018-013/2013 Zdravstveni dom Domžale

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Vide Kostanjevec kot predsednice senata ter Boruta Smrdela in mag. Maje Bilbija kot članov senata, v revizijskem postopku oddaje javnega naročila »Digitalni in RTG aparat in RIS/PACS«, začetem na podlagi zahtevka za revizijo družbe Siemens d.o.o., Bratislavska cesta 5, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Zdravstveni dom Domžale, Mestni trg 2, Domžale (v nadaljevanju: naročnik), dne 25. 2. 2013

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se v delu, v katerem mu naročnik v predrevizijskem postopku ni ugodil, zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov v višini 1.100,00 EUR se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik izvaja postopek oddaje javnega naročila "Digitalni RTG aparat in RIS/PACS". Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil, dne 30. 11. 2012, pod št. objave JN12992/2012 in v Uradnem listu Evropske Unije, dne 4. 12. 2012, pod št. objave 2012/S 233-383259.

Vlagatelj je, pred potekom roka za prejem ponudb, z vlogo z dne 21. 12. 2012 vložil zahtevek za revizijo. Navaja, da mu ni omogočena priprava popolne konkurenčne ponudbe. Zatrjuje, da naročnik s tem, ko ne dopušča predložitve ponudbe po sklopih, čeprav sta predmet naročila vsaj dva ločena in med seboj nepovezana sistema (digitalni RTG aparat in sistem RIS/PACS), krši temeljna načela javnega naročanja. Pojasni, da je sistem RIS/PACS svetovno priznan in globalno najbolj razširjen informacijski sistem za shranjevanje slikovnega gradiva iz različnih vrst diagnostičnih aparatov in je samostojen v smislu tehničnih zahtev, strojne opreme in programske opreme. Komunikacija z diagnostičnimi napravami poteka preko komunikacijskega standarda DICOM, ki je globalno edini standard za komunikacijo med sistemom RIS/PACS in diagnostičnimi napravami. Po mnenju vlagatelja je običajno, da zdravstvena ustanova kupi RIS/PACS sistem za vse diagnostične aparate, ki jih že ima (na takšen način naj bi se opremile skoraj vse bolnišnice v Sloveniji) in ti niso od istega proizvajalca, pač pa zagotavljajo povezovanje na osnovi DICOM standardov. Vlagatelj meni, da je naročnik kršil temeljna načela javnega naročanja, saj ni utemeljenih razlogov, da razpisa ne bi bilo mogoče razdeliti v sklope, naročnik pa je s tem izključil širši krog ponudnikov oziroma vse tiste ponudnike, ki ne ponujajo tudi RIC/PACS sistema, kar bo onemogočalo oblikovanje konkurenčne ponudbene cene. Vlagatelj ob tem tudi izpostavlja, da tehnične zahteve v delu, ki se nanaša na digitalni RTG aparat, izpolnjuje le en proizvajalec, ki je prisoten na slovenskem trgu, kar utemelji v nadaljevanju. Navaja, da so nekatere tehnične zahteve glede digitalnega RTG aparata tako z vidika funkcionalnosti kot s kliničnega vidika neutemeljene. Navaja, da je na globalnem nivoju prisotnih približno 20 proizvajalcev, 7 na slovenskem trgu, vendar noben od teh ne izpolnjuje tehničnih zahtev, oziroma jih izpolnjuje le proizvod FDR D-EVO G43i/s proizvajalca Fujifilm. Vlagatelj kot sporno izpostavlja zahtevo po velikosti detektorja 43 x 43 cm, glede katere navaja, da v 120-letni zgodovini uporabe RTG tehnologije slikanja detektorji v tej velikosti do sedaj niso obstajali, takšna dimenzija pa je nepraktična in nepotrebna, na kar kaže že dejstvo, da tega standarda ne podpira nihče izmed globalno prisotnih ponudnikov tovrstne opreme. Takšna velikost po prepričanju vlagatelja ne omogoča nobenih funkcionalnih prednosti v primerjavi z običajno velikostjo 43 x 35 cm, njena uporaba pa tudi ni klinično utemeljena, saj je velikost 43 x 35 cm povsem zadostna za diagnostične namene. Vlagatelj še navaja, da sta na zahtevano velikost detektorja neposredno vezani tudi zahtevi v zvezi z aktivno matriko in največjimi dovoljenimi dimenzijami detektorja, saj so pri detektorjih drugačnih dimenzij te vrednosti ustrezno drugačne. Vlagatelj dalje glede zahteve po teži detektorja z baterijo največ 4 kg navaja, da se masa detektorjev na slovenskem trgu prisotnih proizvajalcev giblje do 5 kg, le en proizvajalec pa ponuja detektorje, ki to zahtevo izpolnjuje. Po mnenju vlagatelja je 20 % odstopanje v teži navzgor pri tako majhnih masah nepomembno in nima opaznega vpliva na boljšo varnost pri delu, za zagotavljanje večje varnosti pri delu pa obstajajo tudi drugi mehanizmi (vlagateljevi detektorji so npr. opremljeni z ročajem, ki jih detektorji proizvajalca Fujifilm nimajo). V zvezi z zahtevo po vgrajenem senzorju na udarce vlagatelj navaja, da mu niso znane klinične prednosti te zahteve, pri pravilni uporabi detektorja pa sploh ne sme priti do nobenih udarcev (če detektor pade na tla, to predstavlja nepravilno ravnanje z opremo in so na ohišju vidne sledi). Zahtevi po možnosti napajanja preko baterije in kabla in po priloženih dveh baterijah za detektor in polnilcu ter kabla sta po mnenju vlagatelja diskriminatorni, ker sta vezani na eno izmed znanih tehnologij napajanja detektorja. Vlagatelj uporablja namesto tehnologije izmenljivih baterij, ki jih je potrebno sneti z detektorja in polniti ločeno, tehnologijo v detektor integriranega akumulatorja, ki ni namenjen odstranjevanju in se polni vedno, ko je detektor nameščen v aparat ali shranjen v nosilec. Četudi bi se naročniku baterijska rešitev zdela uporabnejša, po prepričanju vlagatelja konvencionalnost oziroma udobnost uporabe ne more biti zakonsko priznan razlog za izključevanje drugih, funkcionalno enakovrednih, rešitev. Vlagatelj izpodbija še zahtevo po operacijskem sistemu Windows 7 ali novejši in zahtevo po zaslonu, občutljivem na dotik vsaj 17˝.

Naročnik je s sklepom, izdanim dne 7. 1. 2013, pod št. 13-1/2013, zahtevku za revizijo v delu, v katerem vlagatelj izpodbija zahtevo po operacijskem sistemu Windows 7 ali novejši in zahtevo po zaslonu, občutljivem na dotik vsaj 17˝, ugodil, v preostalem delu ga je kot neutemeljena zavrnil. Glede revizijskih očitkov vlagatelja o onemogočanju predložitve ponudb po sklopih naročnik odgovarja, da se z oddajo predmetnega javnega naročila ne izogiba strožjemu postopku, saj izvaja odprti postopek. Prav tako ne daje prednosti nobenemu ponudniku, saj na evropskem trgu obstaja več ponudnikov, ki lahko izpolnijo zahteve naročnika. Naročnik ob tem izpostavlja tudi možnost predložitve skupne ponudbe, nastopanja s podizvajalci ter sklicevanja na kapacitete drugih gospodarskih subjektov, ponudniki pa lahko ponudijo svoj digitalni RTG aparat in detektor drugega proizvajalca. Naročnik pojasni, da je predmet konkretnega javnega naročila zanj koristen le, če se poveže vse elemente razpisa v celoto, saj je cilj javnega naročila, da bo naročnik lahko izvajal vse faze poslovnega procesa digitalne radiologije. Na razpis se je naročnik pripravljal leto dni, pri čemer je pri drugih naročnikih (zdravstvenih domovih) poizvedoval, kako pristopiti in na katere težave mora biti pozoren, prav tako je natančno pregledal trg in preveril, kaj potrebuje, da bo omogočil kakovostno obravnavo pacientov z vpeljavo moderne tehnologije ter ob tem gospodarno in učinkovito ravnal z javnimi sredstvi ter omogočil dostop vsem potencialnim ponudnikom. Naročnik poudarja, da želi z enovitim naročilom zagotoviti, da se ponudniki že v tej fazi povežejo med seboj in preverijo kompatibilnost svojih sistemov, možnost povezljivosti in stroške povezav, s čimer se izogne dodatnim stroškom in zamudam, tako v začetnih fazah (pri vzpostavitvi predmeta naročila, integraciji in implementaciji opreme, težavam pri združljivosti, zamudam pri izvajanju dejavnosti, organizacijske težave, izguba ugleda pri uporabnikih) kot v vseh nadaljnjih fazah (pogostost okvar, težave pri prevzemanju odgovornosti za napake ponudnikov, težave pri organizaciji, zagotavljanje komunikacije med ponudniki). Navedene težave bi naročniku otežile delovni proces in pomenile dodatno finančno breme. Naročnik še izpostavlja prakso drugih naročnikov, ki podobna javna naročila oblikujejo kot celoto (v enem izmed takšnih naročil je ponudbo oddal tudi vlagatelj). Glede navedb vlagatelja, ki se nanašajo na tehnične zahteve digitalnega RTG aparata, naročnik poudarja, da so vse tehnične zahteve zapisane skrbno, skladno s strokovnimi zahtevami, narave dela pri naročniku, kadrovske zasedbe naročnika in prostorskih kapacitet na radiološkem oddelku. Naročnik opozarja, da je vlagatelj veliko navedb oblikoval abstraktno, ne da bi vsaj verjetno izkazal, da postavljene zahteve posegajo v njegov položaj, vlagatelj pa se tudi napačno sklicuje na slovenski trg, saj je treba upoštevati evropski trg. Glede zahteve po velikosti detektorja 43 x 43 cm naročnik pojasni, da gre za strokovno zahtevo, ki mu lajša delo, saj pri slikanju pljuč detektorja v stativu ni potrebno obračati, hkrati pa se poveča površina slikanja in zmanjša možnost napak iz pozicioniranja. Zdravstvene ustanove, ki razpolagajo z več finančnimi sredstvi, običajno naročajo dva detektorja (manjše velikosti 35 x 43 cm in večje velikosti 43 x 43 cm), vendar si naročnik zaradi omejenih finančnih sredstev dveh detektorjev ne more privoščiti in je zato primanjkljaj enega detektorja nadomestil z večjim detektorjem, ki omogoča vse, kar ponuja manjši detektor, dodatno pa omogoča funkcije, ki jih naročnik nujno potrebuje. V radiološkem oddelku se opravlja pretežno slikanje pljuč, dnevno med 25 in 30 pacientov, kar pomeni, da bi bilo treba detektor manjše velikosti obrniti skoraj za vsakega pacienta, torej 40 obračanj na dan, pri stalnem obračanju pa je potrebno še dodatno slikanje. Naročnik ob tem izpostavlja, da tudi vlagatelj ponuja detektor velikosti 43 x 43 cm (kot fiksni detektor v stativu), medtem ko na globalnem in lokalnem trgu takšen detektor ponujata npr. Fujifilm in Konica Minolta. Naročnik zato navedbe v tem delu kot neutemeljene zavrača, posledično tudi navedbe, ki se nanašajo na zahtevi v zvezi z aktivno matriko in največjimi dovoljenimi dimenzijami detektorja. Glede zahtevane mase detektorja 4 kg naročnik pojasni, da je teža detektorja zanj velikega pomena, saj s tem doseže večjo varnost delavcev pri delu (naročnik opozarja tudi na invalidnost enega delavca in zakonsko dolžnost naročnika, da invalidnemu delavcu omogoči zanj ustrezno delo). Naročnik verjame, da odstopanje v teži za vlagatelja ni bistvenega pomena, je pa bistveno za radiološke inženirje, ki bodo detektor vsakodnevno uporabljali in obračali, saj ima teža detektorja pri slikanju v višini glave z dvignjenimi rokavi velik vpliv na obremenitev hrbtenice. Detektor se pri delu manj prenaša kot obrača, zaradi česar ročaj za naročnika ni bistvenega pomena, za hrbtenico pa je bolje prenašati težo z obema rokama. Pri 30 pacientih dnevno in invalidnemu delavcu to pomeni, da bi morali radiološki inženirji dnevno po nepotrebnem nositi najmanj 30 kg več, na leto približno 7 ton. Zahtevano težo pa zagotavljajo proizvajalci, kot npr. Fujifilm, Konica Minolta, Carestream in Agfa, zaradi česar je naročnik prepričan, da zahteva ni diskriminatorna, vlagatelj pa ne more zahtevati, da naročnik spremeni proces dela in sprejme opremo, ki mu bo delo otežila, če je jasno, da obstaja oprema, ki mu ga lahko olajša, sicer pa je zelo redko, da je teža detektorja do 5 kg in ne do 4 kg. Glede vgrajenega senzorja za udarce naročnik pojasni, da je to pomembno pri ugotavljanju napak, saj v primeru težav naročnik ponudniku lažje dokazuje težave, ki izhajajo iz nedelovanja opreme, ponudnik pa tako ne more očitati naročniku, da je vzrok nedelovanja opreme krivda naročnika. Naročnik poudarja, da se na takšen način zavaruje, v primeru nastopa težav pa natančno ve, kako ravnati, ali obvestiti zavarovalnico ali ponudnika, na trgu pa vsaj dva ponudnika ponujata opremo s senzorjem na udarce, npr. Carestream in Fujifilm. V zvezi z zahtevano tehnologijo napajanja detektorja naročnik pojasni, da je zahtevana tehnologija bolj praktična in naročniku omogoča nemoten proces dela. Kolikor bi naročnik imel dva detektorja, potem tehnologija napajanja ne bi prišla tako do izraza, ker pa naročnik lahko nabavi le en detektor, to predstavlja očitno prednost pred drugimi vrstami napajanja (npr. tehnologijo v detektor integriranega akumulatorja). Naročnik opozarja, da kolikor bi dopustil tehnologijo, ki jo ponuja vlagatelj, bi bilo prazne baterije možno polniti le takrat, ko bi bil detektor nameščen v aparatu, kar pa predstavlja težavo, ker je detektor v tem času fiksen (negibljiv) in naročnik detektorja ne bi mogel uporabljati (npr. pri pacientu na invalidnem zaključku), zaradi česar bi sledilo prenaročanje pacientov in organizacijske težave.

Naročnik je z vlogo z dne 8. 1. 2013 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 11. 1. 2013 opredelil do navedb naročnika. Meni, da iz zakonskih določb nedvoumno izhaja, da je naročnik dolžan javno naročilo oblikovati v sklope, če predmet naročila to dopušča in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti, odločitev o tem, ali se bo naročilo oddalo po sklopih, pa ni stvar povsem proste presoje naročnika. Vlagatelj se strinja, da lahko nabava več vrst blaga od istega ponudnika privede do ugodnejših dobav, kar pa v konkretnem primeru ni mogoče, saj na slovenskem trgu obstaja le en ponudnik digitalnih RTG aparatov, ki je hkrati proizvajalec RIS/PACS sistema (GE), pa še ta ne izpolnjuje tehničnih zahtev razpisa. Zato se bo moral vsak ponudnik digitalnega RTG aparata nujno povezati s ponudnikom RIS/PACS sistema. Ker tehnične zahteve digitalnega RTG aparata izpolnjuje le en proizvajalec RTG opreme, je po prepričanju vlagatelja ustvarjen monopolni položaj edinega ponudnika ter tistega dobavitelja RIS/PACS sistema, ki ga bo izbral za partnerja, siljenje proizvajalcev v povezovanje z drugimi ponudniki pa omejuje konkurenco. Vlagatelj še poudarja, da kompatibilnost z detektorji drugih proizvajalcev ni zagotovljena, tudi če bi bila, po vseh parametrih ustreza le detektor enega proizvajalca. Naročnik si po mnenju vlagatelja napačno razlaga cilje svojega delovanja (vlagatelj izpostavlja primer, ko ne bi bilo dopustno naročiti gradnje prizidka, če isti sklop ne bi zajemal vseh obrtniških in instalacijskih del, vgradnje vse diagnostične in druge opreme, po možnosti pa še najema zdravstvenega osebja), razdelitev konkretnega naročila na sklope pa ne bi pomenila okrnitve predmeta naročila, saj bi vsi ponudniki digitalnega RTG aparata, razen enega, tako ali tako morali nastopiti skupaj z drugimi proizvajalci RIS/PACS sistema. Vlagatelj tudi opozarja, da praksa drugih naročnikov ne more biti upoštevan argument. Glede navedbe naročnika, da predmetno naročilo ni omejeno na slovenski trg, vlagatelj opozarja, da je naročnik med obveznimi pogoji zahteval, da mora biti ponudnik vpisan v register dobaviteljev (proizvajalcev) medicinskih pripomočkov, ki ga vodi Javna agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke, kar pomeni, da je krog ponudnikov omejen na tiste proizvajalce, ki poslujejo v Sloveniji, sicer pa so na slovenskem trgu prisotni vsi večji in pomembnejši proizvajalci, ki so prisotni tudi na evropskem trgu. Glede tehničnih zahtev digitalnega RTG aparata se vlagatelj strinja z naročnikom, da vsako posamezno tehnično zahtevo izpolnjuje več proizvajalcev, vendar pa vse tehnične zahteve skupaj izpolnjuje le en proizvajalec. Glede utemeljitve naročnika o zahtevani velikosti detektorja vlagatelj odgovarja, da obračanje detektorja ne predstavlja funkcionalne pomanjkljivosti, temveč kvečjemu manjšo uporabnost, ki pride do izraza samo pri slikanju pljuč izjemno velikih ljudi, funkcionalno pa ni razlik, saj že sedaj obstajajo slikanja (npr. hrbtenice), kjer je potrebno narediti več posnetkov. Sicer pa je format 35 x 43 cm globalno najbolj razširjen format, prilagojen najširši populaciji. Zamudi pri obračanju detektorja pa bi se naročnik po mnenju vlagatelja lahko izognil z optimizacijo naročanja pacientov (npr. naročanje pacientov, pri katerih so potrebne enotne nastavitve), tudi sicer večja hitrost dela ne more biti utemeljen argument za diskriminatorne tehnične zahteve. Vlagatelj še opozarja, da je naročnik pri sklicevanju na detektor vlagatelja spregledal, da gre za vgrajeni detektor, ki ga ni mogoče obračati, v vseh primerih, kjer je obračanje mogoče, pa se je klinična uporaba manjšega detektorja izkazala za bolj priročno. Vlagatelj dalje navaja, da ne obstajajo nobene ovire, zakaj z obema rokama ne bi bilo mogoče nositi detektorja z ročajem, je pa tak detektor mogoče nositi tudi z eno roko, česar konkurenčni detektor ne omogoča, to pa je ključno pri njegovem vstavljanju v predal stativa, saj je detektor brez ročaja potrebno odložiti in odpreti predal, medtem ko vlagateljeva rešitev omogoča, da se detektor drži v eni roki, predal pa se odpre z drugo roko. Glede vgrajenega senzorja za udarce vlagatelj navaja, da je naročnik končno uspel pojasniti, zakaj senzor potrebuje, vendar pa to ni v nobeni povezavi s funkcionalnostjo RTG opreme, razen tega je argument naročnika nelogičen, saj očitno zaznava udarcev koristi predvsem proizvajalcu, ki s tem dokazuje, da vzrok napake ni v proizvodu, kar še posebej velja v času garancije, ko je dokazno breme glede mehanizma nastanka napak, ki garancijsko odgovornost izključuje, na proizvajalcu. Vlagatelj poudarja, da je na 4 do 5 kg težkem občutljivem detektorju padec praviloma mogoče ugotoviti iz poškodb ohišja, naročnik pa bo v primeru, da se ohišje vidno ne poškoduje, padec lažje skril. Glede sistema napajanja detektorja vlagatelj izpostavlja, da ni mogoče dokazati, da noben konkurenčni ponudnik ne bi bil pripravljen za isto ceno ponuditi dveh detektorjev, vlagatelj pa glede na tehnične zahteve in izključitev vse konkurence z veliko gotovostjo pričakuje, da bo ponujena cena edinega ponudnika, ki pogoje izpolnjuje, visoko nad tržno ceno. Vlagatelj še dodaja, da glede na dejstvo, da naročnik dnevno opravlja slikanje 25 do 30 pacientov, vlagateljev detektor pa ima vgrajeno baterijo, ki zadostuje za 90 posnetkov brez polnjenja, bi to pri naročniku zadostovalo za tri dni slikanja, ne da bi se detektor vmes polnil, praktične izkušnje pa kažejo, da je treba le okoli 5 % vseh slikanj opraviti tako, da detektor ni v mizi oziroma v aparatu. Vlagatelj je že pojasnil, da se njegov detektor polni vsakič, ko je odložen v aparat ali v ločeno odlagalno mesto, sicer pa vlagatelj ponuja tudi kabelsko napajanje detektorja, kar omogoča njegovo prenašanje naokoli.
Državna revizijska komisija je po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb naročnika in vlagatelja odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V obravnavani zadevi je, ob upoštevanju dejstva, da je naročnik zahtevku za revizijo delno ugodil, med strankama ostalo sporno še vprašanje, ali je naročnik s tem, ko javnega naročila ne oddaja ločeno po sklopih ter pri postavitvi posameznih tehničnih specifikacij za digitalni RTG aparat ravnal v nasprotju z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2).

ZJN-2 posebnih pravil o tem, kdaj bi moral naročnik javno naročilo oddati kot celoto oziroma po sklopih ne vsebuje. Res je namen zakona usmerjati naročnike, da predmet javnega naročanja oblikujejo v sklope v smislu 31. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 (ki pojasnjuje, da je sklop del javnega naročila, ki tvori zaključeno celoto in ga je mogoče oddati ločeno), vendar pa je naročnik tisti, ki glede na svoje potrebe oblikuje predmet naročila in je zato praviloma avtonomen pri odločitvi, ali bo javno naročilo oddal kot enovito naročilo ali pa ga bo razdelil v sklope. Namen pravil javnega naročanja ni poseganje v objektivno opravičljive poslovne potrebe in odločitve naročnika, vendar je potrebno po drugi strani zakon razlagati tudi v smislu omejitev in zahtev, ki izhajajo iz temeljnih načel javnega naročanja. Iz drugega odstavka 6. člena ZJN-2 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti) tako izhaja, da mora naročnik javno naročilo oblikovati v sklope v primeru, če to dopušča narava predmeta javnega naročila in če to k večji gospodarnosti in učinkovitosti njegove izvedbe. Odločitev o tem, ali se bo posamezno javno naročilo oddalo po sklopih, je zato treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera, zlasti pa ob upoštevanju narave predmeta naročila. Pri tem je potrebno upoštevati npr. količino razpisanega blaga/storitev, vsebinsko povezanost posameznih delov javnega naročila, konkurenco na trgu in običajno poslovno prakso pri naročanju razpisanega blaga/storitev oziroma razpisu posameznih enot. Čeprav lahko naročniki praviloma ravno iz razloga, ker predmet javnega naročila razdelijo na več zaokroženih enot na ta način pridobijo več ponudb (ki so posledično tudi cenovno ugodnejše), pa je potrebno po drugi strani tudi upoštevati, da lahko prav nabava večje količine različnega blaga od istega ponudnika privede do ugodnejših nabavnih cen blaga. Pri tem je pomembno tudi, ali obstaja za nabavo večje količine različnega blaga na relevantnem trgu dovolj ponudnikov, pri čemer relevanten trg ne pomeni zgolj domačega (nacionalnega) trga.

Pregled razpisne dokumentacije v obravnavanem primeru pokaže, da naročnik z javnim naročilom naroča dobavo, namestitev, integracijo in vzdrževanje strojne in programske opreme ter druge aktivnosti, ki bodo omogočile delovanje digitalnega RTG aparata in RIS/PACS sistema na področju radiologije Zdravstvenega doma Domžale. Predmet javnega naročila vključuje dobavo, montažo, integracijo in vzdrževanje opreme skladno z zahtevami iz razpisne dokumentacije, demontažo in odvoz obstoječega RTG aparata, zagon ter preskus delovanja opreme oziroma celotnega sistema glede na zahteve iz razpisne dokumentacije, predajo vseh tehničnih dokumentov, atestov ter certifikatov, ki dokazujejo kakovost opreme, navodila za ravnanje z opremo in vzdrževanje v slovenskem jeziku, preventivno vzdrževanje ter odprava napak in okvar opreme v času veljavnosti garancije, usposabljanje oziroma izobraževanje zaposlenih ter druge aktivnosti skladno s pogoji iz razpisne dokumentacije in pogodbo. Iz navedenega izhaja, da predmet javnega naročila ne zajema le dobave blaga na področju radiologije (digitalnega RTG aparata in RIS/PACS sistema), ampak tudi vrsto storitev, povezanih z dobavo in vzdrževanjem navedenega blaga.
Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnik tudi prepričljivo pojasnil razloge, ki opravičujejo oddajo enovitega javnega naročila, tako s strokovnega vidika kot tudi z ekonomskega vidika. Kot to pojasni naročnik, želi s predmetnim javnim naročilom doseči izvedbo vseh faz poslovnega procesa radiologije, t.j. izvedbo digitalnega slikanja, prenos slike k radiologom, odčitavanje slik, zapisovanje izvida, prenos izvida, zapisovanje slik na CD in izvajanje drugih aktivnosti v posameznih fazah poslovnega procesa. Naročnikov cilj je, da se ponudniki že v tej fazi povežejo med seboj in preverijo kompatibilnost svojih sistemov, možnost povezljivosti in stroške povezav, s čimer se naročnik izogne dodatnim stroškom in zamudam, tako v začetnih fazah (pri vzpostavitvi predmeta naročila, integraciji in implementaciji opreme, težavam pri združljivosti, zamudam pri izvajanju dejavnosti, organizacijske težave, izguba ugleda pri uporabnikih) kot v vseh nadaljnjih fazah (pogostost okvar, težave pri prevzemanju odgovornosti za napake ponudnikov, težave pri organizaciji, zagotavljanje komunikacije med ponudniki). Naročnik želi z oddajo naročila doseči končni cilj, t.j. delujoč celoten sistem radiologije (kot to navaja v razpisni dokumentaciji, po sistemu "ključ v roke"), ponudnik pa mora dobaviti ustrezno blago in izvesti potrebne spremljajoče storitve (kot so vzdrževanje, izobraževanje kadra idr.). Prav nabava celovitega javnega naročila, blaga in potrebnih storitev, od istega ponudnika pa lahko privede do ugodnejših cen blaga in storitev, čemur tudi vlagatelj ne nasprotuje. Končna ponudbena cena namreč ni le odraz nabavnih cen temveč tudi stroškov poslovanja ponudnika v celoti.

Nabava digitalnega RTG aparata in RIS/PACS sistema je zato nedvomno povezana in trditve vlagatelja o tem, da sta navedena sistema povsem ločena in med seboj nepovezana in neodvisna, ne držijo. Ob tem ne gre spregledati, da naročnik ponudnikov v obravnavanem primeru ni omejil z morebitno zahtevo po enem (istem) proizvajalcu dobavljene opreme, kar pomeni, da lahko ponudnik ponudi digitalni RTG aparat enega proizvajalca in RIS/PACS sistem drugega proizvajalca. Naročnik prav tako ni prepovedal sodelovanja skupine ponudnikov in sodelovanja s podizvajalci. Navedbe vlagatelja o tem, da naj bi naročnik z enovitim naročilom onemogočil udeležbo ponudnikov, ki hkrati ne ponujajo RIS/PACS sistema (pri čemer vlagatelj niti ne trdi niti ne dokaže, da sam ne more ponuditi sistema RIS/PACS ali da zahteve za navedeni sistem morebiti izpolnjuje le en proizvajalec), zato ne morejo biti zadostna in utemeljena podlaga za ugotovitev nedopustnega omejevanja konkurence med ponudniki. Državna revizijska komisija ne nasprotuje vlagatelju v tem, da digitalnega RTG aparata in RIS/PACS sistema morebiti ne bi bilo mogoče nabavljati ločeno, kar je verjetno običajno v primerih, ko naročnik že razpolaga z enim od navedenih sistemov. Vendar pa v konkretnem primeru razlogi za oddajo enovitega javnega naročila prevladujejo in jih je naročnik, kot že navedeno, strokovno in ekonomsko upravičil, medtem ko vlagatelj ni uspel dokazati, da bi oddaja javnega naročila v najmanj dva sklopa omogočila bolj gospodarno, učinkovito in konkurenčno izvedbo razpisa.

Vsi navedeni razlogi so po mnenju Državne revizijske komisije naročnika opravičeno vodili k odločitvi o oddaji enovitega javnega naročila, katero je naročnik skrbno pretehtal, saj se je na predmetni razpis pripravljal dlje časa, raziskoval je trg in pri drugih zdravstvenih domovih poizvedoval, kako pristopiti k izvedbi javnega naročila in na kaj mora biti pozoren, primeri v praksi, njegove izkušnje in izkušnje drugih naročnikov pa so ga vodili k oblikovanju enovitega javnega naročila. Navedeno potrjuje tudi spisovna dokumentacija, iz katere izhaja, da je naročnik preverjal trg in je informativne ponudbe glede predmeta konkretnega javnega naročila pridobival že v začetku leta 2012 (tudi od vlagatelja). Da so tudi drugi naročniki tovrstno javno naročilo oddajali kot enovito javno naročilo, pa potrjujejo primeri, ki jih izpostavlja naročnik, npr. Zdravstveni dom Ajdovščina (št. objave obvestila o naročilu JN4100/2012), Zdravstveni dom Ptuj (št. objave obvestila o naročilu JN2879/2010) in Zdravstveni dom Slovenska Bistrica, za katerega je naročilo oddajala Občina Slovenska Bistrica (št. objave obvestila o naročilu JN5334/2009) in pri katerem je javno naročilo bilo dodeljeno prav vlagatelju (Obvestilo o oddaji naročila 2009/S 176-253199).

Državna revizijska komisija je na podlagi ocene predstavljenih argumentov naročnika ter ob upoštevanju narave predmeta konkretnega naročila prišla do zaključka, da ni najti razlogov, zaradi katerih bi naročniku lahko očitali kršitve pravil javnega naročanja, ker se je odločil za oddajo enovitega javnega naročila in je zato s tem povezane revizijske očitke vlagatelja kot neutemeljene zavrnila.

Vlagatelj z zahtevkom za revizijo izpodbija tudi posamezne tehnične zahteve digitalnega RTG aparata, katere so po mnenju vlagatelja neutemeljene tako z vidika funkcionalnosti kot s kliničnega vidika, te zahteve pa naj bi od na slovenskem trgu prisotnih ponudnikov izpolnjeval le proizvod FDR D-EVO G43i/s proizvajalca Fujifilm.

ZJN-2 v drugem odstavku 37. člena ZJN-2 naročnike napotuje, da oblikujejo takšne tehnične specifikacije, ki omogočajo enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Skladno s 7. členom ZJN-2 (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki) naročnik v postopku javnega naročanja ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence. Po določbi 9. člena ZJN-2 (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Iz navedenih določb gre razumeti, da je naročnik pri postavljanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen, pri čemer ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom ali bi jim neupravičeno onemogočale udeležbo v postopku oddaje javnega naročila.

Predmet obravnavanega javnega naročila v izpostavljenem delu je dobava digitalnega RTG aparata z direktnim brezžičnim detektorjem. Minimalne tehnične specifikacije za digitalni ploski brezžični detektor je naročnik opisal v Prilogi 1: Tehnične zahteve naročnika. Vlagatelj kot sporne izpostavlja: zahtevo pod zap. št. 31: Velikost detektorja: 43 x 43 cm in v zvezi s tem tudi pod zap. št. 32: Aktivna matrika detektorja mora biti vsaj 2816 x 2816 ter pod zap. št. 34: Največje dimenzije detektorja so lahko 46 cm x 46 cm x 1,5 cm, dalje zahtevo pod zap. št. 39: Teža detektorja z baterijo ne sme presegati 4 kg, zahtevo pod zap. št. 40: Detektor mora imeti vgrajen senzor na udarce in zahtevi pod zap. št. 43: Možnost napajanja preko baterije in kabla in zap. št. 44: Priloženi morata biti 2 bateriji za detektor in polnilec ter kabel, ki se ga lahko namesti na mizo ali stenski stativ za neprekinjeno napajanje detektorja.

Državna revizijska komisija, ne da bi se spuščala v presojo, ali sporne tehnične zahteve oziroma njihovo kombinacijo izpolnjuje le proizvod FDR D-EVO G43i/s proizvajalca Fujifilm, izpostavlja, da zgolj dejstvo, da eden od ponudnikov določene zahteve ali njihovo kombinacijo ne izpolnjuje, oziroma jo izpolnjuje le določen krog ponudnikov, še ne daje zadostne podlage za zaključek, da je naročnikova zahteva neupravičeno diskriminatorna. Namreč, kolikor naročnik, ne glede na dejstvo, da določeno zahtevo morebiti lahko izpolni le določen krog potencialnih ponudnikov oziroma posamezni ponudnik, uspe izkazati, da so zahteve objektivno opravičljive, mu kršitve še ni mogoče očitati. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil sicer varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju predmeta javnega naročila, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot primerno (ustrezno), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo, saj ni dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

V obravnavanem primeru gre najprej ugotoviti, da naročnik spornih tehničnih zahtev ni vezal na morebitne pridobljene licence, koncesije ali blagovne znamke. Sporne tehnične zahteve se nanašajo na fizične lastnosti brezžičnega detektorja, za katere naročnik pojasni, da jih je postavil skladno s strokovnimi zahtevami in potrebami, ki izhajajo iz delovnega procesa, pri čemer je naročnik upošteval tudi omejene finančne zmožnosti, naravo dela, kadrovsko zasedbo in prostorske kapacitete na radiološkem oddelku. Državna revizijska komisija ob tem ocenjuje, da je naročnik za vsako izmed spornih tehničnih zahtev uspel prepričljivo izkazati objektivno opravičljive strokovne oziroma funkcionalne potrebe oziroma prednosti, ki so za naročnika bistvenega pomena.

Zahtevana velikost detektorja 43 x 43 cm naročniku tako olajša opravljanje radiološke dejavnosti. Pri slikanju pljuč s takšno velikostjo detektorja le-tega v stativu ni potrebno obračati, poveča pa se tudi površina slikanja in zmanjša možnost napak, zaradi česar ni potrebnega dodatnega slikanja. Kot to pojasni naročnik, se v radiološkem oddelku opravlja pretežno slikanje pljuč, dnevno med 25 in 30 pacientov, zaradi česar bi bilo treba detektor manjše velikosti (43 x 35 cm), ki ga želi ponuditi vlagatelj, obrniti skoraj za vsakega pacienta (to pomeni 40 obračanj na dan), pri stalnem obračanju pa je potrebno še dodatno slikanje. Vlagatelj ima glede tega sicer drugačno stališče, saj meni, da je takšna velikost nepraktična, nepotrebna in ne omogoča nobenih prednosti pred običajno velikostjo (43 x 35 cm), ki je za diagnostične namene povsem zadostna, obračanje detektorja pa predstavlja manjšo uporabnost le pri slikanju pljuč izjemno velikih ljudi, zamudi pri obračanju slik pa bi se naročnik lahko izognil z optimizacijo naročanja pacientov. Vendar pa Državna revizijska komisija na tem mestu opozarja, da vlagatelj ni v vlogi, da bi naročniku narekoval način dela in organizacijo izvajanje njegove dejavnosti. Vlagatelja gre razumeti v smislu, da želi naročniku ponuditi proizvod, ki ima drugačne (morda celo običajne) lastnosti, vendar pa ne more namesto naročnika podajati strokovno presojo o tem, kakšne lastnosti proizvoda so za naročnika oziroma njegovo delo bistvene. Naročniku ni mogoče odrekati pravice, da nabavi opremo s takšnimi lastnostmi, ki bo po njegovi strokovni presoji najbolje zadovoljila potrebe opravljanja njegove dejavnosti in ki bodo tudi bolje zadovoljile javni interes (hitrejše delo, manjše čakalne dobe ipd.). Identifikacija naročnikovih potreb je nedvomno prvenstveno v njegovi domeni, ki pozna svoje delovanje in specifične zahteve, in ne v domeni ponudnikov. Z identifikacijo in opredeljevanjem potreb naročnik prevzame tudi odgovornost za svoje poslovanje oziroma izvrševanje nalog, zaradi katerih je ustanovljen.

Naročnik je seznanjen z dejstvom, da zdravstvene ustanove, ki razpolagajo z več finančnimi sredstvi, naročajo tudi po dva detektorja (manjše in večje velikosti), kar potrjuje tudi spisovna dokumentacija, iz katere izhajajo poizvedbe naročnika o nabavljenih detektorjih pri drugih naročnikih (zdravstvenih domovih), vendar je naročnik pri konkretni nabavi omejen s finančnimi sredstvi in se je zato v dani situaciji odločil za optimalnejšo rešitev, ki jo predstavlja nabava detektorja večje velikosti 43 x 43 cm, ki mu omogoča vse, kar ponuja detektor manjše velikosti, dodatno pa še funkcionalnosti, ki za naročnika predstavljajo bistvene prednosti. Ob tem tudi ne gre prezreti dejstva, da zahtevano velikost detektorja 43 x 43 cm ponujata vsaj proizvajalca Fujifilm in Konica Minolta (čemur vlagatelj ne nasprotuje, to pa izhaja iz navedb naročnika in katalogov navedenih proizvajalcev v spisovni dokumentaciji), kar napeljuje k zaključku, da ne gre za neko povsem novo ali neobičajno lastnost, ki je proizvodi, ki so že na trgu, ne bi zagotavljali. Državna revizijska komisija je zato revizijske očitke vlagatelja v tem delu kot neutemeljene zavrnila, posledično pa tudi revizijske očitke, s katerimi vlagatelj izpodbija zahtevi pod zap. št. 32 glede aktivne matrike detektorja in pod zap. št. 34 glede največje dimenzije detektorja, saj kot to navaja tudi vlagatelj, sta navedeni zahtevi povezani z zahtevo po velikosti detektorja.

Naročnik je dalje izkazal objektivno opravičljive potrebe tudi v zvezi z zahtevano maso detektorja 4 kg, pri čemer izhaja iz dolžnosti zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu in varstva invalidov, saj ima zaposlenega tudi enega invalidnega delavca, kateremu mora zagotoviti ustrezno prilagojeno delo (dvigovanje bremen). Tudi v tem primeru vlagatelj poskuša utemeljiti, zakaj je teža 4 kg (ki naj bi jo po njegovih navedbah zagotavljal le en proizvajalec) v primerjavi s težo do 5 kg nepomembna in nima opaznega vpliva na varnost pri delu. Državna revizijska komisija vlagatelju ne more pritrditi, saj dvigovanje bremena 4 kg namesto 5 kg večkrat dnevno že samo po sebi predstavlja prednost, tako pri zdravem delavcu, še toliko bolj pa pri invalidnem delavcu. Tudi Državna revizijska komisija verjame (tako kot naročnik), da odstopanje v teži za vlagatelja (ki trži svoj proizvod) ni bistvenega pomena, je pa bistveno za delavce (radiološke inženirje), ki bodo detektor vsakodnevno in večkrat dnevno uporabljali in obračali. Kot to pojasni naročnik, ima teža detektorja pri slikanju v višini glave z dvignjenimi rokavi velik vpliv na obremenitev hrbtenice (pri 30 pacientih dnevno in invalidnemu delavcu to pomeni, da bi morali radiološki inženirji dnevno po nepotrebnem nositi najmanj 30 kg več, na leto približno 7 ton). Četudi vlagatelj ponuja za namen lažjega rokovanja z detektorjem posebne ročaje, pa to ne zmanjšuje pomembnosti manjše teže detektorja. Sicer pa teža 4 kg ni neobičajna, saj kot to navaja naročnik, zahtevano težo izpolnjuje več proizvajalcev, npr. Fujifilm, Konica Minolta, Carestream in Agfa (čemur vlagatelj ne nasprotuje in o čemer se je prepričala tudi Državna revizijska komisija z vpogledom v spisovno dokumentacijo in javno dostopne podatke na spletnih straneh proizvajalcev). Navedba vlagatelja, da zahtevano maso detektorja zagotavlja le en proizvajalec, zato ne drži.


Tudi glede zahteve po vgrajenem senzorju za udarce naročniku ni mogoče odrekati pravice po tem, da se zavaruje pri odkrivanju in uveljavljanju napak detektorja pri ponudniku oziroma proizvajalcu. Vgrajeni senzor predstavlja za naročnika prednost, saj, kot to navaja naročnik, v primeru težav lažje dokazuje ponudniku oziroma proizvajalcu vzrok napak v proizvodu in se proizvajalec ne more sklicevati na krivdo naročnika. Naročnik s tem lahko prihrani na času in stroških (npr. se izgone nepotrebnim sporom, hitreje zamenja detektor ipd.), kar je še toliko bolj pomembno, če naročnik razpolaga le z enim detektorjem. Detektor z vgrajenim senzorjem na udarce pa ponujata vsaj dva proizvajalca, Carestream in Fujifilm (kar izhaja iz spisovne dokumentacije), vlagatelj pa ni zatrjeval in dokazal, da s ponujenim proizvodom zagotavlja funkcionalno enakovredno rešitev.

Po mnenju Državne revizijske komisije je naročnik izkazal tudi funkcionalno upravičene potrebe v zvezi z zahtevano tehnologijo napajanja detektorja. Naročnik zahteva, da se detektor polni preko baterije in kabla, pri čemer morata biti priloženi dve bateriji ter polnilec in kabel, ki se ga lahko namesti na mizo ali stenski stativ za neprekinjeno napajanje detektorja. Vlagatelj ponuja drugačno tehnologijo napajanja, in sicer ima v detektor integriran akumulator, ki se ne odstrani, detektor pa se polni, ko je nameščen v aparat ali shranjen na nosilec. Državna revizijska komisija ne nasprotuje naročniku v tem, da je zahtevana tehnologija za naročnika bolj praktična in mu omogoča nemoten proces dela, medtem ko bi bilo v primeru ponujene tehnologije vlagatelja prazne baterije možno polniti le takrat, ko bi bil detektor nameščen v aparatu ali nosilcu. Navedeno pomeni, da detektorja v tem času ne bi bilo mogoče prenašati, saj je fiksen in ga naročnik v primerih, kjer je potrebna gibljivost detektorja (npr. pri pacientu na vozičku ali mizi) ne bi mogel uporabljati, čemur bi sledilo prenaročanje pacientov in organizacijske težave. Tudi v tem primeru ne gre prezreti dejstva, da je naročnik omejen s finančnimi sredstvi in lahko nabavi le en detektor, zaradi česar je tehnologija napajanja, ki naročniku omogoča bolj praktično in hitrejše delo, toliko bolj pomembna. Navedbe vlagatelja o tem, da ni mogoče dokazati, da noben ponudnik ne bi bil pripravljen za isto ceno ponuditi dveh detektorjev oziroma njegove domneve, da je mogoče z veliko gotovostjo pričakovati, da bo ponujena cena edinega ponudnika, visoko nad tržno ceno, so zato brezpredmetne in jih tudi sicer ni mogoče preveriti. Dejstvo, da zahtevana tehnologija terja odstranjevanje in ločeno polnjenje baterij (kar vlagatelj izpostavlja kot problematično), pa po mnenju Državne revizijske komisije za naročnika ne predstavlja takšne težave v primerjavi s prednostjo, ki jo prinaša. Zahtevano tehnologijo napajanja pa ponujata vsaj proizvajalca Fujifilm in Konica Minolta (kar izhaja iz spisovne dokumentacije).

Državna revizijska komisija ob ugotovljenem zaključuje, da vlagatelj ni uspel dokazati naročnikovih kršitev niti v delu, ki se nanaša na zahtevane tehnične specifikacije digitalnega RTG aparata in je zato tudi v tem delu revizijske očitke kot neutemeljene zavrnila.

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo v delu, v katerem mu naročnik v predrevizijskem postopku (s sklepom z dne 7. 1. 2013, št. 13-1/2013) ni ugodil, ni uspel, je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo v tem delu, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v postopku pravnega varstva zahteval povračilo stroškov plačane takse v višini 1.500,00 EUR. Naročnik mu je v predrevizijskem postopku priznal stroške v sorazmerju z doseženim uspehom v višini 400,00 EUR, s čimer se vlagatelj ne strinja, saj je prepričan, da mu pripada povračilo vseh stroškov, ker je plačal enotno takso, ne glede na število uveljavljenih kršitev.

Državna revizijska komisija je ob upoštevanju dejstva, da je naročnik vlagatelju že priznal stroške v višini 400,00 EUR, odločala le o povrnitvi stroškov v razliki 1.100,00 EUR. Ob tem je ugotovila, da je naročnik odločal o stroških vlagatelja v predrevizijskem postopku v sorazmerju z doseženim uspehom vlagatelja, na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN in ob upoštevanju 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.), kakršna je tudi praksa Državne revizijske komisije v podobnih primerih in mu zato ni mogoče očitati kršitve pravil.

Ker vlagatelj s preostalim delom zahtevka za revizijo v revizijskem postopku ni uspel, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov v višini 1.100,00 EUR zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, 25. 2. 2013


Predsednica senata:
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije








Vročiti:
- Zdravstveni dom Domžale, Mestni trg 2, Domžale
- Siemens d.o.o., Bratislavska cesta 5, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
- arhiv, tu

Natisni stran