018-121/2015 Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo, Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v povezavi s 27. in z 62. členom Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/2006; v nadaljevanju: ZJZP), v senatu mag. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter Boruta Smrdela in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva glede sklenitve javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva za »Koncesij[o] za izvajanje gospodarske javne službe rednega vzdrževanja in varstva državnih cest, ki so v upravljanju Direkcije RS za ceste - OBMOČJE 5« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj TRGOGRAD, d. o. o., Litija, Breg pri Litiji 56, Litija (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo, Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo, Tržaška cesta 19, Ljubljana (v nadaljevanju: Direkcija za infrastrukturo), dne 16. 7. 2015

odločila:

1. Vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 8. 6. 2015 se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

3. Zahteva izbranega ponudnika za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direkcija Republike Slovenije za ceste, je dne 18. 4. 2014 sprejela sklep o začetku postopka javnega naročila za oddajo koncesije za izvajanje gospodarske javne službe rednega vzdrževanja in varstva državnih cest, ki so v upravljanju Direkcije za ceste – območje 5 (v nadaljevanju: naročilo). Obvestilo o naročilu za oddajo predmetnega naročila je bilo dne 23. 4. 2014 (s številko objave JN4852/2014) objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 25. 4. 2014 pa (s številko dokumenta 141472) v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2014/S 081.

Vlada Republike Slovenije je dne 21. 5. 2015 sprejela odločitev številka 01405-5/2014/25 (v nadaljevanju: odločitev številka 01405-5/2014/25), s katero je odločila, da se koncesija »za izvajanje gospodarske javne službe rednega vzdrževanja državnih cest, ki so v upravljanju Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo na območju koncesije št. 5,« […] »odda kandidatu GORENJSKA GRADBENA DRUŽBA, d. d., Jezerska cesta 20, 4000 Kranj« (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Odločitev številka 01405-5/2014/25 je vlagatelj prejel dne 28. 5. 2015, dne 1. 6. 2015 pa je na pošto priporočeno oddal zahtevo (z dne 1. 6. 2015) za dodatno obrazložitev odločitve številka 01405-5/2014/25.

Direkcija za infrastrukturo je dne 4. 6. 2015 sprejela Dodatno obrazložitev odločitve o oddaji koncesije, številka 43001-205/2013/102 (v nadaljevanju: dodatna obrazložitev odločitve številka 01405-5/2014/25), ki jo je vlagatelj prejel dne 5. 6. 2015.

Direkcija za infrastrukturo je dne 10. 6. 2015 prejela vlagateljev zahtevek za revizijo, z dne 8. 6. 2015, skupaj s prilogo (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo), v katerem vlagatelj predlaga, da Direkcija za infrastrukturo oziroma Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in v celoti razveljavi odločitev številka 01405-5/2014/25. Vlagatelj obenem zahteva tudi, da mu Direkcija za infrastrukturo povrne stroške postopka.

V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj zatrjuje, da je, kot izhaja iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb, oddal cenovno najugodnejšo ponudbo, pri čemer dodaja, da je, kot izhaja iz obvestila o oddaji naročila z dne 21. 5. 2015, strokovna komisija pri ugotavljanju usklajenosti vlog z zahtevami razpisne dokumentacije pri vlogah vseh treh ponudnikov ugotovila nepopolnosti in pozvala druga dva ponudnika k dopolnitvi ponudbe, vlagatelja kot tretjega ponudnika pa je izločila zaradi sklicevanja na reference podizvajalcev. Ker naj bi podizvajalci prevzeli le manjši del posla, naj bi vlagatelj ne izkazal sposobnosti za izvedbo zadevnega posla. Kot zatrjuje vlagatelj, je strokovna komisija ugotovila, da je njegova vloga nepopolna, zato jo je izločila iz nadaljnje obravnave, druga dva ponudnika pa je po dopolnitvi vlog pozvala k pogajanjem o cenah za obračun del rednega vzdrževanja državnih cest, ki so se odvila 16. 1. 2015. Vlagatelj navaja, da je koncedenta pred tem v več urgencah pozval k sprejetju odločitve o oddaji zadevnega naročila, vendar je bila le ta sprejeta šele v več kot letu dni po odpiranju ponudb, ter opozarja, da bi moral koncedent v tovrstnih javnih naročilih po pregledu in ocenjevanju ponudb sprejeti odločitev v razumnem roku, ki pa ne bi smel biti daljši od 60 dni. Vlagatelj dodaja, da v skoraj letu dni od dneva odpiranja ponudbe do sprejema odločitve o oddaji javnega naročila ni bil nikoli seznanjen, niti obveščen o nepopolnosti svoje ponudbe ali pozvan na njeno dopolnitev. Seznanjen ni bil niti s postopki pogajanj s preostalima ponudnikoma.

Vlagatelj tudi poudarja, da bi v primeru formalne nepopolnosti pri referencah podizvajalcev koncedent moral ravnati v skladu z 78. členom ZJN-2 in ga pozvati k dopolnitvi, ker je razpisna dokumentacija v točki 1.10 Poglavja 2 določala, da »če kandidat v vlogi nastopa s podizvajalci, se glede izkazovanja tehničnih in kadrovskih pogojev, pogoja iz točke 1.5. (a) ter pogojev glede referenc, sklicuje na kapacitete oziroma referenčna potrdila podizvajalcev, ki jih navede v vlogi če ti podizvajalci poleg pogojev glede osnovne sposobnosti izpolnjujejo tudi pogoje iz točk 1.5 (b), 1.5. (c), 1.5 (d), 1.5 € in 1.5 (f)«, saj sam v skladu z zahtevami izpolnjuje referenčni pogoj 1/3 razpisanega cestnega območja do dolžine 180.25 km (60,8 %), v preostalem delu v dolžini 116,11 km (39,2 %) pa s podizvajalcem. Vlagatelj ob tem zaključuje, da skupaj z referencami podizvajalca, ki so dopustne, izpolnjuje referenčni pogoj.

V navezavi na drugi razlog za izločitev vloge, ki se nanaša na internetne povezave na lokacijah vzdrževalnih enot, ki naj ne bi dosegale zahtev koncedenta, vlagatelj navaja, da je razpisna dokumentacija v točki 10.a podpoglavja in v okviru dopolnitev na Portalu javnih naročil določala, da mora biti na vsaki lokaciji namizni ali prenosni računalnik z dostopom do interneta, vendar ni določala, da bi moral ponudnik zagotoviti internetne povezave v obliki fiksnega internetnega priključka. Vlagatelj dodaja, da je imel sklenjeno pogodbo o zagotovitvi dostopa do mobilnega interneta za vse štiri lokacije, zato je tudi drugi razlog za izločitev njegove vloge iz postopka oddaje naročila neutemeljen in je njegova vloga tudi v tem delu popolna. Vlagatelj vztraja, da je oddal v celoti popolno ponudbo (v nasprotju z ostalima ponudnikoma), v kolikor je koncedent ugotovil, da je ta formalno nepopolna, pa bi ga moral pozvati na pojasnila oziroma dopolnitev. Odločitev koncedenta po oceni vlagatelja pomeni kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj bi moral koncedent njegovo ponudbo šteti za popolno bodisi takoj po vložitvi ali po njeni dopolnitvi, ta ponudba pa bi bila bistveno cenejša od ponudbe, ki jo je po koncu pogajanj ponudil izbrani ponudnik.

Direkcija za infrastrukturo je dne 18. 6. 2015 prejela Prvo pripravljalno vlogo izbranega ponudnika, z dne 16. 6. 2015 (v nadaljevanju: izjasnitev o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo). V omenjeni vlogi izbrani ponudnik navaja, da je koncedent pravilno ocenil, da mora podizvajalec tisti del posla, za katerega je predložil referenco, tudi dejansko izvesti, in če je koncedent v konkretnem primeru presodil, da navedeni odstotek delitve del v kombinaciji s predloženimi referencami ne zadostuje za izkazovanje tehnične sposobnosti za izvedbo javnega naročila, mu je treba kot strokovnjaku na tem področju slediti. Po stališču izbranega ponudnika koncedent ponudnikov ni neenakopravno obravnaval, saj je od izbranega ponudnika zahteval formalno dopolnitev ponudb, ki je dopustna, česar pa ne gre enačiti z vsebinsko spremembo v tehničnem delu (internetna povezava) pri vlagatelju.

Direkcija za infrastrukturo je dne 22. 6. 2015 sprejela sklep številka 43001-205/2013/118, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnila, obenem pa je zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov in zahtevo za povrnitev stroškov »izbranega konzorcija« (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo Direkcija za infrastrukturo najprej opozarja, da 60-dnevni rok ni prekluziven, ampak instrukcijski, zato je zakonodajalec upošteval, da bo v določenih situacijah prišlo do podaljšanja tega roka. Direkcija za infrastrukturo poudarja, da je v tem času objavila devet javnih razpisov za podelitev koncesije in jih ocenila v skladu s svojimi možnostmi, odločitve pa ni izdala ona, ampak Vlada Republike Slovenije. Direkcija za infrastrukturo nadaljuje, da je bilo vlagatelju po izdaji odločitve omogočeno uveljavljanje pravnega varstva zoper vsa pretekla dejanja po roku za sprejem ponudb, kar je vlagatelj tudi izkoristil. Direkcija za infrastrukturo poudarja, da je vlagatelj v svoji ponudbi priglasil podizvajalca, ki pa pri izvedbi posla prevzema zgolj neznatni del posla (le 3 % vseh del), medtem ko naj bi 97 % del izvajal vlagatelj, zato je sklepala, da je bil namen vlagatelja zgolj navidezno izpolniti referenčni pogoj, medtem ko bi dejansko skoraj vsa dela izvajal vlagatelj sam. Direkcija za infrastrukturo nadaljuje, da vlagatelju ni odrekla pravice izpolnjevanja referenčnega pogoja s podizvajalci, pač pa mu sposobnosti ni priznala zaradi ponudnikovega deleža, ki je nesorazmerno večji od izkazovanja referenčnega pogoja, oziroma zato, ker je podizvajalčev delež premajhen, da bi bilo mogoče upoštevati referenčni pogoj za celotno zahtevano cestno omrežje. Direkcija za infrastrukturo tudi zavrača trditve vlagatelja, da iz njegove ponudbe izhaja, da je imel zagotovljeno internetno povezavo hitrosti 20/20 Mb/s na lokacijah vzdrževalnih enot, saj je predložil le račune za storitve zagotavljanja internetne povezave z zagotovljeno hitrostjo 10 Mb/s v smeri k uporabniku in 768 Kb/s v smeri od porabnika. Navedena hitrost je z vidika zahtev razpisne dokumentacije prenizka, zaradi česar je Direkcija za infrastrukturo v tem delu ugotovila neizpolnjevanje pogoja. V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo Direkcija za infrastrukturo še zatrjuje, da predmetni javni razpis ne predstavlja klasičnega postopka oddaje javnega naročila, kljub dejstvu, da se uporabljajo določbe ZJN-2, ampak gre za postopek podelitve koncesije za izvajanje gospodarske javne službe rednega vzdrževanja in varstva državnih cest, pri kateri je koncesionar izbran zaradi določenih osebnih lastnosti in sposobnosti, ki zagotavljajo, da bo kvalitetno izvajal javno službo.

Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj prejel dne 29. 6. 2015, Direkcija za infrastrukturo pa je z dopisom z dne 29. 6. 2015, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dan kasneje, odstopila dokumentacijo o oddaji predmetnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka v zvezi s postopkom oddaje tega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je s pozivom z dne 2. 7. 2015 Direkcijo za infrastrukturo pozvala na pojasnilo glede zapisa reference na potrdilu o plačilu takse, ki je priloženo zahtevku za revizijo. Pojasnilo je Državna revizijska komisija prejela dan kasneje.

Državna revizijska komisija je dne 3. 7. 2015 prejela vlagateljevo »Opredelitev do navedb koncedenta zoper sklep s katerim je koncedent zavrnil zahtevek za revizijo«, z dne 1. 7. 2015 (v nadaljevanju: opredelitev do navedb Direkcije za infrastrukturo v odločitvi o zahtevku za revizijo). V tej vlogi vlagatelj prereka vse ugotovitve in navedbe Direkcije za infrastrukturo iz obrazložitve odločitve o zahtevku za revizijo in poudarja, da v celoti vztraja na stališčih, ki jih je navedel v zahtevku za revizijo, prav tako pa se opredeljuje do navedb Direkcije za infrastrukturo v odločitvi o zahtevku za revizijo in opozarja na »sum izvršitve prekrška«.

Državna revizijska komisija je dne 3. 7. 2015 prejela tudi dodatno dotlej še neodstopljeno dokumentacijo predrevizijskega postopka, ki ji jo je z dopisom z dne 1. 7. 2015 odstopila Direkcija za infrastrukturo.

Po proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega naročila in predrevizijski postopek postopka oddaje naročila, po proučitvi navedb vlagatelja, Direkcije za infrastrukturo in izbranega ponudnika, pa tudi po proučitvi predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku, je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je ob upoštevanju prvega odstavka 16. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/2010 in sprem.; v nadaljevanju: ZCes-1) redno vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba, ki obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v stanju, ki zagotavlja varnost in prevoznost javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in cestnega sveta ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah (v nadaljevanju: redno vzdrževanje javnih cest). Minister, pristojen za promet, predpiše vrsto in način izvedbe rednih vzdrževalnih del na javnih cestah ter nivo rednega vzdrževanja javnih cest (drugi odstavek 16. člena ZCes-1). Način izvajanja gospodarske javne službe rednega vzdrževanja državnih cest določi vlada, občinskih cest pa občina (tretji odstavek 16. člena ZCes-1).

Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da je način izvajanja gospodarske javne službe rednega vzdrževanja državnih cest vlada (med drugim na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZCes-1) določila z Uredbo o načinu izvajanja gospodarske javne službe vzdrževanja državnih cest (Uradni list RS, št. 64/2012 in sprem.; v nadaljevanju: Uredba o načinu izvajanja gospodarske javne službe vzdrževanja državnih cest), ki je tudi koncesijski akt za koncesijo za izvajanje rednega vzdrževanja državnih cest (drugi odstavek 1. člena omenjene uredbe). Koncesija gospodarske javne službe rednega vzdrževanja državnih cest po tretjem odstavku 1. člena te uredbe je javnonaročniško javno-zasebno partnerstvo po ZJZP.

Koncesija se po Uredbi o načinu izvajanja gospodarske javne službe vzdrževanja državnih cest podeli v postopku sklenitve javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva po 27. členu ZJZP in sicer z uporabo postopka s pogajanji po predhodni objavi (prvi odstavek 14. člena omenjene uredbe), koncesija za posamezno koncesijsko območje pa se podeli v ločenem sklopu javnega razpisa ali na podlagi samostojnega postopka javnega razpisa (četrti odstavek 14. člena omenjene uredbe).

Javnonaročniško partnerstvo je oblika pogodbenega javno-zasebnega partnerstva, kot je opredeljeno v drugi alinei 26. člena ZJZP (6. točka 5. člena ZJZP), in predstavlja odplačno razmerje med naročnikom in dobaviteljem blaga, izvajalcem gradenj ali izvajalcem storitev, katerega predmet je naročilo blaga, izvedba gradnje ali storitve (druga alinea 26. člena ZJZP). 27. člen ZJZP (v povezavi s 26. členom ter 5. in 6. točko 5. člena ZJZP) določa, da se v primeru, če nosi javni partner večino ali celotno poslovno tveganje izvajanja projekta javno-zasebnega partnerstva, javno-zasebno partnerstvo, ne glede na poimenovanje oziroma ureditev v posebnem zakonu, za namene ZJZP ne šteje za koncesijsko, temveč za javnonaročniško. V teh primerih se namesto določb o javnem razpisu, neposredni podelitvi in pravnem oziroma/ter sodnem varstvu v postopku podelitve koncesije za izbiro izvajalca javno-zasebnega partnerstva in pravnega varstva v tem postopku uporabljajo predpisi o javnih naročilih. Tako razmerje se po ZJZP šteje za javnonaročniško partnerstvo (prvi in drugi odstavek 27. člena ZJZP).

Da se v smislu prvega odstavka 27. člena ZJZP »ta koncesija gospodarske javne službe šteje za javnonaročniško partnerstvo«, na podlagi drugega odstavka 27. člena ZJZP pa »se v postopku podelitve koncesije za izbiro izvajalca javnonaročniškega partnerstva in pravnega varstva v tem postopku uporabljajo predpisi o javnih naročilih«, izhaja tudi iz 1. točke Povabila k oddaji vloge. V primeru, ko se za sklenitev javno-zasebnega partnerstva uporabljajo pravila o javnih naročilih ali koncesijah gradenj, se pravno varstvo zagotavlja v skladu z »Zakonom o javnem naročanju (obrazloženo obvestilo) in z zakonom, ki ureja revizijo postopkov oddaje javnih naročil« (62. člen ZJZP).

Ker gre v konkretnem primeru za sklenitev javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva, se pravno varstvo zagotavlja skladno z ZPVPJN.

Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da je Direkcija za infrastrukturo v navezavi na vlagateljevo ponudbeno vlogo v odločitvi številka 01405-5/2014/25 »ugotovila naslednje izločitvene razloge«:
1. po ugotovitvah Direkcije za infrastrukturo vlagatelj »ni izpolnil referenčnega pogoja«, saj »se v vlogi sklicuje na reference podizvajalcev, pri čemer bodo podizvajalci prevzeli le manjši del posla, zaradi česar kandidat ni izkazal sposobnosti za izvajanje posla«;
2. po ugotovitvah Direkcije za infrastrukturo, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogoja glede zagotovljene internetne povezave 20/20 Mb/s na lokacijah vzdrževalnih enot, iz »predloženih dokazil iz vloge« vlagatelja »izhaja, da navedene internetne povezave (10Mb/s / 0,768kb/s) ne dosegajo zahtev koncedenta«.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo najprej zatrjuje, da »Direkcija kot naročnik« ni upoštevala roka za sprejem odločitve o oddaji naročila, saj je bila odločitev o oddaji naročila »sprejeta šele v več kot letu dni po odpiranju ponudb«.

V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je rok 60 dni, ki ga prva poved prvega odstavka 79. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) določa za sprejem odločitve o oddaji naročila, instrukcijske narave, njegova kršitev pa ne pomeni, da bi bilo potrebno zaradi tega odločitev o oddaji naročila razveljaviti. Državna revizijska komisija odločitve o oddaji naročila ni razveljavila, pač pa ob upoštevanju iste pravne podlage opozarja Direkcijo za infrastrukturo, da mora (v bodoče) po pregledu in ocenjevanju ponudbenih vlog (ponudb) odločitev o oddaji naročila sprejeti v razumnem roku, ki v primeru naročil, kot je zadevno, ne sme biti daljši od 60 dni. Pri tem ne gre prezreti niti dejstva, da v opredelitvi do navedb Direkcije za infrastrukturo v odločitvi o zahtevku za revizijo tudi vlagatelj sam ugotavlja, da »[z]oper navedeno kršitev zakonsko določenega roka sicer ni mogoče vložiti učinkovitega pravnega sredstva, zato govorimo o instrukcijskem roku«.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje zatrjuje, da o »postopkovnih dejanjih Strokovne komisije oziroma naročnika v skoraj v letu dni od dneva odpiranja ponudb do prejema odločitve o oddaji ni bil nikoli seznanjen, niti obveščen o nepopolnosti svoje ponudbe, ali pozvan na njeno dopolnitev. Seznanjen ni bil niti s postopki pogajanj s preostalima ponudnikoma«. Vlagatelj dodaja, da pojasnil na »več svojih dopisov oziroma urgenc v zvezi z dejanji, ki jih je, oziroma bi jih moral naročnik opraviti v postopku«, ni prejel, obenem pa ocenjuje, da so bila z navedenim ravnanjem Direkcije za infrastrukturo kršena načela, na katerih temelji javno naročanje, določena v 7., 8. in 9. členu ZJN-2, hkrati pa mu je bila »omejena tudi pravica do pravnega varstva, saj ni mogel uveljavljati pravnega varstva v zvezi s pogajanji, ki jih je naročnik vodil zgolj s preostalima dvema ponudnikoma«, oziroma mu je bilo onemogočeno učinkovito pravno varstvo.

V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da ZJN-2 ne predpisuje, da bi moral v postopku oddaje (javnega) naročila naročnik kandidatom oziroma ponudnikom odgovoriti na katero od vlog, ki ni predvidena v njegovih določbah, niti ZJN-2 ne predpisuje, da bi moral biti kandidat (ponudnik), ki je predložil ponudbeno vlogo (ponudbo), za katero naročnik ugotovi, da ni popolna, posebej seznanjen »s postopki pogajanj s preostalima ponudnikoma«, tega pa v postopku oddaje zadevnega naročila prav tako ni določala razpisna dokumentacija. Slednja tako v prvem odstavku 20. točke Navodil kandidatom za izdelavo vloge določa, da bo koncedent »po pregledu vlog v postopek s pogajanji povabil kandidate, ki bodo izpolnjevali zahtevane pogoje iz te razpisne dokumentacije«. Direkcija za infrastrukturo je ocenila, da vlagateljeva ponudbena vloga ni popolna, zato je razumljivo, da vlagatelj na pogajanjih »ni imel možnosti sodelovati«.

ZJN-2 določa, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku (glej poglavje Drugi del ZJN-2, v povezavi s prvim odstavkom 8. člena ZJN-2), javnost in zaupnost pa se v postopkih javnega naročanja zagotavlja ob upoštevanju 22. člena ZJN-2.

Direkcija za infrastrukturo je ravnanja v postopku oddaje zadevnega naročila, vključno s postopkom pogajanj, povzela v odločitvi številka 01405-5/2014/25, podrobneje pa jih je navedla tudi v Poročilu strokovne komisije številka 43001-205/2013/103, z dne 19. 3. 2015 (v nadaljevanju: poročilo strokovne komisije), s čimer je ravnala na pregleden način in po predpisanem postopku (prvi odstavek 8. člena ZJN-2). Kot izhaja iz Zapisnika o vpogledu, številka 43001-205/2013/111, z dne 4. 6. 2015, je bil predmet vpogleda, ki ga je v postopku oddaje naročila (na podlagi 22. člena ZJN-2) opravil vlagatelj, »[d]okumentacija postopka« (6. točka tega zapisnika), med dokumenti, ki so bili zakriti kot zaupni (7. točka zapisnika), pa poročilo strokovne komisije ni navedeno. Omenjenega zaključka ne spreminjajo niti podatki, kot izhajajo iz Zapisnika o vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika, številka 43001-205/2013/112, z dne 9. 6. 2015, niti podatki, kot izhajajo iz Zapisnika o vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika, številka 43001-205/2013/114, z dne 10. 6. 2015. V predstavljenem smislu je tako slediti tudi Direkciji za infrastrukturo, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (četrti odstavek na strani 2) zatrjuje, da »koncedent javni razpis izvaja po postopku pogajanj po predhodni objavi in razdelitve postopka na dve fazi v razpisni dokumentaciji ni predvidel«.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da so bila z doslej predstavljenimi ravnanji, ki jih očita Direkciji za infrastrukturo, kršena načela, na katerih temelji javno naročanje, določena v 7., 8. in 9. členu ZJN-2, niti, da mu je bila »omejena tudi pravica do pravnega varstva, saj ni mogel uveljavljati pravnega varstva v zvezi s pogajanji, ki jih je naročnik vodil zgolj s preostalima dvema ponudnikoma«, niti, da mu je onemogočeno učinkovito pravno varstvo. Direkcija za infrastrukturo je tako (v nasprotju z zatrjevanjem vlagatelja) vlagatelju »omogočil[a], da še pred zaključkom postopka oddaje naročila v skladu z ZPVPJN zahteva pravno varstvo v postopku z vložitvijo zahtevka za revizijo«, tudi v segmentu postopka oddaje naročila, ki predstavlja pogajanja. V predstavljenem smislu je tako slediti tudi Direkciji za infrastrukturo, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (četrti odstavek na strani 2) zatrjuje, da je bilo vlagatelju »po izdaji odločitve omogočeno uveljavljanje pravnega varstva zoper vsa pretekla dejanja po roku za prejem ponudb, kar je vlagatelj tudi izkoristil«.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo sicer zatrjuje, da sta morala biti »[p]reostala dva ponudnika, ki iz postopka naročanja zaradi formalnih napak v vlogah nista bila izločena, tako kot Vlagatelj,« […] »več kot 4 mesece pred Vlagateljem – seznanjena z odločitvami Strokovne komisije o nepopolnosti njunih vlog, pozivu in dodatnih rokih za dopolnitev, ter bila v nadaljevanju povabljena na pogajanja«, vendar že sam ugotavlja, da je temu tako že »po naravi stvari«. Načelo enakega obravnavanja zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je takšna obravnava objektivno utemeljena, vlagatelj pa je (bil) v postopku oddaje zadevnega naročila v položaju, ki je bistveno različen od položaja ostalih dveh kandidatov (ponudnikov). Direkcija za infrastrukturo je namreč v postopku oddaje zadevnega naročila ugotovila, da je vlagateljeva ponudbena vloga nepopolna, ponudbeni vlogi ostalih dveh kandidatov pa je po tem, ko sta kandidata ustrezno odpravila njune pomanjkljivosti, ocenila za popolni. To pa je bil glavni razlog, da sta bila ostala dva kandidata v nadaljevanju postopka oddaje zadevnega naročila že »po naravi stvari«, kot to ugotavlja tudi vlagatelj, »več kot 4 mesece pred Vlagateljem« […] »seznanjena z odločitvami Strokovne komisije o nepopolnosti njunih vlog, pozivu in dodatnih rokih za dopolnitev, ter bila v nadaljevanju povabljena na pogajanja«.

V posledici predstavljenih dejstev in ugotovitev Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da »je bil na podlagi navedenega očitno obravnavan bistveno drugače od preostalih dveh ponudnikov, za kar pa ni utemeljenega razloga«, v posledici pa ni dokazal niti, da so bila z ravnanji, ki jih očita Direkciji za infrastrukturo, kršena načela, na katerih temelji javno naročanje, zlasti še načeli transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2) in enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2).

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje »očitno diskriminatorno ravnanje naročnika, vezano na njegovo zahtevo za vpogled«, saj je Direkcija za infrastrukturo »[k]ljub dejstvu, da je je bila vlagateljeva zahteva za vpogled popolna in je bilo iz nje popolnoma jasno razvidno v kaj želi vlagatelj vpogledati,« od njega »brez resnično utemeljenega razloga zahteval[a] dopolnitev njegove vloge ter mu je« […] »vpogled omogočil[a] šele za dne 9.6.2015 in dne 10.6.2015«.

V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da je navedeno ravnanje Direkcije za infrastrukturo v čemerkoli vplivalo na njegov položaj v postopku oddaje zadevnega naročila ali v predmetnem postopku pravnega varstva postopka oddaje zadevnega naročila, prav tako pa jasno (vsaj po vsebini) ne predstavi določb zakona (9., 22. ali kak drug člen ZJN-2) oziroma določb razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega naročila, ki naj bi jih Direkcija za infrastrukturo z očitanim ji ravnanjem kršila. Vlagatelj v zahtevku za revizijo tako ne zatrjuje, da v posledici ravnanja Direkcije za infrastrukturo morebiti zaradi pomanjkanja časa ni mogel kvalitetno pripraviti zahtevka za revizijo (kar bi lahko vplivalo na učinkovitost pravnega varstva), niti na drug ustrezen način ne izkaže, kako je zatrjevana domnevna kršitev Direkcije za infrastrukturo (v primeru, če bi bila dejansko ugotovljena) vplivala na njegov položaj v postopku oddaje zadevnega naročila ali v predmetnem postopku pravnega varstva postopka oddaje zadevnega naročila. V predstavljenem smislu je tako slediti tudi Direkciji za infrastrukturo, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo navaja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo »ne zatrjuje, da je imel za pripravo zahtevka za revizijo premalo časa ali da mu zaradi tega pravno varstvo ni bilo omogočeno«. Glede na navedeno Državna revizijska komisija o zahtevku za revizijo v tem delu ni vsebinsko odločala.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da v razpisni dokumentaciji postopka oddaje zadevnega naročila ni »nikjer navedeno, da bi ponudnik moral zagotoviti internetne povezave v obliki fiksnega internetnega priključka na vseh štirih lokacijah vzdrževalnih enot«, takšna interpretacija pa bi »pomenila nedopustno spreminjanje pogojev Razpisne dokumentacije, saj bi šlo za dodajanje pogojev, ki jih Razpisna dokumentacija v času poteka roka za oddajo ponudb ni vsebovala, ter posledično za kršitev načela formalnosti oddaje javnega naročila, ter načel transparentnosti in enakega obravnavanja ponudnikov«.

Državna revizijska komisija je vpogledala v razpisno dokumentacijo postopka oddaje zadevnega naročila, pri tem pa je ugotovila, da je Direkcija za infrastrukturo v njej med drugim določila, da morajo kandidati na svojo odgovornost skrbno pregledati vso razpisno dokumentacijo in ob predložitvi ponudbene vloge izpolniti vse zahteve iz razpisne dokumentacije (drugi odstavek pod tabelo na strani 2), ponudbeno vlogo za zadevno območje koncesije pa morajo oddati za vsa razpisana dela tega območja kot celoto (zadnji odstavek 1. točke Povabila k oddaji vloge). Direkcija za infrastrukturo je ob tem določila tudi, da bo po končanem javnem odpiranju (ponudbenih) vlog strokovna komisija pregledala (ponudbene) vloge in ugotovila, ali te izpolnjujejo razpisne pogoje (prvi odstavek 18. točke Navodil kandidatom za izdelavo vloge), če kandidat ne izpolnjuje pogojev za priznanje sposobnosti ali zahtev iz razpisne dokumentacije pa se (ponudbeno) vlogo izloči (peti odstavek 18. točke Navodil kandidatom za izdelavo vloge).

V prvem odstavku 6. točke poglavja 5 »SPLOŠNI OPIS PREDMETA IN MINIMALNIH POGOJEV ZA IZVAJANJE KONCESIJE« (v nadaljevanju: poglavje 5) je Direkcija za infrastrukturo navedla, da mora kandidat »zagotoviti ustrezno premično in nepremično opremo, ki je potrebna za opravljanje razpisanih del v okviru koncesije«. Ob tem je dodala, da so minimalne zahteve glede tehnične opremljenosti kandidata »določene v točki 2. v Prilogi 2 koncesijskega akta«, (ponudbeni) vlogi pa je potrebno predložiti vsa dokazila o razpolaganju z ustrezno opremo za izvajanje del. Dejstvo, da je potrebna tehnična oprema »našteta v razpisni dokumentaciji naročnika, v Poglavju 6, Priloga 2 - Pogoji za koncesionarja, v točki 2.2 Tehnična oprema«, izhaja tudi iz »Pojasnil[a] 29, Datum objave: 27.5.2014, 17:06«, ki se kot informacija, ki jo je Direkcija za infrastrukturo posredovala gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje zadevnega naročila, na podlagi tretje povedi drugega odstavka 71. člena ZJN-2 (v povezavi z ZJZP), pa tudi ob upoštevanju 10. točke Povabila k oddaji vloge, šteje za del razpisne dokumentacije. V točki »2.2 Tehnična oprema« točke »2. Tehnične zmogljivosti« Priloge 2 (poglavja 6) je Direkcija za infrastrukturo zahtevala tudi »opremljenost za pravočasno interno in eksterno obveščanje o dogodkih na cestnem omrežju - GSM aparati in internet« ter »informacijski sistem, združljiv z naročnikovim, in primerno računalniško opremo, ki jo bo na zahtevo naročnika« kandidat »pravočasno dopolnjeval in noveliral«.

Med zahtevami za aplikacijo VGRC je Direkcija za infrastrukturo (10.a točka Poglavja 5) določila: »Namizni ali prenosni računalnik z dostopom do interneta, lociran na vsaki bazi zmogljivosti min. 4 MB RAM z dostopom do interneta zmogljivosti 2 / 2 MB za prenos podatkov«. Citirano zahtevo je Direkcija za infrastrukturo s »Pojasnilo[m] 10 + sprememb[o] razpisne dokumentacije 2, Datum objave: 21.5.2014, 15:24« spremenila tako, da se je odtlej glasila: »Namizni ali prenosni računalnik z dostopom do interneta (spletni brskalnik Google Chrome) za dostop spletne aplikacije VGRC, lociran na vsaki bazi zmogljivosti min. 4 GB RAM z dostopom do interneta zmogljivosti 20/20 Mb/s ali več za prenos podatkov«. Ob tem je Direkcija za infrastrukturo v »Pojasnil[u] 31, Datum objave: 27.5.2014, 17:07« še določila, da je primerna računalniška oprema »[n]amizni ali prenosni računalnik z dostopom do Interneta (spletni brskalnik Google Chrome) za dostop do spletnih aplikacij WEPS in VGRC, lociran na vsaki bazi zmogljivosti min. 4GB RAM delovnega spomina, z dostopom do Interneta zmogljivosti 20/20 Mb/s ali več za prenos podatkov«.

Iz odgovorov Direkcije za infrastrukturo nadalje izhaja, da »[p]onudniki izpolnjevanje« zahtev iz 10. točke Poglavja 5 »izkazujejo s podpisano "Izjavo o sprejemanju posebnih pogojev za izpolnjevanje koncesije" (5. poglavje razpisne dokumentacije - F - Posebni pogoji za izvajanje koncesije)« (»Pojasnilo 39, Datum objave: 27.5.2014, 17:14«), glede interneta pa je Direkcija za infrastrukturo določila, da »[k]ot dokaz zadostuje tudi zadnji račun za plačilo internetnih storitev« (»Pojasnilo 29, Datum objave: 27.5.2014, 17:06«).

V posledici predstavljenih dejstev Državna revizijska komisija ugotavlja, da je Direkcija za infrastrukturo v razpisni dokumentaciji (vključno z njenimi prilogami, spremembami in dopolnitvami) postopka oddaje zadevnega naročila zahtevala namizni ali prenosni računalnik z dostopom do interneta (spletni brskalnik Google Chrome) za dostop do spletne aplikacije VGRC, lociran na vsaki bazi, zmogljivosti minimalno 4 GB RAM z dostopom do interneta zmogljivosti 20/20 Mb/s ali več za prenos podatkov. Glede interneta pa je Direkcija za infrastrukturo določila, da »[k]ot dokaz zadostuje tudi zadnji račun za plačilo internetnih storitev«. V predstavljenem smislu gre tako sicer slediti zatrjevanju vlagatelja, da v razpisni dokumentaciji postopka oddaje zadevnega naročila ni zahteve, da »bi ponudnik moral zagotoviti internetne povezave v obliki fiksnega internetnega priključka«, vendar pa gre obenem poudariti, da vlagateljeve ponudbene vloge Direkcija za infrastrukturo ni izločila iz razloga, ker bi vlagatelj v njej ne zagotovil »internetne povezave v obliki fiksnega internetnega priključka«, pač pa jo je izločila iz razloga, ker »iz predloženih dokazil iz vloge« vlagatelja »izhaja, da navedene internetne povezave (10Mb/s / 0,768kb/s) ne dosegajo zahtev koncedenta« (prvi odstavek na strani 4 odločitve številka 01405-5/2014/25 in drugi odstavek na strani 2 dodatne obrazložitve odločitve številka 01405-5/2014/25). V posledici vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da je Direkcija za infrastrukturo razpisno dokumentacijo postopka oddaje zadevnega naročila interpretirala na predstavljeni način, niti, da je Direkcija za infrastrukturo v tem delu »nedopustno spreminja[la] pogoj[e] Razpisne dokumentacije« oziroma »dodaja[la] pogoj[e], ki jih Razpisna dokumentacija v času poteka roka za oddajo ponudb ni vsebovala, ter« […] »krši[la] načel[o] formalnosti oddaje javnega naročila, ter načel[o] transparentnosti in enakega obravnavanja ponudnikov«.

Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo zatrjuje, da se je »Strokovna komisija pri svoji odločitvi oprla na priložena dokazila računov fiksnega internetnega priključka, medtem ko ni preverila računov mobilnega internetnega omrežja, ki so bili prav tako predloženi v ponudbeni dokumentaciji Vlagatelja«.

V posledici navedenega je Državna revizijska komisija sledila dokaznemu predlogu vlagatelja in izvedla dokaz »ponudbena dokumentacija vlagatelja: pri naročniku«, pri tem pa je ugotovila, da je vlagatelj na Obrazcu 1.3.(b/1) kot vrsto tehnične opreme (stran 13/26 zadevnega obrazca) navedel tudi »Informacijski sistem«, kot znamko, tip opreme, pa »Naročnina Internet SIOL« (trikrat) in »Mesečna naročnina GSM« (trikrat). V navezavi na omenjene podatke je vlagatelj v ponudbeni vlogi (v stolpcu »Inventarna oz. serijska (najem) številka osnovnega sredstva«) navedel tudi številke računov.

Ob vpogledu v vsebino ponudbene vloge vlagatelja je Državna revizijska komisija ugotovila, da se v njej za pregradnim kartonom z napisom »INFORMACIJSKI SISTEM« nahaja več računov in drugih dokumentov. Ker s strani 13/26 Obrazca 1.3.(b/1) Original registratorja številka 1 v navezavi na »Naročnin[o] Internet SIOL« v stolpcu »Inventarna oz. serijska (najem) številka osnovnega sredstva« izhajajo podatki o treh številkah računov, je Državna revizijska komisija vpogledala na omenjene tri račune. Pri tem je Državna revizijska komisija ugotovila, da iz vseh treh računov (glede naročnine »Internet SIOL«) izhaja podatek »Nadgradnja do 10M/768K«. V predstavljenem smislu je tako slediti Direkciji za infrastrukturo, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo navaja, da »je vlagatelj ponudbi priložil račune za storitve zagotavljanja internetne povezave«, […] iz katerih »izhaja, da je zagotovljena hitrost ponudnika 10Mb/s v smeri k uporabniku in 768 kb/s v smeri od uporabnika. Navedena hitrost je z vidika zahtev razpisne dokumentacije prenizka«.

S strani 13/26 Obrazca 1.3.(b/1) v navezavi na »Mesečn[o] naročnin[o] (GSM)« v stolpcu »Inventarna oz. serijska (najem) številka osnovnega sredstva« prav tako izhajajo podatki o treh številkah računov, zato je Državna revizijska komisija vpogledala tudi na omenjene tri račune. Pri tem je ugotovila, da iz njih ni razbrati podatka o izpolnjevanju zahteve po dostopu »do Interneta zmogljivosti 20/20 Mb/s ali več za prenos podatkov«. Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi sam ne podaja trditvene podlage v smislu, s katerega od podatkov na računih gospodarskega subjekta Simobil, d. d., izhaja, da je citirano zahtevo Direkcije za infrastrukturo v trenutku poteka roka za prejem ponudbenih vlog izpolnjeval. Vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da je predstavljeni zaključek morebiti (vsaj posredno) napraviti na podlagi podatkov o paketih oziroma njihovih opcijah, kot izhajajo iz računov gospodarskega subjekta Simobil, d. d.. Ob upoštevanju izpostavljenih računov je sicer mogoče, pa še to le posredno, domnevati, da je imel vlagatelj »s podjetjem Simobil d.d.« […] »že pred rokom za oddajo ponudb« […] »sklenjeno pogodbo o zagotovitvi dostopa do mobilnega interneta«, vendar pa omenjeno dejstvo v konkretnem primeru ni odločilno, saj vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ne zatrjuje, da iz omenjene pogodbe izhaja, da ima z njo zagotovljen dostop do (mobilnega) »Interneta zmogljivosti 20/20 Mb/s ali več za prenos podatkov«. Vlagatelj ob tem niti ne zatrjuje, da je zadevna pogodba vložena v njegovi ponudbeni vlogi, niti omenjene pogodbe v dokaz svojih navedb ni priložil zahtevku za revizijo, čeprav mora zahtevek za revizijo vsebovati dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (6. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN). V predstavljenem smislu je tako slediti Direkciji za infrastrukturo, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo zatrjuje, da »so priloženi samo računi za naročnino za storitve mobilne telefonije, kjer je pri določenih vključen tudi podatkovni prenos«, vlagatelj pa »v zahtevku za revizijo nikjer ne zatrjuje ali dokazuje, kje iz računov je razvidno, da je zagotovljena hitrost internetne povezave od 20/20 Mb/s, zato je treba očitke vlagatelja zavrniti že iz zahteve po povezanosti trditvenega in dokaznega bremena«. Prav tako gre Direkciji za infrastrukturo v predstavljenem smislu slediti v njenem zatrjevanju, da »na nobenem računu mobilnega operaterja Simobil d.d. ni navedeno, da je zagotovljena tudi naročnina na prenos podatkov po protokolu LTE (prenos podatkov četrte generacije). Slednja je bila namreč do 13. 8. 2014 pri ponudniku Simobil d.d. možna le z dodatno naročnino«. Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da na citirana zatrjevanja Direkcije za infrastrukturo vlagatelj v opredelitvi do navedb Direkcije za infrastrukturo v odločitvi o zahtevku za revizijo odgovarja le tako, da navaja, da »koncedent zgolj pavšalno zavrača navedbe vlagatelja ter pri tem neutemeljeno, brez zanesljivih dokazov smatra ponudbo ponudnika za nepopolno«. S tem vlagatelj ne zanika zatrjevanja Direkcije za infrastrukturo, da »na nobenem računu mobilnega operaterja Simobil d.d. ni navedeno, da je zagotovljena tudi naročnina na prenos podatkov po protokolu LTE (prenos podatkov četrte generacije)«, niti zatrjevanja Direkcije za infrastrukturo, da je bila ta naročnina »do 13. 8. 2014 pri ponudniku Simobil d.d. možna le z dodatno naročnino«. Dosedanjih zaključkov iz razlogov, ki so bili predstavljeni že doslej, v ničemer ne spreminja dejstvo, da je vlagatelj v ponudbeni vlogi predložil izpolnjeni, podpisani in žigosani Izjavi o sprejemanju posebnih pogojev za izvajanje koncesije, saj zahteva glede dostopa do »Interneta zmogljivosti 20/20 Mb/s ali več za prenos podatkov« v ponudbeni vlogi vlagatelja (niti ob upoštevanju vsebine zahtevka za revizijo) ni izkazana.

V konkretnem primeru ni pravno relevantno zatrjevanje vlagatelja, da lahko »[v] primeru, da se optična fiksna internetna povezava izkaže za potrebno«, […] »optične priključke na internetno omrežje na vseh štirih lokacijah vzdrževalnih enot« […] »tudi zagotovi«. Kot je namreč Državna revizijska komisija že večkrat zapisala v svojih odločitvah, morata ponudnik oziroma ponudba po naravi stvari ter glede na specifičnosti postopka oddaje (javnega) naročila pogoje in zahteve razpisne dokumentacije (razen v primeru, če te ne določajo drugače) vsebinsko izpolnjevati v trenutku poteka roka za predložitev ponudb, sicer bi bila stroga pravila javnega naročanja v zvezi s pravočasnostjo ponudb in zavrnitvijo nepravočasnih ponudb popolnoma brezpredmetna. Dopustiti, da bi lahko posamezni ponudniki določene zahteve razpisne dokumentacije izpolnili šele naknadno, torej po poteku roka za predložitev ponudb, tudi ne bi bilo v skladu z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2).

Iz razloga, ker vlagatelj v opredelitvi do navedb Direkcije za infrastrukturo v odločitvi o zahtevku za revizijo na podlagi petega odstavka 29. člena ZPVPJN ne sme navajati novih kršitev, dejstev in predlagati novih dokazov, razen če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti v predrevizijskem postopku, Državna revizijska komisija pri odločitvi ni upoštevala (sicer nedokazanega) zatrjevanja vlagatelja v opredelitvi do navedb Direkcije za infrastrukturo v odločitvi o zahtevku za revizijo, da »je imel s podjetjem Simobil d.d. « […] »že pred rokom za oddajo ponudb (kar je razvidno tudi iz ponudbene dokumentacije vlagatelja, ki se nahaja pri naročniku)« […] »zagotovljen dostop do interneta s hitrostjo 20/20 Mb/s in več na lokacijah vseh štirih vzdrževalnih enot«, saj bi to po vsebini predstavljalo novo (zatrjevano) dejstvo. Vlagatelj namreč ni dokazal, da novega (sicer nedokazanega) dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti že v predrevizijskem postopku.

Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, pojasnjevanja ponudbe ZJN-2 izrecno ne predvideva, vendar ga tudi ne prepoveduje, obenem pa ga naročniku ne nalaga. Glede na navedeno Direkcija za infrastrukturo ni kršila določb ZJN-2 s tem, ko vlagatelja v izpostavljenem delu ni pozvala na podajo pojasnila ponudbene vloge in ni kršila določb razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega naročila, saj tudi razpisna dokumentacija ne določa obveznosti Direkcije za ceste, da bi morala vlagatelja pozvati na pojasnilo njegove ponudbe, pač pa določa, da se »[g]lede predloženih listin in navedb (izjav)« […] »od kandidata lahko zahteva pojasnila ali dodatna (stvarna) dokazila o izpolnjevanju posameznih zahtev in pogojev iz razpisne dokumentacije« (tretji odstavek 18. točke Navodil kandidatom za izdelavo vloge). Ker se zahteva po dostopu »do Interneta zmogljivosti 20/20 Mb/s ali več za prenos podatkov« veže na tehnične specifikacije predmeta zadevnega naročila in sestavlja predmet naročila, ponudnik pa na podlagi tretjega odstavka 78. člena ZJN-2 tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila v smislu zamenjave prvotno ponujenega predmeta naročanja z novim predmetom naročanja, ne sme dopolnjevati ali spreminjati, Direkcija za infrastrukturo tudi ni kršila določb ZJN-2 s tem, ko vlagatelja v izpostavljenem delu ni pozvala na dopolnitev ali spremembo ponudbene vloge. Dejstvo, da se »[v]prašanje zagotovitve internetne povezave« […] »sicer lahko nanaša na tehnične specifikacije predmeta naročanja«, v zahtevku za revizijo (drugi odstavek na strani 16) navaja tudi vlagatelj. V predstavljenem smislu tako ni slediti vlagatelju v njegovem zatrjevanju, da je šlo v konkretnem primeru »za nepravilno razumevanje oziroma tolmačenje Vlagateljeve ponudbe s strani naročnika oziroma Strokovne komisije«, niti vlagatelju ni slediti v njegovem zatrjevanju, da ga »naročnik v nasprotju z ZJN-2 in prakso Državne revizijske komisije« […] »ni pozval na pojasnilo ponudbe, dopolnitev ali spremembo ponudbe«.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da je Direkcija za infrastrukturo kršila katero od določb ZJN-2 (v povezavi z ZJZP) oziroma katero od določb razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega naročila s tem, ko je njegovo ponudbeno vlogo označila za nepopolno in jo (brez pozivanja na pojasnilo, dopolnitev oziroma spremembo) »v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 izloči[la] iz nadaljnje obravnave« (drugi odstavek na strani 4 odločitve številka 01405-5/2014/25).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da se v izjasnitvi o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo izbrani ponudnik »ne strinja, da je izbrani ponudnik izkazal aktivno legitimacijo na način, kot to zahteva Državna revizijska komisija v delu, ki se nanaša na izbranega ponudnika«. V kolikor je izbrani ponudnik v besedni zvezi »izbrani ponudnik« citiranega besedila dejansko mislil pravilno zapisati »vlagatelj«, torej, da se »ne strinja, da je vlagatelj izkazal aktivno legitimacijo na način, kot to zahteva Državna revizijska komisija v delu, ki se nanaša na izbranega ponudnika«, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelju v tej zvezi v delu, ki se nanaša na zatrjevanje kršitve neenakopravne obravnave kandidatov (ponudnikov), priznati aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za revizijo v smislu 14. člena ZPVPJN in njene prakse. Če bi se namreč v zadevnem postopku pravnega varstva ugotovilo, da je Direkcija za infrastrukturo vlagatelja v odnosu do ostalih kandidatov (ponudnikov) obravnavala v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) in bi bilo zaradi tega odločitev številka 01405-5/2014/25 potrebno razveljaviti, bi v posledici vlagatelju z domnevno kršitvijo Direkcije za infrastrukturo lahko nastala škoda. Glede na navedeno je Državna revizijska komisija v nadaljevanju odločala tudi o delu zahtevka za revizijo, v katerem vlagatelj zatrjuje, da ga je v postopku oddaje zadevnega naročila Direkcija za infrastrukturo očitno neenakopravno obravnavala v odnosu do »ostalih dveh ponudnikov«.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v Pozivih na dopolnitev formalno nepopolne ponudbe, ki ju je Direkcija za infrastrukturo posredovala ostalima dvema kandidatoma, kandidata pozvala na dopolnitev ponudbene vloge (ponudbe) z dokazili, ki se nanašajo na kadre in s katerimi se dokazuje izpolnjevanje kadrovskega pogoja (dokazila glede izobrazbe, delovnih izkušenj), s potrdili bank glede (ne)blokad transakcijskih računov, s podpisanimi stranmi priloge najemne pogodbe (zaradi manjkajočega podpisa) in pojasnili (zaradi nejasnih podatkov) glede najemne pogodbe za eno od lokacij objekta. V omenjenih primerih torej (za razliko od ponudbene vloge vlagatelja v delih, ki se nanašajo na dokazovanje izpolnjevanja zahteve Direkcije za infrastrukturo po dostopu »do Interneta zmogljivosti 20/20 Mb/s ali več za prenos podatkov«) ne gre za tiste dele ponudbenih vlog, ki se vežejo na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila v smislu zamenjave prvotno ponujenega predmeta naročanja z novim predmetom naročanja (in jih ponudnik na podlagi tretjega odstavka 78. člena ZJN-2 ne sme dopolnjevati ali spreminjati), poleg tega pa v ponudbeni vlogi vlagatelja v delih, ki se nanašajo na dokazovanje izpolnjevanja tehnične zahteve po dostopu »do Interneta zmogljivosti 20/20 Mb/s ali več za prenos podatkov«, podatki niso nejasni, temveč ne dokazujejo izpolnjevanja citirane tehnične zahteve. Ker je predstavljeni položaj vlagatelja v razmerju do položaja ostalih dveh kandidatov različen, ga Direkcija za infrastrukturo ob upoštevanju načela enakega obravnavanja upravičeno ni obravnavala enako položaju ostalih dveh kandidatov. Glede na navedeno vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da je »bil zato v konkretnem primeru v bistveno podobni situaciji kot preostala dva naročnika neupravičeno slabše obravnavan«.

Ob upoštevanju navedenega vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da je Direkcija za infrastrukturo s tem, ko vlagatelja ni pozvala na pojasnilo, dopolnitev oziroma spremembo njegove ponudbene vloge, ostala dva kandidata pa je pozvala k dopolnitvi njunih ponudbenih vlog, kršila katero od določb ZJN-2 (zlasti 6., 8., 9. ali 78. člen) in določbe razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega naročila »iz točk 18. in 19. podpoglavja D Poglavja 2«.

Ob upoštevanju vseh dosedanjih ugotovitev in zaključkov je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 8. 6. 2015 na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN kot neutemeljenega zavrnila.

V posledici dosedanjih ugotovitev in zaključkov Državna revizijska komisija v nadaljevanju (upoštevaje tudi načelo hitrosti in učinkovitosti – 9. člen ZPVPJN) ni odločala o preostalih delih vlagateljevega zahtevka za revizijo, v katerih vlagatelj zatrjuje, da je Direkcija za infrastrukturo kršila določbe ZJN-2 oziroma določbe razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega naročila s tem, ko je ugotovila, da z referencami, navedenimi v ponudbeni vlogi, ni izpolnil referenčnega pogoja iz točke 1.6 Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Odločitev o teh delih vlagateljevega zahtevka za revizijo namreč v ničemer ne bi vplivala na predmetno odločitev Državne revizijske komisije, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa, saj je bilo že doslej ugotovljeno, da vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da je Direkcija za infrastrukturo kršila katero od določb ZJN-2 (v povezavi z ZJZP) oziroma katero od določb razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega naročila s tem, ko je njegovo ponudbeno vlogo v delu, ki se nanaša na zahtevo po dostopu »do Interneta zmogljivosti 20/20 Mb/s ali več za prenos podatkov«, označila za nepopolno in jo (brez pozivanja na pojasnilo, dopolnitev oziroma spremembo) »v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 izloči[la] iz nadaljnje obravnave«.

V navezavi na navedbo vlagatelja, v kateri Državno revizijsko komisijo poziva, da »po uradni dolžnosti ugotovi, ali, ter pod kakšnimi pogoji, je koncedent v času, ko bi že moral in mogel sprejeti odločitev o oddaji naročila (gre za obdobje več kot enega leta), dejansko podaljšal pogodbo z obstoječim izvajalcem (oz. obstoječimi izvajalci)«, in »zoper koncedenta sproži prekrškovni postopek zaradi suma storitve prekrška iz 5. točke 1. odstavka 109. člena ZJN-2«, Državna revizijska komisija pripominja, da o tem, ali je bil z ravnanjem Direkcije za infrastrukturo v postopku oddaje zadevnega naročila, ki ga v zahtevku za revizijo navaja vlagatelj, dejansko storjen prekršek, lahko odloča v postopkih na podlagi Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/2003 in sprem.; v nadaljevanju: Zakon o prekrških), ne pa v revizijskem postopku postopka oddaje predmetnega naročila. Postopek o prekršku se (na podlagi prvega odstavka 50. člena Zakona o prekrških) lahko začne tudi z vložitvijo pisnega predloga oškodovanca, državnega tožilca ali državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali samoupravne lokalne skupnosti (predlagatelji), postopek o prekršku pa vodi in o njem odloča pooblaščena uradna oseba Državne revizijske komisije (drugi odstavek 108. člena ZJN-2).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva tudi, da mu Direkcija za infrastrukturo povrne stroške postopka, to je strošek »taksa za zahtevek za revizijo v višini 25.000,00 EUR«.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del prve povedi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem postopku ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija njegovo zahtevo za povrnitev stroškov na podlagi 70. člena ZPVPJN zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V izjasnitvi o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo izbrani ponudnik priglaša tudi stroške postopka.

Državna revizijska komisija je zahtevo izbranega ponudnika za povrnitev stroškov, kot izhaja iz njegove izjasnitve o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo, zavrnila, saj je ocenila, da v konkretnem primeru prispevek izbranega ponudnika k rešitvi zadeve ni bil bistven (izbrani ponudnik z omenjeno vlogo ni pripomogel ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve, vsa odločilna dejstva, potrebna za odločitev o zahtevku za revizijo, pa so razvidna že iz dokumentacije zadeve, ki jo je Direkcija za infrastrukturo odstopila Državni revizijski komisiji). Posledično temu stroški izbranega ponudnika v konkretnem primeru niso bili potrebni (osmi in četrti odstavek 70. člena ZPVPJN, pa tudi prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku – Uradni list RS, št. 26/1999 in sprem. – v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 16. 7. 2015


Predsednica senata
mag. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije
















Vročiti:
– Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Tržaška cesta 19, 1000 Ljubljana
– TRGOGRAD, d. o. o., Litija, Breg pri Litiji 56, 1270 Litija
– GORENJSKA GRADBENA DRUŽBA, d. d., Jezerska cesta 20, 4000 Kranj
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
– v spis zadeve, tu

Natisni stran