Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-159/2013 ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE

    Številka: 018-159/2013-5
    Datum sprejema: 5. 7. 2013

    Sklep


    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Vide Kostanjevec, kot predsednice senata, ter Boruta Smrdela in mag. Maje Bilbija, kot članov senata, v postopku odločanja o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila »Izbira izvajalcev za izvedbo in sodelovanje pri predhodnih arheoloških raziskavah« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj MAGELAN SKUPINA, d. o. o., Ulica Mirka Vadnova 22, Kranj, ki ga zastopa odvetnik Jaka Šarabon, Glavni trg 20, Kranj (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE, Metelkova ulica 6, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 5. 7. 2013

    odločila:

    1. Vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 24. 4. 2013 se zavrne.

    2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

    Obrazložitev:

    Naročnik je dne 20. 3. 2013 sprejel sklep o začetku postopka javnega razpisa. Obvestilo o (javnem) naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila po postopku s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti z namenom sklenitve okvirnega sporazuma je bilo dne 27. 3. 2013 (pod številko objave JN3516/2013) objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 29. 3. 2013 pa tudi (pod številko dokumenta 105626) v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2013/S 063 (v nadaljevanju: javno naročilo).

    Vlagatelj je dne 26. 4. 2013 priporočeno na pošto oddal zahtevek za revizijo z dne 24. 4. 2013, skupaj s prilogami (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). V zahtevku za revizijo vlagatelj ugotavlja, da je naročnik pri pripravi razpisne dokumentacije kršil določila ZJN-2, zato primarno predlaga, da naročnik ali Državna revizijska komisija v celoti razveljavi postopek oddaje zadevnega javnega naročila, podredno pa predlaga, da se razveljavi razpisna dokumentacija postopka oddaje zadevnega javnega naročila in sicer v delih, katerih nezakonitost uveljavlja v zahtevku za revizijo. Vlagatelj obenem priglaša povračilo stroškov postopka.

    V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj
    - zatrjuje, da je merilo, ki ga je naročnik določil »za povabilo samo nekaterih kandidatov, ki sicer vsi izpolnjujejo pogoje, v drugi krog«, nezakonito in ni dopustno, saj v prvi fazi postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti »ponudniki sploh ne oddajajo ponudbe, pač pa (zgolj) prijave, na podlagi katerih naročnik preveri usposobljenost ponudnika na podlagi njegove prijave«,
    - izpostavlja »še nekatera nezakonita določila razpisne dokumentacije v zvezi z določitvijo merila najnižja cena v prvi fazi«,
    - glede na dejstvo, da v prvi fazi postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti niso znani parametri za določitev cene, saj kandidati v prvi fazi postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti oddajo prijavo, ne pa ponudbe, v točki 2.1.a) zahtevka za revizijo kot nezakonito označuje določbo 17. člena vzorca okvirnega sporazuma,
    - zatrjuje, da vzorec pogodbe (v 17. členu) ne določa nobenih potrebnih parametrov za »"merjenje" primerljivih storitev "na trgu"« in je v nasprotju z »določilom7. , 8., 9. in ostalimi določili ZJN-2«,
    - predlaga razveljavitev določbe vzorca okvirnega sporazuma v delu petega odstavka 17. člena, v katerem kot nezakonito označuje določbo, po kateri bo naročnik ponudnike z višjo ponudbo od zagotovljenih sredstev pozval na pogajanja,
    - zatrjuje, da naročnik v prvem odstavku 33. člena vzorca okvirnega sporazuma ni jasno določil razlogov, ki jih bo štel kot utemeljene za zavrnitev naročila, tako »[t]ovrstno določilo« pa »kandidate postavlja v neznan položaj, ki lahko omogoči diskriminacijo med njimi, zato ga je potrebno razveljaviti«,
    - (v navezavi na sklope številka 1, 2 in 6) zatrjuje, da je naročnik kandidatom onemogočil predložitev enake reference v okviru istega referenčnega projekta, čeprav je vsebina dela v okviru posameznega projekta različna in se nanaša na opis del, ki so po sklopih ločeni. Po oceni vlagatelja naročnik ob upoštevanju dejstva, da ne dopušča predložitve iste reference (v smislu predložitve enakega poročila, iz katerega bo razvidna izvedba po vseh metodah, določenih v ločenih sklopih), neutemeljeno diskriminira ponudnike, ki so v okviru enega projekta opravili predhodne arheološke raziskave po metodah 5 – 6, 8 – 9 in 11 – 12,
    - zatrjuje, da naročnik s tem, ko omogoča, da se »večim ponudnikom« prizna usposobljenost za sklopa, ki po naravi stvari ne moreta biti ločena, ponudniku onemogoča »zakonsko določeno pravico do objave iz 33. člena ZVKD-1«, tako oblikovanje sklopov pa je neživljenjsko, nelogično, nekritično in očitno diskriminatorno,
    - zatrjuje, da naročnik »na odgovor« (pravilno: na vprašanje), kot izhaja iz Portala javnih naročil, dejansko sploh ni odgovoril, pogoje za sklop številka 6 (zlasti v delu, v katerem naročnik zahteva zaključene raziskave na 12 projektih, posamezen projekt pa mora obsegati najmanj 400 m²) pa označuje za pretirane in neživljenjske.

    Naročnik je dne 7. 5. 2013 sprejel sklep številka 433-0003/2013/3, s katerim je pravovarstveni predlog iz zahtevka za revizijo v prvi in drugi točki (kot neutemeljenega) zavrnil, kot neutemeljeno pa je zavrnil tudi zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov postopka (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo).

    V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik
    - »kot resen dvom izpostavlja aktivno legitimacijo vlagatelja glede zahtevka za revizijo« v vseh sklopih, razen v sklopu številka 21,
    - ugotavlja, da vlagateljev zahtevek za revizijo ni utemeljen, saj je pri pripravi razpisne dokumentacije v celoti sledil napotilom Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz sklepa številka 018-388/2012-4, z dne 11. 1. 2013 (v nadaljevanju: sklep številka 018-388/2012-4), in je merilo postavil jasno, nedvoumno ter »skladno z neposrednim in jasnim napotilom Državne revizijske komisije«,
    - ugotavlja, da so vlagateljeve trditve, da ni opredelil pogojev, narave, načina dela in lastnosti terena splošne in neutemeljene, kot neutemeljena pa zavrača tudi zatrjevanja vlagatelja, da naj ponudbe med seboj ne bi bile primerljive,
    - v navezavi na tretjo oziroma četrto zatrjevano kršitev ugotavlja, da z določbo prvega oziroma četrtega odstavka 17. člena vzorca okvirnega sporazuma onemogoča špekulacije kandidatom, kar se dogaja v praksi, da se cene glede na to, da se kandidati med seboj poznajo, nerazumno spreminjajo in povečujejo, z omenjeno določbo pa v ničemer ne omejuje možnosti ponudnikom k oddaji ponudbe. Naročnik vlagateljeva zatrjevanja označuje za pavšalna, brez kakršnihkoli vsebinskih in pravnih zatrjevanj, brez navedb dejstev in dokazov, ter dodaja, da je zavezan k uporabi 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2,
    - v navezavi na peto zatrjevano kršitev ugotavlja, da mu ZJN-2 dopušča možnost pogajanj, glede na to, da gre za okvirni sporazum za daljše časovno obdobje, pa je razumljivo, da se bo obseg posameznega projekta in vrednost zagotovljenih sredstev spreminjal, zato mora imeti možnost ne sprejeti zneskov (in pravico zavrniti ponudbe), ki presegajo zagotovljena sredstva,
    - v navezavi na šesto zatrjevano kršitev ugotavlja, da grajana določba kandidatov v ničemer ne postavlja v neenakopraven, diskriminatoren ali neznan položaj, vlagatelj pa očitno ne razume dejstva, da pomeni zavrnitev naročila primere, ko je bil ponudnik v drugi fazi najugodnejši in izbran, v konkretnem javnem naročilu pa je (brez zakonske podlage) zavrnil sklenitev pogodbe in izvedbo naročila,
    - v navezavi na sedmo zatrjevano kršitev ugotavlja, da se reference vežejo na izvedeno arheološko raziskavo, v kolikor je kandidat v okviru istega projekta izvajal različne vrste raziskav, pa lahko isti projekt (v kolikor je izdelano javno dostopno poročilo) kot referenco uveljavlja na sklopih, ki ustrezajo izvedeni raziskavi, vendar v okviru vsakega posameznega sklopa le del (oziroma poglavje) poročila, ki se nanaša na vrsto raziskave, ki temu sklopu ustreza,
    - v navezavi na osmo zatrjevano kršitev ugotavlja, da ministrstvo za kulturo za vsako fazo raziskave izda kulturnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dediščine, če bi bile trditve vlagatelja pravilne, pa bi omenjeno ministrstvo izdalo le eno kulturnovarstveno soglasje za vse vrste raziskav. Po zatrjevanju naročnika ima tako »vodja vsake vrste raziskave za katero je izdano kulturnovarstveno soglasje izključno pravico do objave rezultatov te raziskave«, vlagateljevo trditev, da naročnik sili vodjo raziskave, da se odpove pravicam do objave, pa naročnik označuje za neutemeljeno in zavajajočo (z namenom škodovati mu),
    - v navezavi na deveto zatrjevano kršitev ugotavlja, da je neutemeljena in zavajajoča, saj je podal »korektno in jasno pojasnilo v razpisni dokumentaciji navedenih pogojev«. Naročnik ob tem dodaja, da poizkopavalna obdelava arhiva najdišča ni le del arheoloških izkopavanj, temveč vsake vrste raziskave za katero je izdano kulturnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dediščine. Vlagateljevo trditev, da samostojna izvedba po metodi 14 ni običajna, naročnik označuje za sprenevedanje vlagatelja.

    Naročnik je v prilogi spremnega dopisa z dne 10. 5. 2013, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 13. 5. 2013, odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka tega javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

    Državna revizijska komisija je dne 17. 5. 2013 prejela »OPREDELITEV VLAGATELJA do navedb naročnika, kot izhajajo iz Sklepa št. 433-0003/2013/3«, z dne 16. 5. 2013 (v nadaljevanju: opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo). V omenjeni vlogi vlagatelj v celoti vztraja pri navedbah, kot izhajajo iz zahtevka za revizijo, se opredeljuje do naročnikovih navedb iz obrazložitve odločitve o zahtevku za revizijo in priglaša stroške nagrade za sestavo te vloge.

    Dne 23. 5. 2013 je Državna revizijska komisija prejela naročnikovo vlogo številka 433-0003/2013, z dne 20. 5. 2013.

    Državna revizijska komisija je, kot izhaja iz dopisa številka 018-159/2013-4, z dne 12. 6. 2013, na podlagi prvega odstavka 37. člena ZPVPJN podaljšala rok za odločitev v zadevi.

    Po pregledu in proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila in predrevizijski postopek postopka oddaje javnega naročila, proučitvi navedb vlagatelja in naročnika, pa tudi vse ostale dokumentacije, ki se nahaja v spisu zadeve, je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

    Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da v odločitvi o zahtevku za revizijo (četrti odstavek točke II. na drugi strani) naročnik »kot resen dvom izpostavlja aktivno legitimacijo vlagatelja glede zahtevka za revizijo« v vseh sklopih, razen v sklopu številka 21, v katerem je vlagatelj predložil svojo prijavo (naročnik sicer uporablja termin »ponudba«).

    V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj svoj zahtevek za revizijo priporočeno na pošto oddal dne 26. 4. 2013 ob 9. uri in 36 minut, to je pred potekom roka za prejem prijav, ki je bil določen na 26. 4. 2013 ob 10. uri (10. točka Navodil kandidatom za izdelavo prijave in točka IV.3.4) obvestila o naročilu). Glede na navedeno (ker ob oddaji zahtevka za revizijo priporočeno na pošto rok za oddajo prijav še ni potekel) se na podlagi drugega odstavka 14. člena ZPVPJN šteje, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala vsaka oseba, ki lahko opravlja dejavnost, potrebno za izvedbo predmeta javnega naročanja.

    V zahtevku za revizijo vlagatelj zatrjuje, da je »družba« […] »registrirana za dejavnost, ki je predmet javnega naročila (CPV 71351914), arheološke storitve«, pa tudi, da »je registriran za predmet javnega naročila«, čemur naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo ne ugovarja. Ob upoštevanju navedenega, ob upoštevanju dejstva, da je naročnik predmet zadevnega javnega naročila (v večini sklopov) razvrstil pod CPV kodo »71351914 (Arheološke storitve)«, ob upoštevanju vsebine zahtevka za revizijo (v katerem vlagatelj med drugim zatrjuje nezakonito določeno merilo v prvi fazi postopka oddaje zadevnega javnega naročila), pa tudi ob upoštevanju dejstva, da na podlagi dokumentacije v spisu zadeve niti Državna revizijska komisija ni mogla zaključiti, da vlagatelj ne bi smel opravljati dejavnosti, potrebne za izvedbo predmeta javnega naročanja, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v konkretnem primeru vlagatelju priznati tako interes za dodelitev javnega naročila kakor tudi, da bi mu lahko z domnevno kršitvijo (naročnika) v postopku oddaje zadevnega javnega naročila nastala škoda. Dejstvo, da bi vlagatelju lahko z domnevno kršitvijo (naročnika) v postopku oddaje zadevnega javnega naročila nastala škoda, je v konkretnem primeru izkazano s tem, da vlagatelj v zahtevku za revizijo kot sporne izpostavlja nekatere določbe razpisne dokumentacije, ki so skupne vsem razpisanim sklopom (zlasti glede določanja meril v prvi fazi postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti), zatrjuje pa tudi, da »nezmožnost uveljavitve iste reference« neutemeljeno in neopravičljivo izključuje njegovo sodelovanje v postopku oddaje zadevnega javnega naročila. V kolikor bi se torej vlagateljevi očitki izkazali za utemeljene in bi bilo njegovemu zahtevku za revizijo ugodeno, bi bilo potrebno ob ugotovitvi, da naročnik (nekaterih) določb razpisne dokumentacije ni določil v skladu z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2), postopek oddaje zadevnega javnega naročila razveljaviti (v celoti ali v delu), s tem pa bi bilo (lahko) izkazano tudi, da je naročnik z razpisno dokumentacijo postopka oddaje zadevnega javnega naročila vlagatelju nezakonito onemogočil sodelovanje v postopku oddaje tega javnega naročila in možnost pridobitve javnega naročila (v posledici bi z morebiti ugotovljeno kršitvijo naročnika v postopku oddaje zadevnega javnega naročila vlagatelju zaradi nezakonitega ravnanja naročnika lahko nastala škoda). Glede na navedeno je vlagatelju priznati aktivno legitimacijo v predmetnem postopku pravnega varstva (prva alinea prvega odstavka 14. člena ZPVPJN, v povezavi z drugim odstavkom istega člena).

    Ob tem gre tudi spomniti, da je Državna revizijska komisija v svojem sklepu številka 018-388/2012-4 ugotovila, da je vlagatelj »registriran za opravljanje dejavnosti, ki je predmet naročila v prvih devetih sklopih. Ker se nekatere revizijske navedbe vlagatelja nanašajo izrecno na te sklope, ostale, ki so skupne vsem sklopom, pa veljajo tudi za prvih devet sklopov, je mogoče trditi, da je vlagatelj v povezavi z vsemi revizijskimi navedbami izkazal interes za dodelitev javnega naročila oziroma za sklenitev okvirnega sporazuma. V zvezi z možnostjo nastanka škode kot drugim nujnim elementom za priznanje aktivne legitimacije pa je Državna revijska komisija že večkrat zapisala, da je v primeru, ko je predmet postopka pravnega varstva presoja (ne)utemeljenosti zatrjevanih kršitev, do katerih naj bi prišlo še v fazi priprave razpisne dokumentacije in ki naj bi vplivale na vlagateljeve možnosti sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila (kot v obravnavanem primeru), možnost nastanka škode izkazana s tem, da bi naročnik (v kolikor bi se vlagateljevi očitki izkazali za utemeljene in bi bilo njegovemu revizijskemu zahtevku ugodeno), moral bodisi prekiniti predmetni postopek oddaje javnega naročila ali pa ustrezno spremeniti vsebino razpisne dokumentacije, pri tem pa odpraviti kršitve, za katere bi bilo ugotovljeno, da vlagatelju onemogočajo ali omejujejo sodelovanje v postopku javnega naročanja. S tem bi se vlagatelju omogočilo sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila in možnost pridobitve javnega naročila. Zato je Državna revizijska komisija ugotovila, da vlagatelj izpolnjuje tudi drugi element aktivne legitimacije, tj. verjetnost nastanka škode zaradi domnevnih kršitev naročnika v postopku, in mu je treba priznati aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za revizijo«.

    V posledici navedenega in v posledici opravljenega predhodnega preizkusa vlagateljevega zahtevka za revizijo je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo sprejela v (vsebinsko) obravnavo (drugi odstavek 31. člena ZPVPJN, v povezavi s prvim odstavkom istega člena).

    V zahtevku za revizijo (v točki 1.) vlagatelj najprej zatrjuje, da je merilo, ki ga je naročnik določil »za povabilo samo nekaterih kandidatov, ki sicer vsi izpolnjujejo pogoje, v drugi krog«, nezakonito in ni dopustno, saj v prvi fazi postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti »ponudniki sploh ne oddajajo ponudbe, pač pa (zgolj) prijave, na podlagi katerih naročnik preveri usposobljenost ponudnika na podlagi njegove prijave«.

    V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da iz sklepa o začetku postopka javnega razpisa (številka JN-10-03/2013, z dne 20. 3. 2013), točke IV.1.1) in točke II.1.4) objave obvestila o (javnem) naročilu, objavljene na Portalu javnih naročil in v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pa tudi iz razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila izhaja, da naročnik postopek oddaje zadevnega javnega naročila, s katerim izbira izvajalce za izvedbo in sodelovanje pri predhodnih arheoloških raziskavah, izvaja po postopku s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti, z namenom sklenitve okvirnega sporazuma z več gospodarskimi subjekti.

    Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da lahko v postopku s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti naročnik (tako, da to navede v obvestilu o javnem naročilu ali razpisni dokumentaciji) omeji število primernih kandidatov, ki jih bo povabil, da predložijo ponudbe, če je prijavljenih dovolj primernih kandidatov. Naročnik v obvestilu o javnem naročilu navede objektivne in nediskriminatorne pogoje ali pravila, ki jih namerava uporabiti, minimalno število kandidatov, ki jih namerava povabiti, ter, če je to primerno, maksimalno število (del devetega odstavka 41. člena ZJN-2). Naročnik pripravi razpisno dokumentacijo postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti za vsako fazo posebej, pri čemer razpisna dokumentacija za prvo fazo omenjenega postopka, če je to primerno, vsebuje tudi navedbo števila kandidatov, ki bodo povabljeni k oddaji ponudbe (3. točka prvega odstavka 82. člena ZJN-2). ZJN-2 torej omogoča omejitev števila (primernih) kandidatov, ki jih bo naročnik povabil, da predložijo ponudbe (oziroma ki bodo povabljeni k oddaji ponudbe), vendar pa obenem ne normira načina njihovega razvrščanja. Ob upoštevanju navedenega je naročnik tisti, ki v obvestilu o javnem naročilu navede objektivne in nediskriminatorne pogoje ali pravila, ki jih namerava uporabiti.

    V 1. točki Povabila k oddaji prijave je naročnik kandidate (10. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2) povabil, da v skladu z zahtevami iz razpisne dokumentacije podajo prijavo za priznanje sposobnosti v prvi fazi javnega naročila. Da bo naročnik kandidatom v prvi fazi postopka priznaval sposobnost, izhaja tudi iz drugega odstavka 2. točke Povabila k oddaji prijave, iz prvega, tretjega in četrtega odstavka 3. točke Povabila k oddaji prijave in nekaterih drugih delov razpisne dokumentacije.

    V tretjem odstavku 3. točke Povabila k oddaji prijave je naročnik zapisal, da »bo v prvi fazi postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti priznal sposobnost kandidatom na podlagi pogojev in zahtev, ki so določeni v tej razpisni dokumentaciji, in na podlagi merila najnižja cena, v kolikor bo število kandidatov v posameznem sklopu preseglo najvišje možno število mest, določenih s strani naročnika. Kandidate, ki jim bo naročnik priznal sposobnost, bo v drugi fazi postopka povabil k oddaji ponudbe za vsako posamezno naročilo. Naročnik bo na podlagi prejetih prijav oblikoval listo kandidatov po posameznih sklopih, ki jim bo v prvi fazi postopka priznal sposobnost in s katerimi bo sklenil ločene okvirne sporazume. Okvirni sporazum bo sklenjen na način, da bo naročnik v drugi fazi postopka posamezna naročila oddal s ponovnim odpiranjem konkurence med strankami okvirnega sporazuma za posamezni sklop; merilo za izbor bo najnižja ponudbena cena«. Enaka vsebina izhaja tudi iz drugega odstavka točke II.2.1) obvestila o (javnem) naročilu, objavljenega na Portalu javnih naročil in v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije. V 17. oziroma 18. točki Navodil kandidatom za izdelavo prijave je naročnik nadalje določil:
    »Naročnik bo po opravljenem pregledu prijav odločil o priznanju sposobnosti kandidatom v posameznem sklopu. O svoji odločitvi bo naročnik vse kandidate, ki bodo oddali prijave obvestil s pisnim obvestilom o priznanju sposobnosti oziroma o zavrnitvi priznanja sposobnosti.
    Po poteku obdobja mirovanja, in s tem pravnomočnosti obvestila, bo naročnik s kandidati, katerim bo priznal sposobnost, sklenil ločene okvirne sporazume. Kandidat, kateremu bo naročnik priznal sposobnost, bo moral pristopiti k podpisu okvirnega sporazuma v roku, ki ga bo določil naročnik, v nasprotnem primeru se šteje, da odstopa od svoje ponudbe in od podpisa okvirnega sporazuma« (17. točka Navodil kandidatom za izdelavo prijave).
    »V drugi fazi postopka bo naročnik kandidate, katerim bo priznal sposobnost in s katerimi bo sklenil okvirni sporazum, za vsako posamezno naročilo, za vsak posamezni sklop, pisno povabil k oddaji ponudbe. Merilo za izbiro ponudb v drugi fazi postopka bo najnižja cena« (18. točka Navodil kandidatom za izdelavo prijave).

    Čeprav iz tretjega odstavka 3. točke Povabila k oddaji prijave izhaja, da bo naročnik pred sklenitvijo okvirnega sporazuma, to je v prvi fazi postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti, priznal sposobnost kandidatom »na podlagi merila najnižja cena, v kolikor bo število kandidatov v posameznem sklopu preseglo najvišje možno število mest, določenih s strani naročnika«, Državna revizijska komisija ugotavlja, da »MERILA za izbor«, kot jih je naročnik za posamezni sklop določil v 7. točki Navodil kandidatom za izdelavo prijave (in na katera se v tretjem odstavku 3. točke Povabila k oddaji prijave sklicuje), po vsebini predstavljajo pravila za omejevanje števila primernih kandidatov, ki jih bo naročnik povabil, da predložijo ponudbe, če bo prijavljenih dovolj primernih kandidatov (deveti odstavek 41. člena ZJN-2). Res je sicer, da naročnik kandidate, ki jim je priznal sposobnost, povabi k oddaji ponudb v drugi fazi postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti (26. člen ZJN-2, v povezavi z 82. členom ZJN-2), vendar pa v konkretnem primeru prijav (zgolj) v posledici dejstva, da je naročnik v razpisni dokumentaciji (v navezavi na sklope) zapisal, da morajo kandidati v njih navesti ceno na (mersko) enoto, v izpostavljenem segmentu po vsebini še ni mogoče šteti za ponudbe v smislu ponudb, kot jih ZJN-2 določa za drugo fazo postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti. Cena na (mersko) enoto, kot jo je v razpisni dokumentaciji postopka oddaje zadevnega javnega naročila za prvo fazo postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti zahteval naročnik, namreč (kot je bilo to ugotovljeno že doslej) po vsebini predstavlja pravilo za omejevanje števila primernih kandidatov, ki jih bo naročnik povabil, da predložijo ponudbe (v zvezi s tem primerjati 3. točko prvega odstavka 82. člena ZJN-2).

    V posledici navedenega in ob upoštevanju dejstva, da ZJN-2
    - omogoča omejitev števila (primernih) kandidatov, ki jih bo naročnik povabil, da predložijo ponudbe (oziroma ki bodo povabljeni k oddaji ponudbe)
    - ne normira načina njihovega razvrščanja (ob upoštevanju navedenega pa je naročnik tisti, ki v obvestilu o javnem naročilu navede objektivne in nediskriminatorne pogoje ali pravila, ki jih namerava uporabiti),
    Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni dokazal, da je naročnik s tem, ko je v tretjem odstavku 3. točke Povabila k oddaji prijave zapisal, da bo v prvi fazi postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti priznal sposobnost kandidatom »na podlagi merila najnižja cena, v kolikor bo število kandidatov v posameznem sklopu preseglo najvišje možno število mest, določenih s strani naročnika«, kršil katero od določb ZJN-2. Glede na navedeno ni mogoče slediti vlagatelju v njegovem zatrjevanju (prvi odstavek na tretji strani zahtevka za revizijo), da je »tovrstno merilo« nezakonito.

    Upoštevaje predstavljeni zaključek je Državna revizijska komisija v nadaljevanju vsebinsko odločala o delu vlagateljevega zahtevka za revizijo (predzadnji in zadnji odstavek na tretji strani ter prvi odstavek na četrti strani), v katerem ta izpostavlja »še nekatera nezakonita določila razpisne dokumentacije v zvezi z določitvijo merila najnižja cena v prvi fazi«.

    Vlagatelj v točki 1. zahtevka za revizijo kot naslednje zatrjuje, da ponudbena cena, dana za 1 hektar, ne zadostuje »za enakopravno obravnavo ponudnikov, saj ponudnikom sploh ni znan predmet javnega naročila v posameznem sklopu«. Vlagatelj ob tem dodaja, da mu v prvi fazi postopka oddaje zadevnega javnega naročila, ko naj bi že vpisal ceno, niso poznani pogoji, narava, način dela in lastnosti terena.

    V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik na vprašanje številka 4 (v sklopu »Odgovor[ov] na vprašanja št. 29, Datum objave: 17.4.2013, 10:10«), ki se je glasilo »Kot merilo ste določili v sklopu 1 (ter v ostalih sklopih) ceno/1 ha, pri čemer ponudnikom v fazi priznanja sposobnosti pogoji in narava dela sploh niso poznani. V kolikor ocenjujete, da predstavlja cena/1 ha zadosten kvalifikatoren element za primerjavo in evalvacijo ponudb, prosimo, da določite bolj natančne parametre« (v nadaljevanju: vprašanje številka 4), odgovoril: »Metoda raziskave razpisanih sklopov je opredeljena. Gre za metodo ekstenzivnega terenskega pregleda, ki se na odprtih površinah (preorane njive) izvaja v zbiralnih enotah 50 -10 m, znotraj ene zbiralne enote je 5 prečnic (Minimalni standardi, str. 46). Pri izvedbi ekstenzivnega terenskega pregleda na zaprtih površinah (travniki, gozd) pa se raziskava izvede v zbiralnih enotah 50 x 10 m kopanje 40 x 40 x 40 cm velikih jamic. Cena na enoto mora vključevati vse stroške, ki so vezani na izvedbo raziskave« (v nadaljevanju: odgovor številka 4). Citirane informacije, ki jih je naročnik posredoval gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje javnega naročila, se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZJN-2 štejejo kot del razpisne dokumentacije.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni dokazal svojega zatrjevanja, da »ponudnikom sploh ni znan predmet javnega naročila v posameznem sklopu«. Predmet zadevnega javnega naročila (izvedba predhodnih arheoloških raziskav za potrebe naročnika) je tako (vključno s predstavitvijo vsebine uporabljenih pojmov in opisom po posameznih sklopih) predstavljen zlasti v 3. točki Povabila k oddaji prijave in v (prejšnjem odstavku citiranem) odgovoru številka 4. Vsebino predmeta zadevnega javnega naročila je mogoče (vsaj posredno) dodatno razbrati (čeprav skozi vsebino pogojev – predvsem v smislu potrebnih kadrov, potrebne opreme oziroma prostorov in obsega raziskav, ponekod pa tudi v smislu potrebnega palinološkega laboratorija) iz 7. točke Povabila k oddaji prijave in, v posameznih segmentih, tudi iz odgovorov naročnika na vprašanja gospodarskih subjektov, objavljena na Portalu javnih naročil (na primer vsaj »Odgovori na vprašanja št. 9, Datum objave: 11.4.2013, 12:16«, »Odgovori na vprašanja št. 18, Datum objave: 15.4.2013, 10:03«, »Odgovori na vprašanja št. 35, Datum objave: 18.4.2013, 10:39« in »Odgovori na vprašanja št. 38, Datum objave: 19.4.2013, 18:10«).

    Ob upoštevanju predstavljenih dejstev in ugotovitev, pa tudi ob upoštevanju izhodišča, da se že na podlagi narave konkretnega predmeta javnega naročila od gospodarskega subjekta (kot strokovnjaka), ki namerava sodelovati v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, ki pozna pravila stroke in ki je razumno obveščen, upravičeno pričakuje, da obvlada izvedbe arheoloških raziskav, vključno z dobrim poznavanjem njihovih metod, Državna revizijska komisija (ob upoštevanju vsebine razpisne dokumentacije) ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni dokazal, da predmet v postopku oddaje zadevnega javnega naročila v prvi fazi postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti ni znan do te mere, da bi »ponudbena cena dana za 1 ha ne« […] »zadostovala za enakopravno obravnavo ponudnikov«. Naročniku je namreč smiselno pritrditi v njegovem zatrjevanju (na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo), da so »v posameznih sklopih jasno in določno navedene vrste raziskav in podane« […] »merske enote, v odgovorih in pojasnilih pa so bili načini in vrste raziskav tudi« pojasnjeni. Prav tako je naročniku smiselno pritrditi v njegovem zatrjevanju (na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo), da je podatek, ki »je pomemben za opredelitev postopka raziskave in s tem pristopa k izvedbi«, ta, »ali gre za raziskave na zaprtih površinah (travniki, gozd) ali odprtih površinah (preorana njiva). Saj se v prvem primeru raziskava izvaja z izkopom tesnih jamic, v drugem pa s kolekcijo najdb na površini terena«. Kot prepričljivo Državna revizijska komisija ocenjuje tudi zatrjevanje naročnika (v prvem odstavku na četrti strani odločitve o zahtevku za revizijo), da sta omenjeni metodi v stroki razumljivi, znotraj stroke pa je jasno in nedvoumno, kaj ena in druga zajemata. Ob upoštevanju dejstva, da se bo izvedba predhodnih arheoloških raziskav po posameznih sklopih v drugi fazi postopka izvajala obdobno, glede na potrebe naročnika (predzadnji odstavek 3. točke Povabila k oddaji prijave), niti sam vlagatelj pa v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da so lokacije, na katerih se bo izvajal predmet zadevnega javnega naročila po posameznih sklopih, že določene in znane (in če so znane in določene, katere te lokacije so), je upoštevaje namen okvirnih sporazumov, kot izhaja iz 12. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, tudi iz omenjenega razloga zaključiti, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni dokazal, da bi naročnik v postopku oddaje zadevnega javnega naročila lahko (v navezavi na zahtevo po navedbi cene na (mersko) enoto) vnaprej določil na primer (natančne) podatke glede lastnosti terena oziroma dostopnosti terena, naklonih, trdnosti tal in podobno.

    Glede na navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni dokazal, da je naročnik z določitvijo razpisne dokumentacije v izpostavljenih delih kršil katero od določb ZJN-2.

    Vlagatelj v točki 1. zahtevka za revizijo zatrjuje tudi, da je naročnik v sklopu številka 21 zajel dve različni metodi (3D) skeniranja, zaradi razlik med njima pa ni mogoče podati enotne cene za mersko enoto 1 dan (po zatrjevanju vlagatelja ponudniki ne bi mogli podati primerljivih cen, ki bi omogočila enakopravno primerjavo prijav/ponudb).

    V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji postopka oddaje zadevnega javnega naročila glede sklopa številka 21 zapisal, da omenjeni sklop »zajema dve metodi: terestrično lasersko skeniranje arheoloških ostalin (TLS – terrestrial laser scanning) in ročno skeniranje manjših objektov (CRS – Close range scanning)«. Ob tem je naročnik določil, da mora cena na mersko enoto za sklop številka 21 vključevati »3D skeniranje, za 1 dan, ki je navedeno za sklop 21 v Obrazcu št. 23. Naročnik bo vrednotil kandidate glede na skupno vrednost vseh postavk. Ponudnik mora izpolniti vse postavke v obrazcu št. 23 za sklop 21«.

    Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da je naročnik (v nasprotju s stališčem vlagatelja, da na vprašanje »ni bilo odgovora«) na vprašanje številka 6, na Portalu javnih naročil zajeto med »Odgovori na vprašanja št. 29, Datum objave: 17.4.2013, 10:10«, odgovoril, res pa je, da je gospodarske subjekte z odgovorom napotil na odgovor na vprašanje številka 27. Iz slednje omenjenega odgovora izhaja, da je zahteva naročnika, da »cena na enoto (torej vzorec) vsebuje vse predvidene in nepredvidene stroške, ki jih opredelite kot cena na enoto«. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je naročnik glede oblikovanja ponudbene cene v navezavi na 3D skeniranje določil izhodišče za oblikovanje cene na enoto, saj je med »Odgovori na vprašanja št. 36, Datum objave: 19.4.2013, 18:07«, objavljenimi na Portalu javnih naročil, zapisal: »V sklopu 3D skeniranja kot izhodišče za oblikovanje cene na enoto upoštevajte dan skeniranja ruševin npr. gradu. V ceni pa upoštevajte vsa potrebna dela in stroške«. Prav tako je naročnik na vprašanje, ki se je glasilo
    »V obrazcu št. 23 za sklop 21 je potrebno podati ceno za 3D skeniranje za enoto 1 dan. Ali ta cena poleg terenske izmere zajema tudi vse obdelave, tj:
    a. obarvan oblak točk in poln zajem teksture,
    b. izdelava fotorealističnega 3D modela in metričnih načrtov ter standardnih CAD pogledov?«,
    med »Odgovori na vprašanja št. 38, Datum objave: 19.4.2013, 18:10«, objavljenimi na Portalu javnih naročil, zapisal: »Da. Cena mora vključevati vse stroške tako opredeljene v točki a kot v točki b«.

    Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da sklop številka 21 vključuje izvedbo 3D skeniranja po dveh metodah (po metodi TLS in metodi CRS), kar pomeni, da je omenjeno dejstvo potrebno upoštevati pri določitvi cene na enoto, poleg tega pa je naročnik glede oblikovanja ponudbene cene v navezavi na 3D skeniranje določil izhodišče za oblikovanje cene na enoto, saj je določil, da je potrebno upoštevati »dan skeniranja ruševin npr. gradu« (v ceni pa je potrebno upoštevati vsa potrebna dela in stroške). Katere stroške mora vsebovati cena na enoto, ponujena v sklopu številka 21, izhaja tudi iz »Odgovor[ov] na vprašanja št. 38, Datum objave: 19.4.2013, 18:10«. Ob upoštevanju vsega navedenega in ob upoštevanju dejstva, da vlagatelj v dokaz svojih navedb (prvi odstavek na četrti strani zahtevka za revizijo), po katerih se upravljanje s CRS in TLS opremo bistveno razlikujeta, ni predlagal izvedbe nobenega (pravno relevantnega) dokaza, Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v omenjenem delu zahtevka za revizijo ni dokazal, da je naročnik z določitvijo razpisne dokumentacije v izpostavljenih delih kršil katero od določb ZJN-2. Ker je naročnik kot enoto, za katero je potrebno ponuditi ceno, določil »1 dan«, termina »1 dan« tudi ni enačiti z »8 delovnih ur, 12 delovnih ur, 24 delovnih ur«, temveč ga gre enačiti s 24 ur.

    Vlagatelj glede na dejstvo, da v prvi fazi postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti niso znani parametri za določitev cene, saj kandidati v prvi fazi postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti oddajo prijavo, ne pa ponudbe, v točki 2.1.a) zahtevka za revizijo kot nezakonito označuje določbo 17. člena vzorca okvirnega sporazuma.

    V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v četrtem odstavku 17. člena vzorca okvirnega sporazuma (»OBRAZEC št. 24 - VZOREC«), ki je sestavni del razpisne dokumentacije, zapisal:
    »Cene na enoto, ki jih bo izvajalec ponudil v ponudbi v 2. fazi, oddani na podlagi posameznega povabila k oddaji ponudbe, ne bodo smele bi višje od cen na enoto, ki jih je posredoval v 1. fazi predmetnega javnega naročila«.

    Ob upoštevanju dejstva, da že iz dosedanje obrazložitve tega sklepa izhaja, da vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo ni dokazal, da
    - gospodarskim subjektom (kandidatom oziroma potencialnim ponudnikom) v prvi fazi postopka oddaje zadevnega javnega naročila »niso znani parametri za določitev cene«,
    - »ponudnikom sploh ni znan predmet javnega naročila v posameznem sklopu«
    Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni uspel dokazati niti, da »je tovrstno zavezovanje ponudnikov« (kot izhaja iz četrtega odstavka 17. člena vzorca okvirnega sporazuma) »v celoti nezakonito«.

    Vlagatelj v točki 2.1.b) zahtevka za revizijo kot naslednje zatrjuje, da vzorec pogodbe (v 17. členu) ne določa nobenih potrebnih parametrov za »"merjenje" primerljivih storitev "na trgu"« in je v nasprotju z »določilom7. , 8., 9. in ostalimi določili ZJN-2«.

    V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v prvem odstavku 17. člena vzorca okvirnega sporazuma (»OBRAZEC št. 24 - VZOREC«), ki je sestavni del razpisne dokumentacije, zapisal:
    »Izvajalec se obvezuje, da cene, ki jih bo ponudil v ponudbi na podlagi vsakokratnega povabila, ne bodo višje od cen za primerljive storitve, ki bodo predmet naročila, na trgu«. Naročnik je pri tem na vprašanje številka 5 (»Odgovor[ov] na vprašanja št. 29, Datum objave: 17.4.2013, 10:10«), ki se je glasilo
    »V 17. členu vzorca pogodbe podajete zahtevo, da se ponudnik zaveže, da cene, k i jih bo ponudil, ne bodo višje od cen primerljivih storitev, ki so predmet JN. Kateri so tisti elementi na podlagi katerih boste višino cen primerljivih storitev izračunavali, saj s tako oblikovano zavezo ponudnika silite k sprejemu neznane obveze«,
    na Portalu javnih naročil odgovoril:
    »Naročnik bo ceno preverjal na trgu, kot to smiselno zahteva določilo 21. točke 1. odstavka 2 člena ZJN-2. Ponudniki se s to določbo zavezujejo, da bodo predložilo korektno ponudbo, ki ji ne bo mogoče očitati oderuštva« (v nadaljevanju: odgovor številka 5). Citirane informacije, ki jih je naročnik posredoval gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje javnega naročila, se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZJN-2 štejejo kot del razpisne dokumentacije.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni dokazal, da je naročnik z določbo prvega odstavka 17. člena vzorca okvirnega sporazuma (s tem, ko ni določil parametrov za »"merjenje" primerljivih storitev "na trgu"«, oziroma parametrov, po katerih bo določal ceno primerljivih storitev na trgu) kršil katero od pravnih pravil (materialnih norm) ZJN-2 (v navezavi na načela, na katerih temelji javno naročanje). Ne gre namreč prezreti dejstva, da
    - je naročnik tisti, ki pripravi razpisno dokumentacijo za drugo fazo postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti, ki vsebuje splošne in posebne pogoje, ki bodo sestavni del pogodbe (3. točka drugega odstavka 82. člena ZJN-2),
    - vsebinsko primerljiva določba, kot to ugotavljata že vlagatelj in naročnik, izhaja (brez navedbe parametrov, ki jih v zahtevku za revizijo izpostavlja vlagatelj) iz 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, ki določa, da je nesprejemljiva (med drugim) tudi tista ponudba, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu, naročnik pa je v odgovoru številka 5 pojasnil, da »bo ceno preverjal na trgu, kot to smiselno zahteva določilo 21. točke 1. odstavka 2 člena ZJN-2«.
    Katere cene so tiste cene, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu, je potrebno presojati na podlagi konkretnih okoliščin vsakokratnega dejanskega stanja. V navezavi na zatrjevanje vlagatelja (zadnji odstavek točke 2.1.b) na peti strani zahtevka za revizijo), da »[v]zorec pogodbe ne določa nobenih od potrebnih parametrov«, tudi sicer ne gre prezreti dejstva, da podrobnejše vsebine (splošnih in posebnih pogojev, ki bodo sestavni del vzorca) pogodbe oziroma okvirnega sporazuma ZJN-2 ne predpisuje.

    V navezavi na določbo 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju, novele A (ZJN-2A), izhaja, da namen ZJN-2 ni dosežen v primerih, ko naročnik »po izvedbi postopka javnega naročanja izbere najugodnejšega ponudnika, katerega ponudba pa je še vedno višja od primerljivega blaga na trgu. V teh primerih bi uporaba zakona pomenila zgolj golo formalnost oziroma bi ponudnika« (pravilno: naročnika; opomba Državne revizijske komisije) »pripeljala celo v situacijo, v kateri bi plačal za blago več, kot če postopka javnega naročanja v skladu z veljavno zakonodajo ne bi izpeljal«. Omenjena določba 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 je poleg tega uvrščena v prvo poglavje prvega dela ZJN-2, torej med (splošne) skupne določbe zakona (ZJN-2), ne iz posebnih določb v postopkih javnega naročanja (drugo poglavje drugega dela ZJN-2, zlasti členi od 82 do 85) in ne iz drugih določb ZJN-2 pa ne izhaja, da bi za postopek s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti (upoštevaje drugo fazo omenjenega postopka, kot jo normira ZJN-2) »"merjenje" primerljivih storitev "na trgu", v smislu preverjanja ponudbenih cen ponudnikov storitev« ne moglo »priti v poštev« (zadnji odstavek točke 2.1.b) na peti strani zahtevka za revizijo). Pri tem ne gre prezreti niti dejstva, da
    - za namen sklenitve okvirnega sporazuma naročnik upošteva postopkovna pravila ZJN-2 za vse faze do oddaje naročil na podlagi tega sporazuma (prvi odstavek 32. člena ZJN-2),
    - se okvirni sporazum sklene (med drugim tudi) na podlagi predhodno izvedenega postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti (četrti odstavek 32. člena ZJN-2),
    - se na podlagi okvirnega sporazuma naročila oddajo v skladu s postopki iz petega, šestega in sedmega odstavka 32. člena ZJN-2 (četrti odstavek 32. člena ZJN-2),
    - ZJN-2 podrobnejše vsebine (splošnih in posebnih pogojev, ki bodo sestavni del vzorca) pogodbe oziroma okvirnega sporazuma ne predpisuje.
    Vlagatelj poleg tega v zahtevku za revizijo (točka 2.1.b) na četrti strani) že sam ugotavlja, da je, v kolikor sledimo naročnikovi obrazložitvi, ki določbo 17. člena vzorca okvirnega sporazuma veže na nesprejemljivost ponudbe, vnos omenjenega besedila 17. člena vzorca okvirnega sporazuma »v pogodbeno razmerje v celoti nepotrebno, saj le-to predstavlja zakonski razlog za nepopolnost ponudbe«, zgolj dejstvo, da je besedilo morebiti nepotrebno, pa še ne pomeni, da je to isto besedilo določeno v nasprotju z določbami ZJN-2.

    V navezavi na zatrjevanje vlagatelja, da je določba prvega odstavka 17. člena vzorca okvirnega sporazuma v nasprotju z »določilom7. , 8., 9.« člena ZJN-2, Državna revizijska komisija pripominja, da pravna načela (praviloma) predstavljajo (le) vrednostna merila, ki usmerjajo vsebinsko opredeljevanje konkretnih pravnih pravil ter način njihovega izvrševanja, uporabna pa so le toliko, kolikor so operacionalizirana v konkretnih pravnih pravilih in pravnih institutih, ki urejajo določeno pravno področje, ter njihovih medsebojnih povezavah. Pravna načela tako niso absolutna merila, iz katerih bi bilo mogoče mehanično izpeljati rešitve, ki jih uporabnik potrebuje glede na konkretni primer, prav tako pa niso votla vrednostna merila, da bi bilo le od pristojnega uporabnika odvisno, kako jih bo razumel in izvrševal. Pravna načela (tako tudi načela, na katerih temelji javno naročanje) predstavljajo vrednostne temelje, ki jih je mogoče uveljaviti (le) toliko, kolikor to dopuščajo normativne rešitve (pravna pravila), ki so uzakonjene na določenem pravnem področju (primerjati dr. Marijan Pavčnik: »Teorija prava«, založila GV Založba, 2007, stran 142 in naslednje).

    Glede na navedeno Državna revizijska komisija pojasnjuje, da naročniku v primeru, ko ni kršil pravil vodenja postopka oddaje javnega naročila, kršitve ni mogoče očitati zgolj z zatrjevanjem, da (pa) je kršil katero izmed načel, na katerih temelji javno naročanje (5. do 10. člen ZJN-2).

    V posledici predstavljenih dejstev, ugotovitev in zaključkov vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni dokazal, da je naročnik z določbo prvega odstavka 17. člena vzorca okvirnega sporazuma (»OBRAZEC št. 24 - VZOREC«), ki je sestavni del razpisne dokumentacije, kršil katero od pravnih pravil (materialnih norm) ZJN-2 (v navezavi na načela, na katerih temelji javno naročanje). V tem smislu zato vlagatelju ne gre slediti niti v njegovem zatrjevanju (točka 2.1.b) na strani 5 zahtevka za revizijo), da »naročnik s tovrstno zavezo iz vzorca pogodbe ponudnika/vlagatelja sili k sprejemu nezakonitih in neznanih zavez«.

    Vlagatelj v točki 2.1.c) zahtevka za revizijo kot naslednje predlaga razveljavitev določbe vzorca okvirnega sporazuma v delu petega odstavka 17. člena, v katerem kot nezakonito označuje določbo, po kateri bo naročnik ponudnike z višjo ponudbo od zagotovljenih sredstev pozval na pogajanja.

    V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v petem odstavku 17. člena vzorca okvirnega sporazuma (»OBRAZEC št. 24 - VZOREC«), ki je sestavni del razpisne dokumentacije, zapisal:
    »Višino zagotovljenih sredstev posameznega naročila bo naročnik določil glede na interno razdelitev sredstev. Odvisno od posameznega naročila bo naročnik ponudnike z višjo ponudbo od zagotovljenih sredstev pozval na pogajanja. V primeru neuspešnih pogajanj si naročnik pridržuje pravico, da v 2 fazi fazi zavrne vse ponudbe izvajalcev, ki bodo presegale višino zagotovljenih sredstev posameznega naročila«.

    Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da iz citiranega dela vzorca pogodbe (v nasprotju z razumevanjem vlagatelja) ne gre »razbrati, da bo naročnik kar nadaljeval postopek s pogajanji«, pač pa gre razbrati, da bo naročnik (za razliko od postopka s pogajanji kot samostojnega postopka v smislu 25. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, v povezavi z 28. členom ZJN-2) izvedel pogajanja kot del postopka, ki ga bo (ob upoštevanju četrtega odstavka 32. člena ZJN-2) pri oddaji naročil na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma izvedel. Naročnik je v petem odstavku 17. člena vzorca okvirnega sporazuma namreč zapisal, da bo »ponudnike z višjo ponudbo od zagotovljenih sredstev pozval na pogajanja«, ni pa zapisal, da bo v primeru ponudb s ceno, ki bo višja od zagotovljenih sredstev, izvedel postopek s pogajanji kot samostojen postopek v smislu 25. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, v povezavi z 28. členom ZJN-2.

    Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da iz določb ZJN-2 sicer, podobno kot v primeru postopka zbiranja ponudb po predhodni objavi (drugi odstavek 30. člena ZJN-2) ali postopka oddaje naročila male vrednosti (drugi odstavek 30.a člena ZJN-2), ne izhaja, da naročnik lahko v postopek s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti vključi tudi pogajanja (če jih je napovedal v objavi obvestila o javnem naročilu ali razpisni dokumentaciji), vendar pa je citirana določba vključena v vzorec okvirnega sporazuma, kar pomeni, da se bo upoštevala (le) v navezavi na ponudbe, oddane na podlagi posameznega povabila k oddaji ponudbe po sklenitvi okvirnega sporazuma. Ker
    - za namen sklenitve okvirnega sporazuma naročnik upošteva postopkovna pravila ZJN-2 za vse faze do oddaje naročil na podlagi tega sporazuma (prvi odstavek 32. člena ZJN-2),
    - se okvirni sporazum sklene (med drugim tudi) na podlagi predhodno izvedenega postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti (četrti odstavek 32. člena ZJN-2),
    - se na podlagi okvirnega sporazuma naročila oddajo v skladu s postopki iz petega, šestega in sedmega odstavka 32. člena ZJN-2 (četrti odstavek 32. člena ZJN-2),
    - ZJN-2 podrobnejše vsebine (splošnih in posebnih pogojev, ki bodo sestavni del vzorca) pogodbe oziroma okvirnega sporazuma ne predpisuje,
    vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni dokazal, da je naročnik z določbo petega odstavka 17. člena vzorca okvirnega sporazuma (»OBRAZEC št. 24 - VZOREC«) v delu, po katerem bo (odvisno od posameznega naročila) »ponudnike z višjo ponudbo od zagotovljenih sredstev pozval na pogajanja«, kršil katero od pravnih pravil (materialnih norm) ZJN-2 (v navezavi na načela, na katerih temelji javno naročanje). Določba petega odstavka 17. člena vzorca okvirnega sporazuma v citiranem delu namreč ni v nasprotju (med drugim) niti s postopki iz petega, šestega in sedmega odstavka 32. člena ZJN-2. Zgolj dejstvo, da, kot to zatrjuje vlagatelj (tretja alinea prvega odstavka na šesti strani zahtevka za revizijo), »tovrstna določila ne sodijo v pogodbeno razmerje«, pa (samo po sebi) še ne pomeni, da so »tovrstna določila« v nasprotju z določbami ZJN-2. Na predstavljene zaključke iz doslej predstavljenih razlogov ne vpliva niti zatrjevanje vlagatelja (četudi bi bilo vlagatelja v njegovem zatrjevanju do neke mere lahko razumeti), da »ni mogoče najti utemeljene razlage, da se je v primeru preseganja zagotovljenih sredstev o ceni še možno pogajati, v primeru preseganja tržnih cen pa ne, čeprav oba povzročita enak status ponudbe« (točka 2.1.c) na strani 5 zahtevka za revizijo).

    Vlagatelj v točki 2.2) zahtevka za revizijo nadalje zatrjuje, da naročnik v prvem odstavku 33. člena vzorca okvirnega sporazuma ni jasno določil razlogov, ki jih bo štel kot utemeljene za zavrnitev naročila, tako »[t]ovrstno določilo« pa »kandidate postavlja v neznan položaj, ki lahko omogoči diskriminacijo med njimi, zato ga je potrebno razveljaviti«.

    V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v prvem odstavku 33. člena vzorca okvirnega sporazuma (»OBRAZEC št. 24 - VZOREC«), ki je sestavni del razpisne dokumentacije, zapisal, da lahko odstopi od okvirnega sporazuma tudi v primeru, »če se izvajalec trikrat zaporedoma ne odzove povabilu naročnika k oddaji ponudbe in o vzrokih za neoddajo ponudbe ne obvesti naročnika ali če izvajalec neutemeljeno zavrne naročilo«.

    Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je citirana določba vzorca pogodbe v delu, po katerem naročnik lahko odstopi od okvirnega sporazuma tudi v primeru, »če izvajalec neutemeljeno zavrne naročilo«, v razmerju do vseh (bodočih) ponudnikov (po učinku) enaka in ne povzroča nedopustnega razlikovanja med (bodočimi) ponudniki. V predstavljenem smislu je pritrditi tudi naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (prvi odstavek na šesti strani) ugotavlja, da »[g]rajana določba tako v ničemer ne postavlja kandidatov v neenakopraven oziroma diskriminatoren položaj, prav tako jih ne postavlja v neznan položaj«. Res je sicer, da naročnik v predstavljeni določbi ni določil (natančnih) razlogov, ki jih bo štel kot utemeljene za zavrnitev naročila, vendar pa vlagatelj v konkretnem primeru ni dokazal, da je naročnik z opisanim ravnanjem kršil katero od pravnih pravil (materialnih norm) ZJN-2 (v navezavi na načela, na katerih temelji javno naročanje). V navezavi na situacije, ki jih vlagatelj navaja v zahtevku za revizijo (na primer situacija, po kateri ne gre izključiti, da se bodo posamezni projekti po sklenjenem okvirnem sporazumu zavlekli, ponudnik pa zaradi zasedenosti kadrovskih kapacitet in opreme ponudbe ne bo mogel oddati v vsakokratnem pozivu k oddaji ponudbe), gre eventualno lahko zgolj za domnevna morebitna (hipotetična) bodoča ravnanja naročnika pri izvajanju okvirnega sporazuma, za katera (pa) naročnika ob ugotovitvi, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni dokazal, da je naročnik z določbo, po kateri lahko odstopi od okvirnega sporazuma tudi v primeru, »če izvajalec neutemeljeno zavrne naročilo«, kršil katero od pravnih pravil (materialnih norm) ZJN-2 (v navezavi na načela, na katerih temelji javno naročanje), ni mogoče sankcionirati vnaprej. Presojo o tem, ali je izvajalec neutemeljeno zavrnil naročilo, bo, če bo do take situacije sploh prišlo, potrebno opraviti na podlagi konkretnih okoliščin vsakokratnega dejanskega stanja (ob soočenju argumentov obeh strank okvirnega sporazuma). Iz vsebine omenjene določbe tudi ne izhaja, da bi tovrstno določilo predstavljalo »"orodje" za izločitev usposobljenega, a s strani naročnika nepriljubljenega kandidata« (drugi odstavek točke 2.2) na šesti strani zahtevka za revizijo). Razumljivo je, da naročnik zasleduje izvedbo predmeta zadevnega javnega naročila (zato javno naročilo tudi oddaja), neutemeljena zavrnitev (izvedbe) naročila pa temu zasledovanju nasprotuje. V tem smislu je razumeti tudi naročnika, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (zadnji odstavek na peti strani) ugotavlja, da je namen sklenjenega okvirnega sporazuma »v tem, da ima naročnik nabor konkretnih kandidatov oziroma ponudnikov, ki se bodo na njegove pozive k oddaji konkretnih ponudb odzivali in v primeru če bodo najugodnejši tudi pristopili k sklenitvi pogodbe in izvedbi dela«.

    Ker
    - za namen sklenitve okvirnega sporazuma naročnik upošteva postopkovna pravila ZJN-2 za vse faze do oddaje naročil na podlagi tega sporazuma (prvi odstavek 32. člena ZJN-2),
    - se okvirni sporazum sklene (med drugim tudi) na podlagi predhodno izvedenega postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti (četrti odstavek 32. člena ZJN-2),
    - se na podlagi okvirnega sporazuma naročila oddajo v skladu s postopki iz petega, šestega in sedmega odstavka 32. člena ZJN-2 (četrti odstavek 32. člena ZJN-2),
    - ZJN-2 podrobnejše vsebine (splošnih in posebnih pogojev, ki bodo sestavni del vzorca) pogodbe oziroma okvirnega sporazuma ne predpisuje,
    vlagatelj iz doslej obrazloženih razlogov v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni dokazal, da je naročnik z določbo prvega odstavka 33. člena vzorca okvirnega sporazuma v delu, v katerem je zapisal, da lahko odstopi od okvirnega sporazuma tudi v primeru, »če izvajalec neutemeljeno zavrne naročilo«, kršil katero od pravnih pravil (materialnih norm) ZJN-2 (v navezavi na načela, na katerih temelji javno naročanje). Predstavljena določba vzorca okvirnega sporazuma namreč ni v nasprotju (med drugim) niti s postopki iz petega, šestega in sedmega odstavka 32. člena ZJN-2.

    Vlagatelj v točki 3.1.) zahtevka za revizijo kot naslednje (v navezavi na sklope številka 1, 2 in 6) zatrjuje, da je naročnik kandidatom onemogočil predložitev enake reference v okviru istega referenčnega projekta, čeprav je vsebina dela v okviru posameznega projekta različna in se nanaša na opis del, ki so po sklopih ločeni. Po oceni vlagatelja naročnik ob upoštevanju dejstva, da ne dopušča predložitve iste reference (v smislu predložitve enakega poročila, iz katerega bo razvidna izvedba po vseh metodah, določenih v ločenih sklopih), neutemeljeno diskriminira ponudnike, ki so v okviru enega projekta opravili predhodne arheološke raziskave po metodah 5 – 6, 8 – 9 in 11 – 12.

    V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročniku pritrditi v njegovem zatrjevanju (prvi odstavek točke IV. na šesti strani odločitve o zahtevku za revizijo), da je v razpisni dokumentaciji postopka oddaje zadevnega javnega naročila »jasno in nedvoumno opredelil, da se reference vežejo na izvedeno arheološko raziskavo«. Tako je (upoštevaje pri tem ostalo vsebino razpisne dokumentacije) tudi v drugem odstavku 7. točke Navodil kandidatom za izdelavo prijave poglavja »Kadrovska in tehnična sposobnost in izbor kandidatov po posameznih sklopih:« zapisal: »Reference kandidat uveljavalja glede na sklop in izvedeno metodo«. Dejstvo, da reference kandidat uveljavlja glede na izvedeno metodo (arheološke raziskave), je potrebno upoštevati tudi pri razumevanju preostalega dela določbe drugega odstavka in določbe tretjega odstavka 7. točke Navodil kandidatom za izdelavo prijave, po kateri
    - se v primeru, če kandidat odda prijavo za več sklopov med sklopi 1 do 9, kumulativno sešteva minimalna kadrovska zmogljivost, pogoj zagotavljanja potrebne opreme in pogoj strokovnih referenc, kar pomeni, da mora imeti kandidat ali skupina kandidatov najmanj toliko kadra, opreme in referenc, kot ga skupaj zahtevajo vsi sklopi, na katere se kandidat javlja,
    - posamezni kader, opremo in referenco kandidat uveljavlja le enkrat, v primeru, da bo kandidat iste kadre, isti komplet opreme ali iste reference uveljavljal na več sklopih hkrati, pa bo njegova ponudba (pravilno: prijava) izločena iz vseh sklopov javnega naročila.

    Ob upoštevanju dejstva, da iz drugega odstavka 7. točke Navodil kandidatom za izdelavo prijave poglavja »Kadrovska in tehnična sposobnost in izbor kandidatov po posameznih sklopih:« izhaja, da reference kandidat uveljavlja glede na izvedeno metodo (arheološke raziskave), iz obrazca »OBRAZEC – REFERENCA INVESTITORJA« (v razpisni dokumentaciji razvrščenega pod »OBRAZEC št. 13«) pa prav tako izhaja, da investitor kandidatu z njim potrjuje, da je sodeloval na navedenih zaključenih raziskavah z javno dostopnim poročilom (naročnik je pri tem predvidel, da investitor navede podatke o nazivu projekta, vrsti metode, letu izvedbe, funkciji kandidata v ekipi in obsegu raziskave), Državna revizijska komisija zaključuje, da je pojem »referenca« v posledici doslej izpostavljene vsebine 7. točke Navodil kandidatom za izdelavo prijave razumeti v vsebinskem smislu (na potrdilu, ki ga izda investitor za izvedene referenčne projekte, je kot referenco v vsebinskem smislu šteti izvedeno vsako posamezno vrsto raziskave glede na posamezno metodo v okviru izvedenega referenčnega projekta), ne pa v formalnem smislu (to je v smislu enega referenčnega potrdila, ki ga izda investitor oziroma referenčni naročnik za izvedene referenčne projekte in z njimi potrjuje celotni referenčni projekt). Glede na navedeno je smiselno (v predstavljenem smislu) pritrditi naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (prvi odstavek točke IV. na šesti strani) ugotavlja, da »[v] kolikor je kandidat v okviru istega projekta izvajal različne vrste raziskav (npr. ITP odprtih površin, ITP zaprtih površin, izkop testnih sond, arheološko dokumentiranje strojnih testnih jarkov, arheološko dokumentiranje ob gradnji itd.), lahko isti projekt, v kolikor je izdelano javno dostopno poročilo, kot referenco uveljavlja na sklopih, ki ustrezajo izvedeni raziskavi, vendar v okviru vsakega posameznega sklopa le del (oz. poglavje) poročila, ki se nanaša na vrsto raziskave, ki temu sklopu ustreza«. Tako tudi iz priloge 4 Pravilnika o arheoloških raziskavah (Uradni list RS, št. 3/2013; v nadaljevanju: Pravilnik o arheoloških raziskavah) izhaja, da je ena od obveznih sestavin končnega strokovnega poročila o raziskavi list s podatki o raziskavi, ki med drugim vsebuje podatek o kodi in vrsti raziskave, raziskovalnem postopku in posebnih okoliščinah raziskave. Dosedanjim zaključkom ne nasprotujejo niti naročnikovi odgovori, ki jih je podal med »Odgovori na vprašanja št. 29, Datum objave: 17.4.2013, 10:10«, objavljenimi na Portalu javnih naročil, niti 2. odgovor naročnika, ki ga je podal med »Odgovori na vprašanja št. 1, Datum objave: 8.4.2013, 09:30«, po katerem je strokovna usposobljenost posameznega kadra povezana s sklopom, na katerega se kandidat prijavlja, kar izhaja že iz 11. člena Pravilnika o arheoloških raziskavah, kjer »vodja raziskave pridobi soglasje ministrstva, pristojnega za kulturo, za vodenje raziskave v kolikor je avtor ali soavtor javno dostopnih poročil o raziskavah, ki so po zvrsti in obsegu primerljive s predlagano raziskavo«.

    V posledici navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni dokazal, da je naročnik v razpisni dokumentaciji (zlasti z drugim in tretjim odstavkom 7. točke Navodil kandidatom za izdelavo prijave poglavja »Kadrovska in tehnična sposobnost in izbor kandidatov po posameznih sklopih:«) kandidatom onemogočil predložitev enake reference (v okviru istega referenčnega projekta, čeprav je vsebina dela v okviru posameznega projekta različna in se nanaša na opis del, ki so po sklopih ločeni) in s tem kršil katero od določb ZJN-2.

    Vlagatelj v točki 3.1.) zahtevka za revizijo zatrjuje tudi, da naročnik s tem, ko omogoča, da se »večim ponudnikom« prizna usposobljenost za sklopa, ki po naravi stvari ne moreta biti ločena, ponudniku onemogoča »zakonsko določeno pravico do objave iz 33. člena ZVKD-1«, tako oblikovanje sklopov pa je neživljenjsko, nelogično, nekritično in očitno diskriminatorno.

    V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da v zahtevku za revizijo vlagatelj zatrjevanj, povzetih v prejšnjem odstavku obrazložitve tega sklepa, ni dokazal. Kljub dejstvu, da ob upoštevanju tretje alinee drugega odstavka 28. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/2008 – ZVKD-1 in sprem.; v nadaljevanju: Zakon o varstvu kulturne dediščine) kulturnovarstveno soglasje ni potrebno za izvedbo raziskav, ki jih opravlja Zavod za varstvo kulturne dediščine ali se opravljajo po njegovem naročilu, namreč ne gre prezreti dejstva, da v kulturnovarstvenem soglasju sicer, če bi ga bilo na podlagi določb Zakona o varstvu kulturne dediščine potrebno pridobiti, ministrstvo, pristojno za kulturo, določi tudi vrsto, lokacijo in obseg raziskave ter pogoje za njeno izvedbo (druga alinea drugega odstavka 7. člena Pravilnika o arheoloških raziskavah). Navedeno pomeni, da se kulturnovarstveno soglasje izdaja za posamezne vrste (lokacije in obsege) raziskav, v tem smislu pa je razumeti tudi tretji odstavek 33. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine. Glede na navedeno je slediti tudi naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (drugi odstavek točke IV. na šesti strani) navaja, da ima v skladu z »določili 3. odstavka 31. člena ZVKD-1« (pravilno: v skladu z določilom tretjega odstavka 33. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine) vodja »vsake vrste raziskave« (to je pooblaščena oseba, ki vodi raziskavo) »izključno pravico do objave rezultatov te raziskave«. V posledici vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni dokazal, da oblikovanje sklopov v vsebini, kot izhaja iz razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila, nasprotuje »pravici do objave, kot jo določa ZVKD-1«, da »tako oblikovani sklopi« […] »kratijo zakonsko pravico do objave, kot izhaja iz ZVDK-1«, niti, da mu oblikovanje sklopov v vsebini, kot izhaja iz razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila, onemogoča »zakonsko določeno pravico do objave iz 33. člena ZVKD-1« (prvi odstavek na osmi strani zahtevka za revizijo).

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi sicer z ničemer ni dokazal svojih zatrjevanj, da sta v navezavi na predmet postopka oddaje zadevnega javnega naročila arheološki raziskavi ETP (ekstenzivni terenski pregled) in ITP (intenzivni terenski pregled) tako medsebojno povezani, da ne moreta biti ločeni oziroma ju (tudi v primeru, če bi z dnem oddaje naročila v posameznem sklopu do takšne situacije dejansko prišlo) po naravi stvari ne bi mogli izvesti različni izvajalci. Vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo (drugi odstavek na strani 9) tudi sam dopušča možnost, da arheološki raziskavi ETP in ITP v določenih primerih nista izvedeni v okviru istega projekta. Zatrjuje namreč, da »sta ETP in ITP raziskavi praviloma vedno« (ne pa torej vedno) »izdelani v okviru enega projekta«. Zaključka Državne revizijske komisije, kot izhaja iz prvega stavka tega odstavka, ne spreminja niti zatrjevanje vlagatelja (prvi odstavek na osmi strani zahtevka za revizijo), da sta »ETP in ITP« […] »le sosledni fazi in sta način terenskega pregleda istega najdišča«. Dejstvo, da sta omenjeni arheološki raziskavi sosledni, namreč še ne pomeni, da sta tudi tako medsebojno povezani, da ne moreta biti ločeni oziroma ju (tudi v primeru, če bi z dnem oddaje naročila v posameznem sklopu do takšne situacije dejansko prišlo) po naravi stvari ne bi mogli izvesti različni izvajalci.

    V posledici dosedanjih ugotovitev vlagatelj v zahtevku za revizijo ni dokazal niti svojih zatrjevanj, da je oblikovanje sklopov v vsebini, kot izhaja iz razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila, neživljenjsko, nelogično, nekritično in očitno diskriminatorno.

    Vlagatelj v točki 3.2.) zahtevka za revizijo zatrjuje, da naročnik »na odgovor« (pravilno: na vprašanje), kot izhaja iz Portala javnih naročil, dejansko sploh ni odgovoril, pogoje za sklop številka 6 (zlasti v delu, v katerem naročnik zahteva zaključene raziskave na 12 projektih, posamezen projekt pa mora obsegati najmanj 400 m²) pa označuje za pretirane in neživljenjske.

    V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da vlagatelju ni mogoče slediti v njegovem zatrjevanju, da naročnik na vprašanje »V sklopu 6 ste zahtevali raziskave na 12 projektih,kjer posamezni projekt obsega najmanj 400 m. Ker metoda 14 obsega tako izkopovanje kot poizkopovanje predlagamo, da zahtevo po 12 projektih sprva točno določite, ali se referenca nanaša tako na izkopavanje, kot poizkopovalno obdelavo? V kolikor mora ponudnik izkazovati 12 projektov, ki zajema obe dejavnosti po metodi označujemo, da je le-ta pretirana« dejansko sploh ni odgovoril. Naročnik je na citirano vprašanje na Portalu javnih naročil odgovoril (»Odgovori na vprašanja št. 29, Datum objave: 17.4.2013, 10:10«): »V pogojih za prijavo na sklop 6 je v 5. odstavku navedeno, da mora kandidat imeti zaključene raziskave z javno dostopnim poročilom o rezultatih raziskav na 12 projektih. To pomeni, da so raziskave zaključene in je pripravljeno poročilo o raziskavah, ki je javno dostopno. Glede objav, pa zapisano v 6. odstavku pogojev, kjer je zahtevano, da ima kandidat v zadnjih 10 letih 3 najdišča celostno objavljena«. Da je vlagatelj citirani odgovor naročnika razumel, izhaja tudi iz zahtevka za revizijo (prvi odstavek na deveti strani), v katerem vlagatelj navaja, da iz objavljenega odgovora izhaja, da želi naročnik dejansko izpolnjevanje dveh pogojev: 1. zaključene raziskave na 12 projektih, posamezni projekt mora obsegati najmanj 400 m²; 2. (kandidat ima) v zadnjih 10 letih tri najdišča celostno objavljena. Ker je naročnik na citirano vprašanje dejansko odgovoril, iz zahtevka za revizijo pa izhaja tudi, da je vlagatelj naročnikov odgovor razumel, vlagatelju ne gre slediti v njegovem zatrjevanju, da naročnik na citirano vprašanje, kot izhaja iz Portala javnih naročil, dejansko sploh ni odgovoril.

    Iz razloga,
    - ker vlagatelj pogoje za sklop številka 6 označuje za pretirane in neživljenjske v navezavi na predpostavke, da »ne sme uveljavljati poročila, iz katerega izhaja izpolnjevanje v zvezi s predhodnimi izvedbami po zahtevanih metodah, ki jih je naročnik ločil po sklopih«, da »ne sme uveljavljati istega projekta kot referenco«, oziroma, da »projekta iz vsebine katerega izhaja opravitev predhodnih arheoloških raziskav po metodah 5-6. 8-9, 11-12, 14 ni mogoče kot dokaz za izkazovanje usposobljenosti uveljavljati v sklopih, na katere se reference (referenčni projekt) nanaša« (drugi odstavek na deveti strani zahtevka za revizijo),
    - ker je Državna revizijska komisija v tem sklepu že zaključila, da je smiselno (v smislu, ki je v tem sklepu predstavljen) pritrditi naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (prvi odstavek točke IV. na šesti strani) ugotavlja, da »[v] kolikor je kandidat v okviru istega projekta izvajal različne vrste raziskav (npr. ITP odprtih površin, ITP zaprtih površin, izkop testnih sond, arheološko dokumentiranje strojnih testnih jarkov, arheološko dokumentiranje ob gradnji itd.), lahko isti projekt, v kolikor je izdelano javno dostopno poročilo, kot referenco uveljavlja na sklopih, ki ustrezajo izvedeni raziskavi, vendar v okviru vsakega posameznega sklopa le del (oz. poglavje) poročila, ki se nanaša na vrsto raziskave, ki temu sklopu ustreza«,
    - ker je Državna revizijska komisija v tem sklepu že zaključila, da je slediti naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (drugi odstavek točke IV. na šesti strani) navaja, da ima na podlagi določb Zakona o varstvu kulturne dediščine vodja »vsake vrste raziskave« (to je pooblaščena oseba, ki vodi raziskavo) »izključno pravico do objave rezultatov te raziskave«,
    - ker, kot to v odločitvi o zahtevku za revizijo (na strani 7) zatrjuje naročnik, »[p]oizkopavalna obdelava arhiva najdišča ni le del arheoloških izkopavanj, temveč vsake vrste raziskave za katero je izdano kulturnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dediščine v skladu z določili 31. člena ZVKD-1« (omenjenemu dejstvu vlagatelj v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo konkretizirano ne nasprotuje),
    Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni dokazal, da so predstavljeni pogoji za sklop številka 6 (zlasti v delu, v katerem naročnik zahteva zaključene raziskave na 12 projektih, posamezen projekt pa mora obsegati najmanj 400 m²), kot jih je v razpisni dokumentaciji postopka oddaje zadevnega javnega naročila določil naročnik, pretirani in neživljenjski. Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi sicer z ničemer ni dokazal svojega zatrjevanja, da »praviloma samostojna izvedba po metodi 14 (razen v primerih izjemnih odpovedi avtorskim pravicam) ni običajna«, citiranemu zatrjevanju pa poleg tega naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo (na strani 7) nasprotuje na način, da ugotavlja, da je »[s]prenevedanje vlagatelja« […] »očitno tudi v delu, ko trdi, da samostojna izvedba po metodi 14 ni običajna«.

    Ob upoštevanju vsega doslej navedenega je Državna revizijska komisija na podlagi 1. alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN vlagateljev zahtevek za revizijo (tako v vsebini njegovega primarnega kot v vsebini njegovega podrednega pravovarstvenega predloga) kot neutemeljen zavrnila.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    Vlagatelj tako v zahtevku za revizijo kot v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo priglaša povračilo stroškov postopka (pravnega varstva).

    Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

    Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem postopku in ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija na podlagi 70. člena ZPVPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    V Ljubljani, dne 5. 7. 2013


    Predsednica senata
    Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.,
    članica Državne revizijske komisije






    Vročiti:
    – ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE, Metelkova ulica 6, 1000 Ljubljana
    – odvetnik Jaka Šarabon, Glavni trg 20, 4000 Kranj
    – Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana
    – v arhiv – tu

    Natisni stran