018-264/2014 DPD Svoboda Žiri

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) po članici Vidi Kostanjevec v postopku pravnega varstva pri oddaji naročila »Oprema za digitalno kinematografsko reprodukcijo« in v zvezi s pritožbo, ki jo je vložil Elex elektronika, Miran Starman s.p., Goričane 12a, Medvode, ki ga zastopa Odvetniška družba Križanec & Potočnik o.p., d.o.o., Dalmatinova 2, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika DELAVSKO PROSVETNO DRUŠTVO SVOBODA ŽIRI, Trg svobode 6, Žiri (v nadaljevanju: naročnik), dne 14. 11. 2014

odločila:

1. Pritožbi vlagatelja se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, kot izhaja iz naročnikovega sklepa z dne 23. 10. 2014.

Naročnik mora o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

2. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločitev o zahtevku za revizijo.

Obrazložitev:

Naročnik izvaja postopek oddaje naročila male vrednosti »Oprema za digitalno kinematografsko reprodukcijo«. Javno naročilo je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 1. 9. 2014, pod št. objave NMV3365/2014.

Naročnik je dne 27. 9. 2014 sprejel dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila«, s katerim je naročilo male vrednosti oddal ponudniku TSE, d.o.o., Tržaška cesta 126, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Po dne 2. 10. 2014 opravljenem vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika je vlagatelj dne 7. 10. 2014 vložil zahtevek za revizijo zoper naročnikovo odločitev, v katerem naročniku očita kršitev pravice do vpogleda v spis naročnika o vodenju postopka, pozive in drugo korespondenco med naročnikom in izbranim ponudnikom ter dopolnitev oz. pojasnila ponudbe izbranega ponudnika, zatrjuje pa tudi neprimernost ponudbe izbranega ponudnika.

O vloženem zahtevku za revizijo se je izjasnil izbrani ponudnik z vlogo z dne 20. 10. 2014.

Naročnik je s sklepom z dne 23. 10. 2014 zavrgel zahtevek za revizijo. V utemeljitvi navaja, da skladno z določbami Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) in Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJNVETPS) ni naročnik, saj kot društvo nima statusa društva v javnem interesu, prav tako ni bil ustanovljen za opravljanje dejavnosti, ki je v splošnem interesu, zato niso izpolnjeni pogoji, da bi ga opredelili kot drugo osebo javnega prava. Navaja še, da niso izpolnjeni niti pogoji iz prvega ali drugega odstavka 13. člena ZJN-2, po katerem bi bil dolžan kot društvo ravnati skladno z določbami ZJN-2, saj je bila vrednost predmetnega javnega naročila ocenjena nižje od 40.000 EUR. Vlagatelj je sklep prejel dne 27. 10. 2014.

Vlagatelj je dne 30. 10. 2014 vložil pritožbo zoper naročnikov sklep o zavrženju zahtevka za revizijo, v katerem zatrjuje, da ne drži navedba naročnika o tem, da je bila vrednost predmetnega naročila ocenjena nižje kot 40.000 EUR – vse do izdaje sklepa o zavrženju naj bi ocenjena vrednost znašala 45.000 EUR, naročnik pa naj bi jo očitno zdaj spremenil za potrebe predmetnega postopka. Vlagatelj pojasnjuje, da je naročnik z njim pred pričetkom izvedbe javnega naročanja vodil strokovni dialog v zvezi z vsebino naročila ter ocenjeno vrednostjo. V ta namen je vlagatelj naročniku poslal ponudbo v vrednosti 46.270,73 EUR brez DDV, na podlagi katere je naročnik nato izračunal ocenjeno vrednost, kar naj bi izhajalo tudi iz dokumentacije javnega naročila, ki jo je naročnik poslal vlagatelju v pregled in morebitne pripombe v okviru strokovnega dialoga. Med prilogami je bil tudi sklep o začetku postopka, na katerem je bila vpisana ocenjena vrednost 45.000 EUR. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik to dokumentacijo potem uporabil za izvedbo javnega naročila, sklep o začetku postopka pa je videl tudi na vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika dne 2. 9. 2014. Vlagatelj pojasnjuje, da v zvezi z drugim delom pogoja iz drugega odstavka 13. člena ZJN-2 (30% delež sofinanciranja) ne podaja argumentov: naročnik izpolnjevanja tega pogoja ne problematizira, pogoj pa je vsekakor izpolnjen, saj je naročnik v pretežnem delu financiran iz občinskih sredstev. Vlagatelj predlaga, naj Državna revizijska komisija pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani naročnikov sklep, predlaga pa tudi povrnitev priglašenih stroškov v zvezi s pritožbo.

Naročnik je z vlogo z dne 6. 11. 2014 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje naročila male vrednosti in o predrevizijskem postopku, skupaj z opredelitvijo do navedb v pritožbi. Pojasnjuje, da je vlagatelja dejansko povprašal za informacije o tem, ali je potrebno izvesti javno naročilo, ravno tako pa tudi za okvirno ponudbo zaradi ugotovitve ocenjene vrednosti. Vendar pa je ta komunikacija potekala v juniju, od takrat do 1. 9. 2014, ko je bilo objavljeno javno naročilo, pa je bilo izvedenih več naročil za podobno opremo. Naročnik navaja, da je prejel informacijo o tem, da je naročnik Avditorij Portorož prejel ponudbo le za nekaj 100 EUR več kot 40.000 EUR brez DDV in da je bilo na Vrhniki izvedeno javno naročilo, kjer so bile ponudbe pod tem zneskom. Iz tega razloga je zato pričakoval, da bo tudi vrednost konkretnega naročila nižja od 40.000 EUR brez DDV. Naročnik navaja, da je zaradi zmede sicer objavil obvestilo o javnem naročilu, vendar je naknadno ugotovil, da to ne bi bilo potrebno. V zvezi s sklepom o začetku postopka, na katerega se sklicuje vlagatelj, pojasnjuje, da gre za nedodelan vzorec sklepa, ki ni bil nikdar sprejet in ne vpliva na dejstvo višine ocenjene vrednosti pred objavo obvestila o naročilu.

Državna revizijska komisija je po proučitvi pritožbe ter odstopljene dokumentacije odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik zahtevek za revizijo zavrgel, pri čemer se je skliceval na to, da vlagatelju pravno varstvo v predrevizijskem in revizijskem postopku v tem primeru ni zagotovljeno, saj naročnik (društvo) v konkretnem primeru ni bil dolžan ravnati v skladu z določbami ZJN-2.

ZPVPJN ureja pravno varstvo ponudnikov, naročnikov in javnega interesa v postopkih oddaje javnih naročil (prvi odstavek 1. člena ZPVPJN). Postopke oddaje javnih naročil urejajo trije materialni zakoni s področja javnega naročanja, in sicer ZJN-2, ZJNVETPS ter Zakon o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti (Uradni list RS, št. 90/2012). Prvi odstavek 4. člena ZPVPJN določa, da pravno varstvo po ZPVPJN ni zagotovljeno v tistih postopkih oddaje javnih naročil, za katera se zakon, ki ureja javno naročanje, ne uporablja, razen če ZPVPJN ali zakon, ki ureja javno naročanje, ne določa drugače.

Med strankama ni sporno, da naročniku, ki je organiziran kot društvo, v obravnavani zadevi ni mogoče pripisati statusa naročnika po določbah 3. člena ZJN-2 ali ZJNVETPS, sporno pa je, ali je bil naročnik dolžan voditi postopek skladno z ZJN-2. Določba drugega odstavka 13. člena ZJN-2 namreč določa, da se ta zakon uporablja tudi za oddajo naročil blaga, ki jih naročnik društvom ali zavodom sofinancira z več kakor 30% deležem, če je ocenjena vrednost blaga brez DDV enaka ali večja od 40.000 EUR.

Naročnik navaja, da v konkretni zadevi citirana določba zakona ni upoštevna, ker je bila ocenjena vrednost nižja od 40.000 EUR brez DDV, vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da ta trditev nima opore v odstopljeni dokumentaciji, ne potrjujejo je pa niti ravnanja naročnika v zvezi z naročanjem blaga, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Niti iz navedb naročnika niti iz kateregakoli dela odstopljene dokumentacije ni razvidno, kolikšna naj bi dejansko bila ocenjena vrednost; naročnik zatrjuje zgolj, da je bila nižja od 40.000 EUR brez DDV. V postopkih oddaje naročil male vrednosti sklep o začetku postopka sicer ni obvezna sestavina dokumentacije o postopku oddaje naročila (95.č člen ZJN-2), vendar po drugi strani Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz odstopljene dokumentacije ni razviden niti način izračuna višine ocenjene vrednosti naročila.

Tako iz trditev vlagatelja kot tudi iz navedb naročnika izhaja zgolj to, da je naročnik pred objavo naročila male vrednosti vodil postopek strokovnega dialoga (69. člen ZJN-2), v katerem je naročnik od vlagatelja pridobil okvirno ponudbo zaradi ugotovitve ocenjene vrednosti (to izrecno navaja tudi naročnik), pri čemer je bila ta okvirna ponudba ovrednotena na 46.270,73 EUR brez DDV. Iz odstopljene dokumentacije ne izhaja, da bi naročnik kakorkoli drugače preverjal oz. izvajal aktivnosti za določitev ocenjene vrednosti, zato navedbe naročnika o tem, da je še pred objavo obvestila o naročilu male vrednosti na Portalu javnih naročil na podlagi pridobljenih informacij o izvedenih naročilih za podobno (in ne enako) opremo v zneskih okrog 40.000 EUR brez DDV drugače ocenil vrednost, ni mogoče preizkusiti. Nedvomno pa je naročnik vlagatelju še pred objavo obvestila na Portalu javnih naročil posredoval »SKLEP O ZAČETKU POSTOPKA ODDAJE JAVNEGA NAROČILA« (datiran na 5. 8. 2014), na katerem je kot ocenjena vrednost naveden znesek 45.000 EUR brez DDV. Tozadevno je sicer potrebno pritrditi naročniku v tem, da je šlo v tem primeru za nepodpisan osnutek sklepa, obenem pa tudi ni mogoče preizkusiti vlagateljeve trditve o tem, da je ta(k) sklep o začetku postopka oddaje naročila male vrednosti z ocenjeno vrednostjo 45.000 EUR videl v naročnikovi dokumentaciji še na vpogledu dne 2. 9. 2014 – v odstopljeni dokumentaciji se namreč tak (ali kakršenkoli drugačen) sklep ne nahaja.

Kljub temu pa po oceni Državne revizijske komisije na to, da je naročnik očitno upošteval ocenjeno vrednost v taki višini in ne manjši od 40.000 EUR brez DDV (kot zdaj zatrjuje), kaže dejstvo, da je dne 1. 9. 2014 na Portalu javnih naročil objavil obvestilo o naročilu male vrednosti. Tozadevno naročnikovo pojasnilo, da je do objave na Portalu prišlo »zaradi zmede«, je neprepričljivo, predvsem pa ga ne potrjuje kasnejše ravnanje naročnika, ko je z oddajo naročila male vrednosti po postopku iz ZJN-2 (kljub domnevni ugotovitvi, da naj to ne bi bilo potrebno) nadaljeval, tj. pridobil ponudbi, ju pregledal, ocenil, izdal sklep o oddaji naročila, vlagatelju omogočil vpogled v ponudbo izbranega ponudnika ter nato šele v predrevizijskem postopku zatrjeval, da niso izpolnjeni pogoji za obvezno uporabo ZJN-2 in zaradi česar pravno varstvo ni zagotovljeno.

Čeprav za rešitev obravnavane zadeve to ni bistveno, pa Državna revizijska komisija pristavlja, da bi tudi ob upoštevanju navedb naročnika glede vrednosti drugih naročil »podobne opreme«, na podlagi katerih naj bi ocenil vrednost naročila na znesek pod 40.000 EUR brez DDV, izhajala nedoslednost pri zaključkih, ki jih je naročnik napravil na podlagi tako pridobljenih informacij. Naročnik namreč po eni strani navaja, da je pridobil informacije o izvedenih naročilih za podobno (in ne enako) opremo v zneskih okrog 40.000 EUR brez DDV (eno naročilo pod in eno naročilo nad tem zneskom), po drugi strani pa je v postopku strokovnega dialoga pridobil informativno ponudbo za opremo po svoji specifikaciji za lastno dvorano, ki je bistveno presegala ta znesek in na podlagi tega vseeno domnevno ocenil vrednost na (nedoločen) nižji znesek – celo kljub temu, da so naročila, na katera se zdaj sklicuje, vsebovala drugačen obseg opreme (npr. 3D sistem in 3D očala).

Ob upoštevanju vsega navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da ni mogoče pritrditi naročniku v njegovem zatrjevanju o tem, da je bila ocenjena vrednost že pred objavo obvestila o naročilu male vrednosti nižja od 40.000 EUR brez DDV. Ob tem, da med strankama ni sporno, da je naročilo blaga tudi sofinancirano v zadostnem deležu – Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku nakup blaga sofinancira javna agencija Slovenski filmski center (ki je javni naročnik po ZJN-2), in sicer v znesku 18.000 EUR – Državna revizijska komisija zaključuje, da naročnik ni bil upravičen zavreči zahtevka za revizijo, ampak bi moral o njem vsebinsko odločiti, zato je pritožbi skladno s prvim odstavkom 55. člena ZPVPJN ugodila in razveljavila naročnikov sklep z dne 23. 10. 2014.

Ker je Državna revizijska komisija razveljavila naročnikovo odločitev, da zavrže zahtevek za revizijo, je skladno z drugim odstavkom 55. člena ZPVPJN odločila, da mora naročnik o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločati skladno s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.


Vlagatelj v pritožbi uveljavlja tudi stroške, nastale s pritožbo. Državna revizijska komisija je na podlagi 75. člena ZPVPJN, in ob uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP, odločila, da se odločitev o stroških pritožbe pridrži za končno odločitev o zahtevku za revizijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 14. 11. 2014

Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
- Odvetniška družba Križanec & Potočnik o.p., d.o.o., Dalmatinova 2, 1000 Ljubljana
- DELAVSKO PROSVETNO DRUŠTVO SVOBODA ŽIRI, Trg svobode 6, 4226 Žiri
- TSE, d.o.o., Tržaška cesta 126, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran