018-130/2014 Pošta Slovenije, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Sonje Drozdek Šinko, kot predsednice senata ter Vide Kostanjevec in mag. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Najem samopostrežnih avtomatov za sprejem in oddajo pošiljk (postomati)« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba PRIMAT, tovarna kovinske opreme d.d., Industrijska ulica 22, Maribor, ki jo zastopa odvetnik Primož Žontar, Partizanska cesta 23, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika POŠTA SLOVENIJE d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 23.06.2014

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila »Najem samopostrežnih avtomatov za sprejem in oddajo pošiljk (postomati)«, ki je bil objavljen na Portalu javnih naročil dne 29.04.2014, pod št. objave JN 5085/2014.

2. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške pravnega varstva v znesku 4.476,00 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je javno naročilo objavil na Portalu javnih naročil dne 29.04.2014, pod številko objave JN 5085/2014 in v Uradnem listu Evropske Unije dne 03.05.2014, pod številko objave 2014/S 086-151606.

Vlagatelj je dne 12.05.2014 zoper razpisno dokumentacijo vložil zahtevek za revizijo. Predlaga, da se postopek oddaje predmetnega javnega naročila v celoti razveljavi, zahteva pa tudi povračilo stroškov pravnega varstva, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je naročnik kršil načelo enakopravnosti ponudnikov, saj je le nekatere izmed potencialnih ponudnikov, že pred objavo predmetnega javnega naročila, seznanil z zahtevami, ki so predmet javnega naročila. Ti so bili že nekaj mesecev pred objavo povabljeni k preliminarnim razgovorom in k oddaji informativnih ponudb. Povabljeni ponudniki so bili v prednosti, saj so lahko vplivali na oblikovanje razpisne dokumentacije Navedeno potrjuje tudi razpisna dokumentacija, ki je oblikovana tako splošno in pomanjkljivo, da ponudnikom, ki se predhodnih razgovorov niso udeležili, onemogoča oddajo popolne ponudbe. Ponudniki, ki so se pogovorov udeležili, so imeli tako omogočen tudi daljši čas za pripravo ponudbe, vlagatelj (in ostali ponudniki) pa zgolj en mesec, v le enem mesecu pa popolne ponudbe ni mogoče pripraviti. V tako kratkem času namreč ni mogoče preučiti celotne razpisne dokumentacije, poiskati ustrezne partnerje, opredeliti njihovo vlogo v projektu, definirati ustrezno pravno podlago takšnega sodelovanja ter oblikovati in ovrednotiti ustrezne rešitve. Vlagatelj nasprotuje tudi referenčni zahtevi, v skladu s katero mora ponudnik izkazati vsaj tri posle, iz katerih je razvidno, da naročniki uporabljajo njegove postomate. Zatrjuje, da je takšna zahteva nesorazmerna ter ne zagotavlja konkurence med ponudniki. Navaja, da predstavljajo postomati le enega izmed sestavnih delov javnega naročila, ki povezuje različne deležnike, oziroma ga sestavlja več različnih storitev. Sama dobava torej pomeni le manj pomemben del javnega naročila, saj gre za kombinacijo logističnih, denarnih in telekomunikacijskih storitev, poleg tega ga sestavlja tudi informacijska integracija spletnih trgovcev - pošiljateljev. Vlagatelj še navaja, da so tehnične zahteve, ki jih je postavil naročnik, nekonkretizirane in ponudnikom ne omogočajo pripravo ponudbe in definiranja konkurenčne cene. Naročnik ni določil velikosti omaric, niti ni navedel, ali morajo biti vse iste velikosti, oziroma koliko omaric različnih velikosti zahteva. Med tehničnimi zahtevami je v točki 4.1 določeno, da mora ponudnik zagotoviti zavarovanje postomatov, pri čemer ni določena niti vrsta zavarovanja niti zavarovalna vsota. Višina zavarovalne vsote in cena zavarovanja bosta odvisni od predvidenega števila letnih pošiljk, njihove vrste in vrednosti, teh podatkov pa v razpisni dokumentaciji ni. Naročnik je v točki 4.1 zahteval, da morajo ponudniki zagotoviti sodelovanje pri trženju postomatov ter pri reševanju in odpravi reklamacij, v ponujeno ceno morajo biti zajeti tudi stroški oglaševanja storitev, v razpisni dokumentaciji pa ni podatkov o tem, katere aktivnosti obsega sodelovanje pri trženju ter odpravi reklamacij in na kašen način naj bi to potekalo. Razpisni pogoji v točki 4.1 nalagajo tudi zagotovitev integracije z naročnikovim informacijskim sistemom, vsebina informacijske integracije pa ni opredeljena. Enako velja za zahtevo, v skladu s katero mora ponudnik zagotoviti nemoteno delovanje programske opreme in nadgradnjo le-te. V zvezi s tem so okvirno opredeljeni le IT standardi in smernice. Naročnik v isti točki zahteva tudi razne statistične obdelave podatkov, pri čemer ni določena vrsta, vsebina ali periodika statističnih obdelav. Opredelitev predmeta pa ni mogoča niti glede zahteve, da morajo ponudniki omogočati personalizirano vlaganje pošiljk v avtomate in nadzorni sistem. Prav tako ni jasno, ali je mišljen nadzorni sistem za nadzor delovanja posameznega postomata ali nadzor nad vsemi predvidenimi postomati. Nadalje ni določen predmet nadzora, način nadzora ter morebitna zahteva za integracijo nadzora v IT sistem naročnika. Navedeno velja tudi za zahtevo, ki se nanaša na potrebne prilagoditve in dodelave programske opreme v primeru odkupa postomatov, saj prilagoditve in dodelave niso opredeljene. Naročnik zahteva tudi nemoteno povezavo in obojestransko izmenjavo podatkov med njegovim informacijskim sistemom in programsko opremo postomatov. Pri tem ni jasno, ali mora programska oprema omogočati dvostransko pretvorbo podatkov za to aplikacijo naročnika, prav tako ni nikjer precizirana razmejitev med informacijskim sistemom naročnika in aplikacijo UPO. Glede IT standardov in smernic naročnika ni jasno, ali so obligatorni ali priporočljivi, prav tako ni jasno, ali se prevzem izvorne kode pogojuje in ali lahko ponujena rešitev temelji na platformah, ki ne uporabljajo Windows strežnikov oziroma platforme. Vlagatelj še navaja, da iz 2. člena vzorca pogodbe izhaja, da je (mora biti) ponudnik specializiran na področju oddajanja postomatov v najem. Vlagatelj zatrjuje, da proizvaja razpisan predmet, ni pa specializiran na področju oddajanja postomatov v najem. Vlagatelj je prepričan, da je ta zahteva nesmiselna in nepotrebna in ni povezana s predmetom. Takšna zahteva tudi ne omogoča konkurence, saj vlagatelj pozna le enega ponudnika, ki jo izpolnjuje.

Naročnik je zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov (dokument z dne 23.05.2014). Navaja, da je vprašljiva že vlagateljeva aktivna legitimacija. Vlagatelj namreč še nima razvitih postomatov z vsemi funkcionalnostmi, ki so potrebne za delovanje le-teh, pač pa šele razvija produkt/storitve, ki je/so predmet javnega naročila. Kljub navedenemu pomisleku je naročnik zahtevek za revizijo obravnaval tudi po vsebini. Navaja, da je vlagatelj preko Portala javnih naročil opozoril na vse očitane kršitve. Naročnik meni, da v konkretnem primeru še ni minil razumni rok, v katerem bi lahko odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Navedeno pomeni, da je vlagatelj namerno spregledal namen postavljanja vprašanj, saj je, še preden je naročnik nanje odgovoril, vložil zahtevek za revizijo. Naročnik pojasnjuje, da je skladno z 72. členom Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZJNVETPS), pred začetkom postopka izvedel strokovni dialog s potencialnimi ponudniki. Izsledke te analize je uporabil pri oblikovanju razpisne dokumentacije. Pri tem sta bila izvedena tržna analiza ter strokovni dialog in ni šlo za razkrivanje podatkov omejenemu krogu ponudnikov. Tudi sicer 72. člen ZJNVETPS ne predpisuje, da mora naročnik strokovni dialog izvesti z vsemi potencialnimi ponudniki, takšna zahteva pa bi bila tudi nesmiselna, saj naročnik mnogokrat sploh ni seznanjen s podatkom o tem, koliko potencialnih ponudnikov je na trgu. Zgolj dejstvo, da je bil strokovni dialog izveden, torej ne pomeni, da je naročnik ponudnike, ki so se strokovnega dialoga udeležili, seznanil z zahtevami iz razpisa. Naročnik pojasnjuje, da je v preteklih letih na številnih mednarodnih konferencah in sejmih, v strokovni literaturi in pri vsakodnevnem sodelovanju s tujimi poštnimi upravami spoznal ponudbo postomatov in pozitivne izkušnje strank in poštnih operaterjev. V tem smislu je k izvedbi strokovnega dialoga povabil več usposobljenih ponudnikov postomatov, odzvali so se trije (KEBO AG, InPost z zastopnikom v Sloveniji - to je družbo Printecom, ter PitneyBowes s partnerjem ByBox). Reference in kompetence navedenih ponudnikov so razvidne iz Priloge 1, kjer so navedene povezave na njihove spletne strani ter strokovne članke. Iz priloge je razvidno, da so postomati uveljavljen in preizkušen produkt na logističnem trgu, ponudniki pa imajo razvejano mrežo že delujočih postomatov v različnih državah. Naročnik je prav tako preveril informacijo o tem, da postomat razvija tudi vlagatelj. Po ogledu na lokaciji vlagatelja (v avgustu 2011) je naročnik ugotovil, da predstavljena rešitev odstopa od ustaljenih postavitev postomatov. 15.04.2014 sta predstavnici naročnika pri vlagatelju izvedli ogled naprave LogPrim. Ugotovljeno je bilo, da je vlagateljev postomat v fazi razvoja, da vlagatelj načrtuje še spremembe na centralnem modulu in da razvija postomat za notranje postavitve. Vlagatelj je prikazal demo rešitev bodoče verzije postomata, ki pa ni implementirana še v nobeni državi. Navedeno dokazuje, da vlagatelj še nima razvitega ustreznega produkta. Zaradi zahtev paketnega trga, pritiskov strank na medernizacijo paketne dostave in posledično sprejete poslovne odločitve o čim prejšnjem vstopu na slovenski trg, je naročnik oblikoval predmetno javno naročilo za najem celotne že delujoče in v praksi preizkušene rešitve. Izbira poslovnega modela je posledica nujnosti implementacije rešitve in tudi suverena poslovna odločitev naročnika, ki temelji na skrbni proučitvi potreb in danih možnosti. Naročnik je sprejel odločitev, da razvije mrežo »out-door« (zunanjih) postomatov, ker se s tem v največji meri približa uporabniškim pričakovanjem potrošnikov, ki želijo biti čim manj omejeni pri prevzemu naročenega blaga (dostopnost z avtom, opravljanje storitev brez časovnih omejitev itd.). Izbrani poslovni model je torej rezultat potreb, kalkulacij, ki so bile opravljena v skladu z načelom gospodarnosti, in izsledkov analize trga. Naročnik še navaja, da je bil rok za oddajo ponudbe določen v skladu s 55. členom ZJNVETPS, ki za postopek s pogajanji po predhodni objavi določa najmanj 30 dni od datuma objave. Naročnik pri tem poudarja, da želi najeti postomate z že razvito rešitvijo. 33 - dnevni rok je tako nadpovprečno dolg rok, saj je razpisan tipiziran in uveljavljen produkt na trgu. Naročnik zavrača tudi očitek, ki se nanaša na reference. Navaja, da so predmet javnega naročila delujoči outdoor postomati, katerih sestavni del so ohišje, hardware in software, ki zagotavljajo učinkovito in nenehno delovanje ter uporabo postomatov za končne uporabnike. Z referencami želi doseči, da bo sodeloval s ponudnikom, ki ima na trgu izkušnje z uvajanjem postomatov, ki jih je uspešno implementiral v poslovno okolje poštnega operaterja in nudi kakovostne storitve. Z navedenim se zagotavlja celovita usposobljenost ponudnika, kar pomeni, da bo uvajanje postomatov teklo na preverjen, optimiran in najhitrejši način. Iz javno dostopnih podatkov pa tudi izhaja, da referenčni pogoj presega več ponudnikov. Naročnik še navaja, da do vložitve zahtevka za revizijo še ni odgovoril na vsa vprašanja, ki jih je postavil vlagatelj, pri čemer rok za odgovore nanje poteče šest dni pred rokom za oddajo ponudb. Vsebina postavljenih vprašanj postavlja pod vprašanje usposobljenost vlagatelja, saj je iz njih očitno razvidno, da ne razpolaga z razpisano in že delujočo rešitvijo postomata. Za vsa vprašanja oziroma očitke, ki se nanašajo na nekonkretizirane tehnične zahteve, velja, da so v razpisni dokumentaciji dovolj natančno določene, v primeru nejasnosti pa bi se lahko odpravile s postavljenimi vprašanji. Osnovno vodilo pri oblikovanju tehničnih zahtev so utemeljene potrebe, vlagatelj pa očitno ni zmožen ponuditi razpisanega predmeta z vsemi tehničnimi zahtevami. Nesprejemljivo je, da želi vlagatelj naročnika prisiliti v nakup svojega proizvoda, ki ne ustreza zahtevam iz razpisne dokumentacije. Naročnik še navaja, da bo nadaljeval postopek oddaje predmetnega javnega naročila, saj je revizijski zahtevek suspenziven le v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe. Naročnik tudi navaja, da je na očitke, ki se nanašajo na vsebino razpisne dokumentacije, odgovoril že na Portalu javnih naročil, zato jih na tem mestu ne ponavlja več.

Naročnik je z vlogo, z dne 27.05.2014, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku. Državna revizijska komisija je dokumentacijo prejela dne 29.05.2014.

Vlagatelj se je z vlogo, z dne 29.05.2014 (ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 30.05.2014), opredelil do naročnikovih navedb. Navaja, da bi mu lahko naročnik aktivno legitimacijo odrekel zgolj v primeru, če ne bi mogel izkazati, da opravlja dejavnost, potrebno za izvedbo predmeta javnega naročila. Glede na to, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazal tudi s predložitvijo kopije statuta družbe, iz katerega so razvidne dejavnosti, za opravljanje katerih je vlagatelj registriran, je vlagatelj aktivno legitimacijo nesporno izkazal. Vlagatelj navaja, da je z vložitvijo zahtevka za revizijo počakal do zadnjega možnega termina, ker je pričakoval, da bo naročnik razumel namen prekluzivnega roka iz 25. člena ZPVPJN, in da bo odgovore na postavljena vprašanja posredoval pred iztekom roka. V zvezi z opravljenim strokovnim dialogom vlagatelj vztraja na stališčih, podanih v zahtevku za revizijo. Navaja, da vse njegove trditve temeljijo na informacijah, ki jih je prejel od naročnika. Če se njegove navedbe izmišljene, potem naj naročnik Državni revizijski komisiji posreduje investicijski elaborat, v katerem naj bi bil vlagatelj v začetku leta 2014 s strani naročnika identificiran kot ustrezen potencialni ponudnik za razpisan predmet, in kjer naj bi bilo opisano tudi »sodelovanje« naročnika s posameznimi ponudniki v fazi pred objavo razpisa. Naročnik je navedel, da vlagatelj k strokovnemu dialogu ni bil povabljen, ker je (avgusta 2011) ugotovil, da njegova rešitev odstopa od ustaljenih postavitev postomatov. Vlagatelj zatrjuje, da mu je naročnik v aprilu 2014 posredoval informacijo, da je v predrazpisni fazi identificiran kot potencialni ponudnik, poleg tega je neresno, da je bil iz strokovnega dialoga izločen na podlagi podatkov iz leta 2011. Če bi naročnik izvedel temeljito raziskavo trga, potem bi prišel tudi do informacije, da vlagatelj že vsaj dve leti ponuja tudi zunanje postomate. Poleg tega je naročnik k strokovnemu dialogu povabil tudi družbo Cleveron, ki postomatov za zunanjo postavitev sploh ne proizvaja. Vlagatelj še navaja, da je v mesecu aprilu 2014 dobil informacijo, da se naročnik zanima za nakup oziroma najem postomatov. Kot zainteresiran ponudnik teh izdelkov, je naročnika povabil na predstavitev. Pojasnjuje, da mu tedaj niso bili poznani razpisni pogoji, niti natančen opis predmeta. V okviru te predstavitve ni bila niti nakazana informacija o tem, da naj bi vlagatelj proizvajal le postomate za notranjo postavitev, predstavljene so bile zgolj prednosti, ki bi jih lahko imela notranja postavitev postomatov, predvsem z vidika ekonomske upravičenosti. Zapisnik v zvezi s tem je zato nedosleden, pomanjkljiv in nepopoln. Ker vlagatelj z njim ni bil seznanjen in ga ni podpisal, ne more služiti kot verodostojen dokaz. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik v razpisni dokumentaciji navedel zahteve, ki nakazujejo na rešitve enega izmed ponudnikov, ki je bil povabljen k strokovnemu dialogu. V točki 4.3 je naročnik zapisal, da je predmet javnega naročila najem postomatov s 54 omaricami. Takšno število omaric ima v standardni izvedbi le družba InPost, prav tako je le navedena družba specializirana na področju oddajanja postomatov v najem (kar izhaja iz 2. člena vzorca pogodbe). Po prejemu revizijskega zahtevka je naročnik tudi sam uvidel, da so takšne zahteve nedopustne, zato je v odgovoru zapisal, da je navedeno število omaric (54) le okvirno, ter da gre pri zahtevi iz 2. člena vzorca pogodbe za napačno interpretacijo besedila. Ob tem naročnik še vedno ni popravil spornega besedila in tako ni jasno, kaj od ponudnikov sploh zahteva. Vlagatelj še navaja, da je utemeljen tudi očitek, ki se nanaša na prekratek rok za pripravo ponudb. Naročnikova utemeljitev, da je, glede na zakonsko definiran najkrajši rok (ki znaša 30 dni), na voljo kar 33 dni je nesprejemljiva že ob dejstvu, da je bilo javno naročilo objavljeno pred prvomajskimi prazniki. Argument zadostitve zakonskemu pogoju pa sam po sebi tudi sicer ne dokazuje primerne dolžine roka, ki je na voljo za pripravo ponudb. Vlagatelj se v zvezi s tem ne strinja z naročnikom, da gre pri predmetu za uveljavljen produkt. Postomati, kot jih naroča, niso tipiziran in končni izdelek, saj mora ponudnik, da bi zadostil naročnikovim zahtevam, izvršiti številne dodatne dejavnost (prevod ekranskih oken, integracija programske aplikacije, implementacija POS terminalov, ki so certificirani v Sloveniji). Če bi bili razpisani postomati tipiziran produkt, potem ne bi bilo potrebno do 8 mesecev za zagotovitev implementacijske podpore. Naročnik pa prav tako postavlja zahtevo, ki je po njegovem vedenju v Sloveniji še ni mogoče izvajati - zahtevo po brezkontaktnem NFC plačevanju s plačilnimi in kreditnimi karticami. Vlagatelj še navaja, da so imeli potencialni ponudniki, ki so sodelovali pri strokovnem dialogu, na voljo daljši čas za zasnovo rešitve ter za urejanje odnosov s partnerji oziroma podizvajalci. Vlagatelj še navaja, da v času, ki je na voljo za oddajo ponudb, nobena pravna oseba iz Slovenije ne bo mogla razpolagati s tremi referencami, kot jih zahteva naročnik, nobena pravna oseba iz tujine pa ne more brez podružnice v Sloveniji ali brez sodelovanja s pravno osebo v Sloveniji, zagotoviti izvajanje plačilnih storitev preko postomatov. Z izločitvijo iz strokovnega dialoga, še poudarja vlagatelj, mu je bila onemogočena tudi možnost pravočasne povezave z ustreznim partnerjem iz tujine. Navaja, da je v zvezi s tem že v revizijskem zahtevku opisal celotno problematiko, oziroma navedel, da bodo potencialni ponudniki predložili reference za izdelke, kar pa ne bo pokrilo kompleksne rešitve, ki je razpisana. Vlagatelj še ugotavlja, da mu naročnik z odgovorom na zastavljeno vprašanja v tem delu delno pritrdil, pa kljub temu ni spremenil razpisne dokumentacije. Vlagatelj še navaja, da se naročnik strinja tudi v tem, da so tehnične zahteve nujne informacije, ki jih potrebujejo ponudniki za pripravo popolnih in medsebojno primerljivih ponudb. Kljub temu pa na podlagi obstoječe razpisne dokumentacije tega ni mogoče storiti. Naročnik namreč v delu, ki se nanaša na omarice, ni podal zadovoljivega odgovora. Naročnik je navedel le, da morajo biti omarice različne, nabor in postavitev pa bosta opredeljena z izbranim ponudnikom. Vlagatelj navaja, da različna struktura manjših in večjih omaric vpliva na ponujeno ceno. Vlagatelj še navaja, da se je naročnik dolžan opredeliti do vseh dejstev, ki jih vsebuje zahtevek za revizijo, prav tako je dolžan odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja. Naročnik temu ni zadostil, oziroma ni odgovoril na naslednja vprašanja: 1. Kakšne so velikosti omaric?, 2. Koliko različnih velikosti omaric zahteva?, 3. Če je upoštevanje IT standardov in smernic pošte Slovenije le priporočljivo, ali se bo dejstvo različnega upoštevanja IT standardov in smernic ocenjevalo in/ali upoštevalo? in 4. Natančna razmejitev med informacijskim sistemom in UPO aplikacijo Pošte Slovenije.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Iz sklepa, s katerim je naročnik odločil o vlagateljevemu revizijskemu zahtevku, je razvidno, da naročnik dvomi v vlagateljevo aktivno legitimacijo. Navaja, da je vlagateljeva aktivna legitimacija vprašljiva iz razloga, ker šele razvija produkt/storitve, ki je/so predmet javnega naročila. Kljub temu je naročnik zahtevek za revizijo obravnaval tudi po vsebini.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj z zahtevkom za revizijo, poleg izkazanega interesa za dodelitev naročila, izkazuje tudi realno stopnjo verjetnosti nastanka škode, ki jo je mogoče pripisati ravnanju naročnika, ki se v zahtevku navaja kot kršitev. Po mnenju Državne revizijske komisije zato vlagatelju ni mogoče odreči aktivne legitimacije za vložitev revizijskega zahtevka. Vlagatelj v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZPVPJN izkazuje interes za dodelitev naročila, saj je prevzel razpisno dokumentacijo (ter v zvezi z njo postavil tudi vprašanja) in mu gre kot ponudniku, ki je registriran za opravljanje razpisane dejavnosti, priznati ekonomski interes za izvedbo predmetnega javnega naročila. Zaradi zatrjevanih kršitev naročnika (ki se nanašajo na izveden strokovni dialog, na rok za oddajo ponudb ter na referenčno in tehnične zahteve) pa obstaja tudi verjetnost nastanka škode, ki se kaže v zatrjevani nedopustni nezmožnosti sodelovanja na razpisu in posledično pridobitve posla.

Naročnik tudi navaja, da je vlagatelj v zvezi z vsemi očitki predhodno (preko Portala javnih naročil) postavil vprašanja, zahtevek za revizijo pa vložil še preden je naročnik nanje odgovoril. Naročnik zatrjuje, da je vlagatelj z opisanim ravnanjem namerno spregledal namen postavljanja vprašanj, oziroma namen določila iz petega odstavka 5. člena ZPVPJN.

Peti odstavek 5. člena ZPVPJN določa, da zahteva za pravno varstvo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, ni dopustna, če bi lahko vlagatelj ali drug morebitni ponudnik preko Portala javnih naročil naročnika opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Šteje se, da bi vlagatelj ali drug morebitni ponudnik preko Portala javnih naročil lahko opozoril na očitano kršitev, če je bilo v postopku javnega naročanja na Portalu javnih naročil objavljeno obvestilo o naročilu, na podlagi katerega ponudniki oddajo ponudbe. Če oseba, ki je vložila zahtevek za revizijo, naročnika predhodno ni opozorila na očitano kršitev, ali tega ni storil drug morebitni ponudnik, s čimer je bila oseba seznanjena preko Portala javnih naročil, ali bi lahko bila seznanjena, se šteje, da taka oseba ni izkazala interesa za dodelitev naročila (drugi odstavek 14. člena ZPVPJN).

Navedeno določilo omejuje pravico do pravnega varstva, saj zahteva za pravno varstvo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, ni dopustna, če bi lahko vlagatelj ali drug ponudnik naročnika opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Iz obrazložitve predloga zakonske novele (EVA 2013-1611-0021) je razvidno, da gre pri navedeni določbi za zasledovanje načela hitrosti in učinkovitosti (9. člen ZPVPJN), oziroma za vizijo čim hitrejšega reševanje sporov v postopkih oddaje javnih naročil.

V zakonu ni določen rok, (do) kdaj se opozorilo lahko vloži, ravno tako ni predvideno ravnanje naročnika v zvezi s tem opozorilom (ni določenega roka, v katerem bi moral naročnik na opozorilo odgovoriti oziroma v katerem, bi naročnik lahko odpravil kršitve, na katere je bil opozorjen). Iz navedenih razlogov je zakonski pogoj iz petega odstavka 5. člena izpolnjen že v primeru, če so bila preko Portala javnih naročil v kakršnikoli obliki postavljena vprašanja, ki se vsebinsko nanašajo na očitke iz revizijskega zahtevka (kar med strankama v tem postopku ni sporno), vlagatelj pa pred vložitvijo zahtevka za revizijo tudi ni dolžan čakati na naročnikove odgovore. Med naročnikom in vlagateljem pa sicer ni spora o tem, da so bila v zvezi z vsemi očitanimi kršitvami postavljena tudi vprašanja.

Državna revizijska komisija pa v zvezi s tem kljub temu opozarja na večkrat izraženo stališče (prim. npr. odločitve št. 018-371/2011, 018-239/2011, 018-70/2012, 018-411/2012, 304/13 in 4/14), da je potrebno pri vprašanju teka roka za vložitev zahtevka za revizijo upoštevati vsa pojasnila, ki jih naročnik objavi na Portalu javnih naročil v obliki odgovorov na vprašanja potencialnih ponudnikov. Vsa pojasnila, s katerimi naročnik pojasni vsebino razpisne dokumentacije oz. odpravi dvome potencialnih ponudnikov v zvezi z vsebino razpisne dokumentacije (tudi na način, da potrdi določeno vsebino), štejejo za del razpisne dokumentacije in ponudniku nudijo potrebne informacije zato, da se odloči, ali bo oddal ponudbo ali bo uveljavljal pravno varstvo zoper vsebino razpisne dokumentacije. Ker je ponudniku zagotovljeno učinkovito pravno varstvo le v primeru, če ima ustrezen rok za vložitev zahtevka za revizijo, se ta šteje od dneva, ko se seznani s celotno razpisno dokumentacijo, vključno z njeno morebitno spremembo, dopolnitvijo ali odpravo nejasnosti.

V obravnavanem primeru je vlagatelj zahtevek za revizijo vložil zoper razpisno dokumentacijo. Zatrjuje, da so ponudniki, ki so se udeležili strokovnega dialoga, vplivali na oblikovanje razpisne dokumentacije v delu, ki se nanaša na razpisan predmet, poleg tega so bili v prednosti pred ostalimi ponudniki tudi zato, ker so bili z informacijami seznanjeni že pred objavo javnega razpisa in so imeli tako na razpolago daljši čas za pripravo ponudb. Vlagatelj v zvezi s tem tudi očita naročniku, da je rok za oddajo ponudb prekratek in ne omogoča pravočasne oddaje popolne ponudbe. Vlagatelj prav tako nasprotuje referenčni zahtevi ter tudi zatrjuje, da so tehnične zahteve, ki jih je postavil naročnik, nekonkretizirane in ponudnikom ne omogočajo oddajo popolne ponudbe. Vlagatelj tudi očita naročniku, da sta dve zahtevi iz razpisne dokumentaciji diskriminatorni in ju lahko izpolni le en točno določen ponudnik.

ZJNVETPS v 72. členu (strokovni dialog) določa, da lahko naročnik » ... pred začetkom postopka javnega naročanja z gospodarskimi subjekti izvede strokovni dialog in v okviru tega zaprosi ali upošteva nasvete, ki jih bo lahko uporabil pri pripravi razpisne dokumentacije, pod pogojem, da taki nasveti oziroma priporočila ne preprečujejo ali omejujejo konkurence«.

Naročnik se lahko znajde v položaju, ko pri naročanju blaga storitve in/ali gradnje ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem. V takšnih primerih lahko naročnik od gospodarskih subjektov pridobi potrebne strokovne napotke in podatke o tehnologijah, inovacijah ter druge strokovne informacije (v zvezi s tehničnimi specifikacijami, različnimi tehničnimi rešitvami, prednostmi in slabostmi določenega blaga, okoliščinami, ki so običajne pri izdelkih in storitvah določenega cenovnega razreda …), ki se nanašajo na konkretno storitev, blago in/ali gradnjo ter tako pridobljene nasvete upošteva pri pripravi razpisne dokumentacije. Izmenjava strokovnih informacij s potencialnimi ponudniki, vodena še pred začetkom posameznega postopka oddaje javnega naročila, oziroma kvalitetno pripravljena razpisna dokumentacija namreč pozitivno vplivata na vse kasnejše faze postopka oddaje javnega naročila. Uspešno vodeni strokovni dialog torej lahko predstavlja koristno podlago za izvedbo razpisnega postopka v vseh njegovih fazah - od oblikovanja same strategije izvedbe javnega naročila in priprave razpisne dokumentacije, pa vse do faze izbire najugodnejše ponudbe. Komunikacija med naročnikom in gospodarskimi subjekti se torej lahko nanaša na pridobivanje različnih informacij, v kolikor so te povezane z določenimi strokovnimi vprašanji. Naročnikovo poizvedovanje pa ne sme vlivati na formiranje takšnih tehničnih zahtev, ki jih niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost tistim ponudnikom, ki so sodelovali pri strokovnem dialogu, oziroma na oblikovanje takšnih tehničnih specifikacij, ki neupravičeno onemogočajo udeležbo konkurenci, ki k strokovnemu dialogu ni bila povabljena.

Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom, da k strokovnemu dialogu ni dolžan povabiti vseh potencialnih ponudnikov. Naročniki namreč mnogokrat niso niti seznanjeni z vsemi potencialnimi ponudniki na relevantnem trgu. Naročniku je potrebno pritrditi tudi v tem, da izvedba strokovnega dialoga sama po sebi še ne pomeni, da so bili udeleženi ponudniki predhodno seznanjeni z zahtevami iz bodočega razpisa in da so vplivali na postavitev diskrimininatornih zahtev, ki izloča konkurenco. Ker pa je naročnik v obravnavanem primeru z dvema zahtevama iz razpisne dokumentacije preferiral zgolj enega ponudnika, ki se je strokovnega dialoga udeležil, se je pri vlagatelju upravičeno vzbudil dvom v enakopravno obravnavo ponudnikov, oziroma vtis, da so lahko le nekateri izmed udeleženih ponudnikov vplivali na oblikovanje objektivno neopravičljivih zahtev. Naročnik je namreč v razpisni dokumentaciji zahteval, da morajo imeti postomati natanko 45 omaric in da mora biti ponudnik »specializiran na področju oddajanja postomatov v najem« - takšni zahtevi pa lahko izpolni le en točno določen ponudnik. Navedeno je (vsaj posredno) potrdil tudi naročnik, saj je (kot bo to razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve tega sklepa) tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije, vendar že po vloženem revizijskem zahtevku, navedeni zahtevi umaknil iz razpisne dokumentacije. Dvom vlagatelja v nepristransko izveden strokovni dialog je v konkretnem primeru še toliko večji, saj je komunikacija med naročnikom in potencialnimi ponudniki, ki so se strokovnega dialoga udeležili, pomanjkljivo dokumentirana. V odstopljeni dokumentaciji se v zvezi s tem nahaja le Priloga 1, iz katere izhajajo imena ponudnikov in njihove reference z navedenimi spletnimi naslovi ter spletni naslovi o strokovni literaturi v zvezi s postomati. Poleg tega je naročnik navedel, da vlagatelja k strokovnemu dialogi ni povabil iz razloga, ker naj bi v avgustu 2011 (torej pred skoraj tremi leti) ugotovil, da vlagateljeva rešitev odstopa od ustaljenih postavitev postomatov. V odstopljeni dokumentaciji se v zvezi s tem nahaja tudi Zapisnik, z dne 17.04.2014 (podpisan le s strani predstavnika naročnika), iz katerega je razvidno, da vlagatelj postomate šele razvija in da so primerni le za notranjo postavitev.

Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku v tem, da sodi določanje potreb, na podlagi katerih oblikuje predmet javnega naročila, v sfero njegovih poslovnih odločitev. Kot je zapisala Državna revizijska komisija že v svojih številnih odločitvah, so potrebe javnih naročnikov vezane na izvajanje njihovih funkcij, ki so jim bile poverjene s predpisi, ki urejajo tako njihovo ustanovitev, organizacijo ter obseg izvrševanja poverjenih jim dejavnosti in/ali njihovega poslovanja. Zato je oblikovanje potreb naročnika že po naravi stvari vezano na odgovornost za pravilno in zakonito izvajanje njihove dejavnosti in je kot tako domena njegovih poslovnih odločitev. Naročnik je v obravnavanem primeru prepričljivo pojasnil, zakaj želi najeti (in kasneje tudi kupiti) tako imenovane »out door« postomate (zunanje postomate) in/ali da je izbrani poslovni model rezultat njegovih objektivnih potreb ter kalkulacij in izsledkov analize trga (del katere je tudi izveden strokovni dialog). Po drugi strani pa tudi vlagatelj zatrjuje, da že dve leti (med drugim) ponuja zunanje postomate in ob tem opozarja, da bi tudi naročnik prišel do te informacije, če bi (le) izvedel temeljito raziskavo trga (vlagatelj v dokaz svoje trditve prilaga prodajni asortima iz njegovih spletnih strani, iz katerih je razvidna tudi ponudba zunanjih postomatov).

Naslednji vlagateljev očitek se nanaša na referenčno zahtevo. Naročnik je v točki P8 (Posebni pogoji) 2. poglavja razpisne dokumentacije (Pogoji za udeležbo) zapisal:

»Ponudnik mora predložiti s strani naročnikov vsaj tri potrjene reference, iz katerih je razvidno, da le-ti uporabljajo njegove postomate, in sicer na priloženem obrazcu »Izjava - potrdilo reference.

Naročnik si pridržuje pravico, da zahteva preveritev reference pri naročniku, kar mu mora ponudnik omogočiti. V nasprotnem primeru si naročnik pridržuje pravico, da teh referenc ne upošteva.«

Vlagatelj citirani referenčni zahtevi oporeka iz dveh razlogov. Po eni strani ji nasprotuje iz razloga, ker je, kot zatrjuje, postavljena v nasprotju z načelom sorazmernosti in (posledično) ne zagotavlja konkurence med ponudniki. Vlagatelj v zvezi s tem tudi zatrjuje, da do roka za oddajo ponudb niti ena pravna oseba iz Slovenije ne bo mogla razpolagati s tremi referencami, kot jih je zahteval naročnik. Po drugi strani vlagatelj oporeka referenčni zahtevi tudi (in zlasti) zato, ker so postomati, kot navaja, le eden izmed sestavnih delov kompleksne celovite rešitve, ki mora povezovati različne deležnike (pošiljatelje, nosilca za izvajanje plačilnih storitev - torej eno izmed poslovnih bank v Sloveniji, Bankart, nosilca izvajanja telekomunikacijskih storitev, naslovnike in nosilca izvajanja storitev), kar pomeni, da reference, ki se nanašajo zgolj na dobavo postomatov, izkazujejo usposobljenost le manjšega in manj pomembnega dela javnega naročila.

V zvezi z zahtevo, ki se nanaša na število referenc, vlagatelj zatrjuje le »da je postavljena v nasprotju z načelom sorazmernosti in ne zagotavlja konkurence med ponudniki« ter navaja »da do roka za oddajo ponudb niti ena pravna oseba iz Slovenije ne bo mogla razpolagati s tremi referencami«. Kot ugotavlja Državna revizijska komisija, vlagatelj v tem delu svojih navedb ni utemeljil oziroma konkretiziral, za njih pa tudi ni (za razliko od naročnika) predložil nobenih dokazov. Vlagatelj torej v tem delu zahtevka za revizijo, poleg nestrinjanja s postavljeno zahtevo, v ničemer ni pojasnil, zakaj je diskriminatorna, niti (na primer) ni navedel, koliko referenčnih poslov (in zakaj) bi naročnik lahko še zahteval, da bi bila zahteva sorazmerna z razpisanim javnim naročilom. Na podlagi določil prvega odstavka 7. člena ter 212. in 215. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami.; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, je Državna revizijska komisija zato upoštevala pravilo trditvenega in dokaznega bremena in vlagateljevo navedbo zaradi njene pavšalnosti in neobrazloženosti zavrnila kot neutemeljeno. Nenazadnje je potrebno tudi upoštevati, da naročnik v konkretnem primeru referenčne zahteve ni omejil niti časovno niti vrednostno. Naročnik je zahteval tri izkazane referenčne posle, kar pomeni, da je ponudnik, ki je kadarkoli vsaj tri krat uspešno dobavil kakršnekoli postomate (zunanje ali notranje), lahko tudi zgolj po enega v okviru ene dobave, pogoj izpolnil. Edini konkretni očitek v zvezi s tem je vlagateljeva navedba, da v tem trenutku (še) nobena pravna oseba iz Slovenije takšne referenčne zahteve ne more izpolniti. Ker pa relevantnega trga ne predstavlja zgolj in samo notranjega trga države naročnika, Državna revizijska komisija tudi tej vlagateljevi navedbi ni mogla slediti.

Čeprav torej vlagatelj po eni strani (pavšalno) zatrjuje, da je referenčna zahteva kvantitativno prezahtevna, pa po drugi strani nasprotno navaja, da ni dovolj kompleksna in ne vključuje celovite rešitve, kot jo je razpisal naročnik. Vlagatelj torej postavljeni referenčni zahtevi oporeka tudi iz razloga, ker meni, da zgolj uspešno izkazana dobava postomatatov (še) ne izkazuje usposobljenosti ponudnika, saj je predmet javnega naročila mnogo širši in ne vključuje zgolj dobave. Iz tega očitka je mogoče razbrati, da bi morala biti referenčna zahteva po vsebini zahtevnejša, oziroma da bi morala vključevati tudi vse spremljajoče storitve, ki jih razpisuje naročnik.

Kot ugotavlja Državna revizijska komisija, navedena kršitev ne posega v vlagateljev pravni položaj oziroma ekonomski interes, pač pa naj bi bil z njo prizadet javni interes. Iz določila drugega odstavka 6. člena ZPVPJN izhaja, da imajo procesno upravičenje (aktivno legitimacijo) za uveljavljanje javnega interesa ministrstvo, pristojno za finance, Računsko sodišče Republike Slovenije, organ, pristojen za varstvo konkurence in organ, pristojen za preprečevanje korupcije), Le osebe iz drugega odstavka 6. člena ZPVPJN imajo torej možnost zahtevati uvedbo (in nato vodenje) postopka revizije zaradi domnevnih naročnikovih kršitev, če je bil ali bi lahko bil zaradi ravnanja naročnika ogrožen javni interes. Vlagatelj kot posameznik lahko, kot izhaja iz prvega odstavka 14. člena ZPVPJN, ščiti le svoj pravni položaj oziroma ekonomski interes. Ker vlagatelj glede revizijskih navedb, ki jih uveljavlja v tem delu zahtevka za revizijo, ni (niti verjetno) izkazal, da bi naročnik zaradi domnevno spornega ravnanja posegel v njegov pravni položaj oziroma ekonomski interes (oziroma kako naj bi to storil), se Državna revizijska komisija do navedenih revizijskih navedb ni vsebinsko opredeljevala.

Nadalje je med strankama sporno tudi vprašanje, ali je naročnik predmet konkretnega javnega naročila dovolj jasno in določno opisal. Vlagatelj zatrjuje, da so tehnične (strokovne) zahteve, ki jih je postavil naročnik, nekonkretizirane ter ponudnikom ne omogočajo oddaje primerljivih ponudb in definiranja konkurenčne cene. Naročnik pa nasprotno meni, da je razpisna dokumentacija pripravljena skladno z ZJNVETPS, ter da bodo ponudbe ponudnikov, ki bodo pripravljene v skladu z razpisno dokumentacijo, medsebojno primerljive in mu bodo omogočale izbiro na podlagi postavljenih meril. Naročnik je v tem delu vse vlagateljeve očitke iz zahtevka za revizijo zavrnil z obrazložitvijo, da so bila v zvezi z njimi postavljena tudi vprašanja, zato se v tem delu sklicuje na svoje odgovore, ki jih je objavil na Portalu javnih naročil.

Čeprav je naročnik v tem delu zahtevek za revizijo zavrnil, pa je iz večine podanih odgovorov razvidno, da se z vlagateljevimi očitki (vsaj posredno) strinja. Iz naročnikovih odgovorov, ki so objavljeni na Portalu javnih naročil, namreč izhaja, da je razpisno dokumentacijo, na podlagi postavljenih vprašanj, ki so se v večini nanašala na dodatno pojasnjevanje razpisanega predmeta oziroma drugih storitev, ki jih je v zvezi s predmetom zahteval naročnik, dopolnil, oziroma jo je vsaj dodatno pojasnil. Naročnik je dopolnil razpisno dokumentacijo v naslednjih delih : 1. v delu, ki se nanaša na sodelovanje ponudnika pri oglaševanju postomatov 2. v delu, ki se nanaša na brezplačno nadgradnjo sistema, 3. v delu, ki se nanaša na statistične obdelave podatkov, 4. v delu, ki se nanaša na opredelitev ostalih komponent, 5. v delu, ki se nanaša na omogočanje nadzornega sistema in personalizirano vlaganje pošiljk in 6. v delu, ki se nanaša na smer komunikacije med postomati in naročnikom. Glede vseh drugih očitkov v tem delu zahtevka za revizijo, je razpisno dokumentacijo (vsaj) dodatno pojasnil. Naročnik je s tem v zvezi pojasnil: 1. da bo za zavarovanje postomatov in povezanih komponent poskrbel ponudnik, za zavarovanje pošiljk pa naročnik, 2. da pri reševanju reklamacij pričakuje sodelovanje pri vsebinah v reklamacijskih postopkih, ki se bodo nanašale na delovanje postomatov, 3. da od ponudnika zahteva integracijo programske opreme postomatov v IT sistem Pošte Slovenije, ki bo zagotavljala učinkovito in racionalno delovanje mreže postomatov 24/7, 4. da se bo skupna vrednost izračunane ocene izvedbe integracije štela v končno oziroma skupno ceno najema postomatov, 5. da pričakuje oceno stroška dodatne prilagoditve oziroma dodelave programske opreme, ki bo zagotavljala učinkovito in racionalno delovanje mreže postomatov ter 6. da vsebina IT standardov ni obligatorna in da se prevzem izvorne kode ne pogojuje.

Naročnik je tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije prejel tudi druga vprašanja (tudi ta se v večini nanašajo na predmet oziroma druge zahteve v zvezi z njim), na katere je ravno tako odgovoril preko Portala javnih naročil. Ker pa nobeno izmed preostalih vprašanj ni predmet zahtevka za revizijo, jih Državna revizijska komisija ne navaja.

Vlagatelj tudi očita naročniku, da sta dve zahtevi iz razpisne dokumentaciji diskriminatorni in da ju lahko izpolni le en točno določen ponudnik. Prvi očitek se nanaša na naročnikovo zahtevo, v skladu s katero morajo imeti postomati 54 omaric, drugi pa na določilo iz tretje alineje prvega odstavka 2. člena vzorca pogodba, ki določa, »da je ponudnik specializiran na področju oddajanja postomatov v najem«. Vlagatelj pri očitku, ki se nanaša na število omaric, tudi navaja, da naročnik ni določil velikosti omaric, niti navedel, ali morajo biti vse omarice enake velikosti.

Naročnik se s sklepom, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, o navedenih očitkih prav tako ni izrekel, pač pa ju je zavrnil in v zvezi z njima napotil na odgovore, ki jih je podal tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije (enako kot je to storil pri predhodno obravnavanih očitkih). Iz naročnikovih odgovorov je razvidno, da se z obema očitkoma strinja.

Tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije so bila v zvezi z omaricami postavljena naslednja vprašanja:

»Kakšne so predvidene velikosti omaric? Ali so lahko enake velikosti, ali pa se morajo razlikovati? Če se morajo razlikovati, koliko različnih velikosti omaric se zahteva? Zakaj je določeno število omaric natanko 54? Ali so pri tem možna kakšna odstopanja?«

Naročnik je na vprašanja podal naslednje odgovore (vprašanja in odgovori nanje so bili objavljeni na Portalu javnih naročil dne 23.05.2014):

»Velikosti omaric na postomatu morajo biti različne. Nabor in postavitev posameznih velikosti omaric bo izvedena v sodelovanju z izbranim ponudnikom glede na dimenzije oz. tipe omaric, ki jih ta ponuja. Število omaric postomata je določeno na osnovi ocenjene količine pošiljk za sprejem in dostavo pošiljk v postomate in je okvirno. Odstopanja so možna in bodo odvisna od dimenzije oziroma tipa omaric, ki jih bo ponudil izbrani ponudnik.«

V zvezi s sporno določbo vzorca pogodbe, je bila podana naslednja pripomba:
»V osnutku pogodbe, ki je sestavni del razpisne dokumentacije, je v 2. členu podana ugotovitev, da je ponudnik specializiran na področju oddajanja postomatov v najem. Takšna ugotovitev oz. zahteva je po naši oceni izrazito diskriminatorna, saj je za samo izvedbo javnega naročila povsem nepomembna. Prepričani smo, da lahko v predmetnem javnem naročilu enakovredno sodeluje katerikoli ponudnik, ki izpolnjuje vse ostale razpisne pogoje. Kolikor nam je poznano, je med ponudniki pravzaprav le eden specializiran na področju oddajanja postomatov v najem (InPost), vsi drugi potencialni ponudniki pa ne.«

V odgovor na navedeno vprašanje je naročnik navedel:

»Naročnik poudarja, da pri zapisu v 2. členu vzorca pogodbe ne gre za dodatni pogoj za sodelovanje ponudnika pri predmetnem javnem naročilu ali diskriminatiorno in protikonkurenčno zahtevo naročnika. Gre zgolj za napačno interpretacijo zapisanega besedila, ki predstavlja uvodne ugotovitve v vzorcu pogodbe. Kot je razvidno iz zahtev v razpisni dokumentaciji, lahko ponudbo v postopku oddaje javnega naročila odda katerikoli ponudnik postomatov, ki lahko poleg prodaje zagotovi tudi najem postomatov z opcijskim naknadnim odkupom.«

Kot že izhaja iz te obrazložitve, se naročnik tudi navedenima očitkoma strinja. Vlagatelj pa pri tem pravilno opozarja, da naročnik v delu, ki se nanaša na omarice, še vedno ni podal jasnega odgovora, oziroma da razpisna dokumentacija v tem delu, kljub podanemu odgovoru, še vedno ni jasna in onemogoča oddajo primerljivih ponudb. Državna revizijska komisija zato pritrjuje vlagatelju, da naročnik z razpisno dokumentacijo in njenimi pojasnili ni v zadostni meri definiral predmeta javnega naročila (prvotni opis predmeta obravnavanega javnega se glasi: »najem 24 postomatov s 54 omaricami …«). Naročnik namreč s podanim odgovorom ni pojasnil, koliko omaric dejansko zahteva. Navedel je le, da morajo biti omarice različnih velikosti, ni pa pri tem navedel, koliko različnih velikost morajo ponudniki ponuditi, niti ni pojasnil dimenzij omaric. Tako pomanjkljivo oblikovane tehnične specifikacije pa ponudnikom omogočajo, da ponudijo širok nabor (po številu in velikosti ponujenih omaric) različnih ponudb, naročniku pa onemogočajo, da bi lahko ponudbe medsebojno objektivno primerjal. Kot namreč opozarja vlagatelj, sta število in velikost omaric pomembna elementa, ki vplivata na ponujeno ceno in s tem na izbiro najugodnejšega ponudnika. Ponujena cena mesečnega najema postomatov, kot tudi ponujena cena odkupa postomatov (po preteku enega, treh in petih let od podpisa pogodbe) v obravnavanem primeru predstavljata tudi dve izmed najvišje ovrednotenih meril (skupno število točk po vseh petih merilih znaša 112 točk, pri čemer je merilo cena mesečnega najema postomatov ovrednoteno s 60 točkami, merilo cena odkupa postomatov pa s 30 točkami).

Državna revizijska komisija je že v svojih številnih odločitvah zapisala, da je določitev predmeta javnega naročila ena izmed ključnih nalog naročnika v vsakem postopku javnega naročanja. Potreba naročnika po določeni storitvi, blagu ali gradnji je namreč ena izmed osnovnih predpostavk, ki mora biti izpolnjena, da naročnik lahko prične s postopkom oddaje javnega naročila, hkrati pa predstavlja vodilo naročniku pri pripravi razpisne dokumentacije. Oblikovanje pogojev in drugih zahtev v razpisni dokumentaciji ter izbira in uporaba meril sta namreč neločljivo povezana s predmetom javnega naročila. Že iz temeljnih načel javnega naročanja izhaja, da mora naročnik izvesti javno naročanje tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, zapisane v internih aktih naročnika ali drugih programih (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, prvi odstavek 12. člena ZJNVETPS), da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku (načelo transparentnosti javnega naročanja, prvi odstavek 14. člena ZJNVETPS) in da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila (načelo enakopravne obravnave ponudnikov, prvi odstavek 15. člena ZJNVETPS). Prav tako se na (jasno) določitev predmeta javnega naročila navezuje vrsta nadaljnjih naročnikovih ravnanj, na primer izračun ocenjene vrednosti javnega naročila (18. člen ZJNVETPS, tudi v povezavi z 17. členom ZJNVETPS - mejne vrednosti za objave), ter 32. člen ZJNVETPS (vrste postopkov), določanje meril za izbiro ponudbe (49. člen ZJNVETPS) in podobno. Vse navedene določbe potrjujejo pravilo, da je naročnik tisti, ki v postopku javnega naročanja opredeli bistvene (minimalne) lastnosti javnega naročila in v tem okviru predvsem vrsto, količino in kakovost predmeta, ki ga potrebuje. Predmet javnega naročila mora biti torej določen in ne le določljiv (kar eventualno dopuščajo pravila obligacijskega prava), saj lahko v nasprotnem primeru pride do neenakopravne obravnave ponudnikov. Ponudniki lahko namreč na podlagi opisane razpisne dokumentacije zgolj približno ocenijo, koliko omaric dejansko potrebuje naročnik, in nato na tej podlagi pripravijo ponudbe ter ponudijo cene. Ponudbe pa nujno ne bodo primerljive, saj ne bodo pripravljene na enakih in s strani naročnika vnaprej natančno pripravljenih podlagah.

Zadnji vlagateljev očitek se nanaša na (pre)kratek rok za oddajo ponudb.

Pravila glede določanja rokov so urejena v ZJNVETPS (51. - 56. člen ZJNVETPS), ki v 51. členu določa, da mora naročnik pri določanju rokov za prejem prijav in ponudb upoštevati predvsem zapletenost naročila in čas, potreben za pripravo ponudb, upoštevaje pri tem minimalne roke, določene s tem zakonom. Osnovna naročnikova dolžnost v zvezi z določitvijo dolžine roka za prejem ponudb je torej v tem, da ponudnikom omogoči dovolj časa, da se seznanijo z vsemi potrebnimi informacijami, ter da zberejo vso zahtevano dokumentacijo in pripravijo popolno ponudbo. V obravnavanem primeru je naročnik uporabil postopek s pogajanji po predhodni objavi (naročnik je v razpisni dokumentaciji napovedal, da se bo pogajal le o ponudbenih cenah). Med strankama ni spora v tem, da je naročnik določil minimalni rok, ki ga za takšen postopek določa 55. člen ZJNVETPS. Ker pa gre v obravnavanem primeru (ob vsem opisanem) očitno za sorazmerno zahteven predmet (naročnik je prejel preko 30 vprašanj, katera se v večini primerov nanašajo na premalo definirane zahteve v zvezi z razpisanim predmetom), vlagatelj upravičeno opozarja, da postavljen rok ne omogoča pravočasne oddaje popolne ponudbe in zatrjuje, da niti v zvezi s predmetom ni bil seznanjen z vsemi potrebnimi informacijami.

Ob vsem navedenem se je Državna revizijska komisija odločila, da bo sledila vlagateljevemu predlogu in v celoti razveljavila postopek oddaje predmetnega javnega naročila. K takšni odločitvi so Državno revizijsko komisijo vodile v obrazložitvi tega sklepa opisane nepravilnosti, ki se nanašajo na razpisno dokumentacijo, katerih ni mogoče odpraviti drugače kot le z razveljavitvijo celotnega postopka. Poleg tega je naročnik (kot je navedel) v obravnavanem primeru nadaljeval s postopkom in tudi že izvedel odpiranje ponudb.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval tudi povračilo stroškov (2.475,00 EUR za zastopanje, 22 % DDV ter stroške vplačane takse v višini 3.500,00 EUR). Državna revizijska komisija je na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN in skladno z določili 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) ter 13. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami; v nadaljevanju: ZOdvT) po pravičnem poudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin primera vlagatelju priznala 800 EUR za odvetniško nagrado, 22 % DDV na odvetniško nagrado ter 3.500,00 EUR za plačilo takse (kar skupaj znaša 4.476,00 EUR). Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 23.06.2014



predsednica senata:
Sonja Drozdek Šinko, univ.dipl.prav.
članica Državne revizijske komisije










Vročiti:

- POŠTA SLOVENIJE d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor
- odvetnik Primož Žontar, Partizanska cesta 23, Maribor
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Zupančičeva 3, Ljubljana



Vložiti:

- v spis zadeve, tu

Natisni stran