018-173/2014 Univerzitetni klinični center Ljubljana

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Sonje Drozdek Šinko, kot predsednice senata, ter Boruta Smrdela in Vide Kostanjevec, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »INŠTALACIJA UPS SISTEMA V HOSPITALU« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj MIDES INTERNATIONAL d.o.o., Kapiteljska ulica 9, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji d.o.o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 17. 11. 2014

odločila:

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 20. 6. 2014 se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o izločitvi vseh ponudb kot nepopolnih, kot je razvidna iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA«, št. 84508-062-13/20, z dne 5. 6. 2014.

2. Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v znesku 1.547,30 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik izvaja odprti postopek oddaje javnega naročila »INŠTALACIJA UPS SISTEMA V HOSPITALU«. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 25. 10. 2013, pod številko objave JN13686/2013, dne 29. 10. 2013 pa še popravek pod številko objave JN13819/2013.

Naročnik je dne 5. 6. 2014 sprejel dokument »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA«, št. 84508-062-13/20, iz katerega izhaja, da se javno naročilo ne odda nobenemu ponudniku, ker sta obe prispeli ponudbi nepopolni. Kot razloge za nepopolnost vlagateljeve ponudbe je naročnik navedel, da:
- vlagatelj ni upošteval oz. predvidel spojnega polja UPS naprav;
- ponujena UPS naprava ne ustreza pogoju tolerance vhodne napetosti in ne omogoča polnjenja akumulatorjev, kadar je vhodna napetost nižja od 370 V in je naprava nazivno obremenjena;
- ponujeni UPS ne omogoča napolnitve akumulatorjev v zahtevanem času 6 ur ali manj;
- iz dokumentacije ni razvidna možnost zakasnitve zagona usmernika;
- ponudnik ni priložil dokumentacije, ki bi dokazovala, da bo UPS v primeru delovanja z agregatom blokiral polnjenje akumulatorjev.

Vlagatelj je dne 20. 6. 2014 vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve o (ne)oddaji javnega naročila in povrnitev stroškov pravnega varstva. Uvodoma poudarja, da bi morala taksa za predmetni postopek revizije skladno s prakso Državne revizijske komisije znašati 0 EUR in ne 5.510,15 EUR, kot naj bi to napačno zapisal naročnik v pravnem pouku izpodbijane odločitve in kot jo je zato zgolj iz previdnosti vlagatelj tudi plačal. Vlagatelj v nadaljevanju zatrjuje, da je naročnik njegovo ponudbo neutemeljeno označil kot nepopolno in nasprotuje vsem petim razlogom, ki jih je naročnik navajal v prid takemu zaključku. Iz ponudbe naj bi na večih mestih jasno izhajalo, da ponudba obsega spojno polje baterij; tudi v shemi postavitve in gabaritov naj bi bilo jasno razvidno, da je spojno polje realizirano v stikalnem bloku med obema UPS napravama. Opozarja, da UPS naprava omogoča delovanje tudi pri bistveno slabši kvaliteti vhodne napetosti, kot jo je opredelil naročnik, polnjenje akumulatorjev pa je nekaj povsem drugega kot vhodna napetost. Ponujene UPS naprave omogočajo funkcijo t.i. »Boost charging«, ki zagotavlja napolnitev izpraznjenih baterij v manj kot 5 urah, kar naj bi izhajalo tudi iz tehničnih podatkov v ponudbi, zato je napačen naročnikov izračun, ki te funkcije ne upošteva. Vlagatelj navaja, da je podatek o možnosti zakasnitve zagona usmernika naveden v tehničnih podatkih (»Inrush current« in »Power walk in«). Naprava naj bi bila standardno opremljena s komunikacijskim vmesnikom, ki omogoča, da se v primeru delovanja UPS-a preko agregata preko enostavnega signala (»GEN ON«) blokirajo določene funkcije, med drugim tudi polnjenje baterij.

Naročnik je dne 3. 7. 2014 sprejel sklep, št. MM-03-07-2014-REV-UPS, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V zvezi z določitvijo višine takse pojasnjuje, da je določil višino takse v višini 2 % od ocenjene vrednosti javnega naročila, upoštevajoč pri tem četrti odstavek 71. člena in ob analogni uporabi prvega in drugega odstavka 71. člena ZPVPJN. Naročnik se podrobneje opredeljuje tudi do posameznih revizijskih navedb; poudarja, da združitev spojnih polj akumulatorjev in spojnih polj UPS naprav v eni omari ni skladna z razpisno dokumentacijo in ni tehnično ustrezna za naročnika. Meni, da je vlagatelj očitno spregledal dodatno proizvajalčevo opombo v tehničnih specifikacijah glede tolerance vhodne napetosti, ob upoštevanju katere ni mogoče zaključiti, da UPS pri obratovanju s polno obremenitvijo še zagotavlja polnjenje akumulatorjev ob napetosti, nižji od 370 V. Navedba »Boost charging« po naročnikovi oceni pomeni zgolj neko možnost za pospešeno polnjenje, ne daje pa nobenih kvantitativnih podatkov, ki so zahtevani z razpisno dokumentacijo. Tudi navedba časa polnjenja »<5 hours« v specifikacijah ne omogoča potrditve ustreznosti, ker ne specificira kapacitete akumulatorjev, ki jih lahko naprava polni v takem režimu – dejansko ponujena kapaciteta baterij 345 Ah je v konkretnem primeru bistveno višja od standardno predvidenih 75 Ah ali 2x50 Ah. Iz preostalih podatkov je razviden največji tok polnjenja akumulatorjev 45 A ob nazivnem bremenu, kar ob ponujeni kapaciteti baterij pomeni, da znaša čas polnjenja 7,66 ur. V zvezi z zadnjima dvema razlogoma za nepopolnost ponudbe naročnik navaja, da lahko ob upoštevanju vlagateljevih navedb in dokumentacije ponudbo v tem delu oceni kot ustrezno, tekom postopka pa ni zahteval dodatnih pojasnil izpolnjevanja teh dveh zahtev, saj je že ugotovil nedvoumno odstopanje od bistvenih zahtev v predhodno obrazloženih točkah.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 9. 7. 2014 opredelil do navedb naročnika. Meni, da je glede višine takse nepotrebno polemiziranje naročnika s sklepi Državne revizijske komisije. Poudarja, da je v svoji ponudbi več kot očitno predvidel vse potrebne elemente za spojno polje baterij in spojno polje UPS-ov, oboje pa tudi ponudil, kar niti ni več sporno – sporno naj bi ostalo le še to, da sta obe spojni polji združeni v isti omari. Naročnikova navedba o načinu realizacije obeh spojnih polj v ločenih omarah po oceni vlagatelja predstavlja nedopustno novoto v prid utemeljitve nepopolnosti ponudbe, pa tudi sicer je vlagatelj obe spojni ponudbi polji ponudil ločeno – resda v skupni omari, vendar razpisna dokumentacija tega ni prepovedovala. Glede razloga neizpolnjevanja pogoja v zvezi z vhodno napetostjo vlagatelj pojasnjuje, da je naročnik kot predmet nabave določil sistem za neprekinjeno napajanje, sestavljen iz dveh UPS naprav v redundantni paralelni povezavi. To pomeni, da taki UPS napravi ves čas delujeta paralelno preko spojnega polja in si delita priključeno breme. Pri normalnem obratovanju dveh UPS naprav v redundantni paralelni vezavi je maksimalna obremenitev posamezne UPS naprave lahko manj ali enako kot 50 % nazivne obremenitve, zato vlagatelj kot zmotno označuje navedbo naročnika, da UPS naprava pri nazivni obremenitvi (v takem primeru) ne bo mogla zagotavljati napajanja porabnikov in sočasnega polnjenja akumulatorjev. Dejstvo takšne vezave in načina delovanja naprav vlagatelj izpostavlja tudi v zvezi z zahtevo časa polnjenja akumulatorjev, naročnikovo sklicevanje na največji tok polnjenja akumulatorjev pri nazivni obremenitvi in posledično nedoseganje napolnjenosti baterij v zahtevanem času pa označuje kot napačno in zavajajoče.

Državna revizijska komisija je ugotovila, da je za ugotovitev oziroma presojo nekaterih dejstev v zvezi s predmetnim sporom potrebno strokovno znanje, s katerim sama ne razpolaga, zato je s sklepom št. 018-173/2014-5 z dne 31. 7. 2014 na podlagi 34. in prvega odstavka 36. člena ZPVPJN odredila pridobitev strokovnega mnenja, za izdelavo katerega je določila sodno zapriseženega izvedenca elektro stroke mag. B. Ž., univ. dipl. inž. el. (v nadaljevanju: strokovnjak), vlagatelju in naročniku pa naložila založitev predujma za pridobitev strokovnega mnenja v skupni višini 1.200,00 EUR. Vlagatelj je potrdilo o plačilu predujma Državni revizijski komisiji posredoval z dopisom z dne 12. 8. 2014, naročnik pa z dopisom z dne 8. 8. 2014. Strokovno mnenje je Državna revizijska komisija prejela dne 24. 9. 2014 in ga posredovala vlagatelju ter naročniku. Vlagatelj se je do pridobljenega strokovnega mnenja opredelil z vlogo z dne 6. 10. 2014; ugotavlja, da strokovno mnenje v celoti pritrjuje njegovim stališčem. Naročnik v vlogi z dne 6. 10. 2014, s katero se je opredelil do strokovnega mnenja, nasprotuje ugotovitvam strokovnjaka. Meni, da se strokovnjak ne izraža eksplicitno do razlag in argumentov, ki jih je kot vzrok za ugotovljeno neustreznost navedel naročnik in navaja podrobnejšo opredelitev glede neizpolnjevanja vseh treh (še) spornih zahtev iz razpisne dokumentacije. Državna revizijska komisija je strokovnjaka skladno s pripombami naročnika pozvala na dopolnitev strokovnega mnenja. Dopolnitev strokovnega mnenja je Državna revizijska komisija prejela dne 24. 10. 2014 in jo poslala v opredelitev vlagatelju in naročniku.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V predmetnem revizijskem postopku je med vlagateljem in naročnikom spor glede zakonitosti naročnikove izločitve vlagateljeve ponudbe kot neprimerne in s tem nepopolne iz razloga neizpolnjevanja tehničnih zahtev, kot jih je v razpisni dokumentaciji določil naročnik.

Popolna ponudba je tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna (16. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o javnem naročanju, Uradni list RS, št. 128/20016; v nadaljevanju: ZJN-2). Popolnost ponudbe torej sestavlja pet elementov, ki morajo biti podani kumulativno. Če eden izmed teh elementov ni podan, ponudba ni popolna, zato jo mora naročnik izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Neprimerna je tista ponudba, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila in zato ne izpolnjuje v celoti zahtev naročnika, določenih v razpisni dokumentaciji (20. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Naročnik mora pred izločitvijo katere izmed ponudb upoštevati še pravila o dopolnitvi ponudb iz 78. člena ZJN-2. Iz teh pravil izhaja, da vsaka pomanjkljivost ponudbe še ne predstavlja podlage za njeno neposredno izločitev. Če je ponudba le formalno nepopolna, mora naročnik dopustiti in omogočiti njeno dopolnitev (prvi odstavek 78. člena ZJN-2). Pri tem mora naročnik upoštevati omejitve iz drugega odstavka 78. člena ZJN-2 (česa ponudnik ne sme spreminjati) in tretjega odstavka 78. člena ZJN-2 (poprava očitnih računskih napak). Skladno s 17. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 je formalno nepopolna ponudba tista ponudba, ki je nepopolna v delih, ki ne vplivajo na njeno razvrstitev glede na merila. Če je formalna pomanjkljivost ponudbe nebistvena, ponudba ni formalno nepopolna.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da med vlagateljem in naročnikom nista več sporna dva izmed petih razlogov za neprimernost vlagateljeve ponudbe, ki se nanašata na možnost postopnega zagona usmernika in možnost blokade polnjenja akumulatorjev ob napajanju iz agregata, saj naročnik priznava, da je zahtevek za revizijo v teh delih utemeljen.

Tehnične specifikacije predmeta javnega naročila so bile v razpisni dokumentaciji zaobjete v dokumentih »Tabela zahtev 19.9« in »ELEKTRIČNE INŠTALACIJE IN ELEKTRIČNA OPREMA Zamenjava UPS naprav«, št. MB-31/9-12. Ker je Državna revizijska komisija ocenila, da so med strankama sporna dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim Državna revizijska komisija ne razpolaga, je odredila pridobitev strokovnega mnenja in strokovnjaku naložila, da poda mnenje o tem, ali ponujeno blago izpolnjuje izpostavljene zahteve naročnika. Državna revizijska komisija po preučitvi strokovnega mnenja in dodatnih pojasnil strokovnjaka ugotavlja, da so odločilna dejstva, potrebna za razrešitev spornega vprašanja med strankama, jasno in izčrpno pojasnjena, mnenje strokovnjaka pa je rezultat strokovne preučitve obstoječe razpisne in ponudbene dokumentacije oziroma primerjave vlagateljeve ponudbe z zahtevami iz razpisne dokumentacije, ter temelji na strokovnem znanju s področja predmeta javnega naročila. Državna revizijska komisija ocenjuje, da je strokovno mnenje odgovorilo na zastavljena vprašanja in predstavlja podlago, ki omogoča sprejem odločitve o zahtevku za revizijo.

Naročnik kot prvi razlog za neprimernost ponudbe v obrazložitvi odločitve o oddaji javnega naročila navaja, da vlagatelj ni upošteval oz. predvidel spojnega polja UPS naprav, skladno z zahtevo »V UPS sistem sodi spojno polje UPS naprav, ki preko stikalnih elementov omogoča enostaven priklop UPS naprav v paralelno obratovanje. Spojno polje omogoča tudi izolacijo morebiti okvarjene narave in njeno nemoteno servisiranje.« Državna revizijska komisija pri tem ugotavlja, da je naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, navedel drugačen razlog za neustreznost ponudbe v tem delu: v obrazložitvi sklepa namreč ne navaja več, da bi spojno polje UPS naprav ne bilo ponujeno oziroma zaobjeto v vlagateljevi ponudbi, temveč kot problematično izpostavlja skladnost ponujene rešitve spojnega polja z zahtevami razpisne dokumentacije iz razloga, ker naj bi iz zahtev jasno izhajalo, da morata biti spojno polje baterij in spojno polje UPS-ov nameščena ločeno, vsako v svoji omari. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (prim. npr. odločitve v zadevah št. 018-071/2010, 018-284/2011, 018-054/2012 itd.), je namen odločitve o oddaji naročila predvsem seznanitev ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Ni tako nujno, da je obrazložitev vseobsežna, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve, da lahko zaščitijo svoje pravice in preverijo, ali je odločitev o oddaji naročila zakonita ali ne. Naročnik mora vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo odločitev o oddaji naročila, vključno z vsemi razlogi za zavrnitev ponudb, ki niso bil izbrane, in prednostmi sprejete ponudbe v razmerju do ponudbe neizbranega ponudnika, navesti že v odločitvi o oddaji naročila oziroma najkasneje v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji naročila. Učinkovito pravno varstvo (9. člen ZPVPJN) je namreč lahko v postopkih oddaje javnih naročil zagotovljeno le, če ima ponudnik v postopku pravnega varstva možnost izpodbijati vse naročnikove ugotovitve, ki se nanašajo na izločitev njegove ponudbe.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnikovi argumenti, navedeni šele v okviru predrevizijskega postopka, ne predstavljajo dopustnih argumentov v prid izločitvi vlagateljeve ponudbe. Ker v obvestilu o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo praviloma ni dopustno navajati novih kršitev (peti odstavek 29. člena ZPVPJN), tudi naročnik v sklepu, s katerim odloči o zahtevku za revizijo, ne sme navajati novih razlogov za nepopolnost ponudbe določenega ponudnika, ki jih ni navedel že v obvestilu o izbiri ali dodatni obrazložitvi svoje odločitve; s tem bi bil tak ponudnik namreč onemogočen v možnosti učinkovitega pravnega varstva. V razpisni dokumentaciji po oceni Državne revizijske komisije ni mogoče najti nedvoumno postavljene zahteve o načinu izvedbe oz. postavitve spojnega polja UPS v odnosu do drugih gradnikov sistema, tudi strokovnjak pa v konkretnem primeru ugotavlja, da je ponudnik v tehničnih karakteristikah vključil spojno polje za priklop in izolacijo (ločitev) UPS naprav v primeru okvare, pri čemer je spojno polje UPS naprav vključil tudi v pozicijo 3 popisa del in materiala, zaradi česar nudeno ustreza (tako postavljenim) zahtevam naročnika.

Kot razlog v prid neprimernosti vlagateljeve ponudbe naročnik nadalje navaja neizpolnjevanje zahtevane karakteristike tolerance vhodne napetosti: »Vhodna napetost 400V, 3 f, -10% +15% pri Pn,(vsaj do -15% pri obremenitvi <85%Pn)«. Vlagatelj je v ponudbi na obrazcu s ponujenimi tehničnimi karakteristikami navedel, da je v zvezi s to zahtevo ponujeno »400V, 3f, 340-460 Vac ( 15%,+15%)pri Pn, boljše kot zahtevano)«, kot dokazilo (referenčni dokument) pa »Prospektno tehnično dokumentacija /Priloga 1/poglavje Rectifire«.

Iz strokovnega mnenja izhaja, da je vlagatelj ponudil napravo, ki zagotavlja delovanje s polno močjo Pn v območju vhodne napetosti med 340 V in 460 V ter tudi pri znižani obremenitvi pod 85% Pn, zaradi česar je po oceni strokovnjaka realna ugotovitev, da podatki ponudnika ustrezajo zahtevi naročnika. V dopolnitvi strokovnega mnenja strokovnjak, upoštevaje pripombe naročnika v zvezi z opombo v tehnični dokumentaciji, še pojasnjuje, da naročnikova zahteva v citirani vsebini pomeni, da je v mejah nazivne vhodne napetosti 400 V, 3f, -10% +15% pri Pn (med 360 V in 460 V) zagotovljeno nazivno breme UPS naprave 200 kW. Poudarja, da je naročnik v tej zahtevi navedel samo zahtevo po nazivni moči Pn v napetostnem območju med 360 in 460 V in v zahtevi ni strukturno opredelil nazivne moči za obremenitev in polnjenje akumulatorjev – v svoji zahtevi vsebine iz sporne opombe ni eksplicitno navedel in je v obravnavi vzeta kot pripomba. S strani ponudnika je tudi izpolnjena zahteva »vsaj do -15% pri obremenitvi <85%Pn«, kjer je na račun zmanjšane obremenitve še mogoče polniti akumulatorje. Državna revizijska komisija ugotovitvam strokovnjaka v celoti sledi, saj so te podane prepričljivo in na podlagi strokovnih izhodišč in podatkov v vlagateljevi ponudbi, naročnik pa tudi ni podal pripomb na dodatna pojasnila strokovnega mnenja.

Naročnik končno kot razlog za neprimernost vlagateljeve ponudbe navaja neizpolnjevanje zahteve »UPS mora biti opremljen s polnilcem akumulatorjev, ki omogoča napolnitev akumulatorjev v 6-ih urah po izpraznitvi.« Vlagatelj je v ponudbi kot čas polnjenja izpraznjenih akumulatorjev navedel »<5 ur boljše kot zahtevano«, kot dokazilo (referenčni dokument) pa »Prospektno tehnična dokumentacija /Priloga 1/poglavje Rectifire«. Ne glede na navedeno naročnik zatrjuje neizpolnjevanje zahteve izhajajoč iz primerjave podatkov o skupni kapaciteti ponujenih baterij in podatka o nastavljivem največjem toku polnjenja baterij v trenutku začetka polnjenja pri nazivni obremenitvi naprave.

Naročnik kot problematično izpostavlja mnenje strokovnjaka, ko ta meni, da praznjenje celic svinčenih akumulatorjev pod napetost po celici 1,67 V praktično ni sprejemljivo, ker povzroči sulfatizacijo celičnih plošč in posledično zmanjšan izkoristek baterije. Naročnik meni, da če želi strokovnjak s tem povedati, da ne priporoča praznjenja akumulatorjev do nivoja 1,67 V/celico, bi postal ponudnikov izračun avtonomije neustrezen, pa tudi sicer takšno mnenje ne daje odgovora glede dolžine časa polnjenja. Državna revizijska komisija ob tem pripominja, da se mnenje strokovnjaka v tem delu nanaša zgolj na problematiko praznjenja akumulatorjev pod nivo 1,67 V/celico, ki je bil nesporno upoštevan pri izračunu avtonomije akumulatorjev, in ne do tega nivoja, kot mnenje strokovnjaka poizkuša predstaviti naročnik. Sporna pripomba strokovnjaka zato ni bistvena za rešitev vprašanja, ali je naročnik na podlagi podatkov iz vlagateljeve ponudbe pravilno ocenil, da ponujena naprava ne zadostuje obravnavani zahtevi.

Strokovnjak namreč v nadaljevanju pojasnjuje, da vlagatelj v dokumentaciji navaja podatke iz inovativne proizvodne tehnologije, razvidne v tehničnem opisu proizvajalca o podpornem baterijskem upravljanju, ki med drugim omogoča pospešeno polnjenje baterije UPS naprave in kar naj bi zmanjšalo navedeni čas polnjenja izpraznjenih akumulatorjev na manj kot 5 ur. Strokovnjak zaključuje, da v kolikor zaupamo tovarniškim proizvodnim podatkom in karakteristikam, taka naprava ustreza zahtevam naročnika. Resda hkrati navaja, da se lahko natančnost teh trditev dokaže le s konkretnim preizkusom, vendar že ob upoštevanju prejšnjih ugotovitev Državna revizijska komisija zaključuje, da naročnik na podlagi navedb in dokazil v vlagateljevi ponudbi še ni imel podlage za ugotovitev neustreznosti ponujenega blaga iz obravnavanega razloga.

Državna revizijska komisija na podlagi ugotovljenih dejstev, ki izhajajo iz strokovnega mnenja in so potrjena s podatki iz spisovne dokumentacije, ter mnenja strokovnjaka, katerega v celoti sprejema in mu sledi, zaključuje, da je vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo uspel dokazati, da je naročnik s tem, ko je njegovo ponudbo označil za neprimerno (v posledici pa nepopolno) in jo izločil iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila, kršil prvi odstavek 80. člena ZJN-2 (v povezavi s 16. in 20. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Državna revizijska komisija je zato v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev naročnika o (ne)oddaji predmetnega javnega naročila, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA«, št. 84508-062-13/20, z dne 5. 6. 2014. Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen, naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje zadevnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-2, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. Če se naročnik odloči, da bo nadaljeval postopek javnega naročanja, mora pri tem upoštevati ZJN-2 in obveznosti, ki iz njega izhajajo, če pa bo ugotovil, da mu vsebina razpisne dokumentacije, kot je sedaj določena, ne omogoča oddaje javnega naročila na način, da bi lahko uresničil namen, zaradi katerega naroča namestitev sistema UPS, bo moral ponoviti postopek javnega naročanja in pri tem pripraviti razpisno dokumentacijo tako, da bo ponudnike jasno, natančno in nedvoumno seznanil z vsemi zahtevami, na podlagi katerih bo presojal primernost ponudb.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v opredelitvi do strokovnega mnenja zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku, in sicer stroške nagrade za zastopanje v predrevizijskem postopku v znesku 1.400,00 EUR, 20,00 EUR za izdatke po tarifni številki 6002 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 s sprem.; v nadaljevanju: ZOdvT), oboje povečano za 22% DDV, strošek plačila takse v višini 5.510,15 EUR ter strošek plačanega predujma za izdelavo strokovnega mnenja v višini 600,00 EUR.

Državna revizijska komisija je na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN in skladno z določili 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) ter 13. člena ZOdvT po pravičnem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin primera vlagatelju kot potrebne priznala naslednje stroške, nastale z revizijo: za zastopanje v revizijskem postopku pred naročnikom in Državno revizijsko komisijo enotno nagrado v višini 800,00 EUR, 20,00 EUR za izdatke po tarifni številki 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV ter 546,90 EUR za izdelavo strokovnega mnenja.

Glede na dosežen uspeh je Državna revizijska komisija ocenila, da je vlagatelj v obravnavanem primeru upravičen do povračila stroškov v višini 1.547,30 EUR. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena. Naročnik je vlagatelju priznane stroške dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

S sklepom št. 018-173/2014-5 z dne 31. 7. 2014 je Državna revizijska komisija vlagatelju in naročniku na podlagi drugega odstavka 36. člena ZPVPJN naložila, da za strokovno delo in izdelavo strokovnega mnenja založita predujem v znesku celotnega predvidenega stroška, torej skupno 1.200,00 EUR, in sicer vsak v znesku 600,00 EUR, Državni revizijski komisiji pa predložita pisno potrdilo o vplačilu predujma. Vlagatelj in naročnik sta predujem za izdelavo strokovnega mnenja plačala v zahtevanem znesku. Dejanski stroški za izdelavo strokovnega mnenja so znašali 1.093,80 EUR. Preostanek založenega zneska v višini 106,20 EUR se zato vrne vlagatelju in naročniku na transakcijski račun, in sicer vsakemu do deleža 1/2.

Pri predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo je Državna revizijska komisija ugotovila, da je vlagatelj zaradi napačnega pravnega pouka naročnika preplačal zakonsko določeno višino takse za vložitev zahtevka za revizijo. Vlagatelj je plačal takso v višini 5.5150,15 EUR, medtem ko, glede na vsebino zahtevka za revizijo (ki je bil vložen zoper naročnikovo odločitev, s katero je obe ponudbi izločil kot nepopolni) ter upoštevajoč drugi odstavek 71. člena ZPVPJN, znaša taksa v konkretnem primeru 0 EUR. Državna revizijska komisija bo na podlagi druge alineje četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN ministrstvu, pristojnemu za finance, naložila vračilo preveč plačane takse.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.




V Ljubljani, 17. 11. 2014

Predsednica senata:
Sonja Drozdek Šinko, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji d.o.o., Brdnikova ulica 44, 1000 Ljubljana
- Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana


Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran