Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-386/2013 Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direkcija Republike Slovenije za ceste

    Številka: 018-386/2013-4
    Datum sprejema: 3. 12. 2013

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela kot predsednika senata ter mag. Maje Bilbija in Vide Kostanjevec kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Sanacija ceste RT-930, odsek 7065 Pesek - Oplotnica od km 10.040 do km 14.330 po poplavah v novembru 2012 - 3. faza«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik MAP TRADE, d.o.o., Špindlerjeva cesta 2c, Slovenska Bistrica, ki ga zastopa odvetnik mag. Franci Kodela, Ravbarjeva ulica 13, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direkcija Republike Slovenije za ceste, Tržaška 19, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 3. 12. 2013

    odločila:

    1. Zahtevku za revizijo z dne 21. 10. 2013 se ugodi tako, da se razveljavi razpisna dokumentacija v naslednjih delih:

    - točka 3.1.6.1 Navodil za pripravo ponudbe, ki določa: »Gospodarski subjekt ima na dan oddaje ponudbe izpolnjene zapadle pogodbene in druge obveznosti do naročnika.«;
    - točka 3.1.6.2 Navodil za pripravo ponudbe, ki določa: »Zoper gospodarski subjekt v zadnjem letu pred rokom za oddajo ponudbe s strani naročnika ni bila unovčena garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ali garancija za odpravo napak v garancijskem roku.«

    V preostalem delu se zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen.

    2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se delno ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 5.317,33 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva se zavrne kot neutemeljena.

    Obrazložitev:

    Naročnik je obvestilo o naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 11. 10. 2013 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN 12949/2012.

    Vlagatelj je z vlogo z dne 21. 10. 2013 vložil zahtevek za revizijo, v katerem ugovarja zoper vsebino razpisne dokumentacije. Vlagatelj navaja, da mu je sodelovanje v predmetnem postopku oddaje javnega naročila onemogočeno zaradi nezakonite razpisne dokumentacije. Na nezakonitost vlagatelj ni mogel pravočasno opozoriti, ker je naročnik javno naročilo objavil v petek, 11. 10. 2013, rok za postavljanje vprašanj pa se je iztekel v nedeljo, 13. 10. 2013, pri čemer je naročnik 14. 10. 2013 objavil celoten popravljen popis del. Vlagatelj v nadaljevanju ugovarja zoper določbo točke 3.1.6 Navodil za pripravo ponudbe, ki določa, da mora imeti gospodarski subjekt na dan oddaje ponudbe izpolnjene zapadle pogodbene in druge obveznosti do naročnika, da zoper njega v zadnjem letu pred rokom za oddajo ponudbe s strani naročnika ni bila unovčena garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ali garancija za odpravo napak v garancijskem roku in da se v zadnjih treh letih pred rokom za oddajo ponudbe ni izkazala hujša pomanjkljivost ali strokovna napaka gospodarskega subjekta pri izvedbi naročnikovega naročila. Po mnenju vlagatelja so vsi pogoji solidnosti oblikovani pavšalno in nejasno ter omogočajo samovoljno razlago. Prav tako nimajo zakonske podlage. Ni jasno, katere zapadle pogodbene in druge obveznosti ima naročnik v mislih. Glede na dosedanjo prakso Državne revizijske komisije morajo biti zapadle obveznosti izkazane s pravnomočno sodbo ali z jasnim potrdilom s strani dolžnika. Ponudniki tako ne morejo vedeti, kako bo naročnik ta pogoj obravnaval in katere dokumente bo štel kot izkaz nesolidnosti. Naročnik bi moral podati jasna navodila, na kakšen način bo preverjal izpolnjevanje pogojev, da bi bilo vsakemu ponudniku vnaprej znano, kaj bo naročnik uporabil kot izkaz obveznosti do njega. Vlagatelj navaja, da enako velja tudi za pogoja iz točk 3.1.6.2 in 3.1.6.3, saj sta tudi ta dva postavljena arbitrarno. Pogoja sta dejansko enaka, naročnik pa ju po nepotrebnem razlikuje, pri čemer ni jasno, zakaj se razlikujeta glede na rok. Ker je unovčenje bančne garancije v garancijski dobi najbolj rigorozen ukrep, je nerazumljivo, da je določen rok v zadnjem letu pred rokom za oddajo ponudbe, medtem ko je v naslednji točki kot rok določeno obdobje zadnjih treh let pred rokom za oddajo ponudbe, pri čemer slednji obsega blažje oblike nesolidnosti kot v primeru unovčenja bančnih garancij. Vlagatelj poudarja, da samo unovčenje garancije ne izkazuje dejanskega upravičenja do unovčitve, saj je lahko unovčena enostransko in brez utemeljenih razlogov, spor o upravičenosti pa se lahko rešuje pred pristojnim sodiščem. Tudi v tem primeru bi bilo potrebno določiti, da se lahko upošteva le tisto unovčenje garancije, s katerim se strinja ponudnik oz. ki ga potrdi sodišče. Tako ponudnika izloči že sama unovčitev garancije, ne da bi se lahko skliceval na neupravičenost unovčitve. Tudi pogoj iz točke 3.1.3.6 po mnenju vlagatelja naročniku omogoča, da enostransko in samovoljno razlaga, kaj pomeni hujša pomanjkljivost ali strokovna napaka. Ta pogoj je vezan na naročnikovo interno evidenco nesolidnosti, za katero ne obstaja pravna podlaga, vlagatelju pa je onemogočen zagovor. Evidenca zato ne more biti podlaga za uporabo spornega pogoja, saj morajo biti dejstva nesporno izkazana. Gre za arbitrarno odločanje naročnika, brez možnosti ugovarjanja oz. vlaganja pravnih sredstev. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da se v izpostavljenih delih ugotovi nezakonitost razpisne dokumentacije in da jo naročnik ustrezno spremeni. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

    Naročnik je dne 30. 10. 2013 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da je določil desetdnevni rok za predložitev ponudb, ker mora še v letu 2013 pravnomočno zaključiti predmetni postopek in podpisati pogodbo, če želi preprečiti, da bi projekt zaradi zmanjšanja proračunskih sredstev ostal nerealiziran. Roku za predložitev ponudb vlagatelj tudi sicer na oporeka, navaja naročnik, in nadaljuje, da je bilo vprašanja možno zastavljati znotraj tridnevnega obdobja. Ker pa je rok za postavljanje vprašanj zajemal tudi soboto in nedeljo, naročnik dopušča možnost, da ga vlagatelj ni mogel pravočasno opozoriti na domnevno nezakonitost, zaradi česar je zahtevek za revizijo obravnaval tudi vsebinsko. Naročnik navaja, da je v točki 3.1.6 Navodil za pripravo ponudbe zajel pogoje, ki združujejo ekonomsko in osnovno sposobnost ponudnika, in sicer z namenom, da se zaščiti pred izvajalci, ki so se v preteklosti izkazali za nezanesljive oz. nesolidne. Nerazumljivo bi bilo, če bi naročnik oddajal naročila izvajalcu, ki ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti do naročnika oz. ki dela izvaja nekvalitetno, nestrokovno ali nepravočasno. Naročnik pojasnjuje, da ta pogoj v razpisne dokumentacije vključuje že dalj časa in da se je prvič zgodilo, da je potencialni ponudnik zoper njega vložil zahtevek za revizijo, vložil pa ga je ponudnik, pri katerem je prišlo do strokovnih napak oz. hujših pomanjkljivosti in je naročnik njegovo ponudbo na tej podlagi že izločil. Po mnenju naročnika so pogoji nesolidnosti opredeljeni jasno, transparentno in so enaki za vse. Posamezni ponudniki so med izvajanjem naročila opozorjeni na kršitve pogodbenih določil ter o sankcijah. Šele v primeru, če izvajalec ne upošteva opozoril, ga naročnik uvrsti v evidenco nesolidnih in ga o tem tudi obvesti. Razlog za uvrstitev so lahko le hujše strokovne napake in pomanjkljivosti. Naročnik se v nadaljevanju opredeljuje do navedb glede posameznih določb točke 3.1.6 Navodil za pripravo ponudbe in navaja, da se točka 3.1.6.1 nanaša na ekonomsko sposobnost, naročnik pa se lahko sam odloči, katere pogoje ekonomske sposobnosti bo določil. Namen te zahteve je izločiti ponudnika, ki ni poravnal zapadlih obveznosti do naročnika, na podlagi česar obstaja velika verjetnost, da tudi novonastalih obveznosti ne bo poravnal. Večina zapadlih obveznosti nastane prav zaradi strokovnih napak pri gradnji, odprava teh napak pa je včasih otežena ali onemogočena. Naročnik navaja, da ima podlago za to zahtevo tudi v načelu gospodarnosti in določbah, ki se nanašajo na tehnično sposobnost oz. zanesljivost ponudnikov. Naročnik je primere nesolidnosti v razpisni dokumentaciji opredelil, namenoma pa ni navedel, katere obveznosti in razmerja so zajeta s pogodbenimi obveznostmi. Večina obveznosti do naročnika sicer res izhaja iz pogodbenih razmerij, vendar pa lahko izhajajo tudi iz civilnih deliktov ali kaznivih dejanj. V tej zahtevi so zato zajeta vsa razmerja, iz katerih izhajajo pravno zavezujoče obveznosti gospodarskega subjekta do naročnika. Ker naročnik vodi evidenco, lahko vsak gospodarski subjekt preveri, ali ima poravnane obveznosti do naročnika. Dokazno breme o obstoju neporavnanih obveznosti je na naročniku, ki mora v odločitvi o oddaji naročila izkazati, katera obveznost je neporavnana, ponudnik pa ima možnost v zahtevku za revizijo dokazovati nasprotno. Enako je določen tudi pogoj poravnanih zapadlih obveznosti do podizvajalcev v preteklih postopkih javnega naročanja, kjer prav tako ni konkretizirano, kako ga bo naročnik obravnaval in katere dokumente bo upošteval, kljub temu pa je na podlagi obstoječe prakse mogoče ugotoviti, da za razlago obstajajo pravni standardi. Glede očitkov nezakonitosti zahteve iz točke 3.1.6.2 naročnik navaja, da želi s tem pogojem zagotoviti, da ne bo vstopal v pogodbena razmerja s ponudnikom, ki je kršil pogodbeno razmerje do te mere, da je bila unovčena bančna garancija, saj bi tvegal ponovno neizpolnitev pogodbenih obveznosti, sodne postopke in stroške. Unovčitev bančne garancije običajno pomeni, da je gospodarski subjekt izvedel strokovno napako ali hujšo pomanjkljivost, ki je ni odpravil. Naročnik meni, da vlagatelj nima aktivne legitimacije za zatrjevanje prekratkega obdobja pri zahtevi iz točke 3.1.6.2, saj v primeru, če bi naročnik podaljšal obdobje, to ne bi moglo vplivati na vlagateljevo predložitev ponudbe. Tudi sicer ni jasno, zakaj naj bi bili zahtevi zaradi različnega obdobja nezakoniti. V primeru, če je bila bančna garancija že unovčena, izvajalec pa je ni nadomestil z novo, mora naročnik dokazovati obstoj strokovne napake, ki pa lahko sega v daljše obdobje. Pogoj iz točke 3.1.6.2 se nanaša tudi na ugotavljanje ekonomske usposobljenosti, saj se z njim preverja, ali je ponudnik opravil vse obveznosti. Naročnik pred unovčitvijo garancije izvajalca pozove, naj odpravi napako. Če je garancija unovčena, to pomeni ne samo to, da je prišlo do napake, ampak tudi to, da izvajalec zaradi finančnih nezmožnosti napake ni sposoben odpraviti. Naročnik ugotavlja, da vlagatelju ni unovčil nobene garancije, zato meni, da v tem delu nima aktivne legitimacije, in dodaja, da je unovčitev bančne garancije lahko podlaga za izločitev ponudnika le v primeru, če je unovčitev nesporna. Glede očitkov nezakonitosti zahteve iz točke 3.1.6.3 naročnik navaja, da je pravna podlaga za njo tudi v tem primeru 5. alineja četrtega odstavka 24. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-2), saj je naročnik le povzel zakonsko dikcijo, ki mu omogoča, da ponudnika izloči v primeru velike strokovne napake. Naročnik je ob tem tudi primeroma naštel, katere napake bo štel za hujše. Navedel je le situacije, ki jih naročnik ustrezno dokumentira in jih lahko tudi dokaže, ponudnik pa ima možnost dokazovati, da pri izvedbi ni prišlo do hude strokovne napake. Očitek vlagatelja, da naročnik pogoj veže na lastno evidenco nesolidnosti, ni utemeljen, saj je vsebina zahteve vezana na obstoj hujše strokovne napake, ne pa na uvrstitev v naročnikovo evidenco. Uvrstitev v evidenco torej ne pomeni nujno izločitve, če ni dokazov za obstoj hujše strokovne napake, po drugi strani pa je ponudnik lahko izločen tudi v primeru, če ni uvrščen v evidenco, če naročnik lahko dokaže hudo strokovno napako. Evidenca je interne narave in naročniku omogoča lažje beleženje hujših pomanjkljivosti in strokovnih napak, zato nima pravnih posledic in tudi ne nastaja v pravnem postopku. Naročnik zaključuje, da bi se vlagatelj lahko izognil nezmožnosti oddaje ponudbe s tem, da bi spoštoval pogodbene obveznosti, in dodaja, da je v predmetnem postopku prejel devet pravočasnih ponudb, kar kaže na to, da konkurenca ni bila omejena.

    Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom z dne 4. 11. 2013 odstopil zahtevek za revizijo in dokumentacijo.

    Vlagatelj se je v vlogi z dne 7. 11. 2013 opredelil do navedb naročnika. Vlagatelj vztraja pri svojih revizijskih navedbah in odgovarja na naročnikove navedbe iz sklepa, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo.

    Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom z dne 12. 11. 2013 posredoval vlogo, v kateri se opredeljuje do navedb vlagatelja, ki jih je ta podal v svoji vlogi z dne 7. 11. 2013. Naročnik v vlogi pojasnjuje, zaradi katerih okoliščin je vlagatelja uvrstil v evidenco nesolidnih gospodarskih subjektov.

    Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

    Državna revizijska komisija uvodoma, glede na vlagateljeve navedbe v zvezi z dopustnostjo zahtevka za revizijo ter glede na naročnikova pojasnila o roku za predložitev ponudb in postavljanje vprašanj, opozarja, da peti odstavek 5. člena ZPVPJN določa:

    »Zahteva za pravno varstvo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, ni dopustna, če bi lahko vlagatelj ali drug morebitni ponudnik preko portala javnih naročil naročnika opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Šteje se, da bi vlagatelj ali drug morebitni ponudnik preko portala javnih naročil lahko opozoril na očitano kršitev, če je bilo v postopku javnega naročanja na portalu javnih naročil objavljeno obvestilo o naročilu, na podlagi katerega ponudniki oddajo ponudbe.«

    Navedena določba od ponudnikov zahteva, da v primeru, kadar menijo, da je naročnik z objavo ali razpisno dokumentacijo kršil pravila javnega naročanja, naročnika preko portala javnih naročil najprej opozorijo o domnevni kršitvi. Če tega ne storijo, njihovih revizijskih navedb ni dopustno presojati. V konkretnem primeru ni dvoma, da vlagatelj pred vložitvijo zahtevka za revizijo, ki se nanaša na vsebino razpisne dokumentacije, naročnika ni opozoril na očitano kršitev. Vendar pa je treba pritrditi vlagatelju (in navsezadnje tudi naročniku), da v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni bilo dovolj časa za postavljanje vprašanj in posledično tudi ni bilo dovolj časa za to, da bi vlagatelj lahko naročnika opozoril na očitano kršitev. Naročnik je namreč obvestilo o naročilu objavil dne 11. 10. 2013, rok za postavljanje vprašanj (in s tem tudi za opozarjanje na domnevne kršitve) pa se je iztekel že 13. 10. 2013. Z vidika 81. člena ZJN-2 je zato treba ugotoviti, da naročnik ponudnikom v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni omogočil dovolj časa za postavljanje vprašanj oz. opozarjanje na domnevne kršitve, saj se je rok za postavljanje vprašanj iztekel bistveno pred iztekom roka, ki ga ZJN-2 v 81. členu določa kot skrajni rok za posredovanje pojasnil. Ob tem je treba v konkretnem primeru tudi upoštevati, da je bil rok za postavljanje vprašanj na portalu javnih naročil dolg tri dni in da sta bila dva od teh dela prosta dneva, ter da je naročnik še po izteku roka, dne 14. 10. 2013, objavil spremenjene popise del. Vlagatelj sicer (kot pravilno ugotavlja naročnik) ne ugovarja zoper določitev roka za predložitev ponudb in posledično določitev roka za postavljanje vprašanj, saj ne zahteva razveljavitve postopka oddaje javnega naročila v tem delu. Z navedbo o prekratkih rokih vlagatelj le utemeljuje dopustnost zahtevka za revizijo z vidika petega odstavka 5. člena ZPVPJN. Zato tudi Državna revizijska komisija na podlagi revizijskih navedb v tem delu ni ugotavljala nezakonitosti določb razpisne dokumentacije, je pa, upoštevaje vse navedeno, zahtevek za revizijo obravnavala kot dopusten.

    Med vlagateljem in naročnikom je spor o zakonitosti pogoja, ki ga je naročnik določil v točki 3.1.6 razpisne dokumentacije (Solidnost), in sicer na naslednji način:

    »3.1.6.1 Gospodarski subjekt ima na dan oddaje ponudbe izpolnjene zapadle pogodbene in druge obveznosti do naročnika.

    3.1.6.2 Zoper gospodarski subjekt v zadnjem letu pred rokom za oddajo ponudbe s strani naročnika ni bila unovčena garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ali garancija za odpravo napak v garancijskem roku.

    3.1.6.3 V zadnjih treh letih pred rokom za oddajo ponudbe se ni izkazala hujša pomanjkljivost ali strokovna napaka gospodarskega subjekta pri izvedbi naročnikovega naročila (npr.: nestrokovna, nepopolna, nepravočasna izvedba, slabša kvaliteta od dogovorjene, …).

    opomba: Evidenco nesolidnih gospodarskih subjektov vodi naročnik. Ob uvrstitvi med nesolidne in razlogih jih naročnik o tem pisno obvesti.«

    Kot je razvidno tako iz samega naslova in dikcije pogoja kot tudi iz pojasnil naročnika, si je ta v tej točki pridržal pravico, da iz postopka javnega naročila izloči ponudnika, katerega preteklo poslovanje kaže na nesolidno ravnanje ponudnika, ki se kaže v neizpolnjenih pogodbenih obveznostih do naročnika, unovčeni bančni garanciji ali hujših pomanjkljivostih oz. strokovnih napakah. Točka 3.1.6 Navodil za pripravo ponudbe očitno temelji na 5. alineji četrtega odstavka 42. člena ZJN-2, v skladu s katero ima naročnik pravico, da iz postopka oddaje naročila izloči ponudnika, če mu lahko na kakršnikoli upravičeni podlagi dokaže veliko strokovno napako ali hujšo kršitev poklicnih pravil. To zakonsko določilo je povzeto po točki d) drugega odstavka 45. člena Direktive 2004/18/EC, ki določa, da je lahko vsak gospodarski subjekt izločen iz postopka oddaje javnega naročila zaradi resnega neprofesionalnega obnašanja, ki je bilo dokazano s sredstvi, ki jih naročniki lahko utemeljijo. Vlagateljevim navedbam, da posamezne določbe iz točke 3.1. Navodil za pripravo ponudbe nimajo pravne podlage, zato ni mogoče slediti, saj tako ZJN-2 kot tudi Direktiva 2004/18/EC naročniku dopuščata, da iz postopka oddaje javnega naročila v določenih primerih izloči ponudnika zaradi njegovega neprofesionalnega obnašanja v preteklosti.

    Izločitveni pogoj iz 5. alineje četrtega odstavka 42. člena ZJN-2 je določen fakultativno in ga lahko naročnik v razpisno dokumentacijo vključi po lastni presoji. Kadar ga vključi med pogoje za priznanje sposobnosti, mora v razpisni dokumentaciji opredeliti, kaj bo vsebinsko štel kot veliko strokovno napako in hujšo kršitev poklicnih pravil ter na kakšen način morata biti izkazani. Te naročnikove dolžnosti pa ni mogoče razumeti na način, da mora biti opredelitev velike strokovne napake oz. hujše kršitve poklicnih pravil v razpisni dokumentaciji tako natančna, da izčrpno zaobseže prav vse možne konkretne situacije, ki bi lahko ustrezale tem standardom. Tega namreč že po naravi stvari ni mogoče narediti. Navsezadnje je treba ugotoviti, da je pojem velike strokovne napake oz. hujše kršitve poklicnih pravil pravni standard, katerega kriterije, kot se oblikujejo v sodni praksi, je treba aplicirati v vsakem konkretnem primeru. Zato se je mogoče strinjati z naročnikom, ki navaja, da je na podlagi kriterijev, ki se izoblikujejo v praksi, mogoče uporabiti tudi tiste pogoje iz razpisne dokumentacije, ki vsebujejo pravne standarde.

    ZJN-2 ne pojasnjuje, kaj naj bi pomenila pojma velike strokovne napake in hujše kršitve poklicnih pravil. Že iz zakonske dikcije je razvidno, da je ponudnik lahko izločen le zaradi velike strokovne napake oziroma zaradi hujše kršitve poklicnih pravil. Tudi Direktiva 2004/18/EC vsebuje dikcijo, v skladu s katero lahko naročnik izloči ponudnika v primeru, če je bil spoznan za krivega zaradi hude poklicne napake (ang. grave professional misconduct), ki je bila dokazana s sredstvi, ki jih naročniki lahko utemeljijo. To pomeni, da strokovne napake ali kršitve poklicnih pravil, ki niso resnejše oz. kjer gre le za manjše odklone od profesionalnih standardov, ne morejo predstavljati razloga za izločitev ponudnika. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v sklepu št. 018-54/2008, je o hudi strokovni napaki mogoče govoriti zlasti v primeru, ko je ponudniku mogoče dokazati kršitve pravnih oz. pogodbenih norm, katerih posledica je kazenska ali odškodninska odgovornost oz. uveljavljanje civilnih sankcij. Ravnanja ponudnika, ki je po splošnem pojmovanju sicer neprofesionalno (npr. slaba kvaliteta izvajanja storitev), ni pa imelo resnejših pravnih ali dejanskih posledic, ni mogoče označiti kot hudo strokovno napako.

    Podobno izhaja tudi iz sodbe št. C 465/11 z dne 13. 12. 2012, v kateri je Sodišče EU presojalo dopustnost določbe, v skladu s katero so bili naročniki iz postopka dolžni izločiti gospodarski subjekt, v razmerju do katerega je naročnik zaradi okoliščin, za katere odgovarja gospodarski subjekt, razvezal ali odpovedal pogodbo ali pa je odstopil od pogodbe, če je do razveze ali odpovedi pogodbe ali pa do odstopa od pogodbe prišlo v treh letih pred začetkom postopka za oddajo javnega naročila in je vrednost neizvedenega dela javnega naročila znašala vsaj 5 % celotne vrednosti naročila. Sodišče EU je v zvezi z določbo, ki je naročnikom nalagala samodejno izločanje ponudnikov, zapisalo, da je pojem »huda poklicna napaka« iz 45. člena Direktive 2004/18/EC mogoče natančneje opredeliti in jasno formulirati v nacionalnem pravu, pri čemer pa je treba spoštovati pravo Unije. Pojem »poklicna napaka« po mnenju Sodišča EU zajema vsa krivdna ravnanja, ki vplivajo na poklicno zanesljivost zadevnega subjekta, in ne zgolj kršitev etičnih pravil, ki veljajo le za poklic, ki ga opravlja ta subjekt, ki bi jih ugotavljal disciplinski organ, pristojen za ta poklic, ali ki bi bile potrjene s pravnomočno sodbo. Dejstvo, da gospodarski subjekt ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti, po mnenju Sodišča EU načeloma lahko šteje za poklicno napako, vendar pa je treba pojem »huda napaka« razumeti tako, da se običajno nanaša na ravnanje gospodarskega subjekta, ki kaže na naklep ali dovolj hudo malomarnost. Tako vsaka nepravilna, nenatančna ali nepravočasna izvedba pogodbe ali njenega dela morda kaže na omejeno poklicno usposobljenost zadevnega gospodarskega subjekta, ne ustreza pa samodejno hudi napaki. Poleg tega je treba za ugotovitev obstoja »hude napake« načeloma opraviti konkretno in posamično presojo posameznega ravnanja gospodarskega subjekta. Na podlagi navedenih izhodišč je Sodišče EU v zvezi obravnavano določbo zavzelo stališče, da je pojem »okoliščine, za katere odgovarja gospodarski subjekt«, zelo širok in lahko zajema položaje, ki zelo presegajo ravnanje zadevnega gospodarskega subjekta, ki kaže na naklep ali dovolj hudo malomarnost, zaradi česar pojma »huda napaka« ni mogoče nadomestiti s pojmom »okoliščine, za katere odgovarja zadevni gospodarski subjekt«. Določbe, v skladu s katerimi mora naročnik zaradi prejšnjega ravnanja gospodarskega subjekta tega samodejno izključiti iz postopka oddaje novega javnega naročila, ne da bi imel pri tem možnost, da v vsakem primeru preuči resnost domnevno krivdnega ravnanja tega subjekta v okviru izvedbe prejšnjega naročila, po mnenju Sodišča EU presegajo polje proste presoje, ki ga imajo države članice na podlagi točke d) drugega odstavka 45. člena Direktive 2004/18/EC.

    Na podlagi navedenega je zato treba ugotoviti, da mora naročnik pri določanju vsebine velike strokovne napake oz. hujše kršitve poklicnih pravil v vsakokratnem postopku oddaje javnega naročila izhajati iz vsebine pravnega standarda hude strokovne napake in ne sme preseči njegovih mej. Kot je razvidno iz citirane sodbe Sodišča EU št. C 465/11, ponudnika ni dopustno izločiti zgolj zaradi ravnanja, ki je sicer lahko pojmovano kot nestrokovno, neprofesionalno ali neposlovno, vendar ga ni mogoče označiti za resnega oz. kritičnega. Gre torej zlasti za krivdna ravnanja, ki imajo resne posledice in običajno vzpostavljajo civilnopravno odgovornost subjekta, kot npr. kršitve pravnih norm, katerih posledica so civilne sankcije, resne kršitve kodeksa profesionalne etike ali namerne kršitve pogodb (prim. mnenje generalnega pravobranilca v sodbi Sodišča ES C-71/92, Komisija ES proti Španiji). Pod hudo strokovno napako je mogoče uvrstiti tudi takšna ravnanja, ki sicer neposredno ne kršijo kakšne pravne norme, če so kriteriji takšnega ravnanja vnaprej določeni in objavljeni in če ravnanje objektivno izpolnjuje znake velike neprofesionalnosti (prim. Sue Arrowsmith, The Law of Public and Utilities Procurement, London, Sweet & Maxwell, 2005, str. 754 – 755).

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo najprej ugovarja zoper določbo, ki jo je naročnik zapisal v točki 3.1.6.1 Navodil za pripravo ponudbe, kjer je kot pogoj solidnosti določil, da mora imeti gospodarski subjekt na dan oddaje ponudbe izpolnjene zapadle pogodbene in druge obveznosti do naročnika. V skladu z navedeno določbo se je torej naročnik zavezal, da bo kot nesolidnega izločil vsakega ponudnika, ki ne bo imel izpolnjenih vseh pogodbenih ali drugih obveznosti do njega. Pri tem naročnik ni določil, kakšna naj bi bila vsebina neizpolnjenih pogodbenih obveznosti, popolnoma nedefinirane pa so tudi »druge obveznosti do naročnika«. Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da je naročnik določil samodejno izločitev iz postopka oddaje javnega naročila, saj bi moral izločiti vsakega ponudnika, ki ni izpolnil katerekoli pogodbene obveznosti ali katerekoli druge (izvenpogodbene?) obveznosti, ne glede na to, kakšna je vsebina neizpolnjenih obveznosti. Izločitev bi bila po tej točki obvezna sankcija za vsakega ponudnika, ki ni izpolnil kakšne obveznosti do naročnika, tudi če bi šlo za manj pomembne formalne obveznosti, ki jih ni mogoče označiti kot velike strokovne napake ali hujše kršitve poklicnih pravil. Pri tem naročnik na podlagi določbe 3.1.6.1 Navodil za pripravo ponudbe niti nima možnosti opraviti presojo vsakokratnega konkretnega ravnanja ponudnika, ki pomeni neizpolnitev pogodbenih ali drugih obveznosti do naročnika, kar pomeni, da bi sankcija izločitve morala biti samodejno uporabljena tako za ponudnika, ki je resno kršil pogodbene obveznosti in je kršitev imela hude posledice, kot tudi za ponudnika, katerega neizpolnjene obveznosti pomenijo le manjši ali neznaten odklon od pogodbenih določil. Kot je bilo že zapisano, dejstvo, da gospodarski subjekt ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti, načeloma lahko šteje za poklicno napako, vendar pa je treba pojem »huda strokovna napaka« razlagati tako, da se nanaša le na tisto ravnanje gospodarskega subjekta, ki kaže na naklep ali dovolj hudo malomarnost. Vsaka nepravilna, nenatančna ali nepravočasna izvedba sicer lahko kaže na ne dovolj skrbno poslovanje gospodarskega subjekta, ne ustreza pa standardu hude strokovne napake, katerega elementi morajo biti ugotovljeni na podlagi konkretne in posamične presoje posameznega ravnanja gospodarskega subjekta. Navsezadnje bi moralo biti tudi v interesu naročnika, da se ne zaveže samodejno izločati ponudnikov v primeru ugotovitve neizpolnitve kakršnekoli pogodbene ali druge obveznosti, saj bi lahko v fazi po sprejemu odločitve o oddaji naročila vsak neizbrani ponudnik zahteval izločitev izbranega ponudnika že zgolj na podlagi ugotovitve, da slednji ni izpolnil določene manjše oz. nepomembne obveznosti v razmerju do naročnika, naročnik pa (upoštevajoč dikcijo točke 3.1.6.1 Navodil za pripravo ponudbe in določbo četrtega odstavka 25. člena ZPVPJN) niti ne bi imel možnosti utemeljevati, da ugotovljena neizpolnjena obveznost ni takšne narave, da bi upravičevala ponudnikovo izločitev iz postopka.

    Ker je naročnik v točki 3.1.6.1 Navodil za pripravo ponudbe kot razlog izločitve ponudnikov iz postopka oddaje javnega naročila navedel kakršnokoli neizpolnitev pogodbenih ali drugih obveznosti, ne da bi bil pri tem upravičen oz. dolžan presojati vsakokratno ravnanje ponudnika, ki lahko pomeni neizpolnitev obveznosti, in pri tem ugotavljati in utemeljiti, da neizpolnitev pogodbenih ali drugih obveznosti pomeni tako resne kršitve poklicnih standardov, da jih je mogoče uvrstiti pod pojem hude strokovne napake, je Državna revizijska komisija na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila zahtevku za revizijo v tem delu in razveljavila določbo točke 3.1.6.1 Navodil za pripravo ponudbe.

    Podobno kot za točko 3.1.6.1 Navodil za pripravo ponudbe je treba ugotoviti tudi za točko 3.1.6.2 Navodil za pripravo ponudbe, v kateri je naročnik kot pogoj solidnosti določil, da zoper gospodarski subjekt v zadnjem letu pred rokom za oddajo ponudbe s strani naročnika ne sme biti unovčena garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ali garancija za odpravo napak v garancijskem roku. Čeprav se je mogoče strinjati z naročnikom, da unovčenje bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti oz. odpravo napak v garancijskem roku običajno pomeni, da je gospodarski subjekt storil strokovno napako ali hujšo pomanjkljivost pri izvedbi del, ki je ni pravočasno odpravil, ni mogoče izključiti možnosti, da je lahko bančna garancija unovčena tudi zaradi ravnanja, ki ne izpolnjuje standardov hude strokovne napake, kot so bili opisani zgoraj. Dikcija točke 3.1.6.2 Navodil za pripravo ponudbe naročniku ne omogoča presoje resnosti ravnanja, zaradi katerega je bila unovčena bančna garancija, temveč mu nalaga izločitev ponudnika v vsakem primeru unovčitve bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ali odpravo napak v garancijskem roku. Naročnik sicer pojasnjuje, da je lahko razlog za izločitev po tej točki podan le v primeru, če je unovčenje bančne garancije nesporno oz. če so morebitni spori v zvezi s tem že končani, vendar dikcija točke 3.1.6.2 Navodil za pripravo ponudbe tega zaključka ne omogoča. Naročnik je namreč kot razlog izločitve ponudnika navedel zgolj unovčenje bančne garancije, ki je (ob izpolnjevanju pogojev iz garancije) enostranski akt naročnika, morebitni spori o upravičenosti unovčenja garancije pa se začnejo šele po tem. Naročnik se je torej tudi v tem primeru zavezal, da bo izločil ponudnika že na podlagi unovčenja bančne garancije, ne glede na resnost kršitve pogodbenih obveznosti in (upoštevajoč dikcijo točke 3.1.6.2 Navodil za pripravo ponudbe in določbo četrtega odstavka 25. člena ZPVPJN) tudi ne glede na morebitno spornost unovčitve, pri čemer je izločitev samodejna, naročnik pa nima pravice in dolžnosti ugotavljati, ali je bilo unovčenje bančne garancije res posledica kršitve pogodbenih obveznosti, ki jo je mogoče uvrstiti med hude strokovne napake. Ob tem Državna revizijska komisija opozarja, da točke 3.1.6.2 Navodil za pripravo ponudbe ni mogoče primerjati z določbo šestega odstavka 44. člena ZJN-2, v skladu s katero je ponudnik lahko izločen iz postopka, če ima neplačane zapadle obveznosti do podizvajalcev v predhodnih postopkih javnega naročanja, saj gre v tem primeru za razlago zakonskega pojma zapadlosti (terjatev, ki je sporna, se ne šteje za zapadlo), medtem ko enostranskega dejanja unovčenja bančne garancije, na katerega je naročnik vezal izločitev, ni mogoče povezati s spornostjo oz. upravičenostjo. Ker samodejnost izločitve iz postopka brez možnosti ugotavljanja resnosti kršitev pogodbenih obveznosti zaradi že navedenih razlogov ni dopustna, je Državna revizijska komisija na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN tudi v tem delu ugodila zahtevku za revizijo in razveljavila določbo točke 3.1.6.2 Navodil za pripravo ponudbe.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo ugovarja tudi zoper določbo točke 3.1.6.3 Navodil za pripravo ponudbe, v kateri je naročnik določil, da bo izločil ponudnika kot nesolidnega, če se je pri njem v zadnjih treh letih pred rokom za oddajo ponudbe izkazala hujša pomanjkljivost ali strokovna napaka pri izvedbi naročnikovega naročila. Kot hujše pomanjkljivosti oz. strokovne napake je naročnik primeroma navedel nestrokovno, nepopolno, nepravočasno izvedbo, slabšo kvaliteto od dogovorjene itd.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v tej točki pravzaprav vsebinsko povzel zakonsko dikcijo 5. alineje četrtega odstavka 42. člena ZJN-2, v skladu s katero lahko naročnik izloči ponudnika zaradi velike strokovne napake ali hujše kršitve poklicnih pravil. Ob tem je naročnik navedeno zakonsko določbo tudi konkretiziral, saj je primeroma navedel, katera ravnanja bo obravnaval kot veliko strokovno napako. S tem je po mnenju Državne revizijske komisije dovolj opredelil standard hude strokovne napake, saj, kot je bilo že zapisano, ni mogoče pričakovati, da bi določba razpisne dokumentacije lahko izčrpno obsegala vse možne konkretne situacije, ki bi lahko kazale na veliko strokovno napako. Naročnik je torej po eni strani primeroma opredelil posamezne možne kršitve ponudnika, ki bi lahko prišle v poštev pri ugotavljanju hude strokovne napake. Po drugi strani pa je dikcija točke 3.1.6.3 Navodil za pripravo ponudbe takšna, da bo moral naročnik v vsakem konkretnem primeru opraviti presojo kršitvenega ravnanja ponudnika in utemeljiti, zakaj določeno ravnanje obravnava kot hujšo pomanjkljivost oz. strokovno napako. Na ta način bo lahko naročnik razločil med ravnanji, ki izpolnjujejo standard hude strokovne napake, in ravnanji, ki sicer lahko kažejo na odmik od poklicnih standardov, ne pomenijo pa hujših kršitev in tudi nimajo hujših posledic. V nasprotju z določbama iz točk 3.1.6.1 in 3.1.6.2 Navodil za pripravo ponudbe naročnik torej v točki 3.1.6.3 ni določil samodejne izločitve ponudnika iz postopka oddaje javnega naročila, saj bo moral na njeni podlagi v vsakem konkretnem primeru ugotavljati, ali določeno ravnanje ponudnika izpolnjuje standarde hude strokovne napake. Svoje ugotovitve bo moral naročnik navesti v obrazložitvi odločitve o oddaji naročila in jih dodatno utemeljiti v morebitnem postopku pravnega varstva, v katerem bo imel vsak ponudnik, ki bo izločen na tej podlagi, pravico izpodbijati naročnikove ugotovitve in dokazovati, da njegovo ravnanje ne ustreza definiciji hude strokovne napake.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da naročnik nesolidnost ugotavlja na podlagi uvrstitve v evidenco nesolidnih ponudnikov in da gre za interni dokument naročnika, v zvezi s katerim vlagatelju ni omogočeno pravno varstvo. Vlagateljevim navedbam v tem delu ni mogoče slediti. Pravila javnega naročanja namreč naročniku ne prepovedujejo vzpostavitve evidence, v kateri beleži pretekle izkušnje s posameznimi izvajalci. Res pa je, da je taka evidenca lahko le interni naročnikov dokument oz. da ima lahko v postopku oddaje javnega naročila določene posledice za ponudnike le v okviru pravil, ki urejajo izločitev ponudnika v primeru velike strokovne napake ali hujše kršitve poklicnih pravil. To pomeni, da lahko interna evidenca solidnosti izvajalcev predstavlja le pripomoček, ki ga lahko naročnik uporabi kot podlago v postopku izločitve posameznega ponudnika zaradi hude strokovne napake, vendar mora v vsakem konkretnem primeru dokazati, da je bila uvrstitev ponudnika v evidenco posledica njegovega neprofesionalnega ravnanja, ki izpolnjuje kriterije hude strokovne napake. V tem smislu je treba razumeti tudi odločitev iz sklepa št. 018-311/2013-19 z dne 10. 10. 2013, v katerem je Državna revizijska komisija evidenco nesolidnih gospodarskih subjektov obravnavala kot relevantno dokazno gradivo naročnika. Vendar pa je treba poudariti, da evidenca nesolidnih gospodarskih subjektov ne more pomeniti neizpodbitnega dokaza o hudi strokovni napaki. Naročnik mora namreč v vsakem konkretnem primeru, ko posameznega ponudnika na podlagi evidence izloči kot nesolidnega, izkazati, zaradi kakšnega ravnanja ga je uvrstil v evidenco in posledično izločil iz postopka, in dokazati, da je kršitev profesionalnega ravnanja take narave, da ustreza kriteriju hude strokovne napake. To najprej pomeni, da ni mogoče govoriti o samodejni izključitvi gospodarskega subjekta: uvrstitev v evidenco ima lahko za posledico izločitev iz postopka le v primeru, če je ob tem izkazano, da je bila storjena huda strokovna napaka. Po drugi strani pa to pomeni, da ima vsak gospodarski subjekt, ki ga naročnik uvrsti v evidenco nesolidnih izvajalcev in ga izloči iz postopka oddaje javnega naročila, v vsakem konkretnem postopku pravico dokazovati, da je bil v evidenco uvrščen neupravičeno oz. da ni storil napake, ki bi jo bilo mogoče označiti kot hudo strokovno napako. Zato tudi ni mogoče sprejeti argumentov vlagatelja, da nima nobenih možnosti ugovarjati zoper uvrstitev v evidenco – poleg tega, da se je naročnik zavezal obvestiti izvajalce, ko jih uvrsti v evidenco, zaradi česar imajo izvajalci že v tej fazi možnost sodelovanja, ima vsak ponudnik v primeru, če ga naročnik izloči kot nesolidnega, pravico v revizijskem postopku izpodbijati naročnikovo ugotovitev o obstoju hude strokovne napake.

    Dejstvo, da je na podlagi točke 3.1.6.3 Navodil za pripravo ponudbe potrebno opraviti presojo ravnanja ponudnika, je navsezadnje razvidno tudi iz sklepa št. 018-311/2013-19 z dne 10. 10. 2013 (kjer je bil zahtevek za revizijo vložen po sprejemu odločitve o oddaji naročila), v katerem je Državna revizijska komisija sicer sprejela evidenco naročnika kot relevanten dokaz, a je v nadaljevanju opravila presojo ravnanj gospodarskega subjekta, zaradi katerih je bil ta uvrščen v evidenco nesolidnosti in izločen iz postopka oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija je tako obravnavala vsakega izmed treh razlogov, ki ga je naročnik navedel ob uvrstitvi v evidenco, pri čemer je ugotovila, da je naročnik predložil dokumente, s katerimi je dokazal podlago za vpis izvajalca v evidenco o izpolnjevanju pogojev solidnosti, prav tako pa je tudi prepričljivo predstavil dejstva, zakaj je tega izvajalca uvrstil v evidenco.

    Državna revizijska komisija na podlagi navedenega ugotavlja, da naročnik točke 3.1.6.3 Navodil za pripravo ponudbe ni določil v nasprotju z določili ZJN-2, saj je navedel posamezne primere hude strokovne napake, hkrati pa bo moral na podlagi te točke razpisne dokumentacije v vsakem konkretnem primeru opraviti presojo kršitvenega ravnanja ponudnika in utemeljiti, zakaj določeno ravnanje obravnava kot hujšo pomanjkljivost oz. strokovno napako. Pri tem je Državna revizijska komisija upoštevala tudi naročnikova pojasnila iz sklepa, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, in sicer da je dokazno breme solidnosti na naročniku in da bo moral navesti konkretizirane razloge izločitve, ponudnik pa bo lahko v zahtevku za revizijo dokazoval, da pri izvedbi del ni prišlo do hujše pomanjkljivosti ali strokovne napake. Državna revizijska komisija sprejema tudi pojasnila naročnika, da je evidenca v točki 3.1.6.3 Navodil za pripravo ponudbe omenjena le kot možno dokazilo, kar pomeni, da naročnik ne sme izločiti ponudnika, ki ga je evidentiral v svoji listi, če ne razpolaga z dokazi glede hujše pomanjkljivosti ali strokovne napake.

    Državna revizijska komisija je na podlagi navedenega v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN razveljavila razpisno dokumentacijo v točkah 3.1.6.1 in 3.1.6.2 Navodil za pripravo ponudbe, zavrnila pa je zahtevek za revizijo v delu, ki se nanaša na točko 3.1.6.3 Navodil za pripravo ponudbe.

    V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija naročniku nalaga, da v nadaljevanju postopka oddaje javnega naročila ustrezno spremeni razpisno dokumentacijo v razveljavljenih delih, pri čemer naj upošteva, da pri ugotavljanju hude strokovne napake ne sme predvideti samodejne izključitve ponudnika iz postopka, temveč mora v vsakem konkretnem primeru ugotavljati, ali je kršitev kakšne obveznosti takšne narave, da izpolnjuje kriterije hude strokovne napake.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


    Vlagatelj je v predmetnem revizijskem postopku zahteval povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, in sicer 1.400,00 EUR za nagrado za zastopanje v predrevizijskem postopku, 1.400,00 EUR za nagrado za zastopanje v revizijskem postopku, vse povečano za 20 % DDV, ter takso v višini 7.000,00 EUR.

    Ker je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila, tretji odstavek 70. člena ZPVPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, mora naročnik vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo, v deležu, v katerem je uspel.

    Državna revizijska komisija na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN in skladno z določili 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) ter 13. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008) po pravičnem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin primera vlagatelju kot potrebne priznala naslednje stroške, nastale z revizijo: za zastopanje v revizijskem postopku nagrado v višini 800,00 EUR in 22 % DDV ter takso za revizijski zahtevek v višini 7.000,00 EUR. Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala posebej stroškov za zastopanje v predrevizijskem postopku, saj so ti že vključeni v stroške za revizijski zahtevek. Določba 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu namreč določa, da nagrada za revizijski postopek obsega nagrado za revizijski postopek pred naročnikom in pred Državno revizijsko komisijo za revizijo postopkov oddaje javnih naročil, zato je Državna revizijska komisija višjo stroškovno zahtevo za odvetniško nagrado nad priznano višino zavrnila, saj je ocenila, da ti stroški niso bili potrebni.

    Upoštevaje navedeno je naročnik vlagatelju glede na uspeh dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 5.317,33 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


    V Ljubljani, dne 3. 12. 2013



    predsednik senata
    Borut Smrdel, univ. dipl. prav.
    predsednik Državne revizijske komisije
























    Vročiti:

    - Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direkcija Republike Slovenije za ceste, Tržaška 19, 1000 Ljubljana
    - Odvetnik mag. Franci Kodela, Ravbarjeva ulica 13, 1000 Ljubljana
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana

    Vložiti:

    - v spis zadeve

    Natisni stran