018-164/2014 Univerza v Ljubljani

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela kot predsednika senata ter Sonje Drozdek Šinko in mag. Mateje Škabar kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Najem informacijskih storitev za študijsko področje na rektoratu Univerze v Ljubljani (UL) za 4 leta«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba RRC Računalniške storitve, d.d., Jadranska 21, Ljubljana, ki jo zastopa Avbreht, Zajc in partnerji, odvetniška družba, o.p., d.o.o., Šestova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Univerza v Ljubljani, Kongresni trg 12, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 24. 7. 2014

odločila:

1) Vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 16. 6. 2014 se delno ugodi in se delno razveljavi postopek oddaje predmetnega javnega naročila, tako da se razveljavi:

- pogoj reference, kot je določen v točki 3.1.3 razpisne dokumentacije (in spremenjen dne 4. 6. 2014 na portalu javnih naročil), in sicer v delu, ki določa, da mora ponudnik referenčne storitve izvajati nepretrgoma vsaj 6 mesecev v obdobju zadnjega leta do oddaje ponudbe,
- merilo »dodatne reference«, kot je določeno v točki 2.3.8 razpisne dokumentacije (in spremenjeno dne 4. 6. 2014 na portalu javnih naročil).

V preostalem se zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen.

2) Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 2.250,20 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne prejema tega sklepa do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 28. 5. 2014 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN6017/2014.

Vlagatelj je z vlogo z dne 16. 6. 2014 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnik referenčni pogoj in merilo »dodatne reference« določil tako, da krši Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-2). Po mnenju vlagatelja naročnik naročilo oddaja kot neko obliko javno zasebnega partnerstva, čeprav tega ne more. Naročnik je zahteve v razpisni dokumentaciji določil tako, da vlagatelju in ostalim ponudnikom preprečujejo konkuriranje v postopku, sodelovanje pa omogočajo le določenemu ponudniku.

Vlagatelj navaja, da je naročnik referenčni pogoj določil v točki 3.1.3 razpisne dokumentacije, kjer je določil:

» 3.1.3 Dokazovanje tehnične sposobnosti (45. člen ZJN-2)

Ponudnik lahko reference izkaže sam, s partnerji ali s podizvajalci.

Ponudnik kot reference predstavi vsaj dve akademiji ali fakulteti z vsaj 500 vpisanimi študenti v študijskem letu 2013/2014, na katerih ponudnik vsaj zadnjih 6 mesecev do oddaje ponudbe nudi celovito informacijsko podporo študijskemu procesu (vpis študentov, vodenje evidence
študentov, izdajanje potrdil in poročanje zunanjim deležnikom, zbiranje različnih prijav študentov, ...).

Reference morajo biti potrjene od subjekta, ki ni ponudnik v tem naročilu ali njegov partner, če nastopa s partnerji.«

Naročnik na podlagi postavljenega vprašanja ni spremenil spornega pogoja in ni dopustil, da bi vlagatelj kot ustrezno referenco lahko izkazal uspešen projekt eVŠ, ki je po tehnologijah in vsebinsko po obvladovanju procesov mnogo zahtevnejši od predmetnega javnega naročila. Vlagatelj zatrjuje, da je predmetno javno naročilo po uporabi zahtevanih tehnologij in vsebinsko ter v primerjavi s projektom eVŠ enostavno javno naročilo. Naročnik zahteva podporo le delu procesa, ki ga podpira eVŠ, in pri tem ne pričakuje ne integracij ne digitalnih certifikatov, ki rešitev naredijo bolj kompleksno. Količinsko je v predmetnem JN podatkov mnogo manj (približno 60 % tistega, s čimer operira eVŠ). Pri eVŠ gre za podatke na nivoju države Republike Slovenije, v konkretnem primeru pa zgolj za podatke naročnika. Naročnik ne zahteva poznavanja sledenja vpogledov in posebnega varovanja osebnih podatkov, kar zagotavlja projekt eVŠ. Razen osnovnih tehnoloških konceptov v okolju Microsoft naročnik v predmetnem JN ne zahteva nobenih posebnih orodij (kot so Content Management, Podatkovna skladišča, Poslovna inteligenca — BI). Dokumenti, ki jih predvideva tiskati (izkaznice študentov in diplomske listine), ne vsebujejo velikega števila podatkov, ki se nanje prenašajo. Kompleksnost sestavljanja dokumenta za tisk je relativno majhna (ni zakonskega preskusa). Rešitev se ne povezuje z avtomatiziranimi merilnimi mesti in/ali državnimi registri. Rešitev ne predvideva obdelav podatkov. Število končnih uporabnikov je majhno (do 100).

Referenčni pogoj je nesorazmeren in neobjektivno omejevalen, saj neupravičeno omejuje referenčno zahtevo zgolj na akademije ali fakultete doma in v tujini. Poleg tega neupravičeno dopušča izkazovanje referenčnega pogoja z referencami opravljanja informacijskih storitev na tujih fakultetah in akademijah, medtem ko ne dopusti po zahtevnosti in vsebini enakovrednih ali zahtevnejših referenc, doseženih pri naročnikih v Republiki Sloveniji, po slovenski zakonodaji (npr. eVŠ in ostali primerljivi ali zahtevnejši projekti). Pogoj neupravičeno omejuje referenco na dodaten pogoj, da mora biti pri vsaki referenci na fakulteto ali akademijo vpisanih vsaj 500 študentov v študijskem letu 2013/2014 in neupravičeno zahteva, da je ponudnik vsaj v zadnjih 6 mesecih nudil informacijsko podporo študijskemu procesu. Naročnik neupravičeno zahteva kar dve referenci, ki nista vezani na obvladovanje zahtevnih tehnologij oz. kompleksnih projektov, temveč sta vezani na točno določene institucije v točno določenem obdobju s točno določeno minimalno količino študentov v točno določenem obdobju pred oddajo ponudbe. Naročnik bi po mnenju vlagatelja moral dopustiti izkazovanje zahtevanih referenc tudi z vsebinsko (glede obvladovanja procesov) in po tehnologijah zahtevnejšimi projekti. Vlagatelj meni, da je neobjektivna in s predmetom javnega naročila nepovezana zahteva, da se mora referenca nanašati le na akademije in fakultete. Določba, da se reference izkazujejo tudi z referencami na fakultetah in akademijah iz tujine, je po mnenju vlagatelja zgolj navidezno odpiranje konkurence, saj naročilo zaradi vrednosti ni bilo objavljeno v uradnem glasilu EU. Če pa bi lahko ponudnik uveljavljal tudi reference iz tujine, bi moral naročnik še toliko bolj dopustiti vse primerljive ali zahtevnejše domače reference, kjer ponudnik izkazuje uspešnost reference ob upoštevanju slovenskih predpisov. Projekt eVŠ je tehnično bolj zahteven od predmetnega naročila, saj se povezuje na vse visokošolske zavode v Republiki Sloveniji, je izveden v različnih tehnologijah in se povezuje na več kot 10 registrov. Vlagatelj ima vsa potrebna znanja, ki jih lahko dokazuje z več uspešno izvedenimi projekti. V nadaljevanju vlagatelj našteva elemente projekta eVŠ, na podlagi katerih meni, da bi referenca morala ustrezati, in navaja, da bi lahko referenčni pogoj izpolnil z dodatno aplikacijo PAUL 1 in ostalimi projekti, med katerimi omenja projekt DELPHI za naročnika Borzen, d.o.o., katerega predmet so bili izdelava, vzdrževanje in nadgradnje informacijske rešitve (aplikacije) za potrebe napovedovanja proizvodnje OVE/SPTE ter upravljanja z energijo iz EKO BS. Vlagatelj našteva tudi druge referenčne projekte, za katere meni, da so primerljivi ali zahtevnejši od predmetnega naročila, in sicer projekt PNS.NET, naročnik Zavod za zaposlovanje RS, aplikacija Športni objekti, naročnik Zavod za šport RS, projekt IZPP, naročnik Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, projekt KPIS, naročnik Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, aplikacija URE in nadgradnja, naročnik DRI d.o.o., projekt iBIS, naročnik Borzen d.o.o., projekt PAUL 1, naročnik Univerza v Ljubljani.

Po mnenju vlagatelja je neupravičena tudi zahteva, da mora vsaka referenca izkazovati natančno določeno minimalno število vpisanih študentov v tekočem študijskem letu. To zahtevo naročnik poveže še z nadaljnjo zahtevo, da je ponudnik referenčno delo opravljal vsaj v zadnjih 6 mesecih pred oddajo ponudbe, čeprav bi moral upoštevati triletni rok.

Vlagatelj v nadaljevanju navaja, da je naročnik v točki 2.3.8 razpisne dokumentacije določil, da bo kot merilo upošteval tudi dodatne reference, in sicer bo ponudnik prejel 20 točk, če ima poleg referenc za pogoj vsaj še 5 dodatnih referenc, kot je določeno v poglavju 3.1.3, sicer 0 točk. Ker naročnik pri merilu referenc postavlja enako referenčno zahtevo in gre le za točkovanje dodatnih enakih referenc, se vlagatelj sklicuje na svoje prejšnje navedbe. Merilo »dodatne reference« ne meri ekonomskih prednosti, temveč je namenjeno zgolj izločanju ponudnikov oz. oteževanju možnosti ponudnikov. Ker naročnik že vstopni prag preverja z enako referenčno zahtevo, ni jasno, v čem bi merilo upoštevalo prednosti določene ponudbe pred drugimi ponudbami oz. v čem je ponudnik, ki ima štiri reference, slabši od tistega, ki ima sedem referenc, pri čemer slednji prejme kar 20 točk, prvi pa 0. Vlagatelj navaja, da ne more predložiti niti popolne niti konkurenčne ponudbe, saj naročnik ne priznava zahtevnejših referenc, s katerimi bi lahko vlagatelj izpolnil tako pogoj kot tekmoval pri merilu »dodatne reference«. Vlagatelj izpodbija tudi način točkovanja dodatnih referenc, saj prejme ponudnik za 0-2 dodatni referenci 0 točk, za 3-4 prejme 10 točk in za 5 referenc prejme 20 točk. Merilo je nesorazmerno, saj pomenita 2 dodatni referenci 0 točk, že 3 reference pa kar deset točk, torej je pomen ene same dodatne in ob tem še po vsebini enake reference najmanj 10% vseh meril. Dejanski pomen merila referenc pa je dejansko še višji, saj merilo »spletna aplikacija« sploh ni merilo, ker ne meri ničesar, temveč je le v točke pretvorjena želja naročnika po spletni aplikaciji — to pa je del ponujenega predmeta javnega naročila in ne meril. V okviru celote vseh meril ponudniki tako objektivno tekmujejo samo z referencami, saj imajo obe ostali postavki merila sami pod nadzorom.

Vlagatelj v nadaljevanju tudi podrejeno zatrjuje, da naročnik nezakonito izvaja postopek za sklenitev neke oblike javno-zasebnega partnerstva. Naročnik bo namreč določene informacijske storitve najel, in sicer storitve za prijave tujih študentov na izmenjavo v okviru UL, pridobitev finančne pomoči za mednarodne izmenjave in naročanje izdelave študentskih izkaznic. V 12. členu vzorca pogodbe je navedeno, da bo naročnik informacijske storitve 1.1, 1.2 in 1.3 iz 3. člena najel. Najem informacijskih storitev se obračunava mesečno za pretekli mesec, od prvega dne uspešno uvedene in s strani naročnika prevzete storitve do konca pogodbe. Ponudnik izda račun najkasneje peti delovni dan v naslednjem mesecu. Naročnik želi v tem delu porazdeliti tveganja med zasebni subjekt - izvajalca in javni subjekt, saj je na portalu javnih naročil pojasnil: »Sicer res najemni model v nasprotju s klasičnim naročilom razvoja, kjer večino tveganja (npr. zaradi slabe rešitve) prevzema naročnik, omogoča porazdelitev tveganja med ponudnika in naročnika.« Porazdelitev tveganj med javni in zasebni subjekt je bistvena značilnost javno-zasebnega partnerstva. V predmetni situaciji je naročnik sam odgovoril, da tveganja nosi tudi zasebni izvajalec, predvsem zaradi slabe rešitve. Pravzaprav je tveganje, ali bo naročnik zadovoljen z rešitvijo, ki jo bo moral izbrani ponudnik sam izdelati za specifične potrebe naročnika in bo za celotno obdobje trajanja pogodbe plačeval najemnino za takšno rešitev, povsem na izbranemu ponudniku. Če naročnik ne bo plačeval najemnine vseh 39,5 mesecev oz. 38 mesecev, si izbrani ponudnik ne bo poplačal svoje investicije v aplikacijo zgolj za potrebe naročnika. S tem je tveganje v celoti prevaljeno na zasebnega ponudnika, navaja vlagatelj, in dodaja, da je tak način oddaje naročila v nasprotju z Zakonom o javno zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJZP), saj naročnik ne more biti javni partner. Glede na porazdelitev tveganj bi lahko šlo za koncesijsko javno-zasebno partnerstvo, za sklenitev katerega pa se ne uporablja ZJN-2. Zahteva naročnika, ki se nanaša na najem storitev, je tudi neobjektivna, saj vlagatelj ne ve, koliko mesecev bo naročnik plačeval najemnino, s tem pa tudi ne more določiti cene najema. Vlagatelj še navaja, da je naročnik z najemom določenih storitev, ki bodo izdelane specifično zanj, ne bo pa pridobil materialnih avtorskih pravic, povzročil situacijo, ko bo po preteku pogodbe lahko najem teh storitev oddajal istemu ponudniku preko izjeme po postopku s pogajanji brez objave, saj bo le določen ponudnik razpolagal z izključnimi pravicami na aplikaciji, ki jo potrebuje v najem. To pa je netransparentno in negospodarno ravnanje naročnika.

Vlagatelj na podlagi navedenega primarno predlaga razveljavitev objave javnega naročila št. JN 6017/2014, in sicer v točkah III.2.3) Tehnična sposobnost ter IV.2.1) Merila za izbiro ponudbe (2. dodatne reference, ponder 20), ter razveljavitev razpisne dokumentacije v točkah 2.3.8 in 3.1.3 ter v delu, ki se nanaša na najem informacijskih storitev s porazdelitvijo tveganj med naročnika in izvajalca. Podrejeno vlagatelj predlaga razveljavitev celotnega postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Vlagatelj zahteva tudi povračilo stroškov, nastalih z revizijo.

Naročnik je dne 23. 6. 2014 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V zvezi z referenčnim pogojem naročnik navaja, da pri informatizaciji procesov ne gre zgolj za tehnološko usposobljenost ponudnika za razvoj ustrezne programske rešitve, temveč je za uspeh projekta informatizacije bistveno večjega pomena vzpostavitev informacijsko podprtega procesa, ki naročniku omogoča doseganje njegovih poslovnih ciljev. Zaradi preteklih izkušenj s ponudniki, ki zaradi pomanjkanja poznavanja procesov naročnika niso bili sposobni hitro in učinkovito vzpostaviti kvalitetne rešitve za uporabnike, ter dejstva, da je naročniku posledično nastala velika gospodarska škoda, je bil naročnik skladno z načeloma gospodarnosti in učinkovitosti primoran oceniti tehnično sposobnost ponudnikov. Naročnik je pri določanju referenčnega pogoja upošteval, da gre za projekt, ki je delno financiran s strani EU - Evropski socialni skladi, kjer je še posebej vezan na točno določene roke, ter tako zaradi morebitne neusposobljenosti izbranega ponudnika nima možnosti podaljševanja le teh. Naročnik je za dokazovanje tehnične sposobnosti določil, da naj ponudnik kot reference predstavi vsaj dve akademiji ali fakulteti (na katerikoli univerzi) oziroma visokošolskem zavodu, doma ali v tujini, z vsaj 500 vpisanimi študenti v enem študijskem letu, na katerih je ponudnik v obdobju zadnjega leta do oddaje ponudbe nepretrgoma vsaj 6 mesecev nudil celovito informacijsko podporo študijskemu procesu (vpis študentov, vodenje evidence študentov, izdajanje potrdil in poročanje zunanjim deležnikom, zbiranje različnih prijav študentov, ...). Glede na to, da je naročnik kot največja izobraževalna ustanova v Sloveniji tesno vpet v študijski proces svojih 26 članic ter da je študijski proces zelo kompleksen, s pripadajočim velikim številom uporabnikov, 3000 učitelji, 45.000 vsako leto vpisanih študentov in 12.000 diplomanti letno, je zanj bistvenega pomena, da ima izbrani ponudnik znanje in izkušnje s področja nudenja informacijske podpore študijskemu procesu neposredno podobnemu uporabniku, t. j. visokošolskem zavodu. Pogoj, da mora ponudnik informacijsko podpirati študijski proces z vsaj 500 vpisanimi študenti, je postavljen na podlagi strokovnega stališča, da pri manjšem številu študentov, ki jih lahko naročnik v veliki meri še obvladuje ročno, informacijska podpora ni dovolj izrazita. Naročnik pripominja, da vlagatelj na kršitev naročnika, da je dodatno neupravičena zahteva, da mora vsaka referenca izkazovati natančno določeno minimalno število vpisanih študentov v tekočem študijskem letu, ni predhodno opozoril preko portala javnih naročil. Očitek vlagatelja, da naročnik zahteva, da je ponudnik vsaj v zadnjih 6 mesecih nudil informacijsko podporo študijskemu procesu, je napačen. Naročnik zahteva, da je le-to ponudnik izvajal v obdobju zadnjega leta do oddaje ponudbe, in sicer zaradi spremembe visokošolske zakonodaje.

V zvezi z očitki vlagatelja, da je predmetno javno naročilo po uporabi zahtevanih tehnologij in vsebine ter v primerjavi s projektom eVŠ vlagatelja enostavno javno naročilo, naročnik odgovarja, da projekt eVŠ, katerega uporabnik je tudi naročnik, po več letih trajanja v trenutnem obsegu pokriva le evidenco študijskih programov, evidenco vpisanih študentov (z mednarodno izmenjavo) in diplomantov ter prijavo za vpis na visokošolski študij. V področje študijskih procesov spada prijava eVŠ, ki v trenutni verziji eVŠ obsega zajem podatkov za prijavo in nič več (torej informacijsko ni podprt noben kompleksnejši proces), brez vseh kompleksnih postopkov, ki sledijo v fazi izbire kandidatov za vpis na visokošolske zavode. Kljub opozorilom strokovnjakov Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru je v eVŠ kot enolični identifikator oseb uporabljen EMŠO, zaradi katere so bile v študijski proces univerz vsiljene nove birokratske ovire zaradi pridobivanja EMŠO številk. Pridobivanje EMŠO številke je velika dodatna ovira pri vključevanju tujih študentov v študijski proces in je v nasprotju s strateškim ciljem internacionalizacije slovenskega visokega šolstva. Naročnik je kot zunanji uporabnik zaradi kritičnega stanja na projektu eVŠ bil prisiljen izvajati intenzivno testiranje rešitve prijave eVŠ za študijsko leto 2013/2014. Pričakovano je, da to testiranje izvaja izvajalec oziroma na koncu naročnik (MIZŠ). Zaradi zamude na projektu in zaradi ugotovljenih kritičnih pomanjkljivosti v prijavi eVŠ je bil naročnik primoran preklicati prijavo eVŠ za študijske programe prve stopnje in enovite magistrske študijske programe za študijsko leto 2013/2014. V postopku prijave kandidatov za študijsko leto 2014/2015 kljub pravočasnim opozorilom prihaja do zelo velikih zapletov zaradi neustrezne tehnološke podpore procesu. Zaradi procesnih težav je iz postopka izpadlo 500 kandidatov, ki sicer izpolnjujejo vse pogoje za vpis na visokošolski študij.

Glede reference PAUL 1 naročnik navaja, da je PAUL 1 samo posrednik transakcij o vpisih študentov v študijske programe in na mednarodni izmenjavi ter o zaključkih študija za diplomante med študijskimi informatikami članic Univerze v Ljubljani in eVŠ. Transakcije se beležijo v tabele. Programska oprema PAUL 1 ne zagotavlja niti evidence študijskih programov niti ne omogoča uporabniškega vpogleda v študijske programe. Trenutno evidenco študijskih programov Univerze v Ljubljani v obliki baznih tabel in enostavnega uporabniškega programa za pregled študijskih programov je naročnik načrtoval in realiziral sam. Naročnik navaja, da od ponudnikov informacijskih storitev pričakuje, da s svojim strokovnim znanjem in poznavanjem domenskega področja predmeta naročila storijo vse, da preprečijo takšne situacije. Za naročnika je pomembnejša usposobljenost ponudnikov za informatizacijo študijskega procesa kot tehnična usposobljenost programiranja programske rešitve. Naročnik se zato ne strinja z vlagateljem, da bi moral še toliko bolj dopustiti vse primerljive ali zahtevnejše domače reference, kjer ponudnik izkazuje uspešnost reference ob upoštevanju slovenskih predpisov. Naročnik je v predmetnem javnem naročilu dopustil vse primerljive reference za izvedbo naročenega posla, meni pa, da je primerljiva referenca za to vrsto naročila le zagotavljanje podobne informacijske podpore študijskemu procesu.

Na navedbe, da preferira le enega ponudnika, naročnik navaja, da so na slovenskem trgu vsaj 4 ponudniki, ki obvladujejo informacijsko podporo študijskemu procesu ter so usposobljeni zagotavljati informacijsko podporo študijskemu procesu pri naročniku, to so MIPS PROGRAMSKA OPREMA storitve in trgovina d.o.o., Nova Vizija, informacijski inženiring in svetovanje d.d., TALPAS, informacijske storitve d.o.o. in UL, Fakulteta za računalništvo in informatiko.

V zvezi z merilom »dodatne reference« naročnik navaja, da je s pogoji določil minimalne kriterije, ki mu zagotavljajo kvalitetno in pravočasno izvedbo z razpisom načrtovanih aktivnosti. Z merilom naročnik daje dodatne točke tistim ponudnikom, ki imajo večje število referenc in s tem izkazujejo svojo konkurenčnost, kvaliteto in uspešnost zagotavljanja informacijske podpore študijskemu procesu večjemu številu naročnikov ter s tem zagotavljajo večjo verjetnost uspešnega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Naročnik se strinja z vlagateljem, da je smisel meril razlikovanje ponudb oziroma ponudnikov glede na objektivne oz. ekonomske prednosti oz. večjo kvaliteto posamezne ponudbe v primerjavi z drugimi ponudbami, in ponovno pojasnjuje, da dodatne reference nakazujejo na boljšo usposobljenost ponudnika za izvedbo tovrstnega posla, kar je za naročnika pri tem javnem naročilu bistvenega pomena. Za naročnika je ekonomsko najugodnejša tista ponudba, ki za trajanje pogodbe pomeni najnižje celotne stroške informacijske podpore in vključuje tudi stroške naročnika, ki so lahko precej visoki v primeru slabe izvedbe, zamude pri realizaciji ali celo neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ponudnika. Naročnik navaja, da je dne 4. 6. 2014 tudi dopolnil pogoje za reference in merilo »dodatne reference«, pri slednjemu je celo razdelal točke za izkazane reference, v zvezi z načinom točkovanja pa ni bilo predhodnih opozoril na očitane kršitve, kot je to zahtevano v petem odstavku 5. člena ZPVPJN. Naročnik se ne strinja z vlagateljem, da je zaradi načina postavljenih meril ponudniku naloženo nesorazmerno breme, da v škodo cene svoje ponudbe, če želi tekmovati pri merilih, le to spušča, da bi kompenziral minus pri merilu »dodatne reference«, saj tako naročniki kot ponudniki nastopajo na trgu, kjer si prizadevajo vsak za svoje interese. Naročnik mora javno naročilo izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in tako uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev (načelo gospodarnosti). Pri tem je omejen z načelom zagotavljanja konkurence, ki je v konkretnem primeru podana, saj po naročnikovih informacijah pogoje izpolnjujejo vsaj 4 ponudniki. Glede načela sorazmernosti je naročnik upošteval stopnjo tveganja v povezavi s koriščenjem EU sredstev ter možnostjo nepravilnosti pri izvedbi predmetnega javnega naročila (upoštevaje predhodne negativne izkušnje), ter pogoje in merila oblikoval tako, da so le-ti sorazmerni z zahtevnostjo predmeta javnega naročila.

V zvezi z merilom »spletna aplikacija« naročnik navaja, da na slovenskem trgu obstajata dve vrsti rešitev: hibridne rešitve odjemalec - strežnik s spletnim uporabniškim programom za množične končne programe (učitelji, študenti) in tri-slojne rešitve s spletnim uporabniškim programom za vse uporabnike. Naročnik ne izključuje možnosti, da ponudniki za osnovo uporabijo že razvito rešitev, zato je določil merilo »spletna aplikacija« za dodatne točke tistim ponudnikom, ki ponudijo tehnološko sodobnejšo rešitev.

Na revizijske navedbe, da gre za obliko javno zasebnega partnerstva, naročnik odgovarja, da pri najemu informacijskih storitev ne gre za to, temveč je le-to običajen poslovni model zagotavljanja informacijskih storitev in se uporablja tako pri najemu programskih licenc, najemu informacijske infrastrukture, kot pri najemu programskih rešitev za zagotavljanje informacijskih storitev. Najem informacijskih storitev je dobil posebno veljavo z uvedbo »računalništva v oblaku«, kjer se pri ponudnikih informacijskih storitev najema tako računalniško infrastrukturo, kot programsko rešitev. Do prekinitve pogodbe in posledično neplačevanja mesečne najemnine s strani naročnika lahko v skladu z ustaljeno prakso pride samo v primeru dokazanega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti izvajalca in po pogodbenih oziroma zakonsko predpisanih postopkih. Iz razpisne dokumentacije pa je natančno razvidno število mesecev, ko se najemnina plačuje. Naročnik pripominja, da sta bila pri izvedbi predhodnega in enakega javnega naročila »Prenova in informatizacija nabavnega poslovanja«, na katerega se je prijavil tudi vlagatelj, uporabljena enak storitveno poslovni model (najem storitev), kot tudi enako merilo za spletno aplikacijo »Merilo popolna HTML rešitev - 10T«, vendar tedaj na razpisno dokumentacijo ni bilo pripomb. Z navedbo, da naročnik preko najema določenih storitev povzroči situacijo, ko bo lahko po preteku pogodbe najem teh storitev oddajal istemu ponudniku, pa po mnenju naročnika presega mejo odločanja v tem postopku, saj navaja bodoča in negotova dejstva, ki ne morejo biti pravna podlaga za konstruktiven očitek, ter se spušča v področje, kjer pravnega interesa v tem trenutku ne more izkazovati.

Naročnik še navaja, da je pri svoji odločitvi upošteval strokovno mnenje prof. dr. Andreja Kovačiča.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 1. 7. 2014 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 2. 7. 2014 opredelil do trditev naročnika iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V vlogi se vlagatelj opredeljuje do naročnikovih navedb in dodatno pojasnjuje revizijske navedbe. Vlagatelj navaja, da morajo izvajalci poznati delovne procese naročnika, vendar to ne more biti razlog, da se jim dodeli ekskluzivni status. Referenčni pogoji morajo biti povezani in sorazmerni s predmetom javnega naročila, enako merila, v konkretnem primeru pa temu ni tako, saj želi naročnik izkušnje določenega oz. določenih ponudnikov prav z njim ali le tistih, ki so že delali za fakultete in akademije, preleviti v oddajo naročila njemu oz. prav njim. Poznavanje poslovnih procesov določenega naročnika z vidika tega naročila ni bistveno, saj se z razvojem v informatiki poslovni procesi naročnikov spreminjajo, spreminja se zakonodaja, zato je bolj pomembno, da določen ponudnik pozna in uporablja ustrezna programska orodja, s katerimi informatizira oz. računalniško sprogramira konkretne poslovne procese oz. poslovne zahteve naročnika. Vlagatelj citira proces informatiziranja določenega poslovnega procesa in navaja, da je zgolj naročnikova ocena, da je zanj pomembnejša usposobljenost ponudnikov za informatizacijo študijskega procesa kot tehnična usposobljenost programiranja programske rešitve. Po mnenju vlagatelja naročnik ni utemeljil, zakaj je poznavanje študijskih procesov na fakulteti in akademiji z vidika predmetnega razpisa tako pomembno, dejstvo, da je imel v preteklosti težave s ponudniki zaradi pomanjkanja poznavanja procesov naročnika, pa ne more zadostiti dokaznemu bremenu, ki ga ima v zvezi z dokazovanjem zakonitosti postavljenega pogoja. Vlagatelj je z navajanjem lastnih referenčnih projektov želel zgolj prikazati neutemeljenost referenčne zahteve, ni pa jih mogoče v tej fazi, ko ponudba še ni bila oddana, pregledovati in ocenjevati. S primeroma navedenimi projekti je vlagatelj dokazoval, da izpolnjuje določene naročnikove zahteve. Vlagatelj se ne strinja z naročnikovo negativno oceno projekta eVŠ in navaja, da je na vse kršitve naročnika opozoril v skladu s pravili in prakso Državne revizijske komisije. V zvezi s časovnim obdobjem reference vlagatelj navaja, da želi naročnik prikazati, da v referenčni zahtevi ni opredelil konkretnega študijskega leta, čeprav je jasno, da dovoljuje le reference z minimalno 500 vpisanimi v študijskem letu 2013/2014. Ob tem se sklicuje na spremembe področne zakonodaje, kar po mnenju vlagatelja ne more biti razlog za časovno omejevanje zahteve. Naročnik referenčnega pogoja ni spremenil, temveč je nekoliko razširil obdobje izkazovanja referenc na eno leto pred oddajo ponudbe le pri merilu »dodatne reference«, pogoj pa je ostal enak. V zvezi z naročnikovo navedbo, da obstaja več ponudnikov, ki lahko izvedejo predmetno naročilo, vlagatelj navaja, da je nezakonito to, da se vlagatelj in nekateri drugi ponudniki ne morejo prijaviti na razpis, čeprav imajo več primerljivih referenc. Vlagatelj tudi meni, da naročnik merila napačno razume kot stopnjevani pogoj usposobljenosti, kar ni njihov namen. V nadaljevanju se vlagatelj opredeljuje še do navedb v zvezi z najemom določenih storitev in navaja, da naročnik ne bo najel aplikacije, s katero ponudniki že razpolagajo, temveč se bodo aplikacije razvijale na podlagi specifičnih zahtev za konkretnega naročnika, kar pomeni vložek ponudnika kot zasebnega partnerja, povrnitev katerega pa je negotova in tvegana, saj vnaprej ni določljivo, koliko časa bo naročnik plačeval najem rešitve, znan pa je končen rok, do katerega bo plačeval.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je najprej obravnavala revizijske navedbe, ki se nanašajo na vprašanje zakonitosti referenčnega pogoja, določenega v točki 3.1.3 razpisne dokumentacije. Glede na naročnikov pomislek, da na portalu javnih naročil ni bil opozorjen na vse vidike spornosti referenčnega pogoja (naročnik navaja, da ni bil opozorjen na spornost zahteve glede minimalnega števila vpisanih študentov v tekočem študijskem letu), je treba najprej ugotoviti, da je bilo v zvezi z referenčnim pogojem na portalu javnih naročil zastavljeno naslednje vprašanje:

»Za dokazovanje tehnične sposobnosti zahtevate, da ponudnik nudi celovito informacijsko podporo študijskemu procesu na vsaj 2 akademijah ali fakultetah, poleg tega je v merilih za dodatnih 5 referenc, izvedenih pod enakimi zahtevami mogoče dobiti še dodatnih 20 točk. Glede na to, da že ime pove, da iščete tehnično usposobljenost, priznavate pa samo referenčne projekte izvedene na fakultetah ali akademijah, se nam to zdi diskriminatorno, saj je na podlagi vaših zahtev jasno, da preferirate točno določenega ponudnika in ostali ponudniki sploh nimamo možnosti, da se prijavimo, čeprav smo tehnično in kadrovsko usposobljeni za izvajanje razpisanih nalog. Predlagamo, da naročnik preuči priporočila vlade glede enakopravnosti in pravične konkurence na področju Javnega naročanja.«

Iz navedenega je jasno razvidno, da je bil naročnik izrecno opozorjen na spornost in morebitno nezakonitost referenčnega pogoja kot celote, naveden je bil tudi konkreten očitek o njegovi domnevni diskriminatornosti. V tem delu se je mogoče strinjati z vlagateljem, da je za dopustnost revizijskih navedb z vidika petega odstavka 5. člena ZPVPJN dovolj, če je bilo na portalu v kakršnikoli obliki postavljeno vprašanje, ki se vsebinsko nanaša na očitke iz zahtevka za revizijo. Peti odstavek 5. člena ZPVPJN določa, da zahtevek za revizijo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, ni dopusten, če bi lahko vlagatelj ali drug morebitni ponudnik naročnika preko portala javnih naročil opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Ker je bil naročnik konkretno in izrecno opozorjen na domnevno nezakonitost referenčnega pogoja kot celote, je zato zahtevek za revizijo v tem delu treba obravnavati kot dopusten.

Izhodišče za določanje pogojev za priznanje usposobljenosti predstavlja osmi odstavek 41. člena ZJN-2, ki določa, da lahko naročnik od ponudnikov zahteva, da izpolnjujejo minimalno stopnjo sposobnosti glede ekonomskega in finančnega statusa ter tehnične in poklicne sposobnosti. Količina informacij za ugotavljanje minimalne stopnje sposobnosti ponudnika za posamezno naročilo mora biti povezana in sorazmerna s predmetom naročila. Zahtevane minimalne stopnje sposobnosti ponudnika mora naročnik navesti v obvestilu o javnem naročilu. Dokazila, ki jih lahko naročnik zahteva od ponudnikov za izkazovanje tehnične in kadrovske sposobnosti, so določena v 45. členu ZJN-2. V skladu z drugim odstavkom 45. člena ZJN-2 lahko naročnik od ponudnikov v razpisni dokumentaciji zahteva, da izkažejo izpolnjevanje tehnične sposobnosti med drugim tudi s predložitvijo seznama gradenj v zadnjih petih letih oz. s predložitvijo seznama najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih, skupaj s potrdili referenčnih naročnikov o dobro opravljenem delu za najpomembnejše referenčne posle (1. in 2. alineja točke a) drugega odstavka 45. člena ZJN-2).

45. člen ZJN-2 našteva le posamezna možna dokazila, katerih predložitev lahko naročnik zahteva od ponudnikov. Ne določa pa vsebine pogojev, s katerimi ponudniki izkažejo kadrovsko in tehnično sposobnost. To prepušča naročniku, ki mora v razpisni dokumentaciji vsebinsko opredeliti, katere posamezne tehnične in kadrovske pogoje morajo izpolnjevati ponudniki, upoštevaje pri tem kompleksnost predmeta javnega naročila in njegove značilnosti.

Tudi v zvezi z referencami ZJN-2 našteva le možna dokazila (seznam referenčnih poslov skupaj s potrdili referenčnih naročnikov), naročnik pa mora v vsakokratni razpisni dokumentaciji, ob upoštevanju narave, količine ali pomembnosti predmeta javnega naročila, referenčni pogoj vsebinsko opredeliti. Referenca je po svoji naravi dokazilo, da je ponudnik v preteklosti že izvajal (po vsebini, obsegu in zahtevnosti) primerljive posle, s čimer izkaže usposobljenost tudi za izvedbo predmeta javnega naročila. Če ponudnik ni še nikoli izvajal primerljivega posla, o njegovi usposobljenosti na tej podlagi ni mogoče govoriti. Kateri posli so primerljivi, je treba presojati v vsakem konkretnem primeru, ob upoštevanju konkretnih okoliščin danega primera.

Naročnik mora pri opredeljevanju referenc v razpisni dokumentaciji določiti vsebinske kriterije, na podlagi katerih bo presojal ustreznost in primerljivost referenčnega posla (vrsta in obseg del, vrednost, časovno obdobje itd.), hkrati pa mora v primeru, kadar ponudbo predloži skupina ponudnikov (bodisi partnerjev ali podizvajalcev), določiti tudi, na kakšen način morajo reference izkazovati posamezni sodelujoči gospodarski subjekti. Presoja, ali ponudnik s predložitvijo seznama referenčnih poslov in potrdil izkazuje tehnično usposobljenost, je zato odvisna zlasti od tega, na kakšen način naročnik v razpisni dokumentaciji vsebinsko opredeli referenčne zahteve. Naročnik pri tem ni povsem avtonomen, saj ga omejujejo pravila javnega naročanja, primarno izražena skozi temeljna načela. Iz temeljnih načel javnega naročanja izhaja, da morajo biti pogoji tehnične usposobljenosti oblikovani na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavo vseh ponudnikov in pošteno konkurenco v postopku pridobivanja naročila, zlasti pa morajo biti oblikovani v skladu z načelom sorazmernosti – naročnik mora glede na naravo, količino ali pomembnost predmeta naročila določiti take zahteve, ki so z njim povezane in katerih izpolnjevanje izkazuje takšno stopnjo ponudnikove usposobljenosti za izvedbo naročila, ki je sorazmerna s kompleksnostjo predmeta. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat izpostavila v svojih odločitvah, pa zagotavljanje enakopravne obravnave ne pomeni, da mora naročnik svoje zahteve oblikovati tako, da sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila omogoči prav vsem ponudnikom na relevantnem trgu. Naročnik namreč prav z določanjem posameznih pogojev ponudnike razvrsti na tiste, ki pogoje izpolnjujejo in zato lahko sodelujejo v postopku, ter tiste, ki enega ali več posameznih pogojev ne izpolnjujejo in zato v postopku ne morejo sodelovati. Naročniki so zato upravičeni postavljati pogoje, ki imajo za posledico omejevanje kroga potencialnih ponudnikov za izvedbo javnega naročila oziroma njihovo razlikovanje, vendar morajo za takšno omejevanje oziroma razlikovanje imeti objektivno opravičljive in strokovno utemeljene razloge, povezane s predmetom javnega naročila.

Naročnik je sporni referenčni pogoj v predmetnem postopku oddaje javnega naročila določil v točki 3.1.3 razpisne dokumentacije, kjer je zapisal:

»Ponudnik lahko reference izkaže sam, s partnerji ali s podizvajalci.

Ponudnik kot reference predstavi vsaj dve akademiji ali fakulteti z vsaj 500 vpisanimi študenti v študijskem letu 2013/2014, na katerih ponudnik vsaj zadnjih 6 mesecev do oddaje ponudbe nudi celovito informacijsko podporo študijskemu procesu (vpis študentov, vodenje evidence študentov, izdajanje potrdil in poročanje zunanjim deležnikom, zbiranje različnih prijav študentov, ...).

Reference morajo biti potrjene od subjekta, ki ni ponudnik v tem naročilu ali njegov partner, če nastopa s partnerji.«

Na portalu javnih naročil je naročnik dne 4. 6. 2014 referenčni pogoj dopolnil z naslednjim pojasnilom:

»Reference: Ponudnik kot reference predstavi vsaj dve akademiji ali fakulteti (na katerikoli univerzi) oziroma visokošolski zavod, doma ali v tujini, z vsaj 500 vpisanimi študenti v enem študijskem letu, na katerih ponudnik v obdobju zadnjega leta do oddaje ponudbe nepretrgoma vsaj 6 mesecev nudi celovito informacijsko podporo študijskemu procesu (vpis študentov, vodenje evidence študentov, izdajanje potrdil in poročanje zunanjim deležnikom, zbiranje različnih prijav študentov, …).«

Vlagatelj v točki II. zahtevka za revizijo, kjer utemeljuje aktivno legitimacijo, navaja, da se je »naročnikova želja pri predmetnem javnem naročilu skoncentrirala le na določenega želenega ponudnika, postopek javne objave oz. odprti postopek pa naročnik izvaja zgolj navidezno«. Kot je mogoče razumeti vlagatelja, ta zatrjuje, da lahko zahteve iz razpisne dokumentacije (torej tudi referenčni pogoj) izpolni le točno določen ponudnik, ki mu naročnik zagotavlja privilegiran položaj. Teh svojih navedb pa vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo ni v ničemer konkretiziral (npr. z imenom domnevno favoriziranega ponudnika) niti ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati, ali je naročnik referenčni pogoj res priredil točno določenemu ponudniku. Po drugi strani naročnik navaja, da je ponudnikov, ki obvladujejo informacijsko podporo študijskemu procesu in izkazujejo tovrstno usposobljenost, več, in sicer naj bi bili samo na slovenskem tržišču štirje, ki jih tudi poimensko našteva. Vlagatelj v vlogi, s katero se je opredelil do naročnikovih navedb, ne nasprotuje tem trditvam, navaja pa, da ne gre za vprašanje, ali obstaja več ponudnikov, ki lahko izpolnijo referenčni pogoj, temveč je bistveno vprašanje, da je sodelovanje onemogočeno prav njemu, ki sicer razpolaga s primerljivimi referencami. Navedbam vlagatelja, da je naročnik referenčni pogoj priredil za točno določenega favoriziranega ponudnika, zato že s tega vidika ni mogoče slediti. Ob tem je treba upoštevati, da relevantni trg za informacijske storitve ni samo Slovenija, saj lahko v predmetnem postopku sodelujejo tudi tuji ponudniki. Dejstvo, da predmetno naročilo (zaradi vrednosti) ni bilo objavljeno v Uradnem listu EU, nikakor ne pomeni, da ponudniki iz tujine ne bi mogli predložiti ponudbe, zato se ni mogoče strinjati z vlagateljem, da je naročnik z dopustitvijo izkušenj iz tujih akademij in fakultet oz. visokošolskih zavodov zgolj navidezno odprl konkurenco.

Sicer pa je treba v zvezi z vsebino referenčnega pogoja, kot je bil določen v točki 3.1.3 razpisne dokumentacije (in kasneje dopolnjen na portalu javnih naročil), odgovoriti na dve vprašanji. Najprej je treba ugotoviti, ali ima naročnik objektivno opravičljive razloge, da v okviru referenčnega posla poleg tehnološke usposobljenosti zahteva tudi izkazovanje poznavanja poslovnih oz. študijskih procesov, ki so specifični za univerze in visokošolske institucije z vsaj 500 vpisanimi študenti v enem šolskem letu. Zatem pa je treba še ugotoviti, ali je zahteva, da mora ponudnik referenčne storitve izvajati nepretrgoma vsaj 6 mesecev v obdobju zadnjega leta do oddaje ponudbe, določena v skladu z določbami ZJN-2.

V zvezi z vprašanjem, ali naročnik upravičeno zahteva izkazovanje poznavanja poslovnih oz. študijskih procesov, ki so specifični za univerze in visokošolske institucije z vsaj 500 vpisanimi študenti v enem šolskem letu, je treba najprej ugotoviti, da so predmet tega javnega naročila informacijske storitve za študijsko področje na rektoratu Univerze v Ljubljani. Naročilo obsega najem, razvoj in vzdrževanje storitev ter pomoč uporabnikom. Najem informacijskih storitev obsega prijave tujih študentov na izmenjavo v okviru Univerze v Ljubljani, pridobitev finančne pomoči za mednarodne izmenjave in naročanje izdelave študentskih izkaznic. Razvoj novih informacijskih storitev obsega vodenje evidence študijskih programov, naročanje tiskanja diplomskih listin, dodaten razvoj na področju študijske informatike in druge dodatne storitve. Glede na predmet javnega naročila je pričakovano, da je naročnik referenčno zahtevo povezal s poznavanjem poslovnih in študijskih procesov na univerzah in visokošolskih institucijah. Naročnik ne naroča kakršnihkoli informacijskih storitev, temveč take, ki bodo podpirale specifične dejavnosti, s katerimi se ukvarja naročnik. Že s tega vidika zato ni mogoče ugotoviti, da so določbe, ki zahtevajo reference s področja informacijske podpore poslovnim in študijskim procesom na univerzah in visokošolskih institucijah nesorazmerne ali nepovezane s predmetom naročila. Zakonska zahteva glede sorazmernosti pogojev in njihove povezanosti s predmetom naročila pomeni, da mora naročnik preko referenčnega pogoja preverjati izvedbo primerljivih referenčnih poslov s predmetom naročila. Kot je bilo že zapisano, je referenca dokazilo, da je ponudnik že izvajal po vsebini, obsegu in zahtevnosti primerljive posle, saj je le na tej podlagi mogoče sklepati, da ima ponudnik ustrezno znanje za izvedbo predmeta naročila.

Kot pojasnjuje naročnik, je sam že imel slabe izkušnje s ponudniki, ki so imeli pomanjkljivo znanje poznavanja njegovih poslovnih procesov in posledično niso bili sposobni hitro in učinkovito vzpostaviti kvalitetnih rešitev. Naročnik je kot največja izobraževalna ustanova v Sloveniji vpet v študijski proces svojih 26 članic, pri čemer je študijski proces kompleksen, s pripadajočim velikim številom uporabnikov, 3000 učitelji, 45.000 vsako leto vpisanih študentov in 12.000 diplomanti letno. S tega vidika zato referenčni prag 500 študentov ni mogoče oceniti kot nesorazmeren. Mogoče je slediti naročniku, ki navaja, da je pomembno, da ima izbrani ponudnik znanje in izkušnje s področja nudenja informacijske podpore študijskemu procesu neposredno podobnemu uporabniku. Iz naročnikovih navedb je razvidno, da je dobro seznanjen s projektoma eVŠ in PAUL1, vendar (tudi na podlagi lastnih izkušenj) ocenjuje, da ne gre za primerljive projekte. Naročnik glede na lastno specifičnost po mnenju Državne revizijske komisije utemeljeno pričakuje, da bo izbrani izvajalec usposobljen ne samo za tehnično programiranje programskih rešitev, temveč da bo posebej usposobljen tudi za informatizacijo študijskega procesa.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik z zahtevo po poznavanju poslovnih oz. študijskih procesov, ki so specifični za univerze in visokošolske institucije z vsaj 500 vpisanimi študenti, ni kršil določb ZJN-2. Vsebina referenčnega pogoja se nanaša na referenčne projekte, ki so primerljivi s predmetom javnega naročila, zato ni mogoče govoriti o nesorazmernosti ali nepovezanosti referenčne zahteve. Na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo v tem delu zavrnila kot neutemeljen.

Naslednje vprašanje, na katerega je treba odgovoriti pri presoji referenčnega pogoja, je, ali je časovni kriterij, v skladu s katerim mora ponudnik izkazati, da je informacijsko podporo študijskemu procesu nudil nepretrgoma vsaj 6 mesecev v obdobju zadnjega leta do oddaje ponudbe, določen v skladu z ZJN-2. Kot je bilo že zapisano, ZJN-2 v drugem odstavku 45. člena določa, da lahko naročnik od ponudnikov v razpisni dokumentaciji zahteva, da izkažejo izpolnjevanje tehnične sposobnosti s predložitvijo seznama opravljenih storitev v zadnjih treh letih. ZJN-2 torej načeloma določa triletno obdobje, za katerega lahko naročnik zahteva izkazovanje referenc.

Naročnik v konkretnem primeru s časovnim kriterijem (6 mesecev izvajanja storitev v obdobju zadnjega leta do oddaje ponudbe) zožuje konkurenco, saj s tem ne dopušča sodelovanja ponudnikom, ki so vsebinsko primerljive storitve sicer izvajali, a v obdobju izpred enega leta pred oddajo ponudbe. Za takšno zoževanje konkurence bi naročnik moral izkazati utemeljene razloge.

Naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, navaja, da je takšno časovno obdobje določil zaradi spremembe visokošolske zakonodaje, konkretno zaradi sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 109/2012; v nadaljevanju: ZViS-I), ki je začel veljati 1. 1. 2013. V zvezi s temi pojasnili Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je ZViS-I začel veljati že približno eno leto in pol pred rokom za oddajo ponudb v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, zato ni jasno, zakaj je naročnik določil enoletno obdobje. Navsezadnje je v tem delu treba slediti vlagatelju, ki navaja, da ima ZViS-I 12 členov, naročnik pa v ničemer ni pojasnil, da bi bile spremembe, ki jih prinaša novela na področju informatizacije procesov, takšne, da bi utemeljevale takšno oženje konkurence. Državna revizijska komisija je zato vlagateljevemu zahtevku za revizijo v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN v tem delu ugodila in referenčni pogoj, kot je določen v točki 3.1.3 razpisne dokumentacije (in spremenjen dne 4. 6. 2014 na portalu javnih naročil), razveljavila v delu, ki določa, da mora ponudnik referenčne storitve izvajati nepretrgoma vsaj 6 mesecev v obdobju zadnjega leta do oddaje ponudbe.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala revizijske navedbe, ki se nanašajo na vprašanje zakonitosti merila »dodatne reference«, določenega v točki 2.3.8 razpisne dokumentacije. Tudi v tem delu naročnik pripominja, da na portalu javnih naročil ni bil opozorjen na vse vidike spornosti tega merila, saj ni prejel opozorila glede načina točkovanja. Kot je razvidno iz portala javnih naročil, je bilo v zvezi merilom »dodatne reference« na portalu javnih naročil zastavljeno naslednje vprašanje:

»Glede na zahteve iz razpisa menimo, da ponudnik dokazovanje tehnične sposobnosti dokazuje že z 2 zahtevanima referencama pod točko 3.1.3. Zdi se nam diskriminatorno, da v merilih pod točko 2 zahtevate enake reference, za dokazovanje »tehnične sposobnosti« ker je javno znano, da to merilo izpolnjuje samo 1 (en) ponudnik v Sloveniji in mu pod temi pogoji ostali ponudniki sploh ne moremo konkurirati. Prosimo, da to merilo spremenite in referenčne projekte ne omejujete z lokacijo namestitve in vsebino projektov, temveč s tehničnimi specifikacijami (tehnologije).«

Tudi iz te navedbe je jasno razvidno, da je bil naročnik izrecno opozorjen na spornost in morebitno nezakonitost merila »dodatne reference«, da je bil naveden konkreten očitek o diskriminatornosti merila in da je bil naročnik pozvan k njegovi spremembi. Ker je bil naročnik konkretno in izrecno opozorjen na domnevno nezakonitost merila »dodatne reference« kot celote in je bil celo pozvan k njegovi spremembi, to pa je tudi očitek, ki ga vlagatelj uveljavlja v predmetnem zahtevku za revizijo, je treba zahtevek za revizijo tudi v tem delu treba obravnavati kot dopusten z vidika petega odstavka 5. člena ZPVPJN.

Revizijske navedbe v delu, ki se nanaša na merilo »dodatne reference«, je treba vsebinsko presojati z vidika 48. člena ZJN-2, ki določa, da lahko naročnik odda naročilo bodisi na podlagi najnižje cene bodisi na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe. V primeru ekonomsko najugodnejše ponudbe lahko naročnik uporabi različna merila v povezavi s predmetom naročila, kot so na primer kakovost, cena, tehnične prednosti, estetske in funkcionalne lastnosti, okoljske lastnosti, stroški poslovanja, stroškovna učinkovitost, poprodajne storitve in tehnična pomoč, datum dobave ter rok za dobavo ali dokončanje del (prvi odstavek 48. člena ZJN-2). Naročnik mora v primeru oddaje naročila na podlagi merila ekonomsko najugodnejše ponudbe v obvestilu o javnem naročilu oz. v razpisni dokumentaciji opisati in ovrednotiti posamezno merilo za oddajo naročila, pri čemer merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila (četrti odstavek 48. člena ZJN-2).

Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (prim. npr. odločitve št. 018-160/2010, 018-120/2012, 018-49/2013), je merilo element za vrednotenje in medsebojno primerjanje ponudb. Merilo je vnaprej podan razlikovalni znak med ponudbami, katerega izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila oz. kdaj naj naročnik določen element opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali bo razlikovanje po določenem elementu tudi resnično zagotavljalo prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Merilo mora biti povezano z neko okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se mora odražati pri večji ali manjši ekonomski koristi oz. prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila. To pomeni, da mora biti merilo komercialne narave in povezano s konkretno ponudbo oz. izvedbo javnega naročila, ne pa z osebnimi lastnostmi ponudnika. Navedeno izhaja že iz primeroma navedenih okoliščin, ki lahko v skladu z 48. členom ZJN-2 predstavljajo merila na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe (kakovost, tehnične prednosti, stroški poslovanja itd.). S tega vidika je zato treba razlikovati med pogoji za ugotavljanje sposobnosti posameznih ponudnikov in merili za izbiro najugodnejše ponudbe. Medtem ko so pogoji izločitvene narave in so namenjeni ugotavljanju osebne, finančne, tehnične in kadrovske usposobljenosti ponudnika, morajo biti merila oblikovana tako, da merijo dejansko ekonomsko ugodnost ponudbe. Razlikovanje med pogoji in merili je razvidno iz samih določil ZJN-2, saj jih urejajo različne določbe, posledično pa morajo biti pogoji in merila jasno razmejeni tudi v razpisni dokumentaciji.

Ob tem je treba opozoriti tudi na prakso Sodišča EU, ki je v več odločitvah (na primer v zadevi C-532/06, Lianakis in drugi, C-199/07, Komisija proti Helenski republiki) poudarilo, da sta preverjanje ustreznosti ponudnikov in oddaja naročila različni operaciji, ki ju urejajo različna pravila. Ustreznost ponudnikov preverijo naročniki v skladu s kriteriji glede gospodarskega in finančnega položaja ter tehničnih zmožnosti (kriteriji za ugotavljanje usposobljenosti). Oddaja naročila pa se izvede na podlagi meril, ki temeljijo bodisi na najnižji ceni bodisi na ekonomsko najugodnejši ponudbi. Merila, ki jih lahko uporabijo naročniki, v direktivi s področja javnega naročanja sicer niso našteta taksativno, kar pomeni, da direktiva naročnikom prepušča izbiro meril za oddajo naročila, ki jih nameravajo uporabiti. Vendar pa se lahko ta izbira nanaša samo na merila, na podlagi katerih je možno presojati ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Zato so iz meril za oddajo izključena tista, na podlagi katerih ni možno opredeliti ekonomsko najugodnejše ponudbe, ki pa so bistveno povezana s presojo ustreznosti ponudnikov, ki naj bi izpolnili zadevno naročilo. Sodišče je v obeh citiranih zadevah ugotovilo, da so se merila, ki jih je uporabil naročnik, nanašala v glavnem na izkušnje, usposobljenost in sredstva, ki lahko zagotavljajo pravilno izvedbo zadevnega naročila, in da gre za kriterije, ki se nanašajo na ustreznost ponudnikov, ki naj bi izvedli to naročilo. Zato je zavzelo stališče, da naročnik v okviru postopka za oddajo naročila izkušenj ponudnikov, števila zaposlenih in opremljenosti ter sposobnosti, da naročilo opravijo v predvidenem trenutku, ne more upoštevati kot meril za oddajo naročila, temveč lahko te elemente upošteva kot kriterije za ugotavljanje usposobljenosti.

Potrebno je omeniti tudi stališče Sodišča EU v zadevi C-315/01, GAT proti ÖSAG, da naročnik ne sme določiti referenc, ki se nanašajo na blago, ki ga ponudnik dobavlja drugim strankam (ko gre torej za razmerje izven predmetnega javnega naročila), kot merilo za ocenjevanje ponudb, lahko pa jih določi kot pogoj za ugotavljanje sposobnosti. V navedeni zadevi je bilo sporno zlasti dejstvo, da je naročnik zahteval le spisek referenc glede dobave blaga, brez morebitnih subjektivnih ocen o kvaliteti blaga ali podobno. Tako opredeljene reference po stališču sodišča niso v dovolj tesni povezavi s samim predmetom javnega naročila oziroma niso neposredno povezane z ekonomsko ugodnostjo same ponudbe, zaradi česar so kot merilo nedovoljene.

Naročnik je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila sporno merilo »dodatne reference« določil na naslednji način (točka 2.3.8 razpisne dokumentacije):

»Dodatne reference T2 = 20 točk, če ima ponudnik poleg referenc za pogoj vsaj še 5 dodatnih referenc kot je določeno v poglavju 3.1.3, sicer 0 točk«

Dne 4. 6. 2014 je naročnik na portalu javnih naročil spremenil navedeno merilo, in sicer na naslednji način:

»Reference: Ponudnik kot reference predstavi vsaj dve akademiji ali fakulteti (na katerikoli univerzi) oziroma visokošolski zavod, doma ali v tujini, z vsaj 500 vpisanimi študenti v enem študijskem letu, na katerih ponudnik v obdobju zadnjega leta do oddaje ponudbe nepretrgoma vsaj 6 mesecev nudi celovito informacijsko podporo študijskemu procesu (vpis študentov, vodenje evidence študentov, izdajanje potrdil in poročanje zunanjim deležnikom, zbiranje različnih prijav študentov, …).

Merilo 2: T2 = 20 točk, če ima ponudnik poleg referenc za pogoj vsaj še 5 dodatnih referenc kot je določeno v prejšnjem odstavku, T2 = 10 točk, če ima ponudnik poleg referenc za pogoj vsaj še 3 dodatne reference kot je določeno v prejšnjem odstavku, sicer 0 točk.«

Kot dokazilo za izkazovanje referenc je naročnik predvidel obrazec št. 5, v katerega so morali ponudniki navesti referenčne projekte, pri čemer so morali za vsakega navesti naziv naročnika, obdobje izvajanja, opis projekta ter njegovo vrednost.

Iz predmetne razpisne dokumentacije je razvidno, da je naročnik reference najprej določil kot pogoj za priznanje tehnične usposobljenosti ponudnikov, in sicer je kot prag za priznanje sposobnosti določil predložitev (vsaj) dveh referenc. Glede na kombinacijo pogoja in merila to pomeni, da bi ponudniki, ki bi predložili od dve do štiri reference, prejeli 0 točk, ponudniki, ki bi predložili od pet do šest referenc, bi prejeli 10 točk, ponudniki, ki bi predložili sedem referenc ali več, pa bi prejeli 20 točk. Takšen način ocenjevanja ne izpolnjuje zahtev iz ZJN-2. Naročnik namreč tehnično usposobljenost preverja že z izpolnjevanjem zahteve iz točke 3.1.3 razpisne dokumentacije, v skladu s katero morajo ponudniki, da bi dokazali svojo usposobljenost, izkazati izvedbo vsaj dveh specifičnih referenčnih projektov. Z navedbo vsaj dveh referenčnih projektov (in potrdili referenčnih naročnikov) ponudniki izkažejo, da so v preteklosti že izvajali enako zahtevna dela in da so torej usposobljeni za izvedbo predmetnega javnega naročila. Naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, sicer navaja, da ponudniki z večjim številom referenc izkazujejo konkurenčnost, kvaliteto in uspešnost zagotavljanja informacijske podpore študijskemu procesu večjemu številu naročnikov ter s tem zagotavljajo večjo verjetnost uspešnega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Vendar pa iz razpisne dokumentacije in naročnikovih pojasnil ni razvidno, v čem naj bi bila razlika v ekonomski ugodnosti med ponudnikom, ki lahko izkaže štiri (zahtevne in specialne) referenčne projekte in že na ta način izkaže relativno visoko strokovno tehnično usposobljenost za izvedbo predmetnega naročila, ter ponudnikom, ki izkaže sedem referenčnih projektov. Glede na dejstvo, da v tem primeru oba ponudnika izkažeta ustrezno stopnjo tehnične usposobljenosti, zgolj nekoliko višje število referenc ne zagotavlja relevantnih informacij o kvaliteti storitve, ki bo izvedena v okviru predmetnega naročila, brez takih informacij pa je medsebojna primerljivost kvalitete obeh ponudb onemogočena. Kot pravilno ugotavlja vlagatelj, ponudnik s štirimi referencami glede na način točkovanja prejme 0 točk, ponudnik s sedmimi referencami pa 20 točk, ne da bi bilo pri tem razvidno, ali je med obema ponudnika sploh kakšna kvalitetna razlika. Razlikovanje ponudnikov glede na to, ali ima posamezen ponudnik štiri, pet ali sedem referenc, ne more predstavljati podlage za ugotavljanje, katera ponudba je ekonomsko bolj ali manj ugodna. To velja toliko bolj ob upoštevanju dejstva, da bo lahko ponudnik, ki bo predložil sedem referenc, glede na ovrednotenje meril ponudil za 20 % višjo ceno v primerjavi s ponudnikom, ki bo predložil štiri reference, ne da bi bilo pri tem jasno izkazano, da se oba ponudnika kvalitetno tako razlikujeta, da je tolikšna razlika v ceni upravičena.

Na podlagi navedenega je v tem delu mogoče slediti vlagatelju, ki navaja, da merilo »dodatne reference« ne izkazuje ekonomske ugodnosti posamezne ponudbe in da je določeno v nasprotju z določili 48. člena ZJN-2. Državna revizijska komisija je zato vlagateljevemu zahtevku za revizijo v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN v tem delu ugodila in merilo »dodatne reference«, kot je določeno v točki 2.3.8 razpisne dokumentacije (in spremenjeno dne 4. 6. 2014 na portalu javnih naročil), razveljavila.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi navaja, da naročnik v delu, ki se nanaša na najem določenih informacijskih storitev, zaradi načina oddaje in porazdelitve tveganja dejansko izvaja postopek javno – zasebnega partnerstva. Tega po mnenju vlagatelja ne bi smel izvajati na podlagi določb ZJN-2, temveč na podlagi ZJZP, pri čemer naj naročnik niti ne bi imel ustreznega statusa javnega partnerja. Vlagatelj ob tem navaja, da je preko portala javnih naročil izpostavil dvom v zakonitost postopka. Ob utemeljevanju aktivne legitimacije vlagatelj navaja, da je v skladu s petim odstavkom 5. člena ZPVPJN opozoril na kršitve predpisov o javnem naročanju, ki jih uveljavlja s predmetnim zahtevkom za revizijo, pri čemer je tudi citiral konkretna vprašanja, s katerimi je po njegovem mnenju opozoril na posamezne kršitve, ki jih navaja v zahtevku za revizijo. Kot navaja vlagatelj in kot je razvidno tudi iz portala javnih naročil, je naročniku v tem delu zastavil naslednji vprašanji:

»Ali rešitve, ki jih razvijalec razvije v točkah 1.1, 1.2 in 1.3.ostajajo v lasti razvijalca oziroma govorimo o javno zasebnem partnerstvu in po izteku plačevanja najemnine preidejo v last naročnika?«

in

»Glede na vaše odgovore možnim izvajalcem, predvidevamo, da greste v točki 1 v neko obliko JZP. Npr. 1.1. financira razvoj izvajalec v celoti sam 8,5 mesecev, kar pa potem skozi najemnino "povrnete" v prihodnjih 39.5 mesecih, ko hkrati pričakujete, da izvajalec brezplačno vzdržuje rešitev 1.1. S tem mu na nek način podaljšujete garancijski rok, iz predpisanih 6 mesecev na 39,5 mesecev. Ali je to v celoti zakonito?«

Iz navedenih vprašanj je razvidno, da ne vsebujeta opozoril o konkretnih kršitvah ZJN-2 oz. ZJZP, ki jih vlagatelj uveljavlja v zahtevku za revizijo. Prvo vprašanje od naročnika pričakuje le določena pojasnila glede lastništva razvitih aplikacij, ne da bi ob tem vsebovalo vsaj implicitno opozorilo o kršitvi in ne da bi se kasneje nanj nanašal kakšen očitek iz zahtevka za revizijo. Drugo vprašanje se v prvem delu nanaša na način financiranja razvoja določenih rešitev, v drugem delu pa na podaljševanje garancijskega roka. Tudi drugo vprašanje ne vsebuje izrecnih opozoril o domnevnih kršitvah, temveč ponudnik naročniku postavlja le splošno vprašanje o zakonitosti. Kolikor je to splošno vprašanje mogoče razumeti kot opozorilo o kršitvi, pa gre za očitke, ki jih vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel. Ne prvo ne drugo vprašanje namreč ne vsebujeta opozoril o nezakonitostih, ki jih vlagatelj zatrjuje v zahtevku za revizijo. Vlagatelj v zahtevku navaja, da je naročnik z modelom najema prerazporedil tveganje, da na ta način dejansko izvaja postopek javno – zasebnega partnerstva, da s tem krši ZJN-2 ter ZJZP, da ni jasno, koliko časa bo naročnik plačeval najemnino ter da bo lahko v prihodnje povzročil situacijo, ko bo najem teh storitev oddajal po postopku s pogajanji brez objave. Čeprav Državna revizijska z namenom zagotovitve pravnega varstva široko razlaga določbo petega odstavka 5. člena ZPVPJN in tako dopušča možnost, da je predpostavka dopustnosti izpolnjena že v primeru, če vprašanje na portalu javnih naročil sicer ne vsebuje izrecnega opozorila na kršitev, se pa vsaj vsebinsko nanaša na očitke iz revizijskega zahtevka (prim. zadevi št. 018-409/2013 in 018-4/2014), je treba v tem delu ugotoviti, da citirani vprašanji, postavljeni v zvezi z najemom določenih storitev, nista vsebovali opozoril o kršitvah in se tudi nista v ničemer vsebinsko nanašali na očitke, ki jih je vlagatelj kasneje uveljavljal v zahtevku za revizijo. Navsezadnje je treba ugotoviti, da je vlagatelj v vprašanjih, ki se nanašajo na referenčni pogoj in merilo »dodatne reference«, izrecno navedel očitek o diskriminatornosti in kršitvi določb ZJN-2, medtem ko iz vprašanj, ki se nanašata na najem informacijskih storitev, takšni očitki niti implicitno niso razvidni. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija v skladu s petim odstavkom 5. člena ZPVPJN revizijskih navedb v delu, ki se nanašajo na sklenitev javno – zasebnega partnerstva, ni vsebinsko obravnavala.

Državna revizijska komisija na koncu še pripominja, da je vlagatelj v V. točki zahtevka za revizijo med drugim navedel tudi, da je naročnik kršil določbe ZJN-2 z določitvijo merila »spletna aplikacija«. V zvezi s to navedbo je treba ugotoviti, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo ni konkretiziral in tudi ni predložil nobenih dokazov, prav tako pa je tudi ni obsegel v revizijskem predlogu, saj ni zahteval razveljavitve tega merila. V delu zahtevka za revizijo, ki se nanaša na zatrjevanje nezakonitosti merila »dodatne reference«, je vlagatelj merilo »spletna aplikacija« omenil zgolj v kontekstu teže merila »dodatne reference« in navedel, da pravzaprav niti ne gre za merilo, temveč le za točkovano željo naročnika po spletni aplikaciji. Iz vlagateljevih revizijskih navedb tako ni mogoče razbrati, v čem naj bi naročnik z določitvijo merila »spletna aplikacija« kršil določila ZJN-2. Poleg tega je treba ugotoviti, da vlagatelj v II. točki zahtevka za revizijo, kjer zatrjuje, da je naročnika na vse očitane kršitve opozoril na portalu javnih naročil, ni citiral nobenega vprašanja, ki bi se nanašalo na merilo »spletna aplikacija«. Tudi sicer naročnik na morebitne kršitve v zvezi z merilom »spletna aplikacija« na portalu javnih naročil ni bil opozorjen. Edino vprašanje, ki se na portalu javnih naročil nanaša na merilo »spletna aplikacija«, se je namreč glasilo: »Pri merilih navajate, da ponudnik lahko dobi dodatnih 5 točk , če je ponujena rešitev v celoti narejena kot spletna aplikacija.... Kaj ste mislili s to zahtevo, glede na to, da ne zahtevate, da ponudnik ponudi aplikacijo in pripravi kakšen idejni koncept, na podlagi katerega bi naročnik lahko ugotavljal, če ponudnik izpolnjuje to merilo?« Ker tudi iz tega vprašanja (podobno kot zgoraj) ni razvidno, da bi vsebovalo opozorilo na kršitev, temveč je njegov namen očitno zgolj pridobiti določena pojasnila, Državna revizijska komisija revizijskih navedb v delu, ki se nanašajo na merilo »spletna aplikacija«, ni vsebinsko obravnavala.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v revizijskem zahtevku in opredelitvi do navedb naročnika pravočasno priglasil stroške, in sicer: 1.400,00 EUR za sestavo revizijskega postopka, 1.400,00 EUR za sestavo opredelitve do navedb, 20,00 EUR za izdatke v revizijskem postopku in 3.500,00 EUR za takso, vse skupaj povečano za DDV.

Državna revizijska komisija je na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN in skladno z določili 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) ter 13. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in sprem.; v nadaljevanju: ZOdvT) po pravičnem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin primera vlagatelju kot potrebne priznala naslednje stroške, nastale z revizijo: za zastopanje v revizijskem postopku pred naročnikom in Državno revizijsko komisijo nagrado v višini 800,00 EUR in 20,00 EUR za izdatke kot pavšalni znesek po tarifni številki 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV, ter strošek takse za revizijski zahtevek v višini 3.500,00 EUR, vse skupaj v znesku 4.500,40 EUR. Višjo stroškovno zahtevo je Državna revizijska komisija zavrnila kot neutemeljeno, ker je kot nepotrebne in neutemeljene ocenila stroške za odvetniško nagrado nad priznano višino.

Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo delno uspel, je Državna revizijska komisija odločila, da se vlagatelju, v sorazmerju z doseženim uspehom v postopku, ki ga glede na postavljeni zahtevek ocenjuje na 50 %, povrne 2.250,20 EUR potrebnih stroškov, nastalih s predrevizijskim in revizijskim postopkom. Naročnik je vlagatelju priznane stroške dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 24. 7. 2014


predsednik senata
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.
predsednik Državne revizijske komisije














Vročiti:

- Univerza v Ljubljani, Kongresni trg 12, 1000 Ljubljana
- Avbreht, Zajc in partnerji, odvetniška družba, o.p., d.o.o., Šestova ulica 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana

Vložiti:

- v spis zadeve

Natisni stran