018-300/2014 Pošta Slovenije d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata ter mag. Mateje Škabar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Samopostrežni avtomati za sprejem in oddajo pošiljk (postomati)« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba PRIMAT, tovarna kovinske opreme d.d., Industrijska ulica 22, Maribor, ki jo zastopa odvetnik Primož Žontar, Partizanska cesta 23, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika POŠTA SLOVENIJE d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 02.02.2015

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je javno naročilo objavil na Portalu javnih naročil dne 19.11.2014, pod številko objave JN 10939/2014 in v Uradnem listu Evropske Unije dne 22.11.2014, pod številko objave 2014/S 226-400021.

Vlagatelj je dne 18.12.2014 zoper razpisno dokumentacijo vložil zahtevek za revizijo. Predlaga, da se razpisna dokumentacija v izpodbijanih delih razveljavi, zahteva pa tudi povračilo stroškov pravnega varstva, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da razpisna dokumentacija ne zagotavlja transparentne in enakopravne obravnave, saj je v nekaterih delih nezadostno definirana in to kljub temu, da gre za ponovljeni postopek oddaje javnega naročila. Naročnik je merilo »strošek odkupa postomatov« utežil s 35 točkami in hkrati navedel, da ne ve, ali in kdaj bo izvedel nakup dela ali vseh postomatov, ter da bo odkup izveden na način, da bo naročnik v trenutku odkupa izračunal znesek seštevka najemnin in obseg odkupa, ki je preostal od trenutka začetka najema do 60. meseca. Tudi v drugih delih razpisne dokumentacije je navedeno, da je predmet javnega naročila lahko tudi odkup, pri čemer se naročnik ne zavezuje k odkupu vseh najetih postomatov. Naročnik je poleg tega, kot eno izmed meril, ki ponudnikom prinaša 15 točk, navedel »ceno vzdrževanja postomatov po odkupu«, pri čemer naj bi največ točk prejel ponudnik z najnižjo ceno. Tudi na tem mestu naročnik ni navedel, kdaj bo pravico do odkupa izkoristil. Ker pravica do odkupa bistveno vpliva na izračun ponudbene cene, je vlagatelj v zvezi s tem postavil vprašanje, naročnik pa je nanj podal zgolj splošni odgovor, da bo povrnil izkazane stroške, ki bodo nastali zaradi tega. Na podlagi takšnega odgovora pa ni mogoče nedvoumno določiti višine povračila, ki naj bi ga bil deležen ponudnik v primeru odkupa. Vlagatelj še navaja, da je naročnika zaprosil tudi za pojasnilo o tem, ali se bodo zaradi zmanjšanega števila postomatov spremenili pogoji najema. Naročnik je odgovoril, da pogoji najema ostajajo enaki, ker naročnik pobira cene na enoto. Vlagatelj zatrjuje, da bi moral naročnik vnaprej in jasno opredeliti pogoje odkupa, saj ti vplivajo tudi na merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika. Poleg tega lahko posamezen ponudnik že razpolaga z informacijo, da odkup ne bo realiziran, oziroma z več podatki o naročnikovih namerah o odkupu postomatov. S tem pa je takšno določilo razpisne dokumentacije v nasprotju z načeloma enakopravnosti in transparentnosti, takšnemu stališču pa pritrjuje tudi praksa Državne revizijske komisije (vlagatelj se sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-007/2012). Vlagatelj še navaja, da je naročnik na 12. strani razpisne dokumentacije navedel, da mora biti omogočena podpora brezgotovinskega plačevanja z vgrajenimi napravami (POS terminali) za brezgotovinsko plačevanje, ter da morajo POS terminali omogočati opcijo bremenitve stranke s provizijo za izvedbo brezgotovinskega plačila. Naročnik je na vlagateljevo vprašanje tudi pojasnil, da bo POS terminale praviloma najel ponudnik. Ureditev v razpisni dokumentaciji torej določa, da mora imeti ponudnik s poslovno banko sklenjeno najemno pogodbo, na podlagi katere ji plačuje stroške plačilnega prometa in provizijo, pri čemer v vzorcu okvirnega sporazuma ni določb, ki bi ponudniku dajale pravno podlago za prejem teh plačil od naročnika in je tako razumeti, da mora ponudnik vse stroške s POS terminali vključiti v ponudbeno ceno. Za takšno ureditev bi moral naročnik podati podatke o pričakovani uporabi POS terminalov, skupaj z možnostjo spremembe tarife v primeru nedoseganja ali preseganja te uporabe, ali pa v vzorcu okvirnega sporazuma ustvariti pravno podlago za plačilo teh stroškov izbranemu ponudniku. Vlagatelj tudi navaja, da je iz razpisne dokumentacije mogoče ugotoviti, da so postomati namenjeni za 1. sprejem in oddajo pošiljk, 2. pošiljanje in prejemanje pošiljk ter 3. distribucijo in prevzem. Naročnik je pojasnil, da gre pri tem za sopomenke, ki pomenijo prevzemanje pošiljke s strani naslovnika in oddajanje pošiljke s strani pošiljatelja. Iz tega odgovora gre razumeti, da lahko pošiljke v postomate vlagajo pravne in fizične osebe. Naveden odgovor odpira vprašanja o tem, na kakšen način mora imeti postomat urejeno identifikacijo vsakega posameznega pošiljatelja, ter kako bo z njim vzpostavljen način izvajanja plačil in izstavljanje računov. V kolikor je namreč dostop in pošiljanje omogočeno vsaki fizični in pravni osebi, potem je lahko sistem za identifikacijo izjemno drag in zahteven, ter zahteva natančnejšo določitev, na kakšen način se bo identificiral posamezen uporabnik. Vlagatelj zatrjuje še, da je rok za oddajo ponudb prekratek. Priznava, da je vprašanja postavil zadnji dan roka, vendar navaja, da je to storil iz razloga, ker je pri zunanjih partnerjih iskal možne tehnične rešitve, ki bi ustrezale sicer nejasnim zahtevam naročnika. Kljub temu, da je naročnik odgovoril še isti dan, je vlagatelju ostalo le šest delovnih dni do roka za oddajo ponudb, kar pa mu (upoštevaje odgovore št. 5, ki se nanaša na naročnikovo pojasnilo, da mora postomat omogočati bodisi tiskano bodisi elektronsko potrdilo, št. 9, ki se nanaša na pojasnilo naročnika, da bo POS terminale najel ponudnik in št. 20, s katerem je bilo pojasnjeno, da morajo biti v ceno vključeni tudi stroški reklamacij), ne omogoča, da bi lahko pravočasno oddal popolno ponudbo.

Naročnik je zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov (dokument št. 0071/2014/0071/JNB/6, z dne 22.12.2014). Navaja, da med njim in vlagateljem ni spora o tem, da je skladno z 8. alinejo drugega odstavka 2. člena Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZJNVETPS), najem blaga z možnostjo odkupa ena izmed zakonskih možnosti za izvedbo javnega naročila. Zatrjuje, da je postopek v celoti transparenten, saj je možnost odkupa vnaprej opredeljena in ovrednotena, pri čemer vlagatelj ne navaja, da na podlagi meril ni mogoče izračunati uspešnosti ponudbe, niti ne zatrjuje, da so merila nesorazmerna. Naročnik pojasnjuje, da je (pred izvedbo postopka) izvedel strokovni dialog z namenom pridobiti relevantne informacije, potrebne za izvedbo javnega razpisa, pri čemer je informacije prejel tudi od vlagatelja. Vlagateljeve navedbe, da so nekateri ponudniki pridobili več informacij, so pavšalne, nedokazane in hipotetične. Naročnik zatrjuje, da je zadovoljivo pojasnil (s pojasnilom št. 2), na kakšen način bo povrnil morebitne stroške, ki bi ponudnikom nastali v primeru predčasnega odkupa (strošek bančnih garancij, zavarovanj, najema …). Merila so določena transparentno, ponudnik pa bo v ponudbi sam navedel, kakšen koeficient bo zahteval v primeru predčasnega odkupa. Naročnik zavrača tudi očitke, ki se nanašajo na POS terminale. Navaja, da je zahteva, v skladu s katero morajo postomati podpirati plačilo s POS terminali, standarden način plačevanja pri tovrstnih poslih. Gre za eno izmed temeljnih zahtev, ki jih morajo izpolnjevati postomati kot naprave, ki izdajajo pošiljke brez posredovanja človeka, to je avtomatizirano plačilo, ki se realizira po uveljavljenih postopkih plačevanja s POS terminali. Naročnik citira pojasnila, ki jih je podal v zvezi s tem in navaja, da mora ponudnik strošek implementacije POS terminalov vključiti v ponudbeno ceno. Kot izhaja iz pojasnila št. 20, mora ponudnik skleniti pogodbo z ustrezno banko, oziroma je strošek implementacije POS terminalov v njegov informacijski sistem, odvisen od ponudnika (naročnik niti ne more predvideti, kakšen je ta strošek, lahko ga plača izbranemu ponudniku, ki ga ovrednoti). Naročnik je tudi zahteval, da se strošek implementacije vključi v ponudbeno ceno, kar je mogoče narediti, vključno s stroški morebitnih provizij, ki jih lahko ponudnik, če se ne odloči (oziroma se s ponudnikom POS terminalov dogovori) za fiksni znesek, vključi v postavko vzdrževanja, ki je variabilna in odvisna od prometa (tako vzdrževanje postomatov, kot tudi provizija, sta lahko v celoti odvisna od same realizacije). Ponudnik lahko tako izbira, na kakšen način in v kateri postavki bo stroške provizije za transakcije na POS terminalu vključil v svojo ponudbeno ceno, nikakor pa ne drži, da jih ne more vključiti zaradi dejstva, ker ne ve kakšen bo obseg prometa (tega ne ve niti naročnik, saj je navedeno odvisno od same realizacije). Glede stroškov POS terminalov je na trgu mogoče dobiti več vrst ponudb. Strošek implementacije POS terminalov je povezan s stroški, ki jih ima ponudnik z implementacijo. V kolikor je potrebno za implementacijo POS terminalov plačati določen znesek, gre za fiksen znesek, ki je naveden v ceniku banke ponudnice. V primeru fiksne provizije je mogoče strošek (podobno kot strošek vključitve s strani banke in strošek implementacije, ki je ponudnikov strošek) vključiti v ceno najemnine. V primeru variabilne provizije je strošek provizije vezan na posamezno transakcijo, ponudnik pa ga lahko vključi v stroške vzdrževanja (glej merilo Cena servisa in vzdrževanja postomata, preračunana na uspešno prevzeto pošiljko, kjer je ovrednotil oceno obsega prometa uspešno prevzetih pošiljk). Naročnik zatrjuje, da je mogoče tako v primeru fiksne provizije za POS terminal, kot tudi v primeru variabilnega stroška po transakciji, vse navedene stroške vključiti v ceno, ter da je v celoti opredeljeno, kdo nosi te stroške (kar potrjujeta tudi dve prejeti ponudbi). Naročnik zavrača tudi očitek, ki se nanaša na nedefinirano identifikacijo pošiljateljev. Navaja, da je predmet javnega naročila najem postomatov - naročnik je tisti, ki jih bo najel od izbranega ponudnika ter jih uporabljal za svoje storitve. Pri tem bo naročnik (in ne ponudnik) tisti, ki bo s strankami (pošiljatelji), imel sklenjeno pogodbeno razmerje o dostavi pošiljk. Podatki, ki so potrebni za realizacijo posla, bodo tako primarno hranjeni v informacijskem sistemu naročnika, z izvajalcem in informacijskim sistemom postomatov bo zagotovljena zgolj izmenjava potrebnih podatkov za uspešno dostavo in prevzem pošiljk. Pri tem je za potrebe realizacije posla nebistveno, ali gre za pravno ali fizično osebo. Strošek implementacije bo za izbranega ponudnika enak, ne glede na število pošiljateljev - celo več: večje število pošiljateljev zagotavlja večji promet in za izbranega ponudnika večji prihodek na postavki vzdrževanja. Posebne hrambe podatkov na strani izvajalca ne bo, saj je naročnik zahteval tudi integracijo informacijskega sistema v njegov sistem. Vsa hramba podatkov se bo tako izvajala pri naročniku, zato ni potrebno, da bi se le-ti iz informacijskega sistema naročnika posredovali v informacijski sistem postomatov - identifikacijo je namreč mogoče doseči brez uporabe osebnih podatkov, npr. z ustrezno posredovano kodo pošiljatelju in prejemniku. Očitno je torej, da vlagatelj s tovrstnimi sistemi nima nobenih izkušenj, sicer takšnih vprašanj (in očitkov) ne bi postavljal. Objektivno gledano (tudi ob upoštevanju dejstva, da je naročnik prejel dve ponudbi) je tako mogoče tudi v delu, ki se nanaša na pošiljatelje, podati ponudbeno ceno - dejstvo, da ponudnik ni sposoben ali je ne želi izračunati, pa še ne pomeni, da gre za diskriminacijo ali neenakopravno obravnavo ponudnikov. Naročnik še navaja, da je vlagatelj kljub dejstvu, da je rok za oddajo ponudb skladen z veljavno zakonodajo, vsa vprašanja postavil zadnji možni dan, računajoč, da naročnik nanje ne bo mogel odgovoriti v roku ter da bo s tem izsilil podaljšanje roka. Naročnik zatrjuje, da je storil vse, kar je v njegovi moči, zato bi bilo neodgovorno pritrditi vlagatelju, saj je okoliščine, v katerih mu rok za oddajo ne omogoča oddajo popolne ponudbe, povzročil sam. Zato naročnik predlaga, naj Državna revizijska komisija presodi, ali obstajajo okoliščine iz 21. člena ZPVPJN in ustrezno ukrepa. Poleg tega je bil vlagatelj z namero naročnika, da izvede postopek oddaje predmetnega javnega naročila, seznanjen že vsaj od julija 2014 (vlagatelj je za isti predmet že vložil revizijski zahtevek, tudi tokrat ga je vložil z namenom, da naročnik ne bi mogel uspešno izvesti razpisanega postopka - vse dokler vlagatelj ne bi izpolnil osnovni pogojev, saj je njegov sistem postomatov še v razvoju), naročnik pa je tudi spoštoval minimalne zakonske roke za oddajo ponudb. Da je implementacija POS terminalov strošek, ki ga mora ponudnik vključiti že v ceno, pa je navedeno na straneh 12 in 17 razpisne dokumentacije. Prav tako že iz razpisne dokumentacije (stran 17) izhaja, da mora ponudnik stroške reklamacij vključiti v ponudbeno ceno.

Naročnik je z vlogo, z dne 23.12.2014, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je z vlogo, z dne 29.12.2014, opredelil do naročnikovih navedb. Navaja, da ne oporeka pravici naročnika, da opredeli pravico do odkupa, pač pa dejstvu, da naročnik ni definiral objektivnih kriterijev (pogojev), kdaj bo odkup izveden. Že navedena diskrecija je nezakonita, saj ravno navedba objektivnih kriterijev preprečuje situacije, ki so navedene v zahtevku za revizijo. Tudi sicer je dejstvo, da za zlorabo ni potrebno, da jo načrtuje celotno osebje naročnika, pač pa je dovolj, da samo ena oseba pri naročniku razpolaga z ustreznimi podatki. Vlagatelj poudarja, da mora biti najugodnejši ponudnik izbran na podlagi objektivnih kriterijev, s takšno diskrecijo pa se v elemente izbora vnaša subjektivni element, kar že samo po sebi predstavlja kršitev načela transparentnosti. Vlagatelj ponovno opozarja na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-007/2012, ki je razpisno dokumentacijo zaradi nedoločenosti razveljavila. Takšna odločitev je pravilna, saj uporaba opcije predstavlja bistveno spremembo pogodbe, kar pa je dopuščeno le v primeru, če je takšna sprememba predvidena na transparenten in objektivno določljiv način. Vlagatelj priznava, da se je v predrazpisni fazi sestal z naročnikom, vendar navaja, da je do tega prišlo na njegovo pobudo in iz razloga, ker je s predhodnim revizijskim zahtevkom uspel. Poleg tega je vlagatelj zgolj predstavil svojo rešitev, in gre zato to naročnikovo dejanje razumeti le kot navidezno zagotavljanje transparentnosti. Naročnik je v okviru opravljenega strokovnega dialoga očitno ugotovil, da je vlagatelj sposoben razviti in dobaviti postomate pa njegovih zahtevah, zato je v tem razpisu še zaostril referenčno zahtevo. Ta poteza naročnika pa je zmotna, saj vlagatelj tudi takšno referenčno zahtevo izpolnjuje. Vlagatelj še poudarja, da bo na podlagi navedene diskrecijske pravice lahko izbran ponudnik, ki bo postomate oddajal po visoki ceni, in sicer na račun odličnih pogojev odkupa, ki nikoli ne bo realiziran. Glede naročnikovih navedb, ki se nanašajo na POS terminale, se vlagatelj strinja z njim, da je stroške implementacije mogoče natančno ovrednotiti, pri čemer opozarja, da je v prvi vrsti oporekal dejstvu, da je naročnik tveganja v zvezi z visokimi zneski provizij prevalil na ponudnike. Vlagatelj navaja, da ne glede na to, ali vključi stroške uporabe POS terminalov v fiksni ali variabilni del, še zmeraj nima na voljo izhodiščnih podatkov za oceno teh stroškov. Ker lahko strošek uporabe POS terminalov sega tudi do nekaj 100.000,00 EUR, bi moral naročnik uporabo POS terminalov definirati bolj natančno. To bi lahko storil tako, da bi pogodbo z bankami sklenil sam, ali pa bi omogočil obračunavanje provizij v variabilnem delu, glede na število transakcij preko POS terminalov. Dejstvo, da je naročnik prejel dve ponudbi pomeni le, da sta dva ponudnika sprejela tveganje, da z naročnikom (v fazi izvajanja pogodbe) ne bosta uspešno dogovorila vseh nejasnosti. Vlagatelj še opozarja, da je naročnik šele v sklepu, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, pojasnil, da se bo vsa hramba podatkov izvajala v naročnikovem informacijskem sistemu ter da je identifikacijo osebe mogoče doseči brez uporabe osebnih podatkov (npr. z ustrezno posredovano kodo pošiljatelju in prejemniku). Prav tako je naročnik z odgovori na vprašanja šele dne 10.12.2014 prvič navedel, da bo imel s pošiljatelji (fizičnimi osebami) sklenjene pogodbe o dostavi pošiljk, ponudnik pa bo podatke o pogodbenikih izmenjeval z informacijskim sistemom naročnika. Pri tem ne gre za funkcionalnosti, ki bi bile samoumevne in ne zahtevajo omembe v razpisni dokumentaciji. Poleg tega v razpisni dokumentaciji ni določb o tem, kakšna mora biti koda ter kateri informacijski sistem (naročnikov ali ponudnikov) bo to kodo pošiljatelju dodelil in poslal. Očitno je, da si je naročnik v fazi strokovnega dialoga pri določenem ponudniku ogledal vzorčni postomat, ki se mu zdi primeren in temu ponudniku zaupa, da mu bo dobavil delujoč postomat, zato vseh funkcionalnosti v razpisni dokumentaciji niti ni opisal. Ob tem sicer lahko drži naročnikov odgovor, da hrambe osebnih podatkov v informacijskem sistemu ponudnika ne bo, kar pa ne pomeni, da ne bo obdelave osebnih podatkov s strani izbranega ponudnika. Ker bo slednji dolžan skleniti pogodbo z banko, bo očitno prevzel v upravljanje tudi način in izvajanje plačil, pri katerih bo prišlo do prenosa osebnih podatkov uporabnikov, kar pa v razpisni dokumentaciji ni urejeno. Vlagatelj še navaja, da dejstvo, da je naročnik odgovoril v najkrajšem možnem času, še ne pomeni, da imajo ponudniki dovolj časa za pripravo ponudbe. Za podaljšanje roka je ključna presoja, ali je bila razpisna dokumentacija že pred objavo pojasnil dovolj jasna, in ali imajo ponudniki (od dneva prejema zadnjih pojasnil) dovolj časa za pripravo ponudbe.

Državna revizijska komisija je dne 08.01.2015 prejela vlogo naročnika »Odstop opredelitve naročnika«. Naročnik navaja, da je vse relevantne informacije, merila in pogoje ter postopek v primeru odločitve o predčasnem nakupu (z izjemo časa odkupa, ki ga objektivno gledano ne more podati) vnaprej transparentno opredelil in napovedal. Prav tako niso utemeljene vlagateljeve trditve, ki se nanašajo na strokovni dialog, saj bi potemtakem vsaka komunikacija v strokovnem dialogu avtomatično diskriminirala tiste, ki v njem niso sodelovali, to pa ni namen zakona. Vlagatelj pa tudi ne zatrjuje, da naj bi bile tehnične zahteve pisane v prid točno določenemu ponudniku. Tudi vlagateljeve navedbe, da ne more oceniti stroškov banke ne vzdržijo revizijske presoje. Vlagatelj namreč navaja, da bi naročnik lahko sklenil pogodbo z bankami, ponudnik pa naj tega ne bi mogel storiti, ker nima podatkov o transakcijah. Vendar pa število transakcij ne pozna niti naročnik - naročnik in ponudnik imata enak obseg podatkov, saj gre za tržno dejavnost, pri kateri nobena od strank ne pozna obsega transakcij. Vlagatelj tudi meša razmerja med naročnikom in ponudnikom ter med naročnikom in uporabnikom razpisane storitve. Izbrani ponudnik ne bo vstopal v pravna razmerja z naročnikovimi strankami, zato naročnik ne vidi razloga, zakaj bi moral opredeliti identifikacijo svojih strank. Naročnik tudi navaja, da je s podanimi odgovori zgolj pojasnil, da dopušča tako elektronska kot tudi pisna potrdila, kar v osnovi ne spreminja ničesar, saj je ena izmed teh možnosti osnovna funkcionalnost kateregakoli postomata na trgu.

Državna revizijska komisija je dne 12.01.2015 od vlagatelja prejela vlogo, s katero se je odgovoril na naročnikove navedbe (Prva pripravljalna vloga). Vlagatelj ponavlja očitke iz zahtevka za revizijo in ponovno opozarja, da naročnik ni podal objektivnih kriterijev o tem, kdaj in koliko postomatov bo odkupil. Vlagatelj je prepričan, da bi naročnik navedeno moral storiti zlasti iz razloga, ker je možnost odkupa vključena med merila.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

V obravnavanem primeru je vlagatelj zahtevek za revizijo vložil zoper razpisno dokumentacijo. Zatrjuje, da bi moral naročnik, zlasti iz razloga, ker odkup postomatov vpliva tudi na merila za izbiro najugodnejšega ponudnika, pogoje nakupa vnaprej opredeliti. Vlagatelj prav tako očita naročniku, da je razpisna dokumentacija pomanjkljiva v delu, ki se nanaša na POS terminale. Ker mora ponudnik vse stroške s POS terminali vključiti v ponudbeno ceno, bi moral naročnik navesti podatke o njihovi pričakovani uporabi in ustvariti pravno podlago za plačilo teh stroškov. Vlagatelj tudi zatrjuje, da je sistem za identifikacijo drag in zahteven iz razloga, ker je dostop in pošiljanje omogočeno tako fizičnim kot tudi pravnim osebam, to pa zahteva natančnejše podatke o identifikaciji uporabnikov. Vlagatelj navaja tudi, da je rok za oddajo ponudb prekratek in mu ne omogoča pravočasne oddaje popolne ponudbe.

Državna revizijska komisija je najprej obravnavala očitek, ki se nanaša na (morebitni) odkup postomatov. Kot že izhaja iz te obrazložitve, vlagatelj zatrjuje, da bi moral naročnik, zlasti iz razloga, ker odkup postomatov vpliva tudi na merila za izbiro najugodnejšega ponudnika, pogoje nakupa vnaprej in jasno opredeliti, oziroma navesti kdaj (in če sploh) ter v kolikšnem obsegu bo pravico do odkupa izkoristil. Vlagatelj navaja, da je bil pred začetkom postopka oddaje predmetnega javnega naročila opravljen strokovni dialog, zato lahko posamezen ponudnik razpolaga z informacijo o tem, da nakup ne bo realiziran, oziroma z več podatki o nameravanemu odkupu. Navedeno pa iz razloga, ker pogoji nakupa niso opredeljeni, lahko vpliva na enakopravno obravnavo ponudnikov.

Predmet razpisanega javnega naročila je najem samopostrežnih avtomatov za sprejem in oddajo pošiljk za obdobje 60 mesecev od postavitve, z možnostjo odkupa dela ali celotne mreže postomatov v času trajanja pogodbenega razmerja (točka 2 - Opis funkcionalnosti poglavja 4 - Opis naročila - tehnične specifikacije). Podrobnejši opis razpisane storitve, ki (med drugim) obsega tudi implementacijo in delovanje programske rešitve na obstoječi platformi naročnika, sodelovanje pri oglaševanju storitve in možnosti pridobivanja potencialnih strank, sprejem in odpravo napak programske rešitve ter redni servis in popravila ter čiščenje postomatov po dogovorjenem režimu, je prav tako razviden iz 4. poglavja razpisne dokumentacije (Opis naročila - tehnične specifikacije).

Naročnik je poleg merila »cena najema«, ki ga je utežil s 50 % ponderjem, v obravnavanem primeru določil, da bo ponudbe ocenjeval tudi na podlagi merila »strošek odkupa postomatov«, ki prinaša največ, to je 35 točk tistemu ponudniku, ki bo ponudil najugodnejše odkupne pogoje, in merila »cena vzdrževanja postomatov po odkupu«, po katerem prejeme najvišjo oceno - to je 15 točk tisti ponudnik, ki bo ponudil najnižjo ceno vzdrževanja odkupljenih postomatov (točka 1.14 poglavja 1 - Merila).

Tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije so bila v zvezi z možnostjo odkupa postavljena naslednja vprašanja:

»Prosimo za pojasnilo, kako bo naročnik v primeru predčasnega odkupa postomatov povrnil stroške zavarovanja postomatov, bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, najemnin za namestitev postomatov ipd., ki jih bo izbrani ponudnik sklenil za celotno leto, naročnik pa bo pred potekom tega obdobja lahko izkoristil pravico do odkupa postomatov?

Ali v primeru odkupa samo določenega števila postomatov s strani naročnika pred potekom 60 - mesečnega obdobja ostali postomati ostanejo v najemu naročnika? Ali se zaradi zmanjšanega števila postomatov v najemu lahko spremenijo pogoji najema? Če se pogoji najema lahko spremenijo, prosim opredelite kako.

Peti odstavek 25. člena Okvirnega sporazuma (Veljavnost sporazuma) ne more biti pet let, če se naročnik odloči za predčasni odkup postomatov. To je po naši oceni potrebno zapisati.«

Naročnik je na citirana vprašanja podal naslednje odgovore (vprašanja in odgovori nanje so bili objavljeni na Portalu javnih naročil dne 10.12.2014):

»Naročnik bo povrnil izkazane stroške, ki bodo nastali (sorazmerni del glede na datum odkupa), pri čemer bo skušal morebitni odkup napovedati vnaprej, tako da bodo ti stroški minimalni oziroma jih ne bo.

Odkup je lahko delen, ostali postomati ostanejo v najemu naročnika. Pogoji najema zaradi tega ostanejo enaki, ker naročnik pobira cene na enoto.

Navedeno obdobje je potrebno razumeti v smislu interpretacije četrtega odstavka 22. člena, kar se lahko zgodi v času veljavnosti okvirnega sporazuma. V primeru predčasnega odkupa tako ali tako posledično veljajo zgolj določbe, ki se nanašajo na ravnanja po odkupu, ostale določbe pa ne, zato je potrebno veljavnost interpretirati v tem smislu.«

Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom, da so vlagateljevi očitki v tem delu zahtevka za revizijo zgolj splošni in pavšalni. Čeprav se temeljni koncept javnega naročila (ki vključuje možnost odkupa dela ali celotne mreže najetih postomatov, ter med merila za ocenjevanje ponudb uvršča tudi obe sporni merili) ni spremenil že vse od 29.04.2014, ko je bil predhodni javni razpis z istim predmetom objavljen na Portalu javnih naročil, oziroma kljub temu, da je vlagatelj s spornimi deli razpisne dokumentacije seznanjen že vsaj pol leta (isti vlagatelj je v predhodnem postopku oddaje javnega naročila zoper razpisno dokumentacijo vložil zahtevek za revizijo, vendar pa nedefiniranemu odkupu postomatov in z odkupom povezanimi merili takrat ni ugovarjal), so vlagateljeve navedbe v tem delu zahtevka za revizijo zgolj splošne in pavšalne. Vlagatelj namreč v zvezi s tem navaja le, da je bil pred začetkom postopka oddaje predmetnega javnega naročila opravljen strokovni dialog, in zato lahko posamezen ponudnik razpolaga z informacijo o tem, da nakup ne bo realiziran, oziroma z več podatki o nameravanemu odkupu. Iz tega razloga naj bi navedena nedorečenost razpisne dokumentacije vplivala na enakopravno obravnavo ponudnikov zlasti iz razloga, ker je odkup povezan tudi z dvema meriloma za izbiro najugodnejšega ponudnika.

ZJNVETPS v 72. členu (strokovni dialog) določa, da lahko naročnik » ... pred začetkom postopka javnega naročanja z gospodarskimi subjekti izvede strokovni dialog in v okviru tega zaprosi ali upošteva nasvete, ki jih bo lahko uporabil pri pripravi razpisne dokumentacije, pod pogojem, da taki nasveti oziroma priporočila ne preprečujejo ali omejujejo konkurence«.

Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v sklepu št. 018-130/2014 (v navedenem sklepu je obravnavala zahtevek za revizijo istega vlagatelja v postopku oddaje javnega naročila z istim predmetom), se naročnik lahko znajde v položaju, ko pri naročanju blaga storitve in/ali gradnje ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem. V takšnih primerih lahko naročnik od gospodarskih subjektov (v skladu z 72. členom ZJNVETPS) pridobi potrebne strokovne napotke in podatke o tehnologijah, inovacijah ter druge strokovne informacije (v zvezi s tehničnimi specifikacijami, različnimi tehničnimi rešitvami, prednostmi in slabostmi določenega blaga, okoliščinami, ki so običajne pri izdelkih in storitvah določenega cenovnega razreda …), ki se nanašajo na konkretno storitev, blago in/ali gradnjo ter tako pridobljene nasvete upošteva pri pripravi razpisne dokumentacije. Izmenjava strokovnih informacij s potencialnimi ponudniki, vodena še pred začetkom posameznega postopka oddaje javnega naročila, oziroma kvalitetno pripravljena razpisna dokumentacija namreč pozitivno vplivata na vse kasnejše faze postopka oddaje javnega naročila. Uspešno voden strokovni dialog torej lahko predstavlja koristno podlago za izvedbo razpisnega postopka v vseh njegovih fazah - od oblikovanja same strategije izvedbe javnega naročila in priprave razpisne dokumentacije, pa vse do faze izbire najugodnejše ponudbe. Komunikacija med naročnikom in gospodarskimi subjekti se torej lahko nanaša na pridobivanje različnih informacij, v kolikor so te povezane z določenimi strokovnimi vprašanji. Opravljeno poizvedovanje pa ne sme vlivati na formiranje takšnih tehničnih zahtev, ki jih niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost tistim ponudnikom, ki so sodelovali pri strokovnem dialogu, oziroma na oblikovanje takšnih tehničnih specifikacij, ki neupravičeno onemogočajo udeležbo konkurenci, ki k strokovnemu dialogu ni bila povabljena.

Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom tudi v tem, da je bila v razpisni dokumentaciji možnost odkupa vnaprej napovedana (in ovrednotena), vlagatelj pa ne zatrjuje, da sta sporni merili diskriminatorni ter da nista smiselno povezani z razpisanim predmetom, oziroma oblikovani v nasprotju z 49. členom ZJNVETPS. Poleg tega vlagatelj (tokrat) tudi ne zatrjuje, da so tehnične zahteve diskriminatorne, oziroma pisane na kožo točno določenemu ponudniku (kar je bil glavni razlog, zaradi katerega je Državna revizijska komisija v predhodnem revizijskem postopku zahtevku za revizijo istega vlagatelja ugodila). Nenazadnje je naročnik (tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije) dovolj jasno odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, ki so se nanašala na odkup, oziroma navedel, kaj se bo zgodilo s stroški najema v primeru predčasnega odkupa (in sicer, da bo v tem primeru poravnal vse stroške, ki bodo nastali v zvezi s predčasnim nakupom najetih postomatov), prav tako je tudi pojasnil, da ostanejo pogoji najema za preostale (neodkupljene) postomate nespremenjeni ter tudi navedel, da se bodo v primeru odkupa vseh najetih postomatov uporabljala le tista določila sklenjenega okvirnega sporazuma, ki se nanašajo na ravnanja po odkupu. Če bi Državna revizijska komisija sledila vlagateljevim pavšalnim navedbam pa bi to (na kar opozarja tudi naročnik) tudi pomenilo, da bi vsakršna komunikacija v strokovnem dialogu avtomatično diskriminirala vse tiste, ki v njem niso sodelovali, to pa (kot že izhaja iz te obrazložitve) ni namen zakona. Poleg tega vlagatelj tudi priznava, da se je strokovnega dialoga (tokrat) udeležil tudi sam.

Naslednji vlagateljev očitek se nanaša na pomanjkljive podatke o pričakovani uporabi POS terminalov, skupaj z možnostjo spremembe tarife v primeru nedoseganja ali preseganja te uporabe.

Naročnik je v 2. točki (Opis funkcionalnosti) 4. poglavja (Opis naročila - tehnične specifikacije) razpisne dokumentacije navedel, da mora ponujena oprema (med drugim) omogočati:

»Podporo brezgotovinskega plačevanja z vgrajenimi napravami (POS terminali) za brezgotovinsko plačevanje. POS terminali morajo omogočati/podpirati tudi opcijo bremenitve stranke s provizijo za izvedbo brezgotovinskega plačila (stranki se znesek provizije prišteje k znesku opravljene storitve/izdelka).

POS terminali morajo:

- imeti ustrezne licence za plačevanje (visa/MC/PCI skladnost),
- imeti vzpostavljeno delujočo programsko opremo in drugo ustrezno podporo za izvajanje brezgotovinskih plačil s karticami,
- imeti funkcionalnost nadgradljivosti: možnost brezkontaktnega (NFC) plačevanja.«

Naročnik je v razpisno dokumentacijo predložil tudi Ponudbeni predračun (Obrazec št. 2), v katerega so morali ponudniki vpisati ceno za fiksni del najemnine (ceno mesečne najemnine postomatov) ter ceno za variabilni del najemnine (ceno servisa in vzdrževanja postomata, preračunana na uspešno prevzeto pošiljko). Naročnik je v tem obrazcu tudi navedel, da mora fiksni del (znesek) najemnine zajemati tudi ceno stroška pomoči uporabnikom pri uporabi postomatov, ceno stroška za vzpostavitev in vzdrževanje informacijske informacijske integracije, ceno stroška certificiranja POS terminalov za potrebe izvajanja plačilnih storitev, ceno stroška oglaševanja storitev ter ceno reklamacij.

Tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije so bila v zvezi s POS terminali postavljena naslednja vprašanja:

»Naročnik ni navedel s katero poslovno banko bo sodeloval pri koriščenju storitev brezgotovinskega poslovanja. Ker ta podatek ni znan, ponudnik ne more natančno določiti cene in dobavnih rokov za plačilni terminal. POS terminali se morajo namreč certificirati z izbrano banko. Bank je v Sloveniji preko 20, zato ponudnik nujno potrebuje ta podatek, sicer ne more ovrednotiti ponudbe. Prava kalkulacija je mogoča le, če naročnik razkrije banko, s katero bo sklenil pogodbo o izvajanju plačilnega prometa preko POS terminalov, ki bodo vgrajeni v postomatih.

Nikjer ni opredeljeno, kdo bo lastnik oziroma najemnik POS terminala. Ali je mišljeno, da bo POS terminal pri poslovni banki kupil/najel naročnik ali ponudnik?

Cena mesečne najemnine postomatov mora poleg fiksnega zneska mesečne najemnine (med drugim) zajemati tudi ceno stroška certificiranja POS terminalov za potrebe izvajanja plačilnih storitev. Ni opredeljeno komu je potrebno zagotoviti vzpostavitev in vzdrževanje informacijske integracije (naročniku, pošiljateljem, poslovni banki za POS terminal ali telekomunikacijskemu uporabniku za pošiljanje sms obvestil)?

Cena stroškov certificiranja POS terminalov je lahko odvisna od izbire poslovne banke, s katero naročnik sklene pogodbo. Zaradi tega mora naročnik ta podatek objaviti oziroma z njim seznaniti ponudnike.

Naročnik je podal naslednje odgovore:

POS terminal se lahko certificira na katerikoli banki, ki nudi tovrstno podporo in ponudbo strankam.

POS terminale bo praviloma najel ponudnik (glej točko 2 poglavja 4 razpisne dokumentacije).

Vzpostavitev in vzdrževanje informacijske integracije je potrebno zagotoviti naročniku.

Stroške pokrije ponudnik, v tej postavki mora biti zajet strošek integracije v informacijsko rešitev, ki jo ponuja ponudnik.«

Iz zgoraj citiranih delov razpisne dokumentacije in naročnikovih odgovorov je razvidno, da bo POS terminale najel ponudnik, da se POS terminal lahko certificira na katerikoli banki, ki nudi tovrstno podporo ter da morajo imeti POS terminali možnost brezkontaktnega (NFC) plačevanja. Razumeti je, da predstavlja naročnikova zahteva, v skladu s katero morajo postomati podpirati plačilo s POS terminali, temeljni pogoj, ki ga morajo izpolnjevati postomati kot naprave, ki izdajajo pošiljke brez posredovanja človeka - naročnik je zahteval avtomatizirano plačilo, ki se realizira po uveljavljenih postopkih plačevanja s POS terminali. Poleg tega je naročnik zahteval od ponudnikov, da mora ponudbena cena vsebovati vse stroške, ki jih ima ponudnik z razpisano storitvijo - med njimi tudi vse stroške v zvezi s POS terminali (in izrecno tudi stroške certificiranja POS terminalov in stroške sistema brezkontaknega plačevanja), oziroma, da mora ponudnik (tudi vse) stroške v zvezi s POS terminali vključiti v ponudbeno ceno. Stroške provizije za transakcije na POS terminalu tako lahko ponudnik vključi bodisi v ceno najemnine ali pa med stroške vzdrževanja. Navedena določila so dovolj jasna, veljajo enako za vse ponudnike in ne diskriminirajo (oziroma privilegirajo) nobenega izmed njih. Državna revizijska komisija se prav tako strinja z naročnikom v tem, da (tudi) naročnik ne razpolaga z informacijo o tem, kolikšen bo obseg prometa s postomati in posledično tudi nima podatka o številu in višini bodočih transakcij, ki bodo opravljene preko POS terminalov. Ker obseg prometa s postomati ni odvisen niti od ponudnika niti od naročnika (pač pa od bodočih uporabnikov), ga naročnik vnaprej ne more opredeliti. Števila bodočih transakcij torej ne pozna niti naročnik - naročnik in ponudnik imata enak obseg podatkov, saj gre za tržno dejavnost, pri kateri nobena od strank ne more poznati obsega transakcij. Zato Državna revizijska komisija vlagateljevemu očitku v tem delu zahtevka za revizijo ni mogla slediti.

Naslednji očitek vlagatelja se nanaša na domnevno pomanjkljivo definiran sistem za identifikacijo. Vlagatelj namreč zatrjuje, da je iz razloga, ker je dostop in pošiljanje pošiljk omogočeno vsaki fizični in pravni osebi, sistem za identifikacijo zelo drag in zahteven, ter zahteva natančnejšo določitev, na kakšen način se bo identificiral posamezen uporabnik. Hkrati bi moral naročnik podati vsaj okvirno ureditev standardne obdelave (pridobivanja, hrambe in izbrisa) osebnih podatkov.

Med naročnikom in vlagateljem ni spora o tem, da je dostop in pošiljanje pošiljk (preko postomatov) omogočeno vsaki fizični in pravni osebi. Da je dostop in pošiljanje pošiljk omogočeno vsaki fizični in pravni osebi izhaja iz naročnikovega odgovora, ki ga je podal tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije. Naročnik je namreč na postavljena vprašanja (»Ni jasno, za kakšen sprejem pošiljk gre ter za sprejem katerih vrst pošiljk. Ali je mišljeno sprejemanje pošiljk s strani fizičnih oseb, ki bodo v postomate oddale pisemske pošiljke, namesto na poštnem okencu? Ali gre za sprejem priporočenih pisem, paketov, vrednostnih pisem? Naročnik naj navede tudi, ali mora postomat omogočati izpis potrdila o prejemu pošiljke/plačilu poštnine/plačilu odkupnine.«) podal naslednja odgovora:

»Gre za oddajo in prevzem paketov - to je osnovni namen postomatov, kar lahko opravi tako fizična kot pravna oseba.

Potrdila so lahko tiskana, lahko so tudi drugačna (elektronsko potrdilo).«

V zvezi z osebnimi podatki je naročnik na postavljeno vprašanje (Kdaj bo naročnik ponudnike obvestil, katere postopke mora upoštevati pri varovanju osebnih podatkov ter njihovo vsebino«) podal naslednji odgovor:

»Ponudnik mora pri vrednotenju upoštevati zakonske določbe glede varovanja osebnih podatkov in poslovnih skrivnosti, pri naročniku sprejeti postopki varovanja teh podatkov pa so skladni z veljavno zakonodajo in ne bodo vplivali na spremembo informacijskega sistema ponudnika na način, da bi mu ustvarjali dodatne stroške.«

Državna revizijska komisija tudi temu vlagateljevemu očitku ni mogla slediti. Predmet javnega naročila je najem postomatov - naročnik je tisti, ki jih bo najel od izbranega ponudnika ter jih uporabljal za svoje storitve. Pri tem bo naročnik (in ne ponudnik) tisti, ki bo imel s strankami (pošiljatelji) sklenjeno pogodbeno razmerje o dostavi pošiljk. Izbrani ponudnik tako ne bo vstopal v (pravna) razmerja z naročnikovimi strankami. Podatki, ki so potrebni za realizacijo posla, bodo tako primarno shranjeni v informacijskem sistemu naročnika, z izvajalcem in informacijskim sistemom postomatov bo zagotovljena zgolj izmenjava potrebnih podatkov za uspešno dostavo in prevzem pošiljk. Pri tem je za potrebe realizacije posla nebistveno, ali gre za pravno ali fizično osebo. Strošek implementacije bo za izbranega ponudnika enak, ne glede na število pošiljateljev. Pri tem se je potrebno strinjati z naročnikom tudi v tem, da večje število pošiljateljev zagotavlja večji promet in za izbranega ponudnika tudi večji prihodek na postavki vzdrževanja. Poleg tega posebne hrambe podatkov na strani izvajalca ne bo, saj je naročnik zahteval tudi integracijo informacijskega sistema v njegov sistem. Vsa hramba podatkov se bo tako izvajala pri naročniku, zato ni potrebno, da bi se le-ti iz informacijskega sistema naročnika posredovali v informacijski sistem postomatov - identifikacijo je namreč mogoče doseči brez uporabe osebnih podatkov, npr. (kot je navedel naročnik) z ustrezno posredovano kodo pošiljatelju in prejemniku. Naročnik pa je v zvezi z varovanjem osebnih podatkov in poslovnih skrivnosti tudi sicer pojasnil, da mora ponudnik pri tem upoštevati vse zakonske določbe, ki urejajo navedena področja, ter navedel, da so postopki varovanja teh podatkov, ki jih je sprejel, skladni z veljavno zakonodajo in ne bodo vplivali na spremembo informacijskega sistema (izbranega) ponudnika na način, da bi mu povzročali dodatne stroške.

Zadnji vlagateljev očitek se nanaša na (pre)kratek rok za oddajo ponudb. Vlagatelj namreč zatrjuje, da je rok za oddajo ponudb prekratek in mu ne omogoča oddaje popolne ponudbe.

Pravila glede določanja rokov so urejena v ZJNVETPS (51. - 56. člen ZJNVETPS), ki v 51. členu določa, da mora naročnik pri določanju rokov za prejem prijav in ponudb upoštevati predvsem zapletenost naročila in čas, potreben za pripravo ponudb, upoštevaje pri tem minimalne roke, določene s tem zakonom. Osnovna naročnikova dolžnost v zvezi z določitvijo dolžine roka za prejem ponudb je torej v tem, da ponudnikom omogoči dovolj časa, da se seznanijo z vsemi potrebnimi informacijami, ter da zberejo vso zahtevano dokumentacijo in pripravijo popolno ponudbo. V obravnavanem primeru je naročnik uporabil postopek s pogajanji po predhodni objavi (naročnik je v razpisni dokumentaciji napovedal, da se bo pogajal le o ponudbenih cenah - točka 1.1 poglavja 1). Med strankama ni spora v tem, da je naročnik določil minimalni rok, ki ga za takšen postopek določa 55. člen ZJNVETPS. Ob navedenem in iz razloga, ker naročnik z odgovori št. 5, 9 in 20 (ki jih s tem v zvezi izpostavlja vlagatelj), ni spreminjal zahtev iz razpisne dokumentacije, je Državna revizijska komisija zavrnila tudi zadnji vlagateljev očitek. Kot je razvidno iz te obrazložitve, je naročnik že v razpisni dokumentaciji navedel, da je implementacija POS terminalov strošek, ki ga mora ponudnik vključiti v ceno (na kar se je nanašal tudi odgovor št. 9), že iz razpisne dokumentacije prav tako izhaja tudi, da mora ponudnik v ceno vključiti tudi stroške reklamacij (kar je bilo predmet naročnikovega odgovora št. 20). Pregled razpisne dokumentacije namreč pokaže, da je naročnik v Obrazcu št. 2 (Ponudbeni predračun) zahteval, da mora cena mesečne najemnine postomatov (med drugim) vsebovati tudi »ceno stroška certificiranja POS terminalov za potrebe izvajanja plačilnih storitev«, skladno z 2. točko (Opis funkcionalnosti) razpisne dokumentacije morajo imeti POS terminali med drugim »ustrezne licence za plačevanje Visa/MC/PCI skladnost« ter »vzpostavljeno delujočo programsko opremo in drugo ustrezno podporo za izvajanje brezgotovinskih plačil s karticami«. Iz Obrazca št. 2 (Ponudbeni predračun) pa izhaja tudi, da mora cena mesečne najemnine postomatov (med drugim) vsebovati tudi »ceno reklamacij uporabnikov«. Naročnikovo pojasnilo (št. 5) o tem, da dopušča tako elektronska kot pisna potrdila, pa tudi ne posega v vsebino tehničnih zahtev, saj navedeni možnosti predstavljata osnovno funkcionalnost postomatov.

Državna revizijska komisija se pridružuje mnenju naročnika, ki opozarja, da bosta lahko vse zgoraj navedene očitke ovrgli tudi prejeti ponudbi. Kot je namreč razvidno iz dokumentacije iz spisa, je naročnik pridobil ponudbi dveh ponudnikov. Navedeno sicer še ne pomeni, da sta ponudbi tudi popolni (v smislu 17. točke 2. člena ZJNVETPS), kaže pa na to, da so se ponudniki, kljub izpodbijanim zahtevam (oziroma domnevno premalo dorečeni razpisni dokumentaciji), vendarle odzvali na naročnikovo povpraševanje.

Ker Državna revizijska komisija pri presoji revizijskih očitkov ni ugotovila naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, je zahtevek za revizijo, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker vlagatelja z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zahtevo za povrnitev stroškov zavrnila.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.
V Ljubljani, dne 02.02.2015




predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ.dipl.prav.
članica Državne revizijske komisije










Vročiti:

- POŠTA SLOVENIJE d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor
- odvetnik Primož Žontar, Partizanska cesta 23, Maribor
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana



Vložiti:

- v spis zadeve, tu

Natisni stran