018-023/2015 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članici Tadeji Pušnar, v postopku pravnega varstva pri oddaji naročila male vrednosti »Dobava namiznega pretočnega citometra« in na podlagi pritožbe, ki jo je vložil vlagatelj LABORMED, d. o. o., Ljubljana, Peričeva ulica 29, Ljubljana, katerega zastopa Odvetniška pisarna Nikola Maslovarić, d. o. o., Tržaška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo, Aškerčeva cesta 7, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 4. 2. 2015

odločila:

1. Vlagateljeva pritožba z dne 21. 1. 2015 se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih s pritožbo, se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 17. 11. 2014 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za nakup namiznega pretočnega citometra (v nadaljevanju: naročilo male vrednosti), obvestilo o naročilu male vrednosti za oddajo predmetnega naročila male vrednosti pa je bilo dne 27. 11. 2014 (s številko objave NMV5319/2014) objavljeno na Portalu javnih naročil.

Naročnik je dne 18. 12. 2014 sprejel Obvestilo o odločitvi o oddaji javnega naročila, številka 40-3/2014-26 (v nadaljevanju: obvestilo o odločitvi o oddaji javnega naročila), iz katerega med drugim izhaja, da se zadevno naročilo male vrednosti »odda ponudniku podjetju OMEGA d.o.o., Dolinškova 8, 1000 Ljubljana«, čigar ponudbo je naročnik izbral kot najugodnejšo (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Obvestilo o odločitvi o oddaji javnega naročila je vlagatelj prejel dne 24. 12. 2014, dne 5. 1. 2015 pa je na pošto priporočeno oddal zahtevek za revizijo z dne 5. 1. 2015, skupaj s prilogami (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo).

Naročnik je dne 14. 1. 2015 prejel Izjasnitev izbranega ponudnika o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo, z dne 12. 1. 2015.

Naročnik je dne 13. 1. 2015 sprejel sklep, številka 40-3/2014-30, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel, zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, pa ni ugodil (v nadaljevanju: odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo). V odločitvi o zavrženju zahtevka za revizijo naročnik navaja, da vlagatelj v zvezi z njegovo vložitvijo ne izkazuje realne stopnje verjetnosti nastanka škode (kot drugega elementa aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo iz 14. člena ZPVPJN), saj ni uspel izkazati, da je naročnik njegovo ponudbo neupravičeno označil kot nepopolno. Naročnik v odločitvi o zavrženju zahtevka za revizijo ob tem navaja, da je bila vlagateljeva ponudba izločena iz več razlogov, vlagatelj pa v zahtevku za revizijo ne izpodbija vseh »ugotovitev«, zaradi katerih je bila njegova ponudba izločena, pač pa celo sam priznava nepopolnost svoje ponudbe. Vlagatelj tako v zahtevku za revizijo (po ugotovitvah naročnika) zatrjuje popolnost svoje ponudbe zgolj za dve točki, do ostalih petih točk, zaradi katerih je bila njegova ponudba označena za nepopolno, pa se ne opredeljuje. To pomeni, kot zaključuje naročnik, da vlagatelj tudi v primeru, če bi se njegove navedbe v zahtevku za revizijo izkazale za utemeljene, dejansko nima nobenih možnosti, da bi bil v konkretnem postopku oddaje tega naročila male vrednosti izbran kot najugodnejši ponudnik.

Odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo je vlagatelj prejel dne 16. 1. 2015, naročnik pa je z dopisom z dne 23. 1. 2015, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 26. 1. 2015, odstopil dokumentacijo postopka javnega naročanja, skupaj z dokumentacijo predrevizijskega postopka postopka oddaje tega naročila male vrednosti in dokumentacijo postopka s pritožbo, v odločanje Državni revizijski komisiji.

Vlagatelj je zoper odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo vložil pritožbo z dne 21. 1. 2015, skupaj s prilogama (v nadaljevanju: pritožba). V pritožbi vlagatelj
- primarno predlaga, da Državna revizijska komisija pritožbi ugodi, zahtevek za revizijo sprejme v obravnavo in ugotovljene kršitve odpravi,
- podredno predlaga, da Državna revizijska komisija pritožbi ugodi in odloči, da mora naročnik o zahtevku za revizijo odločiti v skladu z drugo alineo prvega odstavka 28. člena ZPVPJN.
Vlagatelj v vsakem primeru zahteva tudi povračilo stroškov postopka pravnega varstva, vključno s stroški pritožbe.

V obrazložitvi pritožbe vlagatelj »ne nasprotuje ugotovitvam naročnika, da petih zahtevanih tehničnih lastnosti njegova ponujena naprava ne izpolnjuje«, pri tem pa spominja na dejstvo, da je v zahtevku za revizijo zatrjeval, da bi morala biti njegova ponudba ob enaki strogosti presoje izpolnjevanja tehničnih lastnosti (torej ob enaki obravnavi), kot je bila uporabljena pri presoji ponudbe izbranega ponudnika, označena za popolno, zadevno naročilo male vrednosti pa bi moralo biti oddano njemu. Po zatrjevanju vlagatelja tako v ponudbi izbranega ponudnika »obstajajo istovrstne – tehnične pomanjkljivosti naprave« (vlagatelj te našteje), kot se očitajo njemu, oziroma so te »še večje in bolj očitne, kot tehnične pomanjkljivosti, ki jih ima« naprava, katero je ponudil on. Vlagatelj v pritožbi še poudarja, da pripravlja kazenski ovadbi zoper naročnika in izbranega ponudnika.

Po proučitvi odstopljene ji dokumentacije ter pritožbenih navedb vlagatelja je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, na podlagi 55. in 70. člena ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je v postopku oddaje zadevnega naročila male vrednosti naročnik prejel dve pravočasni ponudbi, to je ponudbo vlagatelja in ponudbo izbranega ponudnika. Naročnik je po tem, ko je obe ponudbi ocenil v skladu z merili za izbiro ponudbe, ugotovil, da je ponudba vlagatelja ekonomsko ugodnejša od ponudbe izbranega ponudnika, vendar pa je po ugotavljanju, ali vlagateljeva ponudba »ustreza vsem pogojem razpisa«, ugotovil, da aparatura, ki jo v ponudbi ponuja vlagatelj, ne izpolnjuje sedmih »tehničnih pogojev« razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega naročila male vrednosti. V posledici je naročnik vlagateljevo ponudbo zavrnil kot neprimerno, kot popolno pa izbral ponudbo izbranega ponudnika (glej obvestilo o odločitvi o oddaji javnega naročila).

Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da je v konkretnem primeru vlagatelj izkazal interes za dodelitev zadevnega naročila male vrednosti (kot prvi element aktivne legitimacije iz 14. člena ZPVPJN), saj je v omenjenem postopku oddal pravočasno ponudbo (prva poved drugega odstavka 14. člena ZPVPJN, v povezavi s prvim delom prve alinee prvega odstavka istega člena).

Vendar pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni izkazal, da mu je ali bi mu lahko v postopku oddaje zadevnega naročila male vrednosti z domnevno kršitvijo naročnika nastala škoda (drugi element aktivne legitimacije iz 14. člena ZPVPJN). Vlagatelj v zahtevku za revizijo (točka 2.1. na strani 3) splošno sicer zatrjuje, da je bila njegova ponudba »neupravičeno izločena kot nepopolna, natančneje neprimerna« (primerljivo tudi drugi odstavek na strani 4 in točka 3.2. na strani 6 pritožbe), vendar pa od sedmih razlogov, zaradi katerih je bila njegova ponudba označena za neprimerno (in nepopolno), kot takšna pa v postopku oddaje zadevnega naročila male vrednosti zavrnjena (izločena), v zahtevku za revizijo konkretizirano izpodbija le dva razloga. Vlagatelj v zahtevku za revizijo (prvi odstavek na strani 4) tako navaja, da kršitvi naročnika »podrobneje pojasnjuje v nadaljevanju vloge (v. infra tč. 3. Kršitve)«, v slednje omenjeni točki pa nasprotuje le četrtemu in sedmemu razlogu za zavrnitev (izločitev) njegove ponudbe. Vlagatelj ostalih petih razlogov, zaradi katerih je bila njegova ponudba označena za neprimerno (in nepopolno), kot takšna pa v postopku oddaje zadevnega naročila male vrednosti zavrnjena (izločena), ne izpodbija niti v kakem drugem delu (v kakšni drugi točki) zahtevka za revizijo. Še več. Vlagatelj v zahtevku za revizijo (zadnji odstavek na strani 7) sam priznava, da njegova ponudba »ni izpolnjevala zgolj nekaterih vsebinsko nebistvenih tehničnih lastnosti«, v pritožbi pa sam navaja, da »v revizijskem zahtevku ni zatrjeval, da je njegova ponudba glede na zahtevane tehnične kriterije iz razpisne dokumentacije popolna« (drugi odstavek točke 2.1. na strani 3), oziroma, da »je naročnik ugotovil, da pritožnikova ponudba ne izpolnjuje vseh tehničnih pogojev, kar je nesporno« (četrti odstavek na strani 5).

Ker mora ob upoštevanju prvega odstavka 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) v postopku oddaje javnega naročila naročnik po opravljenem pregledu in dopolnitvi oziroma spremembi ponudb v skladu z 78. členom ZJN-2, upoštevaje drugi in tretji odstavek 41. člena ZJN-2, ponudbe, ki niso popolne, izločiti, vlagatelj pa petih razlogov, zaradi katerih je bila njegova ponudba označena za neprimerno (in nepopolno), ne izpodbija, vlagatelj z doslej predstavljenimi zatrjevanji ni izkazal, da mu je ali bi mu lahko z domnevno kršitvijo naročnika nastala škoda (drugi element aktivne legitimacije iz 14. člena ZPVPJN).

Vlagatelj dejstva, da mu je ali bi mu lahko z domnevno kršitvijo naročnika nastala škoda, ni izkazal niti z zatrjevanjem kršitve temeljnih načel javnega naročanja (točka 3.2. zahtevka za revizijo in njene podtočke). Vlagatelj v zahtevku za revizijo (točka 3.2., primerljivo pa tudi prvi odstavek na strani 4) po eni strani namreč zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika »ne izpolnjuje ključnih lastnosti iz razpisne dokumentacije, zaradi česar je tudi očitno neprimerna« in kot takšna »povsem neutemeljeno označena kot primerna«, po drugi strani pa je mnenja, da »bi morala biti njegova ponudba ob enaki strogosti presoje izpolnjevanja tehničnih lastnosti, kot je bila uporabljena pri presoji konkurenčne ponudbe, označena kot popolna in javno naročilo oddano njemu«. Navedeno po presoji Državne revizijske komisije pomeni, da bi bilo v konkretnem primeru, če bi se zatrjevanja vlagatelja, da ponudba izbranega ponudnika »ne izpolnjuje ključnih lastnosti iz razpisne dokumentacije«, potrebno tudi ponudbo izbranega ponudnika izločiti, ne pa ugotoviti, da je vlagateljeva ponudba popolna. Kot je bilo to zapisano že doslej, je potrebno namreč ponudbe, ki niso popolne, izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). V konkretnem primeru ne gre za situacijo, v kateri bi naročnik na primer pogoj glede referenčnih del tolmačil v odnosu do izbranega ponudnika manj strogo kot v odnosu do vlagatelja, kar bi v posledici privedlo do tega, da bi vlagateljevo ponudbo ob povsem primerljivem in ustreznem dejanskem stanju vsebine referenčnih del označil za nepopolno, ponudbo izbranega ponudnika pa za popolno. V tem primeru bi bilo namreč (ob upoštevanju načela enakopravne obravnave ponudnikov) mogoče zagovarjati stališče, da bi morali biti ob enako strogem tolmačenju pogoja glede referenčnih del obe ponudbi označeni za popolni. Vendar pa dejansko stanje tokratnega postopka oddaje naročila male vrednosti ni primerljivo opisanemu hipotetičnemu dejanskemu stanju. V konkretnem primeru tudi ne gre za situacijo, v kateri bi vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjeval, da je naročnik določeno tehnično zahtevo, na primer tisto, po kateri mora ponujeni namizni pretočni citometer vključevati »[p]retok vzorca: vsaj v območju od 20 μL/min do 1000 μL/min«, tolmačil tako, da namizni pretočni citometer, ki ga v svoji ponudbi ponuja vlagatelj, z določenim načinom ne izpolnjuje omenjene tehnične zahteve razpisne dokumentacije, v navezavi na izbranega ponudnika pa bi jo neenakopravno tolmačil tako, da namizni pretočni citometer, ki ga ponuja izbrani ponudnik, z načinom, primerljivim tistemu, ki ga v svoji ponudbi ponuja vlagatelj, izpolnjuje omenjeno tehnično zahtevo. V konkretnem primeru ne gre prezreti niti dejstva, da je naročnik v tehničnih specifikacijah predmeta zadevnega naročila male vrednosti podal tudi nekatere numerične podatke, ki jih je moral vključevati ponujeni namizni pretočni citometer, citometer, ki ga v svoji ponudbi ponuja vlagatelj, pa jih (kot izhaja iz obvestila o odločitvi o oddaji javnega naročila) ne vključuje (na primer: »opremljen mora biti s tremi prostorsko ločenimi, zračno hlajenimi, »solid state« laserji, z vsaj 12 optičnimi kanali (parametri)«).

V konkretnem primeru torej vlagatelj ob upoštevanju
- pravil postopka oddaje javnega naročila, kot jih določa ZJN-2 (glej zlasti prvo poved prvega odstavka 80. člena ZJN-2),
- zatrjevanega dejstva, da ponudba izbranega ponudnika »ne izpolnjuje ključnih lastnosti iz razpisne dokumentacije, zaradi česar je tudi očitno neprimerna« in kot takšna »povsem neutemeljeno označena kot primerna« (točka 3.2., primerljivo pa tudi prvi odstavek na strani 4 zahtevka za revizijo),
- dejstva, da petih razlogov, zaradi katerih je bila njegova ponudba označena za neprimerno (in nepopolno), konkretizirano sploh ne izpodbija,
- dejstva, da sam priznava, da njegova ponudba »ni izpolnjevala zgolj nekaterih vsebinsko nebistvenih tehničnih lastnosti« (zadnji odstavek na strani 7 zahtevka za revizijo), in ob upoštevanju dejstva, da v pritožbi sam navaja, da »v revizijskem zahtevku ni zatrjeval, da je njegova ponudba glede na zahtevane tehnične kriterije iz razpisne dokumentacije popolna« (drugi odstavek točke 2.1. na strani 3),
- dejstva, da sam navaja, da »je naročnik ugotovil, da pritožnikova ponudba ne izpolnjuje vseh tehničnih pogojev, kar je nesporno« (četrti odstavek na strani 5 pritožbe), oziroma, da njegova ponudba »sicer ne zadosti vsem tehničnim zahtevam, kot tudi ne izbrani ponudnik« (drugi odstavek na strani 6 pritožbe),
- dejstva, da sam navaja, da »ne nasprotuje ugotovitvam naročnika, da petih zahtevanih tehničnih lastnosti njegova ponujena naprava ne izpolnjuje« (točka 2.2.1.1. na strani 8 pritožbe),
ne more uspeti z zatrjevanjem, da bi moral naročnik iz razloga, ker ni ugotovil, da ponudba izbranega ponudnika »ne izpolnjuje ključnih lastnosti iz razpisne dokumentacije, zaradi česar je tudi očitno neprimerna«, tudi njegovo ponudbo šteti za popolno. To bi namreč pomenilo, da bi vlagateljeva ponudba, v povezavi s katero vlagatelj v bistvu priznava, da je neprimerna in nepopolna, brez ustrezne pravne podlage v določbah ZJN-2 (in v nasprotju z njimi) postala primerna in popolna zgolj zato, ker naročnik ni ugotovil, da je ponudba izbranega ponudnika neprimerna in nepopolna, čeprav bi to (po zatrjevanju vlagatelja) moral storiti (vlagatelj namreč jasno zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika »ne izpolnjuje ključnih lastnosti iz razpisne dokumentacije, zaradi česar je tudi očitno neprimerna« in kot takšna »povsem neutemeljeno označena kot primerna«). Dejstvo, da je ponudba izbranega ponudnika neprimerna, vlagatelj zatrjuje tudi v nekaterih drugih delih svoje pritožbe (predzadnja poved prvega odstavka na strani 4, prva in četrta poved drugega odstavka na strani 4, prva poved prvega odstavka na strani 5). Ob omenjenih zatrjevanjih vlagatelja bi tako naročnik lahko (upoštevaje načelo enakopravne obravnave ponudnikov – 9. člen ZJN-2) ugotovil edinole to, da je tudi ponudba izbranega ponudnika nepopolna, ne pa, da sta obe ponudbi popolni. Ponudba, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila in zato ne izpolnjuje v celoti zahtev naročnika, določenih v razpisni dokumentaciji, je namreč neprimerna (20. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2) in nepopolna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), naročnik pa jo mora kot takšno izločiti iz postopka oddaje javnega naročila (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Vlagatelj bi s tem, ko navaja, da »v revizijskem zahtevku ni zatrjeval, da je njegova ponudba glede na zahtevane tehnične kriterije iz razpisne dokumentacije popolna«, ob upoštevanju določb ZJN-2 v konkretnem primeru morebiti lahko dosegel zgolj izločitev ponudbe izbranega ponudnika, ne pa tudi tega, da bi bila njegova ponudba označena za popolno. Če bi se v okoliščinah konkretnega dejanskega stanja torej ugotovilo, da je naročnik pri presoji ponudbe izbranega ponudnika uporabil neenak (milejši) kriterij obravnavanja ponudnikov, bi edino lahko bila tudi ponudba izbranega ponudnika označena za neprimerno in nepopolno, ne bi pa mogla biti v posledici (ob upoštevanju načela enakopravne obravnave ponudnikov – 9. člen ZJN-2) za primerno in popolno označena (sicer neprimerna) ponudba vlagatelja. Na način, ki ni v skladu z navedenim, načel, na katerih temelji javno naročanje (poglavje 1.3. prvega dela ZJN-2), ni mogoče razlagati.

Vlagatelj v posledici vsega doslej navedenega ni izkazal, da mu je ali bi mu lahko v postopku oddaje zadevnega naročila male vrednosti z domnevno kršitvijo nastala škoda (drugi element aktivne legitimacije iz 14. člena ZPVPJN), niti ni izkazal, da bi zatrjevane domnevne kršitve naročnika lahko vplivale na njegov položaj v postopku oddaje zadevnega naročila male vrednosti. Pravno varstvo javnega interesa pa lahko uveljavljajo le zagovorniki javnega interesa iz drugega odstavka 6. člena ZPVPJN (vlagatelj med njimi ni naštet). Pri tem ne gre slediti vlagatelju v njegovem zatrjevanju (četrti odstavek na strani 5 pritožbe), da je naročnik »očitno spregledal ustaljeno prakso Državne revizijske komisije glede neenakega obravnavanja ponudnikov in dolžnost priznavanja aktivne legitimacije vlagateljem ravno v primerih kot je predmetni«.

Ker ZJN-2 ne določa drugačne posledice za primer, ko
- »so tehnične pomanjkljivosti izbrane naprave« […] »večje in bolj očitne« (prvi odstavek na strani 4 pritožbe, vsebinsko primerljivo pa tudi drugi odstavek na strani 6 pritožbe) ali manjše in manj očitne,
- določena ponudba (sodeč po sicer nedokazanem zatrjevanju vlagatelja) ne izpolnjuje »zgolj marginalnih tehničnih lastnosti« (drugi odstavek na strani 4 pritožbe),
- je neizpolnjevanje tehničnih zahtev razpisne dokumentacije nebistveno ali bistveno (drugi odstavek na strani 4 pritožbe in točka 2.2.1.1. pritožbe),
omenjena zatrjevanja vlagatelja v ničemer ne vplivajo na dosedanje zaključke Državne revizijske komisije.

V navezavi na zatrjevanja vlagatelja, da je naročnik
- »s prilagajanjem tehničnih lastnosti« (v primerjavi z »razpisn[imi] pogoj[i] pri prvem javnem naročilu za predmetno napravo«) »le te neutemeljeno spremenil v škodo vlagatelju«, pri tem pa »gre za neutemeljeno spremenjene tehnične pogoje, ki ne vplivajo na funkcionalnost naprave in njeno uporabo ter specifične potrebe za delo z aparatom« (točka 3.2.2. na strani 7 zahtevka za revizijo),
- pri določanju vsebine razpisne dokumentacije (njenih tehničnih zahtev) kršil 37. člen ZJN-2 (točka 3.2.1. na straneh od 8 do 10 zahtevka za revizijo) in (pri določanju njenih pogojev) načelo sorazmernosti (točka 3.2.5. zahtevka za revizijo),
pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik tudi sicer ne bi mogel odločiti drugače, kot da bi ugotovil, da zahtevek za revizijo v izpostavljenih vsebinah ni vložen ob upoštevanju 25. člena ZPVPJN. Vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo ni dokazal, da zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred rokom, določenim za predložitev ponudb, zahtevek za revizijo pa ni vložen niti ob upoštevanju tretjega odstavka 25. člena ZPVPJN (v povezavi z drugim odstavkom istega člena).

V navezavi na vlagateljev predlog (zadnji odstavek na strani 10 pritožbe), da »državna revizijska komisija na podlagi člena 34. člena ZPVPJN skliče razjasnjevalni sestanek, na katerem se bodo razjasnila vsa sporna vprašanja«, Državna revizijska komisija pripominja, da so določbe o razjasnjevalnem sestanku uvrščene v četrto poglavje ZPVPJN, poimenovano »REVIZIJSKI POSTOPEK«, ne pa v šesto poglavje ZPVPJN, poimenovano »POSTOPEK S PRITOŽBO«. Neodvisno od vprašanja torej, ali je razjasnjevalni sestanek sploh predviden (in namenjen) tudi postopku s pritožbo, oziroma, ali se v postopku s pritožbo sploh lahko uporabi (ko se odloča o pravnih vprašanjih), Državna revizijska komisija ob upoštevanju dosedanjih zaključkov iz tega sklepa razjasnjevalnega sestanka tudi sicer ne bi izvedla. Vsa pravno relevantna dejstva so namreč razvidna že iz dokumentacije spisa predmetne zadeve.

Ob upoštevanju vsega doslej navedenega je Državna revizijska komisija vlagateljevo pritožbo z dne 21. 1. 2015 na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN kot neutemeljeno zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V pritožbi vlagatelj zahteva tudi povračilo stroškov postopka pravnega varstva, vključno s stroški pritožbe.

Če je pritožba utemeljena, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju in izbranemu ponudniku povrniti potrebne stroške, nastale v pritožbenem postopku (zadnja poved tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Ker pritožba ni utemeljena, vlagatelj ni upravičen do povrnitve potrebnih stroškov, nastalih v pritožbenem postopku, zato je Državna revizijska komisija vlagateljevo zahteva za povrnitev stroškov, nastalih s pritožbo, zavrnila (zadnja poved osmega odstavka 70. člena ZPVPJN, v povezavi z zadnjo povedjo tretjega odstavka istega člena).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 4. 2. 2015


Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije























Vročiti:
– Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo, Aškerčeva cesta 7, 1000 Ljubljana
– Odvetniška pisarna Nikola Maslovarić, d. o. o., Tržaška cesta 2, 1000 Ljubljana
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
- v spis zadeve, tu

Natisni stran