Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-210/2015 Vrtec Miškolin

    Številka: 018-210/2015-5
    Datum sprejema: 1. 10. 2015

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 19. in 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Nine Velkavrh kot predsednice senata, Boruta Smrdela kot člana senata in Tadeje Pušnar kot članice senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za »storitve čiščenja za obdobje 2015–2018« ter v zvezi s pritožbo in predlogom za izdajo sklepa o zadržanju postopka oddaje javnega naročila, ki ju je vložil vlagatelj NGI plus, d. o. o. & Co., k. d., Šlajmerjeva ulica 1A, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopa Alexander von Thurn Taxis, zoper ravnanje naročnika Vrtec Miškolin, Novo Polje, cesta VI/1, Ljubljana Polje (v nadaljevanju: naročnik), 1. 10. 2015

    odločila:

    1. Pritožba se zavrne.

    2. Predlog za izdajo sklepa o zadržanju postopka oddaje javnega naročila se zavrže.

    Obrazložitev:

    Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila (objava 4. 6. 2015 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN3709/2015, in 9. 6. 2015 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2015/S 109-198267) z dokumentom »Odločitev o oddaji javnega naročila po odprtem postopku« št. 760/2015 z dne 4. 9. 2015 ponudnike obvestil, da je izbral ponudbo ponudnika Valina, d. o. o., Štepanjska cesta 22/B, Ljubljana, saj je po merilu ekonomsko najugodnejša ponudba zbrala največ točk.

    Vlagatelj je z vlogo z dne 8. 9. 2015 vložil zahtevo za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila, ki jo je naročnik zavrgel z dokumentom št. 778/2015 z dne 11. 9. 2015 in ga 16. 9. 2015 (razvidno iz podpisane povratnice) vročil vlagatelju.

    Vlagatelj je vložil vlogo z dne 14. 9. 2015 in predlagal:
    1. da se ga oprosti plačila »stroškov revizijskega postopka, skladno z 13. čl. Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja«, ki odkazuje na Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP), »ta pa preusmerja plačila taks na ZST-1 ali Zakon o upravnih taksah, ki se uporabljajo tudi v primeru oprostitve plačila takse za predmetne revizijske postopke, da se vsakomur (14. čl. Ustave) zagotovi dostop do pravnega varstva (22. čl. Ustave) glede na dejstvo, da velja načelo kontradiktornosti (11. čl. ZPVPJN v zvezi z 22. čl. URS)«. Vlagatelj je še navedel, da je peti odstavek 71. člena ZPVPJN »v nasprotju 2., 22. 2. odst. 23. in 1. odst. 72. čl.« Ustave in da so »uvodoma navedeni predpisi v nasprotju URS in sicer v nasprotju 1. odst. 74.čl. in ostalih uvodoma navedenih predpisih, zlasti 22. čl. URS v zvezi z 8. čl. URS in z tem 1. artikla Protokola h Konvenciji«. Vlagatelj je pojasnil, da ZPP odkazuje na »ZST«, ki »določa da se fizični ali pravni osebi oprosti plačila sodnih taksah, če ta ni zmožna trenutno plačati sodno tako (ali upravno tako). To izhaja iz dejstva, da družba pridobi možnost udeležbe v postopku, ki jo ne more pridobiti, če ne more plačati takso. Saj pa 22. čl. URS ima večjo moč kot sam Zakon (Zakon namreč ne ureja oprostitev plačila sodne takse tudi za preostale stranke, ampak samo za javne zagovornike) pomeni kršitev 22. čl. URS ki velja (8. čl. URS v zvezi z 1. artiklom Protokola h Konvenciji) tudi za pravne osebe. To pomeni, da plačilo sode takse iz vidika 22. in 23. čl. ne more biti pogoj za uveljavitev sodne varnosti, oz. pravne varnosti (glej 25. čl. URS), saj Zakon ne more omejiti ustavno pravne pravice v primeru pravnega sredstva in ali sodnega varstva«,
    2. »preveritev postopka, razveljavitev odločitve in razveljavitev postopka javnega naročanja, podrejeno, razveljavitev ali spremembe v celoti izpodbijane odločbe tako, da se javno naročilo odda revidentki«. Vlagatelj je navedel, da je zahteval dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javna naročila, »vendar odgovora še nismo prejeli, saj pa je danes zadnji dan revizijskega roka, je treba vložiti zahtevo za revizijo«. Vlagatelj je pojasnil, zakaj je naročnik njegovo ponudbo napačno ocenil po merilu »uporaba čistil, ki so manj obremenjujoča za zdravje in okolje«,
    3. »da se dalje izvajanje postopka javnega naročanja zadrži«.

    Naročnik je s sklepom št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015 zahtevek za revizijo zavrgel, saj je ugotovil, da vlagatelj ni plačal takse.

    Vlagatelj je z vlogo z dne 21. 9. 2015 vložil pritožbo zoper odločitvi iz dokumentov št. 778/2015 z dne 11. 9. 2015 in 796/2015 z dne 18. 9. 2015 ter predlagal, da se ju razveljavi »in se ugodi prvotni, zahtevani, vlogi pritožnice in se v postopku pritožnica po ZPP v zvezi z ZST-1 oprosti plačila sodnih taksah, podrejeno po razveljavitvi sklepa in postopek vrne javnem naročniku v nov postopek in novo odločanje«. Vlagatelj je navedel, da:
    - naročnik v dokumentu št. 778/2015 z dne 11. 9. 2015 ni navedel pravnega pouka »in z tem krši načelo kontradiktornosti po 22. čl. URS ki seveda velja (izhajajoči iz 74. čl. URS) tudi za pravne osebe (1. artikel Protokola h EKČP ki se uporablja za pravne osebe)«,
    - naročnik s sklepom št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015 »krši načelo kontradiktornosti po 22. čl. URS ki seveda velja (izhajajoči iz 74. čl. URS) tudi za pravne osebe (1. artikel Protokola h EKČP ki se uporablja za pravne osebe)«,
    - »izrečno oporeka v oba primera, bodisi pismo z dne 11.9.2015 št. 778/2015, bodisi 18.9.2015 št. 796/2015 legitimnost izdajatelja "uradnega" pisanja. Naročnik ni zmožen odločiti (čeprav navaja zakonske določbe) ali je izdal sklep ali je izdal odločbo. V dopisu z dne 11.9.2015 je izdal pismo, nikakor pa uradno izpodbojno odločbo, bodisi v obliki sklepa bodisi v obliki odločbe«.
    Vlagatelj se je v nadaljevanju izjasnil o odločitvi iz vsakega dokumenta, pri čemer je o sklepu št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015 še navedel, da naročnik ne more ničesar zavreči, »preden opravi predpostopek«, ne more pa niti zavreči zahtevka za revizijo, preden ne odloči o vlogi za oprostitev plačila takse. Vlagatelj je navedel, da se naročnikova zastopnica (ravnateljica) trudi pridobiti izbranega ponudnika in mu dati neupravičeno prednost.

    Naročnik je kot prilogo dopisu št. 806/2015 z dne 25. 9. 2015 Državni revizijski komisiji odstopil pritožbo, predlog za izdajo sklepa o zadržanju postopka oddaje javnega naročila in dokumentacijo.

    Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb naročnika in vlagatelja je Državna revizijska komisija o pritožbi in predlogu za izdajo sklepa o zadržanju postopka oddaje javnega naročila odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

    Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik v odprtem postopku (točka IV.1.1 objav) oddaje javnega naročila prejel ponudbe štirih ponudnikov (zapisnik o odpiranju ponudb z dne 18. 8. 2015) in z dokumentom »Odločitev o oddaji javnega naročila po odprtem postopku« št. 760/2015 z dne 4. 9. 2015 ponudnike obvestil o odločitvi, katero ponudbo je izbral. Vlagatelj je dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila po odprtem postopku« št. 760/2015 z dne 4. 9. 2015 prejel 8. 9. 2015 (razvidno iz podpisane povratnice) in še isti dan zahteval dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila. Naročnik je o tej zahtevi odločil z dokumentom št. 778/2015 z dne 11. 9. 2015, ki ga je vlagatelju vročil 16. 9. 2015 (razvidno iz podpisane povratnice). Vlagatelj je 14. 9. 2015 po pošti priporočeno vložil vlogo, ki vsebuje predlog za oprostitev plačila takse za predrevizijski in revizijski postopek, zahtevek za revizijo in predlog za izdajo sklepa o zadržanju postopka oddaje javnega naročila (torej sklepa po 19. členu ZPVPJN). Naročnik je s sklepom št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015, ki ga je 18. 9. 2015 tudi odposlal po pošti (dokument »Popis oddanih pošiljk«), zavrgel zahtevek za revizijo. Vlagatelj je 21. 9. 2015 na bencinskem servisu Petrol priporočeno oddal pritožbo, ki jo je naročnik prejel 23. 9. 2015 (razvidno iz datuma v prejemni štampiljki). Naročnik je 25. 9. 2015 Državni revizijski komisiji odstopil pritožbo in dokumentacijo.

    Državna revizijska komisija najprej pojasnjuje, da naročnik po pregledu in ocenjevanju ponudb v določenem roku sprejme odločitev o oddaji naročila [prva poved iz prvega odstavka 79. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2)], ki jo mora obrazložiti in navesti ugotovitve ter razloge zanjo (druga poved iz prvega odstavka 79. člena ZJN-2). Naročnik mora o svoji odločitvi pisno obvestiti ponudnike (prva poved iz drugega odstavka 79. člena ZJN-2), in sicer upoštevajoč pravila vročanja po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s sprem.) (druga poved iz drugega odstavka 79. člena ZJN-2). Vprašanja v zvezi z dodatno obrazložitvijo odločitve o oddaji javnega naročila ureja tretji odstavek 79. člena ZJN-2, pri čemer je rok za njeno vložitev tri delovne dni po prejemu obvestila z odločitvijo o oddaji javnega naročila (druga poved iz tretjega odstavka 79. člena ZJN-2). Če ponudnik pravočasno ne zahteva dodatne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila, rok za vložitev zahtevka za revizijo zoper odločitev o oddaji javnega naročila v odprtem postopku začne teči od prejema obvestila z odločitvijo o oddaji javnega naročila (peti odstavek 25. člena ZPVPJN). Če pa ponudnik pravočasno zahteva dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila, rok za vložitev zahtevka za revizijo zoper odločitev o oddaji javnega naročila v odprtem postopku začne teči od prejema odločitve o tej zahtevi (peti odstavek 79.a člena ZJN-2).

    Zahteva za pravno varstvo v postopkih javnega naročanja se lahko vloži v vseh stopnjah postopka oddaje javnega naročila zoper ravnanje naročnika, ki pomeni kršitev predpisov, ki bistveno vpliva ali bi lahko bistveno vplivala na oddajo javnega naročila, razen če zakon, ki ureja oddajo javnih naročil, ali ZPVPJN ne določa drugače (prva poved iz prvega odstavka 5. člena ZPVPJN). Ponudniki zoper naročnikova ravnanja v postopku oddaje javnega naročila oziroma njegove odločitve v postopku oddaje javnega naročila tako lahko vložijo zahtevek za revizijo, ne pa pritožbe. Pritožba je namreč namenjena izpodbijanju naročnikovih odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo in o stroških v predrevizijskem postopku (prva poved iz 50. člena ZPVPJN). Postopek s pritožbo sicer urejajo členi 50–55 ZPVPJN (šesto poglavje). Če vlagatelj ne uspe s pritožbo, do vsebinske (meritorne) obravnave zahtevka za revizijo (in s tem kršitev, ki jih vlagatelj očita naročniku v zvezi z izvedbo postopka oddaje javna naročila) ne pride (prvi odstavek 55. člena ZPVPJN v povezavi z drugo povedjo iz 50. člena ZPVPJN in tretji odstavek 26. člena ZPVPJN v primerjavi s prvo povedjo iz drugega odstavka 26. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija ob tem še dodaja, da predrevizijskega postopka (prva alinea 2. člena ZPVPJN) in revizijskega postopka (tretja alinea 2. člena ZPVPJN) ni mogoče primerjati z revizijo po ZPP, saj je revizija po ZPP izredno pravno sredstvo (26. poglavje ZPP), postopka iz prve in druge alinee 2. člena ZPVPJN pa to nista. ZPVPJN sploh ne določa izrednih pravnih sredstev v postopkih iz prve in druge alinee 2. člena ZPVPJN ali zaradi teh postopkov. Oddaja javnega naročila tudi ni upravni akt, temveč akt poslovanja, ki ne pridobi lastnosti upravnega akta niti tedaj, kadar o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila odloča Državna revizijska komisija (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 655/2001 z dne 14. 7. 2004, prim. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-169/00-33 z dne 14. 11. 2002 ali Up-631/02 z dne 8. 12. 2004). Pri položaju ponudnikov pri javnem naročilu ne gre za položaj, ki bi bil varovan s svobodno gospodarsko pobudo iz prvega odstavka 74. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-211/11-26 z dne 24. 5. 2012, točka 12). Evropsko sodišče za človekove pravice se je že izreklo, da plačilo sodne takse v civilnih postopkih ni sama po sebi v nasprotju s pravico do dostopa do sodišča in členom 6 § 1 Evropske konvencije o človekovih pravicah (sodba Stankov proti Bolgariji št. 68490/01 z dne 12. 7. 2007, točka 52), zahteva za plačilo takse za postopek pravnega varstva v zvezi z oddajo javnih naročil pa sama po sebi ni sporna z Ustavo (gl. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-238/07-52 z dne 2. 4. 2009).

    Skladno z drugim odstavkom 15. člena ZPVPJN mora vlagatelj zahtevku za revizijo priložiti potrdilo o plačilu takse iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 71. člena ZPVPJN. Naročnik po prejemu zahtevka za revizijo preveri, ali ta med drugim vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN (druga alinea prvega odstavka 26. člena ZPVPJN). Če naročnik ugotovi, da vlagatelj ni v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPVPJN predložil potrdila o plačilu ustrezne takse ali da ni bila plačana ustrezna taksa, zahtevek za revizijo v treh delovnih dneh od prejema zavrže s sklepom (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN).

    Vlagatelj je vložil vlogo z dne 21. 9. 2015, v kateri je navedel, da se pritožuje zoper dve odločitvi (tj. št. 778/2015 z dne 11. 9. 2015 in 796/2015 z dne 18. 9. 2015), s katerima je naročnik zavrgel vlagateljevi vlogi. Vendar je vsebina vloge z dne 21. 9. 2015 pritožba, kot jo določa prva poved iz 50. člena ZPVPJN, le v delu, v katerem vlagatelj izpodbija sklep št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015. Vlagatelj namreč očitke le v tem delu (z izjemo enega očitka, ki ga je napačno umestil v vlogi z dne 21. 9. 2015, kar Državna revizijska komisija pojasnjuje v nadaljevanju) uperja zoper naročnikovo ravnanje iz predrevizijskega postopka (šesta alinea 52. člena ZPVPJN v povezavi s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN). Vsebina vloge z dne 21. 9. 2015 v delu, v katerem vlagatelj izpodbija odločitev iz dokumenta št. 778/2015 z dne 11. 9. 2015, pa (z izjemo enega očitka, ki ga je vlagatelj napačno umestil v vlogi z dne 21. 9. 2015, kar Državna revizijska komisija pojasnjuje v nadaljevanju) predstavlja izpodbijanje naročnikovega ravnanja oziroma odločitve iz postopka oddaje javnega naročila (prva poved iz prvega odstavka 5. člena ZPVPJN v povezavi s 5. točko prvega odstavka 15. člena ZPVPJN in tretjim odstavkom 79. člena ZJN-2), ne pa naročnikovega ravnanja oziroma naročnikove odločitve iz predrevizijskega postopka. Državna revizijska komisija v pritožbenem postopku zato ni mogla odločiti tudi o vlogi z dne 21. 9. 2015 v delu, ki se nanaša na predlog za razveljavitev odločitve iz dokumenta št. 778/2015 z dne 11. 9. 2015. Je pa Državna revizijska komisija upoštevala, da je vloga z dne 21. 9. 2015 v delu, ki se nanaša na predlog za razveljavitev odločitve iz dokumenta št. 778/2015 z dne 11. 9. 2015, dopolnitev zahtevka za revizijo. Vlagatelj namreč v tem delu vloge z dne 21. 9. 2015, kot že navedeno, uveljavlja kršitve, ki jih lahko uveljavlja z zahtevkom za revizijo (5. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), zahtevek za revizijo pa je že vložil pred vložitvijo vloge z dne 21. 9. 2015. Čeprav je vlagatelj v delu vloge z dne 21. 9. 2015, v katerem izpodbija sklep št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015 navedel, da »pritožba se sklicuje v celoti na revizijo in je ta del pritožbenih navedb« (str. 3), vlagatelj ne more utemeljiti pritožbe z razlogi, s katerimi lahko utemeljuje zahtevek za revizijo. Citirani del s str. 3 vlagateljeve vloge z dne 21. 9. 2015 je kljub njegovi umestitvi zato mogoče povezati le z vsebino zahtevka za revizijo, s čimer je potrjeno stališče, da je del vloge z dne 21. 9. 2015 dopolnitev zahtevka za revizijo.

    V pritožbenem postopku iz šestega poglavja ZPVPJN je tako ključno ugotoviti, ali je naročnik upravičeno zavrgel zahtevek za revizijo, ker vlagatelj ni plačal takse iz prve povedi iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN. Vlagatelj v pritožbi (v vsebini iz prve povedi iz 50. člena ZPVPJN) ne oporeka temu, da ob vložitvi zahtevka za revizijo ni plačal takse iz (prve povedi iz drugega odstavka 71. člena) ZPVPJN. Vendar pa je opozoril (str. 3 vloge z dne 21. 9. 2015), da je naročnika zaprosil za oprostitev plačila takse.

    Državna revizijska komisija najprej zavrača vlagateljev očitek, da ni jasno, ali je naročnik z dokumentom št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015 izdal pismo, sklep ali odločbo. Že iz uvoda dokumenta št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015 je razvidno, da je naročnik sprejel sklep, kot to določa drugi odstavek 26. člena ZPVPJN. Naročnik se v dokumentu št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015 namreč izrecno sklicuje, da je sprejel sklep.

    Čeprav vlagatelj ni navedel med očitki v zvezi s sklepom št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015, da ni razvidno, kdo zastopa ravnateljico, saj je vlagatelj ta očitek navedel med očitki v zvezi z dokumentom št. 778/2015 z dne 11. 9. 2015, je Državna revizijska komisija glede na dejansko stanje v zadevi štela, da ga je vlagatelj uveljavljal v resnici v zvezi s sklepom št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015. V dokumentu št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015 je kot podpisnica navedena namreč ravnateljica Edita Feist in iz ničesar ni razvidno, da ga ni podpisala ravnateljica. Jasno se da tudi prebrati, da se podpis glasi Feist. Drugače pa je s sklepom št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015, kjer je kot podpisnica sicer navedena ravnateljica Edita Feist, vendar tega sklepa ni podpisala, saj je kot podpisnik navedena beseda »za« (kar kaže na podpis druge osebe) in je jasno razberljiv drug priimek (in ne Feist) in prva črka imena, ki ni črka E. Iz podpisa je razvidno, da gre za osebo »Kolenc S.«. Vendar Državna revizijska komisija ni štela, da je le zaradi tega sklep št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015 sporen. Državna revizijska komisija namreč ugotavlja, da je pomočnica ravnateljice Sonja Kolenc (http://www.vrtec-miskolin.si/kontakt/) in podatki iz podpisa kažejo na to osebo. Kar pomeni, da bi šlo za podpis naročnikovega kadra. Poleg tega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je dopis št. 806/2015 z dne 25. 9. 2015, s katerim ji je naročnik odstopil pritožbo in dokumentacijo, podpisala ravnateljica Edita Feist, s čimer je mogoče zaključiti, da je ravnateljica dejanje podpisnice sklepa št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015 (vsaj konkludentno) odobrila.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila po odprtem postopku« št. 760/2015 z dne 4. 9. 2015 razvidno, da je naročnik v pravnem pouku navedel znesek takse in druge podatke, ki jih določa tretja poved iz prvega odstavka 79. člena ZJN-2, navedel pa je tudi, da mora vlagatelj zahtevku za revizijo predložiti potrdilo o plačilu takse. Naročnik je v dokumentu »Odločitev o oddaji javnega naročila po odprtem postopku« št. 760/2015 z dne 4. 9. 2015 navedel, da znaša taksa 3.226,43 eurov, kar je izračun, ki je skladen s prvo povedjo iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN, saj znaša dva odstotka od vrednosti ponudbe izbranega ponudnika z DDV, izračunane kot mesečni strošek, pomnožen s 36 meseci izvajanja storitev čiščenja. Predstavljeno pomeni, da je naročnik zagotovil podatke in izpolnil obvestilno dolžnost v obsegu iz tretje povedi iz prvega odstavka 79. člena ZPVPJN v povezavi z drugo povedjo iz drugega odstavka 79. člena ZPVPJN in da se je vlagatelj lahko seznanil, katere obveznosti v zvezi s takso mora izpolniti že ob vložitvi zahtevka za revizijo. Vlagatelj teh obveznosti ni izpolnil, kar je naročnik že pravilno ugotovil v sklepu št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015.

    Državna revizijska komisija sicer pritrjuje vlagatelju, da je z vlogo z dne 14. 9. 2015 zaprosil za oprostitev plačila takse in da o njej naročnik ni izrecno odločil. Vendar je po drugi strani mogoče razumeti, da naročnik temu zaprosilu konkludentno ni ugodil. Iz sklepa št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015 namreč izhaja, da se je naročnik seznanil s tem, da je vlagatelj zaprosil za oprostitev plačila takse (prvi in peti odstavek obrazložitve sklepa št. 796/2015 z dne 18. 9. 2015), ne bi pa bilo logično, da bi zahtevek za revizijo zavrgel z obrazložitvijo, da vlagatelj ni plačal takse, če bi štel, da je mogoče ugoditi vlagateljevemu zaprosilu.

    Državna revizijska komisija ni mogla ugotoviti, da je naročnik kršil ZPVPJN, ker je zahtevek za revizijo zavrgel, ker vlagatelj ni plačal takse iz (prve povedi iz drugega odstavka 71. člena) ZPVPJN. Naročnikovo ravnanje je namreč skladno s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN, saj tretji odstavek 26. člena ZPVPJN naročniku nalaga, da neposredno zavrže zahtevek za revizijo, če vlagatelj ne plača ustrezne takse. Iz četrtega odstavka 26. člena ZPVPJN je razvidno, da sploh ne določa možnosti, da bi naročnik vlagatelja pozval, da dopolnil zahtevek za revizijo s plačilom takse ali potrdilom o plačilu takse. Iz prve povedi iz četrtega odstavka 26. člena ZPVPJN je razvidno, da naročniku nalaga, da vlagatelja pozove na dopolnitev zahtevka za revizijo le v primeru, če manjka katera izmed sestavin iz prvega odstavka 15. člena ZPVPJN, pa ta sicer ni razvidna iz zahtevka za revizijo. Potrdilo o plačilu takse je sestavina iz drugega in ne prvega odstavka 15. člena ZPVPJN. Niti Državna revizijska komisija nima podlage za pozivanje vlagatelja na dopolnitev zahtevka za revizijo s plačilom takse, saj četrti odstavek 31. člena ZPVPJN tega ne predvideva, ker se nanaša le na sestavine iz prvega odstavka 15. člena ZPVPJN. Državna revizijska komisija mora zahtevek za revizijo, ki ne vsebuje sestavine iz drugega odstavka 15. člena ZPVPJN, zavreči (tretji odstavek 31. člena ZPVPJN). Pravilo iz tretjega odstavka 31. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija omiljuje s tolmačenjem prve alinee iz četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN, če naročnik v pravnem pouku obvestila, s katerim ponudnike obvesti o odločitvi o oddaji javna naročila, napačno ali pomanjkljivo navede višino takse. Vendar tega pravila v tem primeru ni mogoče uporabiti, saj je naročnik v dokumentu »Odločitev o oddaji javnega naročila po odprtem postopku« št. 760/2015 z dne 4. 9. 2015 navedel pravni pouk in v njem pravilen znesek ustrezne takse.

    ZPVPJN ureja vprašanja v zvezi s plačevanjem takse iz (prve povedi iz drugega odstavka 71. člena) ZPVPJN, zato se vlagatelj neuspešno sklicuje na prvi odstavek 13. člena ZPVPJN, ki napotuje na smiselno uporabo ZPP. ZPP se namreč skladno s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN uporablja glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja, ne pa glede vprašanj, ki jih ureja drugače kot ZPP. Na nemožnost uporabe ZPP pokaže že primerjava s petim odstavkom 71. člena ZPVPJN, ki plačilo takse iz (prve povedi iz drugega odstavka 71. člena) ZPVPJN oprošča le zagovornike javnega interesa (prim. druga alinea prvega odstavka 14. člena ZPVPJN), ne pa vlagateljev, kot jih je mogoče razbrati iz prve alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN. Zagovorniki javnega interesa so le določeni državni organi (drugi odstavek 6. člena ZPVPJN: 1. ministrstvo, pristojno za javna naročila, 2. Računsko sodišče Republike Slovenije, 3. organ, pristojen za varstvo konkurence, in 4. organ, pristojen za preprečevanje korupcije), ki so tudi v drugačnem položaju kot vlagatelj (in tudi ponudniki nasploh), saj ti organi pri uveljavljanju pravnega varstva po ZPVPJN ne ščitijo svojega interesa, da bi pridobili javno naročilo in z naročnikom sklenili pogodbo o izvedbi javnega naročila, kot to počnejo ponudniki (prim. prva poved iz drugega odstavka 14. člena ZPVPJN), temveč z uveljavljanjem varstva zakonite izvedbe javnega naročila ščitijo javni interes.

    Tudi primerjava ureditve iz ZPVPJN z ureditvijo iz ZPP pokaže, da ZPVPJN ureja vprašanja v zvezi s plačevanjem takse iz (prve povedi iz drugega odstavka 71. člena) ZPVPJN in da se ni mogoče opreti na ZPP. V prvem odstavku 105.a člena ZPP je določeno, da mora biti ob vložitvi nekaterih vlog plačana sodna taksa. Plačevanje sodnih taks ureja Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008 s sprem.; v nadaljevanju: ZST-1). V 10. členu ZST-1 so našteti subjekti, ki so oproščeni plačila sodne takse. Gre za subjekte, ki so upravičeni do taksne oprostitve že na podlagi zakona. ZST-1 pa določa tudi taksne oprostitve na podlagi sodne odločbe (11. člen ZST-1). Subjekti, na katere se nanaša 11. člen ZST-1, lahko zaprosijo tudi za odlog ali obročno plačilo sodne takse, česar subjektom, na katere se nanaša 10. člen ZST-1, ni treba, saj so ti plačila takse oproščeni že na podlagi ZST-1. Tako je razvidno, da ZST-1 določa dve pravni podlagi, ki omogočata taksno oprostitev, ZPVPJN pa se je omejil na eno (tj. zakon). V drugem odstavku 105.a člena ZPP je določeno, da sodišče pozove na plačilo takse, če je stranka ne plača ob vložitvi vlog iz prvega odstavka 105. člena ZPP. ZPP torej drugače kot ZPVPJN (izjemoma pa možnost iz prve alinee iz četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN) omogoča pozivanje na plačilo takse. To se nanaša na tiste subjekte, za katere bi lahko bila uporabna ureditev iz 11. člena ZST-1, ne pa 10. člena ZST-1. Takšno tolmačenje je podprto s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP, ki določa, da če v roku iz drugega odstavka 105.a člena ZPP sodna taksa za vlogo iz prvega odstavka 105.a člena ZPP ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena. Tako je razvidno, da ZPP zaradi uporabe ZST-1 omogoča oprostitev plačila sodne takse širšemu krogu subjektov, kot je krog subjektov, ki so po ZPVPJN oproščeni plačila takse, vendar pa je ureditev iz ZPP v povezavi z ZST-1 drugačna od ureditve iz ZPVPJN. ZPVPJN ne omogoča pozivanja na plačilo takse kot splošno pravilo in tudi ne vsebuje besedila »pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo [sodnih] taks«. Iz navedenega se razbere, da je zakonodajalec na področju pravnega varstva po ZPVPJN predvidel drugačno ureditev, kot je ureditev pravnega varstva po ZPP, ne pa, da nekaterih vprašanj ni uredil.

    ZPVPJN se ne sklicuje na uporabo Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000 s sprem.; ZUT).

    Glede na predstavljeno je Državna revizijska komisija zavrnila pritožbo (prvi odstavek 55. člena ZPVPJN), saj ni mogla zaključiti, da je naročnik nepravilno uporabil tretji odstavek 26. člena ZPVPJN, ko je zavrgel zahtevek za revizijo.

    Državna revizijska komisija dodaja, da je kot pooblastilo za pritožbo v smislu osme alinee 52. člena ZPVPJN, čeprav k vlogi z dne 21. 9. 2015 ni bilo predloženo samostojno pooblastilo, upoštevala pooblastilo z dne 14. 9. 2015, ki ga je vlagatelj predložil k vlogi z dne 14. 9. 2015, saj je vsaj iz 4. točke pooblastila razvidno, da ga je mogoče uporabiti za pritožbeni postopek po ZPVPJN.

    Državna revizijska komisija ob tem še dodaja, da je kot pooblaščenca za vložitev pritožbe štela le fizično osebo – Alexandra von Thurna Taxisa, ki je v pooblastilu z dne 14. 9. 2015 naveden pod zaporedno številko 1, ne pa tudi dveh komanditnih družb, ki sta v pooblastilu z dne 14. 9. 2015 navedeni pod zaporedno številko 2. Kot je razvidno iz elektronskega poslovnega registra (ePRS; http://www.ajpes.si/prs/) pri Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES), imata obe komanditni družbi sedež v Ljubljani, kar pomeni, da sta subjekta slovenskega prava. Čeprav je komanditna družba osebna družba [prva alinea tretjega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZGD-1)], je pravna oseba (prvi odstavek 3. člena ZGD-1), v postopkih pred naročnikom ali Državno revizijsko komisijo pa vlagatelja ne more zastopati pravna oseba, če ni odvetniška družba (četrti odstavek 87. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN). Ti komanditni družbi nista odvetniški družbi, kar je razvidno tudi iz podatkov iz elektronskega imenika pri Odvetniški zbornici Slovenije (http://www.odv-zb.si/imenik/imenik-odvetnikov). Državna revizijska komisija je zato ta sklep vročala le fizični osebi (prvi odstavek 137. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), kar sicer tudi zadostuje v primeru, če bi bili ti komanditni družbi lahko pooblaščenki, saj v primeru več pooblaščencev zadošča, da se pisanje vroči enemu izmed njih (drugi odstavek 137. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    Vlagatelj je v vlogi z dne 14. 9. 2015, s katero je vložil tudi zahtevek za revizijo, predlagal sprejem sklepa po 19. členu ZPVPJN. Glede na to, da iz dokumentacije, ki jo je naročnik odstopil Državni revizijski komisiji kot prilogo dopisu št. 806/2015 z dne 25. 9. 2015, ni razvidno, da bi naročnik sprejel sklep o zadržanju nadaljnjih aktivnosti (prva alinea drugega odstavka 19. člena ZPVPJN), je Državna revizijska komisija štela, da naročnik ni ugodil predlogu za sprejem sklepa po 19. členu ZPVPJN in da ji je ta predlog odstopil v smislu druge alinee drugega odstavka 19. člena ZPVPJN, ne da bi o njem podal mnenja.

    Državna revizijska komisija je pritožbo zavrnila (prvi odstavek 55. člena ZPVPJN), zato je ta odločitev pravnomočna (druga poved iz prvega odstavka 51. člena ZPVPJN), s čimer se je postopek pravnega varstva zaključil. S tem je vlagatelju odpadel pravni interes, da Državna revizijska komisija odloči o njegovem predlogu in mu ugodi, saj se zaradi zavrnitve pritožbe vlagateljev položaj v postopku oddaje javnega naročila ne more več izboljšati. Državna revizijska komisija je zato vlagateljev predlog za izdajo sklepa o zadržanju postopka oddaje javnega naročila (sklep po 19. členu ZPVPJN) zavrgla.

    Državna revizijska komisija ob tem še dodaja, da je kot pooblaščenca za vložitev predloga za izdajo sklepa po 19. člena ZPVPJN štela le fizično osebo – Alexandra von Thurna Taxisa, in sicer iz enakih razlogov, kot jih je navedla pri obravnavi pritožbe, zato je le njemu vročala ta sklep.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


    V Ljubljani, 1. 10. 2015

    Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.
    članica Državne revizijske komisije




    Vročiti:
    - Vrtec Miškolin, Novo Polje, cesta VI/1, 1260 Ljubljana Polje,
    - Alexander von Thurn Taxis,
    - Valina, d. o. o., Štepanjska cesta 22/B, 1000 Ljubljana,
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

    Vložiti:
    - v spis zadeve, tu.

    Natisni stran