018-012/2013 Dars, d.d.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Nataše Jeršič kot predsednice senata ter mag. Maje Bilbija in Boruta Smrdela kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izvedba in vzdrževanje elektro in strojne opreme predora Markovec«, in na podlagi zahtevka za revizijo skupine ponudnikov Iskra Sistemi d.d., Stegne 21, Ljubljana, Riko d.o.o., Bizjanova 2, Ljubljana, IMP d.d., Dunajska 7, Ljubljana, Javna razsvetljava d.d., Litijska cesta 263, Ljubljana in Technix d.o.o., Bevkova 40, Kamnik, ki jih zastopa Odvetniška družba Križanec & Potočnik o.p., d.o.o., Dalmatinova 2, Ljubljana (v nadaljevanju: drugi vlagatelj), zoper odločitev naročnika Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik) dne 15. 2. 2013

odločila:

1. Predlog vlagatelja za začetek revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo se zavrže.

2. Vlagateljevi pritožbi z dne 9. 1. 2013 se ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 11.464,00 EUR,v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku roka, določenega v tej točki. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila "Izvedba in vzdrževanje elektro in strojne opreme predora Markovec" 20. 11. 2012 izdal Odločitev o oddaji javnega naročila št. 402-26/12-IP-90, iz katere izhaja, da je javno naročilo oddal skupini ponudnikov Tenzor, d.o.o., Ptuj in Dalekovod d.d. Hrvaška (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz obrazložitve odločitve izhaja, da je naročnik pravočasne ponudbe najprej razvrstil glede na merilo iz razpisne dokumentacije, nato pa preveril, ali je najugodnejša ponudba popolna. Ugotovil je, da je ponudba vlagatelja, ki je bila po razvrstitvi glede na merilo najnižje cene najugodnejša, nepopolna, zato jo je izločil, potem pa preveril ponudbo izbranega ponudnika, ki je v razvrstitvi glede na merilo zasedla drugo mesto. Ker je ugotovil, da je popolna, je javno naročilo oddal izbranemu ponudniku. Popolnosti ostalih ponudb ni ugotavljal.

Vlagatelj je 11. 12. 2012 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja kršitve, zaradi katerih meni, da je naročnik nezakonito ravnal, ko je njegovo ponudbo označil za nepopolno, ponudbo izbranega ponudnika pa za popolno, zatrjuje tudi, da naročnik obeh ponudnikov ni obravnaval enakopravno. Vlagatelj zahteva razveljavitev Odločitve o oddaji javnega naročila št. 402-26/12-IP-90 z dne 20. 11. 2012.

Naročnik je 3. 1. 2013 izdal sklep, s katerim je ugodil vlagateljevemu zahtevku za revizijo in razveljavil odločitev o oddaji javnega naročila št. 402-26/12-90/2012 z dne 20. 11. 2012 ter delno ugodil zahtevi za povrnitev stroškov pravnega varstva.

Vlagatelj je 9. 1. 2013 pri naročniku vložil predlog za začetek revizijskega postopka za razveljavitev odločitve o oddaji naročila št. 402-26/12-IP-90 z dne 20. 11. 2012. Vlagatelj v obrazložitvi predloga navaja, da je naročnik z izpodbijanim sklepom le navidezno formalno ugodil zahtevku za revizijo, vsebinsko pa je revizijski zahtevek v zvezi z najpomembnejšim argumentom vlagatelja, tj. v zvezi s popolnostjo njegove ponudbe, zavrnil. Čeprav iz prve točke izreka naročnikovega sklepa izhaja, da je naročnik zahtevku za revizijo ugodil, je po oceni vlagatelja naročnik njegovemu zahtevku za revizijo ugodil samo deloma, kar izhaja tudi iz druge točke izreka naročnikovega sklepa, ki je v neskladju s prvo točko izreka. Ker je naročnik svojo odločitev o oddaji javnega naročila št. 402-26/12-90/2012 z dne 20. 11. 2012 razveljavil in zahtevku za revizijo ugodil, bi moral tudi v celoti priznati povrnitev stroškov revizijskega postopka, ne pa zgolj v višini 1/8 vseh zahtevanih oziroma priznanih stroškov. Vlagatelj še opozarja, da bi ga lahko v primeru, če ne bi vložil predloga za začetek revizijskega postopka, doletela sankcija iz 16. člena ZPVPJN, ki prepoveduje vlaganje zahtevkov za isto kršitev, ki ni posledica ponavljanja iste kršitve naročnika.

Naročnik je 11. 1. 2013 Državni revizijski komisiji odstopil zahtevek za revizijo vlagatelja in njegov predlog za začetek revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo, skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila, v odločanje Državni revizijski komisiji.

Po pregledu dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Kot vlagatelj sam pravilno ugotavlja, je naročnik v izpodbijanem sklepu z dne 3. 1. 2013 njegovemu zahtevku za revizijo ugodil in razveljavil Odločitev o oddaji javnega naročila št. 402-26/12-90/2012 z dne 20. 11. 2012. Številka razveljavljene odločitve v naročnikovem sklepu se sicer ne ujema s številko odločitve, katere razveljavitev je zahteval vlagatelj v zahtevku za revizijo, vendar med strankama ni sporno, da gre kljub navajanju različnih številk dokumenta za en dokument, tj. Odločitev o oddaji javnega naročila št. 402-26/12-IP-90 z dne 20. 11. 2012, navedeno pa je razvidno tudi iz odstopljene dokumentacije in vsebine spornega sklepa naročnika.

Državna revizijska komisija na podlagi navedenega ugotavlja, da je naročnik v predrevizijskem postopku s sklepom z dne 3. 1. 2013 v celoti ugodil vlagateljevemu predlogu, kot ga je podal v zahtevku za revizijo. Vlagatelj je z zahtevkom za revizijo zahteval razveljavitev Odločitve o oddaji javnega naročila št. 402-26/12-IP-90 z dne 20. 11. 2012, čemur je naročnik v celoti sledil.

Čeprav vlagatelj navaja, da je naročnik le navidezno ugodil zahtevku za revizijo, saj je s spornim sklepom argumente vlagatelja glede popolnosti njegove ponudbe zavrnil, Državna revizijska komisija ugotavlja, da te vlagateljeve navedbe ne držijo. S tem, ko je naročnik razveljavil Odločitev o oddaji naročila št. 402-26/12-IP-90 z dne 20. 11. 2012, je (kljub temu, da je vlagateljeve očitke glede izločitve njegove ponudbe kot nepopolne zavrnil) poleg razveljavitve odločitve o tem, komu bo naročilo oddal, razveljavil tudi odločitev o izločitvi vlagateljeve ponudbe kot nepopolne. Slednja, kot je Državna revizijska komisija že pojasnila v svojih odločitvah (npr. št. 018-246/2011, 018-282/2012), je pri oddaji javnega naročila po odprtem postopku (25. člen ZJN-2) združena z odločitvijo o oddaji naročila in predstavlja njen sestavni del, zato se razveljavitev odločitve o oddaji naročila vedno razteza tudi nanjo. Navedeno pomeni, da vsi vlagateljevi očitki (tudi tisti, ki se nanašajo na kršitev naročnika glede izločitve njegove ponudbe), tudi, če bi se vsi izkazali za utemeljene, v revizijskem postopku pred Državno revizijsko komisijo ne bi pripeljali do drugačne odločitve, kot jo je vlagatelj dosegel že v predrevizijskem postopku pred naročnikom, torej razveljavitev odločitve o oddaji naročila. Tudi vlagateljevi pomisleki o tem, da ga lahko v nadaljevanju postopka oddaje javnega naročila v primeru ponovne vložitve zahtevka za revizijo doleti sankcija iz 16. člena ZPVPJN, niso upravičeni.

V skladu s prvim odstavkom 16. člena ZPVPJN v primeru, če je vlagatelj v postopku oddaje javnega naročila že vložil zahtevek za revizijo in je bilo o njem že odločeno ali ga je umaknil, vlagatelj v morebitnih pozneje vloženih zahtevkih v istem postopku oddaje javnega naročila ne more navajati istih kršitev ali drugih kršitev iz te faze postopka, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane že ob vložitvi prvega zahtevka, razen če naročnik ni upošteval odločitve Državne revizijske komisije ali če ponavlja isto kršitev. V drugem odstavku istega člena je še določeno, da se v predrevizijskem in revizijskem postopku ne presojajo dejanja, ki se nanašajo na isti ali ponovljeni postopek oddaje javnega naročila in o katerih sta naročnik ali Državna revizijska komisija že pravnomočno odločila, da ne gre za kršitev.

V morebitnem ponovnem predrevizijskem postopku, vodenem na podlagi novega vlagateljevega zahtevka za revizijo, ne bo mogoče govoriti o prekluziji iz 16. člena ZPVPJN. Glede na to, da je naročnik razveljavil odločitev o oddaji naročila (in s tem tudi odločitev o izločitvi vlagateljeve ponudbe), se postopek javnega naročanja vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb, po kateri bo moral naročnik ponovno sprejeti odločitev o izbiri ter v odločitvi pojasniti in obrazložiti ugotovitve in razloge zanjo (torej tudi razloge za ravnanje s ponudbami, ki jih ni izbral oziroma jih je izločil). V kolikor bo naročnik v novi odločitvi o oddaji naročila ponovno odločil, da vlagateljevo ponudbo izloči kot nepopolno, bo to naročnikovo ravnanje lahko predstavljalo novo kršitev, ki bo izvirala iz ponovljenega pregleda ponudb, zato v zvezi s to kršitvijo ne bo mogoče trditi, da je bila vlagatelju znana že ob vložitvi prvega (tega v predmetnem postopku pravnega varstva) zahtevka za revizijo. Prav tako se naročnik ne bo mogel sklicevati, da je v tem predrevizijskem postopku že pravnomočno odločil, da pri izločitvi vlagateljeve ponudbe ne gre za kršitev, saj njegova odločitev o tem, da se (tudi) ta odločitev razveljavi, tej razlagi nasprotuje.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelju, upoštevajoč določila 274. in 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja, uporabljajo tudi v revizijskem postopku (prvi odstavek 13. člena ZPVPJN), ni mogoče priznati pravnega interesa za začetek revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo. Navedeni določbi ZPP se nanašata na situacijo, ko tožba (pritožba) ni dovoljena in jo je potrebno zavreči, ker tožnik (pritožnik) nima pravne koristi za tožbo, oziroma pravnega interesa za pritožbo. Vsakdo, ki namreč zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi v postopku revizije oddaje javnih naročil, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj.

V obravnavanem primeru je naročnik vlagateljevemu revizijskemu zahtevku, kot je bilo že navedeno, v celoti ugodil. Ker vlagatelj glede na opredeljene meje njegovega zahtevka za revizijo pri odločanju pred Državno revizijsko komisijo ne bi mogel doseči kaj več ali kaj drugega, kot mu je priznal že naročnik, hkrati pa Državna revizijska komisija ne more presojati zakonitosti ravnanj, ki jih je s svojimi akti naročnik že razveljavil, vlagatelju ni mogoče priznati pravnega interesa za začetek revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo (za to dejanje ni podana vlagateljeva pravna korist), njegov predlog za začetek revizijskega postopka pred tem organom pa je potrebno zavreči.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj v predlogu za začetek revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo izpodbija tudi naročnikovo odločitev o stroških predrevizijskega postopka in predlaga, da o njih odloči Državna revizijska komisija.

V skladu s 50. členom ZPVPJN lahko vlagatelj v primeru, ko se revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo ne začne, vlagatelj pa se ne strinja s stroškovno odločitvijo naročnika, pri naročniku vloži pritožbo zoper njegovo odločitev o stroških v predrevizijskem postopku. Ker je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru (iz razlogov, razvidnih v obrazložitvi 1. točke izreka tega sklepa) predlog za začetek revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo zavrgla, je vlagateljev predlog, da o stroških predrevizijskega postopka odloči Državna revizijska komisija, obravnavala kot pravočasno vloženo pritožbo (51. člen ZPVPJN). Tudi za pritožbo namreč velja isti rok in način vložitve kot za predlog za začetek revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagateljeva pritožba utemeljena. Naročnikova odločitev, da vlagatelju prizna le sorazmeren del potrebnih stroškov, ker je le delno uspel z zahtevkom za revizijo, ni pravilna, saj je vlagatelj, glede na revizijski predlog, z zahtevkom za revizijo v celoti uspel. Zato bi mu moral naročnik povrniti vse potrebne stroške, nastale v predrevizijskem postopku. Ker tega ni storil, je Državna revizijska komisija pritožbi ugodila in odločila o potrebnih stroških vlagatelja v predrevizijskem in pritožbenem postopku.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo, v skladu s petim odstavkom 70. člena ZPVPJN, pravočasno zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, in sicer 10.000,00 EUR za plačilo takse, 1.400,00 EUR odvetniške nagrade za postopek v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, v nadaljevanju: ZOdvT), 20 EUR za stroške po tar. št. 6002 ZOdvT in 20 % DDV.

V predlogu za začetek revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo (ki ga gre v delu, ki se nanaša na stroške predrevizijskega postopka, šteti za pritožbo) je vlagatelj priglasil nadaljnje stroške v višini 800,00 EUR nagrade po ZOdvT, izdatke v višini 20 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 20% DDV.

Skladno s prvim odstavkom 70. člena ZPVPJN so stroški predrevizijskega in revizijskega postopka taksa za predrevizijski in revizijski postopek ter drugi izdatki, ki nastanejo med predrevizijskim, revizijskim in pritožbenim postopkom ali zaradi teh postopkov. Med slednje stroške sodijo tudi odvetniški stroški v predrevizijskem, revizijskem in pritožbenem postopku (drugi odstavek 70. člena ZPVPJN).

Glede na to, da je v obravnavanem primeru vlagatelj z zahtevkom za revizijo uspel, mu je treba pritrditi, da mu glede na tretji odstavek 70. člena ZPVPJN pripada povrnitev potrebnih stroškov. Ta namreč med drugim določa, da če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso. Ker je vlagatelja v obravnavanem primeru zastopal odvetnik, mu poleg povrnitve takse pripadajo tudi potrebni stroški, ki jih je imel za odvetniške storitve (drugi odstavek 70. člena ZPVPJN). Ker je pritožba utemeljena, mora naročnik glede na tretji odstavek 70. člena ZPVPJN iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti tudi potrebne stroške, nastale v pritožbenem postopku.

Ker je vlagatelj uspel takó z zahtevkom za revizijo kot s pritožbo, mu Državna revizijska komisija, upoštevajoč prvi, drugi, tretji in osmi odstavek 70. člena ZPVPJN ter skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) in s 13. členom ZOdvT, ob upoštevanju okoliščin primera, kot potrebne priznava stroške za nagrado za postopek pravnega varstva (ki je skupna za predrevizijski in pritožbeni postopek) v višini 1.200,00 EUR, povečano za 20 % DDV, pavšalni znesek v višini 20,00 EUR za izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT in 20 % DDV, ter strošek za takso v višini 10.000,00 EUR, kar skupaj znaša 11.464,00 EUR. Državna revizijska komisija je kot nepotrebne ocenila stroške za odvetniško nagrado nad priznano višino. Državna revizijska komisija je, glede na njeno odločitev iz 1. točke izreka tega sklepa, kot nepotrebne zavrnila tudi preostale priglašene stroške.

Naročnik mora tako skupaj vlagatelju povrniti stroške v višini 11.464,00 EUR. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, 15. 2. 2013


Predsednica senata:
mag. Nataša Jeršič, univ. dipl. ekon.
članica Državne revizijske komisije







Vročiti:
" Odvetniška družba Križanec & Potočnik o.p., d.o.o., Dalmatinova 2, Ljubljana
" Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje
" Tenzor, d.o.o, Mariborska cesta 13, Ptuj
" Dalekovod d.d., Marijana Čavića 4, Zagreb, Hrvaška
" Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana
" v arhiv, tu

Natisni stran