018-095/2014 Občina Polzela
Številka: 018-095/2014-31Datum sprejema: 5. 8. 2014
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela kot predsednika senata ter mag. Mateje Škabar in Sonje Drozdek Šinko kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Odvajanje komunalnih odpadnih voda v Spodnji Savinski dolini – II. faza«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba Bilfinger Water Technologies, GmbH, Kinzigheimer Weg 104-106, Hanau, Nemčija, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d.o.o., Brdnikova 44, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Občina Polzela, Polzela 8, Polzela (v nadaljevanju: naročnik), dne 5. 8. 2014
odločila:
1. Vlagateljev primarni zahtevek, kot je razviden iz zahtevka za revizijo z dne 8. 4. 2014, in sicer da se postopek predmetnega javnega naročila v sklopu 2 »Braslovče« v celoti razveljavi, se zavrne kot neutemeljen.
2. Vlagateljevemu podrejenemu zahtevku, kot je razviden iz zahtevka za revizijo z dne 8. 4. 2014, se ugodi in se v sklopu 2 »Braslovče« razveljavijo naslednje zahteve razpisne dokumentacije:
- tehnično poročilo za sklop 2 v točki 4.4 Odcepi za priključitev hišnih priključkov na str. 5 v delu, ki določa: »Ventil je batni DN 80«,
- tehnično poročilo za sklop 2 v točki 4.5 Vakuumski jašek, vakuumski ventil in monitoring na strani 5 v delu, ki določa »Vakuumski ventil je batni DN 80/d90, vgrajen horizontalno s prostim prehodom ventila vsaj 78 mm«,
- navedba »batni ventil« v tabeli 2 na str. 6 tehničnega poročila za sklop 2,
- zahteva po batnih vakuumskih ventilih DN 80/d90 s prostim prehodom vsaj 78 mm v popisih del za sklop 2,
- tehnično poročilo za sklop 2 v točki 4.5 Vakuumski jašek, vakuumski ventil in monitoring na strani 5 v delu, ki določa: »Omrežje za prenos komunikacije je zasnovano iz komunikacijskih signalnih kablov FMS-Bus, s specifikacijo kabla NYY-J 5 x 1,5 mm2 in maksimalno napetostjo 48 V«,
- tehnično poročilo za sklop 2 v tabeli 4 zahteva za tip omrežja »FMS-Bus«,
- vsebina točke 6.6.2 razpisne dokumentacije, ki določa: »Reference podizvajalcev se ne upoštevajo«.
3. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se delno ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 10.484,60 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva se zavrne kot neutemeljena.
Obrazložitev:
Naročnik je obvestilo o naročilu, ki ga oddaja po postopku s pogajanji po predhodni objavi, dne 19. 3. 2014 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN3221/2014.
Vlagatelj je z vlogo z dne 8. 4. 2014 vložil zahtevek za revizijo, v katerem ugovarja zoper vsebino razpisne dokumentacije. V zahtevku za revizijo navaja, da je naročnik posamezne zahteve iz razpisne dokumentacije določil v nasprotju z določili Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-2). Po mnenju vlagatelja je razpisna dokumentacija v tehničnem delu za 2. sklop diskriminatorna, saj zahteva dobavo opreme s takšnimi lastnostmi, ki jih izpolnjuje le en proizvajalec, in ne dopušča dobave enakovredne opreme. Vlagatelj navaja, da naročnik za sklop 2 v točki 4.4 Odcepi za priključitev hišnih priključkov zahteva batni ventil DN 80. Enako je določil tudi v točki 4.5 Vakuumski jašek, vakuumski ventil in monitoring ter v tabeli 2 na strani 6 tehničnega poročila za sklop 2. Vlagatelj navaja, da ne ponuja batnih vakuumskih ventilov, temveč ponuja tehnično naprednejše, kvalitetnejše in funkcionalno najmanj enakovredne membranske vakuumske ventile znamke RoeVac. S tem, ko je naročnik določil, da morajo biti ventili vakuumske kanalizacije batni ter s prehodom vsaj 78 mm, je kršil temeljna načela javnega naročanja in določila, ki se nanašajo na oblikovanje tehničnih zahtev. V konkretnem primeru naročnik nima objektivno opravičljivih in strokovno utemeljenih razlogov, povezanih s predmetom javnega naročila, ki bi opravičevali naročilo izključno vakuumske kanalizacije z batnimi ventili s prostim prehodom najmanj 78 mm. Proizvod s takšnimi lastnostmi proizvaja družba Flovac. Vakuumski sistem kanalizacije je sestavljen iz vakuumske postaje, jaškov z vakuumskimi ventili in kanalizacijskega omrežja. Obstajata dve tehnološki rešitvi vakuumskih ventilov, in sicer batni vakuumski ventili in membranski vakuumski ventili. Za način delovanja sistema kot celote s funkcionalnega vidika ni nikakršne razlike, če so ventili batni ali membranski. Ti dve različni vrsti vakuumskih ventilov sta v istem vakuumskem sistemu združljivi in kompatibilni, membranski ventili pa so funkcionalno najmanj enakovredni batnim oz. so celo bolj kakovostni. Tudi standard DIN EN 1091 obravnava batne in membranske ventile v isti hidravlični formuli. Vlagatelj zatrjuje, da naročnik ne omogoča sodelovanja ponudnikom z boljšo tehnologijo, saj imajo batni ventili slabše tehnične lastnosti. Za delovanje sistema je tudi povsem nepomembno, ali imajo ventili pretok 75 ali 78 mm, saj batni ventil s prehodom 78 mm (oz. krogličnim prehodom 76 mm) omogoča enak pretok kot membranski ventil s prehodom 75 mm. Naročnik je na zastavljeno vprašanje v zvezi z ventili na portalu javnih naročil odgovoril, da bi membranski ventili predstavljali drugo tehnologijo, ki bi odstopala od pravnomočnega gradbenega dovoljenja in dela sistema, ki je že v izvajanju. Iz odgovora je razvidno, navaja vlagatelj, da naročnik zahteva zgolj kompatibilnost z obstoječim sistemom in skladnost z gradbenim dovoljenjem, ni pa podal nobenega razloga za diskriminatorno zahtevo po batnih ventilih. Vlagatelj ponavlja, da lahko v istem sistemu vakuumske kanalizacije brez kakršnihkoli prilagoditev delujejo hkrati batni in membranski vakuumski ventili, in dodaja, da v primeru izvedbe naročila z membranskimi ventili ne bi bila potrebna sprememba gradbenega dovoljenja, saj vakuumski ventili niso predmet dovoljenja. V tem primeru bi bilo treba le v PZI oz. PID dokumentacijo vnesti ustrezno vrsto vgrajenih ventilov. Z vgradnjo membranskih ventilov se namreč v ničemer ne spreminjajo pogoji, določeni z gradbenim dovoljenjem, navaja vlagatelj, in v zvezi s temi navedbami predlaga izvedbo dokaza z izvedencem za stroje in naprave z znanjem s področja vakuumskih kanalizacijskih sistemov oz. izvedencem gradbene stroke.
Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo navaja, da je naročnik v tehničnem poročilu za sklop 2 v točki 4.5 Vakuumski jašek, vakuumski ventil in monitoring na strani 5 navedel: »Omrežje za prenos komunikacije je zasnovano iz komunikacijskih signalnih kablov FMS-Bus, s specifikacijo kabla NYY-J 5 x 1,5 mm2 in maksimalno napetostjo 48 V«. Tudi v tabeli 4 je naročnik kot izključen tip omrežja, ki ga bo sprejel, navedel FMS-Bus. V polje dobavitelja je naročnik navedel »npr. Flovac«, v polje napetosti delovanja pa »24 V do 48 V«. V tabeli 5 je naročnik glede vizualizacije strojne opreme vakuumske postaje navedel tip »npr. FMS(2010)«, glede dobavitelja pa »npr. Flovac«. Vlagatelj navaja, da je proizvajalcev omrežij za prenos komunikacije več, pri čemer vlagatelj vgrajuje sistem Dupline proizvajalca Carlo Gavazzi Automation SpA. Gre za proizvod, ki je prosto dostopen na trgu, medtem ko s strani naročnika zahtevanega FMS-Bus omrežja na trgu sploh ni mogoče kupiti in sploh ni mogoče ugotoviti, kakšne so njegove tehnične lastnosti, proizvajalec in cena. Edino, kar je mogoče ugotoviti, je, da z omrežjem FMS-Bus razpolaga zgolj ponudnik Flovac, za katerega so napisane tehnične zahteve. Ponudniki, ki ne ponujajo proizvodov Flovac, omrežja FMS-Bus ne morejo dobaviti. Vlagatelj zatrjuje, da sistem Dupline izpolnjuje vse tehnične zahteve, ki jih je določil naročnik, zahteva glede kabla z natančnimi specifikacijami pa s funkcionalnostjo omrežja in celotnega sistema za monitoring nima nobene objektivne tehnične povezave. Tudi omrežje, ki ni imenovano FMS-Bus in deluje pri drugačni napetosti in na drugačnem tipu kabla, kot npr. Dupline, ima enake tehnične kvalitete pri zagotavljanju monitoringa, navaja vlagatelj, ter predlaga izvedbo dokaza z izvedencem elektrotehnične stroke.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo ugovarja tudi zoper zahteve glede referenc, ki jih je naročnik določil v točki 6.6.2 razpisne dokumentacije, kjer je zapisal, da ne bo upošteval referenc podizvajalcev. Po mnenju vlagatelja je taka zahteva nepovezana s predmetom javnega naročila in diskriminatorna do ponudnikov, ki bodo ponudbo oddali s podizvajalci, kar namerava tudi vlagatelj. Reference, ki jih ima ponudnik, sicer lahko izkazujejo usposobljenost tega subjekta, vendar le v delu, v katerem prevzema naročilo. V delu, v katerem naročila ne bo izvajal izbrani ponudnik, temveč njegov podizvajalec, pa tehnične usposobljenosti ni mogoče dokazovati z istimi referencami, temveč bi moral za ta del posla z referencami razpolagati podizvajalec in s tem izkazati usposobljenost za izvedbo tega dela posla.
Na podlagi navedenega vlagatelj primarno predlaga razveljavitev celotnega postopka oddaje javnega naročila v 2. sklopu, podrejeno pa predlaga razveljavitev razpisne dokumentacije v naslednjih delih:
- tehnično poročilo za sklop 2 v točki 4.4 Odcepi za priključitev hišnih priključkov na str. 5: »Ventil je batni DN 80«,
- tehnično poročilo za sklop 2 v točki 4.5 Vakuumski jašek, vakuumski ventil in monitoring: »Vakuumski ventil je batni DN 80/d90, vgrajen horizontalno s prostim prehodom ventila vsaj 78 mm«,
- navedba »batni ventil« v tabeli 2 na str. 6 tehničnega poročila za sklop 2,
- zahteva po batnih vakuumskih ventilih DN 80/d90 s prostim prehodom vsaj 78 mm v popisih del za sklop 2,
- tehnično poročilo za sklop 2 v točki 4.5 Vakuumski jašek, vakuumski ventil in monitoring na strani 5: »Omrežje za prenos komunikacije je zasnovano iz komunikacijskih signalnih kablov FMS-Bus, s specifikacijo kabla NYY-J 5 x 1,5 mm2 in maksimalno napetostjo 48 V«,
- tehnično poročilo za sklop 2 v tabeli 4 zahteva za tip omrežja »FMS-Bus« in zahteva za napetost delovanja »24 V – 48 V«,
- določilo točke 6.6.2 razpisne dokumentacije »Reference podizvajalcev se ne upoštevajo«.
Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.
Naročnik je dne 22. 4. 2014 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa naročnik najprej navaja, da zastavljena vprašanja na portalu javnih naročil po vsebini niso predstavljala opozorila na očitane kršitve, temveč je šlo za splošna oz. informativna vprašanja, iz katerih naročnik ni mogel razbrati očitanih kršitev. Naročnik zato meni, da zahtevek za revizijo ni dopusten. Naročnik tudi meni, da vlagatelj ne izkazuje aktivne legitimacije, ker ni registriran za izvajanje predmetnega javnega naročila, to je za izvajanje nizkih gradenj, saj naj bi šlo le za proizvajalca oz. dobavitelja blaga ali svetovanja.
V nadaljevanju se naročnik najprej opredeljuje do navedb, ki se nanašajo na batne ventile, in pojasnjuje, da sta projektant in investitor izbrala tehnično in tehnološko najugodnejšo in najoptimalnejšo varianto z batnimi vakuumskimi ventili. Projektna dokumentacija je izdelana tako, da sistem kot celota izpolnjuje bistvene zahteve za namen, ki ga lahko zagotovi le enovit in medsebojno kompatibilen celoten sistem. Naročnik izvaja projekt v dveh fazah, pri čemer so dela prve faze že v zaključni fazi. Predmet prve faze je tudi izgradnja vakuumske postaje, ki zajema tehnološko opremo – črpalke, vakuumski rezervoar, nadzorno krmilno napravo, merilne instrumente, povezovalne cevovode in kablovode, za katere so izvedeni hidravlični izračuni. V prvi fazi je že bila izvedena tehnološka oprema in tehnologija batnih ventilov. Predmetni javni razpis predstavlja drugo fazo izvedbe projekta, to je izvedbo hišnih priključkov in povezovalnih kanalov do obstoječe vakuumske postaje. V razpisni dokumentaciji je razpisana oprema, ki je že kompatibilna z že vgrajeno opremo. Za vso razpisano opremo so bile predpisane karakteristike, ki jih morajo zagotavljati ponudniki glede na že izvedeno stanje, lahko pa ponudijo tudi material in opremo, ki je enakovredna ali boljša kot oprema, navedena v razpisu. Ponudniki lahko ponudijo svojo opremo, ki mora predstavljati enovit sistem z že vgrajeno. Saržna količina jaškov z membranskim ventilom znaša od 12 do 15 litrov, medtem ko je pri batnih ventilih 40 do 50 litrov. To za membranske ventile pomeni večje število vklopov in izklopov ter večje stroške elektrike in vzdrževanja. Pri jaških z batnimi ventili se lahko zaradi večje hidravlične zmogljivosti na en jašek priključuje večje število objektov, kar pomeni, da bi bilo v primeru membranskih ventilov potrebnih več jaškov. Trditev vlagatelja, da lahko razpisano opremo dobavi le en ponudnik, je neresnična, navaja naročnik, saj lahko batne ventile dobavi več podjetij, kot npr. AIRVAC, FLOVAC, QUAVAC in morda še katera. Naročnik navaja, da je vlagatelj že v prejšnjih fazah želel izsiliti spremembo tehnologije ventilov, vendar zahtevka za revizijo v prvi fazi projekta ni vložil. Vlagatelj ve, da je bila v prvi fazi izbrana tehnologija batnih ventilov, sprememba iz batnih v membranske ventile pa bi naročniku povzročila zvišanje investicijskih in obratovalnih stroškov ter mu otežila nadzor dveh ločenih sistemov. Naročnik dalje pojasnjuje, da je predmet te razpisne dokumentacije le izvedba druge faze projekta, ki obsega izgradnjo sekundarnega omrežja in vakuumskih priključnih jaškov. Predmet razpisne dokumentacije prve faze je bila vakuumska postaja, v kateri so črpalke, vakuumski tank, krmilni nadzorni sistem in ostala oprema ter nekaj vej vakuumske kanalizacije. Tehnične lastnosti so zato bile določene in izbrane v prvi fazi. Hidravlični izračun za celoten sistem je izračunan na batne ventile DN 80/d90. Na podlagi tega so dimenzionirane tudi črpalke in vakuumski tank, ki sta bila predmet prve faze. Naročnik našteva razloge, da se je odločil za izvedbo batnih ventilov DN 80/d90, in navaja, da kosovni odpadki iz straniščnih školjk, ki imajo enak premer kot ventil, ne morejo zamašiti zunanjih zbirnih jaškov, medtem ko pri membranskih jaških s pretočnim premerom to predstavlja velik problem. Naročnik ponavlja argumente glede saržne količine jaškov in dodaja, da se lahko na jaške z batnimi ventili priključi večje število objektov. Neoprenske zaporne membrane so tudi bolj občutljive za poškodbe in jih je treba menjati na vsakih pet let. Poleg tega je ventilska posoda jaška z membranskimi ventili na bistveno manjši globini, kar predstavlja večjo nevarnost za zmrzovanje. Naročnik se ne strinja z navedbami vlagatelja o prednostih membranskih ventilov in navaja, da je njihov DN 65 mm, kar je bistveno manj od predvidenih. V zvezi z vprašanjem na portalu javnih naročil, ki je bilo objavljeno dne 1. 4. 2014 ob 9.13 uri in se nanaša na sprejemljivost manjšega prostega prehoda ventila, naročnik pojasnjuje, da linearno zmanjšanje premera odprtine pomeni kvadratno zmanjšanje pretočnega prereza, posledica pa je zmanjšanje hidravličnega pretoka. Hidravlični izračun je bil narejen na ventile z večjim premerom, vlagatelj pa ni predložil nobenega dokazila, da je z manjšim premerom mogoče doseči enako delovanje kanalizacije.
V zvezi z vprašanjem na portalu javnih naročil, ki je bilo objavljeno dne 1. 4. 2014 ob 10.55 uri in se nanaša na predviden tip omrežja za prenos komunikacije FMS-Bus, naročnik navaja, da je v razpisni dokumentaciji dobavitelj Flovac naveden le primeroma, kar pomeni, da je dobavitelj lahko tudi drug, mora pa biti omrežje enakovredno ali boljše. V tabeli 5 tehničnega poročila na strani 6/16 so navedene lastnosti centralne nadzorne enote, s katero mora biti omrežje kompatibilno. V primeru izbire drugega tipa omrežja, ki ni kompatibilno, mora biti še ena centralna nadzorna enota, ki bi povečala stroške ter otežila nadzor nad delovanjem dveh ločenih sistemov.
Na navedbe o nezakonitosti referenčnega pogoja naročnik odgovarja, da referenc ni mogoče obravnavati kot kapacitet in da je vlagatelju jasno sporočil, da pogoja ne bo spremenil. Vlagatelj po mnenju naročnika ni izkazal, zakaj naj bi bil ta pogoj nesorazmeren s predmetom javnega naročila. Prav tako ni dokazal, da bi mu bilo onemogočeno sodelovanje v predmetnem postopku, saj je naročnik dopustil možnost sodelovanja tudi skupini gospodarskih subjektov v smislu predložitve skupne ponudbe, v tem primeru pa se izpolnjevanje referenčnih pogojev ugotavlja za vse gospodarske subjekte skupaj. Po mnenju naročnika vlagatelj očitke navaja zgolj pavšalno, saj ni izkazal dejanskega interesa za sodelovanje, naročnik pa ima po drugi strani glede na zahtevnost naročila pravico oblikovati pogoje, ki bodo odražali pomembnost naročila. Referenc podizvajalcev ni mogoče preveriti, saj v primeru nespoštovanja pogodbe naročnik unovči finančna zavarovanja nosilca pogodbe in ne podizvajalca. Podizvajalci naročniku neposredno ne odgovarjajo, saj z njimi nima sklenjene pogodbe, medtem ko je pri skupni ponudbi odgovornost solidarna.
Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 25. 4. 2014 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka, z vlogo z dne 28. 4. 2014 pa ji je odstopil še dodatno dokumentacijo.
Vlagatelj se je z vlogo z dne 28. 4. 2014 opredelil do trditev naročnika iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V vlogi vlagatelj navaja, da je naročnika na portalu javnih naročil opozoril na spornost vseh delov razpisne dokumentacije, ki jih izpodbija v zahtevku za revizijo. V zvezi s svojo aktivno legitimacijo vlagatelj navaja, da namerava naročilo izvesti s podizvajalci, če bi mu to razpisna dokumentacija dopuščala. Z družbo materjo, ki je registrirana za izvajanje vseh vrst gradenj, ima vlagatelj sklenjen tudi splošen dogovor o izvajanju poslov v skupnem sodelovanju. Prav tako ima vlagatelj sklenjen dogovor o sodelovanju z družbo Tibora – Eko, d.o.o., ki je njegov generalni predstavnik in je registrirana tudi za izvajanje nizkih gradenj. Vlagatelj se v nadaljevanju opredeljuje do naročnikovih navedb, ki se nanašajo na tehnične zahteve, in ponavlja, da je njegova tehnologija membranskih ventilov vsaj enakovredna ter v celoti kompatibilna z izbrano tehnologijo za primarni sistem (prva faza).
Ker dokumentacija, ki jo je z vlogama z dne 25. 3. 2014 in 28. 4. 2014 posredoval naročnik, ni bila popolna, ga je Državna revizijska komisija z dopisom z dne 13. 5. 2014 pozvala, naj predloži manjkajočo dokumentacijo. To je naročnik posredoval z dopisom z dne 16. 5. 2014.
Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da je v predmetnem revizijskem postopku za ugotovitev oziroma presojo nekaterih dejstev v postopku oddaje predmetnega javnega naročila nujno potrebna odreditev strokovnega dela in izdelava strokovnega mnenja (pridobitev strokovnega mnenja pa je v zahtevku za revizijo predlagal tudi vlagatelj), je dne 27. 5. 2014 na podlagi prvega in drugega odstavka 36. člena ZPVPJN izdala sklep o pridobitvi strokovnega mnenja ter za njegovo izdelavo določila mag. Marka Gspana (za del, ki se nanaša na tehnologijo ventilov) in mag. Aleksandra Boha (za del, ki se nanaša na tehnologijo omrežja za prenos komunikacije). Vlagatelj je z dopisom, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 3. 6. 2014, posredoval potrdilo o vplačilu predujma za izdelavo strokovnega mnenja, hkrati pa je predlagal tudi izločitev obeh strokovnjakov.
Strokovno mnenje mag. Marka Gspana je Državna revizijska komisija prejela dne 17. 6. 2014 in ga z dopisom z dne 20. 6. 2014 posredovala naročniku in vlagatelju. Vlagatelj se je do strokovnega mnenja mag. Marka Gspana opredelil z dopisom z dne 26. 6. 2014, naročnik pa z dopisom z dne 1. 7. 2014.
Strokovno mnenje mag. Aleksandra Boha je Državna revizijska komisija prejela dne 9. 7. 2014 in ga z dopisom z dne 9. 7. 2014 posredovala naročniku in vlagatelju. Vlagatelj se je do strokovnega mnenja mag. Aleksandra Boha opredelil z dopisom z dne 14. 7. 2014, naročnik pa se do mnenja ni opredelil.
Po pregledu prejete dokumentacije, preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po preučitvi pridobljenih strokovnih mnenj in pripomb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.
Uvodoma je treba, glede na naročnikove pomisleke, ugotoviti, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za vložitev predmetnega zahtevka za revizijo. Naročnik namreč v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, najprej navaja, da ga na portalu javnih naročil nihče ni opozoril na očitane kršitve.
V zvezi z vprašanjem dopustnosti vložitve zahtevka za revizijo ZPVPJN v petem odstavku 5. člena določa, da zahtevek za revizijo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, ni dopusten, če bi lahko vlagatelj ali drug morebitni ponudnik naročnika preko portala javnih naročil opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Vlagatelj v zahtevku za revizijo ugovarja zoper tri dele razpisne dokumentacije, in sicer zoper tehnične zahteve, v skladu s katerimi naročnik zahteva batne vakuumske ventile, ne dopušča pa membranskih, zoper tehnične zahteve, ki se nanašajo na specifikacije omrežja za prenos podatkov, ter zoper referenčni pogoj, v skladu s katerim je naročnik določil, da referenc podizvajalcev ne bo upošteval. Kot je razvidno iz objave na portalu javnih naročil, je naročnik glede tehnologije vakuumskih ventilov prejel naslednji vprašanji:
1. »Razpisna dokumentacija v tehničnem poročilu določa: Ventil je batni DN 80. Naročnik naj odgovori, ali bo sprejel kot primerno ponudbo membranskih ventilov ROEVAC®.
V konkretnem primeru namreč ne obstaja noben tehnično utemeljen in opravičljiv razlog, na podlagi katerega bi naročnik lahko zahteval izključno batne ventile DN80. Batni vakuumski ventili so konstrukcijsko komplicirani, sestavljeni iz velikega števila delov in so zato težki, ter zato lahko povzročajo težave pri rokovanju. Batni ventil ima med drugim v primerjavi s tehnično kvalitetnejšimi in primernejšimi membranskimi ventili slabši hidravlični pretočni profil, zaradi česar se pojavljajo hidravlični upori, ki zmanjšujejo izkoristek delovanja. Značilno je, da se batni ventili popolnoma odpirajo samo pri visokem podtlaku. Odpiranje in zapiranje batnega ventila se dogaja na robu cevi in sicer na mestu kjer je hitrost pretoka fekalij minimalna in je prisotna tudi minimalna vlečna sila v profilu. Zaradi prevelikih hidravličnih uporov je pri batnih vakuumskih ventilih posledično poraba energije neprimerno večja kot je energetska poraba pri membranskih ventilih. Prav tako je značilno, da je pri batnih ventilih daljši čas zapiranja kot je pri membranskih ventilih. Membranski vakuumski ventili so konstrukcijsko enostavnejši, sestavljeni iz majhnega števila sestavnih delov in zato za polovico lažji od batnih ventilov. Zato so ugodnejši za rokovanje. Konstrukcija membranskih ventilov je praktično brez hidravličnega upora. Membrana se popolnoma odpira in zapira. To se lahko prikaže kot pretok skozi ravno cev. Pri membranskem ventilu se ta odpira in zapira v celoti, hitrost v sredini membranskega ventila pa je maksimalna vlečna sila v profilu. Zaradi zanemarljivih hidravličnih izgub je pri membranskih ventilih posledično tudi poraba energije manjša od tiste pri batnih ventilih. Membranski ventil ima krajši čas zapiranja kot je to pri batnih ventilih in posledično je tudi poraba energije manjša.
Ker sporna tehnična zahteva torej nima nobene objektivne in utemeljene povezave s predmetom javnega naročila in zanjo ne obstajajo nobeni objektivni tehnični razlogi, naročnika pozivamo, da potrdi, da je tehnično ustrezna tudi izvedba kanalizacije z vgradnjo membranskih ventilov ustreznih dimenzij. V primeru negativnega odgovora, naj naročnik natančno navede tehnične razloge, zaradi katerih po njegovem mnenju membranski ventili niso tehnično ustrezni.«
2. »Razpisna dokumentacija v tehničnem poročilu določa: „Vakuumski ventil je batni DN 80/d90, vgrajen horizontalno s prostim prehodom ventila vsaj 78 mm.« Naročnik naj odgovori, zakaj za izvedbo ni tehnično ustrezna vgradnja ventilov s prostim prehodom manj od 78 mm, npr. 75 mm, kar omogoča popolnoma enako kvaliteto delovanja kanalizacije.«
V zvezi s specifikacijami omrežja za prenos podatkov je naročnik prejel naslednje vprašanje:
»Razpisna dokumentacija v tehničnem poročilu med zahtevami glede omrežja za prenos komunikacije predvideva tip omrežja FMS-Bus (npr. tabela 4, str 6 ter v popisih). Tak tip omrežja lahko ponudi izključno proizvajalec opreme za vakuumske kanalizacije Flovac. Taka zahteva je zato nezakonita, ker naročnik ne sme določati pogojev, ki zaradi omembe blaga, storitev ali gradnje določene izdelave, izvora ali določenega postopka izvedbe pomenijo diskriminatorno obravnavo ponudnikov. Naročnik ni navedel nobenega tehnično utemeljenega in opravičljivega razloga za tako zahtevo, zato naročnika pozivamo, da navede natančno obrazložene razloge ter objektivno in tehnično utemeljeno pojasni, zakaj pri predmetnem naročilu zahteva izključno tip omrežja za prenos komunikacije FMS-Bus. Naročnika opozarjamo tudi, da sistem FMS-Bus tudi ni ustrezno certificiran. Naročnik naj jasno odgovori, ali bo sprejel kot primerno ponudbo z drugim tipom omrežja za prenos komunikacije. V primeru negativnega odgovora, naj naročnik natančno navede tehnične razloge, zaradi katerih po njegovem mnenju drug tip omrežja ne bi bil tehnično ustrezen.«
Glede referenc podizvajalcev pa je naročnik prejel naslednji vprašanji:
1. »Naročnik v razpisni dokumentaciji 6.6. Tehnična in kadrovska sposobnost, točka 6.6.2. določa, da se reference podizvajalcev ne upoštevajo. Zahteva ni skladna s 3. odstavkom, 45. člena ZJN-2 zato pozivamo naročnika, da zahtevo umakne in dopusti, da se upoštevajo tudi reference podizvajalcev.«
2. »Ali bo naročnik skladno z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije upošteval reference subjektov v ponudbi, ki bodo skladno s ponudbo dejansko izvedli dela, za katera naročnik zahteva referenco? Ali mora glede na odgovor naročnika Datum objave: 27.3.2014, 11:53 po mnenju naročnika referenco za dela, ki jih bo dejansko izvajal podizvajalec, imeti ponudnik/glavni izvajalec?«
Iz vprašanj je jasno razvidno, da je bil naročnik izrecno opozorjen na spornost in morebitno nezakonitost referenčnega pogoja in tehničnih zahtev, ki se nanašajo na tehnologijo vakuumskih ventilov in omrežje za prenos podatkov. Ni se mogoče strinjati z naročnikom, ki navaja, da so bila vprašanja le splošne oz. informativne narave in da ni bilo mogoče razbrati opozorila glede nezakonitosti. V vprašanjih je jasno navedeno, da »ne obstaja noben tehnično utemeljen in opravičljiv razlog, na podlagi katerega bi naročnik lahko zahteval izključno batne ventile DN80«, da »sporna tehnična zahteva torej nima nobene objektivne in utemeljene povezave s predmetom javnega naročila in zanjo ne obstajajo nobeni objektivni tehnični razlogi«, da so konkretizirane zahteve glede omrežja za prenos podatkov »nezakonite, ker naročnik ne sme določati pogojev, ki zaradi omembe blaga, storitev ali gradnje določene izdelave, izvora ali določenega postopka izvedbe pomenijo diskriminatorno obravnavo ponudnikov« in da referenčna zahteva, ki ne upošteva referenc podizvajalcev, »ni skladna s 3. odstavkom, 45. člena ZJN-2«. S temi vprašanji je bil naročnik opozorjen na konkretne kršitve, ki jih vlagatelj navaja tudi v predmetnem zahtevku za revizijo, zato je treba ugotoviti, da je zahtevek za revizijo z vidika petega odstavka 5. člena ZPVPJN dopusten.
Naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, tudi navaja, da naj vlagatelj ne bi bil aktivno legitimiran, saj naj ne bi bil registriran za področje nizkih gradenj, temveč gre le za proizvajalca oz. dobavitelja blaga. V zvezi s temi pomisleki je treba pojasniti, da se aktivna legitimacija v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN prizna »vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali sistem ugotavljanja sposobnosti in ji je ali da bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda«. Iz citiranega določila 14. člena ZPVPJN je razvidno, da morata biti za priznanje procesnega upravičenja za vodenje postopka pravnega varstva hkrati izpolnjena dva pogoja, in sicer interes za dodelitev naročila ter obstoj realne stopnje verjetnosti, da bi vlagatelju zaradi zatrjevanih nepravilnosti naročnika v postopku lahko nastala škoda. V primeru, če rok za predložitev ponudb v času vložitve zahtevka za revizijo še ni potekel, se šteje, da interes za dodelitev naročila izkazuje vsaka oseba, ki lahko opravlja dejavnost, potrebno za izvedbo predmeta javnega naročila (drugi odstavek 14. člena ZPVPJN).
Drugi odstavek 14. člena ZPVPJN za izkazovanje interesa za dodelitev naročila ne zahteva registracije, temveč zmožnost opravljanja dejavnosti, potrebne za izvedbo predmeta naročila. Ob tem je treba upoštevati, da ZPVPJN v drugem odstavku 14. člena določa le domnevo, kdaj je v primeru, če je zahtevek za revizijo vložen pred potekom roka za vložitev zahtevka za revizijo, treba šteti, da vlagatelj izkazuje interes za dodelitev naročila, ne more pa biti ta domneva edini način izkazovanja interesa za dodelitev naročila. Poleg tega je treba upoštevati, da lahko ponudbo odda tudi skupina ponudnikov (npr. partnerjev ali ponudnikov in podizvajalcev), pri čemer ZPVPJN (drugače kot prej veljavni zakon, ki je urejal revizijo postopkov javnega naročanja) ne zahteva več, da v primeru nameravane skupne ponudbe zahtevek za revizijo vložijo vsi partnerji skupaj. Z drugimi besedami to pomeni, da lahko zahtevek za revizijo vloži le eden izmed subjektov, ki bodo skupaj prevzeli naročilo, zato od takega subjekta ni mogoče zahtevati izkazovanja zmožnosti opravljanja vseh dejavnosti, ki so potrebne za izvedbo naročila. Z vidika drugega odstavka 14. člena ZPVPJN oz. ugotavljanja interesa za dodelitev naročila zadostuje, da vlagatelj izkaže zmožnost opravljanja vsaj nekaterih izmed potrebnih dejavnosti.
Kot ugotavlja že sam naročnik, je vlagatelj gospodarska družba, ki proizvaja in dobavlja blago ter opravlja storitve inženiringa na področju tehnologije za upravljanje z vodami oz. na področju zbiranja in obdelave odpadnih voda. Gre torej za družbo, ki nedvomno opravlja del dejavnosti, ki so potrebne za izvedbo predmetnega javnega naročila. Tudi sicer pa iz pojasnil vlagatelja izhaja, da je vlagatelj povezan z družbo, ki je registrirana za izvajanje gradenj. Prav tako ima sklenjen sporazum z družbo, ki je njegova generalna predstavnica v Republiki Sloveniji. Tudi ta družba je registrirana za izvajanje gradenj in vlagatelj z njo nastopa v postopkih javnih naročil. Na podlagi navedenega je zato vlagatelju treba priznati aktivno legitimacijo za vložitev predmetnega zahtevka za revizijo.
Glede na ugotovitev o dopustnosti predmetnega zahtevka za revizijo in obstoju aktivne legitimacije je treba v nadaljevanju zahtevek za revizijo obravnavati vsebinsko. Med vlagateljem in naročnikom sta glede vsebine razpisne dokumentacije sporni dve vprašanji, in sicer ali so tehnične zahteve, ki jih je naročnik določil za vakuumske ventile in omrežje za prenos komunikacij, določene v skladu s pravili 37. člena ZJN-2, in ali je referenčni pogoj določen v skladu s pravili 45. člena ZJN-2.
Izhodišče za določanje tehničnih specifikacij predstavlja 37. člen ZJN-2, ki določa, da mora naročnik tehnične specifikacije navesti v dokumentaciji javnega naročila. V skladu z drugim odstavkom 37. člena ZJN-2 morajo tehnične specifikacije omogočati enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika, tako da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Deveti odstavek 37. člena določa, da se tehnične specifikacije (če tega ne upravičuje predmet naročila) ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni. To sklicevanje je dovoljeno le v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, pri čemer je pri takem sklicevanju treba navesti besedo »ali enakovredni«. Iz navedenih določb izhaja, da je naročnik pri oblikovanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen, kar pomeni, da tehnične zahteve določi ob upoštevanju lastnih potreb in pričakovanj glede na predmet javnega naročila. Pravila javnega naročanja ga pri tem zavezujejo le, da tehnične zahteve določi na način, ki zagotavlja konkurenco med ponudniki in njihovo enakopravno obravnavo (7. in 9. člen ZJN-2), hkrati pa mora zahteve določiti v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom predmeta naročila (10. člen ZJN-2).
Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (prim. npr. sklepe št. 018-425/2011, 018-164/2013, 018-205/2013, 018-412/2013 itd.), zahteva po enakopravni obravnavi ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj v postopku oddaje javnega naročila. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakost gospodarskih subjektov. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi vsake zahteve je, da naročnik z njo ponudnike razvršča na tiste, ki zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot primerno, ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo, saj ni dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in bi lahko pomenili zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo. Na podlagi takšnih kriterijev bi bil lahko posamezen ponudnik postavljen bodisi v bistveno slabši položaj bodisi v bistveno boljši položaj, ne da bi za to obstajali objektivno utemeljeni razlogi.
Navedeno pomeni, da lahko naročnik v razpisni dokumentaciji določi tudi takšne tehnične zahteve, ki jih lahko izpolni le en ponudnik, oz. takšne zahteve, ki jih ostali ponudniki ne morejo izpolniti. Vendar pa mora imeti za tako omejevanje konkurence objektivno utemeljene razloge. Z drugimi besedami: naročnik mora v takem primeru izkazati, da ima objektivne in strokovno utemeljene razloge, da v zvezi s predmetom naročila zahteva točno določene tehnične specifikacije in da funkcionalnosti, ki jo pričakuje v okviru posamezne zahteve, ni mogoče doseči na drugačne tehnične načine.
Glede na navedeno in ob upoštevanju revizijskih navedb je morala Državna revizijska komisija v predmetnem postopku pravnega varstva ugotoviti, ali je naročnik tehnične zahteve za vakuumske ventile in omrežje za prenos komunikacije določil v skladu s pravili javnega naročanja. Pri tem je morala ugotoviti, ali ima naročnik objektivne in strokovno utemeljene razloge za to, da zahteva le batne vakuumske ventile in da pri tem ne dopušča membranskih vakuumskih ventilov, ter ali ima objektivne in strokovno utemeljene razloge za to, da zahteva, da je omrežje za prenos komunikacije zasnovano iz komunikacijskih signalnih kablov FMS-Bus, s specifikacijo kabla NYY-J 5 x 1,5 mm2 in maksimalno napetostjo 48 V. Ker je za presojo teh vprašanj potrebno specifično strokovno znanje, je Državna revizijska komisija na podlagi prvega odstavka 36. člena ZPVPJN s sklepom št. 018-095/2014-8 z dne 27. 5. 2014 sklenila, da bo v postopku pravnega varstva pridobila strokovno mnenje. Za izdelavo strokovnega mnenja je v delu, ki se nanaša na tehnologijo ventilov, določila mag. Marka Gspana, v delu, ki se nanaša na tehnologijo omrežja za prenos komunikacije, pa mag. Aleksandra Boha.
Vlagatelj je v vlogi z dne 24. 4. 2014, s katero je Državni revizijski komisiji posredoval potrdilo o vplačilu predujma za izdelavo strokovnih mnenj, predlagal izločitev obeh strokovnjakov in določitev novih. Kot razlog za izločitev mag. Marka Gspana je vlagatelj navedel, da je strokovnjak zaposlen pri Javnem podjetju Vodovod – Kanalizacija, d.o.o., ki je hčerinska družba družbe Javni holding Ljubljana, d.o.o. Tudi te družbe so po navedbah vlagatelja v sorodnih javnih naročilih zahtevale le batne vakuumske ventile, zahteve pa so prilagodile določenemu proizvajalcu. To naj bi pomenilo, da je strokovnjak že opredeljen do vprašanja, katere vakuumske ventile je treba vgrajevati v kanalizacijske sisteme, saj je sodeloval pri izdelavi diskriminatornih tehničnih zahtev, kar naj bi kazalo na njegovo pristranskost. Kot razlog za izločitev mag. Aleksandra Boha pa je vlagatelj navedel, da ni strokovno usposobljen za pripravo kvalitetnega in nepristranskega mnenja o sistemih za monitoring vakuumske kanalizacije, saj naj bi se ukvarjal s področjem telekomunikacij in računalniških omrežij, medtem ko naj ne bi imel specifičnih znanj s področja monitoringa kanalizacijskih sistemov.
V skladu s 34. členom ZPVPJN lahko Državna revizijska komisija v revizijskem postopku pridobi strokovno ali izvedensko mnenje. V prvem odstavku 36. člena ZPVPJN je določeno, da lahko Državna revizijska komisija v določenih primerih odredi pridobitev strokovnega mnenja ali vključi neodvisne strokovnjake ali izvedence v revizijski postopek. Na podlagi navedenih določb je mogoče sklepati, da ZPVPJN loči med strokovnjaki in izvedenci, vendar posebne določbe, ki bi določala, kaj je med njima (vsebinska) razlika, ne vsebuje. ZPVPJN ne določa izločitvenih in/ali odklonitvenih razlogov, ki bi veljali za strokovnjake ali izvedence, temveč določa takšne razloge za predsednika, člane in uslužbence Državne revizijske komisije (prvi, drugi in tretji odstavek 66. člena ZPVPJN), pri čemer v prvem odstavku 66. člena ZPVPJN zanje odkazuje tudi na upoštevanje izločitvenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in spremembe; v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi prvega odstavka 66. člena ZPVPJN bi bilo sicer mogoče sklepati, da ZPVPJN odkazuje le na točke 1 do 5 iz 70. člena ZPP, ki določajo izločitvene razloge, vendar je kljub temu mogoče sklepati, da vsebinsko odkazuje na 70. člen ZPP v celoti in torej tudi na 6. točko 70. člena ZPP, ki določa (edini) odklonitveni razlog. Če bi pri razlagi določb ZPVPJN uporabili analogijo, da je mogoče izločiti tudi strokovnjake, ki jih določi Državna revizijska komisija, da bi pridobila strokovno mnenje po 34. členu oziroma prvem odstavku 36. člena ZPVPJN (v smislu osebe, ki sodeluje pri odločanju o zadevi), in da bi tudi zanje veljali izločitveni razlogi, ki jih določajo prvi, drugi in tretji odstavek 66. člena ZPVPJN, razlogi, ki jih navaja vlagatelj v predlogu za izločitev obeh strokovnjakov, izločitve ne utemeljujejo.
Vlagatelj v vlogi z dne 24. 4. 2014, v kateri je predlagal zamenjavo strokovnjaka mag. Marka Gspana, ni navedel nobenega izmed izključitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP, temveč zatrjuje odklonitveni razlog, saj naj bi bil strokovnjak pristranski, ker je zaposlen v družbi, ki je že sodelovala v podobnih postopkih javnega naročanja in je v razpisnih dokumentacijah zahtevala batne ventile. Dejstvo, da je strokovnjak zaposlen pri družbi, ki je sodelovala pri oblikovanju tehničnih specifikacij, ki so po mnenju vlagatelja diskriminatorne, po mnenju Državne revizijske komisije ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. Navsezadnje je treba upoštevati, da je strokovnjak tudi sodni izvedenec za področje gradbeništva in komunale, zato nedvomno razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem za izdelavo strokovnega mnenja, kot sodni izvedenec pa mora delo opravljati nepristransko in v skladu s pravili stroke. Državna revizijska komisija je zato zavrnila vlagateljev predlog za izločitev strokovnjaka mag. Marka Gspana, od strokovnjaka pa je pridobila strokovno mnenje, ki (tudi ob upoštevanju pripomb, ki so jih podale stranke in do katerih se bo Državna revizijska komisija opredelila v nadaljevanju obrazložitve) predstavlja ustrezno podlago za sprejem odločitve o predmetnem zahtevku za revizijo.
Za strokovnjaka mag. Aleksandra Boha je vlagatelj zatrjeval, da ni strokovno usposobljen za pripravo kvalitetnega in nepristranskega mnenja o sistemih za monitoring vakuumske kanalizacije, saj naj bi se ukvarjal s področjem telekomunikacij in računalniških omrežij. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija ugotavlja, da je mag. Aleksander Boh sodni izvedenec za računalništvo in informatiko - komunikacijsko tehnologijo v računalniških omrežjih. Glede na to, da je bil strokovnjak določen za izdelavo strokovnega mnenja o specifikacijah omrežja za prenos informacij in da je sodni izvedenec, Državna revizijska komisija ocenjuje, da ni podlage za dvom o njegovi strokovnosti in nepristranskosti, tako pa tudi ni mogoče ugotoviti razlogov, ki bi narekovali njegovo izločitev. Državna revizijska komisija je zato zavrnila tudi vlagateljev predlog za izločitev strokovnjaka mag. Aleksandra Boha, od strokovnjaka pa je pridobila strokovno mnenje, ki predstavlja ustrezno podlago za sprejem odločitve o predmetnem zahtevku za revizijo.
Državna revizijska komisija je v nadaljevanju najprej obravnavala vprašanje, ali je naročnik tehnične specifikacije, s katerimi je opredelil zahtevano tehnologijo vakuumskih ventilov, določil v skladu s pravili javnega naročanja. Naročnik je namreč v tehničnih specifikacijah zahteval tehnologijo batnih ventilov, s tem ko je v tehničnem poročilu za sklop 2 v točki 4.4 Odcepi za priključitev hišnih priključkov na str. 5 določil: »Ventil je batni DN 80«. Tudi v tehničnem poročilu za sklop 2 v točki 4.5 Vakuumski jašek, vakuumski ventil in monitoring je naročnik na strani 5 določil: »Vakuumski ventil je batni DN 80/d90, vgrajen horizontalno s prostim prehodom ventila vsaj 78 mm«. Tehnologija batnih ventilov je bila določena tudi v drugih delih razpisne dokumentacije, in sicer v tabeli 2 na str. 6 tehničnega poročila za sklop 2 ter v popisih del za sklop 2, kjer je bila določena zahteva po batnih vakuumskih ventilih DN 80/d90, s prostim prehodom vsaj 78 mm.
V zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na navedene tehnične specifikacije, je Državna revizijska komisija strokovnjaku mag. Marku Gspanu najprej postavila vprašanje, ali je tehnologija membranskih vakuumskih ventilov tehnično enakovredna tehnologiji batnih vakuumskih ventilov. Kot pojasnjuje strokovnjak, sta obe tehnologiji, tako tehnologija membranskih vakuumskih ventilov kot tudi tehnologija batnih vakuumskih ventilov, na področju odvajanja odpadnih vod iz kanalizacijskih sistemov uveljavljeni in tehnično enakovredni glede opravljanja svoje temeljne funkcije — odpiranja in zapiranja dotoka odpadih vod iz priključnih vakuumskih jaškov v vakuumsko kanalizacijsko omrežje, ne glede na konstrukcijske razlike. Obe obravnavani tehnologiji batnih vakuumskih ventilov (Flovac) in membranskih vakuumskih ventilov (Roevac) izpolnjujeta stroge obratovalne zahteve po standardu DIN EN 1091/DWA-A 116-1E, ki jih morajo izpolnjevati podtlačni (vakuumski) kanalizacijski sistemi izven stavb. Najprej je bila razvita tehnologija batnih vakuumskih ventilov. S tehnološkim napredkom na kemijskem področju izdelave umetnih mas je prišlo do razvoja dovolj elastičnih, odpornih in trajnih membran za uporabo v novejši tehnologiji pri membranskih vakuumskih ventilih.
Na vprašanje, kakšne so razlike med obema vrstama ventilov, strokovnjak mag. Marko Gspan odgovarja, da je glavna razlika med obema vrstama ventilov način tesnjenja. Pri batni tehnologiji je tesnilni element, ki zapira in odpira odprtino oz. prosti prehod medija skozi ohišje ventila, bat, pri membranski tehnologiji pa funkcijo zapiranja in odpiranja opravlja membrana. V ohišju batnega ventila se po vodilu giblje cilindrični bat, ki odvisno od položaja bata odpira (zgornji položaj) ali pa zapira (spodnji položaj) dotok zmesi odpadne vode in zraka, ki se giblje iz hišnega vakuumskega jaška v vakuumski kanal, proti vakuumski postaji. V zgornjem delu ventila je krmilnik, ki glede na višino vode v vakuumskem jašku pnevmatsko krmili položaj ventila (odprto, zaprto). Splošne prednosti batnih ventilov so njihova velika odpornost na tlačne in temperaturne obremenitve, enostavna vgradnja in menjava sestavnih delov. Batni ventili se pogosto uporabljajo na področju hidravlike in pnevmatike. V ohišju membranskega ventila membrana (iz umetnih mas) odpira ali pa zapira dotok zmesi odpadne vode in zraka skozi ohišje ventila. Za popolno odpiranje ventila je potrebna le majhna deformacija membrane. Prednosti membranskih ventilov so hitra odzivnost, hitro odpiranje in zapiranje ventila ter ugodne hidravlične karakteristike oziroma doseganje večjih pretokov v istem sesalnem času in pri manjši prosti odprtini kot pri batnih vakuumskih ventilih. Medij (odpadna voda in zrak) se pri prehodu skozi ventil dotikata le membranske površine - ostali mehanski deli ventila ostanejo suhi. Odpiranje in zapiranje ventila krmili običajno pnevmatski krmilnik, ki je največkrat pritrjen ob ohišje ventila. Največji omejitvi uporabe membranskih ventilov sta v splošnem maksimalni obratovalni tlak približno 10 barov in maksimalna obratovalna temperatura do 150 °C.
Na vprašanje, ali je z vidika delovanja oz. kvalitete kanalizacijskega sistema pomembno, kakšne vrste ventilov so vgrajene v sistem, strokovnjak mag. Marko Gspan pojasnjuje, da so ventili samo eden izmed pomembnih dejavnikov za pravilno delovanje kanalizacijskega sistema, ne pa edini. Podtlačni kanalizacijski sistemi v praksi dobro (kvalitetno) delujejo ne glede na izbrano tehnologijo ventilov (batno oz. membransko). Ne glede na to, ali so vakuumski ventili batni ali membranski, pa je priporočljivo, da so v vakuumske jaške vgrajeni le kakovostni in preizkušeni ventili, ki svojo kakovost dokazujejo s certifikatom o izpolnjevanju strogih obratovalnih zahtev po standardu DIN EN 1091/DWA-A 116-1E. Kot pojasnjuje strokovnjak, je za brezhibno in kvalitetno delovanje podtlačnega kanalizacijskega sistema potrebno najprej pravilno projektiranje kanalizacijskega sistema, pravilen izbor vseh sestavnih delov kanalizacijskega sistema, kakovostna izvedba kanalizacije na terenu, dober nadzor (monitoring) nad obratovanjem in dobro vzdrževanje kanalizacijskega sistema. Upravljavci različnih podtlačnih kanalizacijskih sistemov v Sloveniji so po več letih upravljanja zadovoljni tako z batnimi vakuumskimi ventili (Flovac) kot tudi z membranskimi vakuumskimi ventili (Roevac). Njihovo zadovoljstvo se kaže tudi v tem, da v prihodnjih letih ne nameravajo zamenjati izbrane tehnologije – na primer batnih ventilov za membranske ali membranskih za batne. V praksi se težave pri obratovanju podtlačne kanalizacije praviloma ne pojavljajo pri samih vakuumskih ventilih, pač pa največkrat izvirajo iz nepravilnega projektiranja podtlačnega kanalizacijskega sistema, iz nekakovostne izvedbe (polaganja) kanalskih cevi in površne vgradnje vakuumskih jaškov, površnega lepljenja in stikovanja kanalskih cevi, poškodb cevi in poškodb jaškov zaradi posega tretjih oseb ter zaradi nediscipliniranih uporabnikov, ki v kanalizacijski sistem mečejo predmete, ki vanj ne sodijo. Na podlagi večletnih obratovalnih izkušenj pogosteje prihaja do mašenja kanalskih cevi kot do okvar vakuumskih ventilov.
Na nadaljnje vprašanje, ali sta obe vrsti tehnologije ventilov združljivi in kompatibilni oz. ali lahko v kanalizacijskem sistemu vzporedno delujeta obe vrsti ventilov, strokovnjak mag. Marko Gspan odgovarja, da lahko v (enem) podtlačnem kanalizacijskem sistemu delujeta obe vrsti vakuumskih ventilov, tako batni kot membranski, in da sta v tem smislu tehnologiji kompatibilni. Podtlak vakuumske črpalke v kanalizacijskem sistemu povzroča gibanje mešanice odpadne vode in zraka od porabnikov do vakuumske postaje, ne glede na vrsto vgrajenih vakuumskih ventilov. Odpiranje in zapiranje vakuumskih ventilov (batnih ali membranskih) določa le gladina vode v zbirni posodi priključnega vakuumskega jaška in dovolj velik podtlak v kanalizacijskem sistemu. V praksi proizvajalci (Flovac, Airvac, Roevac) ponujajo svoje, že tovarniško izdelane priključne vakuumske jaške (različnih dimenzij in izvedbe), v katere vgrajujejo svoje vakuumske ventile, svoje krmilnike in svoje pnevmatske ter kanalizacijske oziroma cevne inštalacije. Zato bi bilo treba praviloma (zaradi različnih dimenzij ventilov) ob menjavi membranskega ventila z batnim ali obratno v obstoječem jašku izvesti pred vgradnjo drugačnega (novega) ventila določene modifikacije oziroma prilagoditve na cevovodih oz. inštalacijah.
V zvezi z vprašanjem, ali je za delovanje kanalizacijskega sistema pomembno, kakšen pretok oz. prosti prehod imajo vgrajeni ventili, strokovnjak mag. Marko Gspan pojasnjuje, da je z vidika količinske obremenitve kanalizacije z odpadno vodo in z vidika varnosti obratovanja pomembno, kakšen pretok oz. prosti prehod (odprtino) imajo vgrajeni ventili. Že pri načrtovanju kanalizacije oziroma pri dimenzioniranju je treba upoštevati, kakšni uporabniki bodo priključeni na kanalizacijo (gospodinjstva, industrija, hoteli, stadioni, ladje ipd.). Zato morajo biti še pred vgradnjo izbrani primerni ventili glede na predviden odtok in kakovost odpadnih voda. Pri večji količini dotoka odpadnih voda (industrija, hoteli) se v enem priključnem jašku lahko predvidi vgradnjo več vakuumskih ventilov. Pri večjem prostem prehodu skozi ventil je manj možnosti, da se v njem zataknejo večji trdni predmeti, ki ne sodijo v kanalizacijo in lahko povzročijo motnje obratovanja kanalizacijskega sistema. Večji prosti prehod skozi ventil načeloma, ne pa vedno – odvisno od izvedbe ventila oz. lokalnih hidravličnih izgub v samem ventilu, pomeni tudi večji pretok oziroma večjo količino odvedene vode v isti časovni enoti in s tem krajši čas odprtosti vakuumskega ventila, kar ugodno vpliva na delovanje – predvsem na lažje doseganje primernega podtlaka v vakuumskem sistemu in na boljšo energetsko učinkovitost kanalizacijskega sistema.
Glede na revizijske navedbe v zvezi z odprtino krogličnega prostega prehoda je Državna revizijska komisija strokovnjaku mag. Marku Gspanu postavila vprašanje, ali z vidika delovanja oz. kvalitete kanalizacijskega sistema obstaja razlika med ventili s krogličnim prostim prehodom 78 mm in ventili s krogličnim prostim prehodom 75 mm ali pa je ta razlika zanemarljiva. Strokovnjak pojasnjuje, da ima odprtina ventila s krogličnim prostim prehodom 78 mm površino odprtine A78mm = 4778 mm2, s 75 mm krogličnim prostim prehodom pa površino odprtine A75mm = 4418 mm2. Približno 8 % večja odprtina pri 78 mm ventilu bi teoretično pri enaki tehnologiji in pri enaki pretočni hitrosti ter pri predpostavljenem enakem lokalnem uporu omogočila približno 8 % večji pretok skozi ventil. Tako sama velikost odprtine kot tudi predpostavljena razlika v pretoku pri navedeni razliki prostega prehoda ne bi bistveno vplivala na varnost oziroma na delovanje kanalizacijskega sistema. Zato strokovnjak meni, da tri milimetrska razlika pri prostem prehodu z vidika delovanja oziroma kakovosti kanalizacijskega sistema ni pomembna oz. je v tem primeru zanemarljiva.
Na nadaljnje vprašanje, ali membranski ventili s prostim prehodom 75 mm zagotavljajo enako kvalitetno delovanje kot batni ventil s prostim prehodom 78 mm, strokovnjak mag. Marko Gspan odgovarja, da je iz mnenja prof. Petrešina razvidno, da so membranski ventili hidravlično učinkovitejši, saj je pri izvedenem hidravličnem preizkusu manjši membranski ventil (Roevac) premera 63,5 mm v primerjavi s precej večjimi batnimi ventili (Airvac, Quavac) premera 76,2 mm pri enakem preizkusnem podtlaku prevajal večji pretok. Strokovnjak ne dvomi, da bi bili v podobnem preizkusu membranski ventili s prostim prehodom 75 mm hidravlično učinkovitejši od batnih ventilov s prostim prehodom 78 mm. Vzrok za večjo učinkovitost membranskih ventilov leži v drugačni konstrukciji, saj imajo membranski ventili manjšo omočeno notranjo površino od batnih in s tem manjše notranje trenje pri obratovanju. Res pa je, nadaljuje strokovnjak, da so batni ventili zaradi drugačne konstrukcije nekoliko bolj robustni. Pri membranskih ventilih se v praksi občasno pojavljajo poškodbe membran zaradi ostrih predmetov, ki ne sodijo v kanalizacijo. Število poškodb membran se je, po navedbah, pridobljenih s strani upravljavcev kanalizacijskih sistemov v Sloveniji, v desetih letih obratovanja pojavilo na manj kot 1 % vgrajenih vakuumskih membranskih ventilov. Po drugi strani so membranski ventili v primerjavi z batnimi hidravlično in energijsko nekoliko bolj učinkoviti.
V zvezi z vprašanjem, ali lahko tehnologijo batnih vakuumskih ventilov, kot jo je naročnik določil v razpisni dokumentaciji, ponudi točno določen ponudnik, ali pa je ponudnikov, ki lahko zagotovijo zahtevano tehnologijo, več, strokovnjak mag. Marko Gspan pojasnjuje, da je ponudnikov tehnologije batnih vakuumskih ventilov, kot jo je naročnik določil v razpisni dokumentaciji, več (Airvac, Quavac).
Na vprašanje, ali ima naročnik glede na že izvedene faze sistema objektivno in strokovno utemeljene razloge, da zahteva tehnologijo batnih vakuumskih ventilov, strokovnjak mag. Marko Gspan odgovarja, da bi lahko naročnik za nadaljevanje gradnje podtlačne kanalizacije v istem sistemu uporabil obe vrsti vakuumskih ventilov, tako batne kot membranske. Delno je strokovno utemeljen razlog za izbiro batnih ventilov lahko nekoliko večja robustnost oz. mehanska odpornost batnih ventilov glede na membranske ventile in pričakovani nekoliko nižji stroški vzdrževanja, ki pa bi jih bilo treba dokazati s primerjavo stroškov rezervnih delov in stroškov rednega servisiranja za vakuumske batne in vakuumske membranske ventile v daljšem časovnem obdobju (vsaj 20 let) oziroma v predvideni življenjski dobi sistema. Strokovnjak meni, da bi moral naročnik pred odločitvijo o izbiri batne oziroma membranske tehnologije med konkretnimi ponudniki ene in druge tehnologije izvesti analizo stroškov in koristi v pričakovani življenjski dobi podtlačnega kanalizacijskega sistema.
Na nadaljnje vprašanje, ali je mogoče kanalizacijski sistem, kot ga načrtuje naročnik, v tem konkretnem primeru tehnično enakovredno izvesti s tehnologijo membranskih vakuumskih ventilov, pa strokovnjak še pojasnjuje, da je kanalizacijski sistem, kot ga načrtuje naročnik, mogoče v tem konkretnem primeru tehnično enakovredno izvesti s tehnologijo membranskih vakuumskih ventilov. Vendar strokovnjak meni, da bi morala odločitev o tem oziroma o izboru konkretnega ponudnika temeljiti na celoviti presoji stroškov in koristi v pričakovani življenjski dobi podtlačne kanalizacije in na presoji kakovosti ponujenih izdelkov na osnovi izpolnjevanja standardov in tehničnih zahtev.
Na podlagi preučitve strokovnega mnenja mag. Marka Gspana Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ni izkazal objektivnih in strokovno utemeljenih razlogov za določitev zahteve, v skladu s katero zahteva le vgradnjo batnih vakuumskih ventilov, ne dopušča pa vgradnjo membranskih vakuumskih ventilov. Kot izhaja iz strokovnega mnenja, med obema vrstama ventilov sicer obstajajo določene konstrukcijske razlike, vendar podtlačni kanalizacijski sistemi kvalitetno delujejo ne glede na to, ali so vgrajeni batni ali membranski ventili. Državna revizijska komisija na podlagi preučitve strokovnega mnenja ugotavlja, da pri izgradnji vakuumskega kanalizacijskega sistema tehnologija ventilov (batna ali membranska) ni pomembna, pomembno pa je, da so v vakuumske jaške vgrajeni le kakovostni in preizkušeni ventili, ki svojo kakovost dokazujejo s certifikatom o izpolnjevanju strogih obratovalnih zahtev po standardu DIN EN 1091/DWA-A 116-1E. Obe tehnologiji sta med seboj tudi kompatibilni, saj je iz strokovnega mnenja razvidno, da lahko v enem podtlačnem kanalizacijskem sistemu delujeta obe vrsti vakuumskih ventilov, tako batni kot membranski. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da bi lahko naročnik za nadaljevanje gradnje podtlačne kanalizacije v istem sistemu enakovredno uporabil obe vrsti vakuumskih ventilov, tako batne kot membranske, na podlagi česar je treba ugotoviti, da naročnik, kot je bilo že zapisano, nima objektivnih in strokovno utemeljenih razlogov, da zahteva izključno vgradnjo batnih vakuumskih ventilov. Državna revizijska komisija je zato, v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, razveljavila tiste določbe razpisne dokumentacije, ki zahtevajo vgradnjo batnih vakuumskih ventilov.
Ob navedenem pa je treba opozoriti, da, kot je razvidno iz strokovnega mnenja, obe tehnologiji imata določene konstrukcijske posebnosti, ki jih je treba upoštevati. Kot opozarja strokovnjak, proizvajalci ponujajo svoje, že tovarniško izdelane priključne vakuumske jaške (različnih dimenzij in izvedbe), v katere vgrajujejo svoje vakuumske ventile, svoje krmilnike in svoje pnevmatske ter kanalizacijske oziroma cevne inštalacije. Zato bi bilo treba praviloma (zaradi različnih dimenzij ventilov) ob menjavi membranskega ventila z batnim ali obratno v obstoječem jašku izvesti pred vgradnjo drugačnega (novega) ventila določene modifikacije oziroma prilagoditve na cevovodih oz. inštalacijah. Naročnik je zato vsekakor upravičen od ponudnikov zahtevati ustrezna zagotovila, da bo sistem (ne glede na tehnologijo ventilov) kompatibilen in da bo deloval brezhibno. Prav tako je upravičen zahtevati, da mora vsak ponudnik izvesti (in v ponudbeni ceni upoštevati) vse morebitne prilagoditve, ki jih zahteva vgradnja njihove tehnologije glede na obstoječe stanje, ki pa mora biti ponudnikom jasno predstavljeno.
Tudi v zvezi z vprašanjem, ali z vidika delovanja oz. kvalitete kanalizacijskega sistema obstaja razlika med ventili s krogličnim prostim prehodom 78 mm in ventili s krogličnim prostim prehodom 75 mm, Državna revizijska komisija na podlagi preučitve strokovnega mnenja mag. Marka Gspana ugotavlja, da tri milimetrska razlika pri prostem prehodu z vidika delovanja oziroma kakovosti kanalizacijskega sistema ni pomembna oz. je v tem primeru zanemarljiva. Ker so membranski ventili zaradi drugačne konstrukcije hidravlično učinkovitejši, manjša dimenzija prostega prehoda ne vpliva na delovanje ventila oz. je mogoče govoriti celo o boljšem pretoku. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da naročnik ni izkazal objektivnih in strokovno utemeljenih razlogov, da zahteva vakuumske ventile DN 80/d90 s prostim prehodom vsaj 78 mm, zaradi česar je v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN razveljavila določbo razpisne dokumentacije, ki se nanaša na minimalno dimenzijo prostega prehoda ventilov.
Do navedenih ugotovitev je Državna revizijska komisija prišla tudi ob upoštevanju naročnikovih navedb in pripomb na strokovno mnenje mag. Marka Gspana. Naročnik se v vlogi z dne 1. 7. 2014 sicer v ničemer ni opredelil do strokovnega mnenja, temveč ji je priložil le dokument »Pripombe k Strokovnemu mnenju o ponujeni vakuumski tehnologiji mag. Marko Gspan-a univ. dipl. inž. gradb.« Kolikor je mogoče navedbe iz tega dokumenta obravnavati kot naročnikove pripombe k strokovnem mnenju, Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz njih sicer izhaja nestrinjanje z določenimi deli strokovnega mnenja, vendar to ne more vplivati na njeno presojo in upoštevanje strokovnega mnenja. Poleg tega je iz dokumenta razvidno, da tudi naročnik priznava možnost kompatibilnosti obeh tehnologij, opozarja pa na določene razlike, ki obstajajo med njima. Državna revizijska komisija se strinja, da razlike nedvomno obstajajo, to je navsezadnje razvidno tudi iz strokovnega mnenja mag. Marka Gspana. Kot je Državna revizijska komisija že zapisala, naročnik vsekakor lahko upošteva razlike med obema tehnologijama in ima pravico od ponudnikov zahtevati kompatibilnost ter izvedbo vseh prilagoditev, ki jih zahtevajo različne tehnologije. Upoštevajoč strokovno mnenje pa razlike, ki obstajajo med tehnologijo batnih in membranskih ventilov, ne predstavljajo objektivno opravičljive podlage za popolno izključitev membranske tehnologije.
Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala vprašanje, ali ima naročnik objektivne in strokovno utemeljene razloge za to, da zahteva, da je omrežje za prenos komunikacije zasnovano iz komunikacijskih signalnih kablov FMS-Bus, s specifikacijo kabla NYY-J 5 x 1,5 mm2 in maksimalno napetostjo 48 V.
Naročnik je v razpisni dokumentaciji (poglavje 3.4.1. Tehnični opis za sklop 2) v točki 4.5 na strani 5 določil:
»Omrežje za prenos komunikacije je zasnovano iz komunikacijskih signalnih kablov FMS-Bus, s specifikacijo kabla NYY-J 5 x 1,5 mm2 in maksimalno napetostjo 48 V«.
V tabeli 4 na strani 6 poglavja 3.4.1. Tehnični opis za sklop 2 je naročnik kot tip omrežja navedel »FMS-Bus«, kot dobavitelja je primeroma navedel »Flovac«, kot napetost delovanja pa je navedel »24 V – 48 V«. Enako je naročnik za posamezne postavke navedel tudi v tabeli 5 na strani 6.
V zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na navedene tehnične specifikacije, je Državna revizijska komisija strokovnjaku mag. Aleksandru Bohu najprej postavila vprašanje, ali lahko omrežje za prenos komunikacije, zasnovano iz komunikacijskih signalnih kablov FMS-Bus, s specifikacijo kabla NYY-J 5 x 1,5 mm2 in maksimalno napetostjo 48 V, ponudi le točno določen ponudnik, ali pa je ponudnikov, ki lahko zagotovijo zahtevano tehnologijo, več. Kot pojasnjuje strokovnjak, lahko omrežje enakih lastnosti, ki so opisane s terminom »FMS-BUS« proizvajalca FLOVAC, in z uporabo signalnega kabla s specifikacijo NYY-J 5x 1,5mm2 ter maksimalno napetostjo 48V, ponudi več proizvajalcev, vendar ne pod imenom »FMS-BUS«. Strokovnjak pojasnjuje, da termin »FMS-BUS« (ali »FL-BUS«) ne pomeni specifikacij komunikacijskega signalnega kabla, temveč opis tehničnih parametrov elementov, ki jih navaja proizvajalec FLOVAC, in so potrebni pogoji za vzpostavitev omrežja za prenosa informacij med napravami in krmilnikom (monitoring sistem). Parametri so naslednji: kabel 5 x 1,5 mm2, protokol Modtus, napetost 20 VDC in kapaciteta do 250 FLOVAC senzorskih modulov. Iz naštetih elementov je razvidna zahtevana splošna lastnost kabla (5 žil, preseka 1,5 mm2). Specifikacija kabla z oznako NYY-J 5x 11,5 mm2 ustreza tehničnim zahtevam, ki so zbrane pod terminom »FMS-BUS« proizvajalca FLOVAC. Specifikacija kabla NYY-J 5 x 1,5 mm2 je standardna oznaka za 5 žilni kabel s PVC (trojno izolacijo), v katerem je presek vsake žile 1,5 mm2. Slednji se pogosto uporablja za prenos signalov od 600 - 1000 V napetosti (strokovnjak navaja, da je zahteva 48 V za ta kabel nepomembna, saj njegova izolativnost daleč presega zahteve naročnika), primeren pa je za fiksne instalacije v prostorih, zunaj, pod zemljo, v betonu ter celo v vodi. Kabel po specifikaciji NYY-J 5 x 1,5 mm2 lahko ponudi več proizvajalcev in dobaviteljev. Sam kabel je univerzalno uporaben tako za prenos merilnih in krmilnih signalov kot za serijsko komunikacijo (po serijskem vodilu RS223, RS 422, RS485), pri kateri sta v uporabi 2 ali 4 žice (vodnika). Zato ni vezan na proizvajalca opreme. Same zahteve po komunikacijskem kablu so dovolj splošne, da jih lahko dobavi več ponudnikov.
Kot pojasnjuje strokovnjak, v I. fazi kabel ni bil predmet dobave, kar pomeni, da je izvajalec moral naročiti kabel pri drugem proizvajalcu oziroma le-ta ni del portfelja ponudbe FLOVAC opreme. Protokol MODBUS je protokol (aplikativni sloj po OSI lestvici) tipa »master-slave«. Namenjen je za izmenjavo informacij po podatkovnem vodilu. Izmenjava vedno poteka preko glavne naprave (»master«). Podrejene naprave (»slave«), nikoli ne inicirajo komunikacije same, temveč vedno na pobudo glavne naprave (»master«). V praksi je MODBUS precej razširjen protokol in predstavlja industrijski standard za komunikacijo v industrijskih okoljih (časovno determinističen protokol), ki potrebujejo veliko zanesljivosti v komunikaciji. MODBUS deluje na principu serijskega vodila, ki ga definirajo standardi (fizičnega sloja po OSI lestvici) RS 232 in RS 485, kar omogoča prenos podatkov po kablu na večje razdalje (nekaj 100 m do nekaj km). Standarda RS232 in RS485 na fizičnem sloju predpisujeta uporabo 2 ali 4 žil (žic, vodnikov), po možnosti sukanih vodnikov. Ker je MODBUS na svojem fizičnem sloju odvisen od RS232 in RS485 (odvisno od različice), velja ta zahteva tudi za MODBUS protokol. Povezava MODBUS naprave na komunikacijsko vodilo pomeni (električno) vzporedno povezavo vseh naprav za 2 ali 4 vodnika. Preostali vodniki se smejo uporabiti za prenos nizkofrekvenčnih analognih signalov (npr: merilne sonde) in ničenje plazečih tokov in motenj. Velja pravilo, da se lahko vse naprave, ki govorijo isti protokol (ter isto različico), »slišijo« in »poročajo«. In ker je MODBUS s svojimi različicami standard, le-ta ne omejuje komunikacijske opreme zgolj enega proizvajalca. V praksi se izkaže za najenostavnejši priklop in povezava gradnikov zgolj enega proizvajalca na skupno komunikacijsko vodilo. Integracija naprav/gradnikov različnih (čeprav mogoča) potrebuje nekaj več znanja (poznavanje naprav različnih proizvajalcev) in časa, kar pa je pogojeno z ekonomsko učinkovitostjo izvedbe, včasih pa tudi z drugimi omejitvami (na primer: proizvajalec ne zagotavlja garancije v delovanju sistema). Zahtevana napetost: 20VDC predstavlja maksimalno napetost komunikacijskega signala naprav proizvajalca FLOVAC. Vendar je za prenos informacije pomembna razlika v napetosti za logično »0« ter logično »1«. V dostopni literaturi sicer ni natančnejših informacij o uporabljenih napetostnih nivojih naprav proizvajalca FLOVAC niti o različici MODBUS-a (z RS 232 ali RS 485), ki je podprta, vendar ker napetost z razdaljo vodnika pada, je smiselno, da je oprema proizvajalca skladna s standardi. RS232 standard predvideva maksimalno napetost na napravah v tokokrogu do ±25VDC, pri tem naprave oddajajo in sprejemajo signale napetosti od ±5VDC do ±15VDC9 (najpogosteje ±5VDC, ±10VDC, ±12VDC, ±1'SVDC ). Pri RS 485, ki deluje na principu diferencialne napetosti, velja, da morajo naprave v tokokrogu prenesti razpon -7 VDC do +12VDC. Vse naprave na istem tokokrogu (kar podatkovno vodilo v tej zadevi tudi je) morajo imeti enake električne lastnosti, tako napetostne nivoje, na katerih deluje, kot tudi enake impendance. Odstopanje vodi do nedelovanja komunikacije (naprava ne prepozna signala za logično »0« ali logično »1«) ali pa celo do uničenja naprav. Iz navedenega je razvidno, da je standard nekoliko ohlapen in dopušča različne napetostne nivoje. Zato velja pravilo, da so naprave istega proizvajalca grajene tako, da so električno združljive. V primeru povezovanja z napravami drugih proizvajalcev pa je električno združljivost potrebno posebej preveriti oz. preskusiti. Zahtevana kapaciteta do 250 FLOVAC senzorskih modulov predstavlja največje število naprav (senzorskih modulov), ki se neposredno lahko povežejo na podatkovno vodilo. To pa je približna meja po MODBUS protokolu, še navaja strokovnjak.
Na nadaljnje vprašanje, ali ima lahko tudi omrežje, ki se ne imenuje FMS-Bus in deluje pri drugačni napetosti ter na drugačnem tipu kabla, enake tehnične kvalitete glede zagotavljanja monitoringa, strokovnjak mag. Aleksander Boh odgovarja, da je za zagotavljanje monitoringa ob enakih funkcionalnostih, kot jih je zahteval naročnik, mogoče uporabiti druge kable ter uporabljati druge napetosti. Strokovnjak dodatno pojasnjuje, da so navedene lastnosti »FMS-Bus« sestavljene iz standardov in standardiziranih elementov. Za monitoring sisteme so najbolj pomembne zahtevane funkcionalne lastnosti. Električne lastnosti in komunikacijske lastnosti se navaja zaradi združljivosti naprav in izbire načina prenosa informacij, na fizičnem sloju. Za fizični sloj komunikacije je mogoče uporabiti različne tipe kablov ter celo različne prenosne medije. Kabel NYY-J 5 x 1,5 mm2 je zgolj navedba ene od vrst kabla. Le-ta je primerna za industrijske (serijske) protokole. Ob predpostavki, da je potrebno zagotoviti enako zanesljivost omrežja, bi ponudnik sicer izbiral med različicami industrijskih protokolov (različice MODBUS ali drugi deterministični protokoli), vendar izbira protokola ne omejuje tipa in oznake kabla niti ne omejuje izbire prenosnega medija. Za izvedbo omrežja je mogoče uporabiti drugačen kabel drugih električnih lastnosti (napetosti), ki pa morajo biti skladne z električnimi lastnosti opreme, ki jo ponuja. Kot primer strokovnjak navaja, da bi lahko ponudnik (tudi ob uporabi MODBUS protokola) ponudil tudi kabel večjih presekov z večjim številom vodnikov. Večji preseki ustvarjajo manjšo upornost in manjše izgube pri enosmernem toku. Lahko bi uporabil kabel z večjim številom vodnikov (žic). V kolikor čez isti kabel ni potrebno vzporedno prenašati tudi analognih signalov, je mogoča uporaba tudi drugih namenskih komunikacijskih kablov s sukano parico (UTP Cat5,6 (RJ45)) in celo optičnih kablov. Mogoč je tudi brezžični prenos z uporabo radijskih modemov. Možnosti je torej precej. Vsak od prenosnih medijev ima prednosti in slabosti. Najpomembnejše lastnosti, ki vplivajo na izbor prenosnega medija (kabel, zrak,...) so razdalja, preko katere je potrebno prenašati informacije, električne lastnosti opreme,
potrebna hitrost prenosa informacij, cena prenosnega medija in opreme prilagojene za ta medij ipd.
Državna revizijska komisija je strokovnjaku mag. Aleksandru Bohu postavila tudi vprašanje, ali ima naročnik glede na že izvedene faze kanalizacijskega sistema objektivne in strokovno utemeljene razloge, da zahteva omrežje za prenos komunikacije, zasnovano iz komunikacijskih signalnih kablov FMS-Bus, s specifikacijo kabla NYY-J 5 x 1,5 mm2 in maksimalno napetostjo 48 V. Strokovnjak odgovarja, da ima naročnik glede na stanje izvedbe I. faze kanalizacijskega sistema objektivne in strokovno utemeljene razloge, da zahteva popolno združljivost ponujenega omrežja in naprav z omrežjem in napravami monitoring sistema iz I. faze. Sama specifikacija kabla NYY-J 5 x 1,5 mm2 ne omejuje ponudbe na enega proizvajalca. Preostale lastnosti omrežja »FMS-BUS« pa omejujejo povezavo samo tistih naprav, ki so popolnoma električno združljive napravam FLOVAC in uporabljajo isto različico MODBUS protokola. V veliki meri je združljivost zagotovljena z uporabo elementov proizvajalca FLOVAC, vendar zaradi uporabe razširjenih standardov v omrežju »FMS-BUS« povezava naprav drugih proizvajalcev ni izključena. Kot dodatno pojasnjuje strokovnjak, je naročnik podpisal pogodbo za izvedbo I. faze projekta »Odvajanje komunalnih odpadnih voda z območja naselja Male Braslovče in Preserje«, na katerega se navezujejo načrtovane aktivnosti po javnem naročilu »Odvajanje komunalnih voda v Spodnji Savinjski dolini - II. faza«. V I. fazi projekta je bila že predvidena izvedba (dobava opreme, montaža in vzpostavitev) monitoring sistema. Na dan vložitve zahtevka za revizijo javnega naročila »Odvajanje komunalnih voda v Spodnji Savinjski dolini - II. faza« je bila oprema za vzpostavitev monitoringa v fazi dobave, z rokom izvedbe 30. 6. 2014. Vsa senzorika in elementi krmiljenja, ki se naknadno povezujejo v vzpostavljen sistem monitoringa, morajo biti združljivi z obstoječim sistemom, tako funkcionalno kot električno (komunikacijsko). Strokovnjak trdi, da je sama specifikacija kabla v zahtevi 5 x 1,5 mm2 vezana na število in velikost priključnih sponk v centru monitoringa oz. krmilniku (PLC), razpisanim v I. fazi. Kabel s specifikacijo kabla NYY-J 5 x 1,5 mm2 ni vezan zgolj na enega proizvajalca in ni vezan izključno na FLOVAC. Spreminjanje monitoring sistema z omrežjem in pripadajočimi elementi, ki so že v fazi dobave in izgradnje na podlagi izbora najugodnejše ponudbe iz I. faze, bi bilo po mnenju strokovnjaka nesmiselno. Povzročilo bi tudi zastoj na celotnem projektu. Prilagajanje celega sistema enemu elementu bi bilo tudi ekonomsko nesmiselno, saj gre v II. fazi za nekajkrat manjši obseg opreme v primerjavi z I. fazo. Naročnik sicer navaja, da gre za tip omrežja FMS-Bus, ki je oznaka, ki jo uporablja proizvajalec FLOVAC, vendar gre za skupek razširjenih standardov. Zato ponudbe proizvajalca, ki ni FLOVAC, ne bi smel zavreči, v kolikor ponudnik izkaže popolno funkcionalno in električno združljivost opreme. Ponudnik ima možnost zahtevati podrobnejše tehnične informacije (električne lastnosti) o združljivosti opreme z monitoring sistemom iz 1. faze Strokovnjak priporoča, da bi ponudnik tudi preizkusil združljivost pred oddajo ponudbe in tako zmanjšal tveganje v fazi izvedbe.
Na vprašanje, ali je mogoče sistem za monitoring, kot ga načrtuje naročnik, v tem konkretnem primeru tehnično enakovredno izvesti tudi na način, kot to zatrjuje vlagatelj v zahtevku za revizijo (npr. s sistemom Dupline proizvajalca Carlo Gavazzi), strokovnjak mag. Aleksander Boh ni dal dokončnega odgovora, ker ni bilo dovolj informacij o opremi. Na spletnih straneh je objavljena vrsta elementov sistema, ki so razvrščeni po kategorijah namena. Kategorije in dostopni opisi elementov sistema »Dupline« se ne navezujejo na krmiljenje in monitoring sistemov odpadnih voda oz. sorodnih. Iz opisov komunikacijskih elementov sistema »Dupline« je moč razbrati, da sistem uporablja za prenos podatkov par vodnikov (2 žici) z možnostjo prenosa podatkov do razdalje 10 km (iz slednjega je moč sklepati, da gre za serijski protokol), vendar brez drugih tehničnih podrobnosti. Kot alternativa je mogoča izbira GSM ali radijskih modemov. Dodatni pregled produktov na drugih straneh izkazuje, da v naboru produktov proizvajalca Carlo Gavazzi obstaja tudi podpora različicam MODBUS protokola. Strokovnjak navaja, da je z ustrezno izbiro in povezavo elementov sistema »Dupline« mogoče vzpostaviti sistem krmiljenja (npr: ventilov) in monitoringa, vendar brez potrebnih dodatnih informacij ne more presojati o tehničnih enakovrednosti sistema »Dupline« proizvajalca Carlo Gavazzi.
Na podlagi preučitve strokovnega mnenja mag. Aleksandra Boha Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik z zahtevo »Omrežje za prenos komunikacije je zasnovano iz komunikacijskih signalnih kablov FMS-Bus, s specifikacijo kabla NYY-J 5 x 1,5 mm2 in maksimalno napetostjo 48 V« kršil določbe ZJN-2. Kot je bilo že zapisano, se naročnik v skladu z devetim odstavkom 37. člena ZJN-2 ne sme sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni. To sklicevanje je dovoljeno le v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, pri čemer je pri takem sklicevanju treba navesti besedo »ali enakovredni«. Iz strokovnega mnenja je razvidno, da termin »FMS-BUS« (ali »FL-BUS«) ne pomeni specifikacij komunikacijskega signalnega kabla, temveč opis tehničnih parametrov elementov, ki jih navaja proizvajalec FLOVAC. Naročnik je torej tehnične specifikacije za komunikacijske signalne kable določil z oznako določenega proizvajalca, ne da bi pri tem dopustil enakovredno opremo oz. ne da bi pojasnil objektivno opravičljive okoliščine. Ker Državna revizijska komisija na podlagi preučitve strokovnega mnenja mag. Aleksandra Boha ugotavlja, da je za zagotavljanje monitoringa ob enakih funkcionalnostih, kot jih je zahteval naročnik, mogoče uporabiti druge kable ter uporabljati druge napetosti, je v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN določbo razpisne dokumentacije, ki zahteva, da je omrežje za prenos komunikacije je zasnovano iz komunikacijskih signalnih kablov FMS-Bus, razveljavila.
Ob tem je treba, podobno kot zgoraj, upoštevati, da strokovnjak mag. Aleksander Boh opozarja na že izvedeno 1. fazo postopka in na dejstvo, da bi bilo spreminjanje monitoring sistema z omrežjem in pripadajočimi elementi, ki so že v fazi dobave in izgradnje na podlagi izbora najugodnejše ponudbe iz I. faze, nesmiselno. Naročnik je vsekakor upravičen zahtevati kompatibilnost ponujene opreme z obstoječim stanjem in lahko od ponudnikov zahteva le dobavo take opreme, ki bo zagotavljala brezhibnost enovitega sistema monitoringa. Naročnik je torej upravičen zahtevati, da ponudniki ponudijo v celoti kompatibilno opremo in da pri tem zagotovijo, da bodo v okviru ponudbe ponujene in kasneje izvedene vse morebitne prilagoditve, ki so potrebne zaradi njihove tehnologije.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo še navaja, da je naročnik kršil ZJN-2 tudi z določbo razpisne dokumentacije, na podlagi katere ne bo upošteval referenc podizvajalcev, temveč le reference ponudnikov oz. partnerjev v skupni ponudbi.
Revizijske navedbe v tem delu je treba obravnavati z vidika osmega odstavka 41. člena ZJN-2, v skladu s katerim lahko naročnik od ponudnikov zahteva, da izpolnjujejo minimalno stopnjo sposobnosti glede ekonomskega in finančnega statusa ter tehnične in poklicne sposobnosti. Količina informacij za ugotavljanje minimalne stopnje sposobnosti ponudnika za posamezno naročilo mora biti povezana in sorazmerna s predmetom naročila. Zahtevane minimalne stopnje sposobnosti ponudnika mora naročnik navesti v obvestilu o javnem naročilu. Dokazila, ki jih lahko naročnik zahteva od ponudnikov za izkazovanje tehnične in kadrovske sposobnosti, so določena v 45. členu ZJN-2. V skladu z drugim odstavkom 45. člena ZJN-2 lahko naročnik od ponudnikov v razpisni dokumentaciji zahteva, da izkažejo izpolnjevanje tehnične sposobnosti med drugim tudi s predložitvijo seznama gradenj v zadnjih petih letih oz. s predložitvijo seznama najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih, skupaj s potrdili referenčnih naročnikov o dobro opravljenem delu za najpomembnejše referenčne posle (1. in 2. alineja točke a) drugega odstavka 45. člena ZJN-2).
45. člen ZJN-2 našteva le dokazila, katerih predložitev lahko naročnik zahteva od ponudnikov. Ne določa pa vsebine pogojev, s katerimi ponudniki izkažejo kadrovsko in tehnično sposobnost. To prepušča naročniku, ki mora v razpisni dokumentaciji vsebinsko opredeliti, katere posamezne tehnične in kadrovske pogoje morajo izpolnjevati ponudniki. ZJN-2 tako tudi v zvezi z referencami našteva le možna dokazila (seznam referenčnih poslov skupaj s potrdili referenčnih naročnikov) in pri tem določa le načelna izhodišča (enakopravna obravnava ponudnikov, sorazmernost, povezanost s predmetom naročila), naročnik pa mora v vsakokratni razpisni dokumentaciji, ob upoštevanju narave, količine ali pomembnosti predmeta javnega naročila, referenčni pogoj vsebinsko opredeliti. Določiti mora vsebinske kriterije, na podlagi katerih bo presojal ustreznost in primerljivost referenčnega posla (vrsta in obseg del, vrednost, časovno obdobje itd.), hkrati pa mora v primeru, kadar ponudbo predloži skupina ponudnikov (bodisi partnerjev ali podizvajalcev), določiti tudi, na kakšen način morajo reference izkazovati posamezni sodelujoči gospodarski subjekti. Presoja, ali ponudnik s predložitvijo seznama referenčnih poslov in potrdil izkazuje tehnično usposobljenost, je zato odvisna zlasti od tega, na kakšen način naročnik v razpisni dokumentaciji vsebinsko opredeli referenčne zahteve.
Naročnik je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila zahteve glede referenc (za sklop »Braslovče«) določil v točki 6.6.2 razpisne dokumentacije, kjer je med drugim zapisal:
»Ponudnik je v zadnjih petih letih (od dneva oddaje ponudbe) sam ali v skupini s partnerji v skupni ponudbi že izvajal:
- najmanj eno (1) izgradnjo, obnovo ali rekonstrukcijo vakuumske kanalizacije dolžine najmanj 500 m iz najmanj DN200 cevi,
- najmanj eno (1) izgradnjo, obnovo ali rekonstrukcijo vodovoda dolžine najmanj 200 m iz najmanj DN100 cevi nodularne litine,
- gradnja vsaj enega (1) fekalnega črpališča.
Za posamezni objekt je bilo izdano tudi uporabno dovoljenje. Ponudnik predloži potrdila o strokovni in kvalitetni izvedbi del. Reference podizvajalcev se ne upoštevajo.«
Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, je referenca po svoji naravi dokazilo, da je ponudnik sposoben izvesti javno naročilo v zahtevanem obsegu in kvaliteti, saj z njo dokazuje, da je istovrstno gradnjo ali storitev v preteklosti že večkrat uspešno izvedel ali da je pod podobnimi pogoji že uspešno dobavil istovrstno blago. Naročnik lahko na podlagi dokazila, da je ponudnik (vsaj) enkrat že uspešno izvedel primerljivo naročilo, utemeljeno sklepa, da ima tak ponudnik ustrezno znanje in izkušnje, potrebne za izvedbo javnega naročila.
ZJN-2 dopušča ponudbe, v katerih nastopa več gospodarskih subjektov, ki so bodisi v partnerskem razmerju bodisi v razmerju ponudnik – podizvajalec. Naročnik od takih skupin ne sme zahtevati, da se povežejo v kakršno koli pravno formalno obliko, vendar lahko za izvedbo naročila od izbrane skupine zahteva predložitev ustreznega akta o skupni izvedbi naročila (na primer pogodbe o sodelovanju), če je to nujno za uspešno izvedbo javnega naročila (tretji odstavek 4. člena ZJN-2). Namen skupne ponudbe je združevanje zmogljivosti, izkušenj in znanja, zlasti seveda v primeru, kadar posamezen gospodarski subjekt sam ne more izpolniti vseh pogojev za priznanje usposobljenosti. ZJN-2 v tretjem in četrtem odstavku 45. člena določa, da se lahko gospodarski subjekt, kadar je to primerno, za posamezno naročilo sklicuje na kapacitete drugih gospodarskih subjektov, ne glede na pravno naravo povezave z njimi, pri čemer mora v tem primeru naročniku predložiti dokazilo o dejanskem razpolaganju s sredstvi. Enako velja tudi v primeru, ko v ponudbi nastopa več gospodarskih subjektov skupaj – posamezni subjekt se lahko sklicuje na sposobnosti sodelujočih v skupini ali drugih subjektov.
Državna revizijska komisija je citirana določila ZJN-2 v več svojih odločitvah (npr. v sklepih št. 018-205/2011, 018-426/2012, 018-33/2013 in 018-82/2013) razlagala na način, da se gospodarski subjekti seveda lahko sklicujejo na zmogljivosti oz. sredstva drugih gospodarskih subjektov, vendar je hkrati jasno zapisala, da referenc glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati kot kapacitet v smislu tretjega odstavka 45. člena ZJN-2. Kapacitete so namreč zmogljivosti, sredstva, potrebna za izvedbo naročila, medtem ko referenca ne predstavlja sredstva, s katerim ponudnik izvede javno naročilo, temveč predstavlja dokazilo o tehnični usposobljenosti. Reference niso kapacitete – zmogljivosti v smislu opreme, kadrov, mehanizacije, finančnih sredstev itd., kar si je mogoče izposoditi od drugih subjektov, temveč izkazujejo stopnjo usposobljenosti, znanja in izkušenj. Tega si ni mogoče izposojati na enak način kot opremo, ker gre za lastnosti, ki so tesno povezane z osebo ponudnika oz. njegovim kadrom. Državna revizijska komisija je zato zavzela stališče, da bi moral načeloma vsak subjekt, ki v ponudbi nastopa kot glavni izvajalec, skupni izvajalec ali podizvajalec, usposobljenost za tisti del posla, ki ga prevzema v ponudbi, dokazovati z lastnimi referencami. Dejstvo, da je referenčna dela morebiti že uspešno izvedel določen subjekt, ki v okviru konkretnega naročila ne bo izvajal istovrstnih del, temveč povsem druga dela, medtem ko subjekt, ki bo dejansko izvajal istovrstna dela, lastnih referenc ne izkazuje, naročniku ne daje nobene informacije o stopnji tehnične usposobljenosti tega subjekta.
Državna revizijska komisija je torej zavzela stališče, da se gospodarski subjekt, ki sodeluje v ponudbi, pri izkazovanju svoje tehnične usposobljenosti ne more sklicevati na reference drugega gospodarskega subjekta, saj je bistvo referenc to, da subjekt z izkazovanjem kakovostno izvedenih preteklih referenčnih poslov izkaže lastno usposobljenost za izvedbo tistega dela posla, ki ga bo prevzel bodisi kot partner v okviru skupne ponudbe bodisi kot podizvajalec. Vendar pa to na drugi strani pomeni, da ponudniku ni mogoče prepovedati, da referenčni pogoj deloma izpolni z gospodarskim subjektom, ki bo v okviru ponudbe tudi dejansko izvedel del posla, za katerega izkazuje usposobljenost. To velja ne glede na to, ali ta subjekt v ponudbi nastopa kot partner ali podizvajalec. Ne gre namreč za vprašanje, v kakšnem pogodbenem razmerju bo ta subjekt v razmerju do naročnika, temveč za vprašanje, ali subjekt, ki bo v okviru ponudbe dejansko izvedel določena dela, izkazuje ustrezno stopnjo tehnične usposobljenosti za kakovostno izvedbo. Če subjekt, ki bo v okviru ponudbe bodisi kot partner bodisi kot podizvajalec izvedel določena dela, razpolaga z lastnimi referencami in z njimi izkaže usposobljenost za izvedbo prevzetih del, ponudniku v tem delu ni mogoče odreči priznanja tehnične usposobljenosti.
Glede na navedeno je treba zavzeti stališče, da se ponudnik na podlagi tretjega in četrtega odstavka 45. člena ZJN-2 načeloma ne more sklicevati na reference subjektov, ki v ponudbi sploh niso udeleženi. Vendar pa se v skladu s četrtim odstavkom 45. člena ZJN-2 ponudnik lahko sklicuje na reference tistih subjektov, ki sodelujejo v ponudbi skupine ponudnikov in so kot partnerji ali podizvajalci predvideni za izvedbo tistega dela posla, za katerega (z lastnimi referencami) izkazujejo usposobljenost. Določba četrtega odstavka 45. člena ZJN-2 omogoča gospodarskim subjektom, ki sami ne izpolnjujejo vseh naročnikovih zahtev, da se združijo bodisi v ponudbeni konzorcij bodisi v skupino ponudnikov in podizvajalcev in na ta način skupaj dokažejo usposobljenost za izvedbo naročila. Določba razpisne dokumentacije, v skladu s katero naročnik pri presoji usposobljenosti ponudnika ne bo upošteval referenc podizvajalcev, krši četrti odstavek 45. člena ZJN-2 in tretji odstavek 4. člena ZJN-2, saj skupinam gospodarskih subjektov brez utemeljenega razloga onemogoča sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila oz. jih omejuje le na sodelovanje v partnerskih ponudbah. Enako odločitev o nedopustnosti neupoštevanja referenc podizvajalcev je Državna revizijska komisija sprejela tudi v zadevi št. 018-268/2011. Državna revizijska komisija je zato, v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, tudi v tem postopku razveljavila določilo točke 6.6.2 razpisne dokumentacije, ki določa, da se reference podizvajalcev ne upoštevajo.
Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila razpisno dokumentacijo v delih, ki so razvidni iz 1. točke izreka tega sklepa.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Vlagatelj je v predmetnem revizijskem postopku zahteval povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, in sicer stroške v zvezi s plačilom revizijske takse v višini 7.000,00 EUR, nagrado za revizijski postopek v višini 1.400,00 EUR, izdatke po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; v nadaljevanju: ZOdvT) v višini 20,00 EUR, stroške za sestavo vloge z dne 24. 4. 2014 v višini 250,00 EUR, stroške za izdelavo strokovnih mnenj v višini 2.500,00 EUR ter 22 % DDV.
Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je Državna revizijska komisija, na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN in skladno z določili 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) ter 13. člena ZOdvT, vlagatelju kot potrebne priznala naslednje stroške, nastale z revizijo:
- za zastopanje v revizijskem postopku – nagrado v višini 800,00 EUR in 22 % DDV,
- za takso za revizijski zahtevek – stroške v višini 7.000,00 EUR,
- za izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT – pavšalni znesek v višini 20,00 EUR in 22 % DDV,
- za izdelavo strokovnih mnenj – stroške v višini 2.484,20 EUR.
Skupaj mora torej naročnik vlagatelju povrniti stroške v višini 10.484,60 EUR. Preostanek založenega zneska za izdelavo strokovnih mnenj v višini 15,80 EUR se vrne vlagatelju na njegov transakcijski račun. Višjo stroškovno zahtevo je Državna revizijska komisija zavrnila kot neutemeljeno, ker je kot nepotrebne ocenila stroške za odvetniško nagrado nad priznano višino.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.
V Ljubljani, dne 5. 8. 2014
predsednik senata
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.
predsednik Državne revizijske komisije
Vročiti:
- Občina Polzela, Polzela 8, 3313 Polzela
- Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d.o.o., Brdnikova 44, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
Vložiti:
- v spis zadeve
V vednost:
- finančno – računovodska služba Državne revizijske komisije