Rozmanova ulica 12, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad, Poljanska cesta 31, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 5. 10. 2015

odločila:

1. Vlagateljev zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 4. 3. 2015 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za izgradnjo štirih večstanovanjskih objektov v funkcionalni enoti F2, stanovanjska soseska Brdo v Ljubljani (v nadaljevanju: javno naročilo). Obvestilo o naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila po odprtem postopku je bilo dne 30. 3. 2015 (s številko objave JN2004/2015) objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 2. 4. 2015 pa (s številko dokumenta 113841) v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2015/S 065.

Naročnik je dne 14. 7. 2015 sprejel Odločitev o izidu javnega naročila, številka JN 3/2015 (v nadaljevanju: odločitev o izidu naročila), iz katere med drugim izhaja, da je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila zavrnil vse ponudbe.

Odločitev o izidu naročila je vlagatelj prejel dne 15. 7. 2015, naročnik pa je dne 27. 7. 2015 prejel vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 23. 7. 2015, skupaj s prilogami (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). V zahtevku za revizijo vlagatelj primarno predlaga, da se razveljavi »Obvestilo o zidu javnega naročila št. Jn3/2015, z dne 14.7.2015«, podrejeno pa, da mu naročnik povrne stroške priprave ponudbe. Vlagatelj v obeh predlogih zahteva tudi povrnitev stroškov »revizijskega postopka«.

V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj zatrjuje, da so razlogi oziroma kriteriji, ki jih je naročnik navedel v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb, navidezni. Po stališču vlagatelja želi naročnik z njo zaključiti postopek oddaje zadevnega javnega naročila (zgolj) z namenom, da ne bi izbral ponudbe vlagatelja, pri tem pa »pri ponovitvi razpisa, glede na sedanje vedenje o tem, kakšne so cene iz ponudb, omogočiti, da se praktično isti postopek ponovi, ponudnikom, ki pa so sedaj dražji, pa se da še enkrat možnost, da cene prilagodijo glede na vedenje o tem, kakšne so bile cene v sedaj oddanih ponudbah«. Vlagatelj ob tem poudarja, da je naročnik zadevno javno naročilo razpisal po načelu »ključ v roke«, upoštevajoč navedeno in upoštevajoč »določila iz razpisa« pa »so naročnikovi razlogi, "da popisi del za izvedbo predmeta javnega naročila niso bili ustrezno pripravljeni", povsem neutemeljeni, navedeni očitno zgolj za to, da je podana formalna obrazložitev naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb«. Vlagatelj še dodaja, da v »konkretnem primeru ne gre za bistveno spremenjene okoliščine, saj popisi del omogočajo izvedbo vseh razpisanih del po načelu ključ v roke«.

Naročnik je dne 30. 7. 2015 sprejel sklep številka 4301-3/2015-26, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel, obenem pa je odločil tudi, da ne ugodi vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, ter vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov priprave ponudbe. Zoper zadevni sklep naročnika je vlagatelj vložil pritožbo z dne 7. 8. 2015 (vključno z njeno dopolnitvijo), kateri je Državna revizijska komisija s sklepom številka 018-148/2015-4, z dne 24. 8. 2015, ugodila in razveljavila zadevni naročnikov sklep, obenem pa je naročniku naložila, da mora o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

Naročnik je dne 4. 9. 2015 sprejel sklep številka 4301-3/2015-37, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo (kot neutemeljen) zavrnil, obenem pa je odločil, da ne ugodi vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, niti vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov priprave ponudbe (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). V odločitvi o zahtevku za revizijo naročnik pojasnjuje, da je po odposlanih zahtevah za dopolnitev ponudb v popisih del ugotovil več napak, nastalih v fazi priprave popisov del, ki bi jih bilo potrebno (v novem postopku oddaje javnega naročila) odpraviti. Naročnik v nadaljevanju navaja, da je pri pregledu ponudb ugotovil, da so nekateri ponudniki v njih upoštevali »vrstic[o] 8 % popust«, drugi pa je niso upoštevali, kar pomeni, da tega popusta pri nekaterih ponudnikih »ne sme upoštevati, kar pa je logično v nasprotju z načelom gospodarnosti ter porabo naročnikovih finančnih sredstev«. Naročnik zatrjuje tudi, da morajo biti »postavke iz popisov del«, […] »[n]e glede na klavzulo "ključ v roke"«, […] »dovolj natančne, da ponudniki lahko ponudijo ustrezno ceno za posamezno postavko«, obenem pa poudarja, da razlogi, ki jih je navedel v utemeljitev odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, niso navidezni.

Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj, kot zatrjuje, prejel dne 9. 9. 2015, naročnik pa je z dopisom z dne 8. 9. 2015, ki ga je Državna revizijska komisija prejela istega dne, odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega javnega naročila, dokumentacijo postopka s pritožbo in dokumentacijo predrevizijskega postopka v zvezi s postopkom oddaje tega javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Vlagatelj je dne 14. 9. 2015 na pošto priporočeno oddal Prvo pripravljalno vlogo, z dne 14. 9. 2015, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dan kasneje. V omenjeni vlogi se vlagatelj opredeljuje do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo (v nadaljevanju: prva pripravljalna vloga).

Po proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila in predrevizijski postopek postopka oddaje javnega naročila, proučitvi navedb vlagatelja in naročnika, pa tudi po proučitvi predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je iz odločitve o izidu naročila razbrati, da je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila naročnik zavrnil vse ponudbe, obenem pa je o svoji odločitvi, da »bo ponovno objavil predmetno javno naročilo z ustrezno popravljenimi popisi del«, pisno obvestil ponudnike (druga poved tretjega odstavka 80. člena Zakona o javnem naročanju – Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2). Naročnik je v odločitvi o izidu naročila zapisal, da »je pri pregledu ponudb ugotovil, da popisi del za izvedbo predmeta javnega naročila niso bili ustrezno pripravljeni in kot taki ne omogočajo popolne izvedbe del, ki jih oddaja« […] »s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila«.

Iz dokumentacije, odstopljene Državni revizijski komisiji, ne izhaja, da bi vlagatelj vložil pri naročniku zahtevo za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila (tretji odstavek 79. člena ZJN-2).

Vlagatelj v zahtevku za revizijo (prvi odstavek na četrti strani) zatrjuje, da »so razlogi (kriteriji), ki jih je navedel naročnik v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb navidezni in da gre v bistvu za izigravanje sicer "široke možnosti do zavrnitve vseh ponudb", ki jo da je zakon v« tretjem odstavku 80. člena ZJN-2.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah, s katerimi je odločila o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila v primerih, ko je naročnik sprejel odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, opozorila na prakso Sodišča Evropske unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (na primer sodba, dne 16. 9. 1999 sprejeta v zadevi številka C-27/98, Metalmeccanica Fracasso SpA, točki 23 in 25, pa tudi sodba Sodišča Evropske unije, dne 16. 10. 2003 sprejeta v zadevi številka C-244/02, Kauppatalo Hansel Oy, točka 29). Sodišče Evropske unije je ob tem opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu, da direktive s področja javnega naročanja razen dolžnosti obveščanja ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (glej na primer sodbo zadeve številka C-92/00, Hospital Ingenieure Krankenhaustechnik Planungs- GmbH (HI), z dne 18. 6. 2002, točka 42). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (že omenjena sodba zadeve številka C-244/02, točka 36).

Ne ZJN-2 ne drugi predpisi torej ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost/dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega, teh pa ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Povedano drugače: presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku ne more obsegati preverjanja ne/utemeljenosti posameznih razlogov za sprejem takšne odločitve, temveč (v obsegu revizijskih navedb) zgolj preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal diskriminatorno, oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno.

Pravo Evropske unije na področju javnih naročil, zlasti člen 1(1), tretji pododstavek, Direktive 89/665/EGS, z dne 21. decembra 1989, o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (Uradni list EU, št. L 395/1989 in sprem.), je razlagati tako, da se revizijski postopki nanašajo na izvrševanje nadzora zakonitosti, ne pa nadzora smotrnosti. Pri tem ni izključena možnost, da nacionalni zakonodajalec pristojnim nacionalnim sodiščem podeli pooblastilo za izvrševanje nadzora smotrnosti (primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije, dne 11. 12. 2014 sprejeto v zadevi številka C 440/13, Croce Amica One Italia Srl, točki 44 in 46).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik določno konkretiziral svoje razloge, zaradi katerih je v postopku oddaje tega javnega naročila zavrnil vse ponudbe. Naročnik je namreč razloge, zaradi katerih je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila zavrnil vse ponudbe, konkretiziral na način, da je navedel, da je »potrebno dopolniti popise del in načrte, v delu, ki se nanašajo na nove zahteve iz požarne varnosti, in sicer sheme vrat, elektro inštalacije, požarna oprema, poleg tega so v obstoječih popisih del zajeta tudi dela, ki sploh ne bodo predmet konkretne gradnje večstanovanjskega objekta, in sicer rušitvena dela in široki izkop pri varovanju gradbene jame«. Naročnik je pri tem
- dodal, da »so določene postavke iz popisov del (npr.: betonska dela – kvaliteta betona posameznih elementov) premalo natančno opisane, da bi lahko zagotovile«, da bo naročnik »z oddajo del enemu izmed ponudnikov, dobil tisto, kar si želi«,
- napovedal, da »bodo pri ponovljenem javnem razpisu, v novem popisu del, opcijski elementi pri strojnih inštalacijah vključeni v skupno rekapitulacijo oz. končni seštevek, kar po prejšnjem popisu ni bilo vključeno v skupni seštevek«.

Državna revizijska komisija pripominja, da je že v svoji odločitvi številka 018-291/2014-6, z dne 19. 1. 2015, zapisala, da »[r]iziko, ki ga prevzame izvajalec v primeru, kadar je cena določena na takšen način,« […] »obsega tako napačno predvidevanje potrebnih količin in vrst del, kot tudi vrednost tistih količin in vrst del, ki jih v času sklenitve ni mogel predvideti (ne glede na to, ali jih je v kalkulaciji ponudbene cene tudi upošteval). Skrajna meja tveganja, da pogodbena cena ne bo odražala zvišanja stroškov, je omejena do 10 odstotkov pogodbene cene (656. člen OZ in 28. uzanca PGU), oziroma je pri tem potrebno upoštevati v teoriji in sodni praksi izoblikovano stališča, da klavzula »ključ v roke« ne izključuje pravice izvajalca, da zahteva spremembo cene zaradi spremenjenih okoliščin (podobno določilo se nahaja tudi v Posebnih gradbenih uzancah - 34. uzanca PGU)«. Državna revizijska komisija se je v isti odločitvi strinjala s takratnim vlagateljem, da »lahko izvajalec zahteva spremembo cene tudi pri klavzuli "ključ v roke"«, v posledici česar je zaključila, da so »[z]a presojo takšne zahteve« […] »potrebni (tudi) podatki o cenah na enoto, ki sestavljajo posamezne postavke popisa del«.

659. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in sprem.; v nadaljevanju: Obligacijski zakonik), vsebinsko primerljivo kot 34. uzanca Posebnih gradbenih uzanc (Uradni list SFRJ, št. 18/1977), sicer res določa, da
- se v primeru, če vsebuje gradbena pogodba določilo »ključ v roke« ali kakšno drugo podobno določilo, izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta (prvi odstavek 659. člena Obligacijskega zakonika),
- v tem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo (drugi odstavek 659. člena Obligacijskega zakonika),
vendar pa to ne pomeni, da naročnik kljub temu ni dolžan pripraviti ustreznih popisov del. Nasprotno. Prav na podlagi popisa del namreč ponudnik oziroma bodoči izvajalec lahko oceni (izračuna), katere elemente oziroma katere stroške bo (ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 659. člena Obligacijskega zakonika) upošteval v ceni, določeni s klavzulo »ključ v roke«. Glede na navedeno je slediti naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (drugi odstavek na strani 6) zatrjuje, da morajo biti »postavke iz popisov del«, […] »[n]e glede na klavzulo "ključ v roke"«, […] »dovolj natančne, da ponudniki lahko ponudijo ustrezno ceno«. Kljub zahtevi, da je cena določena s klavzulo »ključ v roke«, je tako razumljivo (in v interesu tako naročnika kot gospodarskih subjektov, ki morajo oblikovati ceno, določeno s klavzulo »ključ v roke«), da naročnik »določene postavke iz popisov del (npr.: betonska dela – kvaliteta betona posameznih elementov)«, ki so »premalo natančno opisane, da bi lahko zagotovile«, da bo naročnik »z oddajo del enemu izmed ponudnikov, dobil tisto, kar si želi«, opiše natančno in na način, da bo »dobil tisto, kar si želi«. Tudi želja naročnika, da svojo potrebo izrazi na način, da »pri ponovljenem javnem razpisu, v novem popisu del, opcijsk[e] element[e] pri strojnih inštalacijah vključ[i] v skupno rekapitulacijo oz. končni seštevek«, učinkuje do vseh gospodarskih subjektov oziroma ponudnikov nediskriminatorno.

Kljub temu, da »je naročnik predmetno javno naročilo razpisal po načelu "ključ v roke"« (zadnji odstavek na četrti strani zahtevka za revizijo), Državna revizijska komisija navedene razloge naročnika, zaradi katerih je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila zavrnil vse ponudbe, ocenjuje za prepričljive in ne zgolj za navidezne, obenem pa zaključuje, da vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da »so razlogi (kriteriji), ki jih je navedel naročnik v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb navidezni in da gre v bistvu za izigravanje sicer "široke možnosti do zavrnitve vseh ponudb", ki jo da je zakon v« tretjem odstavku 80. člena ZJN-2. Vlagatelj prav tako ni dokazal, da je naročnik pri sprejemu odločitve o izidu naročila ravnal v nasprotju z 8. oziroma 9. členom ZJN-2 (v povezavi s tretjim odstavkom 80. člena ZJN-2), niti, da je naročnik pri sprejemu odločitve o izidu naročila ravnal v nasprotju s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju. V navedenem smislu gre slediti naročniku, da so bile ponudbe ponudnikov »(enakovredno) zavrnjene zaradi napake, ki je nastala na strani naročnika« (prvi odstavek na strani 6 odločitve o zahtevku za revizijo). Vlagatelj pri tem v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah tudi ni dokazal, da »se je naročnik« s svojim ravnanjem »izognil izbiri ponudbe vlagatelja, čeprav je le ta popolna« (drugi odstavek na četrti strani zahtevka za revizijo), niti ni dokazal, da so, »[u]poštevajoč določila iz razpisa in pomen pravnega standarda "ključ v roke"«, […] »naročnikovi razlogi, "da popisi del za izvedbo predmeta javnega naročila niso bili ustrezno pripravljeni", povsem neutemeljeni, navedeni očitno zgolj za to, da je podana formalna obrazložitev naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, vsebinsko pa to enostavno ni res« (drugi odstavek na šesti strani zahtevka za revizijo).

V navezavi na zatrjevanje naročnika, da je »potrebno dopolniti popise del in načrte, v delu, ki se nanašajo na nove zahteve iz požarne varnosti, in sicer sheme vrat, elektro inštalacije, požarna oprema«, gre ponoviti, da se v primeru, če vsebuje gradbena pogodba določilo »ključ v roke« ali kakšno drugo podobno določilo, izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta. Omenjena dela bi lahko štela za dela, ki bi jih naročnik moral naročiti naknadno (ne pa za nepredvidena in presežna dela) v primeru, če ta dela niso nujna za končni, z bodočo pogodbo dogovorjeni rezultat (če ta dela niso nujno potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta). Pri tem ne gre prezreti dejstva, da natančna konkretizacija popisov del »v delu, ki se nanašajo na nove zahteve iz požarne varnosti«, omogoča gospodarskim subjektom, da lažje in ustrezno oblikujejo ceno, določeno s klavzulo »ključ v roke«.

V navezavi na zatrjevanje naročnika, da »so v obstoječih popisih del zajeta tudi dela, ki sploh ne bodo predmet konkretne gradnje večstanovanjskega objekta, in sicer rušitvena dela in široki izkop pri varovanju gradbene jame«, pa Državna revizijska komisija pripominja, da izvajalec »v primeru cene s klavzulo "ključ v roke" nima pravice do plačila za ta dela (ki jih ni izvedel), ima pa pravico do plačila za dela, ki jih je moral opraviti namesto pogodbenih del zaradi spremembe naročnikovih navodil« (primerjaj sklep Višjega sodišča v Celju, opravilna številka Cpg 147/2013, z dne 28. 8. 2013, oznaka ECLI:SI:VSCE:2013:VSC.A, dostopen na svetovnem spletu). Pri tem ne gre prezreti dejstva, da izbris del, ki »sploh ne bodo predmet konkretne gradnje večstanovanjskega objekta« iz popisa del, gospodarskim subjektom že v času priprave ponudb sporoča, da omenjenih del ne vključijo v ceno, določeno s klavzulo »ključ v roke«.

Na zaključek, da Državna revizijska komisija razloge naročnika, zaradi katerih je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila zavrnil vse ponudbe, ocenjuje za prepričljive in ne zgolj za navidezne (glej drugi odstavek na strani 5 predmetnega sklepa), v ničemer ne vplivajo zatrjevanja vlagatelja, kot izhajajo iz drugega odstavka na četrti stani in prvega odstavka na peti strani prve pripravljalne vloge, nanašajo pa se na zatrjevanje naročnika, da je pri pregledu ponudb ugotovil, da so nekateri ponudniki v njih upoštevali »vrstic[o] 8 % popust«, drugi pa je niso upoštevali, kar pomeni, da tega popusta pri nekaterih ponudnikih »ne sme upoštevati, kar pa je logično v nasprotju z načelom gospodarnosti ter porabo naročnikovih finančnih sredstev« (prvi odstavek na strani 4 odločitve o zahtevku za revizijo). Omenjeni (nov) razlog za zavrnitev vseh ponudb je namreč razlog, ki je od navedenih razlogov ločen.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) prav tako ni dokazal svojega zatrjevanja, da »želi naročnik zaključiti postopek zgolj z namenom, da se ne izbere ponudbe vlagatelja« (tretji odstavek na četrti strani). Vlagatelj v zahtevku za revizijo ni dokazal takega namena naročnikovega ravnanja. Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da naročnik v postopku oddaje javnega naročila ni odločil o tem, ali so ponudbe, ki jih je v postopku oddaje predmetnega javnega naročila prejel, popolne, niti dejstva, da vlagatelj v prvi pripravljalni vlogi (opomba 5 na četrti strani) navaja, da »je glede« na »zapisnik o odpiranju ponudb na drugem mestu«.

V navezavi na zatrjevanje vlagatelja, da ima naročnik namen v »ponovitvi razpisa, glede na sedanje vedenje o tem, kakšne so cene iz ponudb, omogočiti, da se praktično isti postopek ponovi, ponudnikom, ki pa so sedaj dražji, pa se da še enkrat možnost, da cene prilagodijo glede na vedenje o tem, kakšne so bile cene v sedaj oddanih ponudbah« (tretji odstavek na četrti strani zahtevka za revizijo), Državna revizijska komisija ugotavlja, da v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) vlagatelj predstavljenega zatrjevanega namena naročnika ni dokazal. Tudi sicer pa ob tem zadostuje ugotovitev, da je faza odločitve o oddaji javnega naročila (8. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2) kasnejša od faze predložitve in odpiranja ponudb (6. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2), naročnik pa lahko v vseh fazah postopka po poteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe (tretji odstavek 80. člena ZJN-2). To pomeni, da ZJN-2 zavrnitev vseh ponudb dopušča kljub dejstvu, da ponudniki imajo »vedenje o tem, kakšne so cene iz ponudb«. Vlagatelj v posledici v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah ni dokazal, da gre »[v] tem smislu« […] »za kršitev temeljnega načela enakopravne obravnave« (drugi odstavek na sedmi strani).

Na dosedanje zaključke v ničemer ne vpliva zatrjevanje vlagatelja (drugi odstavek na šesti strani zahtevka za revizijo), da njegovi zaključki še toliko bolj veljajo iz razloga, ker »glede vprašanja jasnosti popisov del« ponudniki »niso imeli nobenih neodgovorjenih vprašanj oz. pripomb na popise«, pa »bi jih imeli, če bi bili te res takšni, da ne bi omogočali popolne izvedbe del«, niti zatrjevanje vlagatelja, da njegovi zaključki še toliko bolj veljajo iz razloga, ker »se ponudniki, ki so oddali ponudbo, profesionalno ukvarjajo z gradbeništvom«, a kljub temu »niso imeli dilem v zvezi z vprašanjem ustreznosti popisov del«. Dejstvo je namreč, da so gospodarski subjekti v fazi priprave razpisne dokumentacije oziroma objave obvestila o javnem naročilu (4. in 5. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2) naročnikove potrebe lahko prepoznali le skozi določbe razpisne dokumentacije in popise del, torej na način, kot so bile predstavljene, niso pa mogli poznati potreb naročnika, ki jih naročnik v določbah razpisne dokumentacije in popisih del ni predstavil. Prav tako gospodarski subjekti niso mogli vedeti, da je naročnik nekatere svoje potrebe v določbah razpisne dokumentacije in popisih del predstavil na napačen oziroma pomanjkljiv način. V navezavi na navedeno ne gre prezreti niti dejstva, da naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo (drugi odstavek na strani 5) zatrjuje, da »je v konkretnem primeru šlo za napake v popisih na katere ponudniki v fazi zastavljanja vprašanj niso mogli opozoriti, saj so bila v popisih zajeta tudi dela, ki niso predmet konkretne gradnje, s čimer ponudniki niso bili seznanjeni in zato naročnika na napake niso mogli obvestiti«. Upoštevaje navedeno v predstavljenem smislu ni slediti vlagatelju v njegovem (sicer nedokazanem) zatrjevanju, da »je naročnikovo navajanje, da vlagatelj niti ni mogel vedeti, kaj je narobe, brez vsake dejanske in pravne podlage« (drugi odstavek obrazložitve na šesti strani prve pripravljalne vloge).

V navezavi na zatrjevanje vlagatelja, da »po poteku roka za predložitev ponudb« […] »razpisna dokumentacija postane aksiom« (drugi odstavek na strani 6 zahtevka za revizijo), Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vsebinsko primerljivo zapisala v zadevi številka 018-117/2007, vendar v drugem kontekstu (v takratni zadevi takratni naročnik tudi ni zavrnil vseh ponudb) in na podlagi drugega zakona (to je na podlagi »Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 42/2004, 61/05 in 78/06«). Omenjena dejstva so tako bistveno različna od dejstev v tokratnem postopku, zato omenjena odločitev Državne revizijske komisije v tokratnem postopku ni pravno relevantna. V navezavi na zatrjevanje vlagatelja (drugi odstavek obrazložitve na drugi strani prve pripravljalne vloge), da je Državna revizijska komisija »že v več zadevah odločila, da se ponudniki po roku za oddajo ponudb ne morejo sklicevati na nejasno razpisno dokumentacijo«, pa zadostuje ugotovitev, da se v predmetnem postopku na nejasnost razpisne dokumentacije v smislu tretjega odstavka 80. člena ZJN-2 ne sklicuje ponudnik, temveč naročnik. Omenjeno dejstvo je tako bistveno različno od dejstev v tokratnem postopku.

V navezavi na zatrjevanje vlagatelja, da na to, da »gre za izigravanje, kaže tudi dejstvo, da namerava naročnik ponoviti predmetni razpis, s popravljenimi popisi del« (prvi odstavek na sedmi strani zahtevka za revizijo), Državna revizijska komisija ugotavlja, da »dejstvo, da namerava naročnik ponoviti predmetni razpis, s popravljenimi popisi del«, ni razlog, ki bi izkazoval dejstvo, da »gre za izigravanje«. Razumljivo je namreč, da bo naročnik v primeru, ko zavrne vse ponudbe, predmet javnega naročila pa kljub temu potrebuje, izvedel nov postopek javnega naročanja. Nenazadnje pa možnost izvedbe novega postopka javnega naročanja predvideva tudi druga poved tretjega odstavka 80. člena ZJN-2, ki v pravno relevantnem delu določa, da mora naročnik »o svoji odločitvi, ali bo začel nov postopek, takoj pisno obvestiti ponudnike ali kandidate, ki so predložili ponudbo, in vlado oziroma svoj nadzorni organ«. Naročnik bo lahko za isti predmet izvedel nov postopek javnega naročanja ob upoštevanju četrtega odstavka 80. člena ZJN-2.

V zvezi z zatrjevanjem vlagatelja, da v »konkretnem primeru ne gre za bistveno spremenjene okoliščine, saj popisi del omogočajo izvedbo vseh razpisanih del po načelu ključ v roke« (prvi odstavek na sedmi strani zahtevka za revizijo), Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagateljev zahtevek za revizijo v vsebini citiranega zatrjevanja (in z njim povezane preostale vsebine) preuranjen, zato Državna revizijska komisija o njem v tem delu ni odločala. O tem, ali so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je naročnik zavrnil vse ponudbe, se bo namreč lahko odločalo šele v primeru, če oziroma ko bo naročnik začel za isti predmet izvajati nov postopek javnega naročanja (četrti odstavek 80. člena ZJN-2) in bo pripravil nove popise del.

Ob upoštevanju dejstva, da naročnik lahko v vseh fazah postopka po poteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe (prva poved tretjega odstavka 80. člena ZJN-2), na dosedanje zaključke v ničemer ne vplivajo zatrjevanja vlagatelja (ki tudi sicer izvirajo zgolj iz njegove poslovne sfere), da »ima sedaj proste kapacitete in sredstva in želi izvesti predmetno javno naročilo« (drugi odstavek na sedmi strani zahtevka za revizijo).

Kot slednje Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni dokazal, da je bil »onemogočen v svoji z ustavi zavarovani pravici do pravnega varstva« (zadnji odstavek obrazložitve na šesti strani prve pripravljalne vloge), pri čemer velja ponovno izpostaviti, da iz dokumentacije, odstopljene Državni revizijski komisiji, ne izhaja, da bi vlagatelj vložil pri naročniku zahtevo za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila (tretji odstavek 79. člena ZJN-2).

Upoštevaje vse navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva tudi povrnitev stroškov »revizijskega postopka«.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del prve povedi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem postopku ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija njegovo zahtevo za povrnitev stroškov na podlagi 70. člena ZPVPJN zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Državna revizijska komisija o zahtevi vlagatelja, da mu naročnik povrne stroške priprave ponudbe, ni odločala, saj za odločanje o omenjenem strošku v določbah ZPVPJN ni najti ustrezne pravne podlage. Omenjeni strošek ni nastal v predrevizijskem oziroma revizijskem postopku, pač pa je nastal v postopku oddaje javnega naročila, zato ne predstavlja (potrebnega) stroška predrevizijskega in revizijskega postopka (primerjaj 70. člen ZPVPJN). Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je naročnik v 5. točki Navodil ponudnikom (na obrazcu N-1) zapisal, da »[p]onudnik nosi vse stroške, povezane s pripravo in predložitvijo ponudbe«.

V Ljubljani, dne 5. 10. 2015


Predsednica senata
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije

















Vročiti:
– Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad, Poljanska cesta 31, 1000 Ljubljana
– Odvetniška družba Marovt in partnerji, d. o. o., Rozmanova ulica 12, 1000 Ljubljana
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
– v spis zadeve, tu

Natisni stran