018-214/2014 Psihiatrična bolnišnica Ormož

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Vide Kostanjevec kot predsednice senata, mag. Gregorja Šebenika kot člana senata in mag. Mateje Škabar kot članice senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za »izvedbo gradbeno, obrtniških in instalacijskih del (GOI) ter dobava in montaža opreme za adaptacijo obstoječe kuhinje s pripadajočimi prostori v Psihiatrični bolnišnici Ormož« (sklop 1) in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Gradbeno podjetje Drava, d. o. o., Osojnikova cesta 9, Ptuj (v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopa Dušan Logar, odvetnik v Mariboru, zoper ravnanje naročnika Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ptujska cesta 33, Ormož (v nadaljevanju: naročnik), 25. 9. 2014

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 1, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 01-21/24-2014 z dne 14. 7. 2014.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 13.855,75 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je v postopku oddaje naročila (objava 29. 4. 2014 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN5075/2014, in 3. 5. 2014 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2014/S 086-148991) z dokumentom »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 01-21/24-2014 z dne 14. 7. 2014 ponudnike med drugim obvestil, da je za sklop 1 (izvedba gradbenih, obrtniških in instalacijskih del) izbral ponudbo ponudnika GP Project ING, d. o. o., Vošnjakova ulica 6, Ptuj (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 28. 7. 2014 in predlagal razveljavitev odločitve o oddaji naročila za sklop 1, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov. Vlagatelj je navedel, da:
- je naročnik kršil načelo transparentnosti javnega naročanja, ko mu je neupravičeno onemogočil vpogled in fotokopiranje dokazila iz ponudbe izbranega ponudnika, da ima izbrani ponudnik na 7. 5. 2014 pripisano bonitetno oceno SB4,
- podatek o bonitetni oceni ne more predstavljati poslovne skrivnosti, saj gre za podatek, ki je (sicer proti plačilu) dostopen vsakomur,
- je podana kršitev načela transparentnosti javnega naročanja tudi zato, ker je pristnost dokumenta, ki naj bi izkazoval, da ima izbrani ponudnik na 7. 5. 2014 bonitetno oceno SB4, vprašljiva,
- izbrani ponudnik sicer ne izpolnjuje pogoja o boniteti poslovanja od SB1 do SB5, saj je iz podatkov iz dokumenta eS.BON spletna boniteta z dne 13. 6. 2014 razvidno, da je bila izbranem ponudniku 13. 6. 2014 pripisana bonitetna ocena SB6, do 2. 6. 2014 pa mu je bila pripisana bonitetna ocena SB7,
- ob poteku roka za predložitev ponudb 6. 6. 2014 izbrani ponudnik ni imel »zahtevane bonitetne ocene SB5, pač pa slabšo, tj. SB6«, taka pa je tudi aktualna bonitetna ocena,
- izbrani ponudnik ne izpolnjuje referenčnega pogoja, saj se predložena referenca nanaša na objekt s šifro 12640 »stavbe za zdravstveno oskrbo«, temveč za stanovanjsko stavbo,
- referenčno potrdilo ni resnično.

Vlagatelj je vložil tudi vlogo »Dopolnitev zahtevka za revizijo« z dne 7. 8. 2014 in navedel, da je na podlagi zahteve za dostop do informacij javnega značaja pridobil gradbeno dovoljenje za referenčni objekt, ki potrjuje, da ne gre za objekt s šifro 12640, na referenčnem objektu pa sta sicer bila dva investitorja (izbrani ponudnik in občina), zato sporna referenca ni referenca izbranega ponudnika.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 7. 8. 2014 izjasnil o zahtevku za revizijo in navedel, da je neutemeljen, saj:
– je bil obrazec S.BON-1, ki izkazuje bonitetno oceno SB4, izdan 7. 5. 2014, zato ni starejši od 30 dni od oddaje ponudbe, ki je bil 6. 6. 2014, in odraža stanje zadnjega meseca pred rokom za oddajo ponudbe,
– je gradnja referenčnega objekta javno-zasebno partnerstvo med njim (gradnja stanovanj) in občino (gradnja Zdravstvenega doma Kidričevo), ta pa je potrdila referenco za svoj delež tega financiranja,
– je bil referenčni objekt odprt letos in v njem obratuje Zdravstveni dom Ptuj,
– je občinski del objekta ločen od stanovanjskega dela in je tudi vpis v zemljiški knjigi izveden tako, da sta to dva ločena dela stavbe.

Naročnik je s sklepom št. 02-21/42-2014 z dne 21. 8. 2014 zavrnil zahtevek za revizijo. Naročnik je navedel, da:
- mora ponudnike seznaniti s pogoji za priznanje sposobnosti že v objavi,
- je bonitetni pogoj zapisan tako, da omogoča razlago, da je za priznanje sposobnosti treba predložiti dokazilo o oceni SB4 bodisi na podlagi podatkov za leto 2012 bodisi na podlagi podatkov za leto 2013,
- ima izbrani ponudnik na podlagi podatkov za leto 2012 bonitetno oceno SB4,
- nejasne razpisne dokumentacije ne sme razlagati v škodo ponudnikov,
- v primeru, če bi moral upoštevati vlagateljevo zahtevo za izločitev ponudbe izbranega ponudnika, bi moral zaradi neizpolnjevanja bonitetnega pogoja izločiti tudi vlagateljevo ponudbo,
- je poleg bonitetne ocene preveril tudi druge finančne in poslovne rezultate izbranega ponudnika, pa tudi podatke poslovnih bank, na njihovi podlagi pa ocenjuje, da tveganja nastopov dogodka neplačila pri izbranem ponudniku, kljub spremenjeni bonitetni oceni, po analizi računovodskih izkazov za leto 2013 niso večja,
- je od izbranega ponudnika zahteval dodatno pojasnilo za sporno referenco, pri čemer se ta po površini 30,9 % nanaša na zdravstveni dom, ki se uvršča v šifro 12640, njena vrednost pa presega 720.000 eurov.

Naročnik je kot prilogo dopisu št. 01-21/43-2014 z dne 25. 8. 2014 Državni revizijski komisiji posredoval zahtevek za revizijo in dokumentacijo.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 27. 8. 2014 opredelil do naročnikovih navedb v odločitvi o zahtevku za revizijo in pojasnil, zakaj se z njimi ne strinja.

Državna revizijska komisija je zavrnila vlagateljev predlog za poizvedovanje na Agenciji za javnopravne evidence in storitve (AJPES) o izdaji bonitetnih ocen, saj to ni ključno za rešitev zadeve. Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Naročnik oddaja javno naročilo, ki ga je razdelil na dva sklopa (točka II.1.8 objave v povezavi s prilogama B; 3. točka Povabila k oddaji ponudbe, str. 3 razpisne dokumentacije), po odprtem postopku [točka IV.1.1 objave; 4. točka Povabila ponudnikom k oddaji ponudbe, str. 3 razpisne dokumentacije; 25. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2)], kot merilo pa je določil najnižjo ceno (točka IV.2.1 objave; XXI. točka Splošnih navodil ponudnikom, str. 10 razpisne dokumentacije). Kot je razvidno iz zapisnika o odpiranju ponudb z dne 6. 6. 2014, je naročnik za sklop 1 prejel štiri ponudbe. Vlagatelj je predložil drugo najcenejšo ponudbo. Naročnik je po pregledu in ocenjevanju ponudb (7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2) izdal dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 01-21/24-2014 z dne 14. 7. 2014, s katerim je ponudnike obvestil, da je za sklop 1 izbral ponudbo izbranega ponudnika. Vlagatelj izpodbija to odločitev in naročniku zlasti očita, da mu je neupravičeno omejil vpogled v dokumentacijo in da je izbral ponudbo, ki ni popolna. Naročnik nasprotuje vlagateljevim očitkom.

Državna revizijska komisija ni posebej odločala o kršitvi sedmega odstavka 22. člena ZJN-2 oziroma o kršitvi vlagateljeve pravice do vpogleda v dokumentacijo, saj je vlagatelj že v zahtevku za revizijo navedel dejstva in predlagal dokaze, ki omogočajo sprejem odločitve, da se zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila, kar je sicer tudi vlagateljev ključni interes v postopku pravnega varstva (prim. str. 2 zahtevka za revizijo).

Vlagateljevi očitki, da je naročnik izbral ponudbo, ki ni popolna, odpirajo vprašanje, ali je ponudba izbranega ponudnika »pripravljena skladno z vnaprej določenimi zahtevami naročnika iz razpisne dokumentacije« (25. člen ZJN-2) v delu, ki se nanaša na pogoje za ugotavljanje sposobnosti (prim. prva poved iz osmega odstavka 41. člena ZJN-2). Če to ni, je nepravilna (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2) in zato tudi ni popolna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), kar bi ob izpolnjenih pogojih iz prve povedi iz prvega odstavka 80. člena ZJN-2 naročniku nalagalo njeno izločitev, ne pa izbiro.

Državna revizijska komisija je najprej obravnavala vlagateljev očitek, da naročnik ne bi smel izbranemu ponudniku priznati izpolnjevanja referenčnega pogoja.

Vlagatelj je navedel, da je pri sporni referenci šlo za projekt javno-zasebnega partnerstva, pri katerem je občina dala zemljišče, zasebnik pa je moral zgraditi objekt, v katerem je v pritličju zdravstveni dom, v prvem in drugem nadstropju pa so stanovanja. Vlagatelj je s sklicevanjem na prilogo »Načrt arhitekture« še navedel, da stanovanjski del objekta obsega 1.112,22 m2 (69,1 %), nestanovanjski del pa 496,29 m2 (30,9 %), zato pri referenčnem objektu ne gre za nestanovanjsko stavbo s klasifikacijsko oznako 12640, ampak za stanovanjsko stavbo, ki po CC-SI sodi v oddelek 11, nadaljnja klasifikacija pa ni pomembna, saj je že iz tega razvidno, da ne gre za stavbo s klasifikacijsko oznako 12640. Iz izjasnitve izbranega ponudnika (vloga z dne 7. 8. 2014) izhaja, da se izbrani ponudnik strinja s tem, da je šlo pri sporni referenci za javno-zasebno partnerstvo z občino za gradnjo zdravstvenega doma in stanovanj ter na podlagi izhodišč »V vlogi navajate napačne podatke o objektu saj izhajajo iz PZR dokumentacije. Objekt je bil letos odprt in v njem obratuje Zdravstveni dom Ptuj. Občinski del objekta je ločen od stanovanjskega in tudi vpis v zemljiški knjigi je izveden tako, da sta to dva ločena dela stavbe.« meni, da izpolnjuje referenčni pogoj. Ne glede na odgovor, ali izbrani ponudnik sme dopolniti zahtevek za revizijo s predložitvijo gradbenega dovoljenja za referenčni objekt in spremembo gradbenega dovoljenja, sta iz gradbenega dovoljenja razvidna deleža 69,1 % za stanovanjski del in 30,9 % za nestanovanjski del, kar sta enaka podatka podatkoma iz priloge »Načrt arhitekture«, ki jo je vlagatelj predložil že k zahtevku za revizijo Naročnik je pridobil podatke od občine (končna situacija 2014-0066 za dela izvršena do 15. 4. 2014 in načrt arhitekture iz avgusta 2012) in se nanje oprl v odločitvi o zahtevku za revizijo. Naročnik je navedel, da dela za zdravstveni dom (delež 30,9 %) zadoščajo za izpolnitev referenčnega pogoja.

Naročnik je v točki b 06. na str. 13−14 razpisne dokumentacije za sklop 1 med drugim določil referenčni pogoj za ponudnika:
»Dokazila ponudnika, da razpolaga z zadostnimi kadrovskimi in tehničnimi zmogljivostmi, kar dokazuje s predložitvijo naslednjih dokazil:

Referenca ponudnika:

Sklop 1
A) da je ponudnik, ki oddaja ponudbo za predmet javnega naročila v zadnjih 5 (petih) letih, računano od dneva, določenega za javno odpiranje ponudb v postopku oddaje javnega naročila, izvedel gradbena, obrtniška in inštalacijska dela za vsaj dva (2) objekta, od tega:
- vsaj en (1) objekt s klasifikacijsko oznako 1. Stavbe v skladu z Uredbo o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03, 78/05, 25/10, 109/11) v vrednosti najmanj 1 MIO EUR z DDV-jem,
- vsaj en (1) objekt s klasifikacijsko oznako 12640 Stavbe za zdravstveno oskrbo (2. alineja – 12640) v skladu z Uredbo o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03, 78/05, 25/10, 109/11) v vrednosti najmanj 1 MIO EUR z DDV-jem.

[…]

Dokazila:
Obrazec E 06.

Obrazcu E 06. mora biti obvezno priloženo originalno potrdilo investitorja za vsako naročilo, ki ga navaja (Obrazec E 06.1.)«.

Naročnik je obrazec E06. (str. 66 razpisne dokumentacije) pripravil tako, da je vanj vključil tabelo s stolpci »Investitor«, »Naziv objekta in kraj izvedbe«, »Vrednost del/opreme«, »Vrsta objekta po CC-SI**« in »Leto izvedbe*«, pri čemer znak »*« pomeni opombo »Referenca bo ustrezna, če bo kot leto reference navedeno leto zaključitve del t.j. leto pridobitve uporabnega dovoljenja oziroma primopredaje objekta v zadnjih 5 letih pred datumom roka za oddajo ponudb. V primeru dobave opreme pa, če bo kot leto reference navedeno leto zaključitve dobave in montaže oziroma primopredaje opreme v zadnjih 3 letih pred datumom roka za oddajo ponudb«, znak »**« pa opombo »Enotna klasifikacija vrst objektov v skladu z Uredbo o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03, 78/05, 25/10, 109/11)«. Obrazec E.06 so morali ponudniki izpolniti (na razpolago so imeli šest vrstic tabele), podpisati in žigosati.

Naročnik je obrazec E 06.1 8str. 67 razpisne dokumentacije) pripravil tako, da »investitor - naročnik del, ki jih ponudnik navede v seznamu iz E 06.«, na podlagi podatkov, ki jih vanj vnese ter jih s podpisom in žigom potrdi, izjavi, da je ponudnik izvedel predstavljena dela.

Naročnik je prek portala javnih naročil prejel vprašanje, na katerega je odgovoril (objava 28. 5. 2014, ob 16.18), s čimer je postal del razpisne dokumentacije (drugi odstavek 71. člena ZJN-2):
»Ker gre za obnovo kuhinje v obstoječem objektu, je vrednost del in s tem tudi ocenjena vrednost del nižja, kot pri novogradnji, je pa zahtevnost izvajanja del in organizacije gradnje bistveno večja, kar je razvidno tudi iz posebnih pogojev razpisne dokumentacije.
Glede na to je naročnik navedel pri referencah za sklop 1 nekoliko višje vrednosti, da bo lahko dobil izvajalca, ki ima izkušnje in je sposoben izvesti razpisana dela v sorazmerno kratkem roku, po etapah in ob istočasnem funkcioniranju bolnišnice.

Ker je naročnik pri sklopu 2 znižal višino vrednosti za reference, bo znižal višino zahtevane reference za ponudnika in odgovornega vodjo del tudi pri sklopu 1 in sicer:
- vsaj en objekt s klasifikacijsko oznako 1 - Stavbe v skladu z Uredbo o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03, 78/05, 25/10, 109/11), v vrednosti najmanj 720.000,00 EUR z DDV,
-vsaj en objekt s klasifikacijsko oznako 12640 - Stavbe za zdravstveno oskrbo (2. alineja – 12640) v skladu z Uredbo o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03, 78/05, 25/10, 109/11), v vrednosti najmanj 720.000,00 EUR z DDV.«

Izbrani ponudnik je izpolnil obrazec E 06. in vanj v tabeli vpisal podatke za tri reference, pri čemer je v stolpcu »Vrsta objekta po CC-SI**« le enkrat navedel šifro 12640, ta pa se nanaša na »izgradnjo Zdravstvenega doma Kidričevo« za »Vrednost del/opreme« 2.466.065,10 eurov in »Leto izvedbe*« 2014. Kot investitor je navedena občina, ta pa je tudi potrdila (podpis in žig) obrazec E 06.1, ki ga je izbrani ponudnik predložil v ponudbo. V referenčnem potrdilu za »izgradnjo Zdravstvenega doma Kidričevo« je v razdelku »vrsta objekta po CC-SI« navedena šifra 12640, kot leto 2014, vrednost pa 2.466.065,10 eurov z DDV.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da bi tako izpolnjena obrazca E 06. in E 06.1 kazala na to, da izbrani ponudnik izpolnjuje tudi referenčni pogoj za sklop 1 iz točke A točke b 06. na str. 13−14 razpisne dokumentacije, čemur pa vlagatelj nasprotuje, saj zatrjuje in dokazuje, da izbrani ponudnik ni izvedel del za objekt s klasifikacijsko oznako 12640 po CC-SI (torej iz oddelka 12), temveč za objekt iz oddelka 11 po CC-SI.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik določil referenčni pogoj tako, da je sicer zahteval, da je ponudnik v določenem obdobju izvedel določena dela v določeni višini, vendar je pri tem treba upoštevati, da je določil tudi, da je ponudnik ta dela izvedel »za […] objekt s klasifikacijsko oznako 12640 Stavbe za zdravstveno oskrbo (2. alineja – 12640) v skladu z Uredbo o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03, 78/05, 25/10, 109/11)«. Iz citiranega besedila je razvidno, da je naročnik določil, za kateri objekt so morali ponudniki izvesti referenčna dela. Naročnik je s sklicevanjem na »Uredbo o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03, 78/05, 25/10, 109/11)« (v nadaljevanju: Uredba 2003) določil način razlage referenčnega pogoja v delu, ki se nanaša na objekt »s klasifikacijsko oznako 12640 Stavbe za zdravstveno oskrbo (2. alineja – 12640)«.

Državna revizijska komisija še ugotavlja, da je naročnik določil, da se pri razlagi referenčnega pogoja upošteva Uredba 2003, ki pa je predpis, ki ne velja več, na kar kaže že podatek o objavi v Uradnem listu RS, št. »109/11«, v katerem je bila objavljena Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena (Uradni list RS, št. 109/2011; v nadaljevanju: Uredba 2011). Uredba 2011 je namreč s 14. 1. 2012 (7. člen Uredbe 2011) razveljavila Uredbo 2003 (6. člen Uredbe 2011). Vendar je razumljivo, da je vsaj v delu obdobja, ki je določen v referenčnem pogoju veljala Uredba 2003. Ne glede na vprašanje veljavnosti Uredbe 2003 po 14. 1. 2012 pa je treba upoštevati kot bistveno to, da naročnikovo sklicevanje nanjo določa le način razlage referenčnega pogoja v delu, ki se nanaša na objekt. Državna revizijska komisija pripominja, da tudi sicer neodvisno od vprašanja veljavnosti Uredbe 2003 po 14. 1. 2012 bi tako po Uredbi 2003 kot po Uredbi 2011 prišli do enakega zaključka glede objekta s klasifikacijsko oznako 12640. Državna revizijska komisija sicer ugotavlja, da Uredba 2003 pod klasifikacijsko oznako 12640 ne določa pojma »Stavbe za zdravstveno oskrbo«, temveč pojem »Stavbe za zdravstvo«. Uredba 2011 je tista, ki pod klasifikacijsko oznako 12640 določa pojem »Stavbe za zdravstveno oskrbo«. Čeprav se besedilo referenčnega pogoja po vsebini sklicuje tako na Uredbo 2003 (izrecno je citirana) kot na Uredbo 2011 (poimenovanje klasifikacijske oznake), je iz obeh uredb razvidno, da se beseda s korenom zdrav* pojavi le pri stavbah s klasifikacijsko oznako 12640.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da so v 5. členu Uredbe 2003 določena pravila za razvrščanje objektov, pri čemer se objekti razvrščajo glede na pretežen namen uporabe (prvi odstavek Uredbe 2003), enota razvrščanja pa je posamezen objekt kot celota (drugi odstavek 5. člena Uredbe 2003). Kadar gre za večnamenski objekt, ga je treba razvrstiti kot eno klasifikacijsko enoto, po njegovem pretežnem namenu (četrti odstavek 5. člena Uredbe 2003). Večnamenski objekt je objekt, ki se uporablja ali je projektiran za več namenov (tretja alinea 2. člena Uredbe 2003). Pri ugotavljanju pretežnega namena je treba ugotoviti, kolikšne deleže uporabne površine celotnega objekta zavzemajo posamezni deli objekta, ki imajo isti namen; Po opredelitvi namenskosti posameznih delov objekta je treba celoten objekt razvrstiti po CC-SI, od najvišje ravni objekta do najnižje ravni objekta tako, da se najprej ugotovi področje, nato oddelek, skupina, razred in podrazred, v katerega objekt spada (peti odstavek 5. člena Uredbe 2003). Pravilo za izračun uporabne površine je določeno v osmem odstavku 5. člena Uredbe 2003. V 6. členu Uredbe 2003 je določena pravna podlaga za sprejmem metodoloških pojasnil in navodil za razvrščanje objektov po CC-SI (prvi odstavek 6. člena Uredbe 2003), ta pa vsebujejo zlasti splošna pravila za razvrščanje objektov s konkretnimi primeri razvrstitev, strukturo CC-SI z razlago, kateri objekti sodijo v posamezno raven CC-SI, najpogostejše primere napačnega razvrščanja in razvrščanje v mejnih primerih (tretji odstavek 6. člena Uredbe 2003).

Po uveljavitvi Uredbe 2011 je določeno, da CC-SI razvršča objekte glede na namen njihove uporabe (prvi odstavek 2. člen Uredbe 2011). V tretjem odstavku 2. člena Uredbe 2011 je določeno, da je podrobnejša razvrstitev objektov po klasifikacijskih ravneh določena v Navodilih za razvrščanje objektov v skladu s klasifikacijo vrst objektov (v nadaljevanju: Navodila), ki so objavljena na spletnih straneh ministrstva, pristojnega za gradbene zadeve, ter organa, pristojnega za državno statistiko, Navodila pa vsebujejo tudi podrobnejša pravila za razvrščanje objektov po CC-SI, primere razvrščanja in najpogostejša vprašanja ter odgovore v zvezi z razvrščanjem objektov. Na spletni strani pristojnega ministrstva (http://www.mzip.gov.si/fileadmin/mzip.gov.si/pageuploads/zakonodaja/graditev/navodila_razvrscanje_ur_o_klasifikaciji_vrst_objektov.pdf) so objavljena Navodila, iz katerih izhaja, da je enota razvrščanja posamezen objekt kot celota (stavba, cesta, cevovod itd.) (prva poved iz 13. točke Navodil), objekti pa se razvrščajo glede na pretežen namen uporabe (prva poved iz 15. točke Navodil). Kadar gre za večnamenski objekt (npr. stavba je sestavljena iz stanovanjskih, hotelskih in poslovnih prostorov), ga je treba razvrstiti kot eno klasifikacijsko enoto, po njegovem pretežnem namenu (druga poved iz 15. točke Navodil). V tretji povedi iz 15. točke Navodil je določeno, da se za večnamenske objekte pretežna namembnost določi po postopku, ki je opredeljen v nadaljevanju, pri čemer je najprej določeno, da je pri ugotavljanju pretežnega namena treba ugotoviti, kolikšne deleže uporabne površine celotnega objekta zavzemajo posamezni deli objekta, ki imajo isti namen (prva poved iz prve alinee).

Predstavljeno pokaže, da pri razlagi referenčnega pogoja v delu, ki se nanaša na objekt, ne bi šlo za vsebinsko spremembo, če bi morali referenčni pogoj razlagati upoštevaje bodisi le Uredbo 2003, bodisi le Uredbo 2011, bodisi obe uredbi, saj je v vsakem primeru treba upoštevati, da je v referenčnem pogoju določena klasifikacijska oznaka 12640, pravila razvrščanja objektov po klasifikacijskih ravneh, ki so ključna za rešitev spora, pa vsebinsko niso različna: objekte se razvršča kot celoto, in sicer glede na pretežen namen uporabe; pri večnamenskih objektih se ugotavlja delež uporabne površine. To pa tudi pokaže, da kljub nekonsistentnosti v referenčnem pogoju, ki jo je predstavila Državna revizijska komisija, ne gre za tako nejasnost razpisne dokumentacije, ki bi dopuščala več vsebinsko različnih razlag pomena klasifikacijske oznake 12640.

Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je naročnik vnaprej določil, na podlagi česa se tolmači referenčni pogoj, iskanje razlage izven takšnih meja pa bi pomenilo spreminjanje referenčnega pogoja po poteku roka za predložitev ponudb, kar pa ne bi bilo skladno ne z osmim odstavkom 41. člena ZJN-2, ki zahteva, da so pogoji navedeni vpred potekom roka za predložitev ponudb (zlasti tretja poved iz osmega odstavka 41. člena ZJN-2), ne s tretjim odstavkom 71. člena ZJN-2, ki določa, da naročnik po poteku roka za prejem ponudb ne sme več spreminjati ali dopolnjevati razpisne dokumentacije. Naročnik je z navajanjem, da »se referenca nanaša na del objekta – stavbe za zdravstveno oskrbo, ki se po klasifikaciji uvršča v skupino 12640« (sklep št. 02-21/42-2014 z dne 21. 8. 2014, šesta zaporedna stran) spremenil referenčni pogoj v nasprotju z osmim odstavkom 41. člena ZJN-2 in s tretjim odstavkom 71. člena ZJN-2, saj je šele po poteku roka za predložitev ponudb omogočil, da je za ugotavljanje sposobnosti po referenčnem pogoju relevanten že del objekta. Take razlage referenčni pogoj v sedanjem besedilu ne omogoča, saj se nanaša na objekt kot celoto. Državna revizijska komisija sicer ne vidi razumljivih razlogov, zakaj je naročnik določil referenčni pogoj na tak način, vendar pa po poteku roka za predložitev ponudb ne more in ne sme več odločati o sami vsebini referenčnega pogoja, kakor ga je izrecno določil naročnik, temveč lahko odloča in mora odločati le o tem, kako je naročnik tako določen referenčni pogoj upošteval pri pregledu ponudbe (v tem primeru izbranega ponudnika). Državna revizijska komisija je dolžna pri tem odločanju upoštevati tolmačenje referenčnega pogoja v njegovih mejah, saj bi sicer kršila ZJN-2.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da tako iz vlagateljevih navedb v zahtevku za revizijo in priloge k zahtevku za revizijo (pa tudi prilog k dopolnitvi zahtevka za revizijo z dne 7. 8. 2014) kot naročnikovih ugotovitev iz sklepa št. 02-21/42-2014 z dne 21. 8. 2014 na podlagi podatkov, ki jih je naročnik pridobil od občine, izhaja, da je referenčni objekt večnamenski in da je delež uporabnih površin stanovanjskega dela tega objekta tisti, ki je nadpolovičen, ne pa delež uporabnih površin zdravstvenega doma. Ker se večnamenski objekti klasificirajo glede na pretežni namen objekta, višji delež uporabnih površin na referenčnem objektu pa se nanaša na stanovanjski del, je prepričljivo vlagateljevo stališče, da je referenčni objekt stanovanjska stavba, ki po CC-SI (ne glede na to, ali se upošteva Uredba 2003 ali Uredba 2008) sodi v oddelek 11. Tako klasificiranje bi potrjevalo tudi gradbeno dovoljenje (3. točka izreka). Res je sicer, da je pri referenci treba ugotoviti izkušnje z izvedenimi deli in ne le ugotavljati, katera dela so bila dovoljena, vendar je izhajajoč iz pojma gradbeno dovoljenje [»odločba, s katero pristojni upravni organ dovoli gradnjo in s katero določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati«; 6. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/2002 s sprem., v nadaljevanju: ZGO-1)] in dejanskega stanja, ki ga navaja izbrani ponudnik v vlogi z dne 7. 8. 2014 (odprtje objekta v letu 2014, v njem obratuje Zdravstveni dom Ptuj), mogoče sklepati, da so bila dela za objekt izvedena v skladu s tem, kar je določeno v gradbenem dovoljenju in da se delež uporabnih površin ni spremenil v nadpolovično korist zdravstvenega doma. To potrjuje končna situacija 2014-0066 za dela izvršena do 15. 4. 2014, saj je iz skupne rekapitulacije razvidno, da je delež površin stanovanjskega dela nadpolovičen. Iz vloge z dne 7. 8. 2014 je mogoče razbrati, da se izbrani ponudnik ne strinja z vlagateljem, vendar izbrani ponudnik ni ponudil nobenega konkretnega številčnega podatka o površinah in niti ni predložil kakšnega dokazila, ki bi pokazalo drugačno dejansko stanje. Celo iz navedb izbranega ponudnika je mogoče razbrati, da gre pri referenčnem objektu za en objekt, ki pa ima določene specifike. Izbrani ponudnik se sicer sklicuje na zemljiško knjigo, vendar ne glede na to, da je zemljiška knjiga javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami (prvi odstavek 1. člena Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003 s sprem.), ne pa vpisu dejanskih podatkov o stavbah, saj je temu namenjen kataster stavb [prvi odstavek 4. člena in 70. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZEN)], je Državna revizijska komisija vpogledala v zemljiško knjigo, pri čemer je ugotovila, da ima referenčni objekt ID znak 425-1342 (425: številka katastrske občine in 1342: številka stavbe), vir ID znaka pa je kataster stavb. Iz zemljiške knjige je nadalje razvidno, da se za vse posamezne dele stavbe ID znak začne s kombinacijo 425-1342, tudi za posamezna dela, na katerih je vknjižena občina (425-1342-1 in 425-1342-2), in ne le za stanovanja (425-1342-3, 425-1342-4 itd.). Navedeno pa kaže, da so vsi posamezni deli objekta vključeni v isto stavbo. Državna revizijska komisija dodaja, da se v skladu s 6. točko prvega odstavka 73. člena ZEN v kataster stavb za stavbo vpiše tudi dejanska raba, v njem pa se vodijo podatki o dejanski rabi stavbe v skladu z veljavno klasifikacijo vrste objektov in ta raba se določi glede na pretežni namen uporabe stavbe (prvi odstavek 79. člena ZEN). Državna revizijska komisija je na podlagi možnosti javnega vpogleda v podatke o nepremičninah na spletni strani Geodetske uprave (http://prostor3.gov.si/javni/javniVpogled.jsp?rand=0.9450219546327047#) ugotovila, da je za stavbo iz katastrske občine 425 in številko stavbe 1342 kot dejanska raba stavbe navedena beseda »stanovanjska«.

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija ni mogla zaključiti, da sporna referenca dokazuje izvedbo del za objekt, ki ima klasifikacijsko oznako 12640, pač pa izvedbo del za objekt, ki ima klasifikacijsko oznako iz oddelka 11. Državna revizijska komisija zato ni mogla potrditi, da je naročnik smel šteti, da je izbrani ponudnik s sporno referenco dokazal izpolnjevanja referenčnega pogoja za sklop 1 iz točke A točke b 06. na str. 13−14 razpisne dokumentacije. Že navedeno zadošča za ugotovitev, da je naročnik kršil prvo poved iz prvega odstavka 80. člena ZJN-2, zato je, ne da bi obravnavala vlagateljevih očitkov, ki so povezani s priznanjem izpolnjevanja bonitetnega pogoja, saj ti ne bi mogli vplivati na sprejeto odločitev, zahtevku za revizijo skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 01-21/24-2014 z dne 14. 7. 2014.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.

Z razveljavitvijo odločitve o oddaji javnega naročila se postopek oddaje javnega naročila pri naročniku znova znajde v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb (gl. 7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2). Če se naročnik odloči, da bo nadaljeval postopek javnega naročanja s sprejemom odločitve o oddaji javnega naročila, mora ravnati skladno z ZJN-2 in izbrati ponudbo, ki je popolna.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo uspel, mu Državna revizijska komisija upoštevajoč prvi, drugi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN ter skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009; v nadaljevanju: ZOdv-C), s 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 s sprem.; v nadaljevanju: ZOdvT) in s 6. delom Tarife po ZOdvT, ob upoštevanju okoliščin primera, kot potrebne priznava stroške takse v višini 12.879,75 eurov in stroške za nagrado za postopek pravnega varstva v višini 800 eurov, povečane za 22 % DDV, kar znese 976 eurov.

Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 13.855,75 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa.

Državna revizijska komisija ni priznala povračila priglašenih stroškov za odvetniško nagrado nad priznanimi, saj v okvirih zakonsko predvidene nagrade za revizijske postopke (19. člen ZOdv-C) priznano nagrado ocenjuje kot primerno glede na vse okoliščine zadeve (13. člen ZOdvT). Zato je Državna revizijska komisija kot neutemeljeno zavrnila višjo stroškovno zahtevo od priznanih 13.855,75 eurov.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 25. 9. 2014

Predsednica senata:
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož,
- odvetnik Dušan Logar, Trg Leona Štuklja 5, 2000 Maribor,
- GP Project ING, d. o. o., Vošnjakova ulica 6, 2250 Ptuj,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran