018-160/2015 FABCE, letalske storitve, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članu mag. Gregorju Šebeniku, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »FAB CE Programme Support Office (PSO)«, v zvezi s pritožbo APAC Computer Software Development GmbH, Unterstinkenbrunn 78, Unterstinkenbrunn, Avstrija (v nadaljevanju: pritožnik), zoper odločitev naročnika FABCE, letalske storitve, d.o.o., Zgornji Brnik 130N, Brnik - Aerodrom (v nadaljevanju: naročnik) dne 29. 9. 2015

odločila:

1. Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep naročnika številka 273-1/2015-51 z dne 6. 8. 2015.

2. Naročnik mora o zahtevku za revizijo, če ugotovi, da so izpolnjene procesne predpostavke, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

3. Odločitev o stroških, ki jih je priglasil pritožnik, se pridrži do odločitve o zahtevku za revizijo.

Obrazložitev:

Obvestilo o javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po odprtem postopku, je bilo 23. 3. 2015 objavljeno na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN1827/2015, 25. 3. 2015 pa še v Uradnem listu Evropske Unije pod številko objave 2015/S 059-104144. Dne 24. 4. 2015, 29. 4. 2015 in 12. 5. 2015 so bili na portalu javnih naročil objavljeni še popravki oziroma dodatne informacije pod številkami objav JN2586/2015, JN2705/2015 in JN2985/2015, 29. 4. 2015, 2. 5. 2015 in 15. 5. 2015 pa še v Uradnem listu Evropske Unije pod številkami objav 2015/S 083-147656, 2015/S 085-152288 in 2015/S 093-167170.

Naročnik je 8. 7. 2015 izdal dokument »Sklep o oddaji naročila«, številka 273-1/2015-36 (v nadaljevanju: sklep o oddaji naročila), iz katerega izhaja, da je naročilo oddal ponudniku Helios Technology, 29 Hercules Way, Aerospace, Boulevard AeroPark, Farnborough, Hampshire GU14 6UU, Združeno kraljestvo (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Pritožnik je z dopisom z dne 14. 7. 2015 podal zahtevo za dodatno obrazložitev, naročnik pa mu je posredoval dodatno obrazložitev z dopisom z dne 20. 7. 2015, ki ga je pritožnik prevzel 29. 7. 2015.

Z dokumentom z dne 30. 7. 2015 je pritožnik (vlagatelj v predrevizijskem postopku) zoper naročnikov sklep o oddaji naročila vložil zahtevek za revizijo, v katerem zatrjuje nezakonitosti naročnikove odločitve o oddaji naročila izbranemu ponudniku in kršitve na vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika z dne 17. 7. 2015. Primarno zahteva razveljavitev sklepa o oddaji naročila in povrnitev stroškov revizijskega postopka, podrejeno pa vpogled v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika in naročnikovo dokumentacijo.

Naročnik je s sklepom številka 273-1/2015-51 z dne 6. 8. 2015 zavrgel zahtevek za revizijo, ker je ugotovil, da je bil vložen prepozno. Navedel je, da je pritožnik vložil zahtevo za dodatno obrazložitev, pri čemer je naročniku ni posredoval po pošti v smislu izvajalca univerzalne storitve, ampak je dostavo opravila multinacionalka DHL, ki izvaja storitve prenosa pošiljk. Ugotovil je tudi, da je pritožnik zahtevo za dodatno obrazložitev izročil družbi DHL 15. 7. 2015, naročnik pa jo je prejel 16. 7. 2015. Po mnenju naročnika je bil zadnji dan, ko bi lahko pritožnik vložil zahtevo za dodatno obrazložitev, da bi bila ta pravočasna, 14. 7. 2015, saj je pritožnik odločitev o oddaji naročila prejel 9. 7. 2015. Zaključil je, da je pritožnik za en dan zamudil rok za vložitev zahteve za dodatno obrazložitev, zato si ni zavaroval roka za vložitev zahtevka za revizijo v smislu petega odstavka 79a. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2). Glede na to, da je vlagatelj zamudil rok za vložitev zahteve za dodatno obrazložitev, pa je po mnenju naročnika brezpredmetno, da je pritožniku podal dodatno obrazložitev. Tako je prišel do sklepa, da se je 21. 7. 2015 iztekel rok za vložitev zahtevka za revizijo zoper odločitev o oddaji javnega naročila. Ugotovil je še, da je zahtevek za revizijo prejel 3. 8. 2015, da je tudi tega pritožnik posredoval preko družbe DHL in da ga je družbi DHL oddal 31. 7. 2015, torej 10 dni po tem, ko se je iztekel rok za vložitev zahtevka za revizijo. Navaja še, da bi lahko v konkretni zadevi šlo za zlorabo zahteve za dodatno obrazložitev zaradi podaljševanja roka za vložitev zahtevka za revizijo, saj je vlagatelj zgolj dva dni po prejemu dodatne obrazložitve oddal na DHL zahtevek za revizijo na 27 straneh. Naročnik na koncu navaja, da bi bilo potrebno zahtevek za revizijo, tudi če bi bil ta pravočasen, zavreči, ker mu ni bilo priloženo potrdilo, da bi imel pooblaščenec vlagatelja (v tem postopku pritožnika) opravljen pravniški državni izpit, niti da bi bil odvetnik.

Z dokumentom z dne 17. 8. 2015 je pritožnik vložil pritožbo zoper odločitev naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo. Navaja, da je 14. 7. 2015 oddal zahtevo za dodatno obrazložitev, naslovljeno na naročnika, na enoti avstrijske pošte – Österreichische Post AG, za oddajo pa je uporabil priporočeno ekspresno pošiljko EMS ter o tem pridobil tudi potrdilo o oddaji pošiljke. V skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve (Bundesgesetz über die Regulierung des Postmarktes) je avstrijska pošta organizacija, ki izvršuje javno pooblastilo za opravljanje univerzalnih poštnih storitev. Avstrijska pošta pa je zahtevo za dodatno obrazložitev poslala naprej do končnega naslovnika preko svojega pogodbenega partnerja DHL. Pritožnik še navaja, da je bila zahteva za dodatno obrazložitev oddana priporočeno v smislu drugega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradi list RS, št. 26/1999 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP). Po mnenju pritožnika je bistveno, da ne gre za navadno pošiljko, ampak za način pošiljanja, ki omogoča sledljivost in preveritev datuma oddaje pošiljke s prejetim potrdilom. Smiselno enako pritožnik navaja, da je na avstrijsko pošto 30. 7. 2015 oddal zahtevek za revizijo. Glede pravilnosti pooblastila v zahtevku za revizijo, pritožnik odgovarja, da ZPVPJN ne ureja posebnih zahtev za pooblaščenca v revizijskih postopkih, tudi ZPP pa nikjer ne veže zahteve po razpolaganju pooblaščenca s pravniškim državnim izpitom ali statusom odvetnika na naravo postopka, pač pa izključno na položaj sodišča, pred katerim se vodi pravdni postopek. Dodatno pa pritožnik opozarja, da tudi če bi obstajala taka zakonska zahteva, naročnik ne bi smel zavreči zahtevka za revizijo, saj bi moral vlagatelja (v konkretnem postopku pritožnika) najprej pozvati k dopolnitvi in ga opozoriti na posledice, če v dodatnem roku pomanjkljivosti ne bi saniral. Takega poziva in opozorila pa naročnik ni podal. Glede navedb o morebitni zlorabi zahteve za dodatno obrazložitev pa pritožnik navaja, da je že 20. 7. 2015 prejel dodatno obrazložitev po elektronski pošti od direktorja naročnika, zahtevek za revizijo pa je vložil 30. 7. 2015, kar je v roku 8 delovnih dni od seznanitve z dodatno obrazložitvijo. Predlaga, da se razveljavi izpodbijani sklep naročnika ter da se mu povrnejo stroški revizijskega in pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Naročnik je z dopisom z dne 19. 8. 2015 Državni revizijski komisiji posredoval pritožbo in dokumentacijo, ki se nanaša na zadevno javno naročilo. V tem dopisu in v dopisu z dne 27. 8. 2015 navaja še, da je pritožnik prejel izpodbijani sklep 10. 8. 2015 ter da je pritožba prepozna. Poleg tega se storitev EMS opravlja znotraj zadruge, ustanovljene v sklopu Svetovne poštne zveze, in gre za pogodbene storitve. Edino mednarodno veljavno dokazilo je po mnenju naročnika podpisano potrdilo o oddaji pošiljke oziroma eventualno povratnica. To pa ni del storitev EMS, pač pa je vsebina povratnice določena v Letter Post Manual, ki ga je izdala Svetovna poštna zveza. Dokazila, ki jih prilaga pritožnik, niso dokazila iz Letter Post Manual a, zato naročnik vztraja, da je ravnal pravilno, ko je ugotovil, da je pritožnik zahtevo za dodatno obrazložitev oddal na pošto 15. 7. 2015, kot je razvidno iz podatkov družbe DHL. Drugačna razlaga bi po mnenju naročnika imela za posledico, da bi lahko pošiljatelji iz tujih držav na kakršenkoli način dokazovali, kdaj so pošiljko oddali. S tem pa bi bilo naročniku naloženo nesorazmerno breme glede ugotavljanja časa in načina oddaje pošiljk. Od pritožnika se je pričakovalo, da bo uporabil omenjeno povratnico, ki potrjuje, kdaj je bila pošiljka oddana, uporaba drugih načinov – v konkretni zadevi storitve EMS – ter posledično nezmožnost ugotovitve, kdaj je bila pošiljka oddana, pa gre po mnenju naročnika v breme pritožnika. Sklicuje se še na Zakon o ratifikaciji aktov Svetovne poštne zveze (Uradni list RS, št. 30/2006; v nadaljevanju: MASPZ) in navaja, da so dokazila pritožnika, izdana s strani avstrijske pošte, brezpredmetna. Po mnenju naročnika ima vsak pošiljatelj možnost, da pošiljko pošlje s povratnico ali pa s storitvijo EMS, in da bo imel pošiljatelj priporočene pošiljke v smislu Svetovne poštne konvencije na voljo dokaz – povratnico, ki je standardiziran in priznan s strani vseh članic Svetovne poštne konvencije, uporabnik storitev EMS pa ne. Naročnik še ocenjuje, da je pritožnik pošiljko predal posredniku EMS, da jo v imenu pritožnika odda na DHL, pri tem pa ga ni opozoril, da mora biti pošiljka oddana 14. 7. 2015. Navaja, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, saj je pri DHL večkrat preveril datum oddaje pošiljke.

Ker na povratnici pošiljke s sklepom o zavrženju zahtevka za revizijo, ki je bila naslovljena na pooblaščenca, ni zabeležen datum vročitve, med strankama pa je sporno, kdaj je potekel rok za vložitev pritožbe in posledično pravočasnost pritožbe, je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 54. člena ZPVPJN opravila poizvedbo pri Pošti Slovenije d.o.o. glede datuma vročitve obvestila o odločitvi o zavrženju zahtevka za revizijo pooblaščencu pritožnika (oziroma vlagatelja v predrevizijskem postopku) in pozvala pritožnika, da ji posreduje dokazilo o oddaji poštne pošiljke s predmetno pritožbo.

Državna revizijska komisija je nato seznanila naročnika s prejetimi dokazi in navedbami ter je 17. 9. 2015 prejela njegovo izjasnitev o teh dokazih in navedbah. Naročnik je dodatno navedel, da pritožbe ni podpisal pooblaščenec, ki je v imenu pritožnika podpisal zahtevek za revizijo, ampak zakonita zastopnica pritožnika. Zato je po mnenju naročnika vročitev sklepa o zavrženju zahtevka za revizijo pooblaščencu nepomemben podatek in bi na tek roka za vložitev pritožbe vplivala samo, če bi pooblaščenec za pritožnika podpisal oziroma vložil pritožbo. Naročnik je še opozoril, da je v pooblastilu, ki je bilo priloženo zahtevku za revizijo, naveden naslov pooblaščenca za vročitve, vendar ta naslov ni bil naveden kot naslov za vročanje, ampak samo kot naslov, na katerem prebiva pooblaščenec. To naj bi kazalo na to, da je bil naslov uporabljen z namenom identifikacije pooblaščenca, nikjer pa ni navedeno, da naj se pošta pooblaščencu vroča na tem naslovu. Na prvi strani zahtevka za revizijo ni naveden pooblaščenec, kot je to običajno, kot naslov pa je naveden sedež vlagatelja oziroma pritožnika.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da so neutemeljene navedbe naročnika o tem, da je pritožba prepozna. Čeprav je res, da je pritožnik kot pravna oseba prejel izpodbijani sklep 10. 8. 2015, saj to izhaja iz ene izmed sklepu priloženih povratnic, datum te vročitve ni relevanten za začetek štetja roka za vložitev pritožbe.

Pritožnik je namreč (kot vlagatelj v predrevizijskem postopku) vložil zahtevek za revizijo po pooblaščencu. To jasno izhaja iz pooblastila z dne 20. 7. 2015, ki je bilo priloženo zahtevku za revizijo in v katerem je navedeno, da je pooblaščen za zastopanje v vseh zadevah v zvezi s postopkom oddaje javnega naročila in pravnega varstva v tem postopku. Neutemeljene so navedbe naročnika, da naslov, ki je naveden v pooblastilu, ni naveden kot naslov za vročanje, saj gre za naslov, kjer pooblaščenec stanuje. V prvem odstavku 85. člena ZUP pa je določeno, da se vročitev praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen. Brezpredmetno je dejstvo, da je pooblaščenec uporabil papir, ki je v glavi vseboval podatke pooblastitelja, pa tudi to, da so na prvi strani navedeni podatki pooblastitelja, saj je pooblaščenec ravno v njegovem imenu vložil zahtevek za revizijo. Poleg tega je brezpredmetno, da pooblaščenec ni bil naveden na prvi strani zahtevka za revizijo, saj gre zgolj za običaj pri zastopanju po odvetnikih. Pooblaščenec se je podpisal na koncu vloge, kar je tudi pravilno, saj gre pri podpisu za zapis lastnoročnega podpisa na koncu besedila (pod besedilom), podpisnik pa s tem potrjuje, kar je bilo napisano nad podpisom.

Na tem mestu Državna revizijska komisija ugotavlja še, da je pooblastilo, ki je priloženo zahtevku za revizijo, veljavno, čeprav ni izkazano, da ima pooblaščenec opravljen pravniški državni izpit ali da je odvetnik. ZPVPJN razen v 7. točki prvega odstavka 15. člena, kjer določa, da mora zahtevek za revizijo (med drugim) vsebovati pooblastilo za zastopanje v predrevizijskem in revizijskem postopku, če vlagatelj nastopa s pooblaščencem, ne vsebuje drugih določb glede zastopanja strank. Zato je treba na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN glede vprašanja zastopanja smiselno uporabiti določbe ZPP. Stranke oziroma njihovi zakoniti zastopniki lahko v skladu z določbami ZPP za opravljanje procesnih dejanj pooblastijo pooblaščenca, pri čemer je lahko v postopku pred okrajnim sodiščem pooblaščenec vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben, pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pa je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, oziroma odvetniška družba (prvi, tretji in četrti odstavek 87. člena ZPP). Glede na posebnosti predrevizijskega in revizijskega postopka gre 87. člen ZPP v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN smiselno uporabiti na način, da je lahko pooblaščenec v predrevizijskem postopku vsak, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 87. člena ZPP. Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da je priloženo pooblastilo veljavno, ni bilo potrebe po obravnavanju navedb pritožnika glede pozivanja na dopolnitev v zvezi s tem.

V skladu s tretjim odstavkom 13. člena ZPVPJN se v predrevizijskem postopku glede vročanja odločitve naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo uporablja zakon, ki ureja upravni postopek. Prvi odstavek 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999 s sprem.; v nadaljevanju ZUP) pa določa, da se vroča pooblaščencu, kadar ga stranka ima. Poleg tega je v 98. členu ZUP določeno, da se v primeru pomote pri vročitvi šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Če se vročilnica izgubi, pa se vročitev lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi.

Glede sklicevanja naročnika na sklep št. 018-103/2015-4 z dne 24. 6. 2015 Državna revizijska komisija pojasnjuje, da je v citirani zadevi šlo za situacijo, ko je naročnik vlagatelju neposredno vročil odločitev o oddaji naročila. V tistem trenutku vlagatelj ni imel pooblaščenca, zato je bilo vročanje neposredno stranki kot pravni osebi pravilna. V konkretni zadevi pa je glede pravočasnosti pritožbe bistvena razlikovalna okoliščina ravno v tem, da je pritožnik že imenoval pooblaščenca, zato bi moral naročnik v skladu s prvim odstavkom 88. člena ZUP vročati pooblaščencu, ne pa neposredno pooblastitelju. To pa tudi pomeni, da bi moral biti zgolj pooblaščenec naslovnik oziroma tista oseba, ki ji je dokument namenjen, in je v skladu z 98. členom ZUP bistveno, kdaj se je pooblaščenec, ne pooblastitelj oziroma pritožnik, seznanil z vsebino pošiljke.

Državna revizijska komisija še pojasnjuje, da iz citiranega sklepa ne izhaja, da je potrebno rok šteti ločeno za vlagatelja in za pooblaščenca vlagatelja. Ravno nasprotno, v citiranemu sklepu je Državna revizijska komisija jasno navedla, da je rok za vložitev pritožbe začel teči z dnem, ko je pooblaščenec prejel sklep naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo. V nadaljevanju pa je zgolj pojasnila, da stranka pri uveljavljanju pravnega varstva ni bila prikrajšana, saj je kljub napaki naročnika, ki je odločitev o zahtevku za revizijo (nepravilno) vročal neposredno stranki, pritožbo uspela vložiti pravočasno.

Na štetje roka za vložitev pritožbe od vročitve pooblaščencu tudi ne vpliva dejstvo, da pritožnik ni vložil pritožbe po (tem) pooblaščencu oziroma da je to storil pritožnik po zakoniti zastopnici. Niti določbe ZUP o vročanju odločitve naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo, ki se v konkretnem primeru uporabljajo skladno s tretjim odstavkom 13. člena ZPVPJN, niti ZPVPJN v zvezi s tem ne določata nobenih posebnosti ali izjem, zato rok za vložitev pravnega sredstva, enkrat ko je odločitev vročena pooblaščencu stranke, ni odvisen od tega, ali se stranka odloči vložiti pravno sredstvo samostojno, z drugim ali istim pooblaščencem.

Nadalje je pravno zmoten zaključek naročnika, da bi takšno tolmačenje privedlo do situacije, ko bi pooblaščenec odločitev naročnika prevzel ter z njo seznanil vlagatelja pravnega sredstva, ta pa bi s prevzemom te iste odločitve počakal in tako pridobil dodaten čas. V skladu s četrtim odstavkom 88. člena ZUP se namreč šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu. Tako bi v tudi v primeru, ki ga je izpostavil naročnik, rok za vložitev pravnega sredstva začel teči že s pravilno vročitvijo pooblaščencu, medtem ko bi bil datum vročitve stranki brezpredmeten.

V konkretnem primeru je torej bistveno, kdaj je bil izpodbijani sklep vročen pooblaščencu oziroma v primeru pomote pri vročanju, kdaj se je pooblaščenec dejansko seznanil z vsebino izpodbijanega sklepa. Državna revizijska komisija je od Pošte Slovenije d.o.o., po kateri je naročnik opravil vročitev, pridobila podatek, da je 12. 8. 2015 vročila pošiljko pooblaščencu. Naročnik pa ni dokazal, da bi se pooblaščenec pritožnika seznanil z vsebino pošiljke pred tem datumom. V skladu z drugim odstavkom 111. člena ZPP, ki se uporablja v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan, če je rok določen po dnevih. V skladu s petim odstavkom 1. člena ZPVPJN pa za delovni dan po tem zakonu šteje vsak dan od ponedeljka do petka, razen dni, ki so v skladu z zakonom, ki ureja praznike in dela proste dneve v Republiki Sloveniji, opredeljeni kot dela prosti dnevi. Glede na navedeno je rok za vložitev pritožbe iz prvega odstavka 51. člena ZPVPJN začel teči z naslednjim delovnim dnem, šteto od vročitve pošiljke pooblaščencu, in se je iztekel 17. 8. 2015.

V zvezi z datumom vložitve pritožbe je Državna revizijska komisija od pritožnika pridobila dokazilo o oddaji pošiljke št. 791703308009374. Ta številka se ujema s številko na ovojnici, ki jo je naročnik prejel 19. 8. 2015 in v kateri je bila predmetna pritožba. Na dokazilu o oddaji pošiljke je odtisnjen žig avstrijske pošte z datumom 17. 8. 2015.

Naročnik navaja, da bi moral pritožnik svojo pritožbo skladno z drugim odstavkom 51. člena ZPVPJN poslati priporočeno s povratnico. Državna revizijska komisija pojasnjuje, da je smisel povratnice v dokazovanju vročitve, ne pa v dokazovanju datuma oddaje pošiljke na pošto oziroma varovanju roka v zvezi s pravočasnostjo. Povratnica torej ni namenjena naročniku, ampak pošiljatelju. V konkretnem primeru ni sporno, da je naročnik prejel pritožbo, zato očitki o pomanjkanju povratnice niso pravno relevantni.

Glede varovanja roka v zvezi s pravočasnostjo pa je treba v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN upoštevati določbe zakona, ki ureja pravdni postopek. V zvezi s tem ZPP v drugem odstavku 112. člena določa, da se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena, če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno. Smisel te določbe je v tem, da ima stranka možnost oddati vlogo tudi po koncu uradnih ur organa pa vse do polnoči zadnjega dneva roka. V takšnem primeru pa organ ne more prejeti vloge še isti dan. Ureditev temelji na predpostavki, da je stranka svojo odločitev, da bo opravila dejanje, sprejela v roku, čeprav je bil organ z njo seznanjen šele po poteku roka. Poleg tega ni izključeno, da stranka poštno pošiljko odda tudi v tujini, sploh v konkretnem primeru, ko je pritožnik pravna oseba, ki je registrirana v Republiki Avstriji, kar je med strankama nesporno. Da ne bi prihajalo do zlorab tega instituta, dokazila o dnevu oddaje na pošto ne more izdati kdorkoli, ampak zgolj nekdo, ki poštne storitve izvaja trajno, redno, nemoteno in s predpisano kakovostjo ter je nad njim zagotovljen tudi ustrezen nadzor. V konkretnem primeru je bila pošiljka oddana na Österreichische Post AG - avstrijsko pošto, ki je v skladu s prvim odstavkom 12. člena Bundesgesetz über die Regulierung des Postmarktes (Postmarktgesetz-PMG) izvajalec univerzalnih poštnih storitev v Republiki Avstriji in jo kot tako nadzoruje nacionalni organ. V skladu s 4. členom Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (UL L št. 15 z dne 21. 1. 1998, str. 14), kot je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 o spremembi Direktive 97/67/ES glede popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti (UL L št. 52 z dne 27. 2. 2008, str. 3), pa mora biti prijavljena celo Evropski komisiji, ki tudi sama redno preverja in preučuje, ali je imenovanje v skladu s pogoji in načeli iz tega člena direktive. Tako gre pri avstrijski pošti za subjekt, ki lahko potrdi, da je bila pošiljka na določen dan oddana na pošto.

Zato se Državna revizijska komisija ne strinja s stališčem naročnika, da so vsa dokazila, ki jih je izdala avstrijska pošta, brezpredmetna oziroma da je edino mednarodno veljavno dokazilo, kdaj je pritožnik pošiljko oddal, povratnica. V ZPP ni nikjer določeno, da je edino veljavno dokazilo za potrebe drugega odstavka 112. člena tega zakona povratnica po definiciji iz 18. člena Svetovne poštne konvencije. Sicer pa, kot že pojasnjeno, povratnica ni namenjena dokazovanju datuma oddaje pošiljke na pošto, ampak dokazuje kdaj in komu je bila pošiljka vročena. Za potrebe dokazovanja pravočasnosti pritožbe v konkretnem primeru zadostuje prej omenjeno dokazilo o oddaji pošiljke št. 791703308009374, v katerem je z žigom avstrijske pošte potrjeno, da je bila pošiljka oddana na pošto zadnji dan roka za vložitev pritožbe.

Ker je pritožnik v konkretnem primeru pošiljal po avstrijski pošti in je ta tudi potrdila datum oddaje pošiljke, Državna revizijska komisija ni vsebinsko obravnavala navedb naročnika o morebitnih težavah pri dokazovanju v primeru drugih potencialnih pošiljateljev iz tujih držav, saj gre le za hipotetične situacije, ki niso relevantne za konkretno zadevo.

V nadaljevanju Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bila tudi zahteva za dodatno obrazložitev z dne 14. 7. 2015 pravočasna. Iz prejete naročnikove dokumentacije izhaja, da je naročnik 9. 7. 2015 vročil sklep o oddaji naročila št. 273-1/2015-36 obema ponudnikoma. V skladu s tretjim odstavkom 79. člena ZJN-2 lahko ponudnik vloži zahtevo za dodatno obrazložitev v treh delovnih dneh po prejemu odločitve naročnika. Zadnji dan roka za vložitev zahteve za dodatno obrazložitev je bil torej v konkretni zadevi 14. 7. 2015. Iz dokazila o oddaji pošiljke št. 7915033080039600, ki se ujema s številko na ovojnici, ki jo je naročnik prejel 16. 7. 2015 in v kateri je bila zahteva za dodatno obrazložitev, pa izhaja, da je bila ta pošiljka oddana na pošto 14. 7. 2015. Datum oddaje pošiljke je tudi v tem primeru izkazan z žigom avstrijske pošte.

V petem odstavku 25. člena ZPVPJN je določeno, da je po odločitvi o oddaji javnega naročila rok za vložitev zahtevka za revizijo osem delovnih dni od prejema te odločitve. Ker pa je bila zahteva za dodatno obrazložitev vložena pravočasno, je treba glede pravočasnosti roka za vložitev zahtevka za revizijo upoštevati tudi tretji odstavek 79a. člena ZJN-2, ki določa, da teče rok za uveljavitev pravnega varstva v postopku javnega naročanja od dneva prejema odločitve o tej zahtevi.

Iz naročnikove dokumentacije izhaja, da je naročnik 20. 7. 2015 poslal dodatno obrazložitev pooblaščencu, ki ga je pritožnik imenoval v ponudbi, in mu jo 29. 7. 2015 vročil. Državna revizijska komisija še ugotavlja, da navedbe naročnika, da bi lahko šlo za zlorabo zahteve za obrazložitev, nimajo podlage v dejanskem stanju. Pritožnik namreč navaja, naročnik pa temu ne oporeka, da je dodatno obrazložitev prejel že 20. 7. 2015, kar izhaja tudi iz kopije elektronske korespondence z dne 20. 7. 2015. Gre za elektronsko pošto s pripeto dodatno obrazložitvijo, ki jo je direktor naročnika poslal pooblaščencu iz ponudbe. Zato ne držijo navedbe naročnika, da je pritožnik zgolj dva dni po prejemu dodatne obrazložitve oddal zahtevek za revizijo na 27 straneh.

Državna revizijska komisija ugotavlja še, da je bil tudi zahtevek za revizijo vložen pravočasno. Iz dokazila o oddaji pošiljke št. 7913033080792521, ki se ujema s številko na ovojnici, ki jo je prejel naročnik in v kateri je bil zahtevek za revizijo, namreč izhaja, da je bila ta pošiljka oddana na pošto 30. 7. 2015. Datum oddaje pošiljke je tudi v tem primeru izkazan z žigom avstrijske pošte.

Državna revizijska komisija ni obravnavala navedb naročnika glede stopnje skrbnosti njegovega ravnanja, saj to v konkretnem primeru ni pravno relevantno. Državna revizijska komisija je namreč ugotovila, da so bili pritožba, zahtevek za revizijo in zahteva za dodatno obrazložitev pravočasno oddani na pošto. To pa pomeni, da je naročnik odločal na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in je zaradi tega, ne zaradi njegove neskrbnosti, izpodbijana odločitev nepravilna.

Državna revizijska komisija ob ugotovljenem zaključuje, da je naročnik ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN s tem, ko je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrgel kot prepoznega. Zato je na podlagi 55. člena ZPVPJN ugodila pritožbi in razveljavila naročnikovo odločitev, kot izhaja iz sklepa številka 273-1/2015-51 z dne 6. 8. 2015.

Državna revizijska komisija je skladno z drugim odstavkom 55. člena ZPVPJN tudi odločila, da mora naročnik o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločati skladno s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

S tem sta odločitvi Državne revizijske komisije iz 1. in 2. točke izreka tega sklepa utemeljeni.

Državna revizijska komisija je odločitev o stroških, ki jih je priglasil pritožnik, pridržala do odločitve o zahtevku za revizijo (tretji odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 29. 9. 2015
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije






Vročiti:
- FABCE, letalske storitve, d.o.o., Zgornji Brnik 130N, 4210 Brnik - Aerodrom
- APAC Computer Software Development GmbH, Unterstinkenbrunn 78, 2154 Unterstinkenbrunn, Avstrija
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
- v spis zadeve

Natisni stran