018-261/2013 Dars, d.d.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članici Vidi Kostanjevec, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Študija obremenitve s hrupom s predlogom protihrupnih ukrepov v skladu z OP HRUP " sklop "A"", na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik ZVD Zavod za varstvo pri delu, d.d., Chengdujska cesta 25, Ljubljana " Polje (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Družba za avtoceste Republike Slovenije, Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 20. 8. 2013

odločila:

1. Zahtevek za revizijo z dne 28. 6. 2013 se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o naročilu, ki ga oddaja po postopku oddaje naročila male vrednosti, dne 7. 6. 2013 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave NMV1369/2013.

Vlagatelj je z vlogo z dne 28. 6. 2013 vložil zahtevek za revizijo zoper razpisno dokumentacijo. Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da pogoji iz razpisne dokumentacije omogočajo sodelovanje le ožjemu krogu ponudnikov, in sicer le tistim, ki imajo reference s področja cestnega ali železniškega hrupa v zadnjih petih letih, naročene s strani upravljavca vira hrupa cestnega ali železniškega prometa. Na vprašanje, ali bo priznal tudi reference o hrupu zaradi cestnega ali železniškega prometa, objavljene v strokovnih revijah, je naročnik odgovoril negativno. To pomeni, navaja vlagatelj, da bo naročnik izbiral le med tistimi ponudniki, ki so delali za točno določene izvajalce (naročnik, DRSC, Slovenske železnice). Kot dodatni kriterij je naročnik določil minimalno fakturirano ceno 10.000 EUR, ne glede na njeno strokovnost in pomembnost, hkrati pa je opozoril da višina ponudbe za razpisano nalogo ne sme presegati 41.480 EUR. Razpisana naloga je v nasprotju z zastavljenimi cilji, zlasti z načelom učinkovitosti, oz. čim večjim znižanjem hrupa s čim manjšimi stroški, navaja vlagatelj. Študija predvideva le sekundarne in terciarne protihrupne ukrepe, ne predvideva pa primarnih ukrepov, ki se ob dobro pripravljeni študiji pokažejo kot najbolj učinkoviti (preplastitev cestišč, optimizacija prometa, omejevanje hitrosti in števila težjih vozil v nočnem času itd.). Naročnik tudi ne predvideva študije kontraindikacij zaradi postavitve pregrad in pasivne zaščite, kot edinih možnih ukrepov, ki jih sploh pričakuje in zahteva. Po mnenju vlagatelja je razpisana naloga zastavljena povsem napačno, saj ne zahteva nobenih analiz negotovosti vmesnih in končnih rezultatov. Izvajalec lahko zato izdela študijo z zelo nizkimi stroški, vendar na račun nenatančnosti oz. negotovosti rezultatov, naročnik pa nima nobenega mehanizma, da bi tako nalogo zavrnil, saj zavrača negotovostne analize kot nepotrebne. To se je z naročnikovimi študijami v preteklosti že dogajalo, kar je imelo za posledico nenamensko trošenje denarja, saj so bili rezultati obremenjeni z napakami in v praksi niso bili uporabni. Naročnik je na vlagateljevo vprašanje le pavšalno odgovoril, da mora izvajalec opozoriti na vse pomanjkljivosti, ki so povezane z izdelavo predmeta naročila. Iz tega je razvidno, da naročnik ni bil seznanjen s potrebnimi dejstvi za uspešno izvedbo naloge in da tudi ne namerava odpraviti pomanjkljivosti. Iz odgovora naročnika je mogoče sklepati le, da namerava izbrati nekega izvajalca in šele nato reševati problematiko, na katero je bil opozorjen, navaja vlagatelj. Po drugi strani naročnik postavlja zahteve za prikaz učinkovitosti protihrupnih ukrepov na posameznih imisijskih točkah po enačbi iz švicarske uredbe za sanacije železniškega hrupa. Vlagatelj meni, da ta uredba ni uporabna za cestni hrup, saj je železniški hrup bistveno manj moteč od cestnega, kar obravnavajo tudi okoljevarstveni predpisi. Zaradi drugačnih izhodišč tudi utežni faktorji v enačbi za izračun učinkovitosti pri cestnem hrupu ne morejo biti identični faktorjem za železniški hrup. Vlagatelj navaja, da obstajajo tudi drugi zadržki za uporabo železničarske metode pri cestnem hrupu, naročnik pa se omejuje le na protihrupne ograje, namesto na zahtevo optimizacije protihrupnih ukrepov, ki ponujajo najboljšo zaščito ob minimalnih stroških. Naročnik je podal le pavšalna pojasnila v zvezi s priznanjem referenc za železniški hrup in nepriznavanjem referenc za letalski hrup in druge hrupne vire, ki so po svoji strukturi celo bližje cestnemu kot pa železniški. Naročnik ni pojasnil svojega kriterija do hrupnih virov, ki sodijo v isto skupino kot cestni hrup ob avtocestah, to je v skupino linijskih hrupnih virov. Železniški hrup zaradi velikih časovnih diskontinuitet med posameznimi vožnjami železniških transportov izstopa iz te skupine. Vlagatelj tako meni, da naročnik ni utemeljil zahtev glede referenc za izključno cestni in železniški hrup, prav tako tudi ne nepotrebnosti analize za podajanje negotovosti rezultatov. Zato predlaga, da naročnik spremeni razpisno dokumentacijo, in sicer:

- v podčlenu 4.1 (h) Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe naj razširi obseg zahtevanih referenc na linijske hrupne vire in na reference iz hrupa letalskega prometa,
- v podčlenu 4.1 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe naj postavi zahtevo za reference s področja negotovosti meritev in modeliranja hrupa,
- v podčlenu 4.1 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe naj postavi zahtevo za reference s področja optimizacije protihrupnih ukrepov,
- v točkah 4.1 (h) in 4.1 (i) naj črta zahtevo, da je referenčna naloga naročena s strani upravljalca vira hrupa cestnega in železniškega prometa, katere vsebina in obseg je skladen s projektno nalogo in specifikacijo tega naročila.

Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Naročnik je dne 16. 7. 2013 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da članki v strokovnih revijah niso primerljivi s študijo, ki mora predlagati konkretne ukrepe na konkretnih lokacijah, te ukrepe ovrednotiti in prikazati, da bodo uporabni za naslednje faze. Objav v strokovnih revijah ni mogoče šteti za istovrstna dela. Upravljavci virov niso le DARS, DSRC in SŽ, temveč tudi vse občine. Naročnik meni, da je nabor dovolj širok, da mu ni mogoče očitati diskriminatornosti. Pogoj, da mora biti študija naročena od upravljavca vira hrupa, je naročnik določil zato, ker so ravno ti dolžni zagotoviti ukrepe varstva pred hrupom. Študije, ki jih ne naročajo upravljavci, niso izdelane na ustrezni ravni, ki bi dokazovala usposobljenost za načrtovanje konkretnih ukrepov. Vrednost referenčnega dela je nižja od limitirane vrednosti ponudb za javno naročilo. V zvezi z vsebino študije naročnik navaja, da je zmanjšanje obremenitev s hrupom s protihrupnimi ograjami zelo učinkovito, navedba, da izvajalec ne sme predlagati drugih ukrepov, pa so neresnične, saj je preplastitev s tišjimi plastmi ustaljena praksa, podobno pa velja tudi za omejitve hitrosti. Res pa je, da je študija naročena predvsem z vidika iskanja rešitev na konkretnih območjih, kjer se nahajajo tudi navedeni objekti, ki so med najbolj obremenjenimi s hrupom. Zato je bil poudarek bolj na rešitvah za konkretne lokacije, ne pa na rešitvah, ki bi zahtevale širši pristop in ki jih na majhnih območjih ni mogoče udejaniti. Glede omejevanja števila težkih tovornih vozil naročnik poudarja, da takšni ukrepi zahtevajo bistveno širšo obravnavo. Naročnik je ponudnikom pojasnil, da kot aktivni protihrupni ukrep šteje predvsem protihrupne ograje in da razdelitev ukrepov na primarne, sekundarne in terciarne ni predvidena. To pojasnilo ne pomeni, da ukrepov na viru ni mogoče predlagati, navaja naročnik, in dodaja, da je cilj naloge predlog konkretnih ukrepov, s katerimi bo mogoče zaščititi najbolj obremenjene objekte, pri čemer je pomembno, da so ti ukrepi izvedljivi, ne pa le teoretični na ravni študije. Vlagatelj skuša v nalogo vpeljati dodatne študije, ki niso predmet naročila, čeprav je poudarek predvsem na aplikativni vrednosti, ne pa na teoretični razpravi, ki sodi v akademsko sfero in strokovne revije. V zvezi s prikazom negotovosti naročnik navaja, da ta ne pomeni boljše kakovosti končnega izdelka, temveč prikaže le pričakovana odstopanja. Naročnik je z razpisno dokumentacijo predvidel, da bo z izvedbo protihrupnih ukrepov dosežen učinek, ki bo v študiji predviden, kar pomeni, da morajo izvajalci zagotoviti ustrezno kakovost izdelka. Naročnik meni, da je enačba iz švicarske uredbe primerna, saj gre le za izračun določenega faktorja učinkovitosti, sam rezultat pa nima neposrednega vpliva na odločitev o izvedbi ukrepa. Uredba o mejnih vrednostih hrupa za cestni in železniški hrup predpisuje iste mejne vrednosti, zato ni res, da bi bili utežni faktorji neustrezni. Naročnik se tudi ne strinja s trditvijo, da so reference s področja hrupa elektrovodov, hrupa dolgih transportnih trakov in udarnih valov na strelišču bolj primerljive z referencami s področja cestnega hrupa kot reference s področja železniškega hrupa. Uredba, ki predpisuje mejne vrednosti, cestni in železniški hrup uvršča v skupino virov, za katero so predpisane iste mejne vrednosti, primerjava pa je tudi z vidika modeliranja in ocenjevanja obremenitev ter oblikovanja predlogov irelevantna. Za izračunavanje hrupa cestnega in železniškega prometa sta sicer predvideni različni metodi, vendar je med obema viroma veliko stičnih točk. Ocenjevanje hrupa letališč poteka po povsem drugi metodi, podobnosti pa je bistveno manj. Še manj podobnosti s hrupom letališč je pri načrtovanju protihrupnih ukrepov, ki so pri cestnem in železniškem prometu zelo podobni. Naročnik navaja, da vlagateljevih predlogov v zvezi s spremembo razpisne dokumentacije ne more upoštevati, saj niso v skladu z obsegom in vsebino predmetnega javnega naročila. Študija, naročena s strani upravljavca vira hrupa, je pomembna zato, ker je upravljavec dolžan zagotavljati ukrepe in je tudi zavezan, da ima pripravljene strokovne podlage. Naročnik meni, da pogoji predstavljajo podlago za diferenciacijo usposobljenih in neusposobljenih ponudnikov. Naročnik z določanjem posameznih pogojev ponudnike razvrsti na tiste, ki zahteve izpolnjujejo, in tiste, ki jih ne, za to pa mora imeti objektivno opravičljive razloge, zaključuje naročnik.

Naročnik je Državni revizijski komisiji 22. 7. 2013 odstopil zahtevek za revizijo in dokumentacijo.

Vlagatelj se je v vlogi z dne 24. 7. 2013 opredelil do navedb naročnika. Vlagatelj vztraja pri svojih revizijskih navedbah in odgovarja na naročnikove navedbe iz sklepa, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom z dne 12. 8. 2013 posredoval vlogo, v kateri se opredeljuje do navedb vlagatelja, ki jih je ta podal v svoji vlogi z dne 24. 7. 2013.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Kot je razvidno iz zahtevka za revizijo, vlagatelj ugovarja zoper dva elementa predmetnega javnega naročila. Vlagatelj tako na eni strani navaja, da je naročnik predmet javnega naročila zastavil povsem napačno, saj naj bi bila razpisana naloga zaradi pomanjkanja nekaterih analiz in neustreznih metod v nasprotju z zastavljenimi cilji in načelom učinkovitosti. Po drugi strani vlagatelj zatrjuje, da je naročnik referenčne zahteve določil v nasprotju s pravili javnega naročanja, saj naj bi neutemeljeno onemogočil, da se kot reference upoštevajo tudi članki v strokovnih revijah ter reference s področja drugih virov hrupa, kot npr. letalskega, oz. reference, naročene s strani drugih referenčnih naročnikov.

V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na oblikovanje predmeta naročila, Državna revizijska komisija ugotavlja, da mora naročnik predmet natančno določiti in opisati v objavi javnega naročila in razpisni dokumentaciji. Na podlagi takega opisa se potencialni ponudniki seznanijo s potrebami naročnika in ocenijo, ali lahko sami ponudijo izvedbo ustreznega predmeta v ustrezni kvaliteti. Naročnik je pri določanju predmeta javnega naročila praviloma avtonomen. Pri tem mora primarno izhajati iz lastnih potreb, ki so pogojene z njegovimi nalogami oz. pristojnostmi, kot so opredeljene v predpisih. Ob upoštevanju lastnih pristojnosti in z njimi povezanimi nalogami mora naročnik kot uporabnik javnih sredstev naročati blago, storitve in gradnje v skladu s predpisi s področja javnega naročanja, kot so določena v Zakonu o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-2). To pomeni, da mora vse elemente javnega naročila določiti ob upoštevanju kogentnih določb ZJN-2, pri čemer mora izhajati iz temeljnih načel javnega naročanja, zlasti načela zagotavljanja enakopravne obravnave ponudnikov ter zagotavljanja konkurence med ponudniki. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZJN-2 mora naročnik javno naročilo izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. Naročnik mora torej predmete naročila primarno prilagoditi ciljem svojega delovanja, ne pa pričakovanjem in potrebam potencialnih ponudnikov. S tem prevzame tudi odgovornost, da javna sredstva, ki so mu zaupana, porabi racionalno in gospodarno.

Vlagatelj naročniku v zvezi z oblikovanjem predmeta naročila očita, da naročena študija ne predvideva primarnih protihrupnih ukrepov, da ne predvideva študije kontraindikacij zaradi postavitve pregrad in pasivne zaščite, da ne zahteva analiz negotovosti vmesnih in končnih rezultatov in da zahteva uporabo enačbe iz švicarske uredbe za sanacije železniškega hrupa, ki po mnenju vlagatelja ni primerna za cestni hrup. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je med vlagateljem in naročnikom strokovni spor glede obsega študije oz. glede tega, katere analize bi morale biti vključene, kateri vidiki protihrupne zaščite bi morali biti obravnavani in katere metode bi morale biti pri izdelavi študije uporabljene. Gre torej za spor, ki ne sodi v pristojnost Državne revizijske komisije, saj vlagatelj v tem delu ne zatrjuje kršitev pravil javnega naročanja (5. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), temveč naročniku očita neupoštevanje strokovnih pravil pri opredeljevanju izhodišč protihrupne študije. Kot navaja, naročnik, lahko izvajalec študije sicer predlaga katerekoli protihrupne ukrepe, ki se mu zdijo primerni, vendar pa je naročnikov cilj poiskati rešitve na posameznih konkretnih območjih, ki so najbolj obremenjena s hrupom, in da je poudarek naloge na rešitvah za konkretne lokacije, ne pa na rešitvah, ki bi zahtevale bistveno širši pristop in jih na tako majhnih območjih ni mogoče udejaniti. Z naročnikom se je mogoče strinjati, da je vlagateljev namen v študijo vpeljati dodatne elemente, ki jih naročnik glede na zastavljen cilj (predlog konkretnih izvedljivih ukrepov na konkretnih lokacijah) ne potrebuje. Državna revizijska komisija ponovno poudarja, da je spor v tem delu (pri oblikovanju predmeta naročila oz. obsega študije ter uporabljenih metod) spor glede upoštevanja strokovnih izhodišč pri naročanju tovrstnih študij, za katerega Državna revizijska komisija ni pristojna, saj ne gre za vprašanje kršitev pravil javnega naročanja. Vlagatelj namreč v delu, ki se nanaša na oblikovanje predmeta naročila, v ničemer ne navaja, da predmeta na način, kot ga je definiral naročnik, ne bi mogel izvesti oz. da strokovne pomanjkljivosti, ki jih očita, vplivajo na njegov položaj v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Nasprotno, vlagatelj navaja, da študijo, kot jo naroča naročnik, lahko izdela, in sicer z zelo nizkimi stroški, vendar na račun natančnosti oz. negotovosti rezultatov, naročnik pa naj pri tem ne bi imel nobenih mehanizmov, da bi tako nalogo zavrnil. Kot je torej mogoče razumeti vlagatelja, da z zahtevkom za revizijo v tem delu ne ščiti svojih interesov, temveč skuša ščititi interese naročnika oz. javni interes, za kar pa vlagatelj ni aktivno legitimiran. V skladu s 6. členom ZPVPJN javni interes v revizijskem postopku varujejo zagovorniki javnega interesa, medtem ko lahko vlagatelj kot potencialni ponudnik z zahtevkom za revizijo varuje svoj položaj. Vsebina študije oz. strokovne zahteve, ki jih bo moral upoštevati izvajalec pri izdelavi študije, so za vse ponudnike enake, kar pomeni, da bo moral izbrani ponudnik študijo izvesti v skladu z zahtevami naročnika, naročnik pa bo s tem prevzel odgovornost, da bo pridobljena študija predstavljala ustrezno podlago za izvedbo protihrupnih ukrepov, za katere je pristojen in ki so v tem trenutku izvedljivi.

Vlagateljeve nadaljnje revizijske navedbe, da je naročnik z določitvijo referenčnih zahtev kršil pravila javnega naročanja oz. da je vlagatelja diskriminiral, je treba presojati z vidika 45. člena ZJN-2, ki v drugem odstavku določa, da lahko gospodarski subjekti izkažejo izpolnjevanje tehnične sposobnosti glede na naravo, količino ali pomembnost in uporabo gradnje, storitve ali blaga (med drugim) s predložitvijo seznama najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih, skupaj z zneski, datumi in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov (2. alineja točke a) drugega odstavka 45. člena ZJN-2).

ZJN-2 v tem členu določa le posamezna možna dokazila za izkazovanje tehnične sposobnosti, medtem ko mora vsebino pogojev in zahtevano raven usposobljenosti določiti naročnik, upoštevaje pri tem kompleksnost predmeta javnega naročila in njegove značilnosti. Naročnik pri tem ni povsem avtonomen, saj ga omejujejo pravila javnega naročanja, primarno izražena skozi temeljna načela. Naročnik v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZJN-2 (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki) ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence. Prvi in drugi odstavek 9. člena ZJN-2 (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) določata, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. V skladu z 10. členom ZJN-2 (načelo sorazmernosti) mora naročnik javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila. Iz citiranih določil izhaja, da morajo biti pogoji tehnične usposobljenosti oblikovani na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavo vseh ponudnikov in pošteno konkurenco v postopku pridobivanja naročila, zlasti pa morajo biti oblikovani v skladu z načelom sorazmernosti " naročnik mora glede na naravo, količino ali pomembnost predmeta naročila določiti take zahteve, ki so z njim povezane in katerih izpolnjevanje izkazuje takšno stopnjo ponudnikove usposobljenosti za izvedbo naročila, ki je sorazmerna s kompleksnostjo predmeta.

Naročnik je referenčni pogoj določil v točki 4.1 (h) Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (Tehnična sposobnost), kjer je zapisal:

"Ponudnik mora imeti v zadnjih petih letih od objave predmetnega javnega naročila uspešne izkušnje kot glavni izvajalec ali partner v skupnem nastopanju (Joint Venture) ali podizvajalec pri izdelavi študije obremenitev s hrupom s predlogom protihrupnih ukrepov, ki je bila naročena s strani upravljavca vira hrupa cestnega ali železniškega prometa, katere vsebina in obseg je skladen s projektno nalogo in specifikacijo tega naročila in sicer pri vsaj treh naročilih v vrednosti ne manjši od 10.000,00 EUR.

V kolikor je ponudnik istovrstna dela izvedel kot partner v skupnem nastopanju, mora izpolniti tudi kolono "odstotek izvedenih del kot partner v skupnem nastopanju", pri čemer njegov delež ne sme biti manjši od 10.000,00 EUR. Za dokazovanje navedenih pogojev morajo ponudniki izpolniti Seznam najpomembnejših opravljenih referenčnih del (OBR-8), v katerega navede naziv naročnika, vrsto del, leto dokončanja. Naročnik si pridržuje pravico, da za posamezno referenčno delo iz seznama zahteva še dodatna dokazila (npr. potrdila naročnikov del, pogodbe ipd")".

Vlagatelj citiranemu pogoju tehnične usposobljenosti najprej očita, da je naročnik reference neutemeljeno omejil na področje cestnega in železniškega hrupa in da pri tem ne dopušča, da bi bile sprejemljive tudi reference s področja letalskega hrupa ter reference s področja hrupov, ki sodijo v skupino linijskih hrupnih virov. Državna revizijska komisija v zvezi s temi navedbami najprej ugotavlja, da je predmet tega javnega naročila izdelava ocene ravni hrupa kot posledice obremenitve območja s hrupom zaradi cestnega prometa (točka 3.1 Projektne naloge). Glede na navedeno je razumljivo, da je naročnik referenčno zahtevo omejil na tiste študije, ki so obravnavale primerljive vire hrupa, medtem ko ostali viri hrupa, ki niso primerljivi, ne morejo priti v poštev. Že s tega vidika zato ni mogoče ugotoviti, da so določbe, ki zahtevajo reference s področja cestnega in železniškega prometa, nesorazmerne glede na predmet naročila. Naročnik namreč ne naroča obratovalnega monitoringa kateregakoli vira hrupa, temveč naroča obratovalni monitoring hrupa, ki izvira iz omrežja cest v njegovem upravljanju, drugih linijskih hrupov pa naročnik v okviru predmetnega naročila ne bo meril. Kot je Državna revizijska komisija že zapisala v sklepu št. 018-367/2012, se meritve hrupa zaradi cestnega prometa izvajajo po drugačni metodi kot meritve hrupa zaradi obratovanja letališč, kar kaže na to, da gre za različno metodologijo meritev in ocenjevanja. Hrup cestnega prometa se razlikuje od hrupa, ki ga povzroča letališče, saj se vir hrupa letališča nahaja na bistveno večji oddaljenosti od sprejemnikov, pri čemer je velik del časa v zraku, visoko nad sprejemniki. To pomeni, da številni dejavniki, ki imajo odločilen pomen na vpliv hrupa zaradi prometa, pri letališču sploh niso prisotni ali pa imajo bistveno manjši vpliv. Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom, ki navaja, da je med cestnim in železniškim hrupom mogoče najti veliko število skupnih točk, glede na značilnosti cest in železniških prog, saj oba vira potekata po terenu, ki je razgiban, potekata skozi naselja v bližini objektov, ki so občutljivi na hrup, oba vira potekata skozi predore, vkope, nasipe, mostove in viadukte, spreminjata niveletni potek glede na bližnje objekte itd. Po drugi strani imajo drugi viri hrupa, kot npr. elektrovodi, transportni trakovi, strelišča in letališča, drugačne značilnosti, zaradi katerih se izdelava študij bistveno razlikuje.

Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, je referenca dokazilo, da je ponudnik v preteklosti že izvajal (po vsebini, obsegu in zahtevnosti) primerljive posle, s čimer izkaže usposobljenost tudi za izvedbo predmeta javnega naročila. Če ponudnik ni še nikoli izvajal primerljivega posla, kot ga naročnik opredeli v razpisni dokumentaciji, o njegovi usposobljenosti na tej podlagi ni mogoče govoriti. Kateri posli so primerljivi, je treba presojati v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju konkretnih okoliščin danega primera. Izdelava študij, ki se nanašajo na tiste vire hrupa, ki nimajo enakih oz. primerljivih značilnosti kot cestni hrup, ne kaže na ustrezno usposobljenost za izvedbo predmetnega naročila, vlagatelj pa v zahtevku za revizijo ni navedel nobene podlage za presojo, da bi tudi študije letalskega hrupa in drugih linijskih hrupov imele tako primerljive značilnosti, da bi jih naročnik moral upoštevati kot referenčne storitve. Glede na navedeno in ob upoštevanju vlagateljevih navedb Državna revizijska komisija ugotavlja, da referenčni pogoj, kot ga je naročnik določil v točki 4.1 (h) Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, ni oblikovan v nasprotju z določili ZJN-2.

Enako Državna revizijska komisija ugotavlja tudi glede vlagateljevih navedb, da bi moral naročnik kot reference dopustiti tudi članke, objavljene v strokovnih revijah. Tudi v tem delu je treba pritrditi naročniku, da mora študija, ki jo naroči upravljavec vira hrupa, predlagati konkretne ukrepe na konkretnih lokacijah, medtem ko je namen strokovnih člankov drugačen. Prav tako ni mogoče primerjati študij, ki jih naročijo upravljavci vira hrupa kot zavezanci za izvedbo protihrupnih ukrepov, s študijami, ki jih naročijo drugi subjekti, kot npr. civilne iniciative ali skupnost stanovalcev, saj namen slednjih ni primerljiv.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo še navaja, da je naročnik neutemeljeno določil vrednostni referenčni prag, in sicer v višini 10.000 EUR. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik predmetno javno naročilo ocenil na 34.000 EUR (brez DDV). Glede na to, da referenčni vrednostni prag predstavlja manj kot eno tretjino ocenjene vrednosti, Državna revizijska komisija ocenjuje, da ni podlage za ugotovitev o nesorazmernosti referenčne zahteve.

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila kot neutemeljen. Ob tem Državna revizijska komisija ponovno (enako kot že v sklepu št. 018-367/2012) ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo predlaga, naj naročnik med pogoje vključi tudi reference s področja negotovosti meritev in modeliranja hrupov ter reference s področja optimizacije protihrupnih ukrepov. Vlagatelj torej v tem delu ne varuje svojega položaja, temveč želi naročniku sugerirati, kako naj prilagodi razpisno dokumentacijo njegovemu položaju oz. katere pogoje naj vključi v razpisno dokumentacijo z namenom zmanjšanja števila potencialnih ponudnikov.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v postopku.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 20. 8. 2013


Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije














Vročiti:

- Družba za avtoceste Republike Slovenije, Ulica XIV. divizije 4, 3000 Celje
- ZVD Zavod za varstvo pri delu, d.d., Chengdujska cesta 25, 1260 Ljubljana " Polje
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana

Vložiti:

- v spis zadeve

Natisni stran