Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-399/2013 Občina Ljutomer

    Številka: 018-399/2013-5
    Datum sprejema: 23. 12. 2013

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Sonje Drozdek Šinko kot predsednice senata, Boruta Smrdela kot člana senata in Vide Kostanjevec kot članice senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za »oskrbo transportnih vodovodov, kanalizacije in objektov za obdelavo vode« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj SGP Pomgrad, d. d., Bakovska ulica 31, Murska Sobota (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Občina Ljutomer, Vrazova ulica 1, Ljutomer (v nadaljevanju: naročnik), 23. 12. 2013

    odločila:

    1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 2, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. 430-4/2013-198-437 z dne 11. 10. 2013.

    2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 25.000 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

    3. Zahteva izbranega ponudnika za povrnitev stroškov se zavrne.

    Obrazložitev:

    Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila gradenj po odprtem postopku (objava 1. 3. 2013 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN2476/2013, in 6. 3. 2013 v dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2013/S 046-073755) z dokumentom »Odločitev o oddaji naročila« št. 430-4/2013-24-437 z dne 18. 6. 2013 ponudnika za sklop 2 (objekti za obdelavo vode) obvestil, da je izbral ponudbo ponudnika MMP Jedinstvo, a. d., Prvomajska bb, Sevojno, Srbija. Zoper to odločitev je ponudnik SGP Pomgrad, d. d., Murska Sobota po pooblaščencu vložil zahtevek za revizijo z dne 3. 7. 2013, ki mu je naročnik s sklepom št. 430-4/2013-53-437 z dne 9. 7. 2013 ugodil in jo razveljavil. Naročnik je nato z dokumentom »Odločitev o oddaji naročila« št. 430-4/2013-55-437 z dne 10. 7. 2013 ponudnika za sklop 2 obvestil, da je izbral ponudbo skupnih ponudnikov SGP Pomgrad, d. d., Murska Sobota in Esotech, d. d., Velenje, ponudbo ponudnika MMP Jedinstvo, a. d., Prvomajska bb, Sevojno, Srbija pa je kot nepopolno izločil. Zoper to odločitev je ponudnik MMP Jedinstvo, a. d., Prvomajska bb, Sevojno, Srbija vložil zahtevek za revizijo z dne 1. 8. 2013, ki ga je naročnik s sklepom št. 430-4/2013-437-122 z dne 22. 8. 2013 zavrnil, Državna revizijska komisija pa mu je s sklepom št. 018-310/2013-9 z dne 25. 9. 2013 ugodila in jo razveljavila. Naročnik je nato z dokumentom »Odločitev o oddaji naročila« št. 430-4/2013-198-437 z dne 11. 10. 2013 ponudnika za sklop 2 obvestil, da je izbral ponudbo ponudnika MMP Jedinstvo, a. d., Prvomajska bb, Sevojno, Srbija (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

    Vlagatelj je z vlogo z dne 17. 10. 2013 zahteval vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, ki mu ga je naročnik omogočil (zapisnik z dne 24. 10. 2013).

    Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 29. 10. 2013 in predlagal, da se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila. Vlagatelj je navedel, da:
    - »se je s celotnim dejanskim stanjem, ki izhaja iz v tem zahtevku za revizijo očitanih kršitev, seznanil šele na vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika dne 24.10.2013, torej po odločitvi Državne revizijske komisije št. 018-310/2013-9 z dne 25.9.2013«,
    - »do nobene od očitanih kršitev iz predmetnega zahtevka za revizijo, se Državna revizijska komisija še ni opredelila, ravno tako odločitev naročnika št. 430-4/2013-53-437 z dne 9.7.2013 nikoli ni postala pravnomočna, saj je bil na predmetno odločitev vložen zahtevek za revizijo o katerem je odločala Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-310/2013-9 z dne 25.9.2013«,
    - sporazuma, ki ga je izbrani ponudnik 22. 5. 2013 sklenil z družbo P., ni možno upoštevati, saj pri izvedbi javnega naročila ne bodo sodelovali odgovorni vodje del oziroma inženirji družbe P., zato ni mogoče uporabiti niti 45. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) o sklicevanju na kapacitete drugih gospodarskih subjektov, niti niso resnične navedbe iz 1. člena tega sporazuma, saj so v ponudbi izbranega ponudnika predloženi sporazumi med družbo P. ter dvema družbama in eno fizično osebo, kar kaže na to, da izbrani ponudnik ne zagotavlja kapacitet niti sam niti z družbo P.,
    - sporazuma z dne 22. 5. 2013 ni podpisal zakoniti zastopnik izbranega ponudnika R. S., temveč M. M., zato ni veljaven, iz izjave 5.1.A pa ne izhaja, da bi bil M. M. za izbranega ponudnika pooblaščeni podpisnik,
    - ni veljaven oziroma ni mogoče upoštevati niti sporazuma med izbranim ponudnikom in gospodarskim subjektom G., saj »na strani izbranega ponudnika sploh ni naveden ime in priimek osebe, ki naj bi ta sporazum podpisala, temveč je zgolj podpis in navedba “za in v imenu”«, »enako velja za drugega sopodpisnika tega sporazuma«,
    - je naročnik kršil tretji odstavek 78. člena ZJN-2, saj je izbira izbranega ponudnika rezultat nezakonite dovolitve spremembe cene na enoto za postavko jaški za dotok vode v drenažo v predračunu, poglavje »Vodni vir Segovci« pri »Cevovodu od infiltracijske drenaže in drenaža«, saj je naročnik omogočil spremembo cene 11.325,53 eurov na ceno 6.381,03 eurov, s tem pa je prišlo tudi do spremembe vrstnega reda najugodnejše ponudbe,
    - dovolitev spremembe cene na enoto predstavlja tudi kršitev točk 28.1 in 28.2 razpisne dokumentacije,
    - vlagatelj sam po oddaji ponudbe v ponudbi ni spreminjal cene na enoto, naročnik pa ga na to tudi nikoli ni pozval.

    Izbrani ponudnik se je po pooblaščenki z dopisom z dne 12. 11. 2013 izjasnil o zahtevku za revizijo in navedel, da je izbrani ponudnik že 26. 6. 2013 vpogledal v celotno ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika, da se ponudba izbranega ponudnika že od njene oddaje naročniku ni spremenila in da je vlagatelj vse argumente, ki jih navaja v zahtevku za revizijo, zatrjeval že v zahtevku za revizijo z dne 3. 7. 2013. Izbrani ponudnik je navedel, da gre za očitno zavlačevanje postopka in zlorabo pravnega varstva, saj vlagatelj že drugič vlaga »praktično vsebinsko identičen revizijski zahtevek«. Izbrani ponudnik je opozoril na 16. člen ZPVPJN in navedel, da ni pravne podlage za odločanje o zahtevku za revizijo, ki predstavlja ponavljanje očitkov, zato predlaga zavrnitev zahtevka za revizijo. Izbrani ponudnik se je »podredno« opredelil do kršitev, ki jih je očital vlagatelj, in navedel, da so navedbe v zvezi s predloženimi sporazumi »neutemeljene, netočne, pavšalne, nekonkretizirane, nejasne, nedokazane in zgolj presumpcije vlagateljevih predvidevanj oz. prepričanj«, ne naročnik ne izbrani ponudnik pa nista spreminjala cene na enoto, »temveč izključno v odpravo očitno napačno vnesene formule« v celici F993 za »zidarska dela skupaj«. Izbrani ponudnik je še navedel, da »enako velja za postako skupaj jašk za dotok vode v drenažo«.

    Naročnik je s sklepom št. 430-4/2013-200-437 z dne 21. 11. 2013 zahtevek za revizijo, vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov in zahtevo izbranega ponudnika za povrnitev stroškov zavrnil. Naročnik je navedel, da:
    - se vlagatelj na vpogledu 26. 6. 2013 ni mogel seznaniti z odločitvijo o oddaji javnega naročila z dne 11. 10. 2013, zato »to hipotetično pomeni, da vlagatelju določene morebitne kršitve niso mogle biti znane že ob vložitvi prvega zahtevka za revizijo. Prav tako naročnik oz. Državna revizijska komisija o dejanjih še nista pravnomočno odločila, da ne gre za kršitve.« in »glede na navedeno ni izpolnjen dejanski stan iz 16. člena ZPVPJN, zato ni podana omejitev zahtevka za revizijo«,
    - s predložitvijo sporazuma z družbo P. je izbrani ponudnik predložil zadosten dokaz, da bo imel na voljo odgovornega vodjo del in odgovornega vodjo posameznih del, potrebna za izvedbo naročila,
    - odobritev sporazuma izhaja iz ravnanj izbranega ponudnika, saj se z njim strinja, s čimer je izpolnjena zahteva po odobritvi pogodbe, ki jo je sklenila oseba brez pooblastila, kot to določa 73. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s sprem.), enaki zaključki o ustreznosti sporazuma pa so tudi glede sporazuma z gospodarskim subjektom G., sicer pa ni relevantna pravilnost podpisa za izbranega ponudnika, saj se s sporazumom zavezujeta družba P. in gospodarski subjekt G., ne pa izbrani ponudnik,
    - nadaljnji dogovori, ki jih je sklepala družba P. niso relevantni, saj ne predstavljajo dokazil, ki jih je naročnik zahteval v devetem odstavku točke 5.1.1. razpisne dokumentacije,
    - izjasnitve izbranega ponudnika iz vloge z dne 12. 11. 2013 o kršitvi tretjega odstavka 78. člena ZJN-2 ni mogoče upoštevati, saj se ne nanašajo na vlagateljeve očitke,
    - »je vlagateljevo zatrjevanje kršitve 3. odstavka 78. člena ZJN-2 neresnično, dokumenti, ki jih vlagatelj prilaga kot dokaz pa so prirejeni in lažni, na podlagi česar naročnik zaključuje, da gre pri vlagateljevem navajanju kršitve za namerno zavajanje, pri čemer vlagatelj očitno namerno navaja le dejstva, ki so njemu v korist, popolnoma pa spregleda tista dejstva, ki kažejo na neupravičenost njegove trditve, da je naročnik ravnal v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov in načelom transparentnosti«,
    - so bili ponudniki dolžni v predračunu, zavihek »VV Segovci«, poglavje »Vodni vir Segovci – cevovod za dovod vode v drenažni jašek«, vpisati ceno za element »Jaški za dovod vode v drenažo«, s tem, da je bila cena za jašek sestavljena iz cen za posamezne elemente, ki jašek sestavljajo, cene za posamezne elemente pa predstavljajo ceno na enoto,
    - je ponudnik ceno jaška za dovod vode v drenažo formuliral tako, da je v predračun vpisal cene na posamezne elemente jaška, program pa je nato samodejno (s pomočjo vnaprej vnesene formule) s seštevkom enotnih cen posameznih elementov jaška (posameznih cen na enoto) izračunal vrednost jaška za dovod vode v drenažo, ki jo je oblikoval v vrstici »Skupaj jašek«,
    - je vrednost jaška za dovod vode v drenažo sestavljena iz posameznih cen na enoto,
    - je bil izvajalec v dokumentu »Tehnične zahteve« seznanjen, katera dela in stroške je dolžan upoštevati pri kalkulaciji cen za posamezno postavko,
    - vrstici »Skupaj jašek« sledi vrstica »Jaški za dotok vode v drenažo« »17 kosov« × »cena« in ponudniki so morali v celico »cena« prenesti vrednost iz predhodne vrstice »Skupaj jašek«, program pa je samodejno izračunal skupno ceno 17 jaškov za dotok vode, zato ponudnik v vrstici s celico »cena« ni oblikoval cene na enoto, pač pa je le prepisal vrednost jaška iz predhodne vrstice,
    - bi za prenos vrednosti jaška iz predhodne vrstice v naslednjo vrstico moral oblikovati ustrezno formulo, ki bi omogočala samodejni prenos vrednosti med celicami, odsotnost te formule pa pomeni naročnikovo napako, ki ne more iti v škodo ponudnikov,
    - je ne glede na odsotnost ustrezne formule očitno, da ponudnik v vrstici »Jaški za dotok vode v drenažo« ni mogel vpisati vrednosti, različne od tiste, ki jo je program samodejno izračunal v vrstici »Skupaj jaški«, saj je bila vrednost za izvedbo posameznega jaška izračunana na podlagi seštevka cen za posamezne elemente jaška,
    - je vrstica »Jaški za dotok vode v drenažo« le rekapitulacija vrednosti, dosežene z množenjem predvidenega števila kosov in vrednosti, ki je izračunana že v predhodni vrstici,
    - sta tako vlagatelj kot izbrani ponudnik napačno prepisala vrednost jaška v vrstico »Jaški za dotok vode v drenažo« iz vrstice »Skupaj jaški«, ki je posledica naročnikove napake, kar ne more iti v škodo ponudnikov, zato je v okviru instituta dopolnitve formalno nepopolne ponudbe popravil napaki obeh ponudnikov pri prepisu vrednosti jaška iz vrstice »Skupaj jaški« v vrstico »Jaški za dotok vode v drenažo«, pri čemer ni spreminjal cene na enoto, vrednoti postavke, skupne vrednosti ponudbe in ponudbe v okviru meril oziroma tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, niti tistih elementov ponudbe, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na drugačno razvrstitev ponudb,
    - je le korigiral napačen prepis vrednosti jaška iz ene vrstice v drugo vrstico, to korekcijo pa je opravil pri obeh ponudnikih in na ta način zagotovil primerljivost obeh ponudb na enakopravni podlagi, oba ponudnika pa je tudi obvestil o korekcijah v predračunih in oba sta s tem soglašala,
    - je vlagatelj podal pisno soglasje k popravkom 14. 6. 2013, 14. 6. 2013 pa ga je podal tudi izbrani ponudnik.

    Državna revizijska komisija je 27. 11. 2013 od naročnika prejela zahtevek za revizijo in dokumentacijo, in sicer kot prilogo dopisu št. 430-4/2013-231-437 z dne 22. 11. 2013.

    Vlagatelj se je z vlogo z dne 26. 11. 2013 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo in jih zavrnil. Vlagatelj je tudi opozoril, da naročnik k sklepu št. 430-4/2013-200-437 z dne 21. 11. 2013 ni predložil prilog, na katere se je skliceval.

    Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

    Vlagatelj z zahtevkom za revizijo z dne 29. 10. 2013 izpodbija odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 2 izbranemu ponudniku (dokument »Odločitev o oddaji naročila« št. 430-4/2013-198-437 z dne 11. 10. 2013), pri čemer jo izpodbija že drugič, saj je takšno odločitev (dokument »Odločitev o oddaji naročila« št. 430-4/2013-24-437 z dne 18. 6. 2013) izpodbijal že z zahtevkom za revizijo z dne 3. 7. 2013. Vlagatelj je bil z zahtevkom za revizijo z dne 3. 7. 2013 uspešen, saj mu je naročnik s sklepom št. 430-4/2013-53-437 z dne 9. 7. 2013 ugodil in svojo odločitev razveljavil. Naročnik je po tem, ko je razveljavil svojo odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 2, sprejel novo odločitev, in sicer je javno naročilo za sklop 2 oddal vlagatelju (dokument »Odločitev o oddaji naročila« št. 430-4/2013-55-437 z dne 10. 7. 2013), vendar je to odločitev Državna revizijska komisija razveljavila (sklep št. 018-310/2013-9 z dne 25. 9. 2013).

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo z dne 29. 10. 2013 naročniku očita kršitve, ki jih je mogoče razdeliti v dve skupini, in sicer se prva skupina kršitev nanaša na to, da je naročnik izbranemu ponudniku neupravičeno priznal izpolnjevanje minimalne stopnje sposobnosti glede kadrovske sposobnosti in s tem ponudbo izbranega ponudnika za sklop 2 neupravičeno označil za pravilno in s tem popolno (kot kršitev prvega odstavka 80. člena ZJN-2 v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZJN-2 glede na osmi odstavek 41. člena ZJN-2 in 45. člen ZJN-2), druga skupina kršitev pa se nanaša na to, da je naročnik izbranemu ponudniku dovolil, da spremeni ceno na enoto in da je to v nasprotju s tretjim odstavkom 78. člena ZJN-2.

    Izbrani ponudnik je v vlogi z dne 12. 11. 2013 opozoril, da je vlagatelj ponovil kršitve iz zahtevka za revizijo z dne 3. 7. 2013, zaradi česar so podane omejitve zahtevka za revizijo zaradi iste kršitve, kot to določa 16. člen ZPVPJN.

    V prvem odstavku 16. člena ZPVPJN je določeno, da »če je vlagatelj v postopku oddaje javnega naročila že vložil zahtevek za revizijo in je bilo o njem že odločeno ali ga je umaknil, vlagatelj v morebitnih pozneje vloženih zahtevkih v istem postopku oddaje javnega naročila ne more več navajati istih kršitev ali drugih kršitev iz te faze postopka oddaje javnega naročila, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane že ob vložitvi prvega zahtevka, razen če naročnik ni upošteval odločitve Državne revizijske komisije ali če ponavlja isto kršitev«, v drugem odstavku 16. člena ZPVPJN pa »v predrevizijskem in revizijskem postopku se ne presojajo dejanja, ki se nanašajo na isti ali ponovljeni postopek oddaje javnega naročila in o katerih sta naročnik ali Državna revizijska komisija že pravnomočno odločila, da ne gre za kršitev«.

    Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je vlagatelj drugo skupino kršitev (torej kršitev, da je naročnik izbranemu ponudniku dovolil spremeniti ceno na enoto), uveljavljal že v zahtevku za revizijo z dne 3. 7. 2013 (gl. točka I.a zahtevka za revizijo z dne 3. 7. 2013); torej v zahtevku za revizijo, ki ga je vložil zoper prvo odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 2. Naročnik je to kršitev obravnaval in jo zavrnil (str. 3 sklepa št. 430-4/2013-53-437 z dne 9. 7. 2013). O tej kršitvi pa se Državna revizijska komisija ni izrekla, saj je naročnik zahtevku za revizijo z dne 3. 7. 2013 (v predrevizijskem postopku) ugodil in razveljavil svojo odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 2, s čimer je ta odločitev o razveljavitvi pravnomočna (šesti odstavek 28. člena ZJN-2). Vlagatelj ni vložil predloga za začetek revizijskega postopka (drugi odstavek 29. člena ZPVPJN), vendar tudi, če bi ga vložil, mu ne bi bilo mogoče priznati pravnega interesa za tako ravnanje (prim. št. 018-012/2013), saj je naročnik s sklepom št. 430-4/2013-53-437 z dne 9. 7. 2013 vlagatelju ugodil v celoti. Vlagatelj tudi nikoli ni pisno, kot določa prvi odstavek 18. člena ZPVPJN, umaknil zahtevka za revizijo z dne 3. 7. 2013. Zato kljub vloženemu zahtevku za revizijo z dne 3. 7. 2013 ni mogoče šteti, da so izpolnjeni zakonski znaki iz prvega odstavka 16. člena ZPVPJN za omejitev zahtevka za revizijo z dne 29. 10. 2013 v delu, ki se nanaša na drugo skupino kršitev, saj Državna revizijska komisija o tej skupini kršitev še ni odločila. Pogoji iz prvega odstavka 16. člena ZPVPJN pa niso izpolnjeni niti, če bi Državna revizijska komisija štela, da naročnikovo ravnanje v takih dejanskih okoliščinah, ko je naročnik v tretjem primeru oddaje javnega naročila sprejel enako odločitev kot v prvem primeru oddaje javnega naročila, pomeni, da naročnik »ponavlja isto kršitev«. Državna revizijska komisija tudi ne sprejema tolmačenja izbranega ponudnika, da je za obravnavo druge skupine kršitev podana omejitev iz drugega odstavka 16. člena ZPVPJN. Drugi odstavek 16. člena ZPVPJN je sicer napisan dvoumno, vendar ga je treba razložiti na način, ki je skladen s prvim odstavkom 60. člena ZPVPJN v delu, ki določa, da je Državna revizijska komisija (med drugim) neodvisen in samostojen organ, ki odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil v vseh stopnjah javnega naročanja. Vezanost na naročnikovo pravnomočno odločitev, da neko dejanje, ki se nanaša na isti ali ponovljeni postopek oddaje javnega naročila, ni kršitev, je zato treba pripisati zgolj naročniku, ne pa tudi Državni revizijski komisiji. V revizijskem postopku naročnik sicer nima pooblastil za presojanje dejanj kot kršitev, saj odloča v predrevizijskem postopku (prva alinea 2. člena ZPVPJN). V revizijskem postopku odloča Državna revizijska komisija (druga alinea 2. člena ZPVPJN). Uporabljeni veznik »in« pri naštevanju postopkov pravnega varstva, uporabljen na začetku povedi iz drugega odstavka 16. člena ZPVPJN, je zato treba razumeti zgolj kot naštevanje postopkov pravnega varstva po ZPVPJN, v katerih je pravilo možno uporabiti, ne pomeni pa že, da to pravilo velja vedno v obeh primerih postopkov pravnega varstva po ZPVPJN, saj je pri tem treba upoštevali, kdo (naročnik ali Državna revizijska komisija) lahko sprejme katero izmed odločitev, pa tudi to, da ZPVPJN določa, da je naročnik tisti subjekt, ki mora upoštevati ali izvršiti odločitev Državne revizijske komisije (prim. prvi odstavek 60. člena ZPVPJN in 10. točka prvega odstavka 78. člena ZPVPJN). Tako je za položaj Državne revizijske komisije (glede na prvi odstavek 60. člena ZPVPJN) sprejemljivo tolmačenje drugega odstavka 16. člena ZPVPJN na način, da v primeru vložitve novega zahtevka za revizijo Državna revizijska komisija ne bi presojala dejanja, za katerega je le sama na podlagi prej vloženega zahtevka za revizijo odločila, da ne gre za kršitev. Ob takšnem izhodišču Državni revizijski komisiji ni treba ugotavljati, ali bi bilo zaradi besedila »pravnomočno odločila« treba drugi odstavek 16. člena ZPVPJN tolmačiti tako, da iz njega izhaja, da naročnik sprejme odločitev o zahtevku za revizijo tako, da se mora opreti na prvi odstavek 13. člena ZPVPJN in prek njega na sestavine, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.) za sodno odločitev (tj. uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk). Državni revizijski komisiji zato tudi v primeru potrditve tega tolmačenja ni treba ugotavljati, ali bi besedilo »pravnomočno odločila« morebiti pomenilo, da se nanaša le na vsebino »izreka« odločitve ali pa ga je mogoče upoštevati tudi v zvezi z »obrazložitvijo« odločitve. Glede na navedeno je Državna revizijska komisija štela, da niso podane omejitve iz 16. člena ZPVPJN za obravnavo druge skupine kršitev.

    V zvezi s prvo skupino kršitev pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj v točki e zahtevka za revizijo z dne 3. 7. 2013 uveljavljal, da izbrani ponudnik »ni izkazal ustreznih kadrov«, pri čemer je ta očitek utemeljeval s tem, da gre za nespoštovanje določb razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na podizvajalce (člen 5.1.(m) Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe; str. 12–13). V zahtevku za revizijo z dne 29. 10. 2013 pa je vlagatelj navedel razloge v smislu sklicevanja na kapacitete drugega subjekta in neresničnosti dokazil. Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj sicer navaja isto kršitev (neupravičeno priznanje minimalne stopnje sposobnosti glede kadrovske sposobnosti, hkrati pa neupravičena izbira ponudbe izbranega ponudnika za sklop 2), vendar jo vsaj v delu drugače utemeljuje, kot jo je utemeljeval v zahtevku za revizijo z dne 3. 7. 2013. Državni revizijski komisiji ni treba ugotavljati, v katerih delih sta si utemeljitvi tudi vsebinsko različni, pač pa je že upoštevala, da o kršitvi v zvezi s priznanjem minimalne stopnje sposobnosti glede kadrovske sposobnosti še ni odločala, zato je štela, da omejitev iz drugega odstavka 16. člena ZPVPJN za obravnavo zahtevka za revizijo ni podana. Pogoji iz prvega odstavka 16. člena ZPVPJN pa niso izpolnjeni, če naj Državna revizijska komisija upošteva, da o tej kršitvi ni še odločila ali da vlagatelj ni nikoli pisno, kot določa prvi odstavek 18. člena ZPVPJN, umaknil zahtevka za revizijo z dne 3. 7. 2013, vendar niti, če bi štela, da naročnikovo ravnanje v takih dejanskih okoliščinah, ko je naročnik v tretjem primeru oddaje javnega naročila sprejel enako odločitev kot v prvem primeru oddaje javnega naročila, pomeni, da naročnik »ponavlja isto kršitev«. Glede na navedeno je Državna revizijska komisija štela, da niso podane niti omejitve iz 16. člena ZPVPJN za obravnavo prve skupine kršitev.

    Glede na navedeno Državna revizijska komisija tudi ni štela, da vlagatelj z vložitvijo zahtevka za revizijo z dne 29. 10. 2013 zlorablja pravico do pravnega varstva (21. člen ZPVPJN), kot to navaja izbrani ponudnik v vlogi z dne 12. 11. 2013.

    Državna revizijska komisija je najprej obravnavala prvo skupino kršitev. Državna revizijska komisija pri tem ugotavlja, da je naročnik v členu 5.1.(l) Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 11–12 razpisne dokumentacije) določil:
    »Ponudnik mora razpolagati s tehničnim osebjem oz. strokovnimi kadri, ki bodo sodelovali pri izvedbi naročila, zlasti s tistimi, ki so odgovorni za izvedbo razpisanih del. Ponudnik mora za vsak sklop, ki ga ponuja, razpolagati z odgovornim vodjem del.
    […]
    Odgovorni vodja del za Sklop 2 mora biti oseba, ki izpolnjuje pogoje za odgovornega vodjo del v skladu z drugim odstavkom 77. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 110/02 in spremembe) ob upoštevanju določil Pravilnika o obliki in vsebini ter o načinu vodenja imenika Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Inženirske zbornice Slovenije (Ur. l. RS, št. 123/03, 56/05 in 108/09). Nadalje mora odgovorni vodja del izkazati ustrezne reference kot odgovorni vodja del pri gradnji objektov za obdelavo vode kapacitete najmanj 20 l/s ali pri gradnji čistilne naprave kapacitete najmanj 10.000 PE.
    […]
    V kolikor ponudnik ponuja oba razpisana sklopa, mora v ponudbi navesti odgovornega vodjo del za vsak posamezni sklop. En odgovorni vodja del ne sme biti naveden v ponudbi pri obeh sklopih.
    Za Sklop 2 mora ponudnik navesti tudi vodjo hidrogeoloških del, ki mora imeti izobrazbo naravoslovno tehnične smeri najmanj VI. stopnje, imeti mora vsaj 10 let delovnih izkušenj. Izkazati mora izkušnje pri izvedbi hidrogeoloških del ali raziskav za vsaj en vodni vir.
    Za Sklop 2 mora ponudnik navesti še odgovornega vodjo posameznih del za strojne instalacije, ki mora imeti izobrazbo strojne smeri in ki izpolnjuje pogoje za odgovornega vodjo del v skladu s prvim odstavkom 77. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 110/02 in spremembe). Nadalje mora imeti izkušnje pri gradnji vsaj enega objekta za obdelavo pitne vode ali gradnji čistilne naprave kapacitete najmanj 5.000 PE.
    Za dokazovanje navedenih pogojev morajo ponudniki izpolniti obrazec 5.1 (l-1) za Sklop 1 in/ali obrazec 5.1 (l-2) za Sklop 2 v poglavju 5 - Sposobnost. Poleg tega mora ponudnik podpisati IZJAVO 3 v Poglavju 5 – Sposobnost, s katero izjavlja, da razpolaga s tehničnim osebjem oz. strokovnimi kadri za izvedbo del in da odgovorni vodja/e del, kot ga/jih za izvedbo razpisanih del navaja v ponudbi, zadošča zahtevam za tovrstne kadre, podanim v Zakonu o graditvi objektov. Za odgovornega vodjo del za Sklop 1 in/ali Sklop 2 je potrebno v ponudbi priložiti potrdilo naročnika o izpolnjevanju referenčnih pogojev, kot so podani za posameznega odgovornega vodjo del. Potrdilo naročnika naj bo pripravljeno na obrazcu, ki je podan v Poglavju 5 - Sposobnost kot PRILOGA št. 2 - potrdilo o referenčnem delu za odgovornega vodja del. V kolikor potrdilo ne bo izdano na navedenem obrazcu, mora vsebina priloženega potrdila vsebovati vse podatke, kot so opredeljeni v PRILOGI št. 2.Za sklop 2 je za vodjo hidrogeoloških del in za odgovornega vodjo posameznih del za strojne instalacije zadošča, da ponudnik ustrezne izkušnje vpiše v obrazec 5.1 (l-2) za Sklop 2 v poglavju 5 – Sposobnost.
    Nadalje je potrebno v ponudbi za Sklop 2 za odgovornega vodjo posameznih del za strojne instalacije predložiti tudi kopijo potrdila o opravljenem strokovnem izpitu za odgovorno vodenje del.
    Naročnik si pridržuje pravico, da za posamezno navedeno referenčno delo strokovnjaka zahteva še dodatna dokazila.
    Ponudnik se lahko v skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZJN-2 za posamezno naročilo sklicuje na kapacitete (kadre) drugih gospodarskih subjektov, ne glede na pravno naravo povezave z njimi. V takem primeru mora naročniku predložiti dokazilo, da bo zaradi tega imel na voljo kadre, potrebne za izvedbo naročila. Kot dokazilo šteje pisni dogovor teh subjektov, sklenjen za ta namen, iz katerega bo jasno razvidno, katere kadre bo imel ponudnik na voljo (navesti poimensko).«

    Državna revizijska komisija je vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika, pri tem pa je ugotovila, da je ta za sklop 2 predložil podpisan obrazec »Izjava 3« in izpolnjen obrazec 5.1 (I-2), v njem pa je navedel podatke za tri fizične osebe, in sicer M. K., S. K. in V. K., ter zanje napisal, da niso zaposlene pri njem. Izbrani ponudnik je predložil tudi posamezna dokazila. To ni sporno niti vlagatelju, saj je ugotovil, da je izbrani ponudnik predložil posamezna dokazila, pač pa je vlagatelj po vsebini (ko navaja razloge) navedel, da naročnik na podlagi predloženih dokazil (tj. sporazumov), ni mogel zaključiti, da je izbrani ponudnik dokazal, da za sklop 2 (v celoti) izpolnjuje pogoj iz člena 5.1.(l) Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 11–12 razpisne dokumentacije), pri čemer razlogi, ki jih uveljavlja vlagatelj, temeljijo na tem, da družba P. nima kadrov (in s tem kapacitet oziroma sredstev, potrebnih za izvedbo javnega naročila), ki jih navaja sporazum o poslovnem in tehničnem sodelovanju z dne 22. 5. 2013, dva izmed sporazumov med posameznimi subjekti pa naj bi bila nepravilno sklenjena.

    Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je izbrani ponudnik predložil sporazum z dne 22. 5. 2013 z družbo P., iz katerega (1. člen sporazuma) izhaja, da izbrani ponudnik »na podlagi potrebe po angažiranju inženiring podjetja in njenih strokovnjakov« za dela na naročnikovem projektu »najame inženirje« družbe P., pri čemer »bo angažiral[…] inženirje« M. B., S. K. in V. K. V 2. členu sporazuma je navedeno, da bodo družba P. in »njeni inženirji imeli isti status, pravice in odgovornosti, kot jih imajo inženirji« izbranega ponudnika. Iz 3. člena sporazuma izhaja, da bo nadomestilo za sodelovanje med strankama sporazuma določeno po tem, ko bo izbrani ponudnik pridobil dela. Iz 4. člena sporazuma izhaja, kdaj ta sporazum začne veljati. Za izbranega ponudnika je sporazum podpisal M. M., za družbo P. pa M. Č.

    Izbrani ponudnik je podpisal tudi sporazum s subjektom »G[…] M[…] K[…] S.P.«, pri čemer je razvidno (1. člen sporazuma), da izbrani ponudnik »najame« M. K.

    Izbrani ponudnik je predložil tudi sporazume 1. med družbo P. in družbo K., da družba P. »najame« M. B. (1. člen sporazuma), 2. med družbo P. in družbo T., da družba P. »najame« S. K. (1. člen sporazuma), in 3. med družbo P. in V. K., da družba P. »najame« V. K. (1. člen sporazuma).

    Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da je izbrani ponudnik priglasil M. B. za odgovornega vodjo del za sklop 1 (gl. obrazec 5.1 (I-1) in prim. prva alinea iz tretjega odstavka 1. člena sporazuma med izbranim ponudnikom in družbo P.) in ne za sklop 2, zato so za rešitev zadeve nepomembne vlagateljeve navedbe v zvezi s sporazumom med izbranim ponudnikom in družbo P. o »najemu« M. B. ter v zvezi s sporazumom med družbo P. in družbo K. o »najemu« M. B.

    Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da vlagatelj ne navaja, da bi M. K., S. K. in V. K. (kljub spornosti dokazil) ne izpolnjevali pogojev za kader glede izobrazbe ali izkušenj.

    Državna revizijska komisija še ugotavlja, da vlagatelj ne navaja, da bi bila sporazuma 1. med družbo P. in družbo T., da družba P. »najame« S. K. (1. člen sporazuma), in 2. med družbo P. in V. K., da družba P. »najame« V. K. (1. člen sporazuma), v čemerkoli problematična.

    Iz člena 5.1.(l) Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 11–12 razpisne dokumentacije), kar potrjuje razdelek »Zaposlen pri ponudniku DA/NE« iz obrazca 5.1 (I-2) (str. 103 razpisne dokumentacije), izhaja, da naročnik ni zahteval, da bi moral biti kader, ki ga naročnik določa v tem pogoju, zaposlen (in torej da bi bil v delovnem razmerju) pri ponudniku. Naročnik je zahteval, da mora ponudnik razpolagati s kadrom, kar omogoča ponudnikom izpolnitev tega pogoja na podlagi različnih pravnih podlag. Zahteva po zaposlitvi kadra pri ponudniku ne izhaja niti iz ZJN-2. Naročnik v skladu s šestim odstavkom 45. člena ZJN-2 v razpisni fazi navede, katero dokazilo iz drugega odstavka 45. člena ZJN-2 bo štel kot ustrezno, da gospodarski subjekti lahko izkažejo izpolnjevanje sposobnosti, ki jo določi na podlagi osmega odstavka 41. člena ZJN-2. V alinei b drugega odstavka 45. člena ZJN-2 je med drugim določeno, da gospodarski subjekti to lahko storijo z navedbo tehničnega osebja, ki bodo sodelovali pri izvedbi naročila, ne glede na to, ali so zaposleni pri gospodarskem subjektu oziroma zanj opravljajo ali bodo opravljali dela, zlasti pa tistih, od katerih lahko naročnik v primeru javnih naročil gradenj zahteva, da izvedejo gradnjo. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da je naročnik zahteval dokazilo, kot ga določa alinea b drugega odstavka 45. člena ZJN-2, izbrani ponudnik pa ga je predložil, tj. izpolnjen obrazec 5.1 (I-2). Vendar zaradi tega, ker teh kadrov izbrani ponudnik nima sam, je moral (tudi sledeč zadnjemu odstavku iz člena 5.1.(l) Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, str. 12 razpisne dokumentacije) predložiti dokazilo o tem, da bo te kadre imel na voljo. Gre torej za vprašanje sklicevanja na kapacitete drugih gospodarskih subjektov (tretji odstavek 45. člena ZJN-2), povezane z možnostjo oceniti in preveriti (kadrovsko) sposobnost gospodarskih subjektov (prvi odstavek 45. člena ZJN-2).

    Iz tretje povedi iz tretjega odstavka 45. člena ZJN-2 izhaja, da so dokazila našteta primeroma in zato ni nujno, da je dokazilo lahko le »pisni dogovor teh subjektov, sklenjen za ta namen«. Pomembno je, da ponudnik dokaže naročniku, da bo imel na voljo sredstva, ki so potrebna za izvedbo javnega naročila, ni pa treba, da so ta sredstva ravno ponudnikova. Zato upoštevajoč okoliščine posameznega primera ni že bistveno, ali je na strani ponudnika upravičena oseba podala soglasje k zavezi drugega gospodarskega subjekta, da ponudniku da na voljo potrebna sredstva. Če drugi gospodarski subjekt npr. z ničimer ne pogojuje svoje zaveze ponudniku, da mu da na voljo potrebna sredstva, ni videti razloga, da ne bi mogla kot zadostno dokazilo služiti pisna zaveza drugega gospodarskega subjekta ponudniku, da mu da na voljo sredstva, ki so potrebna za izvedbo javnega naročila. V četrti povedi 45. člena ZJN-2 je sicer določeno, da v primeru, da gospodarski subjekt zahtevanega dokazila ali dokazil ne predloži, naročnik njegovo ponudbo izloči, vendar ob upoštevanju namena instituta sklicevanja na kapacitete drugega gospodarskega subjekta in tudi zahteve po sorazmernosti (10. člen ZJN-2) Državna revizijska komisija meni, da pojma »zahtevan« iz besedila »zahtevanega dokazila ali dokazil« ne gre tolmačiti tako ozko, da bi se že vnaprej (brez upoštevanja vsebine) omejevalo dokazno vrednost dokazila, ki ga ponudnik predloži za namen dokazovanja, da ima na voljo sredstva, ki so potrebna za izvedbo javnega naročila. Ta pristop bi podpiral tudi šesti odstavek 45. člena ZJN-2, saj ta določa, da mora naročnik v obvestilu o javnem naročilu ali povabilu k oddaji ponudb navesti, katero dokazilo iz drugega odstavka 45. člena ZJN-2 bo štel kot ustrezno, ne določa pa morebitnih omejitev za dokazila, ki bi bila lahko relevantna po tretjem odstavku 45. členu ZJN-2.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je tako iz sporazuma, ki ga je družba P. sklenila z V. K., kot iz sporazuma, ki ga je družba P. sklenila z družbo T. (glede S. K.), razvidno, da je v 3. členu navedeno, da bo dela na projektu izvajal izbrani ponudnik (torej družba MMP Jedinstvo, a. d., Sevojno, Srbija). V. K. je bila torej seznanjena s tem, da bo na strani družbe P. vključena v dela na projektu, ki jih bo izvajal izbrani ponudnik. S podpisom sporazuma je tako treba šteti, da je dala soglasje za tako sodelovanje. Tudi družba T., ki je delodajalka S. K., je bila prek direktorja R. Š., ki je podpisal sporazum, torej seznanjena s tem, da bo njen delavec (torej S. K.) na strani družbe P. vključen v dela na projektu, ki jih bo izvajal izbrani ponudnik. S podpisom sporazuma je tako treba šteti, da je direktor R. Š. v imenu in za račun družbe T. dal soglasje za tako sodelovanje. V takšnih okoliščinah ni mogoče šteti, da S. K. in V. K. nista na voljo družbi P. za namen, ki izhaja iz sklenjenih sporazumov med družbo P. in V. K. oziroma družbo T. (glede S. K.). V sporazumu, ki ga je družba P. sklepala z izbranim ponudnikom, družba P. ni izjavila, da sta S. K. in V. K. zaposlena pri njej, temveč da sta njena strokovnjaka oziroma inženirja, kar ob upoštevanju sporazumov, ki ju je družba P. sklenila z družbo T. (glede S. K.) in V. K. za namen vključitve pri delih na projektu, ki jih bo izvajal izbrani ponudnik, tako tolmačenje omogoča, saj sta ji na razpolago. Vlagatelj še navaja, da izbrani ponudnik nima s S. K. oziroma z družbo T. in V. K. nikakršnih neposrednih pravnih povezav (str. 6 zahtevka za revizijo), vendar je treba upoštevati, da v tem primeru ni šlo za to, da bi družba P. izbranemu ponudniku obljubila, da bosta S. K. in V. K. delala na projektu, na katerem bo udeležen izbrani ponudnik, ne da bi družba T. (za S. K.) in V. K. za to vedela, temveč sta družba T. (ki je delodajalec S. K.) in V. K. za dela na projektu, na katerem bo udeležen izbrani ponudnik, vedela in sta sprejela zavezo za tako sodelovanje. Čeprav S. K. in V. K. nista zaposlena pri družbi P., to ne pomeni, da se nista mogla na strani družbe P. vključiti v dela na projektu, na katerem bo udeležen izbrani ponudnik. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da v takih dejanskih okoliščinah ni ključno, ali obstaja neposredna pravna povezava med izbranim ponudnikom ter S. K. in V. K., temveč je pomembno, ali je na podlagi predloženih dokazil mogoče ugotoviti, da se lahko izbrani ponudnik opre na S. K. in V. K. pri izvajanju javnega naročila (gl. prva in druga poved iz tretjega odstavka 45. člena ZJN-2). To je za S. K. in V. K. mogoče ugotoviti, saj zaveza V. K. in družbe T. (glede S. K.), hkrati pa družbe P. glede njiju, daje podlago za ugotovitev, da se izbrani ponudnik lahko opre nanju za izvedbo javnega naročila. Na to ne vpliva zatrjevana pomanjkljivost sporazuma z družbo P. zaradi neupravičenosti podpisnika na strani izbranega ponudnika za podpis tega sporazuma. V okoliščinah primera so namreč ključne zaveze družbe T. in V. K. družbi P. z védenjem, v kakšno sodelovanje so pristale z družbo P., ter družbe P. izbranemu ponudniku.

    V zvezi s pomanjkljivostmi sporazuma z družbo P. zaradi neupravičenosti podpisnika na strani izbranega ponudnika za podpis tega sporazuma Državna revizijska komisija ugotavlja, da je sporazum podpisal M. M., ki je predsednik nadzornega odbora (gl. izpis o registraciji gospodarskega subjekta z dne 10. 4. 2013) in ni direktor R. S., ki je poleg J. B. še edina oseba, ki je v seznamu iz obrazca 5.1 (a) navedena kot pooblaščeni predstavnik ponudnika. Državna revizijska komisija ni ugotavljala, ali so ti podatki pravilni, saj vlagatelj ne navaja drugače, hkrati pa ugotavlja, da v primeru, da M. M. zaradi svojega položaja ni bil upravičen podpisati sporazuma z družbo P., to še ne bi pomenilo, da je treba šteti, da je v ponudbi izbranega ponudnika pomanjkljivost, ki bi zahtevala kakšne ukrepe. O ureditvi sklicevanja na kapacitete drugega gospodarskega subjekta po tretjem odstavku 45. člena ZJN-2 in njenem namenu se je Državna revizijska komisija že izrekla. Ob tem pa Državna revizijska komisija dodaja, da bi očitani pomanjkljivosti tudi sicer ne mogli pripisati vpliva na priznanje minimalne stopnje sposobnosti glede kadrovske sposobnosti v delu, ki se nanaša na odgovornega vodjo del za sklop 2 in odgovornega vodjo posameznih del za strojne instalacije. Kljub vlagateljevemu nestrinjanju v vlogi z dne 26. 11. 2013, s katero se je opredelil do naročnikovih navedb v odločitvi o zahtevku za revizijo, je treba upoštevati, da se v ponudbi nahaja tudi obrazec 5.1 (I-2), v katerem sta navedena S. K. in V. K. Iz tega konkludentnega ravnanja je treba šteti, da pri izbranem ponudniku obstaja strinjanje, ki izvira celo že iz časa pred potekom roka za predložitev ponudb, da sta S. K. in V. K. vključena v ponudbo kot kader.

    Ob teh ugotovitvah Državna revizijska komisija ni mogla zaključiti, da bi predložena dokazila ne dokazovala minimalne stopnje sposobnosti glede kadrovske sposobnosti v delu, ki se nanaša na odgovornega vodjo del za sklop 2 in odgovornega vodjo posameznih del za strojne instalacije.

    Enak pomen je treba pripisati konkludentnemu ravnanju v primeru M. K., saj tudi, če je sporazum, sklenjen za »najem« M. K., na strani izbranega ponudnika podpisala oseba, ki naj za to ne bi bila upravičena, se v ponudbi nahaja obrazec 5.1 (I-2), v katerem je naveden M. K., ta obrazec pa je izbrani ponudnik predložil v ponudbo pred potekom roka za predložitev ponudb. Državna revizijska komisija dodaja, da je treba tudi upoštevati namen ureditve sklicevanja na kapacitete drugega gospodarskega subjekta po tretjem odstavku 45. člena ZJN-2, pomanjkljivosti na strani sopodpisnika, torej samostojnega podjetnika posameznika, pa, kot bo Državna revizijska komisija pojasnila v nadaljevanju, niso izkazane.

    Vlagatelj je tudi opozoril, da sporazum za »najem« M. K. »ni veljaven oziroma upošteven«, ker je pri sopodpisniku izbranega ponudnika navedeno »za in v imenu«, saj »tudi s.p. namreč lahko zaposluje večje število ljudi in ni nujno, da je sporazum na strani G[…] M.K. s.p. sporazum podpisala pooblaščena oseba« (str. 8 zahtevka za revizijo). Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da pri podpisu za samostojnega podjetnika ni napisanega imena in priimka podpisnika, vendar vlagatelj ni zatrjeval, da tega sporazuma ni podpisal M. K. (ki je oseba, za katero sta razvidna ime in priimek iz firme s. p.), temveč je iz vlagateljevega očitka razvidno, da dopušča možnost, da je ta sporazum za samostojnega podjetnika podpisal ravno M. K., kar zlasti velja, če se upošteva, da vlagatelj ni navedel, da bi ta samostojni podjetnik imel kakega zaposlenega, temveč je splošno zapisal, da lahko tudi samostojni podjetnik zaposluje. Državna revizijska komisija dodaja, da vlagatelj tudi ni dokazoval, da bi ta podpis ne bil podpis M. K., niti ni dokazoval, da bi M. K. kot samostojni podjetnik zaposloval koga. Zgolj dejstvo, da je v sporazumu navedeno besedilo »za in v imenu«, še ne more pomeniti, da sporazuma ni podpisala upravičena oseba, kar je zlasti očitno ob primerjavi s tem, da vlagatelj ne navaja, da bi npr. sporazuma med družbama P. in T. ne podpisala M. Č. (direktor družbe P.) in R. Š. (direktor družbe T.), ki sta navedena v sporazumu, pred podatki za družbi in zanju pa je navedeno besedilo »za in v imenu«. Državna revizijska komisija pa tudi dodaja, da je za podpisom M. K. odtisnjen žig v obliki ležečega pravokotnika s podatki, ki so določeni v tretjem odstavku 3. člena Pravilnika o obliki in vsebini izkaznice in enotnega žiga pooblaščenih inženirjev (Uradni list RS, št. 51/2004 s sprem.), torej »ime, priimek, okrajšava strokovnega in znanstvenega naslova posameznika, določenega s predpisi, ki urejajo strokovne in znanstvene naslove, oznaka zbornice in identifikacijska številka posameznika«, zaradi česar je mogoče (zlasti glede na namen tega žiga in podatke v njem, ki se nanašajo na M. K.) ugotoviti podpisnika na strani samostojnega podjetnika posameznika.

    Ob teh ugotovitvah Državna revizijska komisija ni mogla niti zaključiti, da bi predložena dokazila ne dokazovala minimalne stopnje sposobnosti glede kadrovske sposobnosti v delu, ki se nanaša na vodjo hidrogeoloških del.

    Državna revizijska komisija tako ni uspela najti razlogov, da bi naročnik ne smel izbranemu ponudniku priznati izpolnjevanja kadrovskega pogoja, ki ga je naročnik določil v členu 5.1.(l) Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 11–12 razpisne dokumentacije). Glede na navedeno je Državna revizijska komisija zaključila, da kršitev prvega odstavka 80. člena ZJN-2 v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZJN-2 glede na osmi odstavek 41. člena ZJN-2 in 45. člen ZJN-2 ni podana.

    Državna revizijska komisija je nadalje obravnavala drugo skupino kršitev.

    Prva alinea tretjega odstavka 78. člena ZJN-2 določa, da ponudnik ne sme spreminjati svoje cene na enoto, vrednosti postavke, skupne vrednosti ponudbe in ponudbe v okviru meril. Vendar ne glede na tretji odstavek 78. člena ZJN-2 sme skladno s četrtim odstavkom 78. člena ZJN-2 izključno naročnik ob pisnem soglasju ponudnika popraviti očitne računske napake, ki jih odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudb; pri tem se količina in cena na enoto ne smeta spreminjati.

    Iz četrtega odstavka 78. člena ZJN-2 je razvidno, da ZJN-2 dopušča možnost posega v ponudbo v primeru nekaterih napak, in sicer le računskih napak, ki so očitne, ne pa v primeru vsakršnih računskih napak. Vendar je onemogočeno, da se spreminjajo cene na enoto, četudi bi šlo za očitno računsko napako.

    Izbrani ponudnik (tedaj kot vlagatelj) je v zahtevku za revizijo, ki ga je Državna revizijska komisija obravnavala v zadevi št. 018-310/2013, izpostavil institut očitne računske napake, vendar je Državna revizijska komisija pojasnila, zakaj »to v kontekstu, ki ga navaja, ne pomeni ravnanja iz četrtega odstavka 78. člena ZJN-2« (str. 12–13 sklepa št. 018-310/2013-9 z dne 25. 9. 2013).

    Naročnik je v dokumentu »Odločitev o oddaji naročila« št. 430-4/2013-198-437 z dne 11. 10. 2013 navedel, da je popravil očitne računske napake v ponudbah za sklop 2, pri čemer je za izbranega ponudnika ugotovil, da je ponudil ceno 8.396.998,75 eurov brez DDV, vlagatelj pa ceno 8.411.188,67 eurov brez DDV. Naročnik je še navedel, da je glede na merilo najnižja cena (13.2. točka Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, str. 19 razpisne dokumentacije, točka IV.2.1 objav), izbral ponudbo izbranega ponudnika.

    Razlika med ponudbama za sklop 2 glede na podatke, ki jih je naročnik navedel v dokumentu »Odločitev o oddaji naročila« št. 430-4/2013-198-437 z dne 11. 10. 2013, znaša 14.189,92 eurov brez DDV.

    Iz obrazca predračuna v formatu .xls za sklop 2, ki ga je naročnik objavil 15. 5. 2013 na svoji spletni strani (http://www.obcinaljutomer.si/index.php?option=com_content&task=view&id= 69&Itemid=79), je razvidno, da obsega tudi zavihek »VV Segovci, (SEG)«, v njem pa je predstavljen tudi objekt »Vodni vir Segovci[,] Cevovod za dovod vode v drenažne jaške« (vrstice 522−734). Naročnik je glede tega objekta v tem delu obrazec predračuna pripravil tako, da je pod naslovom »Rekapitulacija« (vrstice 526–536) navedel štiri skupine postavk (1 Gradbena dela, 2 Montažna dela, 3 Nabava materiala in 4 Jaški za dovod vode v drenažo), katerih seštevek se je izračunal v razdelku »Skupaj« (vrstica 536). Naročnik je skupino postavk za »4 Jaški za dovod vode v drenažo« zamejil z vrsticami 688–734. Kaj je pomen posameznih celic v vrstici, je glede na njihovo umestitev mogoče sklepati na podlagi imen stolpcev, kot jih je naročnik določil v vrstici 49: stolpec A je »Št.«, stolpec B »Opis«, stolpec C »Enota«, stolpec D »Količina«, stolpec E »EUR/Enoto«, stolpec F pa »Cena(EUR)«. Iz obrazca predračuna v formatu .xls za sklop 2 izhaja, da so ponudniki morali vpisati vrednost v celice iz stolpca E, in sicer v vrstice 690, 693, 694, 695, 696, 697, 698, 699, 700, 701, 703, 705, 707, 711, 713, 715, 720, 723, 728 in 730, saj je naročnik v teh vrsticah že izpolnil celice iz stolpcev C (v njih je navedel enote: kos, m2, m3 oziroma kg) in D (v njih je navedel količine, ki so vse višje od vrednosti nič). Zmnožek vrednosti podatkov iz zaporednih celic iz stolpcev D in E se je zaradi vnesenih formul samodejno izračunal v zaporedni celici iz stolpca F »Cena(EUR)«. V celici F732 se je zaradi vnesene formule samodejno seštevala vrednost celic F690, F693, F694, F695, F696, F697, F698, F699, F700, F701, F703, F705, F707, F711, F713, F715, F720, F723, F728 in F730 ter se prikazala vrednost za »Skupaj jašek« (ime celice B732). Državna revizijska komisija pa tudi ugotavlja, da so morali ponudniki vpisati vrednost tudi v celico E734, saj je naročnik v celici B734 navedel opis »Jaški za dotok vode v drenažo«, v celici C734 enoto »kos« in v celici D734 količino »17,00«. V celici F734 se je zaradi vnesene formule samodejno zmnožila vrednost iz celic D734 in E734. Iz obrazca predračuna v formatu .xls za sklop 2 ni razvidno, da bi se vrednost iz celice F732 morebiti samodejno prenašala v celico E734. Na podlagi predstavljenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je tako iz oblike kot, kar je bistveno, iz vsebine obrazca predračuna za sklop 2 (ne glede na to, ali ga upoštevamo v formatu .xls ali v papirnati obliki) treba zaključiti, da je celica E734 nosilec podatka o ceni na enoto jaška za dotok vode v drenažo. Celica F732 ni uvrščena v stolpec E, vendar glede na obliko in, kar je bistveno, vsebino obrazca predračuna za sklop 2 prikazuje, da je tudi ta nosilec podatka o ceni na enoto za en jašek. Podatki iz stolpcev B, C in D iz vrstic 690, 693, 694, 695, 696, 697, 698, 699, 700, 701, 703, 705, 707, 711, 713, 715, 720, 723, 728 in 730 opisujejo tehnične značilnosti enega jaška (celica B734).

    Naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo (str. 7) sicer navaja, da je »odsotnost ustrezne formule« za prenos vrednosti iz celice F732 v celico E734 »napaka naročnika«, vendar Državna revizijska komisija opozarja, da iz obrazca predračuna za sklop 2 v papirnati obliki ta »napaka« ne bi mogla biti kakorkoli zaznavna, sicer pa tudi ni kakorkoli zaznavna, glede na nadaljnje naročnikove argumente (kot tudi sicer) pa je tudi sporno, da bi šlo lahko za »napako naročnika«. Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo opozoril (str. 7), da »je očitno, da ponudnik v vrstici “jaški za dotok vode v drenažo” ni mogel vpisati vrednosti, različne od tiste, ki jo je program samodejno izračunal (s seštevkom cen na enoto za posamezne elemente) v vrstici “skupaj jaški”«, s čimer se Državna revizijska komisija sicer lahko strinja, saj bi bilo glede na obliko in vsebino obrazca predračuna za sklop 2 mogoče sklepati, da bi morali biti vrednosti iz celic F732 in E734 enaki, vendar pa opozarja, da iz ponudbe izbranega ponudnika ne izhajata enaki vrednosti, pač pa sta ti vrednosti različni. Iz ponudbe izbranega ponudnika namreč izhaja, da je v celici F732 navedena vrednost 6.381,03 [EUR], v celici E734 pa vrednost 11.325,53 [EUR/Enoto]. Razlika med tema vrednostma znaša 4.944,50 eurov. To razhajanje med podatki v celicah F732 in E734 v ponudbi izbranega ponudnika je naročnik ugotovil že v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb ter ga skušal sanirati v okviru instituta dopustne dopolnitve ponudb iz 78. člena ZJN-2 in poprave očitnih računskih napak (četrti odstavek 78. člena ZJN-2), na kar je izbranega ponudnika pozval s pozivom št. 430-4/2013-17-437 z dne 14. 6. 2013, vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da mu glede na to, kaj je določil v obrazcu predračuna za sklop 2, takega saniranja razhajanja med podatki v celicah F732 in E734 v ponudbi izbranega ponudnika 78. člen ZJN-2 ni omogočal.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da vrednost v celici F732 ni napačna glede na seštevek podatkov iz celic F690, F693, F694, F695, F696, F697, F698, F699, F700, F701, F703, F705, F707, F711, F713, F715, F720, F723, F728 in F730. Državna revizijska komisija še ugotavlja, da vrednost v celici F734 ni napačna glede na zmnožek podatkov iz celic D734 in E734. Ob teh izhodiščih ne v celici F732 ne v celici F734 ni računske napake glede na podatke, ki so bili uporabljeni za izračun njunih vrednosti. Obstaja pa razhajanje med podatkoma iz celic F732 in E734, vendar v danih okoliščinah ni mogoče šteti, da gre za očitno računsko napako, temveč je mogoče zastopati stališče, da je izbrani ponudnik npr. napačno prepisal podatek iz celice F732 v celico E734. Izbrani ponudnik se v vlogi z dne 12. 11. 2013 dejansko ni izjasnil o drugi skupini kršitev glede na vlagateljeve navedbe, saj je navajal razloge (pa še to glede napačne celice), ki se nanašajo na naročnikovo odločitev, da izloči njegovo ponudbo (gl. dokument »Odločitev o oddaji naročila« št. 430-4/2013-55-437 z dne 10. 7. 2013 in prim. sklep št. 018-310/2013-9 z dne 25. 9. 2013), se je pa o vsebinsko enakih navedbah izjasnil v vlogi z dne 8. 7. 2013, kjer je sicer opozoril na računsko napako (ni se skliceval na očitno računsko napako), a je najprej navedel, da gre za »očitno tehnično napako pri vnosu podatkov« oziroma »prenosu podatka v naslednjo celico« [»… se radi o očiglednoj tehničkoj greški pri unosu podataka ( zbir u visini od 6.381 eur nije prenet u sledeću ćeliju)«; naročnik Državni revizijski komisiji ni odstopil izjasnitve v slovenščini, čeprav je iz elektronske pošte z dne 8. 7. 2013 razvidno, da je izbrani ponudnik poslal izjasnitev tudi v slovenščini]. Izbrani ponudnik je torej v vlogi z dne 8. 7. 2013 med drugim navedel, da gre v celici E734 za napačen prepis podatkov iz celice F732. Ob predstavljenem se izkaže, da se naročnik ni mogel opreti na četrti odstavek 78. člena ZJN-2 in šteti, da gre v celici E734 za očitno računsko napako. Navedba vrednosti 6.381,03 eurov v celici E734 namesto vrednosti 11.325,53 eurov bi zato ob navedenih izhodiščih glede na konkretno razpisno dokumentacijo pomenila spreminjanje cene na enoto, česar pa ponudnik ne sme storiti glede na prvo alineo tretjega odstavka 78. člena ZJN-2. Iz tega pa izhaja, da takega ravnanja naročnik ne more dovoliti v okviru prvega odstavka 78. člena ZJN-2, saj ponudba s tako pomanjkljivostjo ne bi bila formalno nepopolna ponudba v pomenu iz 17. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2. Formalno nepopolna ponudba je namreč tista ponudba, ki je nepopolna v delih, ki ne vplivajo na njeno razvrstitev po merilih, navedba drugačne vrednosti v celici E734 pa bi pomenila poseg v tisti del ponudbe, ki vpliva na njeno razvrstitev po merilih. Državna revizijska komisija dodaja, da se je ne glede na spremembe vrednosti v vlagateljevi ponudbi zaradi upoštevanja drugačne vrednosti v celici E734 pri izbranem ponudniku celo spremenila razvrstitev ponudb, saj je vlagateljeva ponudba postala dražja, sprva pa je bila (naj)cenejša.

    Čeprav Državna revizijska komisija razume naročnikove argumente iz odločitve o zahtevku za revizijo, ne more mimo tega, da je naročnik tisti, ki je pripravil razpisno dokumentacijo in s tem obrazec predračuna za sklop 2, naročnik pa že zaradi omejitve iz tretjega odstavka 71. člena ZJN-2, da po poteku roka za predložitev ponudb ne sme več spreminjati ali dopolnjevati razpisne dokumentacije, ne more zmanjševati pomena celicama C734 in D734 ter učinka, ki ga imata na celico E734.

    Državna revizijska komisija tudi dodaja, da tudi v primeru, če bi v celoti spregledala vrstico 732 (in torej celici B732 in F732) in bi upoštevala, naj se vrednosti iz celic F690, F693, F694, F695, F696, F697, F698, F699, F700, F701, F703, F705, F707, F711, F713, F715, F720, F723, F728 in F730 seštejejo v celici E734, bi naročnik zaradi omejitev iz četrtega odstavka 78. člena ZJN-2, da se cene na enoto ne smejo spreminjati, zaradi pomena celic C734 in D734 ne mogel upoštevati v celici E734 vrednosti 6.381,03 eurov namesto vrednosti 11.325,53 eurov, saj bi glede na konkretno razpisno dokumentacijo sicer šlo za spreminjanje cene na enoto. Zato tudi v primeru, če bi Državna revizijska komisija lahko štela, da je vrednost v celici E734 posledica očitne računske napake, bi morala upoštevati tudi, kako je naročnik pripravil obrazec predračuna za sklop 2, in bi zaradi omejitve iz četrtega odstavka 78. člena ZJN-2, da se cena na enoto ne sme spreminjati, morala zaključiti, da naročnik ne more poseči v vrednost iz celice E734, čeprav bi imel za tak poseg soglasje izbranega ponudnika.

    Tako se (ob dejanskem stanju, ki sta ga navajala naročnik in izbrani ponudnik) izkaže, da je v ponudbi izbranega ponudnika pomanjkljivost, ki je ni mogoče sanirati v okviru 78. člena ZJN-2.

    Državna revizijska komisija dodaja, da bi bila vrednost 6.381,03 eurov v celici E734 namesto vrednosti 11.325,53 eurov še toliko bolj očitno spreminjaje cene na enoto, če bi se potrdilo vlagateljevo stališče iz vloge z dne 26. 11. 2013, da je celica E734 zastavljena širše kot celica F732 (»Ob tem vlagatelj izpostavlja, da ne drži naročnikova trditev, da gre v primeru jaškov za prepis vrednosti iz predhodne vrstice, saj v zgornji vrsti niso navedeni vsi stroški, vezani na izvedbo jaškov in spodnja vrsta ne predstavlja rekapitulacije ter so bile vse druge rekapitulacije drugače formirane.«; str. 4), kar bi pomenilo, da ponudniki lahko v celici E734 prikažejo drugačen (tj. višji) podatek kot v celici F732. Iz posnetka predračuna v elektronski obliki (gl. zgoščenko k dopisu št. 430-4/2013-143-437 z dne 4. 9. 2013) je razvidno, da je vlagatelj v celici F732 izračunal vrednost 6.405,80 eurov, v celico E734 pa je vpisal vrednost 6.643,20 eurov, kar je 237,40 eurov razlike. Podatka iz celic F732 in E734 iz svoje ponudbe (torej 6.405,80 eurov in 6.643,20 eurov) je vlagatelj predstavil tudi v prilogi k zahtevku za revizijo.

    Vlagatelj je tudi navedel (str. 11 zahtevka za revizijo), da »sam po oddaji ponudbe v ponudbi ni spreminjal cene na enoto«, s čimer po vsebini navaja, da njegov predračun v tem delu nima pomanjkljivosti, kar bi v primeru, da bi moral naročnik pri izbranem ponudniku upoštevati vrednost 11.325,53 eurov v celici E734, ne pa vrednosti 6.381,03 eurov, pomenilo, da je vlagateljeva ponudba cenejša. Vlagatelj je tudi navedel (str. 11 zahtevka za revizijo), da ga naročnik tudi ni pozval na spremembo cene na enoto (»ravno tako na le-to s strani naročnika nikoli ni bil pozvan«), s čimer naročniku očita, da je kršil enakopravno obravnavo ponudnikov (9. člen ZJN-2) pri pozivih na pridobitev soglasja. Državna revizijska komisija pripominja, da v primeru, če je vlagateljevo stališče, kot ga je predstavil v vlogi z dne 26. 11. 2013, da sta vrednosti iz celice F732 in E734 (torej 6.405,80 eurov in 6.643,20 eurov) prikazani pravilno, podobno pa ga je predstavil v prilogi k zahtevku za revizijo, je glede na to, da ne v zahtevku za revizijo ne v vlogi z dne 26. 11. 2013 ne navaja, da bi vrednost iz celice F734 znižal na vrednost iz celice F732, in da hkrati navaja, da prva alinea tretjega odstavka 78. člena ZJN-2 onemogoča spreminjanje cene na enoto, vprašljivo, zakaj uveljavlja kršitev tega načela.

    Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo opozoril, da je enako vrsto pomanjkljivosti v predračunu v celicah F732 in E734 kot v ponudbi izbranega ponudnika ugotovil v vlagateljevi ponudbi in da je vlagatelja pozval na pridobitev soglasja za posege v predračun za sklop 2, ki ga je vlagatelj tudi dal. Naročnik je navedel, da je oba ponudnika enakopravno obravnaval.

    Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik tudi za vlagateljevo ponudbo za sklop 2 ugotovil, da se vrednosti iz celic E734 in F732 razlikujeta. Iz naročnikovega spisa je razvidno, da je naročnik vlagatelju poslal poziv št. 430-4/2013-19-437 z dne 14. 6. 2013 za pridobitev soglasja za posege v predračun za sklop 2. Nanj je vlagatelj odgovoril in naročniku 14. 6. 2013 dal soglasje. Vendar pa Državna revizijska komisija opozarja, da se zaradi naročnikovega ravnanja (ki je najbrž posledica napake) dejansko stanje razlikuje od tistega, na katerega je naročnik opozoril v odločitvi o zahtevku za revizijo.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik vlagatelju v datoteki v formatu .xls, ki je bila priloga pozivu št. 430-4/2013-19-437 z dne 14. 6. 2013, predstavil, kje je v predračunu ugotovil razhajanja (celice je naročnik obarval z rdečo barvo), in sicer v zavihkih »VV Mota, (MOT)«, »VV Podgrad, (SEG)« in »VV Segovci, (SEG)«, pri čemer je v vsakem zavihku na začetku pri »Skupni rekapitulaciji« tudi navedel spremenjene podatke. Da je naročnik tudi pri vlagatelju posegel v celico E734, kar je vplivalo na vrednost celice F732, je razvidno iz zavihka »VV Segovci, (SEG)« (celica G734) in podatkov pri »Skupni rekapitulaciji« (celice H11, I11, G19 in H19). Vlagatelj k zahtevku za revizijo ni priložil izpisa (dokumenta), ki bi ga pripravil naročnik, temveč ga je pripravil vlagatelj. Vlagatelj je k vlogi z dne 26. 11. 2013 priložil podatke pri »Skupni rekapitulaciji« le iz zavihka »VV Podgrad, (SEG)« in ne tudi iz zavihka »VV Segovci, (SEG)«. Čeprav so pri podatkih pri »Skupni rekapitulaciji« iz zavihka »VV Podgrad, (SEG)« navedeni tudi podatki za »VV Segovci«, ki jih naročnik ni spremenil (celice F8, F10, F12, F14, F16, F18, F20, G18 in G20), to ne spremeni tega, da so ti podatki spremenjeni v zavihku »VV Segovci, (SEG)« (celice H11, I11, G19 in H19), iz česar je razvidno, da je naročnik prikazoval te podatke ločeno za posamezne vodne vire v samostojnih zavihkih. Naročnik je v datoteki v formatu .xls v zavihku »VV Segovci, (SEG)« ugotovil, da bi v celici F734 vrednost znašala 108.898,60 eurov (celica G734), če bi v celici E734 upošteval vrednost 6.405,80 eurov, ki je navedena v celici F732. Razlika med vrednostjo 112.934,40 eurov, ki izhaja iz vlagateljevega predračuna, in vrednostjo 108.898,60 eurov, ki jo je izračunal naročnik, znaša 4.035,80 eurov (celici H19 in H734). Da je bil vlagatelj seznanjen s tem, izhaja že iz dokazov, ki jih je vlagatelj predložil k vlogi z dne 26. 11. 2013, saj je predložil zgoščenko, na katero je shranil poziv št. 430-4/2013-19-437 z dne 14. 6. 2013 in datoteko v formatu .xls, ki jo je prejel od naročnika. Je pa res, da je bil naročnik pri prikazovanju teh podatkov nedosleden in predložena dokumentacija dopušča razumevanje, da naročnik pri vlagatelju ni znižal vrednosti ponudbe za sklop 2 za vrednost 4.035,80 eurov. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj k vlogi z dne 26. 11. 2013 priložil tudi izpis za »Skupno rekapitulacijo« za vse vodne vire (prim. zavihek »Rekapitulacija«), ki jo je pripravil naročnik, in iz katere je razvidno, da je vlagatelj v ponudbi za vodna vira Podgrad in Segovci navedel ceno 6.773.407,37 eurov, naročnik pa je po računski kontroli navedel ceno 6.782.244,13 eurov. Razlika med tema vrednostma znaša 8.836,76 eurov, kar je 500 eurov manj od seštevka vrednosti postavk iz celic F417, F419 in F421 iz zavihka »VV Podgrad, (SEG)«, ki ni bil upoštevan v celici F466, saj njihov seštevek znaša 9.336,76 eurov. To bi pomenilo, da je naročnik nekatere vrednosti prišteval, nekatere pa tudi odšteval, vendar razlika v višini 500 eurov ne pokriva vrednosti 4.035,80 eurov. Iz poziva št. 430-4/2013-19-437 z dne 14. 6. 2013 ni neposredno razvidno, da bi naročnik pri vlagatelju zmanjšal vrednost njegove ponudbe za sklop 2 za vrednost 4.035,80 eurov. Naročnik je od vlagatelja zahteval soglasje za vrednost ponudbe za sklop 2 v višini 8.411.188,67 eurov (brez DDV), ki je vrednost, ki jo je seštel glede na podatke 410.734,14 eurov za »Vodni vir Mota, (MOT)«, 817.677,61 eurov za »Vodni vir Lukavci, (LUK)«, 6.782.244,13 eurov za »Vodni vir Podgrad in Segovci, SEG)« in 400.532,79 eurov za »nepredvidena dela 5%« iz »Skupne rekapitulacije« za vse vodne vire. Če se za vrednost 6.782.244,13 eurov upošteva popravljena vrednost 3.603.798,32 eurov za »VV Podgrad, (SEG)«, razlika znaša 3.178.445,81 eurov, ki jo predstavljata seštevek vrednosti 2.346.833,45 eurov za »VV Segovci« in 831.612,36 eurov za »Povezovalni cevovod Segovci - Podgrad«. Te tri vrednosti pa so tiste vrednosti, ki izhajajo že iz vlagateljeve ponudbe za sklop 2 in niso tiste, kjer bi naročnik odštel vrednost 4.035,80 eurov. Glede na to, kako je naročnik predstavil podatke pri »Skupni rekapitulaciji« v zavihku »VV Podgrad, (SEG)« iz datoteke v formatu .xls, ko je kombiniral nespremenjene in spremenjene podatke (gl. celica G38), je mogoče sklepati, da pri prikazu podatkov za vlagatelja ni znižal vrednosti ponudbe za sklop 2 za vrednost 4.035,80 eurov, čeprav je ugotovil razhajanje v celici E734 glede na celico F732. Zato ni mogoče kar sprejeti naročnikovih stališč iz odločitve o zahtevku za revizijo (str. 8), da »vlagatelj zavaja s svojimi navedbami« in da je vlagatelj »priloži[l] preglednice, ki izkrivljajo dejansko stanje in so s tem zavajajoče in lažne«.

    Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da je vlagatelj 14. 6. 2013 dal »pisno soglasje k popravku računske napake«, vendar iz njega ni posebej razvidno, na katere vrednosti se to nanaša. Izbrani ponudnik je npr. dal pisno soglasje k skupni vrednosti ponudbe za sklop 2.

    Predstavljeno dejansko stanje bi tako kazalo na to, da se je naročnik sicer trudil zagotavljati enakopravno obravnavo ponudnikov tudi pri obravnavi njunih predračunov, ko je izhajal iz izhodišča, da morata biti vrednosti v celicah F732 in E734 enaki, vendar vlagatelju v pozivu za »pisno soglasje k popravku računske napake« (dopis št. 430-4/2013-17-437 z dne 14. 6. 2013) ni prikazal končne cene na način, kot jo je prikazal izbranemu ponudniku. Zato tudi ni mogoče zaključiti, da je vlagatelj dal naročniku soglasje, naj za izračun vrednosti v celici F734 upošteva vrednost iz celice F732, ne pa celice E734.

    Če bi izhajali izhodišča, da so ponudniki lahko navedli različne cene v celicah E734 in F732, potem je naročnika pri izbiri ponudbe za sklop 2 izbranega ponudnika glede na konkretno razpisno dokumentacijo omejeval vsaj peti odstavek 48. člena ZJN-2 v povezavi s tretjim odstavkom 78. člena ZJN-2, saj bi naročnik glede na merilo najnižja cena, ki ga je vnaprej določil, izbral dražjo ponudbo izbranega ponudnika, njeno nižjo ceno pa bi dosegel na podlagi spreminjanja cene na enoto. V tem primeru bi tudi ne bilo pomembno, ali je izbrani ponudnik različno ceno v celicah E734 in F732 napisal namerno ali pa le pomotoma. Če pa bi izhajali iz izhodišča, da ponudniki niso mogli navesti različnih cen v celicah E734 in F732, potem je bil izbrani ponudnik glede na konkretno razpisno dokumentacijo omejen pri navedbi vrednosti 6.381,03 eurov namesto vrednosti 11.325,53 eurov tudi po prejemu poziva za »pisno soglasje k popravku računske napake« (dopis št. 430-4/2013-17-437 z dne 14. 6. 2013) vsaj zaradi prve alinee tretjega odstavka 78. člena ZJN-2 oziroma četrtega odstavka 78. člena ZJN-2, naročnik pa je bil omejen pri izbiri ponudbe izbranega ponudnika zaradi omejitve iz prvega odstavka 80. člena ZJN-2 vsaj glede na prvi odstavek 78. člena ZJN-2 v zvezi s 17. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 in tretjim odstavkom 78. člena ZJN-2 ali glede na četrti odstavek 78. člena ZJN-2. Enaka omejitev bi sicer veljala do vlagateljeve ponudbe, vendar tega naročnik do nje ni uveljavljal, zato tega Državna revizijska komisija pri odločanju o zahtevku za revizijo ni mogla upoštevati.

    Glede na vse navedeno je Državna revizijska komisija skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 2, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. 430-4/2013-198-437 z dne 11. 10. 2013.

    Državna revizijska komisija v okviru napotkov naročniku (tretji odstavek 39. člena ZPVPJN) naročnika napotuje, ker se je postopek oddaje javnega naročila znova znašel v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb (7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2), da se tudi ob upoštevanju ugotovitev, ki jih je v tem sklepu predstavila Državna revizijska komisija, v sklopu 2 odloči za sprejem ene izmed odločitev, ki jih kot možne določa ZJN-2, o njej pa obvesti sodelujoča ponudnika za sklop 2, pri tem pa naj do njiju ravna enakopravno (9. člen ZJN-2).

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

    Ker je vlagatelj uspel z zahtevkom za revizijo, mu Državna revizijska komisija upoštevajoč prvi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN kot potrebne priznava stroške takse v višini 25.000 eurov.

    Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 25.000 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    Državna revizijska komisija ocenjuje, da v konkretnem primeru prispevek izbranega ponudnika k rešitvi zadeve ni bil bistven, zato je ocenila, da stroški izbranega ponudnika, ki so bili priglašeni v vlogi z dne 12. 11. 2013, niso potrebni (četrti odstavek 70. člena ZPVPJN).

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.


    V Ljubljani, 23. 12. 2013

    Predsednica senata:
    Sonja Drozdek Šinko, univ. dipl. prav.
    članica Državne revizijske komisije







    Vročiti:
    - Občina Ljutomer, Vrazova ulica 1, 9240 Ljutomer,
    - SGP Pomgrad, d. d., Bakovska ulica 31, 9000 Murska Sobota,
    - odvetnica Tanja Glušič, Kotnikova ulica 5, 1000 Ljubljana,
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana.

    Vložiti:
    - v spis zadeve, tu.

    Natisni stran