018-280/2014 Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v povezavi s 27. in z 62. členom Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/2006; v nadaljevanju: ZJZP) v senatu mag. Gregorja Šebenika kot predsednika senata, Tadeje Pušnar kot članice senata in Boruta Smrdela kot člana senata v postopku pravnega varstva za sklenitev javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva za »izbiro koncesionarjev za izvajanje obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda« ter na podlagi zahtevkov za revizijo, ki so jih vložili vlagatelji 1. Vodnogospodarsko podjetje, d. d., Ulica Mirka Vadnova 5, Kranj (v nadaljevanju: družba VGP, d. d., Kranj oziroma prvi vlagatelj), 2. Hidrotehnik, d. d., Slovenčeva 97, Ljubljana (v nadaljevanju: družba Hidrotehnik, d. d., Ljubljana oziroma drugi vlagatelj), ki ga zastopa Avbreht, Zajc in partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, in 3. Vekton okoljski inženiring, d. d., Breg 16, Celje (pred tem Vekton, d. o. o., Breg 16, Celje) (v nadaljevanju: družba Vekton, d. o. o., Celje, družba Vekton, d. d., Celje oziroma tretji vlagatelj) zoper odločitev javnega partnerja Republika Slovenija, Vlada Republike Slovenije, Gregorčičeva 20–25, Ljubljana (v nadaljevanju: Vlada), za katerega vodi postopek Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, Dunajska cesta 47, Ljubljana (v nadaljevanju: MOP), pred tem Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Dunajska cesta 22, Ljubljana (v nadaljevanju: MKO) (v nadaljevanju: naročnik), 2. 3. 2015

odločila:

1. Zahtevku za revizijo prvega vlagatelja se ugodi in se razveljavi odločitev o izbiri za sklop 4, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014.

2. Zahtevku za revizijo drugega vlagatelja se ugodi in se razveljavi odločitev o izbiri za sklop 7, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014.

3. Zahtevka za revizijo tretjega vlagatelja se zavržeta.

4. Naročnik je dolžan prvemu vlagatelju povrniti stroške v višini 25.000 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Višja stroškovna zahteva prvega vlagatelja se zavrne.

5. Naročnik je dolžan drugemu vlagatelju povrniti stroške v višini 25.976 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva drugega vlagatelja se zavrne.

6. Zahtevi tretjega vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrneta.

7. Zahteva drugega vlagatelja za povrnitev stroškov, priglašenih v vlogi z dne 1. 12. 2014, se zavrne.

Obrazložitev:

V postopku za sklenitev javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva za »izbiro koncesionarjev za izvajanje obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda« (v nadaljevanju: javno naročilo) je bilo obvestilo o naročilu objavljeno 14. 11. 2013 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN14471/2013, in 19. 11. 2013 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2013/S 224-389180.

Vlada je sprejela dokument »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014, s katerim je v:
– 1. točki odločila, da:
• za sklop 1 izbere družbo VGP, d. d., Kranj (tj. prvi vlagatelj),
• za sklop 2 družbo Hidrotehnik, d. d., Ljubljana (tj. drugi vlagatelj),
• za sklop 3 družbo Vodnogospodarsko podjetje Novo mesto, d. d., Ljubljanska cesta 36, Novo mesto,
• za sklop 4 družbo Nivo Eko, dejavnosti v ekologiji, d. o. o., Ulica Savinjske čete 17, Žalec (v nadaljevanju: družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec), ki nastopa s partnerjem Termo Shop, d. o. o., Rimska cesta 176, Šempeter v Savinjski dolini (v nadaljevanju: izbrani ponudnik za sklop 4),
• za sklop 5 družbo Drava, vodnogospodarsko podjetje Ptuj, d. d., Žnidaričevo nabrežje, Ptuj (v nadaljevanju: družba Drava, d. d., Ptuj),
• za sklop 6 družbo Mura – VGP, d. d. Lipovci 265b, Beltinci,
• za sklop 7 družbo Vekton, d. o. o., Celje (tj. tretji vlagatelj), ki je vodilni partner v konzorciju z družbama Euro tehnik, komunalni inženiring, d. o. o., Litijska cesta 152, Ljubljana (v nadaljevanju: družba Euro tehnik, d. o. o., Ljubljana) in Vodoprivreda Zagreb, d. d., Petrovaradinska 110, Zagreb, Hrvaška (v nadaljevanju: družba Vodoprivreda Zagreb, d. d., Zagreb),
• za sklop 8 družbo Drava, d. d., Ptuj in
• za sklop 9 družbo Drava, d. d., Ptuj,
– v 2. točki pa, da »pravnomočnost odločitve o oddaji naročila za sklope 1, 2, 3. 4 in 5 je vezana na pravnomočnost odločitve o izbiri koncesionarja za sklop 7«.

Prvi vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 24. 10. 2014 in predlagal, da se razveljavi odločitev za sklop 4, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov. Prvi vlagatelj je navedel, da izbrani ponudnik za sklop 4 ne izpolnjuje:
– zahteve o zagotovitvi ustrezne programske opreme skladno s pogojem k) iz Tabele 1 iz točke 12.2. Tehnični pogoji iz Navodil kandidatom za pripravo vloge (str. 15) in
– referenčnega pogoja iz točke 12.4. Reference iz Navodil kandidatom za pripravo vloge (str. 19 in 20).

Drugi vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 4. 11. 2014 in predlagal, da se mu »dovolita dodatni vpogled v vlogo izbranega kandidata v vseh delih, ki mu niso bilo razkriti na prvotnem vpogledu, nato pa se vlagatelju dodeli dodatnih 5 delovnih dni za pripravo vloge na podlagi informacij, ki jih bo pridobil po dodatnem vpogledu« in da se razveljavi odločitev za sklop 7, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov. Drugi vlagatelj je očital kršitev:
– 22. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) zaradi omejitve vpogleda v »vlogo« tretjega vlagatelja,
– 80. člena ZJN-2 zaradi priznanja sposobnosti tretjemu vlagatelju v nasprotju z razpisno dokumentacijo, čeprav eden izmed partnerjev ne izpolnjuje pogoja za bonitetno oceno in pogoja o plačanih obveznostih do kooperanta, pa tudi drugi partner ima neporavnane zapadle obveznosti, sicer pa tretji vlagatelj ni prijavil podizvajalca oziroma ne razpolaga z zahtevano programsko opremo, ustreznimi kadri, vozili in referencami, ni pa predložil niti ustreznega potrdila o nekaznovanosti.

Tretji vlagatelj je vložil dva zahtevka za revizijo zahtevka za revizijo, oba z dne 21. 11. 2014.

Tretji vlagatelj je v enem zahtevku za revizijo predlagal, da se razveljavi odločitev za sklop 1, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov. Tretji vlagatelj je očital, da je:
– v 2. točki odločitve o izbiri nezakonito določen nastop pravnomočnosti, ki vpliva na njegove pravice in njegov položaj, obdobje mirovanja in tek roka za vložitev zahtevka za revizijo,
– oddaja javnega naročila za sklope 1, 2, 3, 4 in 5 preuranjena.

Tretji vlagatelj je v drugem zahtevku za revizijo predlagal, da se razveljavi odločitev za sklop 2, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov. Tretji vlagatelj je navedel, da je:
– v 2. točki odločitve o izbiri nezakonito določen nastop pravnomočnosti, ki vpliva na njegove pravice in njegov položaj, obdobje mirovanja in tek roka za vložitev zahtevka za revizijo,
– oddaja javnega naročila za sklope 1, 2, 3, 4 in 5 preuranjena,
– drugi vlagatelj (ki je izbrani ponudnik za sklop 2) nima zahtevanih referenc.

Družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec se je z vlogo z dne 19. 11. 2014 izjasnila o zahtevku za revizijo prvega vlagatelja, pri čemer je navedla, da bi bilo treba zahtevek za revizijo zavreči, saj prvi vlagatelj nima aktivne legitimacije, ker nima popolne ponudbe, sicer pa zahtevek za revizijo ni utemeljen, ker je ponudba, ki jo je predložil s partnerjem, popolna.

Tretji vlagatelj se je z vlogo, brez datuma, poslano 18. 11. 2014 po pošti priporočeno, izjasnil o zahtevku za revizijo drugega vlagatelja in predlagal, da se ga zavrne.

Vlada je s sklepom št. 35501-13/2014/28 z dne 25. 11. 2014 zavrnila zahtevek za revizijo prvega vlagatelja, stroškov pa mu ni priznala.

Drugi vlagatelj se je z vlogo z dne 1. 12. 2014 izjasnil o zahtevku za revizijo tretjega vlagatelja, vloženim zoper odločitev za sklop 2, in navedel, da je treba zahtevek za revizijo zavreči, ker tretji vlagatelj ni plačal takse ob vložitvi zahtevka za revizijo, nima aktivne legitimacije, zahtevek za revizijo pa je preuranjen, vendar tudi neutemeljen. Drugi vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov.

Vlada je s sklepom št. 35501-13/2014/33 z dne 3. 12. 2014 zavrnila zahtevek za revizijo drugega vlagatelja, stroškov pa mu ni priznala.

Vlada je s sklepom št. 35501-13/2014/38 z dne 22. 12. 2014 zavrnila zahtevka za revizijo tretjega vlagatelja, stroškov pa mu ni priznala.

MOP je kot prilogo dopisom št. 430-191/2013/221 z dne 26. 11. 2014, 430-191/2013/233 z dne 8. 12. 2014 in 430-191/2013/244 z dne 23. 12. 2014 Državni revizijski komisiji posredoval zahtevke za revizijo in dokumentacijo.

Prvi vlagatelj se je z vlogo z dne 1. 12. 2014 opredelil do navedb Vlade v odločitvi o zahtevku za revizijo in jih zavrnil.

Drugi vlagatelj je z vlogo z dne 5. 12. 2014 zahteval, da mu MOP posreduje priloge k izjasnitvi tretjega vlagatelja o zahtevku za revizijo zoper odločitev za sklop 7.

Drugi vlagatelj se je z vlogo z dne 9. 12. 2014 opredelil do navedb Vlade v odločitvi o zahtevku za revizijo in jih zavrnil.

Drugi vlagatelj je z vlogo z dne 17. 12. 2014 zahteval, da mu Državna revizijska komisija posreduje priloge k izjasnitvi tretjega vlagatelja o zahtevku za revizijo zoper odločitev za sklop 7, saj mu je MOP odpisal (dokument št. 430-191/2013/235 z dne 8. 11. 2014), da je dokumentacijo odstopil Državni revizijski komisiji.

Do sprejema te odločitve Državna revizijska komisija ni prejela opredelitve tretjega vlagatelja o odločitvi Vlade o njegovih zahtevkih za revizijo.

V prvem odstavku 161. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/2002 s sprem.; v nadaljevanju: ZV-1) je določeno, da država zagotavlja izvajanje javnih gospodarskih služb, ki so določene v drugem odstavku 161. člena ZV-1, skladno s tretjim odstavkom 161. člena ZV-1 pa je Vlada tista, ki določi način in pogoje izvajanja teh javnih služb skladno z zakonom.

V drugem odstavku 161. člena ZV-1 je določeno, da so javne gospodarske službe iz prvega odstavka 161. člena ZV-1: 1. obratovanje in vzdrževanje vodne infrastrukture, namenjene ohranjanju in uravnavanju vodnih količin (tretji odstavek 81. člena ZV-1), 2. obratovanje, vzdrževanje in spremljanje stanja vodne infrastrukture, namenjene varstvu pred škodljivim delovanjem voda (prvi odstavek 93. člena ZV-1), 3. izvedba izrednih ukrepov v času povečane stopnje ogroženosti zaradi škodljivega delovanja voda (prvi odstavek 95. člena ZV-1), 4. vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč (prvi odstavek 98. člena ZV-1) in 5. zagotavljanje vodovarstvenega nadzora (prvi odstavek 177. člena ZV-1).

Vlada je tudi upoštevajoč 161. člen ZV-1 sprejela Uredbo o načinu izvajanja obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda in o koncesijah teh javnih služb (Uradni list RS, št. 109/2010 s sprem.; v nadaljevanju: Uredba), ki ureja način izvajanja, organizacijo, financiranje in koncesijo za izvajanje obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda (prvi odstavek 1. člena Uredbe), ki so naštete v 4. členu Uredbe in predstavljajo gospodarske javne službe, ki jih določajo 1., 2., 3. in 5. ter delno 4. točka drugega odstavka 161. člena ZV-1 (gl. drugi odstavek 1. člena Uredbe).

Koncesija javnih služb po Uredbi je javnonaročniško javno-zasebno partnerstvo po ZJZP (četrti odstavek 1. člena Uredbe), podeli pa se jo v postopku sklenitve javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva po 27. členu ZJZP, in sicer z uporabo postopka s pogajanji po predhodni objavi (prvi odstavek 15. člena Uredbe).

Če nosi javni partner večino ali celotno poslovno tveganje izvajanja projekta javno-zasebnega partnerstva, se javno-zasebno partnerstvo, ne glede na poimenovanje oziroma ureditev v posebnem zakonu, za namene ZJZP ne šteje za koncesijsko, temveč za javnonaročniško (prvi odstavek 27. člna ZJZP). V primerih iz prvega odstavka 27. člena ZJZP se skladno z drugim odstavkom 27. člen ZJZP namesto določb o javnem razpisu, neposredni podelitvi in pravnem oziroma/ter sodnem varstvu v postopku podelitve koncesije za izbiro izvajalca javno-zasebnega partnerstva in pravnega varstva v tem postopku uporabljajo predpisi o javnih naročilih. Tako razmerje se po ZJZP šteje za javnonaročniško partnerstvo.

Skladno z 62. členom ZJZP se v primeru, ko se za sklenitev javno-zasebnega partnerstva uporabljajo pravila o javnih naročilih ali koncesijah gradenj, pravno varstvo zagotavlja v skladu z »Zakonom o javnem naročanju (obrazloženo obvestilo) in z zakonom, ki ureja revizijo postopkov oddaje javnih naročil«. »Zakon, ki ureja revizijo postopkov oddaje javnih naročil« iz 62. člena ZJZP je od 3. 7. 2011 (87. člen ZPVPJN), ko je prenehal veljati Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s sprem.) (gl. prvi odstavek 81. člena ZPVPJN v zvezi s 87. členom ZPVPJN), postal ZPVPJN.

V konkretnem primeru gre (gl. tudi 11. člen Uredbe, ki ureja vprašanja financiranja razpisanih gospodarskih javnih služb, in sklep o začetku postopka št. 430-191/2013 z dne 24. 10. 2013, ki kot vir financiranja določa proračun Republike Slovenije) za sklenitev javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva (v nadaljevanju: javno naročilo), saj javni partner (tu: Republika Slovenija; prvi odstavek 161. člena ZV-1) nosi (vsaj) večino poslovnega tveganja izvajanja projekta javno-zasebnega partnerstva (prvi odstavek 27. člena ZJZP), zato se pravno varstvo (glede na 62. člen ZJZP) zagotavlja skladno z ZPVPJN.

Tretji vlagatelj je v vlogi, brez datuma, poslani 18. 11. 2014 po pošti priporočeno, navedel, da se je družba Vekton, d. o. o., Celje s skupščinskim sklepom z dne 4. 7. 2014 preoblikovala iz družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) v delniško družbo (d. d.). Iz podatkov, ki so dostopni prek elektronskega poslovnega registra (e-PRS) pri Javni agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES), izhaja, da je bila za subjekt Vekton (matična št. 2235471000, davčna št. SI 36222453) 22. 8. 2014 vpisana sprememba pravnoorganizacijske oblike, in sicer iz družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) v delniško družbo (d. d.). Državna revizijska komisija je to spremembo upoštevala pri odločanju, in sicer tudi upoštevaje časovni vidik.

Državna revizijska komisija je glede na navedbe drugega vlagatelja iz vloge z dne 1. 12. 2014 vpogledala tudi v elektronsko evidenco plačanih taks, pri čemer je ugotovila, da sta prvi in drugi vlagatelj nakazala vsak po 25.000 eurov in navedla referenco 11 16110-7111290-01447113. Državna revizijska komisija pa med plačniki takse ni našla podatkov za tretjega vlagatelja, pa niti ne tretjega ali četrtega sklica 11 16110-7111290-01447113. Je pa Državna revizijska komisija našla podatka za dva sklica 11 16110-7111290-01447114 in zneska 25.000 eurov, kot plačnik takse pa je navedena tista odvetnica, ki jo je drugi vlagatelj omenil v vlogi z dne 1. 12. 2014. Iz elektronske evidence plačanih taks je razvidno, da sta bili plačili te odvetnice obdelani 21. 11. 2014. Državna revizijska komisija je vpogledala na portal javnih naročil in ugotovila, da v letu 2014 ni bilo nobene objave s številko objave JN14471/2014, saj je bilo v letu 2014 – glede na podatke z dne 31. 12. 2014 – manj kot 12.000 objav. K zahtevkoma za revizijo, ki ju je vložil tretji vlagatelj, sta bili predloženi potrdili o plačilu takse, ki ju je izdala banka, ki je izvršila plačilo, na njiju pa je navedeno, da je njun plačnik odvetnica, ki jo je drugi vlagatelj navedel v vlogi z dne 1. 12. 2014, da sta nakazana zneska v višini 25.000 eurov, kot sklic je navedena številka 1116110-7111290-01447114, kot datum izvedenega plačila pa je naveden 21. 11. 2014. Glede na navedeno je treba zaključiti, da je pri zapisu sklica, kjer je kot plačnik navedena odvetnica, , ki jo je drugi vlagatelj omenil v vlogi z dne 1. 12. 2014, prišlo zgolj do pomote v navedbi letnice objave. Čeprav je iz teh podatkov tudi razvidno, da takse ni nakazal tretji vlagatelj sam, pa je treba vseeno zaključiti, da je bila taksa nakazana ravno za namen, da tretji vlagatelj uveljavlja pravno varstvo v zvezi s tem javnim naročilom.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb prvega, drugega in tretjega vlagatelja, Vlade (naročnika) in izbranega ponudnika za sklop 4 je Državna revizijska komisija zaradi kompleksnosti zadeve, večjega števila ugovorov procesne narave ter specifik in medsebojnega vpliva spornih vprašanj združila obravnavo zahtevkov za revizijo in odločila z enim sklepom, in sicer kot izhaja iz izreka tega sklepa, pri čemer razloge za svojo odločitev navaja v nadaljevanju.

Prvi in drugi vlagatelj ter tretji vlagatelj v enem izmed zahtevkov za revizijo, ki ju je vložil, očitajo naročniku, da je priznal izpolnjevanje pogojev izbranim ponudnikom v izpodbijanih sklopih, čeprav ti teh ne izpolnjujejo. Drugi vlagatelj zatrjuje še kršitev pravice do vpogleda v dokumentacijo, tretji vlagatelj pa je v obeh zahtevkih za revizijo naročniku tudi očital, da je naročnik v 2. točki dokumenta »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014 nedopustno določil nastop pravnomočnosti odločitve. Naročnik nasprotuje očitkom vseh vlagateljev.

Državna revizijska komisija je vpogledala v dokument »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014, pri tem pa je ugotovila, da je Vlada med drugim:
– odločila, katere subjekte izbere v posameznih sklopih (1. točka), in pogojevala nastop pravnomočnosti odločitve za sklope 1, 2, 3, 4 in 5 s pravnomočnostjo odločitve za sklop 7,
– obrazložila pregled vseh prejetih »vlog« po posameznih sklopih, pri čemer je med drugim ugotovila, da tretji vlagatelj (takrat družba Vekton, d. o. o., Celje) izpolnjuje pogoje le v sklopu 7, ki je po njegovi preferenčni odločitvi prvi sklop in je bila glede na to odločitev izbrana njegova »vloga«, saj je bila po merilih ugodnejša od »vloge« konkurenčnega subjekta, v drugih sklopih, v katerih je sodeloval tretji vlagatelj (še sklopi 1, 2, 3, 4, 5 in 8), pa pogojev ne izpolnjuje, razlogov, ki jih je navedel naročnik, zakaj tretji vlagatelj ne izpolnjuje pogojev, pa tretji vlagatelj z zahtevkoma za revizijo ne izpodbija,
– navedla, da v sklopu 4 prvi vlagatelj in izbrani ponudnik za sklop 4 izpolnjujeta pogoje, vendar je zaradi boljše ocene »vloge« slednjega od »vloge« prvega vlagatelja izbrala izbranega ponudnika za sklop 4. Vlada je torej štela, da je prvi vlagatelj izpolnil tudi referenčni pogoj, zato družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec v vlogi z dne 19. 11. 2014 neutemeljeno opozarja, da bi bilo treba prvemu vlagatelju odreči aktivno legitimacijo, ker da za sklop 4 ne izpolnjuje referenčnega pogoja in mu zato ne bi mogla nastati škoda (ki je drugi element aktivne legitimacije iz prve alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija se je že večkrat izrekla (npr. zadeve št. 018-222/2011, 018-408/2011 in 018-447/2011), da naročnik ne more prvič šele v odločitvi o zahtevku za revizijo navajati, da vlagatelj ne izpolnjuje nekega pogoja, saj bi to v nasprotnem primeru pomenilo, da je vlagatelj prikrajšan za možnost uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva. Če je torej naročnik onemogočen navajati take razloge, ni videti pravnih ovir, da jih ne more navajati niti izbrani ponudnik (tu izbrani ponudnik za sklop 4) v izjasnitvi o zahtevku za revizijo (tu v izjasnitvi o zahtevku za revizijo prvega vlagatelja).

Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je naročnik z dokumentom »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014 odločil o izbiri »vlog« v posameznih sklopih (1. točka izreka), zato je v tem delu ta dokument odločitev o oddaji javnega naročila. Iz 2. točke izreka dokumenta »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014 je razvidno, da naročnik ni odločil o izbiri (torej ni odločil o oddaji javnega naročila), temveč je navedel, kako nastopi pravnomočnost odločitve v sklopih 1, 2, 3, 4 in 5, in sicer v odvisnosti od pravnomočnosti odločitve o izbiri za sklop 7. Naročnik je na dejansko stanje, ki ga je opisal v tem dokumentu, v 2. točki izreka v resnici uporabil pravila iz ZJN-2 in s tem je torej razlagal pravo. Vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da je ta pravila uporabil napačno, saj jim je dal vsebino, ki iz njih ne izhaja. »Datum oddaje naročila« je na dan, ko postane odločitev o oddaji javnega naročila pravnomočna (34. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Odločitev o oddaji naročila postane pravnomočna z dnem, ko zoper njo ni mogoče zahtevati pravnega varstva (peti odstavek 79.a člena ZJN-2). Pravno varstvo zoper odločitev o oddaji javnega naročila pa je mogoče zahtevati v rokih, ki jih določata bodisi peti odstavek 25. člena ZPVPJN bodisi peti odstavek 25. člena ZPVPJN v povezavi s tretjim odstavkom 79.a člena ZJN-2. Naročnik nima zakonske podlage, da bi spreminjal oziroma spremenil pravila o štetju rokov za uveljavljanje pravnega varstva po ZPVPJN.

Skladno s prvo povedjo iz prvega odstavka 5. člena ZPVPJN se zahteva za pravno varstvo v postopkih javnega naročanja namreč lahko vloži v vseh stopnjah postopka oddaje javnega naročila zoper ravnanje naročnika, ki pomeni kršitev predpisov, ki bistveno vpliva ali bi lahko bistveno vplivala na oddajo javnega naročila, razen če zakon, ki ureja oddajo javnih naročil, ali ZPVPJN ne določa drugače. Državna revizijska komisija zato opozarja, da dejstvo, kaj je naročnik navedel v 2. točki izreka, ne more vplivati na to, da prvi vlagatelj ne bi mogel še vložiti zahtevka za revizijo z morebitnim argumentom, da je preuranjen. Prvi vlagatelj je namreč vložil zahtevek za revizijo zoper odločitev o izbiri za sklop 4 v roku iz petega odstavka 25. člena ZPVPJN, pri čemer je uveljavljal kršitve, ki bistveno vplivajo ali bi lahko bistveno vplivale na oddajo javnega naročila (prva alinea iz druge povedi iz prvega odstavka 5. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija je zato obravnavala tudi zahtevek za revizijo prvega vlagatelja, in sicer najprej.

Prvi vlagatelj je najprej navedel, da izbrani ponudnik za sklop 4 ne izpolnjuje pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, saj programska in informacijska oprema, ki jo je navedel, ne zagotavlja vseh funkcij, ki jih je naročnik določil v pogoju.

Naročnik je v točki 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 15–16 razpisne dokumentacije) določil:
»Kandidat mora razpolagati z informacijsko in programsko opremo za izvajanje javne službe kot je to za sklope od 1 do 8 določeno v tabeli 1 […]«,
v tabeli 1 pa:
»Za izvajanje javne službe je potrebna informacijsko programska oprema, ki:
– zagotavlja DWG ali DXF kompatibilen format oz. drug ustrezen format, pri čemer je potrebno zagotoviti možnost pretvorbe v DWG ali DXF format,
– zagotavlja ESRI e00 kompatibilen formatu, metapodatki v Mpedit format oz. drug ustrezen format, pri čemer je potrebno zagotoviti možnost pretvorbe v e00 format,
– zagotavlja obdelavo podatkovnih baz (npr. MS Access) ali drug kompatibilen SQL format z opisom logičnega modela in relacij,
– omogoča 2D ali 3D hidrološko-hidravlično modeliranje
Informacijska oprema mora tako omogočati 2D in 3D risanje, ki je potrebno pri projektiranju in konstruiranju pri risanju načrtov, pri tehnični dokumentaciji in hidravličnih izračunih. Informacijska oprema mora imeti sistem za urejanje in upravljanje prostorskih podatkov to pomeni, da omogoča shranjevanje, urejanje in analizo ter prikaz geografsko orientiranih podatkov, kar je nujno pri izvajanju javne službe na področju urejanja voda (GIS).«

Naročnik je tudi navedel:
»Šteje se, da kandidat razpolaga z ustrezno informacijsko in programsko opremo, če jo ima v lasti, ali ima v smislu tretjega odstavka 45. člena ZJN-2 zagotovljeno njeno uporabo na kateri koli drugi pravni podlagi za čas trajanja koncesije.«,
in kot dokazilo določil:
»V zvezi z navedenim pogojem morajo kandidati v vlogi predložiti izpolnjeno, podpisano in žigosano izjavo (Izjava o zagotavljanju tehnične zmogljivosti) na Obrazcu 11 (3. poglavje).«.

Naročnik je v točki 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 21 razpisne dokumentacije) določil:
»Pogoje iz točke 12.1. in pogoje q), r), s) in t) iz točke 12.5. tega poglavja morajo izpolnjevati vsi člani oziroma partnerji konzorcija posamično. Vloga mora zato vsebovati za vsakega partnerja v konzorciju posebej vsa dokazila o izpolnjevanju pogojev a), b), c), d), e), f), g), h), i) in j) iz točke 12.1. in pogojev q), r), s), t) in u) (slednji pogoj se presoja kumulativno) iz točke 12.5. tega poglavja.
Ostale pogoje glede osnovne sposobnosti lahko izkazujejo člani konzorcija skupaj, kar pomeni, da se zmogljivosti posameznih partnerjev v konzorciju seštevajo. Zadošča, da zahtevana dokazila predloži eden od partnerjev, v kolikor je iz njih razvidno, da zmogljivosti tega partnerja zadoščajo navedenim pogojem.«.

Kot izhaja iz drugega odstavka točke 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge, lahko pogoj iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge dokazujejo vsi člani konzorcija skupaj.

Državna revizijska komisija je vpogledala v obrazec 11 in ugotovila, da ga sestavljata izjava o razpolaganju »s potrebno informacijsko in programsko opremo« in tabela s stolpci »Vrsta opreme«, »Opis informacijske/programske opreme«, »Datum pridobitve« in »Opombe«.

Naročnik je za ta pogoj dal dodatne informacije, in sicer objavi na portalu javnih naročil:
– 13. 12. 2013, ob 10.38, odgovor št. 9/k2: »Naročnik je v navodilih zapisal: »Šteje se, da kandidat razpolaga z ustrezno informacijsko in programsko opremo, če jo ima v lasti, ali ima v smislu tretjega odstavka 45. člena ZJN-2 zagotovljeno njeno uporabo na kateri koli drugi pravni podlagi za čas trajanja koncesije.« Navedeno pomeni, da mora z v ta namen podpisano izjavo (ustrezen obrazec) potrditi, da tovrstno opremo ima na voljo oziroma da mu je v primeru pridobitve posla na voljo.« na predlog: »RD Točka 12.2.k Kandidat mora razpolagati z informacijsko in programsko opremo...spet se lahko javijo ponudniki, ki že to izvajajo. Predlagamo, da daste zahtevo za podpis Izjave, da bomo v primeru pridobitve posla nabavili in vzpostavili informacijsko in programsko opremo.« in
– 16. 12. 2013, ob 15.27, odgovor št. 40: »Glede vprašanja pod točko 2. je bilo dodatno pojasnilo že podano.« na poziv: »[…] pri pregledu razpisne dokumentacije smo ugotovili, da so določeni pogoji za zagotavljanje tehnične in/ali kadrovske sposobnosti ponudnikov oblikovani v nasprotju z ZJN-2 in predpisi EU. Prav tako so v nasprotju z ZJN-2 in predpisi EU oblikovana merila za izbiro ponudbe, in sicer: […] 2. Prav tako je v nasprotju s 7., 9. in 10. členom ZJN-2 zahteva po razpolaganju določene informacijske opreme. Gre namreč za specifično informacijsko in programsko opremo, ki jo po vsej verjetnosti uporabljajo trenutni izvajalci predmetne GJS. Zaradi zagotavljanja nediskriminatornosti ter enakega obravnavanja ponudnikov pozivamo, da se predmetni pogoji prilagodijo tako, da se zahteva le, da bo ponudnik v primeru izbora zagotovil navedeno informacijsko in programsko opremo, vključno z zato usposobljenim osebjem (npr. z zavezujočo izjavo). […] Glede na navedeno vas pozivamo, da spremenite razpisno dokumentacijo skladno s podanimi pripombami (ne glede na določbe koncesijskega akta, ki je podrejen ZJN-2 in direktivam EU). V nasprotnem primeru v skladu s 5. odst. 5.člena ZPVPJN napovedujemo, da bomo zoper razpisno dokumentacijo vložili zahtevek za revizijo.«,
dodatne informacije pa je dal tudi za dokazilo, in sicer objava na portalu javnih naročil:
– 12. 2013, ob 10.31, odgovor št. 11: »Besedilo na obrazcu 11: "razpolagati z ustreznimi poslovnimi prostori, strojnimi bazami – obrati, deponijami in drugimi skladiščnimi prostori," je brezpredmetno, in iz nadaljnjega besedila obrazca 11 jasno izhaja, da ponudniki dajo izjavo o razpolaganju s potrebno informacijsko in programsko opremo. Obrazec 11 je potrebno razumeti skladno z navedenim pojasnilom.« na vprašanje »OBRAZEC 11- Seznam informacijske in programske opreme za izvajanje GJS[,] Na obrazcu zahtevate, da ponudnik razpolaga z ustreznimi poslovnimi prostori, strojnimi bazami-obrati, deponijami in drugimi skladiščnimi prostori ?«.

Državna revizijska komisija je vpogledala v »vlogo« izbranega ponudnika za sklop 4 in ugotovila, da je predložil izpolnjeno in potrjeno (podpis in žig) izjavo na obrazcu 11 z dne 15. 1. 2014, ki jo je podala družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec, pri čemer je v tabelo v obrazcu 11 vpisala podatke o programski opremi AutoCAD, in sicer pod tremi točkami. Prvi vlagatelj je sicer pravilno navedel, da za to izjavo izbranega ponudnika za sklop 4 za navedeno opremo »ni predloženih morebitnih pogodb ali drugih dokazil« (str. 4 zahtevka za revizijo), vendar izbranemu ponudniku za sklop 4 takih dokazil tudi ni bilo treba predložiti, saj naročnik tega ni zahteval. Na ta zaključek ne more vplivati sklicevanje prvega vlagatelja na tretji odstavek 45. člena ZJN-2, saj je iz četrte povedi iz tretjega odstavka 45. člena ZJN-2 razvidno, da naročnik izloči ponudbo, če gospodarski subjekt ne predloži »zahtevanega dokazila ali dokazil« (poudarila Državna revizijska komisija), naročnik pa, kot že navedeno, razen izjave ni zahteval drugih dokazil. Državna revizijska komisija še dodaja, da iz tretjega odstavka 45. člena ZJN-2 sicer niti ne izhaja, da bi moral ponudnik s predložitvijo dodatnih dokazil dokazovati lastno opremo, saj je iz druge povedi iz tretjega odstavka 45. člena ZJN-2 v delu, kjer je določeno »v takem primeru«, razvidno, da se nanaša na primere iz prve povedi iz tretjega odstavka 45. člena ZJN-2, torej na primere, ko se gospodarski subjekt sklicuje na kapacitete drugih gospodarskih subjektov.

Prvi vlagatelj je navedel, da programska oprema AutoCAD, ki jo je navedel izbrani ponudnik za sklop 4, ne zagotavlja obdelave podatkovnih baz (npr. MS Access) ali drug kompatibilen SQL format z opisom logičnega modela in relacij, ne omogoča pa niti 2D ali 3D hidrološko-hidravličnega modeliranja, oboje ne samostojno ne z razširitvami, ki jih izbrani ponudnik za sklop 4 sicer tudi ni navedel v »vlogi«. Prvi vlagatelj je k zahtevku za revizijo predložil izjavo družbe CGS plus, d. o. o., Ljubljana, ki potrjuje navedbe prvega vlagatelja, da programska oprema AutoCAD, ki jo je navedel izbrani ponudnik za sklop 4, ne zagotavlja obdelave podatkovnih baz, primerljivo z MS Access ali drugim kompatibilnim SQL formatom ter ne omogoča 2D ali 3D hidrološko-hidravličnega modeliranja. Prvi vlagatelj je k izjavi družbe CGS plus, d. o. o., Ljubljana predložil tudi dopis z dne 30. 5. 2013 družbe Autodesk SA, Neuchâtel, Švica, iz katerega izhaja izjava družbe Autodesk SA, Neuchâtel, Švica, da ima družba CGS plus, d. o. o., Ljubljana z njimi pogodbo, veljavno do 31. 1. 2016, za prodajo Autodeskovih izdelkov v Sloveniji. Družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec je k vlogi z dne 19. 11. 2014 predložila izpis spletne strani http://www.autodesk.com/products/autocad-civil-3d/overview, iz nje pa izhaja, da je program AutoCAD Civil 3D program družbe Autodesk. Državna revizijska komisija je prek menija »Products« (http://www.autodesk.com/products), ki je naveden na izpisu spletne strani, ki jo je predložila družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec k vlogi z dne 19. 11. 2014, prišla do nadaljnjega podatka: da je tudi program AutoCAD Map 3D program družbe Autodesk (http://www.autodesk.com/products/autocad-map-3d/overview).

Družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec je v vlogi z dne 19. 11. 2014 zavrnila navedbe prvega vlagatelja in navedla, da programska oprema, ki jo je navedla v obrazcu 11, omogoča vse funkcije, ki jih je zahteval pogoj iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, pri čemer je predložila izpise s spletnih strani Autodesk, ne da bi morda posebej označila, iz katerih podatkov je mogoče potrditi njene navedbe.

Naročnik je v sklepu št. 35501-13/2014/28 z dne 25. 11. 2014 navedel, da zahtevo za obdelavo podatkovnih baz (npr. MS Access) ali drug kompatibilen SQL format z opisom logičnega modela in relacij lahko izpolni vsak ponudnik, saj so na spletu na voljo številni primeri programske opreme, ki so prosto dostopni, npr. OpenOffice, LibreOffice, PSQL, MySQL, SQLite, ki popolnoma ustrezajo zahtevam iz pogoja. Naročnik je še navedel, da je prosta licenca pravna podlaga, po kateri je vsakomur na razpolago ta oprema, zato tudi v primeru, če ponudnik tega ni izrecno navedel, je zahteva izpolnjena, saj gre za opremo, ki ima naravo proste licence, ki je dostopna vsakomur in jo lahko vsakdo izpolni, ne glede na to, ali jo je izrecno navedel ali ne. Naročnik se je skliceval na spletno stran LibreOffice.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da naročnik v sklepu št. 35501-13/2014/28 z dne 25. 11. 2014 ni navedel, da programska oprema, ki jo je navedel izbrani ponudnik za sklop 4 v obrazcu 11, omogoča obdelavo podatkovnih baz, niti ni oporekal izjavi družbe CGS plus, d. o. o., Ljubljana, ki jo je prvi vlagatelj predložil k zahtevku za revizijo, niti se ni skliceval na trditev družbe Nivo Eko, d. o. o., Žalec iz vloge z dne 19. 11. 2014, niti ni navedel, da je potrditev trditve družbe Nivo Eko, d. o. o., Žalec iz vloge z dne 19. 11. 2014 mogoče najti na spletnih straneh družbe Autodesk, na kateri se je sklicevala družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec, niti ni kako drugače po vsebini navedel kakšnega dejstva, ki bi oporekalo tem navedbam prvega vlagatelja. Naročnik je namreč navedel le, da so določeni programi, ki omogočajo obdelavo podatkovnih baz, prosto dostopni vsakomur in jih zato lahko vsakdo tudi uporablja, noben izmed programov, ki jih je naročnik sicer navedel le primeroma, pa ni kateri izmed programov, ki jih je navedel izbrani ponudnik za sklop 4 v obrazcu 11. Naročnik tudi ni navedel, da družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec oziroma izbrani ponudnik za sklop 4 s to opremo že razpolaga ali pa da je seznanjen, da družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec oziroma izbrani ponudnik za sklop 4 s to opremo že razpolaga. Ne glede na to, ali je treba izjavo družbe CGS plus, d. o. o., Ljubljana šteti za dokazilo ali pa le za del trditvene podlage prvega vlagatelja, Državna revizijska komisija ni mogla spregledati, da naročnik s svojim odgovorom ne nasprotuje dejstvom, ki jih je navedel prvi vlagatelj v tem delu zahtevka za revizijo, in jih torej ne zanika ne izrecno ne po vsebini. Državna revizijska komisija zato za reševanje zadeve ni mogla upoštevati stališča iz sodbe II Ips 673/2008 z dne 12. 1. 2012, na katero se sklicuje družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec v vlogi z dne 19. 11. 2014 (str. 5), saj iz te sodbe izhaja, da je sodišče odločalo o uporabi pravila o trditveno-dokaznem bremenu v primeru, če je nasprotna stran(ka) zanikala neko dejstvo, ne pa tudi, če ga ni zanikala. Ob takem zaključku se Državna revizijska komisija ni posebej opredeljevala do tega, ali bi v obravnavani zadevi lahko celo prišlo v poštev pravilo iz drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP) glede na prvi odstavek 13. člena ZPVPJN. Je pa prvemu vlagatelju nasprotovala družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec in se v vlogi z dne 19. 11. 2014 sklicevala na to, da programa AutoCAD Civil 3D in AutoCAD Map 3D omogočata obdelavo podatkovnih baz, sklicevala pa se je tudi na izpisa s spletne strani družbe Autodesk za program AutoCAD Civil 3D. Državna revizijska komisija je vpogledala v predložena izpisa, vendar izrecne navedbe, da ta program zagotavlja obdelavo podatkovnih baz ali drug kompatibilen SQL format z opisom logičnega modela in relacij, ni uspela razbrati. Družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec je v vlogi z dne 19. 11. 2014 sicer navedla (str. 7), da je »potrdilo« družbe CGS plus, d. o. o., Ljubljana v »celoti nerelevantno in ga ni moč presojati kot dokaza, saj je predmetna izjava po oceni izbranega ponudnika naročena s strani vlagatelja, izjava je pristranska, ni objektivna ter hkrati navedbe iz te izjave ne držijo«, vendar se Državni revizijski komisiji ne zdi prepričljivo izhodišče, da bi zastopnik oziroma prodajalec opreme družbe Autodesk (tu družba CGS plus, d. o. o., Ljubljana), ki bi moral imeti kvečjemu interes hvaliti to opremo, zanjo pristransko in neobjektivno navedel, da ne omogoča katere izmed spornih funkcij. K takemu razmišljanju vodi Državno revizijsko komisijo tudi naročnikova opustitev, saj trditve prvega vlagatelja o tem, katerih funkcij programi, ki jih je navedel izbrani ponudnik za sklop 4 v obrazcu 11, ne omogočajo, ni zanikal ne izrecno ne po vsebini.

Ob upoštevanju predhodno navedenega je Državna revizijska komisija štela, da bi naročnik moral ugotoviti, da izbrani ponudnik za sklop 4 le z navedbo programske opreme v obrazcu 11 ni izjavil vseh potrebnih podatkov, potrebnih za ugotovitev izpolnjevanja pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Naročnik je dejstvo, da v obrazcu 11, ki ga je predložil izbrani ponudnik za sklop 4, ni navedena ta programska oprema, v sklepu št. 35501-13/2014/28 z dne 25. 11. 2014 predstavil kot razlog, ki ni bistven za priznanje izpolnjevanja pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, saj je pojasnil, da je ustrezna programska oprema na voljo vsem ponudnikom brezplačno oziroma prosto na spletu. Državna revizijska komisija se sicer strinja z naročnikom, da so nekateri programi lahko brezplačno oziroma prosto dostopni na spletu in jih uporabi vsakdo, vendar pa ne more spregledati tega, da se nanje družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec ni sklicevala.

Državna revizijska komisija tako povzema, da je prvi vlagatelj uspel dokazati, da je naročnik neutemeljeno zaključil, da izbrani ponudnik za sklop 4 izpolnjuje pogoj iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge v delu, ki se nanaša na razpolaganje »z informacijsko programsko opremo, ki zagotavlja obdelavo podatkovnih baz (npr. MS Access) ali drug kompatibilen SQL format z opisom logičnega modela in relacij«, zato je ugotovila kršitev alinee a tretjega odstavka 41. člena ZJN-2 ter skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila zahtevku za revizijo in razveljavila odločitev o izbiri za sklop 4, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014.

Prvi vlagatelj je nadalje navedel, da:
– je namen hidrološko-hidravličnih modelov simulacija padavin, odtoka in rečne hidravlike,
– je hidrološki model modeliranje padavin in v kakšnem času in kakšni obliki voda odteče, hidravlično modeliranje pa je izračun gladin vode pri določenih pretokih vode,
– gre pri hidravliki za zahtevno reševanje kontinuitetne in dinamične enačbe (parcialne diferencialne enačbe), s katero se pri pretoku vode (rezultat hidrološkega modela) določi potek gladin in predvsem, kako se razliva voda, kar je pomembno pri projektiranju ureditev v vodotokih, kjer je treba ustrezno dimenzionirati rečno korito za preverjanje pričakovanih visokih voda,
– programi AutoCAD tega ne omogočajo, saj je namenjen le grafični obdelavi (analizi) rezultatov hidravličnih modelov,
– je na spletni strani družbe Autodesk (http://www.autodesk.com/products/autocad-civil-3d/ features/all/gallery-view) razvidno, da program AutoCAD Civil 3D (zadnja verzija) omogoča »River & flood analysis«, torej analizo in grafični prikaz podatkov, ki se lahko uvozijo v specialne programske opreme za modeliranje vodotokov, sam program pa ne omogoča hidrološko-hidravličnega modeliranja,
– za uporabo »River & flood analysis« ne zadostuje sama oprema, ki jo je navedel izbrani ponudnik za sklop 4, saj je uporaba te funkcije pogojena z naročnino na »Infrastructure Design Suite Ultimate«.

Družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec je v vlogi z dne 19. 11. 2014 zavrnila navedbe prvega vlagatelja, pojasnila namen in funkcije programske opreme AutoCAD, ki jo je navedela v obrazcu 11, pri tem pa se je sklicevala na podatke s spletne strani družbe Autodesk, ki jih je v izpisu predložila k vlogi z dne 19. 11. 2014.

Naročnik je v sklepu št. 35501-13/2014/28 z dne 25. 11. 2014 navedel, da gre za mnenje prvega vlagatelja, kaj je pomembno pri 2D in 3D modeliranju, vendar to ne izhaja ne iz razpisne dokumentacije ne iz veljavnih predpisov, tj. Pravilnika o vrstah in obsegu nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb urejanja voda (Uradni list RS, št. 57/2006; v nadaljevanju: Pravilnik VON). Naročnik je citiral, kaj je določil v razpisni dokumentaciji, in pojasnil, da je izpolnjevanje teh zahtev preveril na spletni strani proizvajalca programske opreme AutoCAD Civil 3D, kjer je prikazan demo video, ki podrobno prikazuje lastnosti opreme, na podlagi česar ocenjuje, da ta oprema ustreza, saj omogoča 2D in 3D risanje, shranjevanje, urejanje in analizo ter prikaz geografsko orientiranih podatkov.

Prvi vlagatelj je v vlogi z dne 1. 12. 2014 (str. 5) navedel, da je pojem hidrološko-hidravlično modeliranje »splošno znan pojem za vse, ki se ukvarjajo z vodarstvom in seveda naročniku« in »naročnikovo navajanje, da nikjer v RD ni navedeno kaj pomeni hidrološko-hidravlično modeliranje, je brezpredmetno, saj gre za splošen termin, ki ga mora poznati vsak, ki se prijavlja na tak razpis«, med drugim pa je opozoril, da je hidrološko-hidravlično modeliranje ena izmed zahtev, ki jih morajo vsebovati vloge za izdajo vodnega soglasja po Pravilniku o vsebini vlog za pridobitev projektnih pogojev in pogojev za druge posege v prostor ter o vsebini vloge za izdajo vodnega soglasja (Uradni list RS, št. 25/2009 s sprem.; v nadaljevanju: Pravilnik 2009), in da dokazi s spletne strani za program AutoCAD, na katere se sklicuje naročnik, potrjujejo, da program AutoCAD omogoča samo risanje in grafično obdelavo rezultatov modeliranja, ki pa se dobijo kot rezultat dela z matematičnim modelom, ki je druga programska oprema, npr. Mike21, MikeFlood in drugi komercialni modeli.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da opozorilo prvega vlagatelja iz vloge z dne 1. 12. 2014, o tem, kaj je pojem hidrološko-hidravlično modeliranje, ni prepozno z vidika petega odstavka 29. člena ZPVPJN, saj predstavlja le drugačno opredelitev že zatrjevanih dejstev v zahtevku za revizijo, z njim pa prvi vlagatelj le izpostavlja, da gre po vsebini za strokovni pojem, prepozen pa ni prvi vlagatelj niti glede zavračanja vsebine dokaza, na katerega se je skliceval naročnik. Sicer pa je prvi vlagatelj že v zahtevku za revizijo navedel, kaj je namen programa AutoCAD. Prepozno z vidika petega odstavka 29. člena ZPVPJN pa ni niti sklicevanje prvega vlagatelja na Pravilnik 2009, saj gre za navajanje pravnih predpisov, ne pa kršitev, dejstev ali dokazov. Je pa z vidika petega odstavka 29. člena ZPVPJN lahko prepozen predlog za zaslišanje mag. J. S. Če te osebe ne bi bilo mogoče šteti za »strokovnjaka z relevantnega področja« (gl. str. 7 zahtevka za revizijo), je ta predlog prepozen. Če pa je to osebo treba šteti za takega strokovnjaka, je lahko tudi vprašljivo, ali je prvi vlagatelj zadostil dokazovanju, ko se je le na splošno skliceval na »strokovnjaka z relevantnega področja« (gl. str. 7 zahtevka za revizijo). Vendar odgovor na to vprašanje ni ključen za rešitev obravnavane zadeve, kar bo Državna revizijska komisija pojasnila v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija sicer pritrjuje prvemu vlagatelju (vloga z dne 1. 12. 2014, str. 4), da naročnik v sklepu št. 35501-13/2014/28 z dne 25. 11. 2014 ni (izrecno) navedel, da bi programska oprema AutoCAD omogočala 2D ali 3D hidrološko-hidravlično modeliranje, vendar je treba upoštevati, da je naročnik tej zahtevi dajal pomen skozi zahtevo iz tabele 1 pogoja 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, da »Informacijska oprema mora tako omogočati 2D in 3D risanje, ki je potrebno pri projektiranju in konstruiranju pri risanju načrtov, pri tehnični dokumentaciji in hidravličnih izračunih.« Državna revizijska komisija sicer ugotavlja, da je besedo »tako« treba razumeti na način, da naročnik z njo uvaja, kako je treba izpolniti predhodne alinee in torej da mora programska oprema omogočati 2D in 3D risanje, vendar ne iz naročnikov argumentov ne iz argumentov izbranega ponudnika za sklop 4 ni mogla razumeti, da sta pojma risanje in modeliranje sopomenki, niti ni mogla razumeti, da se medsebojno izključujeta, zato ni mogla šteti, da besedilo, ki se začne z »Informacijska oprema«, z drugačnimi oziroma drugimi besedami ponavlja zahtevo iz pogoja za hidrološko-hidravlično modeliranje, pa niti na način, da ga spreminja, zato je štela, da ga je v kontekstu zadeve treba razumeti tako, da predstavlja dodatno navajanje zahtev v pogoju iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge.

Iz podatkov s spletne strani za program AutoCAD Civil 3D, na katere sta se sklicevala naročnik in družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec (http://www.autodesk.com/products/autocad-civil-3d/overview, http://www.autodesk.com/products/autocad-civil-3d/features/all/gallery-view in http://www.autodesk.com/products/autocad-civil-3d/features/all/list-view), izhaja opis za ta program in njegove funkcije, vendar neposrednega in jasnega podatka, da omogoča tudi 2D ali 3D hidrološko-hidravlično modeliranje, ki ga je zahteval naročnik, Državna revizijska komisija ni uspela najti. Državna revizijska komisija je sicer pod naslovom »Visualization & Analysis« našla tudi pojem model, vendar kot analiziranje modela (»Model analysis«), ki ga je avtor že izdelal (»Minimize redundance in your workflow by analyzing the model you've already built, Get feedback in real time as you refine the design.«), pri čemer iz tega besedila ni že razvidno, da se nanaša na samo modeliranje s tem programom. Vsebinsko enako je navedel tudi prvi vlagatelj (zahtevek za revizijo, str. 6), pri čemer je opozoril, da je program AutoCAD »oziroma bolje rečeno, vsi produkti iz družine AutoCAD« »namenjen samo grafični obdelavi (analizi) rezultatov hidravličnih modelov, ne omogoča pa samega modeliranja«. Državna revizijska komisija je na teh spletnih straneh vpogledala še v podatke za »Storm and sanitary analysis« in »River & floods analysis«, vendar, čeprav je ta oprema namenjena analizi, je prva oprema vključena v programsko opremo AutoCAD Civil 3D 2015 in v vse izdaje Infrastructure Design Suite 2015, druga pa v Infrastructure Design Suite 2015 Ultimate. Iz podatkov, ki jih je izbrani ponudnik za sklop 4 navedel v obrazcu 11, ni razvidno, da razpolaga s programsko opremo z letnico 2015, sicer pa niti, da razpolaga s programsko opremo Infrastructure Design Suite Ultimate, saj se nanjo ni skliceval. Ob takem zaključku ni ključno, ali je programska oprema Infrastructure Design Suite Ultimate na voljo le za naročnino (zahtevek za revizijo, str. 6, opomba 5). Je pa na podlagi podatka o posodobitvi programske opreme AutoCAD, ki jo je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec navedla v obrazcu 11, in priloženega dokaza »Autodesk® Storm and Sanitary Analysis Extension 2011[,] Questions and Answers« k vlogi z dne 19. 11. 2014, mogoče sklepati, da se posodobitev, na katero se je sklicevala, nanaša na »Storm and sanitary analysis«, sicer posodobitev iz 2011 (»Extension 2011«).

Družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec je v dokazu »Autodesk® Storm and Sanitary Analysis Extension 2011[,] Questions and Answers« pobarvala posamezne podatke pod naslovom »Technical Capabilities«, in sicer:
– »Widely accepted hydrology analysis methods, including NRCS (SCS) TR-55/TR-20, rational Method, Modified Rational, HEC-1, and EPA SWMM« (točka 2.1, druga alinea),
– »Hydraulic analysis of pipes, open channels, streams, culverts, gutters, and more« (točka 2.1, četrta alinea),
– »What hydraulics and hydrology methodologies are used in Autodesk Storm and Sanitary Analysis?« (naslov točke 2.2),
– »What types od additional scenarios can be modeled with Autodesk Storm and Sanitary Analysis Extension?« (naslov točke 2.3),
– »Autodesk Storm and Sanitary Analysis is a 1D flow routing model. However, you can perform 2D flood flow modeling using hydrodynamic routing and creating a grid of storage nodes that are interconnected in both the X and Y directions using open channel routing links. The storage nodes represent the localized ponding in the area that they are defined, and the routing links represent the flow channel to the adjacent storage nodes. Using this grid representation, a 2D flood flow can be modeled.« (točka 2.3, 10. alinea).

Državna revizijska komisija pripominja, da družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec ni pobarvala tudi npr. podatkov iz točke 1.1, v kateri je navedeno, kaj je Autodesk Storm and Sanitary Analysis Extension: »Autodesk® Storm and Sanitary Analysis Extension is a coprehensive hydrology and hydraulic analysis application for planning and designing urban drainage systems, highway drainage systems, storm sewers, and sanitary sewers. Autodesk Storm and Sanitary Analysis Extension is based on the BOSS StormNET® Stand-Alone technology recently acquired from Boss International.«. Državna revizijska komisija je tako ugotovila, da gre za program za hidrološko in hidravlično analizo pri projektiranju in načrtovanju določenih gradbenih inženirskih objektov.

Državna revizijska komisija sicer ugotavlja, da se v priloženih odgovorih nahajajo posamezni pojmi (npr. model, 2D, hidravlika, hidrologija), vendar ne glede na to, da je iz poimenovanja posodobitve, pa sicer tudi iz vsebine točke 1.1., mogoče ugotoviti namen programske opreme: analiza podatkov (»… Analysis …«), pa ni nadalje ugotavljala, ali obstajajo še kakšna druga dejstva (še vsebina in delovanje programske opreme), na podlagi katerih bi bodisi pritrdila izbranemu ponudniku za sklop 4 bodisi prvemu vlagatelju. Državna revizijska komisija se ni odločila zaslišati predstavnika družbe CGS, d. o. o., Ljubljana ali strokovnjaka z relevantnega področja, kot je predlagal prvi vlagatelj (str. 7 zahtevek za revizijo), saj je upoštevala, da je že ugotovila, da je naročnik neutemeljeno zaključil, da izbrani ponudnik za sklop 4 izpolnjuje pogoj iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge v vsaj enem izmed njegovih delov, zato nadaljnje ugotavljanje dejstev za rešitev odprtega vprašanja o razpolaganju izbranega ponudnika za sklop 4 s potrebno programsko opremo ni več ključno za rešitev konkretne zadeve. Tudi v primeru, če bi Državna revizijska komisija ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin primera in oceni izjave družbe CGS plus, d. o. o., Ljubljana še glede preostalega spornega vprašanja ugotovila, da naročnik ni nepravilno štel, da izbrani ponudnik za sklop 4 izpolnjuje pogoj iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge v tem drugem spornem delu, bi bilo treba še naprej upoštevati, da je ugotovila naročnikovo kršitev glede ugotovitve v zvezi z izpolnjevanjem dela pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Če pa bi Državna revizijska komisija ugotovila, da naročnik ni ravnal pravilno, ko je ugotovil, da izbrani ponudnik za sklop 4 izpolnjuje pogoj iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge tudi v tem drugem spornem delu, bi glede obeh spornih delov pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge veljala enaka posledica – razveljavitev odločitve o izbiri za sklop 4, naročnik pa bi moral popraviti posledice ugotovljene kršitve v zakonsko dopustnih mejah. Ob predstavljenem zaključku Državna revizijska komisija tudi ni posebej ugotavljala, ali in kako predmet javnega naročila, ki je povezan z naravnimi vodotoki (prim. 161. člen ZV-1), vpliva na tolmačenje, katera programska oprema je relevantna za izpolnitev pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, ni pa niti ugotavljala, kakšen vpliv ima na tolmačenje tega pogoja Pravilnik 2009, na katerega se je skliceval prvi vlagatelj v vlogi z dne 1. 12. 2014.

Prvi vlagatelj je nadalje navedel, da izbrani ponudnik za sklop 4 nima referenc.

Naročnik je v točki 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 19–20 razpisne dokumentacije) določil:
»Kandidat za koncesijo na sklopih od 1 do 8 je moral v obdobju od leta 2008 do roka za oddajo vlog kakovostno in v okviru projektne in druge dokumentacije pravočasno v okviru pogodbenih rokov sam in brez podizvajalcev izvesti vzdrževalna dela na vodni infrastrukturi, vodnih in priobalnih zemljiščih vsaj v naslednjem obsegu (vsi zahtevani zneski so navedeni brez DDV):
- tekoča vzdrževalna dela, katerih vrednost posameznega referenčnega dela mora presegati 2.500 EUR na istem delovišču, pri čemer mora kandidat izkazati referenčna dela v najmanj skupni vrednosti in najmanjšem skupnem številu delovišč kot je to določeno spodaj za posamezen sklop:
Tekoča vzdrževalna dela za sklope od 1 do 8
Koncesijsko območje: Najmanjša skupna vrednost
v petih letih (zahtevano obdobje) Najmanjše število delovišč:
…
CE 600.000 eur 13
…

Za objekte vodne infrastrukture štejejo objekti iz tabele, ki je priloga Pravilnika o določitvi vodne infrastrukture (Uradni list RS, št. 46/05).

Za posamezno referenčno delo tekočega vzdrževanja se šteje vsako vzdrževalno delo iz 8. člena ter 23. do 27. člena Pravilnika o vrstah in obsegu nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb urejanja voda (Uradni list RS, št. 57/06), ki je bilo dokončano v obdobju od leta 2008 do roka za oddajo vlog.
Dokazilo: V zvezi z navedenim pogojem za posamezno koncesijsko območje, morajo kandidati v vlogi predložiti izpolnjen, podpisan in žigosan Obrazec 15 (3. poglavje) in Obrazec 18 (3. poglavje).

- investicijska vzdrževalna dela, katerih vrednost posameznega referenčnega dela mora presegati 5.500 EUR na istem delovišču, pri čemer mora kandidat izkazati referenčna dela v najmanj skupni vrednosti in najmanjšem skupnem številu delovišč kot je to določeno spodaj za posamezno koncesijsko območje:

Investicijska vzdrževalna dela za sklope od 1 do 8
Koncesijsko območje: Najmanjša skupna vrednost: Najmanjše število delovišč:
…
CE 600.000 eur 8
…

Za objekte vodne infrastrukture štejejo objekti iz tabele, ki je priloga Pravilnika o določitvi vodne infrastrukture (Uradni list RS, št. 46/05).

Za posamezno referenčno delo investicijskega vzdrževanja se šteje vsako vzdrževalno delo iz 9. člena Pravilnika o vrstah in obsegu nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb urejanja voda (Uradni list RS, št. 57/06), ki je bilo dokončano v obdobju od leta 2008 do roka za oddajo vlog.

Dokazilo: V zvezi z navedenim pogojem za posamezno koncesijsko območje, morajo kandidati v vlogi predložiti izpolnjen, podpisan in žigosan obrazec 16 (3. poglavje) in Obrazec 18 (3. poglavje).

Naročnik je tudi navedel (str. 20 razpisne dokumentacije):
»V okviru pogojev pod točko o) in p) bodo upoštevane le tiste reference, ki bodo ustrezale zahtevam ter bodo potrjene in pozitivno ocenjene s strani naročnika. Upoštevajo se tudi reference, ki jih je kandidat pridobil kot partner v konzorciju ali kot podizvajalec, pri čemer mora v slednjem primeru referenco potrditi naročnik storitev in ne glavni izvajalec storitev.
Naročnik si pridržuje pravico, da za posamezno referenčno delo naknadno zahteva še dodatna dokazila.«

Kot izhaja iz drugega odstavka točke 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge, lahko pogoj iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge dokazujejo vsi člani konzorcija skupaj.

Kot izhaja iz obrazcev 15 in 16, ju sestavljata tabeli s stolpci »Naročnik«, »Kratek opis referenčnega dela«, »Lokacija delovišča«, »Datum dokončanja del« in »Vrednost dela (v EUR brez DDV)«.

Naročnik je za ta pogoj dal večkrat dodatne informacije, in sicer objave na portalu javnih naročil:
– 2. 12. 2013, ob 9.30 odgovor št. 4: »Sklicevanje na kapacitete tretjega je mogoče pod pogoji veljavne zakonodaje (glej 45. člen ZJN-2, upoštevaje prakso Državne revizijske komisije, pri čemer je potrebno sklicevanje na kapacitete tretjega presojati od primera do primera – tako DKOM v svojih sklepih št. 018-205/2011 ter 018-268/2011). Kader in oprema podizvajalca se upošteva, če ponudnik izkaže (npr. s pogodbo, pisnim dogovorom, ki ga priloži v ponudbi (za ostalimi dokumenti vloge), da ju bo imel za čas trajanja koncesije na voljo (za kader mora biti le-ta redno zaposlen pri podizvajalcu), pri čemer je potrebno zaradi narave koncesijskega razmerja, ki je po svoji naravi strogo osebno razmerje, upoštevati tudi omejitev obsega dela podizvajalcev na 25% (glej predzadnji odstavek točke 13 Navodil ponudnikom). Glede referenc se le-te skladno z zgoraj navedeno prakso (reference namreč niso kapacitete) upoštevajo, v kolikor bo podizvajalec dejansko izvajal dela, ki jih izkazuje z referenco, vendar se bodo upoštevale največ v obsegu 25% vrednosti vseh referenc, ki jih posamezen prijavitelj prijavlja za posamezen sklop.« na vprašanje: »Zanima nas ali lahko izpolnjevanje pogojev glede kadra, opreme in reference zagotavljamo s podizvajalci?«,
– 13. 12. 2013, ob 10.35, odgovor št. 7/k5: »Da.« na vprašanje: »Ali lahko upoštevamo reference za tekoča in investicijsko vzdrževalna dela iz območja Ljubljane tudi za prijavo na druga območja?«,
– 13. 12. 2013, ob 10.38, odgovor št. 9/k1: »Referenčni pogoji so enaki zapisanim v koncesijskem aktu, ter po vsebini enaki razpisanim delom. Prijavi se lahko katerikoli ponudnik, ki je že izvajal istovrstna dela, ne glede na lokacijo izvedbe.« na predlog: »RD Točka 12.4 Reference: pogoji omejujejo konkurenco. Po vaših pogojih se lahko prijavijo samo ponudniki, ki že izvajajo to delo. Prosimo za spremembo reference in sicer, da je ponudnik izvajal dela na vodotokih ali vodnih objektih.«,
– 13. 12. 2013, ob 10.57, odgovor št. 23: »Reference morajo biti potrjene s strani osebe, ki je pri naročniku referenčnega posla pooblaščena potrjevati tovrstne dokumente. Naročnik ima v vsakem primeru pravico preveriti referenco neposredno pri naročniku.« na vprašanje: »Potrebujemo Potrdila o referenčnem delu, kjer je bil naročnik Ministrstvo za okolje in prostor, Oddelek za vodni sklad. Zanima nas ali Potrdilo o referenčem delu - OBRAZEC 18 lahko podpiše samo kontaktna oseba pri naročniku oz. pooblaščen predstavnik koncendenta ali skrbnik pogodbe in ni potreben podpis predstojnika organa, v tem primeru ministra?«,
– 16. 12. 2013, ob 15.27, odgovor št. 40/k1: »[…] Glede vprašanja pod točko 1. in 3. pa naročnik meni, da so pogoji referenc enakovrstni razpisanim poslom. […]« na poziv: »[…] pri pregledu razpisne dokumentacije smo ugotovili, da so določeni pogoji za zagotavljanje tehnične in/ali kadrovske sposobnosti ponudnikov oblikovani v nasprotju z ZJN-2 in predpisi EU. Prav tako so v nasprotju z ZJN-2 in predpisi EU oblikovana merila za izbiro ponudbe, in sicer: 1. Reference, ki jih zahtevate zvezi z priznanjem sposobnosti, so oblikovane tako, da lahko pogoje izpolnijo le obstoječi izvajalci predmetne gospodarske javne službe (GJS), saj se v zvezi z vsebino del sklicujete na Pravilnik o vrstah in obsegu nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb urejanja voda. V skladu s tem pravilnikom, tako formalno, kot tudi vsebinsko, so do sedaj delali le obstoječi izvajalci GJS urejanja voda. Ponudbe teko ne more oddati niti ponudnik, ki npr. izpolnjuje zahtevne tehnične in kadrovske pogoje, in ima reference v zvezi z ureditvijo številnih vodotokov, gradnjo akumulacijskih jezer hidroelektrarn, jezovih zgradb hidroelektrarn in podobno, vendar vsebina teh del ne ustreza definiciji rednega ali investicijskega vzdrževanja iz navedenega Pravilnika. Takšen pogoj je zato brez dvoma v nasprotju s 7., 9. in 10. členom ZJN-2. […] Glede na navedeno vas pozivamo, da spremenite razpisno dokumentacijo skladno s podanimi pripombami (ne glede na določbe koncesijskega akta, ki je podrejen ZJN-2 in direktivam EU). V nasprotnem primeru v skladu s 5. odst. 5.člena ZPVPJN napovedujemo, da bomo zoper razpisno dokumentacijo vložili zahtevek za revizijo.«,
– 27. 12. 2013, ob 10.49, odgovor št. 54: »Na enem Obrazcu 18 - Potrdilo o referenčnem delu se lahko navede več referenčnih del izvedenih pri istem referenčnem naročniku, s tem, da mora biti iz opisa jasno razvidno katera dela navedena v obrazcu 15,16 in 17, referenčni naročnik potrjuje (navesti ločeno po točkah, alinejah,...).« na vprašanje: »Reference, ki jih mora potrditi naročnik je potrebno vnesti v Obrazec 18. Ali je lahko več referenčnih del, ki jih potrjuje isti naročnik na enem Obrazcu 18 ali mora biti vsako referenčno delo na svojem Obrazcu 18?«,
– 27. 12. 2013, ob 10.50, odgovor št. 55: »Z istimi referencami lahko ponudnik kandidira na večih sklopih.« na vprašanje: »Ali lahko kandidiramo z istimi referencami na dveh sklopih ali moramo imeti različne reference za različne sklope?«,
– 2. 1. 2014, ob 15.28, odgovor št. 56: »Koncesijsko razmerje je po naravi stvari strogo osebno razmerje. Zato je smiselno, da naročnik upošteva le reference subjekta, s katerim bo sklenjena pogodba in bo ta dela dejansko izvajal (izjemoma bo naročnik upošteval reference podizvajalcev v delu, kot je to dovoljeno s pogodbo in razpisno dokumentacijo, ter v maksimalnem predvidenem obsegu, za istovrstna dela, kot jih bodo izvajali podizvajalci po pogodbi). Glede na navedeno bo naročnik upošteval reference dejanskega izvajalca, ki bo tudi podpisnik pogodbe (upoštevaje izjeme glede podizvajalcev v dovoljenem obsegu).« na poziv: »Glede na to, da imate na Obrazcu 18 - Potrdilo o referenčnem delu navedeno, citiramo: »Kot naročnik izjavljamo, da je kandidat referenčna dela opravil sam in brez podizvajalcev ….«, vas pozivamo, da ta del »sam in brez podizvajalcev« umaknete iz tega Obrazca, saj je po pogodbi glavni izvajalec odgovoren za vsa izvedena dela, za kar tudi izda zavarovanje za odpravo napak v garancijski dobi (običajno je to bančna garancija), prav tako pa je tudi državna revizijska komisija že večkrat potrdila, da reference pripadajo glavnemu izvajalcu. V kolikor naši zahtevi ne boste ugodili, bomo prisiljeni vložiti zahtevek za revizijo.«,
– 3. 1. 2014, ob 11.04, odgovor št. 59: »Zahtevane reference so v skladu s koncesijskim aktom (Uredbo) in se nanašajo na predmet koncesije.« na poziv: »Pozivamo naročnika, da spremeni pogoj 12.4 Reference. Zahtevane reference so diskriminatorne. Dela na vodnih objektih izvajamo že več kot 10 let in imamo veliko referenc, ampak naša dela niso vzdrževanje. Pozivamo naročnika, da k referencam doda še "ali novogradnjah na vodnih objektih."«.

Državna revizijska komisija je vpogledala v »vlogo« izbranega ponudnika za sklop 4, pri tem pa je ugotovila, da je predložil:
– izpolnjen obrazec 15, v katerega je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec vpisala podatke za 21 referenčnih poslov in zanje potrjena referenčna potrdila (obrazci 18), skupna vrednost teh poslov pa znaša 899.530,61 eurov brez DDV,
– izpolnjen obrazec 16, v katerega je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec vpisala podatke za 17 referenčnih poslov in zanje potrjena referenčna potrdila (obrazci 18), skupna vrednost teh poslov pa znaša 858.575,23 eurov brez DDV.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da se pogoj iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge sklicuje na tabelo »Seznam vrst objektov«, ki je priloga Pravilnika 2005, podlaga za pripravo te tabele pa je 5. člen Pravilnika 2005. Pravilnik 2005 je bil sprejet na podlagi četrtega odstavka 44. člena ZV-1, v katerem je določeno, da minister podrobneje določi, kaj se šteje za vodno infrastrukturo. V 44. členu ZV-1, ki je poimenovan »vodni objekt in naprava«, je v prvem in drugem odstavku določeno:
»(1) Vodni objekt in naprava so:
1. objekt in naprava ali ureditev, namenjena urejanju voda, zlasti visokovodni nasip, jez, prag, zadrževalnik, brez zemljišč na območju zadrževalnika, namenjenih občasnemu zadrževanju voda, zbiralnik ipd., ter izvajanju monitoringa voda (v nadaljnjem besedilu: vodna infrastruktura).
2. objekt in naprava ali ureditev, namenjena posebni rabi vodnega ali morskega dobra, zlasti črpališče, jez, odvodni in dovodni kanal ipd., vključno z objektom ali napravo, namenjeno njihovemu neposrednemu varstvu pred škodljivim delovanjem voda.
3. drug objekt, naprava ali ureditev, s katerim se ureja vodni režim ali pa se neposredno vpliva nanj.
(2) Za vodno infrastrukturo se, poleg objektov in naprav iz 1. točke prejšnjega odstavka, šteje tudi vodotok, ki je nastal zaradi prestavitve naravnega vodotoka ali njegove ureditve, ali vodni zbiralnik, ki je nastal z zajezitvijo tekočih voda ali zaradi drugega posega v prostor, če je namenjen izvajanju javnih služb po tem zakonu.«.

Državna revizijska komisija pritrjuje prvemu vlagatelju, da je naročnik določil referenčni pogoj v vsebini, kot ga določa Uredba (str. 9 zahtevka za revizijo), vendar pa ne more pritrditi razlagi na način, ki ga predlaga prvi vlagatelj, in sicer da je treba Uredbo in referenčni pogoj tolmačiti na način, da reference lahko izkažejo le gospodarski subjekti, ki so do sedaj opravljali javno gospodarsko službo (str. 9 zahtevka za revizijo). Državna revizijska komisija namreč ugotavlja, da je zahteve iz referenčnega pogoja mogoče tolmačiti na način, ki tudi bolj sledi duhu zagotavljanja konkurence med gospodarski subjekti, zlasti zato, ker bi v nasprotnem primeru tolmačenje, kot ga predlaga prvi vlagatelj, izničilo smisel možnosti sodelovanja tistih gospodarskih subjektov, ki do sedaj še niso opravljali javne gospodarske službe, kar med drugim vključuje tudi gospodarske subjekte iz drugih držav, ki – razumljivo – v drugi državi (bodisi članici Evropske unije bodisi nečlanici) niso opravljali del na podlagi slovenskih predpisov, temveč predpisov druge države. Spomniti je treba, da je naročnik glede na vrednost javnega naročila obvestilo o naročilu poslal v objavo tudi v Uradni list Evropske unije. Vendar tudi v primeru, če gospodarski subjekti iz drugih držav niso opravljali del po slovenskih predpisih, je lahko pomembno, ali so dela, ki so jih opravljali v drugi državi, po vsebini takšna, da se skladajo s tem, kar izhaja iz slovenskih podzakonskih aktov – pravilnikov. Sklicevanje pogoja na podzakonska akta – pravilnika je zato mogoče tolmačiti tako, da so vnaprej določena pravila, ki pomagajo pri vsebinskem razumevanju pojmov »vodni objekti« in »objekti vodne infrastrukture« (1. in 5. člen Pravilnika o določitvi vodne infrastrukture, Uradni list RS, št. 46/2005; v nadaljevanju: Pravilnik 2005), »tekoča vzdrževalna dela« (8. in 23.–27. člen Pravilnika VON) in »investicijska vzdrževalna dela« (9. člen Pravilnika VON), ne pa tako, da omejujejo referenčni pogoj na ozemlje Republike Slovenije, objekte ali nepremičnine v Republiki Sloveniji oziroma v upravljanju Republike Slovenije, izvedbo del za državo (tu Republiko Slovenijo) in dosedanje izvajalce. Državna revizijska komisija ob navedenem še ugotavlja, da Pravilnik VON ne uporablja pojma »tekoča vzdrževalna dela«, ampak »redna vzdrževalna dela« (8. člen Pravilnika VON), zato je štela, da naročnikovo sklicevanje na »tekoča vzdrževalna dela« pomeni sklicevanje na pojem »redna vzdrževalna dela« v vsebini, ki jo določa Pravilnik VON. Državna revizijska komisija dodaja, da naročnik ni omejil del le na dela na vodni infrastrukturi, temveč je omogočil izpolnitev referenčnega pogoja tudi z deli na vodnih in priobalnih zemljiščih. Pravilnik 2005 v 1. členu določa, da ta pravilnik podrobneje določa, kateri vodni objekti, naprave ali ureditve (v nadaljnjem besedilu: vodni objekti) se štejejo za vodno infrastrukturo. Iz te opredelitve Pravilnika 2005 ne izhaja nič o vodnih in priobalnih zemljiščih. V 4. členu ZV-1 je sicer določeno, da je upravljanje z vodami in vodnimi ter priobalnimi zemljišči v pristojnosti države, vendar že iz te določbe (tj. 4. člena ZV-1) izhaja, da so nekatere naloge na podlagi ZV-1 v pristojnosti lokalnih skupnosti (npr. prvi odstavek 90. člen ZV-1: »Zaradi varstva pred škodljivim delovanjem voda država in lokalne skupnosti zagotavljajo na ogroženem območju načrtovanje, gradnjo in upravljanje vodne infrastrukture, zlasti visokovodnih nasipov, zadrževalnikov, prodnih pregrad, objektov za stabilizacijo dna in brežin, črpališč in odvajanje zalednih voda.«), saj se 4. člen ZV-1 v polnosti glasi: »Upravljanje z vodami in vodnimi ter priobalnimi zemljišči je v pristojnosti države, razen tistih nalog, za katere je po tem zakonu pristojna lokalna skupnost.« Upravljanje z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči obsega varstvo voda, urejanje voda in odločanje o rabi voda (drugi odstavek 1. člena ZV-1). Kaj obsega »urejanje voda«, je določeno v prvem odstavku 80. člena ZV-1, in sicer obsega skrb za 1. ohranjanje in uravnavanje vodnih količin, 2. varstvo pred škodljivim delovanjem voda, 3. vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč in 4. skrb za hidromorfološko stanje vodnega režima.

Kot je določeno v prvem odstavku 11. člena ZV-1, zemljišče, na katerem je celinska voda trajno ali občasno prisotna in se zato oblikujejo posebne hidrološke, geomorfološke in biološke razmere, ki določajo vodni in obvodni ekosistem, je vodno zemljišče celinskih voda (v nadaljnjem besedilu: vodno zemljišče), v petem odstavku 11. člena ZV-1 pa je določeno, da je vodno zemljišče lahko v lasti osebe zasebnega ali javnega prava.

V prvem odstavku 14. člena ZV-1 je določeno, da zemljišče, ki neposredno meji na vodno zemljišče, je priobalno zemljišče celinskih voda (v nadaljnjem besedilu: priobalno zemljišče), v nadaljnjih odstavkih 14. člena ZV-1 pa je določeno, kam sega in kaj obsega priobalno zemljišče.

Glede na predstavljeno Državna revizijska komisija ni mogla šteti, da je naročnik že ravnal v nasprotju s točko 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, če je upošteval katero izmed referenc, ki je izbrani ponudnik za sklop 4 ni pridobil od naročnika – države: tu Republike Slovenije (str. 9 zahtevka za revizijo). Tako je treba najprej ugotoviti, ali je glede na možnosti tolmačenja referenčnega pogoja naročnik referenčni pogoj še razlagal v možnih mejah ali pa je referenčnemu pogoju dal vsebino, ki iz njega ne izhaja. V primeru, če je naročnik razširil tolmačenje referenčnega pogoja izven še možnih meja, njegovo ravnanje ne bi bilo zakonito, saj bi po roku za predložitev »vlog« spremenil pravila sodelovanja v postopku javnega naročanja, kar bi predstavljalo kršitev tako enake obravnave ponudnikov kot transparentnosti postopka, kar sta zahtevi, ki veljata tako po ZJN-2 (8. in 9. člen) kot po ZJZP (12. in 13. člen).

Izmed 21 referenčnih poslov, ki jih je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec navedla v obrazcu 15, jih je sedem (7) takih, ki jih je opravila za MKO, njihova skupna vrednost pa je 685.333,58 eurov brez DDV. Navedeno tako pomeni, da je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec 14 drugih poslov, ki jih je navedla v obrazcu 15, opravila za druge naročnike, njihova skupna vrednost pa je 214.197,03 eurov brez DDV. Prvi vlagatelj oporeka vsem 21 referenčnim poslom, pri čemer je njegov nosilni argument, da se ne nanašajo na dela na vodni infrastrukturi, saj je navedel, da »najmanj reference od zap.št. 1 do 11 in 19 do 21 ne izpolnjujejo referenčnega pogoja, saj se ne nanašajo na objekte vodne infrastrukture iz tabele, ki je priloga« Pravilnika 2005 (str. 9 zahtevka za revizijo). Tudi v primeru, če se te reference ne nanašajo na dela na vodni infrastrukturi (pri čemer bi izhajali iz predpostavke prvega vlagatelja, da je ključen tudi status objekta in ne le vrsta objekta), to še ne pomeni, da jih ne bi bilo mogoče priznati kot skladnih s pogojem iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, saj bi bilo treba ugotavljati vsaj še to, ali se nanašajo na dela na obalnih in priobalnih zemljiščih, saj je naročnik omogočil, da gospodarski subjekti predložijo reference tudi za dela na obalnih in priobalnih zemljiščih. Vendar ob dejstvu, da prvi vlagatelj ni tudi navedel, da se ta dela ne nanašajo niti na dela na vodnih ali priobalnih zemljiščih, ni mogoče zaključiti, da njihova vsebina ni skladna z zahtevami iz pogoja iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge in da jih zato naročnik ni smel upoštevati pri priznanju sposobnosti izbranemu ponudniku za sklop 4. Zato tudi ne more biti ključno, da teh del na »vodni infrastrukturi, vodnih in priobalnih zemljiščih« ni naročalo resorno ministrstvo, temveč so jih naročali drugi subjekti/naročniki. Vendar je še sporno vprašanje, ali je naročnik smel upoštevati reference, ki jih izbranemu ponudniku za sklop 4 potrdil MKO, saj je prvi vlagatelj navedel (str. 10 zahtevka za revizijo), da »jih je potrjevala oseba, ki je na ministrstvu pristojna za investicije in ne redno vzdrževanje«. Državna revizijska komisija ugotavlja, da ima izbrani ponudnik za sklop 4 brez referenc MKO na razpolago 14 referenc, kar bi naročniku omogočilo ugotovitev, da izbrani ponudnik za sklop 4 izpolnjuje pogoj iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge v delu, ki določa število delovišč, ne pa tudi že v delu, ki določa najmanjšo skupno vrednost. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je referenčna potrdila, ki jih je družbi Nivo Eko, d. o. o., Žalec izdalo MKO, podpisala ista oseba. Da naj bi bila ta oseba pristojna za investicije in ne redno vzdrževanje, prvi vlagatelj ni dokazoval in tega torej ni dokazal, pač pa je ostal le pri zatrjevanju. Čeprav naročnik ni zanikal te navedbe prvega vlagatelja, pa Državna revizijska komisija ni sledila prvemu vlagatelju in ni štela, da je naročnikovo ravnanje v nasprotju z odgovorom, objavljenim na portalu javnih naročil 13. 12. 2013, ob 10.57. Državna revizijska komisija je upoštevala, da je prvi vlagatelj priznal, da je ta oseba na ministrstvu pristojna, čeprav za drugo področje, kar ne zmanjša pomena tega, da je ta oseba v imenu resornega ministrstva potrdila vsebino, ki je navedena v spornih sedmih referenčnih potrdilih. To je posredno razvidno tudi iz navedbe prvega vlagatelja (str. 10 zahtevka za revizijo), ko dopušča, da se kot relevantne upošteva sedem referenc, ki jih je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec pridobila od MKO. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ni mogla pritrditi prvemu vlagatelju, da naročnik ne bi smel šteti, da izbrani ponudnik za sklop 4 izpolnjuje pogoj iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge v delu, ki se nanaša na reference za »tekoča vzdrževalna dela«.

Izmed 17 referenčnih poslov, ki jih je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec navedla v obrazcu 16, jih je sedem (7) takih, ki jih je opravila za MKO, njihova skupna vrednost pa je 700.041,23 eurov brez DDV. Navedeno tako pomeni, da je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec 10 drugih poslov, ki jih je navedla v obrazcu 16, opravila za druge naročnike, njihova skupna vrednost pa je 158.534 eurov brez DDV. Prvi vlagatelj oporeka vsem 17 referenčnim poslom, pri čemer je najprej navedel, da se 10 izmed teh poslov, ki jih družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec ni opravila za MKO, ne nanaša na dela na vodni infrastrukturi.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da se tudi zahteva po izvedenih investicijskih vzdrževalnih delih nahaja za uvodnim besedilom, ki omogoča, da so se ta dela izvedla ne le na vodni infrastrukturi, temveč tudi na vodnih in priobalnih zemljiščih. Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da prvi vlagatelj ni tudi navedel, da se ta dela ne nanašajo niti na dela na vodnih ali priobalnih zemljiščih. Izhajajoč le iz tega izhodišča, ni mogoče zaključiti, da njihova vsebina ni skladna z zahtevami iz pogoja iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge in da jih zato naročnik ni smel upoštevati pri priznanju sposobnosti izbranemu ponudniku za sklop 4. S tega vidika bi Državna revizijska komisija štela, da ni izkazano, da naročnik ne bi smel šteti, da je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec delala na nepremičninah, ki so navedene v pogoju iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Zato tudi ne more biti ključno, da teh del na teh 10 deloviščih ni naročalo resorno ministrstvo, temveč tudi drugi subjekti. Prvi vlagatelj je referenčnima posloma pod zaporednima številkama 1 in 16 očital le, da nista skladna, ker ni šlo za objekt vodne infrastrukture. Vendar glede na predhodno predstavljeno v zvezi z razumevanjem pogoja, da se dela lahko nanašajo tudi na dela na vodnih in priobalnih zemljiščih, tudi v primeru, če ne bi šlo za dela na objektih vodne infrastrukture, Državna revizijska komisija ne bi mogla zaključiti, da ju naročnik ne bi smel upoštevati. Njuna skupna vrednost znaša 61.176,45 eurov brez DDV, kar tako številčno (le dve delovišči od potrebnih osem delovišč) kot vrednostno (manj kot 600.000 eurov brez DDV) ne zadoščata za izpolnitev drugega dela pogoja iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge.

Vendar pa neodvisno od predhodno navedenega Državna revizijska komisija še ugotavlja, da je naročnik določil, kaj se šteje za investicijsko vzdrževalno delo. Naročnik se je skliceval na 9. člen Pravilnika VON, ki je vključen v poglavje 1.2 Vzdrževanje vodne infrastrukture, pri čemer je v prvem odstavku določeno, da investicijska vzdrževalna dela »obsegajo izvedbo popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del, s katerimi se ne posega v konstrukcijo objekta, ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti namembnosti in zunanjega videza, lahko pa se posodobijo in izboljšajo pripadajoče naprave, oprema, inštalacije in podobno«, v drugem odstavku pa, da »vrste investicijskih vzdrževalnih del so predvsem:
- popravila in zamenjava opreme in naprav (npr.: zapornic, dvižnih mehanizmov jezovnih naprav, zasunov, cevovodov in podobno) ter
- manjša gradbena dela v zvezi s popravilom objekta (npr.: popravila poškodb, gradbena del v povezavi z investicijskim vzdrževanjem pripadajočih naprav in podobno)«.

Ob izhodišču, da je naročnik v pogoju iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge določil, kdaj bo štel, da so referenčna dela investicijska vzdrževalna dela (tj. takrat, ko jih je mogoče podrediti pod 9. člen Pravilnika VON), se odpre vprašanje, ali je taka dela mogoče izvajati tudi na vodnih in priobalnih zemljiščih. Če bi sledili temu, kako je naročnik določil sklicevanje na razlago pojma investicijska vzdrževalna dela, bi se znašli v položaju, da je taka dela mogoče opraviti le na vodni infrastrukturi in ne tudi na vodnih in priobalnih zemljiščih, zato bi bilo mogoče upoštevati le delovišča na vodni infrastrukturi. Zato se je morala Državna revizijska komisija opredeliti tudi do tega, ali je naročnik pravilno ravnal, ko je izbranemu ponudniku za sklop 4 za priznanje pogoja iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge v delu, ki se nanaša na »investicijska vzdrževalna dela«, upošteval tudi reference, ki jih ni pridobil od MKO.

Prvi vlagatelj je za druge reference (torej tiste, ki nista 1 in 16) navedel, da ne predstavljajo investicijskih vzdrževalnih del, čemur je naročnik oporekal in navedel, da prvi vlagatelj ni predložil nobenih dokazil, hkrati pa je pri vseh navedel: »… je v opisu naveden le naziv objekta, na katerem so se izvajala investicijsko vzdrževalna dela, ne pa opis konkretnih del, ki so se izvajala, in da na podlagi tega ni možno sklepati na način, kot je sklepal vlagatelj, ter da izvedena dela ustrezajo investicijskim vzdrževalnim delom, ki so navedena v 9. členu Pravilnika o vrstah in obsegu nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb urejanja voda«. V dokaz svojih navedb se je naročnik skliceval na »razpisno dokumentacijo« ter »odgovore in pojasnila na vprašanja ponudnikov, objavljene na Portalu javnih naročil« (str. 8 sklepa št. 35501-13/2014/28 z dne 25. 11. 2014), kar niso primeren dokaz za dokazovanje tega, katera dela so bila izvedena v okviru priznanih referenčnih del izbranemu ponudniku za sklop 4.

Družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec je v vlogi z dne 19. 11. 2014 zavrnila navedbe prvega vlagatelja in k njej predložila dokazila, na podlagi katerih dokazuje, da je referenčna dela opravila in zanje prejela plačilo. Družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec je k vlogi z dne 19. 11. 2014 med drugim predložila koncesijsko pogodbo št. 2523-03-100394 in aneks k njej, sklenjen 5. 7. 2013, ki sta ju sklenila MKO in družba Nivo, d. d., Celje. Iz zadnje alinee 1. člena aneksa k pogodbi je razvidno, da se aneks evidentira kot pogodba št. 2330-13-720021, iz izjave št. 35425-2/2012/656 z dne 28. 8. 2013, ki jo je dalo MKO, pa je razvidno, da MKO soglaša, da se pri izvajanju del na podlagi pogodbe št. 2330-13-720021 imenuje družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec kot podizvajalec. Iz zapisnikov o tehničnem prevzemu je razvidno, da je pri referenčnih poslih pod št. 9, 10, 11, 13, 14 in 15 iz obrazca 16 kot podizvajalec sodelovala družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec. Državna revizijska komisija sicer še ugotavlja, da je tudi pri delih na Dreti v Gornjem Gradu (referenca št. 12) kot podizvajalec sodelovala družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec (zapisnik o tehničnem prevzemu z dne 10. 12. 2013), vendar ne na stacionažah, ki so navedene v obrazcu 16. Državna revizijska komisija je ugotovila, da je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec navedla enake stacionaže kot pri referenci št. 13, kar je treba pri referenci št. 12 (glede na podatke iz zapisnika o tehničnem prevzemu z dne 10. 12. 2013) razumeti le kot napako v prepisu podatkov o stacionaži.

Državna revizijska komisija najprej izpostavlja, da je pojem »investicijsko vzdrževalno delo« pravna kvalifikacija, ne pa dejstvo, zato zgolj dejstvo, da je v vseh 17 referenčnih potrdilih, za katere je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec predložila referenčna potrdila, v njih pa piše tudi, da je izvajala pogodbena dela »investicijska vzdrževalna dela«, ne pomeni že, da je dela, ki jih je opravljala in opravila, kar dokazujejo priloge k vlogi z dne 19. 11. 2014, mogoče tako pravno kvalificirati. Državna revizijska komisija še ugotavlja, da naročnik v obrazcu 18 ni določil besedila »investicijska vzdrževalna dela«, kar pomeni, da so to besedilo v referenčna potrdila bodisi vstavili referenčni naročniki bodisi družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec sama, preden jim jih je dala v potrditev. Slednja možnost se zdi verjetnejša, saj je v vseh referenčnih potrdilih to besedilo zapisano na enak način (namreč enake barva, oblika, pisava in velikost). Ob tem Državna revizijska komisija sicer ugotavlja, da je naročnik prvemu vlagatelju očital (sklep št. 35501-13/2014/28 z dne 25. 11. 2014, str. 6), da ni predložil dokazil za svoje navedbe, vendar je treba upoštevati, da v primeru, ko je treba dejansko stanje podrejati pod pravno pravilo, ne gre za dokazovanje, temveč za pravno kvalifikacijo. Zato v kontekstu, ko je prvi vlagatelj navedel, da opis referenčnih poslov ne ustreza investicijskim vzdrževalnim delom, pomeni, da je prvi vlagatelj pravno kvalificiral dejansko stanje, ki ga je zatrjeval. Ali je to dejansko stanje tudi primerno zatrjeval, pa je lahko drugo vprašanje.

Prvi vlagatelj je navedel, da pri referencah »pod zap.št. od 1 do 8 in 16 ter 17« »gre za objekte, ki niso objekti vodne infrastrukture v smislu določil Pravilnika« (str. 10 zahtevka za revizijo). Prvi vlagatelj niti v nadaljevanju zahtevka za revizijo (str. 12–13) ni navedel, da delovišča za MKO niso objekti vodne infrastrukture, zato je Državna revizijska komisija štela, da sedem delovišč za MKO ni spornih glede tistega dela referenčnega pogoja, ki se nanaša na »vodno infrastrukturo«. Prvemu vlagatelju pa je sporna pravna kvalifikacija izvedenih del, saj zanje zatrjuje, da gre za redna vzdrževalna dela, pri enem izmed teh del pa ugotavlja, da bi šlo lahko tudi za novogradnjo. Državna revizijska komisija dodaja, da je tudi pojem novogradnja pravna kvalifikacija (gl. pojem »gradnja novega objekta«: točka 7.1 prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 110/2002 s sprem., v nadaljevanju: ZGO-1).

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da bi že ugotovitev, da naročnik katerega izmed referenčnih del, ki jih je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec opravila za MKO, in sicer vsaj v vrednosti 258.575,24 eurov brez DDV, ni bil upravičen šteti za investicijsko vzdrževalno delo, vplivala na to, da naročnik ni mogel priznati izbranemu ponudniku za sklop 4, da izpolnjuje referenčni pogoj iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge v delu, ki se nanaša na »investicijska vzdrževalna dela«, saj bi se skupna vrednost referenčnih poslov znižala pod zahtevano mejo 600.000 eurov brez DDV. Ob taki ugotovitvi ne bi bilo ključno, da bi Državna revizijska komisija ugotavljala za vse posle, ali je naročnik neupravičeno štel, da so ti taki, da predstavljajo investicijska vzdrževalna dela, saj tudi v primeru, če bi lahko ugotovila, da jih je bil naročnik upravičen tako šteti, ne bi bil izpolnjen minimalni vrednostni prag. Zato se je Državna revizijska komisija najprej opredelila do naročnikovega ravnanja, ko je družbi Nivo Eko, d. o. o., Žalec priznal referenčne posle, ki jih je ta pridobila od MKO.

Državna revizijska komisija se deloma strinja s prvim vlagateljem, da bi opisi referenčnih poslov, kot izhajajo iz tabele 16 (št. 9–15), dopuščali drugačno razumevanje vrste opravljenih del, vendar pri tem ugotavlja vsaj troje. Tretja izmed teh ugotovitev vpliva lahko celo na vse reference in siceršnje razumevanje pogoja, kot ga je določil naročnik.

Prvič. Zgolj dejstvo, da je pri nekaterih izmed teh referenčnih poslov šlo za popravilo, še ne pomeni, da je šlo za redna vzdrževalna dela v smislu definicije iz Pravilnika VON, na katero se je skliceval prvi vlagatelj in se je sklicevala tudi razpisna dokumentacija. Tudi pri izvedbi investicijskih vzdrževalnih del je mogoče popravljati objekt (gl. prvi odstavek 9. člena Pravilnika VON: »Investicijska vzdrževalna dela obsegajo izvedbo popravil […]« in druga alinea drugega odstavka 9. člena Pravilnika VON: »Vrste investicijskih vzdrževalnih del so predvsem: […] manjša gradbena dela v zvezi s popravilom objekta [npr. popravila poškodb, …]«). Državna revizijska komisija ugotavlja, da tako iz prve alinee drugega odstavka 8. člena Pravilnika VON kot iz druge alinee drugega odstavka 9. člena Pravilnika VON izhaja besedilo o popravilu poškodb, zato prvi vlagatelj zgolj s tem, da je navedel, da je iz opisov za reference št. 9, 11, 12, 13 in 15 iz obrazca 16 razviden opis »popravilo poškodb«, ni uspel prepričati, da je pravna kvalifikacija, da gre za investicijska vzdrževalna dela v smislu 9. člena Pravilnika VON, napačna. Prvi vlagatelj sicer tudi ni navedel, da okoliščine, ki izhajajo iz opisa referenc št. 9 in 11, v katerih so bila opravljena popravila poškodb (popravilo poškodb po poplavi), vplivajo na drugačno pravno kvalifikacijo del (prim. 31. člen Pravilnika VON).

Drugič. Nadalje pa je treba upoštevati, da le »kratek opis referenčnega dela«, kot ga je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec navedla v obrazcu 16, že ne pomeni tega, da referenčna dela po vsebini ne ustrezajo zahtevam iz referenčnega pogoja. Seveda pa lahko to odpre vprašanje, ali je na podlagi opisa, kot ga je navedla družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec v obrazcu 16, lahko zaključil, da referenčna dela izpolnjujejo zahteve iz referenčnega pogoja (prim. str. 7 vloge z dne 1. 12. 2014). Iz naročnikovih navedb iz sklepa št. 35501-13/2014/28 z dne 25. 11. 2014 bi bilo mogoče razbrati, da je to lahko storil, vendar po drugi strani ni jasno, kako je naročnik na podlagi ugotovitve, da »je v opisu naveden le naziv objekta«, »ne pa opis konkretnih del«, zaključil, da »izvedena dela ustrezajo investicijskim vzdrževalnim delom«. Če je naročnik izhajal iz poimenovanja delovišča, ne da bi mu bilo – glede na predlagane dokaze – znano dejansko stanje (»opis konkretnih del«), potem je vprašljivo, kako bi lahko podal pravno kvalifikacijo, da gre pri teh delih za »investicijska vzdrževalna dela« v smislu definicije iz Pravilnika VON. Državna revizijska komisija pri tem dodaja, da je npr. poimenovanje »čiščenje korita« (referenca št. 12), enako pa »čiščenje naplavin reke …« (referenca št. 17, ki je sicer ni dal MKO), opis, ki kaže bolj na kakšno drugo delo po Pravilniku VON, in sicer iz 24. člena (gl. druga ali šesta alinea). Družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec se je v vlogi z dne 19. 11. 2014 sicer sklicevala na Pravilnik 2005, da »čiščenje korita« šteje za vodno infrastrukturo (str. 9), vendar iz priloge Pravilnika 2005 tega ni mogoče razbrati, sicer pa tak opis kaže na neko opravilo/dejanje/storitev v koritu in ne na vodno infrastrukturo samo. Ali bi bilo lahko korito tudi objekt vodne infrastrukture (pojma korito v tabeli iz Pravilnika 2005 sicer ni), je odvisno od tega, ali bi ga bilo glede na njegovo vsebino mogoče podrediti pod kakšnega izmed drugih tam navedenih objektov (npr. kanal). Vendar ne glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ni očital, da naročnik ni preveril podatkov, temveč da ne bi smel družbi Nivo Eko, d. o. o., Žalec oziroma izbranemu ponudniku za sklop 4 priznati izpolnjevanja referenčnega pogoja, kot predhodno ugotovljeno, pa tudi ni navedel, da pri delih za MKO ni šlo za dela na objektih vodne infrastrukture.

Tretjič. Državna revizijska komisija sicer ugotavlja, da se naročnik v razpisni dokumentaciji ni skliceval tudi na 6. člen Pravilnika VON, ki določa »Vzdrževanje vodne infrastrukture obsega izvajanje rednih vzdrževalnih del in investicijskih vzdrževalnih del skladno s predpisi o graditvi objektov.«, vendar je po drugi strani razvidno, da 8. (redna vzdrževalna dela) in 9. člen (investicijska vzdrževalna dela) Pravilnika VON pomenita vsebino, ki jo določa 6. člen Pravilnika VON. Pri razlagi pojmov redna vzdrževalna dela in investicijska vzdrževalna dela se je torej treba opreti tudi na predpise o graditvi objektov. Pri tem pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v 29. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 57/2012; v nadaljevanju: ZGO-1D), ki je začel veljati 28. 7. 2012 (32. člen ZGO-1D), določeno, da »Z dnem uveljavitve tega zakona se šteje, da v predpisih uporabljeni izrazi »adaptacija«, »obnova«, »vzdrževalna dela«, »redna vzdrževalna dela« in »investicijska vzdrževalna dela« pomenijo »vzdrževanje objekta« po določbah tega zakona.« Kaj predstavlja vzdrževanje objekta po ZGO-1, je določeno v 10. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1: »izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa redno vzdrževanje in vzdrževalna dela v javno korist«. Iz te definicije je razvidno, da vzdrževanje objekta obsega dvoje: redno vzdrževanje in vzdrževalna dela v javno korist. Redno vzdrževanje je opredeljeno v točki 10.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in »pomeni izvedbo investicijsko vzdrževalnih del, popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta, ne spreminja njegova namembnost in ne zmanjšuje ravni izpolnjevanja bistvenih zahtev«, vzdrževalna dela v javno korist pa so opredeljena v točki 10.2 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in »pomenijo izvedbo takšnih vzdrževalnih in drugih del, za katera je v posebnem zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi takšnega posebnega zakona določeno, da se z namenom zagotavljanja opravljanja določene vrste gospodarske javne službe lahko spremeni tudi zmogljivost objekta in z njo povezana njegova velikost«. Iz definicije redno vzdrževanje (točka 10.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1) je razvidno, da obsega tudi izvedbo investicijsko vzdrževalnih del, referenčna dela, za katera je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec pridobila referenčna potrdila MKO, pa je opravila že v času veljavnosti 29. člena ZGO-1D. Enako sicer velja tudi za druga referenčna dela iz obrazca 16.

Glede na predstavljeno se lahko celo postavi vprašanje tolmačenja referenčnega pogoja, ki svoj temelj črpa v Uredbi in Pravilniku VON. Uredba in Pravilnik VON sta predpisa, zato je celo mogoče tolmačenje, da 29. člen ZGO-1D vpliva na to, kako je treba tolmačiti referenčni pogoj, ki ga določa Uredba in se ga razlaga s pomočjo Pravilnika VON. V 29. členu ZGO-1D je namreč določeno, da se šteje, da posamezni izrazi iz predpisov pomenijo vsebino, ki jo določa ZGO-1. Če bi Državna revizijska komisija lahko na podlagi predhodno navedenega zaključila, da je 29. člen ZGO-1D vplival na Uredbo in Pravilnik VON, bi bilo treba še odgovoriti na vprašanje, do kod seže ta vpliv pri tolmačenju tega pogoja, npr. ali ga je treba tolmačiti na način, da razlikuje dela, izvedena pred uveljavitvijo ZGO-1D, in dela, izvedena po uveljavitvi ZGO-1D, kar bi vplivalo na ugotavljanje, kaj je treba gospodarskim subjektom dokazovati. Z uveljavitvijo ZGO-1D namreč ZGO-1 več ne določa, da vzdrževanje objekta (gl. 10. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1 do uveljavitve ZGO-1D) obsega redna vzdrževalna dela (točka 10.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 do uveljavitve ZGO-1D), investicijska vzdrževalna dela (točka 10.2 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 do uveljavitve ZGO-1D) in vzdrževalna dela v javno korist (točka 10.3 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 do uveljavitve ZGO-1D), saj je bila točka 10.2 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 do uveljavitve ZGO-1D črtana (1. člen ZGO-1D). Namen sprememb točke 10. in 10.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je bil v tem, da »se poenostavi razumevanje pojma vzdrževanje objekta in odpravi podvajanje definicije vzdrževalnih del. S spremenjeno dikcijo se za vrsto vzdrževalnih del odpravi dvom[,] ali je zanje treba pridobiti gradbeno dovoljenje, s tem pa se občutno zmanjšujejo čas in stroški[,] potrebni za izvedbo investicije vzdrževanja« (Predlog ZGO-1D, EVA: 2012-2430-0020, str. 18; http://imss.dz-rs.si/IMiS/ImisAdmin.nsf/ImisnetAgent?Open Agent&2&DZ-MSS-01/ca20e0053d2909034cd989587a2457f3f144ac58c3cf9dc032858d1332 937047), v komentarju k predlogu 29. člena ZGO-1D (EVA: 2012-2430-0020, str. 22) pa je navedeno: »Zaradi spremenjene definicije vzdrževanja objekta je treba s prehodnimi določbami urediti dosedanjo uporabo izrazov adaptacija, obnova, vzdrževalna dela, redna vzdrževalna dela in investicijska vzdrževalna dela, ki se uporabljajo v veljavnih zakonih in predpisih, izdanih na njihovi podlagi.«

Vendar Državna revizijska komisija ni nadalje obravnavala navedbe prvega vlagatelja, da je naročnik napačno ugotovil, da je izbrani ponudnik za sklop 4 izpolnil referenčni pogoj iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge v delu, ki se nanaša na »investicijska vzdrževalna dela«, in niti ni nadalje ugotavljala, kako na izpolnitev pogoja vplivajo reference, ki jih je družba Nivo Eko, d. o. o., Žalec pridobila od drugih subjektov, kot je MKO, saj je upoštevajoč predstavljena izhodišča in glede na dejstvo, da je že razveljavila odločitev o izbiri za sklop 4, ocenila, da to ni več ključno za rešitev zadeve, o nekaterih vprašanjih, ki jih je predstavila v obrazložitvi tega sklepa, pa nima niti kakega naročnikovega stališča. Navedena vprašanja bo naročnik lahko razrešil pri ponovnem pregledu »vlog«.

Postopek izbire za sklop 4 se znova znajde v fazi pregleda in ocenjevanja »vlog«, naročnik pa mora opraviti potrebna dejanja pred sprejemom odločitve, s katero bo zaključil tudi oddajo javnega naročila za sklop 4 na enega izmed načinov, ki mu jih omogoča zakon (navodilo iz tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala zahtevek za revizijo drugega vlagatelja.

Drugi vlagatelj je najprej navedel (str. 4–6 zahtevka za revizijo), da mu je naročnik kršil pravico do vpogleda v dokumentacijo, saj mu ni omogočil vpogleda v dokumentacijo tretjega vlagatelja, ki se nanaša na ocenjevanje po merilih, in sicer mu je naročnik prikril podatke o nominiranih kadrih tretjega vlagatelja (imena in priimki) in o tem, s kom je tretji vlagatelj sklenil pogodbe o najemu tehnične opreme, čeprav se ti podatki nanašajo na ocenjevanje »vlog«. Drugi vlagatelj je še navedel, da »je prav gotovo naročnik izbranemu ponudniku tudi v okviru meril dodelil preveč točk, saj ta ne razpolaga z opremo, ki jo je navedel na obrazcih«, vendar mu je »dokazovanje teh trditev onemogočeno, saj mu naročnik kljub izrecni zakonski določbi ni pustil vpogleda v vse relevantne podatke, s čimer mu je kršil pravico do učinkovitega pravnega varstva« (str. 5 zahtevka za revizijo).

Drugi vlagatelj je z vlogo z dne 15. 10. 2014 zahteval vpogled v dokumentacijo, kar mu je naročnik omogočil in ga organiziral 20. 10. 2014, z začetkom ob 13.15 in zaključkom ob 18.20 (zapisnik št. 430-191/2013/178 z dne 20. 10. 2014). V tem zapisniku (str. 5) je tudi zavedeno, da »pooblaščeni predstavnik« drugega vlagatelja »želi vpogled v spisovno dokumentacijo predmetnega javnega naročila v celoti, kar mu bo naročnik omogočil na vpogledu, ki se določi na datum v petek 24.10.2014 ob 9. uri na lokaciji« naročnika.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik drugemu vlagatelju omogočil vpogled v vsaj del dokumentacije, sporno pa je, ali bi mu moral omogočiti vpogled tudi v imena in priimke kadrov ter določene podatke v zvezi s tehnično opremo. Drugi vlagatelj je torej uveljavljal, da mu je naročnik zagotovil vpogled v dokumentacijo v manjšem obsegu od tistega, ki mu pripada po zakonu.

Vlagatelj (tu drugi vlagatelj) lahko v postopku pravnega varstva po ZPVPJN uveljavlja tudi kršitev pravice do vpogleda v dokumentacijo. Vendar ta kršitev ni taka kršitev, ki bistveno vpliva ali bi lahko bistveno vplivala na oddajo javnega naročila (gl. prva poved iz prvega odstavka 5. člena ZPVPJN). Vpogled v dokumentacijo je namreč dejanje v postopku oddaje javnega naročila, ki časovno in vsebinsko sledi sprejemu odločitve o oddaji javnega naročila. Uveljavljanje kršitve pravice do vpogleda v dokumentacijo je v ZPVPJN tudi posebej urejeno (peti odstavek 31. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija zato opozarja, da je iz prve povedi v petem odstavku 31. člena ZPVPJN razviden namen uveljavljanja kršitve pravice do vpogleda v dokumentacijo (»Če vlagatelj dejstev in dokazov iz 5. točke prvega odstavka 15. člena ne more navesti ali predlagati, …«), ki je v tem, da lahko vlagatelj pripravi zahtevek za revizijo tudi z dejstvi in dokazi (5. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), da bi lahko utemeljil in dokazal trditev, da je naročnik npr. izbral ponudbo, čeprav ponudnik, ki jo je predložil, nima sposobnosti, s čimer bi dosegel razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila. Vlagatelj ima v postopku pravnega varstva po ZPVPJN zato primarno interes, da doseže razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila (prim. druga alinea prvega odstavka 28. člena ZPVPJN in druga alinea prvega odstavka 31. člena ZPVPJN), ne pa le, da vpogleda v dokumentacijo. Na podlagi tega izhodišča Državna revizijska komisija ni posebej odločala o kršitvi pravice do vpogleda, saj je že na podlagi navedb in dokazov iz zahtevka za revizijo lahko ugotovila, da je zahtevek za revizijo drugega vlagatelja utemeljen in da je zato treba odločitev o izbiri za sklop 7 razveljaviti.

Drugi vlagatelj je v vlogi z dne 5. 12. 2014 od MOP, v vlogi z dne 17. 12. 2014 pa od Državne revizijske komisije zahteval posredovanje izjasnitve tretjega vlagatelja o zahtevku za revizijo in prilog k izjasnitvi. Ne glede na odgovor na vprašanje, ali lahko vlagatelj v okviru postopka po ZPVPJN uspešno uveljavlja tako zahtevo, in ne glede na to, ali na posredovanje podatkov vpliva to, da je drugi vlagatelj zahteval posredovanje dokumentov, ki – vsaj nekateri – vsebujejo podatke, ki jih je tretji vlagatelj v postopku oddaje javnega naročila označil za poslovno skrivnost, nekateri podatki pa so bili varovani tudi kot osebni podatki, je Državna revizijska komisija upoštevala, da je ugotovila, da je zahtevek za revizijo drugega vlagatelja utemeljen in da je zato treba odločitev o izbiri za sklop 7 razveljaviti, zato dejstvo, kako se je tretji vlagatelj izjasnil do nekaterih navedb iz zahtevka za revizijo drugega vlagatelja in svoje navedbe dokazoval, ni vplivalo na uspeh drugega vlagatelja v revizijskem postopku. Državna revizijska komisija se zato ni odločila posebej ugotavljati, ali bi bil drugi vlagatelj upravičen pridobiti te podatke, in v primeru pritrdilnega odgovora, katere. Državna revizijska komisija dodaja, da niti iz sodbe Varec, C-450/06 z dne 14. 2. 2008, ECLI:EU:C:2008:91, ne izhaja, da bi imel vlagatelj v revizijskem postopku neomejen in absoluten dostop do vseh podatkov, ki se nahajajo v dokumentaciji. Če vlagatelj ne more imeti neomejenega in absolutnega dostopa do vseh podatkov v revizijskem postopku, potem ni videti pravnih ovir, da bi enaka izhodišča veljala tudi v postopku oddaje javnega naročila in predrevizijskem postopku. V vseh primerih je namreč bistveno vprašanje narave podatkov in obstoja potrebe po njihovem varovanju, ob seveda hkratni potrebi po uravnoteženju nasprotujočih si interesov, ne pa vprašanje, kateri postopek poteka.

Drugi vlagatelj je navedel, da družba Vodoprivreda Zagreb ne izpolnjuje bonitetnega pogoja in zato tretji vlagatelj ni dokazal, da izpolnjuje pogoj iz točke 12.5.q) Navodil kandidatom za izdelavo vloge na način iz točke 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge.

Naročnik je v točki 12.5.q) Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 20 razpisne dokumentacije) določil:
»Kandidat mora biti finančno in poslovno sposoben, tako da ima bonitetno oceno Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve najmanj SB5, oziroma primerljivo bonitetno oceno druge ustrezne organizacije.
Dokazilo: V zvezi z navedenim pogojem morajo kandidati v vlogi predložiti bonitetno informacijo, izdano s strani AJPES ali druge pooblaščene organizacije za izdajo bonitetne informacije, iz katere izhaja navedena informacija. Dokument ne sme biti starejši od 30 dni od dneva oddaje vlog.«,
česar ni spremenil (gl. odgovor št. 5, objavljen 2. 12. 2013, ob 9.31, na portalu javnih naročil).

Naročnik je v točki 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 21 razpisne dokumentacije) določil:
»Pogoje iz točke 12.1. in pogoje q), r), s) in t) iz točke 12.5. tega poglavja morajo izpolnjevati vsi člani oziroma partnerji konzorcija posamično. Vloga mora zato vsebovati za vsakega partnerja v konzorciju posebej vsa dokazila o izpolnjevanju pogojev a), b), c), d), e), f), g), h), i) in j) iz točke 12.1. in pogojev q), r), s), t) in u) (slednji pogoj se presoja kumulativno) iz točke 12.5. tega poglavja.
Ostale pogoje glede osnovne sposobnosti lahko izkazujejo člani konzorcija skupaj, kar pomeni, da se zmogljivosti posameznih partnerjev v konzorciju seštevajo. Zadošča, da zahtevana dokazila predloži eden od partnerjev, v kolikor je iz njih razvidno, da zmogljivosti tega partnerja zadoščajo navedenim pogojem.«.

Tretji vlagatelj nastopa v sklopu 7 s partnerjem Vodoprivreda Zagreb, d. d., Zagreb, zato mora glede na točko 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 21 razpisne dokumentacije) tudi slednji izpolnjevati bonitetni pogoj iz točke 12.5.q) Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 20 razpisne dokumentacije). V »vlogi« tretjega vlagatelja je za družbo Vodoprivreda Zagreb, d. d., Zagreb predloženo dokazilo Bonplus (v hrvaškem jeziku in v overjenem prevodu v slovenski jezik), ki ga je 13. 12. 2013 izdala Finančna agencija – Fina, Zagreb, Hrvaška (v nadaljevanju: Fina), njegov sestavni del pa je poglavje C Ocena finančnega rejtinga, v katerem je vpisana bonitetna ocena, ki jo je Fina določila družbi Vodoprivreda Zagreb, d. d., Zagreb in je tista (številka), ki jo je zapisal drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo (str. 6), tj. ocena 5.

Čeprav je tretji vlagatelj oddal »vlogo« 15. 1. 2014 (podatek iz prejemne štampiljke, ki jo je naročnik odtisnil na ovojnici »vloge« za sklop 7), ki je tudi datum, ki ga je naročnik določil za dan oddaje vlog (gl. portal javnih naročil, objava št. JN15900/2013 z dne 17. 12. 2013, in Dodatek k Uradnemu listu Evropske unije, objava št. 2013/S 246-427815 z dne 19. 12. 2013), in je dokazilo Bonplus starejše od 30 dni od »dneva oddaje vlog«, to dokazilo ni starejše od 30 dni, upoštevaje dejstvo, da je naročnik za rok za predložitev »vlog« prvotno določil 23. 12. 2014. Naročnik je v odgovoru št. 45, ki je bil objavljen 17. 12. 2013, ob 12.37, na portalu javnih naročil, namreč omogočil, da ponudniki lahko predložijo dokazila s starostjo, ki se računa od prvotno določenega roka za predložitev »vlog«, saj je navedel: »V skladu s spremembo razpisne dokumentacije, ki je objavljena na spletni strani naročnika, se za starost dokumentov in pogojev določenih v razpisni dokumentaciji, ki so vezani na rok za oddajo vloge (ponudbe), upošteva prvotni rok za oddajo vloge (ponudbe), tj. 23.12.2013.« Zato starost dokumenta, ki ga je izdala Fina, ni problematična.

Drugi vlagatelj je pravilno navedel (str. 6 zahtevka za revizijo), da je naročnik določil, da bo »priznal primerljivo bonitetno oceno druge organizacije«. Naročnik tako ni določil, da bo upošteval le bonitetno oceno, ki jo določi AJPES, pač pa je določil, da bo upošteval tudi tako bonitetno oceno, ki je primerljiva oceni, ki jo določi AJPES, določiti pa jo mora organizacija, ki je ustrezna. Glede na bonitetni pogoj je za rešitev zadeve ključno vsebinsko zapolniti pridevnika »primerljiva (bonitetna ocena)« in »ustrezna (organizacija)«, da bi bilo mogoče priznati bonitetno oceno, ki jo je družbi Vodoprivreda Zagreb, d. d., Zagreb določila Fina.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj ne uveljavlja, da Fina ni ustrezna organizacija, temveč kot sporno izpostavlja to, da ocena, ki jo je družbi Vodoprivreda Zagreb, d. d., Zagreb določila Fina, ni takšna, da bi bila primerljiva bonitetni oceni SB5, ki jo določi AJPES, saj je njena bonitetna ocena slabša. Drugi vlagatelj je navedel, da bi morala Fina družbi Vodoprivreda Zagreb, d. d., Zagreb določiti največ bonitetno oceno 4, da bi izpolnila bonitetni pogoj.

Iz izpisa s spletne strani AJPES (http://www.ajpes.si/Bonitetne_storitve/S.BON_AJPES/ Vzporejanje_bonitetnih_ocen) z dne 28. 10. 2014, ki ga je drugi vlagatelj predložil k zahtevku za revizijo, izhaja pojasnilo: »Bonitetne ocene SB po modelu S.BON AJPES so neposredno vzporejene z bonitetnimi ocenami treh uveljavljenih mednarodno priznanih bonitetnih agencij, in sicer Moody's Investors Service, Fitch Ratings in Standard&Poor's. Posredno je mogoče zagotoviti tudi vzporejanje bonitetnih ocen morebitnih drugih bonitetnih agencij, v kolikor te zagotavljajo vzporejanje z eno izmed treh zgoraj navedenih mednarodnih bonitetnih agencij. S tem je zagotovljena mednarodna primerljivost bonitetnih ocen po modelu S.BON AJPES. Takšno vzporejanje bo zainteresiranim uporabnikom omogočilo primerjavo kreditnega tveganja med slovenskimi poslovnimi subjekti, ki imajo pripisano slovensko bonitetno oceno SB po modelu S.BON AJPES, in tujimi poslovnimi subjekti, ki so ocenjeni s strani tuje mednarodno priznane bonitetne agencije.«, pa tudi primerjalna tabela za »prikaz sprejemljivega razpona bonitetnih ocen tujih agencij, v kolikor je znana spodnja še sprejemljiva bonitetna ocena SB po modelu S.BON AJPES, ki pomeni enako (ali manjše) kreditno tveganje kot navedena slovenska bonitetna ocena SB«. Iz te primerjalne tabele je mogoče razbrati, da je bonitetna ocena SB5, ki jo določi AJPES, pri družbi Fitch Ratings primerljiva bonitetni oceni »BBB ali boljša«, pri družbi Moody's Investors Service »Baa1 ali boljša« in pri družbi Standard&Poor's bonitetni oceni »BBB+ ali boljša«. Na tem izpisu s spletne strane AJPES je prikazana tudi primerjalna tabela med bonitetnimi ocenami družb Fitch Ratings, Moody's Investors Service in Standard&Poor's, iz česar je mogoče razbrati, da je mogoče medsebojno primerjati tudi bonitetne ocene teh treh družb. Iz te primerjalne tabele je mogoče razbrati, da sta bonitetni oceni BBB+ pri družbi Standard&Poor's in Baa1 pri družbi Moody's Investors Service v isti vrstici, bonitetna ocena BBB pri družbi Fitch Ratings pa je eno vrstico nižje. Tako je mogoče ugotoviti, da je AJPES prikazal, da so si primerljive bonitetne ocene BBB+ pri družbi Standard&Poor's in Baa1 pri družbi Moody's Investors Service z bonitetno oceno BBB+ pri družbi Fitch Ratings, bonitetna ocena BBB pri družbi Fitch Ratings pa primerljiva bonitetnima ocenama Baa2 pri družbi Moody's Investors Service in BBB pri družbi Standard&Poor's.

Drugi vlagatelj je k zahtevku za revizijo predložil pojasnilo AJPES št. 40-45/2014-2 z dne 29. 4. 2014, da »vzporejanje bonitetnih ocen z ocenami Financijske agencije (FINA) iz Republike Hrvaške bi bilo možno v primeru, če bi agencija pripravila vzporejanje svojih bonitetnih ocen z vsaj eno izmed referenčnih bonitetnih agencij in prevajalno tabelo javno objavila. Samo v tem primeru bi lahko preverili ali je bonitetna ocena 5 (Ocjena rejtinga) po metodologiji FINA enakovredna bonitetni oceni SB5, določeni po metodologiji S.BON AJPES. V nasprotnem primeru je potrebno za presojo ekonomsko finančne sposobnosti podjetja dodatno upoštevati tudi podatke in informacije iz revidiranega letnega poročila podjetja in revizorjevo mnenje, ki je javno objavljeno na spletnih straneh FINA (www.fina.hr).« Iz tega pojasnila AJPES izhaja, da je mogoča primerjava med bonitetno oceno, ki jo določi Fina, in bonitetno oceno, ki jo določi AJPES, pri čemer je AJPES navedel, pod katerima pogojema je to mogoče narediti: 1. vzporejanje bonitetnih ocen Fine z bonitetnimi ocenami vsaj ene izmed referenčnih bonitetnih agencij (družb) in 2. javna objava prevajalne tabele. Če kateri izmed teh pogojev ni izpolnjen, je treba upoštevati še druge podatke, ki jih je navedel AJPES, kar tudi omogoča ugotavljati sposobnost subjekta.

Drugi vlagatelj je predložil tudi elektronska sporočila med pooblaščencem in Fino z dne 24. 10. 2014 in 27. 10. 2014, iz katerih je razvidno, da mu je Fina v priponki posredovala tudi primerjalno tabelo »Skala za ocjenu rejtinga«. Iz priloge primerjalna tabela »Skala za ocjenu rejtinga«, ki jo je drugi vlagatelj predložil k zahtevku za revizijo, izhaja primerjava bonitetnih ocen Fine z bonitetnimi ocenami družb Moody's Investors Service in Standard&Poor's, ne pa tudi z bonitetnimi ocenami družbe Fitch Ratings. Iz primerjalne tabele je razvidno, da sta bonitetni oceni BBB+ (pa tudi BBB in BBB-) družbe Standard&Poor's in Baa1 (pa tudi Baa2 in Baa3) družbe Moody's Investors Service pri Fini določeni kot bonitetna ocena 4. Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo navedel, da »priložena primerjalna tabela ni bila javno objavljena in ne more predstavljati verodostojnega dokaza« (str. 3) in se skliceval na spletno stran Fine (http://www.fina.hr/Default.aspx?art=8786). Pri vpogledu na to spletno stran je Državna revizijska komisija ugotovila, da je na njej objavljena priloga »Skala ocena rejtinga« (http://www.fina.hr/lgs.axd?t=16&id=15288), iz katere izhaja, da je objavljena primerjava bonitetnih ocen Fine z bonitetnimi ocenami družbe Fitch, ne pa tudi družb Moody's Investors Service in Standard&Poor's. Državna revizijska komisija je štela, da je tudi primerjalna tabela, ki jo je predložil drugi vlagatelj, lahko verodostojen dokaz, saj naročnik ni ne navajal ne dokazal, da elektronski sporočili, ki ju je predložil drugi vlagatelj k zahtevku za revizijo, nista resnični in da ju ne bi poslala Fina, niti ni navajal niti ni dokazal, da sporna primerjalna tabela ni bila predložena k elektronskemu sporočilu. Državna revizijska komisija je zato štela, da je drugi vlagatelj po elektronski pošti prejel pojasnilo Fine o primerljivosti bonitetnih ocen, ki jih določa, z bonitetnimi ocenami družb Moody's Investors Service in Standard&Poor's. Iz naročnikovega dokaza (sklic na spletno stran Fine) je mogoče razbrati, da primerjalna tabela, ki jo je predložil drugi vlagatelj k zahtevku za revizijo, ni bila javno objavljena, vendar to še ne onemogoča ugotavljanja primerljivosti bonitetnih ocen, saj je Državna revizijska komisija štela, da pojasnilo AJPES št. 40-45/2014-2 z dne 29. 4. 2014 nakazuje, da je treba v primeru, da nekateri podatki niso objavljeni, preveriti še nekatere druge, vendar objavljene podatke. Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj in naročnik razpolagata z različnima primerjalnima tabelama, pri tem pa tudi ugotavlja, da iz dopisovanja po elektronski pošti med pooblaščencem in Fino (24. 10. 2014 in 27. 10. 2014) izhaja, da pooblaščenec ni zahteval, da mu Fina posreduje primerjalne podatke za vse tri referenčne bonitetne družbe, temveč za katerokoli izmed njih (»… sa bilo kojom od …«).

Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da neposredne primerjave bonitetnih ocen med AJPES in Fino v tabelarni obliki nista predložila ne drugi vlagatelj ne naročnik, ni pa je predložil niti tretji vlagatelj v izjasnitvi o zahtevku za revizijo, brez datuma, poslani 18. 11. 2014 po pošti priporočeno, niti nihče izmed njih ni navedel, da taka primerjalna tabela sploh obstaja. Tretji vlagatelj je sicer predložil izjavo Fine z dne 6. 11. 2014 (in ne 6. 9. 2014, kot je napačno navedel, str 6.), da je bonitetna ocena SB5 pri AJPES primerljiva bonitetni oceni 5 pri Fini oziroma BBB in BBB+ pri družbi Fitch, vendar se naročnik na to dokazilo tretjega vlagatelja pri odločanju o zahtevku za revizijo ni oprl, saj se nanj ni skliceval in ga niti ni navedel kot dokaz za svoje trditve. Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo ugotovil, da družba Vodoprivreda Zagreb, d. d., Zagreb izpolnjuje bonitetni pogoj, kar je utemeljil s primerjavo podatkov s spletnih strani AJPES in Fine.

Državna revizijska komisija je primerjala bonitetni oceni na način, kot je to storil naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo, saj zadošča že primerjava z eno izmed referenčnih bonitetnih družb, in vpogledala v podatke iz priloge »Skala ocena rejtinga«, ki so objavljeni na spletni strani Fine, pri čemer je ugotovila, da je bonitetna ocena 4 (Fina) izenačena z bonitetnima ocenama A in A- družbe Fitch, bonitetna ocena 5 (Fina) pa je izenačena z bonitetnima ocenama BBB+ in BBB družbe Fitch. Iz primerjalne tabele AJPES, ki jo je drugi vlagatelj predložil k zahtevku za revizijo, je razvidno, da je bonitetna ocena SB5 pri AJPES primerljiva z bonitetno oceno »BBB (ali boljša)« pri družbi Fitch. Iz te primerjave je mogoče zaključiti, da naročnik ni napačno ugotovil, da družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb izpolnjuje bonitetni pogoj. Izjava družbe Fina, ki jo je tretji vlagatelj predložil k izjasnitvi o zahtevku za revizijo, torej ne bi vplivala na naročnikovo ugotovitev. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da dokaz z »imenovanje[m] izvedenca ustrezne stroke ali drugega strokovnjaka za primerjavo bonitetnih ocen« (str. 8 zahtevka za revizijo) ni potreben, ker je mogoče primerjavo narediti na podlagi primerjalnih tabel, na katere sta se sklicevala drugi vlagatelj in naročnik, zato je njegovo izvedbo zavrnila. Ob izhodišču, da je mogoča primerjava bonitetnih ocen na podlagi primerjalnih tabel, objavljenih na spletnih straneh AJPES in Fine, Državna revizijska komisija ni mogla slediti drugemu vlagatelju, da bi moral naročnik ugotoviti, da tretji vlagatelj ni za družbo Vodoprivreda, d. d., Zagreb predložil primerljive bonitetne ocene bonitetni oceni, ki jo določi AJPES.

Vendar Državna revizijska komisija še ugotavlja, da se drugi vlagatelj v vlogi z dne 9. 12. 2014 ne strinja z naročnikovimi zaključki in navaja, da so bili podatki na spletni strani Fine pripravljeni naknadno in za potrebe tega postopka, drugi vlagatelj pa tudi navaja, da je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Kot je drugi vlagatelj že sam navedel (str. 5–6 vloge z dne 9. 12. 2014), ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja ni predmet postopka po ZPVPJN.

Drugi vlagatelj je v vlogi z dne 9. 12. 2014 navedel in z elektronskima sporočiloma, ki ju je 5. 12. 2014 in 8. 12. 2014 prejel od Fine, dokazoval, da je Fina objavila primerjalno tabelo z bonitetnimi ocenami družbe Fitch šele 7. 11. 2014. Državna revizijska komisija ugotavlja, da elektronsko sporočilo z dne 8. 12. 2014, ki ga je pooblaščenec prejel od Fine, potrjuje, da je bila primerjalna tabela med bonitetnimi ocenami Fine in družbe Fitch objavljena 7. 11. 2014, kar je že v času, ko je drugi vlagatelj vložil zahtevek za revizijo. Navedeno pa ne pomeni že, da je bila takrat šele narejena, tega pa ne potrjujejo niti sklepanje drugega vlagatelja, ki temelji na tem, da mu Fina v elektronskih sporočilih z dne 24. 10. 2014 in 27. 10. 2014 ni poslala tudi podatkov za družbo Fitch. Vendar Državna revizijska komisija hkrati ugotavlja, da je drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo navajal le, da družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb ne izpolnjuje bonitetnega pogoja, ni pa tudi navajal, da naročnik ni preveril podatkov iz obrazca Bonplus pred sprejemom izpodbijane odločitve. Ne glede na odgovor, ali drugi vlagatelj brez svoje krivde v smislu petega odstavka 29. člena ZPVPJN upravičeno predlaga ugotavljanje, kdaj je Fina naredila primerjalne tabele, Državna revizijska komisija ugotavlja, da morebitna potrditev dejstva, da so bile primerjalne tabele narejene šele po tem, ko je naročnik že sprejel izpodbijano odločitev in je drugi vlagatelj torej tudi že vložil zahtevek za revizijo, ne bi bila ključna za obravnavo trditve drugega vlagatelja, da družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb ne izpolnjuje bonitetnega pogoja. V zadevi se namreč, kot že prej navedeno, ni odprlo vprašanje naročnikove preveritve podatkov iz obrazca Bonplus, temveč vprašanje, ali bonitetna ocena, ki jo je Fina določila družbi Vodoprivreda, d. d., Zagreb, pomeni, da tudi ta družba izpolnjuje bonitetni pogoj.

Glede na to, da drugi vlagatelj ne v zahtevku za revizijo ne v vlogi z dne 9. 12. 2014 ne navaja, da Fina ni ustrezna organizacija, hkrati pa šele v vlogi z dne 9. 12. 2014, ne da bi to uspel opravičiti (peti odstavek 29. člena ZPVPJN), navaja, kaj obsegajo posamezne bonitetne ocene (Državna revizijska komisija ni ugotavljala, ali predstavljeni opisi sicer po vsebini obravnavajo ista ali različna predvidevanja), Državna revizijska komisija ni našla zadostnih razlogov, da bi lahko zaključila, da ni mogoče upoštevati primerjalne tabele, ki je objavljena na spletni strani Fine in se je nanjo oprl naročnik pri odločanju o zahtevku za revizijo. Na drugačen zaključek ne vpliva niti predlog drugega vlagatelja iz vloge z dne 9. 12. 2014 za izvedbo dokaza z »imenovanje[m] izvedenca ustrezne stroke ali drugega strokovnjaka za primerjavo bonitetnih ocen« (str. 6 vloge z dne 9. 12. 2014), ki ga je Državna revizijska komisija že predhodno zavrnila, saj je primerjava mogoča na podlagi primerjalne tabele s spletne strani Fine, za katero Državna revizijska komisija ni uspela najti takšnih razlogov, da je naročnik ne bi smel uporabiti.

Državna revizijska komisija povzema, da ni mogla slediti očitku drugega vlagatelja, da bi moral naročnik ugotoviti, da družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb ne izpolnjuje bonitetnega pogoja.

Drugi vlagatelj je navedel, da ima družba Vekton, d. o. o., Celje na dan predložitve »vloge« neporavnano zapadlo obveznost do kooperanta Hidroteh, d. o. o., Celje, zato tretji vlagatelj ne izpolnjuje pogoja iz točke 12.5.s) Navodil kandidatom za izdelavo vloge na način iz točke 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Drugi vlagatelj je navedel, da ima tudi družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb na dan predložitve »vloge« neporavnane zapadle obveznosti, in sicer iz naslova najemnin.

Naročnik je v točki 12.5.s) Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 21 razpisne dokumentacije) določil:
»Da ima kandidat poravnane vse zapadle obveznosti do dobaviteljev blaga, podizvajalcev in kooperantov.
Dokazilo: V zvezi z navedenim pogojem mora kandidat v vlogi predložiti izpolnjeno, podpisano in žigosano izjavo na Obrazcu 19 (3. poglavje), da ima plačane vse zapadle obveznosti do dobaviteljev blaga, podizvajalcev in kooperantov.«,
relevantna pa je tudi točka 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 21 razpisne dokumentacije), ki jo je Državna revizijska komisija predhodno že citirala.

Državna revizijska komisija je vpogledala v obrazec 19 in ugotovila, da je naročnik določil izjavo »Pod polno kazensko in materialno odgovornostjo izjavljamo, da imamo poravnane vse zapadle obveznosti do dobaviteljev blaga, podizvajalcev in kooperantov v predhodnih postopkih javnega naročanja.«, ki se vsebinsko razlikuje od vsebine pogoja, saj je izjava iz obrazca 19 vsebinsko ožja, saj se omejuje le na poravnane zapadle obveznosti do posameznih subjektov v predhodnih postopkih javnega naročanja. Pogoj se torej ne omejuje le na zapadle neporavnane obveznosti do posameznih subjektov v predhodnih postopkih javnega naročanja. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je naročnik določil pogoj, ki pa ga ponudniki glede na dokazilo (obrazec 19) dokazujejo le v zoženem obsegu. Tako je glede na pogoj nebistveno, ali je obveznost nastala v razmerju do dobaviteljev blaga, podizvajalcev ali kooperantov v postopkih javnega naročanja, saj ponudniki ne bi smeli imeti nobenih neporavnanih zapadlih obveznosti do nobenega izmed teh subjektov, in sicer ne glede na to, ali so z njimi bili v razmerju zaradi predhodnih postopkov javnega naročanja. Vendar bi glede na izjavo v dokazilu naročnik zahteval dokazovanje zgolj tega, da ponudnik nima le določenih zapadlih neporavnanih obveznosti (tj. do naštetih subjektov v predhodnih postopkih javnega naročanja).

Državna revizijska komisija je vpogledala v ponudbo tretjega vlagatelja in ugotovila, da je za družbo Vekton, d. o. o., Celje predložil potrjeno (podpis in žig) izjavo na obrazcu 19, s čimer je izpolnil naročnikove zahteve iz točke 12.5.s) Navodil kandidatom za izdelavo vloge na način iz točke 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj ne oporeka temu, da je družba Vekton, d. o. o., Celje to izjavo predložila, izpostavlja pa, da njena vsebina ni resnična.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je pogoj iz točke 12.5.s) Navodil kandidatom za izdelavo vloge sestavljen iz elementov, ki morajo biti podani kumulativno, in sicer ponudnik mora imeti (1) poravnane (2) vse (3) zapadle obveznosti (4) do določenih subjektov, iz dokaza pa je razvidno, da je treba element (4) dokazati v obsegu, ki pomeni »v predhodnih postopkih javnega naročanja«.

Drugi vlagatelj je:
– citiral definiciji pojmov kooperant in kooperacija iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ; http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html) in
– navedel:
• da je družba Vekton, d. o. o., Celje kot vodilni partner sklenila konzorcijsko pogodbo z družbo Tehmar, d. o. o., Celje kot članom konzorcija, kar po definiciji SSKJ pomeni, da sta kooperanta,
• navedel, da sta družba Vekton, d. o. o., Celje in Tehmar, d. o. o., Celje sklenila aneks 1 h konzorcijski pogodbi za izvedbo del pri naročniku Savske elektrarne Ljubljana, d. o. o., Medvode za dela pri nasipavanju 3.000 m3 izkopanih naplavin na določeni lokaciji v okviru predmeta pogodbe z naročnikom Savske elektrarne Ljubljana, d. o. o., Medvode za odvzem naplavin pred talnim izpustom Hidroelektrarne Moste,
• je družba Tehmar, d. o. o., Celje 13. 11. 2013 izstavila račun št. 23/2013 družbi Vekton, d. o. o., Celje v višini 8.353,62 eurov, ki je zapadel 45 dni po izstavitvi računa oziroma tri dni po prejemu plačila od naročnika,
• je račun št. 23/2013 z dne 13. 11. 2013 zapadel in družba Vekton, d. o. o., Celje ga je 19. 6. 2014 tudi delno poravnala (5.000 eurov), preostanek pa še vedno ni poravnan,
• je družba Savske elektrarne Ljubljana, d. o. o., Medvode naročnik in izvedba posla, za katerega je bil izstavljen račun št. 23/2013, javno naročilo, čeprav ta družba postopka ni formalno izpeljala po javnonaročniški zakonodaji.

Državna revizijska komisija opozarja, da je za rešitev zadeve najprej treba odgovoriti že na vprašanje, ali je družba Tehmar, d. o. o., Celje kateri izmed subjektov, ki jih določa pogoj iz točke 12.5.s) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, in torej ugotoviti obstoj elementa (4). V primeru negativnega odgovora tudi potrditev, da obstaja neporavnana zapadla terjatev, ne bi pomenila neizpolnitve tega pogoja, saj bi se nanašala na subjekt, ki ga pogoj ne zajema.

V SSKJ je pojem kooperant opredeljen na naslednji način: »kdor dela, sodeluje v kooperaciji, poslovni sodelavec: nekateri njihovi kooperanti so podražili svoje proizvode; domači, inozemski kooperanti // knjiž., redko sodelavec sploh: izbral si je primernega kooperanta«, kooperacija pa »organizacija proizvodnje, navadno z delitvijo dela, pri kateri nastopa več članov, podjetij, poslovno sodelovanje: širjenje kooperacije / individualno proizvodnjo je zamenjala kooperacija / industrijska, kmetijska kooperacija / delati v kooperaciji ♦ ekon. enostavna kooperacija organizacija proizvodnje, pri kateri sodeluje večje število ljudi brez notranje delitve dela // knjiž. sodelovanje sploh: kooperacija med vodstvom in delavci / kooperacija na kulturnem področju«.

Državna revizijska komisija sicer pritrjuje drugemu vlagatelju, ki je v vlogi z dne 9. 12. 2014 navedel, da »se naročnik ni opredelil do navedbe, da je šlo« med družbama Vekton, d. o. o., Celje in Tehmar, d. o. o., Celje »za kooperantsko razmerje« (str. 7). Naročnik se o tem ni posebej izjavil. Je pa uporabil poimenovanje kooperant za družbo Tehmar, d. o. o., Celje (gl. str. 5 sklepa št. 35501-13/2014/33 z dne 3. 12. 2014, predzadnja vrstica). Vendar Državna revizijska komisija kljub navedenemu ne more slediti drugemu vlagatelju, ki je v vlogi z dne 9. 12. 2014 navedel, da se šteje za dokazano, da je med družbama Vekton, d. o. o., Celje in Tehmar, d. o. o., Celje šlo za kooperantsko razmerje (str. 7). Katero razmerje je med tema družbama, je pravno in ne dejansko vprašanje, zato ni bistveno, ali in kako se je naročnik opredelil do pravne narave razmerja med družbama Vekton, d. o. o., Celje in Tehmar, d. o. o., Celje po sklenjeni pogodbi.

Drugi vlagatelj je k zahtevku za revizijo predložil konzorcijsko pogodbo z dne 15. 9. 2011 in aneks št. 1 z dne 15. 9. 2011.

Državna revizijska komisija je vpogledala v člene 7.1., 7.2. in 7.3. konzorcijske pogodbe z dne 15. 9. 2011, ki urejajo pravice in obveznosti članov konzorcija, in ugotovila, da sta družbi Vekton, d. o. o., Celje in Tehmar, d. o. o., Celje pri izvajanju del, ki jih skladno s členom 6.2. konzorcijske pogodbe z dne 15. 9. 2011 dogovorita z aneksom, naročnikom neomejeno solidarno odgovorni. Iz aneksa št. 1 z dne 15. 9. 2011 je razvidno, da je družba Tehmar, d. o. o., Celje kot član konzorcija prevzela v izvedbo dela pri nasipavanju 3.000 m3 izkopanih naplavin na določeni lokaciji. To pomeni, da je bila družba Tehmar, d. o. o., Celje pri nasipavanju 3.000 m3 izkopanih naplavin na določeni lokaciji v razmerju do naročnika Savske elektrarne Ljubljana, d. o. o., Medvode (so)izvajalec in ne podizvajalec. Prevzetih del tudi ni mogoče razumeti kot dobave blaga, temveč kot storitev. Ali gre za specialno storitev, ki pomeni gradbena dela in s tem morebiti za gradbeno pogodbo (prvi odstavek 649. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 s sprem.), za rešitev zadeve ni bistveno.

Tako ostane še odgovor na vprašanje, ali je bila družba Tehmar, d. o. o., Celje kooperant, saj je le še ta status tak, da vpliva na izpolnitev pogoja iz točke 12.5.s) Navodil kandidatom za izdelavo vloge.

Glede na to, da je naročnik za element (4) uporabil tri različne pojme, ki so tudi pojmi, ki jih določa tretja alinea točke e prvega odstavka 16. člena Uredbe, je razumno izhodišče drugega vlagatelja, ki skuša najti pomen pojma kooperant izven vsebine pojmov dobavitelj blaga in podizvajalec. Drugi vlagatelj se ni mogel opreti na razlago pojma kooperant iz Uredbe, saj Uredba tega pojma ne opredeljuje. Državna revizijska komisija zato ne more sprejeti stališča tretjega vlagatelja, ki v vlogi, brez datuma, poslani 18. 11. 2014 po pošti priporočeno, skuša odreči veljavo razlagi drugega vlagatelja pojma kooperant le zato, ker v SSKJ nima kvalifikatorja »jur. – juridični izraz« (str. 9). Vendar se Državna revizijska komisija lahko vpraša, ali je definicija, kot izhaja iz SSKJ, uporabna tudi za obravnavani primer, saj je za nasipavanje 3.000 m3 izkopanih naplavin na določeni lokaciji težko reči, da gre za proizvodnjo, zagotovo pa ne gre za blago (prim. tudi 486. člen OZ).

Državna revizijska komisija še ugotavlja, da je v SSKJ določena tudi razlaga pojma kooperant kot sodelavec, kar bi lahko celo vodilo k tolmačenju, da se nanaša na soizvajalca in da bi zato pod tem pojmom lahko obravnavali tudi družbo Tehmar, d. o. o., Celje. Vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da je takšna razlaga le ena izmed možnih, zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju, pa tudi pojasnjuje, zakaj niti ni verjetna. Tako npr. OZ uporablja pojem sodelavec (630. in 631. člen OZ), vendar se ta nahaja v določbah, ki urejata vprašanja v zvezi s podizvajalstvom. Da je pojem kooperant mogoče razložiti tudi na ožji način od tistega, ki ga predlaga drugi vlagatelj, je razvidno tudi iz 13. točke Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 22 razpisne dokumentacije), ki je še edina druga določba razpisne dokumentacije, ki uporablja pojem kooperant.

Naročnik je v 13. točki Navodil kandidatom za izdelavo vloge določil:
»Ponudba s podizvajalci je ponudba, v kateri poleg kandidata kot glavnega izvajalca nastopajo tudi drugi gospodarski subjekti, kot podizvajalci oziroma kooperanti (v nadaljevanju: podizvajalci). V razmerju do koncedenta kandidat v celoti odgovarja za izvedbo koncesije.«

Naročnik je pojem kandidat opredelil v 3.1. točki Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 5 razpisne dokumentacije):
»Kot kandidat oziroma ponudnik se lahko javnega razpisa udeleži vsaka pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje razpisne pogoje za pridobitev koncesije.
Vlogo lahko predloži tudi več pravnih ali fizičnih oseb skupaj (v nadaljnjem besedilu: konzorcij). Ista pravna ali fizična oseba lahko sodeluje samostojno ali kot član konzorcija le pri eni skupni vlogi za koncesijo na istem sklopu. Če ista pravna ali fizična oseba v istem sklopu sodeluje na več vlogah, je vsaka taka vloga nepravilna.«,
v točki 3.2. Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 5–6 razpisne dokumentacije) pa je opredelil pojem konzorcij, pri čemer je razvidno, da morajo člani konzorcija odgovarjati solidarno (peta alinea prvega odstavka).

Iz 13. točke Navodil kandidatom za izdelavo vloge je razvidno, da je le kandidat tisti, ki v celoti odgovarja za izvedbo del (druga poved), zato je prvo poved mogoče tolmačiti tako, da je naročnik uporabil pojem kooperant v vsebini, ki ne predstavlja kandidata in zato ne tudi soizvajalca.

Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je razpisno dokumentacijo mogoče tolmačiti vsaj na način, da ponudnik z izjavo, ki jo poda na obrazcu 19, ne izjavi tudi, da ima poravnane zapadle obveznosti do soizvajalcev, kar je tudi razumljivo, saj je soizvajalec v neposrednem pogodbenem odnosu z naročnikom in ne kot podizvajalec, ki z njim ni v takem pogodbenem odnosu, pač pa je v pogodbenem odnosu z izvajalcem (gl. tudi prvi odstavek 125. člena OZ). Državna revizijska komisija tako tudi ugotavlja, da je verjetnejša in pravno prepričljivejša razlaga spornega pogoja na način, da so v njem našteti tisti subjekti (torej dobavitelj blaga, podizvajalec in kooperant), ki niso v pogodbenem odnosu z »glavnim naročnikom« (npr. uporabnik blaga, storitve ali gradnje), temveč s svojim naročnikom (torej prodajalec, izvajalec storitve ali izvajalec gradenj); torej v pogodbenem odnosu s subjektom, ki je v pogodbenem odnosu z »glavnim naročnikom«.

Glede na predstavljeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je sporni pogoj mogoče tolmačiti na način, da ponudniku ni treba izjaviti, da ima poravnane zapadle obveznosti tudi do soizvajalcev oziroma članov konzorcija. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je bila družba Tehmar, d. o. o., Celje pri nasipavanju 3.000 m3 izkopanih naplavin na določeni lokaciji v položaju, ki ga možno (zlasti pa verjetnejše in pravno prepričljivejše) tolmačenje razpisne dokumentacije ne zajema. Pogoj je torej možno razložiti na način, ki je do tretjega vlagatelja milejši od načina, za katerega si prizadeva drugi vlagatelj, zato je v skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (npr. zadeva št. 018-314/2012) treba uporabiti milejšo razlago. Državna revizijska komisija zato zaključuje, da izjava družbe Vekton, d. o. o., Celje ne more biti neresnična ne glede na to, ali bi se lahko potrdilo, da je bila družbi Tehmar, d. o. o., Celje kaj dolžna ob poteku roka za predložitev »vlog«, kar naj bi, tako drugi vlagatelj, dokazovala tudi že izjava izvedenke s področja ekonomije in financ (str. 7 vloge z dne 9. 12. 2014). Državni revizijski komisiji se zato ni treba tudi izrekati o tem, ali so podani tudi elementi (1), (2) in (3), saj tudi v primeru, če niso, brez elementa (4) ni mogoče zaključiti, da tretji vlagatelj ne izpolnjuje pogoja iz točke 12.5.s Navodil kandidatom za izdelavo vloge na način iz točke 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Kar a fortiori pomeni, da bi do enakega zaključka Državna revizijska komisija prišla tudi ob tolmačenju pogoja na verjetnejši in pravno prepričljivejši način, ki ga je predhodno predstavila. Ob takih zaključkih tudi ni bistveno, da bi Državna revizijska komisija ugotavljala, ali je družba Savske elektrarne Ljubljana, d. o. o., Medvode naročnik po javnonaročniški zakonodaji, saj tudi v primeru, če bi to lahko potrdila, to ne bi spremenilo dosedanjih ugotovitev Državne revizijske komisije o izpolnjevanju pogoja.

Drugi vlagatelj je tudi navedel, da je na podlagi revidiranega finančnega poročila za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 za družbo Vodoprivreda, d. d., Zagreb, ki je dostopno na http://www.vzg.hr/dokumenti/Revizorsko%20izvjesce%20Vodoprivreda%20Zagreb%20dd%202013.pdf in je del tega poročila (str. 31) predložil k zahtevku za revizijo, ugotovil, da ima tudi ta družba neporavnane zapadle obveznosti. Drugi vlagatelj je k zahtevku za revizijo predložil tudi del (str. 6 in 14) poslovnega poročila za družbo Vodoprivreda, d. d., Zagreb, april 2014, ki je dostopno na http://www.vzg.hr/dokumenti/VDZG-fin2013-1Y-REV-N-HR.pdf. Ne glede na to, ali zapadle neporavnane obveznosti družbe Vodoprivreda, d. d., Zagreb obstajajo, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je drugi vlagatelj navedel, da se te nanašajo na neporavnane obveznosti iz naslova najemnin. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je drugi vlagatelj predložil dokazili v hrvaškem jeziku in ne tudi morebitnega overjenega prevoda v slovenski jezik [prim. drugi odstavek 226. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), zato je mogoče razumeti, da je sam prevedel sporni del dokazil. Glede na navedbe drugega vlagatelja je mogoče razumeti, da izpostavlja podatka 14,1 milijona kun in 5 milijonov kun, skupaj 19,1 milijona kun, ki naj bi predstavljala zatrjevano zapadlo neporavnano obveznost. Državna revizijska komisija je po vpogledu v predloženi dokazili ugotovila, da sta ta zneska predstavljena v 37. točki revidiranega finančnega poročila, ki nosi naslov »Kratkoročne obveze za zajmove, depozite i slično« (str. 31), njun nastanek pa je pojasnjen v poslovnem poročilu, točka 1.2. (str. 6): »14,1 mil. kuna po kratkoročnim kreditima primljenih od Zagrebačkog holdinga d.o.o. za tekuću likvidnost i troškove otpremnina radnicima« in »5 mil. kuna po kratkoročnoj pozajmici od Grada Zagreba za tekuću likvidnost« in točki 2.4.2.d): »obaveze za zajmove, depozite i slično« in »pozajmica«. Kakšno naravo imata ta zneska, je pravno in ne dejansko vprašanje, zato Državna revizijska komisija ni vezana na pravno kvalifikacijo (tj. najemnina), ki jo je navedel drugi vlagatelj. Vendar ne glede na pravno kvalifikacijo, ki jo je navedel drugi vlagatelj, in ne glede na to, da bi bilo treba iz opisa nastanka obveznosti v višini teh zneskov razumeti, da bi šlo za posojilo (Zakon o obveznim odnosima, Narodne novine št. 35/2005 s sprem.; v nadaljevanju: ZOO, 499. člen), Državna revizijska komisija ni mogla ugotoviti, da bi obstoj teh obveznosti vplival na izpolnitev pogoja iz točke 12.5.s) Navodil kandidatom za izdelavo vloge na način iz točke 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge, saj ni mogla zaključiti, da sta upnika iz naslova teh zneskov v kakšnem izmed položajev, ki jih določa element (4).

Drugi vlagatelj je sicer v vlogi z dne 9. 12. 2014 (str. 9) opozoril, da se naročnik ni opredelil do navedb o neporavnanih zapadlih obveznostih v višini 19,1 milijona kun, vendar Državna revizijska komisija lahko le ponovi, da tudi morebitni obstoj neporavnanih zapadlih obveznosti v tej višini ne vpliva na izpolnitev pogoja iz točke 12.5.s) Navodil kandidatom za izdelavo vloge na način iz točke 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge.

Državna revizijska komisija povzema, da ni mogla slediti očitku drugega vlagatelja, da bi moral naročnik ugotoviti, da tretji vlagatelj ne izpolnjuje pogoja, da ima poravnane vse zapadle obveznosti do določenih subjektov.

Drugi vlagatelj je navedel, da tretji vlagatelj ne izpolnjuje pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, saj ni ustrezno navedel, katero informacijsko in programsko opremo ima na voljo, te opreme pa bodisi nima na voljo bodisi je kršil zahteve iz razpisne dokumentacije glede nominiranja podizvajalcev.

Državna revizijska komisija je pri obravnavi zahtevka za revizijo prvega vlagatelja navedla, kaj je naročnik določil v razpisni dokumentaciji v zvezi z izpolnjevanjem pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge in kako je odgovarjal na portalu javnih naročil (str. 7–9 tega sklepa), zato tu tega ne ponavlja.

Državna revizijska komisija je vpogledala v »vlogo« tretjega vlagatelja in ugotovila, da je predložil izpolnjeno in potrjeno (podpis in žig) izjavo na obrazcu 11 z dne 15. 1. 2014, ki jo je podala družba Vodoprivreda, d. o. o., Zagreb, za to izjavo pa je predložil še izjavo družbe Vodoprivreda, d. o. o., Zagreb o razpolaganju s programsko in z informacijsko opremo z dne 15. 1. 2014, da jo ima na razpolago na podlagi sklicevanja na kapacitete drugih subjektov (tretji odstavek 45. člena ZJN-2), in tri pogodbe, ki so označene kot najemne pogodbe, za to opremo. Družba Vodoprivreda, d. o. o., Zagreb je v tabelo obrazca 11 vpisala podatke tako, da je v stolpcu »Vrsta opreme« navedla, da je to »Informacijska in programska oprema«, v stolpec »Opis informacijske/programske opreme« pa je skoraj dobesedno prepisala besedilo, ki ga je naročnik določil v tabeli 1 pri pogoju iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Državna revizijska komisija je vpogledala tudi v pogodbe, ki so označene kot najemne pogodbe, iz njih pa izhaja, da je predmet opisan na tak način, kot je družba Vodoprivreda, d. o. o., Zagreb navedla podatke v tabelo v obrazcu 11.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge izhaja, da so morali ponudniki za dokazovanje izpolnjevanja tega pogoja predložiti le obrazec 11, ne pa tudi drugih dokazil. Res je sicer, da je naročnik določil tudi možnost sklicevanja na kapacitete drugih gospodarskih subjektov (tretji odstavek 45. člena ZJN-2), vendar pa ni zahteval, da morajo ponudniki predložiti že v »vlogi« tudi dokazila, da bodo imeli to opremo na voljo za čas trajanja razmerja z naročnikom. Tretji vlagatelj je torej že v »vlogi« predložil dokazilo, ki ga je zahteval naročnik, kar drugemu vlagatelju tudi ni sporno. Sporno pa mu je, kako je tretji vlagatelj izpolnil obrazec 11 in kako je predstavil posamezna razmerja v »vlogi« oziroma teh razmerij ni predstavil.

Državna revizijska komisija pritrjuje drugemu vlagatelju (str. 15 zahtevka za revizijo), da iz obrazca 11 izhaja »splošna navedba« tretjega vlagatelja, s katero opremo razpolaga. Državna revizijska komisija hkrati pritrjuje naročniku, da »v skladu s prakso Državne revizijske komisije namreč nejasne in dvoumne razpisne dokumentacije zaradi njene nedorečenosti ni mogoče tolmačiti v škodo ponudnika, ki je zahtevo iz razpisne dokumentacije izpolnil v mejah, ki jo razlaga take določbe razpisne dokumentacije dopušča« (sklep št. 35501-13/2014/33 z dne 3. 12. 2014, str. 7–8), pritrjuje pa tudi vsebinsko enaki navedbi tretjega vlagatelja (vloga, brez datuma, poslana 18. 11. 2014 po pošti priporočeno, str. 14). Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom, da »ponudnikom ni dal podrobnih navodil za izpolnitev tabele v obrazcu« (sklep št. 35501-13/2014/33 z dne 3. 12. 2014, str. 7), vendar opozarja, da le v obliki posebnega navodila ne in da posamezne okoliščine primera, ki jih ne naročnik v sklepu št. 35501-13/2014/33 z dne 3. 12. 2014 ne tretji vlagatelj v vlogi, brez datuma, poslani 18. 11. 2014 po pošti priporočeno, nista upoštevala, kažejo na to, da razpisna dokumentacija ni bila v tolikšni meri nejasna, da bi za izpolnitev pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge zadoščala le ponovitev vsebine, ki jo je določil že ta pogoj. Na to ne vpliva niti naročnikovo sklicevanje na odgovor št. 9/k2, objavljen na portalu javnih naročil 13. 12. 2013, ob 10.38, (sklep št. 35501-13/2014/33 z dne 3. 12. 2014, str. 7), saj ta odgovor ne spremeni dejstva, da se sklicuje na »ustrezen obrazec« (kar je obrazec 11), obrazec 11 pa glede na to, kar je Državna revizijska komisija navedla v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa, sporoča več, kot uveljavljata naročnik in tretji vlagatelj.

Državna revizijska komisija je že pri obravnavi zahtevka za revizijo prvega vlagatelja navedla, da se strinja, da je možno tudi širše tolmačenje, kako podrobno so morali ponudniki vpisati posamezne podatke v tabelo iz obrazca 11, vendar ne more biti predmet drugačnega tolmačenja dejstvo, da iz besedila izjave izhaja, da so morali ponudniki izjaviti takšno vsebino, ki bi dokazovala vse elemente iz pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Državna revizijska komisija ponavlja, da naročnik ni pripravil izjave na način, da bi zahteval, da ponudniki podpišejo le izjavo »Izjavljamo, da (navedba kandidata – pravne osebe) razpolagamo s potrebno informacijsko in programsko opremo, kakor je navedeno v Tabeli 1 poglavja 12.2. k (za sklope 1 do 8) oziroma Tabeli 2 poglavja 12.2. k (za sklop 9)«, temveč jo je nadgradil z besedilom »in sicer« in njemu sledečo tabelo. Ker besedilo »in sicer« služi za »za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega« (geslo št. 4 pri pojmu sicer: SSKJ, http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html), ne more biti nejasno, da ni mogoče česa dopolnjevati ali pojasnjevati, če se le ponovi zapis tistega, kar je nekdo (tu naročnik) že predhodno navedel. Za vpis dopolnitev ali pojasnil, ki sledijo besedilu »in sicer«, je naročnik, kot že navedeno, pripravil tabelo.

Drugi vlagatelj je pravilno opozoril (str. 15 zahtevka za revizijo), da je naročnik obrazec 11 poimenoval seznam (»Seznam informacijske in programske opreme za izvajanje GJS«). Pojem seznam pomeni »skupek imen oseb, stvari, napisanih navadno drugo pod drugo«, pa tudi »list s takim skupkom imen« (SSKJ, http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html). Vendar je treba upoštevati, da samo poimenovanje obrazca ni tisto, ki lahko ovrže stališče, da je za izpolnitev pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge zadostoval prepis lastnosti opreme, kot ga je naročnik določil v pogoju, pač pa je upoštevanje vsebine obrazca skupaj z njegovim imenom tisto, ki pokaže, da je razpisna dokumentacija v tolikšnem obsegu jasna, da zahteva vsaj minimalno konkretizacijo izpolnjevanja vsebine pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi v primeru, če bi se lahko po kakšnem tolmačenju potrdilo, da sta pridevnika »programska« in »informacijska« taka, da lahko opremo opišeta po vrsti, tolmačenje, da je zadosti, če gospodarski subjekt v stolpec »Vrsta opreme« vpiše le pojem »programska in informacijska oprema«, ne bi bilo smiselno, ker bi zanemarilo druge relevantne okoliščine: 1. da je že obrazec sam (gl. njegovo poimenovanje) namenjen vpisu informacijske in programske opreme, 2. da se izjava v obrazcu 11 nanaša na razpolaganje s programsko in informacijsko opremo, 3. stolpec »Vrsta opreme« bi bil odveč vsaj glede na sosednji stolpec »Opis informacijske in programske opreme«, saj ne bi sporočal nič več od tega stolpca kot sicer imena obrazca in izjave v obrazcu, 4. navsezadnje pa je tudi iz tabele 1 v pogoju iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge razvidno, da je naročnik navedel lastnosti opreme alternativno in je uporabil izraze z določljivo, vendar ne še določeno vsebino (»kompatibilen (format)« in »drug ustrezen (format)«), zato je razumno, da gospodarski subjekt vsaj nekoliko konkretizira (gl. besedilo »in sicer«), katero izmed alternativ zagotavlja oprema, s katero razpolaga. Poleg tega je naročnik v četrti alinei iz tabele 1 v pogoju iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge navedel kot primer enega izmed programov, zato pojem »in sicer« in sledeča tabela razumno sporočata, da je potrebna vsaj neka minimalna konkretizacija.

Vsaj minimalna konkretizacija je razumna tudi zato, ker na podlagi takšnih podatkov lahko naročnik ugotavlja, ali je programska in informacijska oprema, s katero razpolaga gospodarski subjekt, zadostna za izpolnitev pogoja, naročnik pa lahko tudi na enakih osnovah obravnava »vloge« in s tem tudi gospodarske subjekte.

Državna revizijska komisija pritrjuje drugemu vlagatelju, da je tretji vlagatelj sklenil pogodbe, za katere je navedeno, da so najemne, s tremi družbami, ki jih je drugi vlagatelj navedel v zahtevku za revizijo, in sicer »brez navedbe konkretne programske opreme« (str. 15 zahtevka za revizijo), saj je tudi v njih navedeno enako besedilo, kot je navedeno v tabeli iz obrazca 11, vendar je vprašanje veljavnosti teh pogodb v pristojnosti sodišča. Pri tem je treba upoštevati, da ni nujno, da je predmet v pogodbi določen, saj zadošča, da je določljiv (drugi odstavek 34. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 38. člena OZ; enako drugi odstavek 269. člena ZOO v povezavi s prvim odstavkom 272. člena ZOO). Vendar kljub temu ni mogoče že šteti, da je naročnik smel priznati tretjemu vlagatelju, da izpolnjuje pogoj iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, saj je zahteval predložitev dokazila določene, vsaj minimalno konkretizirane vsebine (tj. obrazec 11), ki je s predloženimi pogodbami še ni mogoče ugotoviti.

Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da naročnik od tretjega vlagatelja ni zahteval morebitnih pojasnil v zvezi z izpolnjevanjem pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da naročnik le na podlagi obrazca 11, kot ga je izpolnila družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb, in torej s podatki, s katerimi razpolaga, ni bil tretjemu vlagatelju še upravičen priznati izpolnjevanja pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je naročnik kršil alineo a tretjega odstavka 41. člena ZJN-2, zato je skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila tudi zahtevku za revizijo drugega vlagatelja in razveljavila odločitev o izbiri za sklop 7, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014.

Drugi vlagatelj je še navedel, da je »prepričan, da« tretji vlagatelj »niti ne ve, katero programsko in informacijsko opremo potrebuje, saj vsebine gospodarske javne službe ne pozna in ne ve, s katero programsko opremo bi lahko zadovoljil zahtevam naročnika« (str. 15 zahtevka za revizijo), vendar Državna revizijska komisija ne more upoštevati prepričanja drugega vlagatelja, saj to ni ne dejstvo ne dokaz. Gospodarski subjekti so morali dokazovati izpolnjevanje pogoja iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge na način, kot je to določil naročnik, ta pa je upravičen ugotoviti njegovo izpolnitev, če ga gospodarski subjekt dokaže v možnih, vendar razumnih, mejah tolmačenja dokazovanja izpolnjevanja pogoja. Kot je Državna revizijska komisija že predhodno predstavila, naročnik na podlagi predloženih dokazil tega še ni bil upravičen storiti.

Drugi vlagatelj je nadalje navedel, da tretji vlagatelj ni priglasil teh treh sopogodbenikov za podizvajalce, čeprav bi jih moral. Državna revizijska komisija je vpogledala v »vlogo« tretjega vlagatelja, pri čemer je ugotovila, da je obrazec 21 »Seznam podizvajalcev« prazen, iz česar je treba razbrati, da tretji vlagatelj ni (vsaj ne izrecno) izjavil, da nastopa s podizvajalci. Vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da odločanje o tem vprašanju ni več ključno za rešitev zadeve, saj je že razveljavila odločitev o izbiri za sklop 7, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014. Šele v primeru, če bi se izkazalo, da tretji vlagatelj razpolaga s takšno opremo, kot jo je zahteval naročnik, bi bilo treba razreševati tudi vprašanje, v kakšnem pravnem položaju so ti trije subjekti in kaj bi moral storiti naročnik.

Drugi vlagatelj je citiral določbe licenčnih pogodb treh proizvajalcev programske opreme (str. 16–18 zahtevka za revizijo) in navedel, da »so enake tudi pri drugih programih, saj gre za običajne določbe v vseh licenčnih pogodbah za uporabo programskih orodij, ki se uporabljajo za potrebe, kot jih je določil naročnik« (str. 18 zahtevka za revizijo), na podlagi česar je ugotovil, da »je imetniku licence prepovedano kakršno koli sklepanje pogodb, s katerimi bi posojali ali dajali v najem ali kako drugače omogočali uporabo tretjim osebam«, »izjema« pa »je uporaba v korist imetnika licence, kar pa pomeni, da takšna uporaba v primeru pogodbenega razmerja ne pride v poštev, saj uporaba teh programov ne more biti v korist imetnika licence, razen če bi imetnik licence izvajal storitve za izbranega kandidata« (str. 18 zahtevka za revizijo). Drugi vlagatelj je še navedel, da ne tretji vlagatelj ne njegovi sopogodbeniki »nedvomno nimajo na voljo programske opreme s takšnimi licencami, ki bi omogočali dostop do programske opreme kandidatu. Prav tako nimajo soglasij s strani avtorjev programske opreme, saj bi jih sicer priložili svoji vlogi« (str. 18 zahtevka za revizijo). Drugi vlagatelj »zaradi dejstva, da ne razpolaga s podatkom, katero programsko opremo naj bi imel izbrani kandidat na voljo, ne more podati navedb za prav vsako programsko opremo v smislu licenčnih pogojev. Zato v primeru, da bo to vprašanje sporno in naročnik oziroma Državna revizijska komisija ne bosta mogla sama ugotoviti, kakšni so dejanski licenčni pogoji za programsko opremo, in potrditi, da licence ne omogočajo sklepanja takšnih pogodb, kot so predložene, predlaga, da se imenuje izvedenca oz. neodvisnega strokovnjaka za področje intelektualne lastnine oz. drugo ustrezno področje, ki naj poda mnenje o tem, ali je pogodba, kot je sklenjena, dopustna glede na licenčne pogoje vsake posamezne programske opreme. Izvedenec naj potrdi navedbe vlagatelja, da takšne pogodbe niso dopustne.« (str. 18 zahtevka za revizijo). Iz predstavljenega je razvidno, da je drugi vlagatelj sicer predlagal dokaz s postavitvijo strokovnjaka oziroma izvedenca, vendar ga je Državna revizijska komisija zavrnila zaradi neprimernosti. Ali je pogodba »dopustna« glede na licenčne pogoje vsake posamezne programske opreme, ni dejansko, temveč pravno vprašanje, o čemer pa ne strokovnjak ne izvedenec ne moreta odločati. Državna revizijska komisija nadalje pojasnjuje, da o vprašanju, ali je pogodba »dopustna« ali ne, odloča sodišče, zato sama ni pristojni organ, ki bi lahko o tem odločil. Državna revizijska komisija enako pojasnjuje tudi glede na vsebinsko enako navedbo drugega vlagatelja v vlogi u dne 9. 12. 2014, saj to, ali so te pogodbe nične, pravno vprašanje, ki je v pristojnosti sodišča.

Kot je Državna revizijska komisija tudi že pojasnila, je odločanje o tem, ali so ti trije subjekti podizvajalci glede na sklenjene pogodbe, ki so poimenovane najemne, odvisno od tega, s katero opremo razpolaga tretji vlagatelj. V tem trenutku je odločanje o statusu podizvajalstva vprašljivo, saj bi pomenilo ugibanje. Drugi vlagatelj je tudi opozoril, da ena izmed teh družb »nima registrirane dejavnosti, ki bi ustrezala dejavnosti 42.910 Gradnja vodnih objektov«, druga pa »v aktu o ustanovitvi nima vpisane dejavnosti 42.910 Gradnja vodnih objektov« (str. 19 zahtevka za revizijo), naročnik pa je zahteval, da morajo imeti tudi podizvajalci vpisano oziroma registrirano to dejavnost (točka 12.1.i) Navodil kandidatom za izdelavo vloge v povezavi s sedmim odstavkom 13. točke Navodil kandidatom za izdelavo vloge), vendar je to vprašanje odvisno od tega, ali sta ti družbi podizvajalca ali ne, o čemer pa Državna revizijska komisija ne more že odločati. Drugi vlagatelj je sicer v vlogi z dne 9. 12. 2014 navedel, da naročnik v sklepu št. 35501-13/2014/33 z dne 3. 12. 2014 ni prerekal dejstva, da ti družbi nimata bodisi registrirane bodisi vpisane dejavnosti 42.910 Gradnja vodnih objektov, vendar tudi, če naročnik tega dejstva ni prerekal, to ne pomeni že, da bi bil zahtevek za revizijo v tem delu utemeljen. Ali sta ti družbi podizvajalca ali ne, je pravno in ne dejansko vprašanje, šele ugotovitev njunega statusa, pa bi vplivala na ugotavljanje posledic dejstva, da naročnik ni prerekal te navedbe drugega vlagatelja.

Drugi vlagatelj je navedel, da:
– družba Vekton, d. o. o., Celje ne izpolnjuje pogoja iz točke 12.2.j) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, saj nima na razpolago kamiona do 8 t,
– je kamion, ki ga je družba Vekton, d. o. o., Celje vpisala v seznam opreme, v lasti družbe Trgograd, d. o. o., Litija, ki pa z družbo Vekton, d. o. o., Celje nima sklenjene nikakršne pogodbe,
– je naročnik verjel družbi Vekton, d. o. o., Celje, da ima razpolaga z dvema kamionoma, čeprav zanju ni predložila nobenih dokazil.

Naročnik je v točki 12.2.j) Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 13–15 razpisne dokumentacije) določil:
»Kandidat mora razpolagati s splošno in specialno opremo najmanj v obsegu, kot je to za sklope od 1 do 8 določeno v tabeli 1 in za sklop 9 v tabeli 2.«, pri čemer je za »kamion do 8t« navedena številka ena (1), za kamion »do 12,5t« pa številka tri (3).
Naročnik je še navedel:
»Šteje se, da kandidat razpolaga z ustrezno opremo, če jo ima v lasti, ali ima v smislu tretjega odstavka 45. člena ZJN-2 zagotovljeno njeno uporabo na kateri koli drugi pravni podlagi za čas trajanja koncesije. Koncedent si pridržuje pravico, da za ugotavljanje izpolnjevanja tega pogoja opravi ogled kandidatove opreme in/ali od kandidata kadarkoli zahteva predložitev dokumentov, s katerim se dokazuje lastninska pravica oziroma pravica do uporabe zahtevane opreme.«,
kot dokazilo pa je določil:
»V zvezi z navedenim pogojem morajo kandidati v vlogi predložiti izpolnjeno, podpisano in žigosano izjavo (Izjava o zagotavljanju tehnične zmogljivosti) ter seznam vozil in strojne opreme z registrsko oznako oziroma inventarno številko osnovnega sredstva na Obrazcu 10 v 3. poglavju.«

Državna revizijska komisija je vpogledala v obrazec 10 in ugotovila, da ga sestavljata izjava o razpolaganju z opremo in tabela s stolpci »Vrsta opreme«, »Število / ur (tabela 1 oz. 2 v poglavju 12.2. k)«, »Registrska številka / inventarna številka osnovnega sredstva«, »Datum proizvodnje« in »Kateremu emisijskemu standardu ustreza (EURO 0, 1, 2, 3, 4, 5)«.

Naročnik je ta pogoj pojasnil (objave na portalu javnih naročil 13. 12. 2013, ob 10.35, 13. 12. 2013, ob 10.40, in 6. 1. 2014, ob 8.11), pri čemer je iz objave z dne 13. 12. 2013, ob 10.35, razvidno: »Pod »kamion do 8 t« se upoštevajo tovorna vozila, ki imajo nosilnost do vključno 8 ton, pod »kamion do 12,5 t« se upoštevajo tovorna vozila, ki imajo nad 8,0 do vključno 12,5 ton nosilnosti, pod »kamion do 16 t« se upoštevajo tovorna vozila, ki imajo nad 12,5 do vključno 16 ton nosilnosti.«

Tudi pri izpolnjevanju tega pogoja je relevantna točka 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 21 razpisne dokumentacije), ki jo je Državna revizijska komisija predhodno že citirala. Državna revizijska komisija sicer dodaja, da se pogoj iz podtočke j) ne nahaja v točki 12.1., kot je mogoče razbrati iz točke 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Vendar ne glede na to, ali bi zaradi navedenega Državna revizijska komisija lahko štela, da je razpisna dokumentacija nejasna in ne da bi ji bilo treba tolmačiti tudi razhajanja med vsebino prve in druge povedi iz prvega odstavka točke 12.6. Navodil kandidatom za izdelavo vloge, Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi v primeru, če je treba razpisno dokumentacijo tolmačiti tako, da je naročnik jasno določil, da se način izpolnjevanja nanaša na pogoj iz podtočke j), ki je le pogoj iz poglavja 12.2. Navodil kandidatom za izdelavo vloge, in da mora vsak partner v konzorciju dokazati izpolnjevanje pogoja iz točke 12.2.j) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, odločitev v zadevi – glede na to, kar je uveljavljal drugi vlagatelj – ne bi bila drugačna. Državna revizijska komisija v zvezi s tem namreč dodaja, da drugi vlagatelj ne problematizira s tem, da je družba Vekton, d. o. o., Celje pri zahtevi za tri kamione do 12,5 ton v obrazec 10 vpisala podatke le za en kamion.

Državna revizijska komisija je vpogledala v »vlogo« tretjega vlagatelja in ugotovila, da je družba Vekton, d. o. o., Celje predložila izpolnjen in potrjen (podpis in žig) obrazec 10, v katerega je vpisala podatke za dva kamiona, in sicer za en kamion do 8 ton in za en kamion do 12,5 ton, zanju pa ni predložila nobenega drugega dokazila. Drugi vlagatelj je sicer slednje izpostavil kot sporno, saj je navedel, da je naročnik »iz neznanega razloga verjel izbranemu kandidatu, da ima« »kamiona«, ki ju je navedel v obrazcu 10, »na voljo, čeprav zanju ni predložil nobenih dokazil, za razliko od ostalih vozil« (str. 21 zahtevka za revizijo). Vendar je treba upoštevati, da je naročnik za izpolnitev pogoja zahteval le predložitev izjave na obrazcu 10, ki ga je družba Vekton, d. o. o., Celje tudi predložila, kar drugemu vlagatelju ni sporno, druga morebitna dokazila pa bi morali ponudniki predložiti šele na naročnikovo zahtevo (gl. točka 12.2.j) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, str. 12, druga poved iz odstavka pred navedbo dokazila). Naročnik od drugega vlagatelja pred sprejemom izpodbijane odločitve ni zahteval predložitve drugih dokazil o teh kamionih. Je pa naročnik v sklepu št. 35501-13/2014/33 z dne 3. 12. 2014 (str. 10) navedel, da je družba Vekton, d. o. o., Celje že v »vlogah« za sklopa 3 in 4 predložila najemno pogodbo z družbo Trgograd, d. o. o., Litija. Naročnik je Državni revizijski komisiji kot dokumentacijo odstopil »vlogo« tretjega vlagatelja za sklop 4, zato je Državna revizijska komisija vanjo vpogledala in ugotovila, da se v njej nahaja najemna pogodba (glede na podatke o proizvajalcu in registrski številki) za kamiona, ki sta navedena v obrazcu 10 iz »vloge« za sklop 7.

Drugi vlagatelj je v zahtevku za revizijo sicer navedel, da družba Vekton, d. o. o., Celje nima sklenjene pogodbe z družbo Trgograd, d. o. o., Litija in opozoril, da je to negativno dejstvo, ki ga ne more dokazovati, zato je predlagal, da Državna revizijska komisija pozove družbo Vekton, d. o. o., Celje, »naj predloži nasprotni dokaz, ki bo ovrgel navedbe vlagatelja« (str. 21 zahtevka za revizijo). Vendar Državna revizijska komisija ni sledila predlogu drugega vlagatelja za izvedbo predlaganega dokaza vsaj iz dveh razlogov, pri čemer dodaja, da je že sporna trditvena podlaga drugega vlagatelja, kar je razvidno iz vloge z dne 9. 12. 2014, kot bo Državna revizijska komisija pojasnila v nadaljevanju. Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da ji je bilo dokazilo (najemna pogodba za sporna kamiona) že predloženo z naročnikovim odstopom dokumentacije za sklop 4, dodatno pa je fotokopijo izvoda najemne pogodbe predložil tretji vlagatelj k izjasnitvi o zahtevku za revizijo drugega vlagatelja, zato bi dodatno pozivanje na predložitev najemne pogodbe pomenilo nepotrebno podvajanje. Vendar zgolj dejstvo, da je bila najemna pogodba predložena Državni revizijski komisiji, ni bistveno za rešitev zadeve. Državna revizijska komisija namreč ugotavlja, da sklicevanje družbe Vekton, d. o. o., Celje na najeto opremo družbe Trgograd, d. o. o., Litija pomeni vprašanje sklicevanja na kapacitete drugega subjekta v vsebini, ki ga določa tretji odstavek 45. člena ZJN-2 in ga je naročnik vključil v točko 12.2.j) Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Pri sklicevanju na kapacitete drugega subjekta je pogodba zgolj eno izmed možnih dokazil za dokazovanje, da ima nek subjekt (tu družba Vekton, d. o. o., Celje) na voljo kapacitete drugega subjekta (tu družbe Trgograd, d. o. o., Litija), saj je pri dokazovanju sklicevanja na kapacitete drugega subjekta bistven izkaz volje drugega subjekta, da daje svoje kapacitete na voljo gospodarskemu subjektu, ki sodeluje v postopku z npr. predloženo »vlogo«. Navedbo drugega vlagatelja, da družba Trgograd, d. o. o., Litija »nima sklenjene nobene pogodbe« z družbo Vekton, d. o. o., Celje (str. 21 zahtevka za revizijo), bi bilo zato mogoče po vsebini tolmačiti, da družba Trgograd, d. o. o., Litija ni izjavila svoje volje družbi Vekton, d. o. o., Celje, da ji daje na voljo svoja kamiona. Da družba Trgograd, d. o. o., Litija družbi Vekton, d. o. o., Celje ni dala take izjave volje, bi drugi vlagatelj lahko dokazoval ob vložitvi zahtevka za revizijo, saj bi lahko npr. predložil izjavo zakonitega zastopnika družbe Trgograd, d. o. o., Litija, da se ta družba ni zavezala družbi Vekton, d. o. o., Celje dati na voljo svojih kamionov, lahko pa bi to osebo tudi predlagal za pričo. Dokazovanje v to smer je vlagatelj ubral šele v vlogi z dne 9. 12. 2014 (str. 11 in 12), ko je predlagal zaslišanje treh prič (dva predstavnika drugega vlagatelja in predstavnik družbe Trgograd, d. o. o., Litija). Ta dokazni predlog je zato prepozen z vidika petega odstavka 29. člena ZPVPJN in ga drugi vlagatelj ni opravičil, zato ga Državna revizijska komisija ni izvedla. Dodatno pa Državna revizijska komisija navaja, da trditvi drugega vlagatelja iz vloge z dne 9. 12. 2004, da je »po vloženem zahtevku za revizijo pridobil ustno izjavo direktorja družbe Trgograd d.o.o., ki je lastnica predmetnega kamiona, […], da direktor družbe Trgograd d.o.o. ali z njegove strani pooblaščena oseba ni nikoli sklenila nobene pogodbe o zagotavljanju predmetnih kamionov družbi Vekton d.o.o. Družbi naj bi bili v fazi dogovarjanja, vendar končni dogovor ni bil nikoli dosežen.« (str. 11) in »vlagatelj s strani direktorja družbe Trgograd d.o.o. ni mogel pridobiti ustrezne pisne izjave (je pa ta osebno na sestanku dne 5. 12. 2014 in še enkrat 8. 12. 2014 osebama […] – članu uprave Hidrotehnik d.d. in […] – vodji nabavne službe pri Hidrotehniku d.d. zatrdil, da pogodbe sam ni sklenil niti ni za to koga pooblastil)« (str. 12) (poudarila Državna revizijska komisija), pokaže, da je drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo le ugibal, da družba Trgograd, d. o. o., Litija ni izjavila svoje volje družbi Vekton, d. o. o., Celje, da ji daje na voljo svoja kamiona, kar le še potrjuje, da je drugi vlagatelj v vlogi z dne 9. 12. 2014 prepozno in tudi neopravičeno z vidika petega odstavka 29. člena ZPVPJN predlagal zaslišanje prič. Državna revizijska komisija se ob upoštevanju teh izhodišč ni odločila niti za izvedbo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca grafološke stroke, ki naj preveri, ali je pogodbo podpisal direktor družbe Trgograd, d. o. o., Litija (str. 12 vloge z dne 9. 12. 2014), saj je štela, da drugi vlagatelj ni pravočasno (tj. že v zahtevku za revizijo) dokazoval tega, da družba Trgograd, d. o. o., Litija »nima sklenjene nobene pogodbe« z družbo Vekton, d. o. o., Celje (str. 21 zahtevka za revizijo), in bi se zato že v zahtevku za revizijo lahko postavilo vprašanje dokazovanja, da je najemno pogodbo podpisala upravičena oseba oziroma da je upravičena oseba izjavila voljo družbe Trgograd, d. o. o., Litija.

Državna revizijska komisija povzema, da ni mogla slediti očitku drugega vlagatelja, da bi moral naročnik ugotoviti, da tretji vlagatelj ne izpolnjuje pogoja iz točke 12.2.j) Navodil kandidatom za izdelavo vloge.

Drugi vlagatelj je navedel, da tretji vlagatelj ne more izpolniti pogojev iz točk 12.3m) in 12.3.n) Navodil kandidatom za izdelavo vloge s kadri družbe Vodoprivreda, d. d., Zagreb.

Naročnik je v točki 12.3.m) Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 17–18 razpisne dokumentacije) določil pogoj:
»Kandidat mora imeti v skladu z minimalnimi kadrovskimi zahtevami, določenih za sklope od 1 do 8 v tabeli 1 in za sklop 9 v tabeli 2 spodaj, sklenjeno delovno razmerje s polnim delovnim časom z ustreznim številom strokovnih delavcev z najmanj 2 letnimi delovnimi izkušnjami s področja izvajanja javne službe urejanja voda ravni izobrazbe od IV do VII ter od tega najmanj 50% strokovnih delavcev s ravnjo izobrazbe od VI-VII *.

Tabela 1 Strokovni delavci za sklope od 1 do 8

Območje
Število
…
NG 6
…

[…]

* Za kadre do vključno V. stopnje je stopnja izobrazbe enako kot raven izobrazbe, pri ostalih pa velja:

[…]

Šteje se, da kandidat razpolaga z ustreznimi strokovnimi kadri, če ima z delavcem sklenjeno delovno razmerje s polnim delovnim časom za nedoločen čas ali določen čas, ki se izteče po prenehanju trajanja koncesije. Delovno razmerje mora biti veljavno na dan oddaje ponudbe. Šteje se, da je ponudnik z navedbo posameznega kadra potrdil, da ima ta kader vsaj dveletne delovne izkušnje na delih, ki so predmet oddaje koncesije, skladno s Pravilnikom o vrstah in obsegu nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb urejanja voda (Uradni list RS, št. 57/06).«
in dokazilo:
»V zvezi z navedenim pogojem morajo kandidati v vlogi predložiti izpolnjeno, podpisano in žigosano izjavo (Izjava o zagotavljanju strokovnih kadrovskih zmogljivosti) ter seznam imena kadrov in njihove izobrazbene kvalifikacije ter delovne izkušnje na Obrazcu 13 (3. poglavje). Koncedent si pridržuje pravico, da skladno s podatki o kadrovski zmogljivosti za vsakega delavca iz navedene izjave kadarkoli zahteva od kandidata ustrezna dokazila, kot na primer pogodbo o zaposlitvi, dokazila o delovnih izkušnjah, potrdila o pridobljeni izobrazbi ipd.«

Naročnik je v točki 12.3.n) Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 18–19 razpisne dokumentacije) določil pogoj:
»Kandidat mora imeti v skladu z minimalnimi zahtevami, določenih za sklope od 1 do 8 v tabeli 1 in za sklop 9 v tabeli 2 spodaj, sklenjeno delovno razmerje s polnim delovnim časom z ustreznim številom operativnih delavcev z delovnimi izkušnjami s področja izvajanja javne službe urejanja voda.

Tabela 1 Operativni delavci za sklope od 1 do 8
Delovno mesto
gradbeni delavec delovodja vodja gradbišča odgovorni vodja del
izobrazba štev. izobr. štev. izobrazba štev. izobrazba štev.
…
NG do III 24 IV-V 4 V-VII 2 VI-VII 1
…

[…]

Šteje se, da kandidat razpolaga z ustreznimi operativnimi kadri, če ima z delavcem sklenjeno delovno razmerje s polnim delovnim časom za nedoločen čas ali določen čas, ki se izteče po prenehanju trajanja koncesije. Delovno razmerje mora biti veljavno sklenjeno ob prijavi kandidata na javni razpis za pridobitev koncesije. Šteje se, da je ponudnik z navedbo posameznega kadra potrdil, da ima ta kader vsaj dveletne delovne izkušnje na delih, ki so predmet oddaje koncesije, skladno s Pravilnikom o vrstah in obsegu nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb urejanja voda (Uradni list RS, št. 57/06). Delovodje iz tabele 1 imajo lahko namesto zahtevane stopnje izobrazbe in najmanj 2-letnimi delovnimi izkušnjami tudi osnovnošolsko izobrazbo in 10-letne delovne izkušnje.«,
in dokazilo:
»V zvezi z navedenim pogojem morajo kandidati v vlogi predložiti izpolnjeno, podpisano in žigosano izjavo (Izjava o zagotavljanju operativnih kadrovskih zmogljivosti) ter seznam imena kadrov in njihove izobrazbene kvalifikacije ter delovne izkušnje na Obrazcu 14 (3. poglavje). Koncedent si pridržuje pravico, da skladno s podatki o kadrovski zmogljivosti za vsakega delavca iz navedene izjave kadarkoli zahteva od kandidata ustrezna dokazila, kot na primer pogodbo o zaposlitvi, dokazila o delovnih izkušnjah, potrdila o pridobljeni izobrazbi ipd.«

Državna revizijska komisija je vpogledala v »vlogo« tretjega vlagatelja in ugotovila, da je tretji vlagatelj za izpolnjevanje pogojev iz točk 12.3m) in 12.3.n) Navodil kandidatom za izdelavo vloge predložil:
– obrazec 13 z dne 15. 1. 2014, ki ga je potrdila (podpis in žig) družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb, vanj pa je vpisala podatke za šest oseb,
– obrazec 14 z dne 15. 1. 2014, ki ga je potrdila (podpis in žig) družba Euro tehnik, d. o. o., Ljubljana, vanj pa je vpisala podatke za dve osebi,
– obrazec 14 z dne 15. 1. 2014, ki ga je potrdila (podpis in žig) družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb, vanj pa je vpisala podatke za 30 oseb,
kar je skupaj 38 oseb in presega minimalno število zahtevanih kadrov (tj. 37).

Iz predloženih dokazil je razvidno, da družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb zagotavlja večino kadrov. V primeru, če ti kadri ne bi izpolnjevali zahtev iz razpisne dokumentacije, ki jih je za kadre določil naročnik, tretji vlagatelj ne bi izpolnjeval pogojev iz točke 12.3m) in 12.3.n) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, saj s kadroma družbe Euro tehnik, d. o. o., Ljubljana, ki jima drugi vlagatelj ni očital nobenih neskladnosti z zahtevami razpisne dokumentacije, ne bi zadostil minimalnemu številu kadrov.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je tretji vlagatelj predložil dokazila, ki jih je naročnik zahteval za dokazovanje pogojev 12.3m) in 12.3.n) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, saj je predložil izpolnjene in potrjene (podpis in žig) obrazce 13 in 14 z vpisanim vsaj minimalnim številom delavcev, iz vpisanih podatkov pa je razvidno tudi, da je za vse delavce navedeno, da so zaposleni za nedoločen čas, da je za vse delavce navedena konkretna stopnja izobrazbe, za nobenega izmed teh delavcev pa ni naveden podatek, da imajo manj kot dve leti delovnih izkušenj. Z navedbo teh kadrov se, kot to določata pojasnili iz točk 12.3m) in 12.3.n) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, »šteje, da je ponudnik z navedbo posameznega kadra potrdil, da ima ta kader vsaj dveletne delovne izkušnje na delih, ki so predmet oddaje koncesije, skladno s Pravilnikom o vrstah in obsegu nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb urejanja voda (Uradni list RS, št. 57/06)«.

Državna revizijska komisija sicer pritrjuje drugemu vlagatelju (str. 23 zahtevka za revizijo), da mu naročnik na vpogledu ni omogočil vpogleda v imena in priimke priglašenih kadrov, vendar mu je omogočil vpogled v druge podatke iz obrazcev 13 (»Raven izobrazbe«, »Način delovnega razmerja (nedoločen / določen čas)«, »Datum prenehanja delovnega razmerja (če gre za določen čas)«, »Usposobljenost za voditelja čolna«, »Delovne izkušnje (izražene v letih)« in »Kadrovska usposobljenost/pridobljen NPK«) in 14 (»Delovno mesto«, »Delovne izkušnje« »Raven izobrazbe / (voditelj čolna) / (licenca za prevoz nevarnih snovi) / (certifikat NPK)«, »Način delovnega razmerja (nedoločen / določen čas)« in »Datum prenehanja delovnega razmerja (če gre za določen čas)«. Čeprav drugi vlagatelj zaradi omejitve vpogleda v imena in priimke teh oseb ni bil seznanjen, kdo konkretno so te osebe po imenu in priimku, mu, kot to izhaja iz nadaljevanja zahtevka za revizijo (str. 23–25), ni onemogočilo podajanja navedb o izpolnjevanju kadrovskega pogoja. Drugi vlagatelj tudi ni navedel, da bi vpisani podatki, v katere je vpogledal, kazali na morebitne nepravilnosti v številu delavcev po stopnji izobrazbe, pa niti morda, da družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb nima tolikšnega števila zaposlenih za nedoločen čas. Državna revizijska komisija dodaja, da je iz obrazcev 13 in 14 razvidnih toliko različnih kombinacij imen in priimkov, kolikor je naštetih oseb. Kar pomeni, da se nobena kombinacija imena in priimka ni ponovila, zato je mogoče zaključiti, da gre v obrazcih 13 in 14 za podatke 38 različnih oseb.

Drugi vlagatelj je najprej opisal ureditev urejanja voda v Republiki Hrvaški in se skliceval na predloženi dokument »Povijest organiziranog vodnoga gospodarstva u Hrvatskoj«. Pri tem je navedel, da so bila za posamezna povodja ustanovljene gospodarske družbe (javna podjetja), da so bile iz njihovih delovnih področij izvzete vse naloge upravljanja z vodami na območju povodij, ostale pa so jim naloge izvajanja vodnogospodarskih del (gradnja in vzdrževanje vodnih objektov). Drugi vlagatelj je še navedel, da je pri vsem tem bistveno, da so bili projektantski in operativni posli izločeni iz teh nalog in je bila ustanovljena družba Vodoprivredni-projektni biro, d. d., Zagreb, zato »zaposleni« družbe Vodoprivreda, d. d., Zagreb »ne morejo imeti nobenih (še manj pa 2-letnih) izkušenj na področju dela, kot ga določa slovenski pravilnik« (str. 24 zahtevka za revizijo).

Državna revizijska komisija se ne more strinjati z drugim vlagateljem, saj drugi vlagatelj tolmači besedilo iz pogoja na način, ki ni sorazmeren in ga možno tolmačenje razpisne dokumentacije ne podpira.

V točki c prvega odstavka 16. člena Uredbe je določeno, da mora kandidat izpolnjevati tudi »kadrovski pogoj:
– kandidat mora imeti v delovnem razmerju s polnim delovnim časom ustrezno število strokovnih delavcev z delovnimi izkušnjami s področja izvajanja javne službe urejanja voda;
– kandidat mora imeti v delovnem razmerju s polnim delovnim časom ustrezno število operativnih delavcev z delovnimi izkušnjami s področja izvajanja javne službe urejanja voda.
Minimalno število delavcev iz te točke ter njihova potrebna izobrazba in delovne izkušnje se za posamezno območje koncesije določijo v razpisni dokumentaciji.«

Iz točke c prvega odstavka 16. člena Uredbe je razvidno, da morajo imeti delavci tudi delovne izkušnje, pri čemer morajo biti te s področja izvajanja javne službe urejanja voda. Uredba ne konkretizira, kdaj (se šteje, da) imajo delavci potrebne delovne izkušnje, saj je to predmet določitve v razpisni dokumentaciji. Naročnik je navedeno zahtevo Uredbe vključil v razpisno dokumentacijo na način, da je določil, da se šteje, da ima kader, ki ga navede gospodarski subjekt, vsaj dve leti delovnih izkušenj na delih, ki so predmet oddaje koncesije, skladno s Pravilnikom VON. Naročnik ne le, da ni določil za posamezne kadre morebitnih delovnih izkušenj za kakšna konkretna dela, ki se izvajajo v okviru javne službe, pač pa se je le na splošno skliceval na dela, ki so predmet javne službe. Res je sicer, da morajo biti ta dela taka, da so skladna s Pravilnikom VON, vendar iz tega ne izhaja, da mora imeti kader delovne izkušnje s čisto vsemi deli, ki jih v okviru izvajanja nalog javne službe določa Pravilnik VON. Zlasti pa je treba upoštevati, da iz razpisne dokumentacije ni razvidno, da bi naročnik izrecno določil, da bi morali imeti kadri (niti ni določil morda, koliko in kateri izmed njih) ravno izkušnje s točno določenimi deli s področja izvajanja javne službe urejanja voda in zato tudi ne ravno tistimi, ki jih zatrjuje drugi vlagatelj. Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da ne more biti bistveno, da se naročnik sklicuje na Pravilnik VON, a so priglašeni delavci osebe z državljanstvom druge države in so dela opravljali v drugi državi in ne v Republiki Sloveniji. Bistvena ni namreč pravna kvalifikacija del ali pa kateri pravni akt oziroma po predpisih, katere države je delavec opravljal dela, temveč je bistveno, da je vsebina del, ki jih je delavec opravljal, takšna, da ustrezajo delom, ki jih določa Pravilnik VON in se jih opravlja v okviru javne službe v Republiki Sloveniji. Tolmačenje zahteve razpisne dokumentacije bi moralo biti kvečjemu v smeri, da priglašenim delavcem ni mogoče upoštevati tistih delovnih izkušenj, ki nimajo vsebinske povezave z deli za opravljanje javne službe. Iz navedbe drugega vlagatelja, da »Vodoprivreda Zagreb, d.d. ne izvaja zelo pomembnega segmenta del, ki predstavlja predmet gospodarske javne službe na podlagi zgoraj citiranega pravilnika« (str. 24 zahtevka za revizijo) ni mogoče razbrati, da družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb ne opravlja nobenih del, ki bi se po vsebini skladala z deli, ki jih pri izvajanju javne službe določa Pravilnik VON. Iz navedbe, kjer je drugi vlagatelj opisoval ureditev urejanja voda v Republiki Hrvaški (»… ostale pa so jim naloge izvajanja vodnogospodarskih del (gradnja in vzdrževanje vodnih objektov)«, str. 24 zahtevka za revizijo), je razvidno, da gre vsaj pri »vzdrževanju vodnih objektov« za dela, ki se po vsebini skladajo s tistimi deli, ki jih je mogoče najti tudi v Pravilniku VON (prim. 8. in 9. člen). Drugi vlagatelj tudi priznava, da gre za osebe, ki »imajo že več let delovnih izkušenj na Hrvaškem« (str. 25 zahtevka za revizijo).

Drugi vlagatelj je tudi navedel, da tretji vlagatelj s temi delavci tudi sicer ne more zagotoviti izvajanja predmeta javnega naročila, saj obstajajo omejitve za zaposlitev in delo državljanov Republike Hrvaške v Republiki Sloveniji, morebitnega dovoljenja za zaposlitev teh oseb pa ne bo mogel pridobiti, saj projektno podjetje, ki ga bo moral ustanoviti tretji vlagatelj skladno z zahtevami iz točke 3.2 Navodil kandidatom za izdelavo vloge, ne bo poslovalo vsaj šest mesecev, kolikor mora preteči, preden vloži vlogo za izdajo dovoljenj za zaposlitev.

Naročnik je v točki 3.2 Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 5 razpisne dokumentacije) med drugim določil:
»V primeru, da bo skupna vloga konzorcija izbrana kot najugodnejša, so člani konzorcija dolžni v roku, določenem z odločbo o podelitvi koncesije, (z vpisom v sodni register) ustanoviti gospodarsko družbo kot pravno osebo (v nadaljevanju: projektno podjetje), katere družbeniki so vsi člani konzorcija in katere edina dejavnost je izvajanje koncesije na izbranem koncesijskem območju. Koncesijsko pogodbo koncedent sklene s projektnim podjetjem in člani konzorcija, ki solidarno odgovarjajo za obveznosti projektnega podjetja iz koncesijske pogodbe.«

Po vsebini enako je naročnik določil tudi v drugem odstavku 31. točke Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 29 razpisne dokumentacije):
»Če bo skupna vloga več oseb (konzorcij) izbrana kot najugodnejša, morajo člani konzorcija pravočasno ustanoviti tudi projektno podjetje z vpisom v sodni register, tako da bo še v roku, ki bo z odločbo določen za sklenitev pogodbe, s tem podjetjem mogoče podpisati koncesijsko pogodbo. V tem primeru se v izreku odločbe o podelitvi koncesije določi obveznost članov konzorcija glede ustanovitve projektnega podjetja, s katerim se mora v odrejenem roku veljavnosti odločbe skleniti koncesijska pogodba ter obveznost novoustanovljenega projektnega podjetja, da izpolnjuje pravice in obveznosti iz koncesijskega razmerja in pa dolžnost članov konzorcija, da s podpisom koncesijske pogodbe prevzamejo solidarno odgovornost za obveznosti projektnega podjetja iz koncesijske pogodbe.«

Državna revizijska komisija pritrjuje drugemu vlagatelju, da zaradi veljavnosti Zakona o uveljavitvi prehodnega obdobja za zaposlovanje in delo državljanov Republike Hrvaške v Republiki Sloveniji po vstopu Republike Hrvaške v Evropsko unijo (Uradni list RS, št. 55/13; v nadaljevanju: ZUPOZDD), za delavce, ki imajo državljanstvo Republike Hrvaške, velja, da se v Republiki Sloveniji po vstopu v Evropsko unijo še naprej zaposlujejo in delajo pod pogoji, ki jih določajo predpisi Republike Slovenije, ki urejajo zaposlovanje in delo državljanov držav, ki niso članice Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije (2. člen ZUPOZDD). To pomeni, da je treba upoštevati ureditev iz Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 26/2011 s sprem.). Vendar je taka ureditev le prehodnega značaja, saj ZUPOZDD preneha veljati 30. 6. 2015 (drugi odstavek 3. člena ZUPOZDD), kar je znano tudi drugemu vlagatelju (gl. str. 24 zahtevka za revizijo). Ali bi prišlo do zapletov, ki jih je drugi vlagatelj opisal v zahtevku za revizijo (str. 24–25), v tej fazi postopka še ni znano, saj niti ni znana dolžina roka za ustanovitev projektnega podjetja, tak rok pa ne izhaja niti iz Uredbe. Državna revizijska komisija dodaja, da v primeru, če so ti delavci državljani Republike Hrvaške, kot je to zatrjeval drugi vlagatelj (da bi bila struktura zaposlenih pri družbi Vodoprivreda, d. d., Zagreb taka, da to ne drži, drugemu vlagatelju ne bi koristilo niti, če bi vpogledal v imena in priimke teh kadrov), vendarle obstaja tudi zagotovilo, da se bodo lahko zaposlili v Republiki Sloveniji, in sicer vsaj po prenehanju veljavnosti ZUPOZDD, zato njegova navedba, da »ni nikakršnega zagotovila, da se bodo navedene osebe sploh lahko zaposlile v Republiki Sloveniji« (str. 25 zahtevka za revizijo), nima temelja že v dejstvih, ki jih je sam navedel.

Vse predstavljeno pokaže še na ključno stvar v zadevi. Ugotavljanje možnih zapletov zaradi ZUPOZDD je povezano z vprašanjem, ki vpliva na izvedbeno fazo, ne pa tudi na fazo izbire in torej na ugotavljanje izpolnjevanja kadrovskega pogoja iz točk 12.3m) in 12.3.n) Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Tretji vlagatelj je predložil dokazila, ki jih je naročnik določil v razpisni dokumentaciji, čemur drugi vlagatelj niti ne oporeka. Drugi vlagatelj tudi ne oporeka podatkom, s katerimi se je seznanil. Res je sicer, da mu naročnik ni omogočil vpogleda v imena in priimke delavcev, ki so navedeni v obrazcih 13 in 14, vendar za obravnavo navedb, ki se nanašajo na zaplete po izbiri, to ni bistveno.

Državna revizijska komisija povzema, da ni mogla slediti očitku drugega vlagatelja, da bi moral naročnik ugotoviti, da tretji vlagatelj ne izpolnjuje pogojev iz točk iz točk 12.3m) in 12.3.n) Navodil kandidatom za izdelavo vloge.

Drugi vlagatelj je navedel, da:
– tretji vlagatelj ne izpolnjuje referenčnega pogoja iz točke 12.4.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, saj se vse predložene reference glasijo na družbo Vodoprivreda, d. d., Zagreb, nobeno izmed referenčnih del pa ni bilo izvedeno v Republiki Sloveniji,
– je naročnik določil, da se kot ustrezna dela štejejo le tista dela, ki so opredeljena v Pravilniku VON, Pravilnik VON pa v Republiki Hrvaški ne velja,
– je v Republiki Hrvaški »vsebina del, ki se izvajajo v okviru urejanja voda popolnoma drugačna in ne ustreza vsebinam slovenskega pravilnika, kar je tudi logično, saj, kot že rečeno, pravilnik na Hrvaškem ne velja«.

Državna revizijska komisija je pri obravnavi zahtevka za revizijo prvega vlagatelja navedla, kaj je naročnik določil v razpisni dokumentaciji v zvezi z izpolnjevanjem pogoja iz točke 12.2.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge in kako je odgovarjal na portalu javnih naročil (str. 15–18), zato tu tega ne ponavlja. Vendar pa Državna revizijska komisija dodaja, da je naročnik za sklop 7 zahteval drugačno število referenc, in sicer za tekoča vzdrževalna dela 500.000 eurov brez DDV za najmanjšo skupno vrednost v petih letih in najmanj 12 delovišč, za investicijska vzdrževalna dela pa 500.000 eurov brez DDV za najmanjšo skupno vrednost v petih letih in najmanj šest (6) delovišč.

Državna revizijska komisija je vpogledala v »vlogo« tretjega vlagatelja, pri tem pa je ugotovila, da je tretji vlagatelj predložil:
– izpolnjen obrazec 15, v katerega je družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb vpisala podatke za 85 referenčnih poslov, pri čemer je iz podatkov v tabeli razvidno, da je dela opravljala na deloviščih v Republiki Hrvaški,
– izpolnjen obrazec 16, v katerega je družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb vpisala podatke za 69 referenčnih poslov, pri čemer je iz podatkov v tabeli razvidno, da je dela opravljala na deloviščih v Republiki Hrvaški,
k navedenim obrazcem pa je predložila tudi referenčna potrdila (obrazci 18).

Državna revizijska komisija tako pritrjuje drugemu vlagatelju, da je tretji vlagatelj priglasil le reference za dela, opravljena v Republiki Hrvaški, vendar pa ne more tudi pritrditi, da zaradi tega naročnik ne bi smel tretjemu vlagatelju priznati izpolnjevanja pogoja iz točke 12.2.o) Navodil kandidatom za izdelavo vloge. Državna revizijska komisija je že pri obravnavi zahtevka za revizijo prvega vlagatelja pojasnila razloge, zakaj je tolmačenje, ki ga vsebinsko enako kot prvi vlagatelj zastopa tudi drugi vlagatelj, neprimerno. Tu pa te razloge le ponavlja, saj drugi vlagatelj ni navedel vsebinsko nič takega, kar bi omajalo stališča, ki jih je Državna revizijska komisija predstavila prvemu vlagatelju.

Državna revizijska komisija ponavlja, da je zahteve iz referenčnega pogoja mogoče tolmačiti na način, ki tudi bolj sledi duhu zagotavljanja konkurence med gospodarski subjekti, zlasti zato, ker bi v nasprotnem primeru tolmačenje, kot ga predlaga tudi drugi vlagatelj, izničilo smisel možnosti sodelovanja tudi gospodarskih subjektov iz drugih držav (prim. dejstvo, da je naročnik obvestilo o naročilu poslal v objavo tudi v Dodatek k Uradnemu listu Evropske unije), ki – razumljivo in kot je drugi vlagatelj pravilno navedel (str. 26 zahtevka za revizijo) – v drugi državi (tu v Republiki Hrvaški) niso opravljali del na podlagi slovenskih predpisov, temveč predpisov druge države. Vendar tudi v primeru, če gospodarski subjekt iz druge države (tu družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb) ni opravljal del po slovenskih predpisih, je lahko pomembno, ali so dela, ki jih je ta subjekt opravljal v drugi državi, po vsebini takšna, da se skladajo s tem, kar izhaja iz slovenskih podzakonskih aktov – pravilnikov. Drugi vlagatelj je sicer – drugače kot prvi vlagatelj, ki glede na dejansko stanje pri izbiri izbranega ponudnika za sklop 4 ni imel take potrebe – navedel, da »vsebina del, ki se izvajajo v okviru urejanja voda« v Republiki Hrvaški »popolnoma drugačna in ne ustreza vsebinam slovenskega pravilnika« (str. 26 zahtevka za revizijo), vendar ni navedel, v čem se ta dela vsebinsko razlikujejo. Državna revizijska komisija zato ni mogla niti ugotavljati, ali so dela v Republiki Hrvaški vsebinsko drugačna od del v Republiki Sloveniji, in je zato štela, da med njimi vsebinska razlika ni izkazana. Državna revizijska komisija zato ponavlja, da je sklicevanje pogoja na podzakonska akta – pravilnika (torej tudi Pravilnik VON, ki ga je izpostavil drugi vlagatelj, str. 26 zahtevka za revizijo) mogoče tolmačiti tako, da so vnaprej določena pravila, ki pomagajo pri vsebinskem razumevanju pojmov »vodni objekti« in »objekti vodne infrastrukture« (1. in 5. člen Pravilnik 2005), »tekoča vzdrževalna dela« (8. in 23.–27. člen Pravilnika VON) in »investicijska vzdrževalna dela« (9. člen Pravilnika VON), ne pa tako, da omejujejo referenčni pogoj na ozemlje Republike Slovenije, objekte ali nepremičnine v Republiki Sloveniji oziroma v upravljanju Republike Slovenije, izvedbo del za državo (tu Republiko Slovenijo) in dosedanje izvajalce. Državna revizijska komisija ponavlja, da Pravilnik VON ne uporablja pojma »tekoča vzdrževalna dela«, ampak »redna vzdrževalna dela« (8. člen Pravilnika VON), zato je štela, da naročnikovo sklicevanje na »tekoča vzdrževalna dela« pomeni sklicevanje na pojem »redna vzdrževalna dela« v vsebini, ki jo določa Pravilnik VON. Ne glede na navedeno pa Državna revizijska komisija dodaja, da njena odločitev ne bi bila drugačna niti v primeru, če bi morala upoštevati 29. člen ZGO-1D, saj bi bilo vseeno ključno ugotavljati, ali je med deli, ki se izvajajo v Republiki Hrvaški, in deli, ki se izvajajo v Republiki Sloveniji, vsebinska razlika. Drugi vlagatelj je sicer zatrjeval, da med temi deli obstaja vsebinska razlika, vendar – kot že predhodno navedeno – ni navedel, v čem se ta dela vsebinsko razlikujejo.

Državna revizijska komisija povzema, da ni mogla slediti očitku drugega vlagatelja, da bi moral naročnik ugotoviti, da tretji vlagatelj ne izpolnjuje referenčnega pogoja.

Drugi vlagatelj je navedel, da tretji vlagatelj ne izpolnjuje pogoja iz točke 12.1.a) Navodil kandidatom za izdelavo vloge, saj za družbo Vodoprivreda, d. d., Zagreb in njegova zakonita zastopnika ni predložil potrdila o nekaznovanju, temveč le izjavo, kar pa ne zadošča. Drugi vlagatelj je navedel, da je zato »vloga« tretjega vlagatelja najmanj formalno nepopolna. Drugi vlagatelj se je skliceval na podatke z e-Certis (http://ec.europa.eu/markt/ecertis/document Detail.do?docId=224).

Naročnik je v točki 12.1.a) Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 11 razpisne dokumentacije) določil:
»Da kandidat in njegov zakoniti zastopnik, v kolikor gre za pravno osebo, ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, ki so opredeljena v 1. odstavku 42. člena ZJN-2.«,
kot dokazilo pa je določil:
»V zvezi z navedenim morajo kandidati, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji in vsi njegovi zakoniti zastopniki predložiti potrdilo iz kazenske evidence. V kolikor kandidat oz. zakoniti zastopnik ne predložijo potrdila iz kazenske evidence morajo v vlogi predložiti izpolnjeno, podpisano in žigosano izjavo na Obrazcu 5 oziroma Obrazcu 6 (3. poglavje), prav tako pa morajo v tem primeru zaradi preverjanja izpolnjevanja pogoja predložiti tudi izpolnjen in podpisan Obrazec 9 »Pooblastilo za pridobitev potrdila iz kazenske evidence« za vsakega zakonitega zastopnika« (3. poglavje).
Kandidati, ki nimajo sedeža v Republiki Sloveniji morajo za dokazovanje navedenega pogoja predložiti potrdilo o nekaznovanosti, ki ga izda pristojni organ v skladu s predpisi države, v kateri ima kandidat svoj sedež. Dokazilo ne sme biti starejše kot 30 dni od dneva oddaje ponudb in mora biti predloženo v originalu ali kot overjena kopija. Če država, v kateri ima kandidat oziroma ponudnik svoj sedež, ne izdaja takšnih dokumentov, lahko namesto pisnega dokazila sprejme zapriseženo izjavo prič ali zapriseženo izjavo kandidata, ki mora biti podana pred pravosodnim ali upravnim organom, notarjem ali pristojnim organom poklicnih ali gospodarskih subjektov v državi, v kateri ima kandidat svoj sedež.«

Naročnik je pripravil:
– obrazec 5 (za pravno osebo) z izjavo, dano pod materialno in kazensko odgovornostjo:
»Izjavljamo, da … (navedba kandidata kot pravne osebe) nismo bili pravnomočno obsojeni zaradi kaznivih dejanj, ki so opredeljena v prvem odstavku 42. člena Zakona o javnem naročanju (Ur.l. RS, št. 12/2013-UPB5).
Navedeni podatki so resnični in pooblaščamo naročnika Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Dunajska c.22, 1000 Ljubljana, da si jih za potrebe izvedbe predmetnega javnega razpisa pridobi pri pristojnih organih. Organ, ki vodi evidenco nekaznovanosti (izpolniti samo v primeru tujega ponudnika): …«
– obrazec 6 (za zakonitega zastopnika) z izjavo, dano pod materialno in kazensko odgovornostjo:
»kot zakoniti zastopnik … (navedba pravne osebe) izjavljam, da nisem bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, ki so opredeljena v prvem odstavku 42. člena Zakona o javnem naročanju (Ur.l. RS, št. 12/2013-UPB5).
Navedeni podatki so resnični in pooblaščam Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, da si jih za potrebe izvedbe predmetnega javnega razpisa pridobi pri pristojnih organih. Organ, ki vodi evidenco nekaznovanosti (izpolniti samo v primeru tujega ponudnika): …«,
– obrazec 9 »Pooblastilo zakonitega zastopnika za pridobitev podatkov iz kazenske evidence«.

Kot je razvidno iz točke 12.6 Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 21 razpisne dokumentacije), so morali pogoj iz točke 12.1.a) Navodil kandidatom za izdelavo vloge dokazovati vsi partnerji v konzorciju.

Državna revizijska komisija je vpogledala v »vlogo« tretjega vlagatelja in ugotovila, da je tretji vlagatelj za družbo Vodoprivreda, d. d., Zagreb predložil:
– izjavo na obrazcu 5 z dne 15. 1. 2014, ki jo je podal eden izmed zakonitih zastopnikov družbe Vodoprivreda, d. d., Zagreb,
– potrdilo (v hrvaškem jeziku in v prevodu v slovenski jezik), ki ga je 7. 1. 2014 izdalo Občinsko kazensko sodišče v Zagrebu za družbo Vodoprivreda, d. d., Zagreb,
– izjavi na obrazcu 6 za dva zakonita zastopnika družbe Vodoprivreda, d. d., Zagreb,
– potrdili (v hrvaškem jeziku in v prevodu v slovenski jezik), ki ju je 17. 12. 2013 izdalo Občinsko kazensko sodišče v Zagrebu zakonitima zastopnikoma družbe Vodoprivreda, d. d., Zagreb,
– obrazca 9 za zakonita zastopnika družbe Vodoprivreda, d. d., Zagreb.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da ne drži navedba drugega vlagatelja, da v »vlogi« tretjega vlagatelja »ni […] predložene izjave, da niso bili kaznovani za katero od kaznivih dejanj iz 42. člena ZJN-2« (str. 27 zahtevka za revizijo). Kot je razvidno iz prejšnjega odstavka obrazložitve tega sklepa, se v »vlogi« tretjega vlagatelja nahajajo tako izjava za družbo Vodoprivreda, d. d., Zagreb (obrazec 5) kot izjavi njenih zakonitih zastopnikov (dva obrazca 6), da niso bili pravnomočno obsojeni za kazniva dejanja, ki so našteta v prvem odstavku 42. člena ZJN-2. V »vlogi« tretjega vlagatelja se nahajajo tudi tri potrdila (uvjerenje), ki jih je izdalo Občinsko kazensko sodišče v Zagrebu (Općinski kazneni sud u Zagrebu), vendar to niso potrdila o tem, da ti subjekti niso bili pravnomočno obsojeni, ampak – kot je pravilno navedel drugi vlagatelj (str. 27 zahtevka za revizijo) – »je predloženo le potrdilo, da niso v kazenskem postopku«. V času, ko so družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb in njena zakonita zastopnika pridobili ta potrdila, je veljala ureditev, skladno s katero so občinska sodišča izdajala potrdila, da se zoper določeno osebo ne vodi kazenski postopek (gl. Sudski poslovnik, Narodne novine št. 158/2009 s sprem., prvi, drugi in četrti odstavek 27. člena; odgovor št. 9 z dne 24. 5. 2013 na http://www.mspm.hr/djelokrug_aktivnosti/udruge _humanitarna_pomoc_i_volonterstvo/udruge/natjecaji_za_udruge/raspodjela_sredstava_za_projekte_udruga_mladih_i_za_mlade_za_financijsku_potporu_iz_raspolozivih_sredstava_drzavnog_proracuna_republike_hrvatske_za_2013_godinu/odgovori_na_najcesce_postavljana_pitanja; članek z dne 2. 11. 2011 na http://www.iusinfo.hr/DailyContent/Topical.aspx?id=11192). Pristojnosti občinskega sodišča so od 1. 4. 2014, ko je začel veljati nov sodni poslovnik (Sudski poslovnik, Narodne novine št. 37/2014), v zvezi z izdajo potrdil (uvjerenje) ostale enake (prvi odstavek 91. člena: »Općinski sud koji postupa u kaznenim predmetima izdaje uvjerenje da se protiv fizičke ili pravne osobe koja podnosi zahtjev u Republici Hrvatskoj ne vodi kazneni postupak.«, gl. tudi četrti odstavek 91. člena, ki določa vsebino potrdila: »Ako iz uvida u baze podataka iz stavka 4. ovog članka proizlazi da je protiv osobe koja zahtjeva izdavanje uvjerenja doneseno pravomoćno rješenje o provođenju istrage ili da postoji potvrđena optužnica ili da je donijeta presuda o izdavanju kaznenog naloga ili da je određena rasprava na temelju privatne tužbe ili da je donijeta nepravomoćna presuda, kod jednog ili više odgovarajućih navoda upisuju se naziv tijela pred kojim se vodi postupak, poslovni broj predmeta, članak, stavak i naziv zakona odnosno zakonski naziv kaznenog djela zbog kojeg se vodi postupak.«; prim. članek z dne 29. 11. 2014 na http://www.legalis.hr/forum/entry.php/ 15-Uvjerenje-da-se-ne-vodi-kazneni-postupak-i-izvadak-iz-kaznene-evidencije).

Ne glede na navedeno pa je treba odgovoriti še na vprašanje, ali bi naročnik moral ugotoviti, da bi družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb in njuna zakonita zastopnika morali predložiti potrdilo, ki je zahtevano med dokazili iz točke 12.1.a) Navodil kandidatom za izdelavo vloge (str. 11 razpisne dokumentacije), ali pa bi zadoščala že izjava. Naročnik je namreč določil, da je izjava mogoča v primeru, če država, v kateri ima gospodarski subjekt sedež in ni Republika Slovenija, ne izdaja takšnih dokumentov (torej tu potrdil). Če je torej mogoče ugotoviti, da bi družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb in njuna zakonita zastopnika lahko predložili potrdilo, ki ga izda pristojni organ, potem le izjava ne bi zadoščala.

V času, ko je tretji vlagatelj predložil »vlogo«, je v Republiki Hrvaški veljal Zakon o pravnim posljedicama osude, kaznenoj evidenciji i rehabilitaciji (Narodne novine št. 143/2012; v nadaljevanju: ZPPOKER). Iz prvega odstavka 3. člena ZPPOKER je razvidno, da kazensko evidenco vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje (»Kaznenu evidenciju ustrojava i vodi ministarstvo nadležno za pravosuđe koje je ujedno i središnje tijelo za razmjenu tih podataka s drugim državama (u daljnjem tekstu: Ministarstvo).«). Ta evidenca se med drugim vodi za fizične in pravne osebe, ki so bile v Republiki Hrvaški pravnomočno obsojene za kazniva dejanja (prvi odstavek 4. člena ZPPOKER: »Kaznena evidencija vodi se za fizičke i pravne osobe (u daljnjem tekstu: osobe) koje su za kaznena djela pravomoćno osuđene u Republici Hrvatskoj.«). Vanjo se vpišejo podatki o pravnomočnih sodnih odločitvah (6. člen ZPPOKER), med drugim podatki o kaznivem dejanju in kazenski sankciji (alinea b 6. člena ZPPOKER: »Kaznena evidencija sadržava: […] b) podatke o presudi, kaznenom djelu te kaznenopravnim sankcijama […]«). Čeprav ima vsakdo pravico zase vpogledati v podatke iz kazenske evidence, ki se vpišejo v splošno potrdilo (prvi odstavek 12. člena ZPPOKER: »Svatko ima pravo za sebe tražiti razgledavanje podataka iz kaznene evidencije koji se upisuju u opće uvjerenje.«), pa je režim pridobitve potrdila drugačen kot v Republiki Sloveniji, saj niti za osebo, na katero se nanašajo podatki, ne velja splošna možnost pridobitve potrdila iz kazenske evidence (gl. tretji odstavek 12. člena ZZPOKER ter 11. in 13. člen ZPPOKER). Vendar ima oseba (fizična ali pravna; prvi odstavek 4. člena ZPPOKER: »…za fizičke i pravne osobe (u daljnjem tekstu: osobe) …«) pravico zahtevati podatke iz kazenske evidence zase, če so ji ti podatki potrebni zaradi uresničitve neke pravice v tujini ali mednarodni organizaciji (tretji odstavek 14. člena ZPPOKER: »Osoba ima pravo tražiti podatke iz kaznene evidencije za sebe ako su joj ti podaci potrebni radi ostvarivanja nekog prava u inozemstvu ili u međunarodnoj organizaciji.«).

Na podlagi predstavljenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v Republiki Hrvaški ministrstvo, pristojno za pravosodje, organ, ki je pristojen za izdajo potrdil o tem, da oseba ni bila pravnomočno obsojena, potrdilo pa glede na tretji odstavek 14. člena ZPPOKER lahko pridobi tudi (fizična ali pravna) oseba, na katero se nanašajo podatki iz kazenske evidence. V tem primeru gre za sodelovanje družbe iz Republike Hrvaške v postopku javnega naročanja v Republiki Sloveniji; torej v drugi državi. Državna revizijska komisija zato pritrjuje drugemu vlagatelju, da bi moral naročnik ugotoviti, da »je zgolj izjava, ki jo je predložil izbrani kandidat, nezadostna in v nasprotju z zahtevami naročnika iz razpisne dokumentacije« (str. 27 zahtevka za revizijo). S tem, ko naročnik tega ni upošteval, je nepravilno priznal sposobnost tretjemu vlagatelju tudi po pogoju iz točke 12.1.a) Navodil kandidatom za izdelavo vloge v povezavi s točko 12.6 Navodil kandidatom za izdelavo vloge.

Državna revizijska komisija ni sledila ugovorom tretjega vlagatelja v vlogi, brez datuma, poslani 18. 11. 2014 po pošti priporočeno, saj je iz predstavljenega mogoče razbrati, da je v Republiki Hrvaški ministrstvo, pristojno za pravosodje, tisti organ, ki je pristojen, da vodi evidenco pravnomočnih kazenskih sodb in da izdaja potrdila iz te evidence, tretji vlagatelj pa ni predložil tudi potrdila, da družba Vodoprivreda, d. d., Zagreb in njuna zakonita zastopnika niso bili pravnomočno obsojeni. Tretji vlagatelj se je skliceval tudi na prvi in drugi odstavek 67. člena hrvaškega zakona o javnem naročanju (Zakon o javnoj nabavi, Narodne novine št. 90/2011 s sprem.), vendar ga je treba spomniti, da sodeluje v postopku v Republiki Sloveniji, naročnik pa je določil dokazila, ki jih mora predložiti gospodarski subjekt, da dokaže, da izpolnjuje pogoj iz točke 12.1.a) Navodil kandidatom za izdelavo vloge v povezavi s točko 12.6 Navodil kandidatom za izdelavo vloge.

Državna revizijska komisija tako povzema, da je naročnik s priznanjem izpolnjevanja pogoja iz točke 12.1.a) Navodil kandidatom za izdelavo vloge v povezavi s točko 12.6 Navodil kandidatom za izdelavo vloge kršil alineo a tretjega odstavka 41. člena ZJN-2, zato mora Državna revizijska komisija tudi v primeru ugotovitve te zahtevku za revizijo skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugoditi in razveljaviti odločitev o izbiri za sklop 7, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014.

Postopek izbire za sklop 7 se znova znajde v fazi pregleda in ocenjevanja »vlog«, naročnik pa mora opraviti potrebna dejanja pred sprejemom odločitve, s katero bo zaključil tudi oddajo javnega naročila za sklop 7 na enega izmed načinov, ki mu jih omogoča zakon (navodilo iz tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Državna revizijska komisija je končno obravnavala še zahtevka za revizijo tretjega vlagatelja.

Pri tem najprej zavrača navedbe drugega vlagatelja iz vloge z dne 1. 12. 2014, da bi bilo treba zavreči zahtevek za revizijo tretjega vlagatelja zoper odločitev o izbiri za sklop 2, ker da tretji vlagatelj ni plačal takse ob vložitvi zahtevka za revizijo (str. 2–3). Tretji vlagatelj je 21. 11. 2014 po pošti priporočeno vložil zahtevek za revizijo zoper odločitev o izbiri za sklop 2, ki mu je, kot je Državna revizijska komisija že ugotovila v tem sklepu, predložil potrdilo o plačilu takse v višini 25.000 eurov. Državna revizijska komisija je na podlagi vseh ključnih dejstev, ki jih je že predstavila v tem sklepu, lahko zaključila, da je bila plačana taksa za namen vložitve zahtevka za revizijo zoper odločitev o izbiri (tudi) za sklop 2. Državna revizijska komisija sicer pritrjuje drugemu vlagatelju, da tretji vlagatelj ni plačal takse sam, pač pa odvetnica, ki jo je navedel drugi vlagatelj v vlogi z dne 1. 12. 2014, vendar to ne vpliva na to, da je treba šteti, da je izpolnjena tudi zakonska zahteva za plačilo takse in da zato ni pravne podlage, da bi ga zaradi tega razloga zavrgel naročnik (na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN). Kar pomeni, da zaradi izpostavljenega razloga niti Državna revizijska komisija v okviru 31. člena ZPVPJN nima pravne podlage, da bi zavrgla zahtevek za revizijo, s katerim tretji vlagatelj izpodbija odločitev o izbiri za sklop 2. Iz tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN, ki določa, da »če naročnik ugotovi, da […] ni bila plačna ustrezna taksa […]«, je razvidno, da ne nalaga, da mora vlagatelj sam plačati takso, pač pa zahteva, da je ustrezna taksa plačana, zato niti ni ključno, kdo jo plača za vlagatelja.

Državna revizijska komisija sicer tudi pritrjuje drugemu vlagatelju, ki je v vlogi z dne 1. 12. 2014 navedel, da zahtevka za revizijo zoper odločitev o izbiri za sklop 2 ni poslal tretji vlagatelj sam, pač pa družba JHP, d. o. o., Domžale, vendar tudi to dejstvo ne nosi pravnih posledic zoper tretjega vlagatelja. Niti iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZPVPJN, ki določata, kako se vloži zahtevek za revizijo, ni mogoče razbrati omejitve, da vlagatelj ne bi smel vložiti zahtevka za revizijo po tretji osebi.

Drugi vlagatelj pa je v vlogi z dne 1. 12. 2014 še navedel, da bi bilo treba zahtevek za revizijo, ki ga je tretji vlagatelj vložil zoper odločitev o izbiri za sklop 2, zavreči tudi zato, ker tretji vlagatelj nima aktivne legitimacije, saj ne izpolnjuje sposobnosti za sklop 7, enaki pogoji pa veljajo tudi za sklop 2, sicer pa je zahtevek za revizijo zoper odločitev o izbiri za sklop 2 vložil preuranjeno in je tudi zato treba zavreči zahtevek za revizijo.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik s sklepom št. 35501-13/2014/38 z dne 22. 12. 2014 sicer zavrnil zahtevka za revizijo tretjega vlagatelja, vložena zoper odločitev o izbiri za sklopa 1 in 2, saj je ugotovil, da niso podane kršitve, ki mu jih očita tretji vlagatelj, vendar je naročnik tudi navedel, da sta preuranjena (str. 7, gl. tudi str. 3). Naročnik je opisal, kaj je določil v razpisni dokumentaciji in kako je pregledal in ocenil »vloge«, pri čemer je 2. točko izreka dokumenta »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014 pripravil tako, da gre tretjemu vlagatelju v korist in se ne more zgoditi, da bi ostal brez pravnega varstva, če bi odločitev v sklopu 7 ne obstala, saj je odločitev v sklopih 1, 2, 3, 4 in 5, v katerih je sodeloval, odvisna od izida postopka pravnega varstva v sklopu 7, naročnik pa bi moral ponoviti pregled in ocenjevanje »vlog«. Naročnik je s svojimi argumenti, podobno kot drugi vlagatelj v vlogi z dne 1. 12. 2014, odprl vprašanje, ali so izpolnjene procesne (postopkovne) predpostavke za vsebinsko (meritorno) obravnavo zahtevkov za revizijo tretjega vlagatelja, saj to, ali sta zahtevka za revizijo tretjega vlagatelja zoper odločitev o izbiri za sklopa 1 in 2 vložena v roku, ni predmet vsebinske obravnave zahtevkov za revizijo, temveč, sledeč ZPVPJN, njune postopkovne obravnave. Naročnik je v sklepu št. 35501-13/2014/38 z dne 22. 12. 2014 tretjemu vlagatelju sicer priznal tudi aktivno legitimacijo (str. 1–2), vendar je opisal dejansko stanje, na podlagi katerega meni, da gre le »za hipotetično možnost nastanka škode« (str. 2), navedel pa je tudi, da tudi Državna revizijska komisija preveri izpolnjevanje postopkovnih predpostavk (str 2).

Skladno s prvim odstavkom 31. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija po prejemu zahtevka za revizijo preveri:
– ali je bil vložen pravočasno in pri naročniku,
– ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena tega ZPVPJN in
– ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN.
Če katera izmed teh predpostavk ni izpolnjena in ne gre za primer sprejema zahtevka za revizijo v obravnavo zaradi spregleda katere izmed manjkajočih sestavin (drugi odstavek 31. člena ZPVPJN), Državna revizijska komisija s sklepom zavrže zahtevek za revizijo (tretji odstavek 31. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je že predhodno pojasnila, da se v potrdilu o plačilu takse (element iz drugega odstavka 15. člena ZPVPJN) nahaja napaka v sklicu, vendar pa to ni taka napaka, ki bi imela za posledico zavrženje zahtevkov za revizijo. Čeprav v zahtevkih za revizijo tretjega vlagatelja ni navedeno, ali se javno naročilo sofinancira iz skladov Evropske unije (8. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), je ta podatek razviden iz dokumentacije, ki ji jo je odstopil naročnik, zato je štela, da zaradi teh pomanjkljivosti ni mogoče šteti, da ne obstaja pravna podlaga za njun sprejem v obravnavo (druga poved iz drugega odstavka 31. člena ZPVPJN). V zahtevkih za revizijo sicer tudi ni izrecno navedeno, kdo je kontaktna oseba tretjega vlagatelja (drugi del 1. točke prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), vendar je Državna revizijska komisija štela, da je to njegov zastopnik, saj so njegovi podatki navedeni na prvih straneh zahtevkov za revizijo za navedbo podatkov o tretjemu vlagatelju (prvi del 1. točke prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), zato je štela, da tudi zaradi teh pomanjkljivosti ni mogoče šteti, da ne obstaja pravna podlaga za njun sprejem v obravnavo (druga poved iz drugega odstavka 31. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija ni ugotovila, da bi v zahtevkih za revizijo tretjega vlagatelja manjkale katere sestavine iz 2., 3., 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 15. člena ZPVPJN, pa niti iz 7. točke prvega odstavka 15. člena ZPVPJN, saj tretji vlagatelj nastopa brez pooblaščenca ne glede na to, da je takso plačala odvetnica, zato je zaključila, da so izpolnjene postopkovne predpostavke, ki jih določa 15. člen ZPVPJN (druga alinea 31. člena ZPVPJN), in zato zahtevkov za revizijo ni mogoče zavreči, ker bi manjkale obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN.

Državna revizijska komisija je ugotovila, da sta bila zahtevka za revizijo tretjega vlagatelja vložena pred naročnikom, saj je na obeh ovojnicah razvidno, da je na njiju zapisan naročnikov naslov. Državna revizijska komisija je tako ugotovila, da je izpolnjen pogoj iz drugega dela prve alinee prvega odstavka 31. člena ZPVPJN.

Roke za vložitev zahtevka za revizijo določa 25. člen ZPVPJN. Po prejemu odločitve o oddaji javnega naročila ta znaša osem delovnih dni (peti odstavek 25. člena ZPVPJN), razen v primeru, če gospodarski subjekt pravočasno zahteva dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila (tretji odstavek 79. člena ZJN-2), saj v takem primeru rok za vložitev zahtevka za revizijo teče od dneva prejema odločitve o zahtevi za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila (tretji odstavek 79.a člena ZJN-2). Tretji vlagatelj je z vlogo z dne 3. 11. 2014 zahteval dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila, naročnik pa mu jo je izdal. Tretji vlagatelj je vložil zahtevka za revizijo po prejemu odločitve o zahtevi za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila, za katero zatrjuje, da jo je prejel 11. 11. 2014. Naročnik Državni revizijski komisiji ni odstopil dokazil o vročitvi, vendar izhajajoč iz navedb tretjega vlagatelja zahtevka za revizijo nista vložena prepozno. Tretji vlagatelj ju je (glede na poštni nalepki, nalepljeni na ovojnicah) namreč vložil 21. 11. 2014 po pošti priporočeno, kar ob upoštevanju pravil o štetju rokov (peti odstavek 1. člena ZPVPJN v povezavi s 111. in 112. členom ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN) pomeni, da zadnji dan roka, kot je določen v petem odstavku 25. člena ZPVPJN v povezavi s tretjim odstavkom 79.a člena ZPVPJN, in torej pravočasno.

Na ugotovitev, da ju je tretji vlagatelj vložil pravočasno v vsebini, ki je relevantna glede na ZPVPJN, ne morejo vplivati ugovori drugega vlagatelja iz vloge z dne 1. 12. 2014, da je zahtevek za revizijo tretjega vlagatelja zoper odločitev o izbiri za sklop 2, vložen preuranjeno, in naročnika iz sklepa št. 35501-13/2014/38 z dne 22. 12. 2014, da sta zahtevka za revizijo tretjega vlagatelja vložena preuranjeno. Državna revizijska komisija je že uvodoma pojasnila, da je naročnik z dokumentom »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014 odločil o izbiri »vlog« v posameznih sklopih (1. točka izreka), zato je v tem delu ta dokument odločitev o oddaji javnega naročila v vsebini, ki zahteva vložitev zahtevka za revizijo v roku, ki ga določa peti odstavek 25. člena ZPVPJN oziroma peti odstavek 25. člena ZPVPJN v povezavi s tretjim odstavkom 79.a člena ZJN-2. Iz 2. točke izreka dokumenta »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014 je razvidno, da naročnik ni odločil o izbiri, temveč je navedel, kako nastopi pravnomočnost odločitve v sklopih 1, 2, 3, 4 in 5, in sicer v odvisnosti od pravnomočnosti odločitve o izbiri za sklop 7. Naročnik je na dejansko stanje, ki ga je opisal v tem dokumentu, v resnici uporabil pravila iz ZJN-2 in s tem je torej razlagal pravo. Državna revizijska komisija je že ugotovila, da jih je uporabil napačno, saj jim je dal vsebino, ki iz njih ne izhaja. »Datum oddaje naročila« je na dan, ko postane odločitev o oddaji javnega naročila pravnomočna (34. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Odločitev o oddaji naročila postane pravnomočna z dnem, ko zoper njo ni mogoče zahtevati pravnega varstva (peti odstavek 79.a člena ZJN-2). Pravno varstvo zoper odločitev o oddaji javnega naročila pa je mogoče zahtevati, kot že pojasnjeno, v rokih, ki jih določata bodisi peti odstavek 25. člena ZPVPJN bodisi peti odstavek 25. člena ZPVPJN v povezavi s tretjim odstavkom 79.a člena ZJN-2. Naročnik nima zakonske podlage, da bi spreminjal oziroma spremenil pravila o štetju rokov za uveljavljanje pravnega varstva po ZPVPJN. Državna revizijska komisija je zato štela, da je za obravnavo zahtevkov za revizijo tretjega vlagatelja izpolnjen tudi pogoj iz prvega dela prve alinee prvega odstavka 31. člena ZPVPJN.

Državna revizijska komisija pa ni mogla ugotoviti, da je za njuno obravnavo izpolnjen tudi pogoj iz tretje alinee prvega odstavka 31. člena ZPVPJN. V prvem odstavku 14. člena ZPVPJN je določeno, da se aktivna legitimacija prizna:
- vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali sistem ugotavljanja sposobnosti in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda,
- zagovorniku javnega interesa.

Tretji vlagatelj ni zagovornik javnega interesa, saj ni kateri izmed subjektov, ki jih določa drugi odstavek 6. člena ZPVPJN.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je treba tretjemu vlagatelju priznati interes za dodelitev javnega naročila za sklopa 1 in 2 (sicer pa tudi sklop 3, ki ga je omenil v zahtevkih za revizijo, str. 9), saj je predložil »vlogo« (gl. prvi del prve povedi iz drugega odstavka 14. člena ZPVPJN), s čimer je podan eden izmed kumulativno določenih elementov iz prve alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN. Vendar pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da tretjemu vlagatelju ni mogoče priznati, da je podan tudi drugi izmed kumulativno določenih elementov iz prve alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v dokumentu »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014 navedel, da tretjemu vlagatelju ne prizna sposobnosti (med drugim) v sklopih 1 in 2, saj ne izpolnjuje nekaterih pogojev (sklop 1 minimalno število kamionov, sklop 2 pa minimalno število bagrov in vodij gradbišč), česar pa tretji vlagatelj dejansko ne izpodbija v nobenem izmed zahtevkov za revizijo, saj razlogov, zaradi katerih mu naročnik ni priznal sposobnosti v sklopih 1 in 2, ne izpodbija. Ustaljena praksa Državne revizijske komisije je, da ne priznava, da je izpolnjen drugi element aktivne legitimacije tistim vlagateljem, ki ne izpodbijajo razloga oziroma razlogov za izločitev svoje ponudbe oziroma za nepriznanje sposobnosti (npr. zadeva št. 018-228/2014). Na tako izhodišče ne more vplivati dejstvo, da je tretji vlagatelj v zahtevku za revizijo zoper odločitev o izbiri za sklop 2 tudi navedel, da drugi vlagatelj nima zahtevanih referenc, saj je to vprašanje povezano z vsebinsko in ne postopkovno obravnavo zahtevka za revizijo, do vsebinske obravnave zahtevka za revizijo pa ne pride, če niso izpolnjene procesne predpostavke (prim. prva poved iz drugega odstavka 31. člena ZPVPJN in tretji odstavek 31. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija še ugotavlja, da je konkretna zadeva tudi nekoliko specifična, saj je naročnik v razpisni dokumentaciji določil, da bo upošteval preferenčno listo, ki jo vsak gospodarski subjekt lahko navede:
– »V kolikor ponudnik odda ponudbe za več sklopov in v posamezni ponudbi navede kapacitete oziroma zmogljivosti in kadrovskih resursov, ki jih je uporabil že v kateri drugi svoji vlogi na drugem sklopu, bo naročnik te kapacitete oziroma zmogljivosti upošteval samo, če ponudnik ne bo izbran na drugem sklopu (istih kapacitet, zmogljivosti in kadrovskih resursov namreč ne more hkrati uporabljati na dveh območjih). Zato mora ponudnik v primeru prijav na več sklopih podati PREFERENČNO LISTO svojih vlog (Obrazec 1), pri katerih navede vrstni red sklopov, kako naj se njegove večkrat ponujene kapacitete oziroma zmogljivosti upoštevajo. V primeru da preference ne bo navedel in bo najugodnejši na več sklopih bo naročnik oddal posel po vrstnem redu sklopov od 1 do 9.« (tretji odstavek 12. točke Navodil kandidatom za izdelavo vloge, str. 10) in
– »Pri izbiri posameznega sklopa bo naročnik v primeru, če bo posamezen ponudnik dal ponudbo v več sklopih, upošteval njegov preferenčni vrstni red izbire na način, kot je navedeno v teh navodilih. Če bo isti kandidat na podlagi meril najugodnejši v več sklopih, mu bo preferenčno oddal sklop, ki ga bo ponudnik označil za preferenčnega, naslednjega pa le, če bo ob upoštevanju odštetja resursov (kadrov, strojev, kapacitet), ki bodo zasedeni v oddanem sklopu, na podlagi meril še vedno najugodnejši (naročnik bo izvedel ponovno ocenjevanje takšne ponudbe na podlagi meril), sicer bo naslednji sklop oddan naslednjemu najugodnejšemu ponudniku. Če iz kakršnegakoli razloga ne bo mogoče določiti preferenčnega vrstnega reda oddaje sklopov, bodo sklopi oddajani po vrstnem redu sklopov. Enako velja za nadaljnje prijavljene sklope.« (sedmi odstavek točke 16.2.1. Navodil kandidatom za izdelavo vloge, str. 24).

Iz razpisne dokumentacije je razvidno, da je naročnik določil, da bo upošteval iste kapacitete in tudi isto sposobnost (gl. odgovor št. 55, objavljen 27. 12. 2013, ob 10.50, na portalu javnih naročil: »Z istimi referencami lahko ponudnik kandidira na večih sklopih.«) gospodarskemu subjektu v več sklopih. Državna revizijska komisija je vpogledala v »vlogo«, ki jo je tretji vlagatelj predložil za sklop 7, pri tem pa je ugotovila, da je tretji vlagatelj določil preferenčno listo, in sicer po vrstnem redu: sklopi 7, 1, 2, 3, 8, 4 in 5.

Iz predstavljenega je mogoče sklepati, da dejstvo, če tretji vlagatelj ne bi bil izbran za sklop 7, še ne bi pomenilo, da ne bi mogel biti izbran v katerem drugem izmed sklopov, in sicer v zaporedju po drugem in tretjem mestu iz preferenčne liste (torej v sklopih 1 ali 2), saj bi bilo mogoče prenašanje kapacitet in sposobnosti v druge sklope. Vendar pa Državna revizijska komisija glede na vse relevantne okoliščine primera ugotavlja, da so kršitve, ki jih je tretji vlagatelj očital naročniku, v obravnavanem primeru takšne, da pomenijo le hipotetično možnost nastanka škode, kar pa ne zadošča za priznanje aktivne legitimacije. Vlagatelj mora namreč izkazati realno stopnjo verjetnosti (ne sicer gotovosti, vendar obenem tudi ne zgolj hipotetične možnosti), da bi mu zaradi zatrjevanih naročnikovih nepravilnosti v postopku lahko nastala škoda (prim. zadeva št. 018-127/2014). Iz relevantnih okoliščin primera (in tudi glede na to, da je tretji vlagatelj opustil izpodbijanje razlogov, zaradi katerih mu naročnik ni priznal sposobnosti v sklopih 1 in 2) je razvidno, da dejansko ni problematično to, kar je naročnik določil v 2. točki izreka dokumenta »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014, temveč so lahko problematična dejstva, ki so izven naročnikove sfere. Namreč, ali bo kateri izmed konkurenčnih gospodarskih subjektov uveljavljal pravno varstvo z vložitvijo zahtevka za revizijo v sklopu 7. To se je v tem primeru sicer zgodilo, saj je drugi vlagatelj vložil zahtevek za revizijo zoper odločitev o izbiri za sklop 7, vendar pa je treba upoštevati, da vložitev zahtevka za revizijo ni naročnikovo ravnanje, temveč ravnanje gospodarskih subjektov, sicer pa tudi ni ravnanje, ki bi pomenilo škodo. Državna revizijska komisija ob tem dodaja, da je ugotavljanje aktivne legitimacije kot ene izmed postopkovnih predpostavk tudi neodvisno od tega, ali je še kateri drug gospodarski subjekt vložil zahtevek za revizijo.

Državna revizijska komisija še dodaja, da je tretji vlagatelj z vlogo, brez datuma, poslano 18. 11. 2014 po pošti priporočeno, ugovarjal navedbam drugega vlagatelja, vendar se noben očitek drugega vlagatelja ni nanašal na bagre, zato Državna revizijska komisija niti prek upoštevanja te izjasnitve o zahtevku za revizijo ne bi mogla razbrati, da je tretji vlagatelj izpodbijal naročnikovo navedbo o nezadostnem številu bagrov za sklop 2. Iz tega je razvidno, da bi le morebiten prenos števila bagrov iz sklopa 7 v sklop 2 lahko vplival na izpolnitev pogoja za priznanje tehnične sposobnosti. Drugi vlagatelj je sicer izpodbijal priznanje sposobnosti tretjemu vlagatelju v sklopu 7 zaradi naročnikove ugotovitve, da tretji vlagatelj v sklopu 7 razpolaga z minimalnim številom kamionov, vendar pa niti iz vloge, brez datuma, poslane 18. 11. 2014 po pošti priporočeno, ni mogoče razbrati, da bi tretji vlagatelj izpodbijal naročnikovo ugotovitev iz dokumenta »Odločitev« št. 35501-13/2014/4 z dne 9. 10. 2014 glede števila kamionov v sklopu 1. Iz tega je razvidno, da bi le morebiten prenos števila kamionov iz sklopa 7 v sklop 1 lahko vplival na izpolnitev pogoja za priznanje tehnične sposobnosti. Vendar je pri tem treba še upoštevati, da je Državna revizijska komisija pri obravnavi zahtevka za revizijo drugega vlagatelja ugotovila, da naročnik ni bil še upravičen priznati sposobnosti tretjemu vlagatelju v sklopu 7, pogoja, ki sta se izkazala za sporna (1. pogoj iz točke 12.2.k) Navodil kandidatom za izdelavo vloge in 2. pogoj iz točke 12.1.a) Navodil kandidatom za izdelavo vloge), pa morata biti izpolnjena ne glede na število sklopov, v katerih je gospodarski subjekt predložil »vlogo«. Če se bo torej ob ponovnem pregledu in ocenjevanju »vlog« izkazalo, da tretji vlagatelj izpolnjuje pogoje za pridobitev posla v sklopu 7 (in torej tudi pogoja, ki sta se izkazala za sporna pri obravnavi zahtevka za revizijo drugega vlagatelja), bo sklop 7 lahko znova pridobil. Če pa se bo pri ponovnem pregledu in ocenjevanju »vlog« izkazalo, da tretji vlagatelj ne izpolnjuje teh dveh pogojev, bo to neposredno vplivalo na nemožnost pridobitve posla tako v sklopu 1 kot v sklopu 2, ki pa postaneta pravnomočna zaradi poteka rokov iz petega odstavka 25. člena ZPVPJN.

Državna revizijska komisija tako povzema, da kršitve in dejstva, ki jih je navedel tretji vlagatelj v zahtevkih za revizijo, s katerima izpodbija izbiro v sklopih 1 in 2, ne utemeljujejo obstoja aktivne legitimacije za vsebinsko obravnavo zahtevka za revizijo zoper naročnikovo odločitev o izbiri v teh sklopih. Državna revizijska komisija je zato zahtevka za revizijo zoper odločitev o izbiri v sklopih 1 in 2 zavrgla (tretji odstavek 31. člena ZPVPJN). Na drugačen zaključek ne vpliva dejstvo, da se je Državna revizijska komisija tudi delno opredelila do zahtevkov za revizijo tretjega vlagatelja, saj je pri odločanju o tem, ali ju je tretji vlagatelj vložil v roku (ali ju je vložil pravočasno), morala ugotoviti pravnorelevantna dejstva, ki so ji omogočila, da je podredila dejansko stanje pod ustrezno pravno normo iz ZPVPJN.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Prvi vlagatelj je uspel z zahtevkom za revizijo, zato mu Državna revizijska komisija, upoštevajoč prvi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, kot potrebne priznava priglašene stroške takse v višini 25.000 eurov, ki mu jih je naročnik dolžan povrniti v 15 dneh po vročitvi tega sklepa.

Prvi vlagatelj je priglasil tudi povrnitev stroškov za pripravo zahtevka za revizijo po zunanjem izvajalcu v višini 1.140 eurov, vendar mu Državna revizijska komisija teh stroškov ni mogla priznati. Ne glede na to, da prvi vlagatelj teh stroškov ni dokazal, saj k zahtevku za revizijo ni predložil računa, na katerega se je skliceval v zahtevku za revizijo, niti ni naveden med prilogami, Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi v primeru, če bi ga predložil, mu teh stroškov ne bi mogla priznati.

Povračila stroškov za pripravo zahtevka za revizijo po zunanjem izvajalcu ZPVPJN izrecno ne ureja, ZPP, katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN uporabljajo v revizijskem postopku glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja, pa v 151. členu določa, da pravdni stroški obsegajo (tudi) nagrado za delo (odvetnika in) drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. To pomeni, da mora upravičenje drugih oseb, ki niso odvetniki, do nagrade izhajati iz zakona. Ker noben od omenjenih predpisov ne določa temelja za priznanje nagrade subjektu, ki naj bi prvemu vlagatelju nudil pravno svetovanje (in ki ni odvetnik), teh stroškov vlagatelju ni mogla priznati (prim. zadeva št. 018-235/2014). V tem primeru sicer ni jasno, ali je zunanji izvajalec, na katerega se sklicuje prvi vlagatelj, morebiti odvetnik, vendar je iz zahtevka za revizijo jasno razvidno, da ga je prvi vlagatelj vložil samostojno in ne po odvetniku, zato prvi vlagatelj iz tega naslova ne more črpati pravice do povračila teh stroškov.

Zato je Državna revizijska komisija kot neutemeljeno zavrnila višjo stroškovno zahtevo od priznanih 25.000 eurov.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Drugi vlagatelj je uspel z zahtevkom za revizijo, zato mu Državna revizijska komisija upoštevajoč prvi, drugi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN ter skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009; v nadaljevanju: ZOdv-C), s 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 s sprem.; v nadaljevanju: ZOdvT) in s 6. delom Tarife po ZOdvT, ob upoštevanju okoliščin primera, kot potrebne priznava stroške vplačane takse v višini 25.000 eurov in stroške za nagrado za postopek pravnega varstva v višini 800 eurov, povečane za 22 % DDV, kar znese 976 eurov.

Naročnik je dolžan drugemu vlagatelju povrniti stroške v višini 25.976 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Državna revizijska komisija ni priznala povračila priglašenih stroškov za odvetniško nagrado nad priznanimi, saj v okvirih zakonsko predvidene nagrade za revizijske postopke (19. člen ZOdv-C) priznano nagrado ocenjuje kot primerno glede na vse okoliščine zadeve (13. člen ZOdvT). Državna revizijska komisija je tudi upoštevala utemeljitev drugega vlagatelja, zakaj bi bil upravičen do višje nagrade, vendar ni štela, da so podane take okoliščine, na podlagi katerih bi mu priznala povrnitev višje nagrade. Državna revizijska komisija sicer priznava, da je drugi vlagatelj komuniciral v tujem jeziku, kar je razvidno iz predloženih dokazov, preučevanje tuje zakonodaje pa ni ravno izkazano, saj je iz navedb v zahtevku za revizijo in predloženih dokazil razvidno, da se je drugi vlagatelj skliceval na zakonodajo Republike Hrvaške prek dokumenta »Povijest organiziranog vodnoga gospodarstva u Hrvatskoj« in povezave na e-Certis, navedba o drugačnosti »vsebin[e]a del, ki se izvajajo v okviru urejanja voda« v Republiki Hrvaški (str. 26 zahtevka za revizijo) pa je bila vsebinsko prazna. Ne glede na navedeno je Državna revizijska komisija upoštevala, da so se posamezne kompleksne navedbe izkazale za take, da na njihovi podlagi ni bilo mogoče ugoditi zahtevku za revizijo in torej niso pripomogle k celotnemu uspehu v zadevi.

Državna revizijska komisija ni priznala niti povrnitve stroškov za postavko »materialni stroški«, saj vlagatelj teh stroškov ni opredeljeno navedel že vsaj ne po temelju (druga poved iz petega odstavka 70. člena ZPVPJN) in tako ni mogoče ugotoviti niti, na katere stroške se ti nanašajo.

Zato je Državna revizijska komisija kot neutemeljeno zavrnila višjo stroškovno zahtevo od priznanih 25.976 eurov.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 5. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Tretji vlagatelj ni uspel z zahtevkoma za revizijo, zato je Državna revizijska komisija zavrnila njegovi zahtevi za povrnitev stroškov (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 6. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Drugi vlagatelj je v vlogi z dne 1. 12. 2014, s katero se je izjasnil o zahtevku za revizijo tretjega vlagatelja zoper odločitev o izbiri za sklop 2, priglasil stroške in predlagal, da mu naročnik povrne 1.400 eurov, povečanih za DDV, za zastopanje v revizijskem postopku in 20 eurov, povečanih za DDV, za materialne stroške.

O nagradi za zastopanje pri vložitvi zahtevka za revizijo zoper odločitev o izbiri za sklop 7, ki jo je v zahtevku za revizijo priglasil tretji vlagatelj, se je Državna revizijska komisija že izjasnila, ta izjasnitev pa ne bi (ne glede na to, kar bo Državna revizijska komisija pojasnila v nadaljevanju) vplivala na priznanje višje nagrade od že priznane, saj ni pripomogla k rešitvi zadeve. Vendar je Državna revizijska komisija glede na vlogo, v kateri jih je drugi vlagatelj priglasil, štela, da drugi vlagatelj ni ponovil priglasitve že priglašenih stroškov, ampak, da jih uveljavlja kot gospodarski subjekt, ki je bil izbran v sklopu 2. Ne glede na to, da drugi vlagatelj kot gospodarski subjekt, ki je bil izbran v sklopu 2, zahteva povračilo stroškov od naročnika in ne morebiti tretjega vlagatelja, za tako povračilo od naročnika pa nima pravne podlage (prim. četrti odstavek 70. člena ZPVPJN), mu Državna revizijska komisija povračila teh stroškov sicer tudi ne bi priznala, saj bi ugotovila vsaj to, da niso pripomogli k rešitvi zadeve in bi jih zato zavrnila že vsaj iz tega naslova.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 7. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 2. 3. 2015

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, Dunajska cesta 47, 1000 Ljubljana,
- VGP, d. d., Ulica Mirka Vadnova 5, 4000 Kranj,
- Avbreht, Zajc in partnerji, o. p., d. o. o., Šestova ulica 2, 1000 Ljubljana,
- Vekton, d. d., Breg 16, 3000 Celje,
- Euro tehnik, komunalni inženiring, d. o. o., Litijska cesta 152, 1000 Ljubljana,
- Vodoprivreda Zagreb, d. d., Petrovaradinska 110, 1000 Zagreb, Hrvaška,
- Nivo Eko, d. o. o., Ulica Savinjske čete 17, 3310 Žalec,
- Termo Shop, d. o. o., Rimska cesta 176, 3311 Šempeter v Savinjski dolini,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran