018-060/2014 Fakulteta za informacijske študije v Novem mestu

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Vide Kostanjevec, kot predsednice senata, ter Sonje Drozdek Šinko in mag. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Kreativno jedro: Simulacije« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj SMARTIS d.o.o., Ameriška ulica 8, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji d.o.o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Fakulteta za informacijske študije v Novem mestu, Sevno 13, Novo mesto (v nadaljevanju: naročnik), 17. 3. 2014

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila »Kreativno jedro: Simulacije«, kot izhaja iz naročnikovih dokumentov »Odločitev o izidu javnega naročila« in »Obvestilo o izidu javnega naročila« z dne 31. 1. 2014.

2. Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v višini 9.513,56 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 20. 11. 2013 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila. Javno naročilo je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 25. 11. 2013, pod št. objave JN14931/2013 (skupaj s popravkom z dne 29. 11. 2013 pod št. objave JN15206/2013), dne 28. 11. 2013 pa pod oznako 2013/S 231-400732 tudi v Uradnem listu Evropske unije.

Naročnik je dne 31. 1. 2014 sprejel dokumenta »Odločitev o izidu javnega naročila« in »Obvestilo o izidu javnega naročila«, iz katerih izhaja, da je javno naročilo oddal skupini ponudnikov ARCTUR d.o.o., Kromberk, Industrijska ulica 5, Nova Gorica (kot vodilni ponudnik) in XENYA, d.o.o., Celovška cesta 172, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je z vlogo z dne 4. 2. 2014 zahteval vpogled v ponudbeno dokumentacijo, z vlogo z dne 5. 2. 2014 pa dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila in poziv na spremembo odločitve. Naročnik je dodatno obrazložitev izdal dne 6. 2. 2014, vpogled pa organiziral dne 10. 2. 2014 in potek dokumentiral z zapisnikom.

Vlagatelj je dne 11. 2. 2014 na naročnika ponovno naslovil poziv za spremembo odločitve, dne 18. 2. 2014 pa je vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila in zahteva povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj navaja, da je ponudba izbranega ponudnika »neprimerna in posledično nepopolna«, ker ena od predloženih referenc ne ustreza naročnikovemu pogoju iz točke 7.a razpisne dokumentacije, da je bila cena projekta dobave istovrstnega sistema vsaj enaka ponudbeni ceni v EUR brez DDV. Navaja, da ponudbena cena izbranega ponudnika nesporno znaša 249.900,00 EUR brez DDV, izpolnjevanje tega pogoja pa je izbrani ponudnik dokazoval zgolj z eno referenco v skupni vrednosti posla 220.941,40 EUR brez DDV. Vlagatelj še navaja, da izbrani ponudnik ne razpolaga z zahtevanimi referencami iz točk 7.b , 7.c in 7.e, pri tem pa dodaja, da mu naročnik ni dovolil vpogleda v navedene reference, zato ni mogel preveriti niti tega, ali gre dejansko za reference med subjekti zasebnega prava, kot je to navedel naročnik. Tudi če gre za reference med zasebnimi subjekti pa vlagatelj meni, da se po Zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006 s sprem., v nadaljevanju: ZGD-1) kot poslovno skrivnost lahko štejejo le podatki in ne celotni dokumenti; za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Vlagatelj ne nasprotuje temu, da imajo zasebne reference lahko naravo poslovne skrivnosti v delu, ki se nanaša na zneske, ne pa tudi glede vrste opravljenih storitev in časa realizacije, saj ne gre za konkurenčno prednost, ki jo želi varovati kot poslovno skrivnost, pač pa za podatke, s katerimi želi dokazati tehnično sposobnost za sodelovanje pri izvedbi naročila. Absurdno naj bi bilo, da so kot poslovna skrivnost označeni podatki, ki so prosto dostopni vsem na spletu, saj izbrani ponudnik (tudi zasebne) reference objavlja na svoji spletni strani. Ker izbrani ponudnik teh podatkov, upoštevajoč objavo na spletni strani, ne skriva, navedeno predstavlja dober poslovni običaj in je zato izjema od poslovne skrivnosti. Vlagatelj v primeru neutemeljenosti primarno postavljenega zahtevka zahteva vpogled v celotno dokumentacijo in možnost naknadne dopolnitve ali spremembe zahtevka z novimi kršitvami, dejstvi in dokazi, ki bi jih pridobil pri vpogledu. Navsezadnje vlagatelj še navaja, da je ponudba neizbranega ponudnika glede cen iz postavk 3, 4 in 5 iz obrazca P-4 Predračun neobičajno nizka. Izbrani ponudnik naj bi za posamezne postavke ponudil nerazumno nizke cene, ki so neresne in podane izključno z namenom izkrivljanja konkurence. Zloraba ocenjevalne formule naj bi povzročila izbiro izbranega ponudnika, katerega ponudba je za eno leto višja za 43.000 EUR brez DDV. Vlagatelj meni, da mu ni mogoče odreči pravnega interesa za uveljavljanje neobičajno nizke cene, kar utemeljuje z navedbami iz najnovejše sodne prakse Sodišča Evropske unije.

Naročnik je dne 27. 2. 2014 sprejel sklep, brez številke, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo v celoti zavrnil kot neutemeljen. Navaja, da v predračunu ni predvidel seštevka predračunskih postavk, ki bi omogočale interpretacijo, da bi morali ponudniki za izpolnjevanje pogoja za dobavo visokozmogljivega sistema predložiti referenco v višini, ki bi bila vsaj enaka višini stroška dobave, namestitve in konfiguracije sistema, pri čemer bi vsebovala tudi stroške rednih mesečnih storitev in stroške za ocenjeno letno porabo električne energije in sistemskih/svetovalni ur – to bi bilo tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti. Višino reference je preverjal glede na višino cene ponudbe iz postavke 1, katera se logično in smiselno povezuje z besedilom predmetnega pogoja. Izbrani ponudnik je za postavko 1 ponudil ceno 149.900,00 EUR brez DDV, kar je razvidno tudi iz Odločitve o oddaji naročila, zato pogoj izpolnjuje. Tudi če je pogoj mogoče razumeti na drugačen način, pa je potrebno v razmerju do ponudnika uporabiti razlago, ki je v njegovo korist. Naročnik se pri tem sklicuje na dve odločitvi Državne revizijske komisije. V zvezi z vpogledom v dele ponudb, ki so bili označeni kot poslovna skrivnost, naročnik ocenjuje, da gre za podatke, z razkritjem katerih bi lahko nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Naročnik ni prekril podatkov referenčnih potrdil za posle, sklenjene z javnimi naročniki. Navaja, da spletnih strani izbranega ponudnika pred vpogledom ni preverjal, poleg tega pa tam niso navedeni vsi podatki o referenčnih poslih, ki jih je bilo potrebno navesti na obrazcu. Ugotavlja, da vlagatelj sploh ne zatrjuje, da prikriti dokumenti vsebujejo podatke o kršitvi dobrih poslovnih običajev in meni, da je naročnik (in ne ponudnik) tisti, ki preverja izpolnjevanje pogojev in popolnost prispelih ponudb. Glede očitkov o neobičajno nizki ceni navaja, da pogoji za obligatoren postopek preverjanja niso bili izpolnjeni in opozarja, da je že na vprašanje enega od ponudnikov na Portalu javnih naročil odgovoril, da lahko ponudniki pri postavkah 3, 4 in 5 ponudijo ceno 0,00 EUR, pri čemer bo naročnik za izračun točk to upošteval kot ceno 0,0001 EUR. Kaznovanje ponudnikov, ki so temu sledili, bi bilo popolnoma neokusno in nerazumno, še toliko bolj, ker navedene cene predstavljajo majhen delež vrednosti celotnega naročila. Notranja struktura skupne cene je stvar ponudnika. Merila za točkovanje in ocenjevanje so bila določena in vnaprej znana, ponudniki pa so jih upoštevali po lastni presoji.

Naročnik je z vlogo z dne 28. 2. 2014 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 4. 3. 2014 opredelil do navedb naročnika. V celoti vztraja pri svojih navedbah, naročnikove pa označuje za absurdne in popolnoma neutemeljene. Kvalificirano neutemeljena so izvajanja naročnika, ko navaja, da ni preverjal višine referenc pri predmetnem pogoju, pač pa zgolj »postavko 1«. Meni, da je bil naročnikov pogoj jasen, naročnik pa referenčno zahtevo po poteku roka za oddajo ponudb smatra za nepotrebno, pri njej ne vztraja več v celoti in jo v nasprotju z načeloma transparentnosti in enakopravne obravnave ponudnikov interpretira arbitrarno. Vlagatelj še dodaja, da dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« ni nikoli videl (niti na vpogledu ne), z revizijskim zahtevkom pa je izpodbijal »Obvestilo o izidu javnega naročila«. Iz slednje izhaja, da je bila ponudbena cena izbranega ponudnika 249.900,00 EUR brez DDV in ne 149.900,00 EUR. Vlagatelj podredno meni, da v kolikor Državna revizijska komisija ne bi sledila navedbam o nepopolnosti ponudbe izbranega ponudnika in o kršitvi pravice do vpogleda, ter v kolikor bi 49. člen zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) interpretirala kot zakonsko možnost in ne obveznost naročnika, bi morala Državna revizijska komisija z zvezi z razlago tega člena Sodišču Evropske unije zastaviti predhodno vprašanje.


Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je med vlagateljem in naročnikom najprej sporno, ali je naročnik ravnal skladno z ZJN-2, ko je izbral ponudbo izbranega ponudnika, čeprav naj bi bila ta neprimerna (20. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2) in posledično nepopolna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), zaradi česar bi jo moral naročnik izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Vlagatelj zatrjuje, da ena od referenc izbranega ponudnika ne dosega zahtevanega vrednostnega kriterija. Zatrjevana kršitev se torej nanaša na pravilnost ponudbe (20. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2) in ne na primernost, kot to navaja vlagatelj.

Popolna ponudba je tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Popolnost ponudbe torej sestavlja pet elementov, ki morajo biti podani kumulativno. Če eden izmed teh elementov ni podan, ponudba ni popolna, zato jo mora naročnik izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Vendar pa mora naročnik pred izločitvijo katere izmed ponudb upoštevati še pravila o dopolnitvi ponudb iz 78. člena ZJN-2. Iz teh pravil izhaja, da vsaka pomanjkljivost ponudbe še ne predstavlja podlage za njeno neposredno izločitev. Če je ponudba le formalno nepopolna, mora naročnik dopustiti in omogočiti njeno dopolnitev (prvi odstavek 78. člena ZJN-2). Pri tem mora naročnik upoštevati omejitve iz drugega odstavka 78. člena ZJN-2 (česa ponudnik ne sme spreminjati) in tretjega odstavka 78. člena ZJN-2 (poprava očitnih računskih napak). Skladno s 17. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 je formalno nepopolna ponudba tista ponudba, ki je nepopolna v delih, ki ne vplivajo na njeno razvrstitev glede na merila. Če je formalna pomanjkljivost ponudbe nebistvena, ponudba ni formalno nepopolna. Skladno z 19. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 je nepravilna ponudba tista ponudba, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena tega zakona. Naročnik lahko skladno z osmim odstavkom 41. člena ZJN-2 od ponudnikov zahteva, da izpolnjujejo minimalno stopnjo sposobnosti glede ekonomskega in finančnega statusa (44. člen ZJN-2) ter tehnične (45. člen ZJN-2) in poklicne sposobnosti (43. člen ZJN-2). Dokazovanje referenc v zvezi z blagom ureja druga alineja točke a drugega odstavka 45. člena ZJN-2.

Reference predstavljajo enega izmed (možnih) pogojev, ki jih morajo izpolnjevati ponudniki, če želijo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Referenca je po svoji naravi dokazilo, da je ponudnik sposoben izvesti javno naročilo v zahtevanem obsegu in kvaliteti, saj z njo dokazuje, da je v preteklosti primerljivo naročilo že uspešno opravil. Na podlagi dejstva, da je ponudnik v preteklosti že uspešno izvedel primerljivo naročilo, je mogoče sklepati, da ima ustrezno znanje, opremo in izkušnje, potrebne za izvedbo javnega naročila. Razumljivo je, da se morajo referenčna dela nanašati na istovrstna oziroma primerljiva opravila, katerih izvedba se pričakuje od izvajalca, saj je le na ta način mogoče ugotavljati, ali bo izvajalec tudi razpisano naročilo izvedel uspešno. Na kakšen način in v kolikšnem obsegu mora ponudnik izkazovati istovrstnost oziroma primerljivost izvedenih opravil, je v vsakem posameznem primeru odvisno od naročnika in konkretne opredelitve zahteve v razpisni dokumentaciji, pri kateri naročnik upošteva zlasti specifičnost predmeta javnega naročila in morebitne posebne zahteve v zvezi z njegovo izvedbo, kadar je to potrebno.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji, v 7.1.7.a) točki poglavja 7. »PREVERJANJE SPOSOBNOSTI« Navodil za izdelavo ponudbe, kot prvi referenčni pogoj določil, da je ponudnik v zadnji petih letih pred rokom za prejem ponudb uspešno izvedel vsaj »1 projekt dobave istovrstnega visoko zmogljivega računalniškega sistema, katerega cena je bila vsaj enaka ponudbeni ceni v EUR brez DDV. Za istovrstni sistem šteje dobava strežniškega sistema sestavljenega iz strežnikov in diskovnega podsistema.« Za dokazovanje je naročnik predvidel izpolnitev obrazca P-2a »REFERENCE«.

Med strankama ni sporno, da je izbrani ponudnik v svoji ponudbi na obrazcu P-2a predložil izpolnjeno in potrjeno referenčno potrdilo za dobavo visoko zmogljivega računalniškega sistema in diskovnega podsistema referenčnemu naročniku v skupni vrednosti posla 220.941,40 EUR brez DDV. Med strankama tudi ni sporno, da je izbrani ponudnik ponudbeni predračun (Obrazec P-4) izpolnil tako, da je za prvo postavko (»Nakup in dobava strojne in programske opreme, licenc in izvedba storitev (postavke 1., 2., 3., in 4. iz obrazca P-5 »Specifikacije««) navedel ceno 149.900,00 EUR brez DDV in za drugo postavko (»Izvedba namestitve in konfiguracije (postavka 5. iz obrazca P-5 »Specifikacije««) 100.000,00 EUR brez DDV. Pri preostalih treh postavkah ponudbenega predračuna je izbrani ponudnik navedel ceno 0,0000 EUR. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz ponudbe izbranega ponudnika izhaja ponudbena cena 249.900,00 EUR brez DDV.

Naročnik navaja, da je kot upoštevno vrednost za referenco potrebno vzeti samo ceno iz postavke 1 ponudbenega predračuna, ki se nanaša na dobavo opreme in meni, da bi bilo zapisani pogoj nesmiselno interpretirati tako, da bi se upoštevna vrednost reference nanašala na celotno vrednost ponudbe izbranega ponudnika, ki poleg dobave opreme vključuje tudi druge storitve, saj v predračunu ni predvidel seštevka predračunskih postavk. Državna revizijska komisija ugotavlja, da za takšno določitev upoštevne vrednosti reference v razpisni dokumentaciji ni podlage. Naročnik je namreč vrednostni prag za priznanje reference v razpisni dokumentaciji vezal na ponudbeno ceno in ne na (kot zdaj navaja) zgolj eno postavko (niti ne določeno) iz ponudbenega predračuna. Pri tem ni relevantno dejstvo, da naročnik v obrazcu ponudbenega predračuna ni predvidel seštevanja cen posameznih postavk, saj je ponudbena cena ne glede na to znana, naročnik pa jo je navsezadnje upošteval tudi pri določitvi višine takse za revizijski zahtevek.

Naročnik dopušča možnost, da je pogoj mogoče razumeti na dva načina, zaradi česar bi bilo potrebno v razmerju do izbranega ponudnika sprejeti zanj ugodnejšo razlago. Naročnik se pri tem sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi 018-019/2013, vendar dejansko stanje v tej zadevi z obravnavano ni primerljivo. V zadevi 018-019/2013 je resda šlo za nejasnost oziroma dvoumnost postavljene zahteve, ki pa je izhajala iz neusklajenosti zapisanega referenčnega pogoja in obrazca, v katerega so morali ponudniki vpisati podatke o referencah. Podobno tudi v zadevi 018-366/2012, na katero se ravno tako sklicuje naročnik, iz zapisanega pogoja ni izhajala enoznačna opredelitev zahteve glede odgovornega vodje del (zahtevano je bilo, da mora biti odgovorni vodja del oseba, ki izpolnjuje pogoje odgovornega vodje del za zahtevne objekte, po drugi strani pa je kot dokaz zahteval potrjeno izjavo, da je ponujeni odgovorni vodja del, skladno z zahtevami ZGO-1, ki se nanašajo na tovrstne kadre, usposobljen za strokovno in zakonito izvajanje razpisanih del). V obravnavanem primeru nikakršna takšna neusklajenost ni izkazana, Državna revizijska komisija pa ugotavlja, da pogoj, kot je bil zapisan, ni nejasen ali dvoumen in je že od vsega začetka dopuščal oziroma omogočal ponudnikom, da ga vsi razumejo na isti način, zato je potrebno navedbe naročnika, povezane z nejasno razpisno dokumentacijo, zavrniti kot neutemeljene. Dopustitev razlage, kakršno navaja naročnik, bi pomenila nedopustno naknadno spreminjanje prvotne zahteve iz razpisne dokumentacije.

Državna revizijska komisija na podlagi navedenega zaključuje, da iz ponudbe izbranega ponudnika izhaja neizpolnjevanje referenčnega pogoja iz točke 7.1.7.a) poglavja 7. »PREVERJANJE SPOSOBNOSTI« razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Glede na skupno vrednost ponudbe izbranega ponudnika (in ne zgolj vrednosti ene predračunske postavke), bi moral izbrani ponudnik v izkaz izpolnjevanja navedenega pogoja v svoji ponudbi namreč predložiti referenco v višini najmanj 249.900,00 EUR, takšne višine pa predloženo referenčno potrdilo ne izkazuje.

Upoštevajoč navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je ponudba izbranega ponudnika nepravilna (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2) in s tem nepopolna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Ker ugotovljene pomanjkljivosti ni mogoče šteti za formalno nepopolnost ponudbe (odprava te pomanjkljivost bi namreč povzročila nedopustno spremembo nepravilne ponudbe v pravilno), je bil naročnik to ponudbo dolžan izločiti iz postopka (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Državna revizijska komisija je zato vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 18. 2. 2014 na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila in razveljavila odločitev naročnika o oddaji zadevnega javnega naročila, vsebovano v dokumentih »Odločitev o izidu javnega naročila« in »Obvestilo o izidu javnega naročila«, oba z dne 31. 1. 2014.

Državna revizijska komisija o preostalih navedbah glede očitanih kršitvah naročnika, ki jih je vlagatelj podal v zahtevku za revizijo, v nadaljevanju ni odločala. Vsebinska presoja omenjenih očitkov namreč ne bi več vplivala na predmetno odločitev Državne revizijske komisije.

Z razveljavitvijo odločitve o oddaji naročila se postopek oddaje javnega naročila pri naročniku vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb (7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2, v povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v primeru, če bo s postopkom oddaje zadevnega javnega naročila nadaljeval, sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-2, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku, in sicer stroške plačane takse v znesku 8.513,16 EUR, stroške nagrade za zastopanje v znesku 1.400,00 EUR ter 20,00 EUR za izdatke po tarifni številki 6002 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 s sprem., v nadaljevanju: ZOdvT), vse povečano za 22% DDV.

Državna revizijska komisija je na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN in skladno z določili 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) ter 13. člena ZOdvT po pravičnem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin primera vlagatelju kot potrebne priznala naslednje stroške, nastale z revizijo: za zastopanje v revizijskem postopku pred naročnikom in Državno revizijsko komisijo enotno nagrado v višini 800,00 EUR, za izdatke po tarifni številki 6002 ZOdvT 20,00 EUR, oboje povečano za 22% DDV, in strošek plačane takse za revizijski zahtevek v višini 8.513,16 EUR. Višjo stroškovno zahtevo je Državna revizijska komisija zavrnila, saj je ocenila, da stroški za odvetniške storitve nad priznano višino niso bili potrebni.

Glede na dosežen uspeh je Državna revizijska komisija odločila, da je vlagatelj v obravnavanem primeru upravičen do povračila stroškov v višini 9.513,56 EUR. Naročnik je vlagatelju priznane stroške dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.



V Ljubljani, 17. 3. 2014
Predsednica senata:
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji d.o.o., Brdnikova ulica 44, 1000 Ljubljana
- FIŠ, Sevno 13, 8000 Novo mesto
- ARCTUR d.o.o., Kromberk, Industrijska ulica 5, 5000 Nova Gorica
- XENYA, d.o.o., Celovška cesta 172, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana


Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran