018-429/2012 Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela kot predsednika senata ter Vide Kostanjevec in mag. Nataše Jeršič kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Uvedba digitalnega radijskega sistema (GSM-R) na slovenskem železniškem omrežju", na podlagi zahtevka za revizijo, ki sta ga vložila SELEX ELSAG, S.p.A., Via G. Puccini 2, Genova, Italija, in GVO, gradnja in vzdrževanje telekomunikacijskih omrežij, d.o.o., Cigaletova ulica 10, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d.o.o., Brdnikova 44, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Langusova 4, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne
29. 1. 2013

odločila:

1. Zahtevek za revizijo z dne 18. 12. 2012, v katerem vlagatelj zahteva razveljavitev naročnikove odločitve o izločitvi vseh ponudb, se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 2. 8. 2012 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN8421/2012, dne 8. 8. 2012 pa še v Uradnem listu EU, pod številko objave 2012/S 150-251143. Dne 3. 12. 2012 je naročnik izdal dokument "Odločitev o izločitvi vseh ponudb", iz katerega je razvidno, da je vse prejete ponudbe označil za nepopolne in jih izločil iz postopka. Kot je razvidno iz obrazložitve odločitve o izločitvi, je naročnik vlagateljevo ponudbo izločil zaradi neustrezne bančne garancije za resnost ponudbe, saj je ugotovil, da naj bi bila njena vrednost nižja od zahtevane vrednosti iz razpisne dokumentacije.

Vlagatelj je z vlogo z dne 18. 12. 2012 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnik kršil določila Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJNVETPS), saj ga ni pozval k odpravi računske napake, posledično pa je ponudbo zaradi domnevno prenizke bančne garancije označil kot nepopolno. Vlagatelj navaja, da znaša njegova ponudba oz. stroški izvajalca 138.872.870,94 EUR, ne pa 149.922.953,10 EUR, kot je navedel naročnik. Ni pa sporno, navaja vlagatelj, da je skupna cena brez DDV 124.935.794,25 EUR. Naročnik je v točki 2.3.7 razpisne dokumentacije zahteval bančno garancijo za resnost ponudbe v višini najmanj 5 % skupne vrednosti ponudbe ponudnika z DDV, navedene v obrazcu 3.2 v točki 1. V točki 2.3.4 razpisne dokumentacije je naročnik določil, da morajo biti ponudbene cene izražene v EUR brez DDV in morajo vključevati vse stroške izvajalca, ki so potrebni za izvedbo naročila. To pomeni, navaja vlagatelj, da morajo ponudbene cene vključevati vse stroške izvajalca, ne pa tudi stroškov naročnika, npr. DDV, ki ga plača naročnik, strošek gradbenega nadzora, stroške vodenja projekta itd. Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006 in spremembe; v nadaljevanju: ZDDV-1) v 76.a členu določa, da je breme plačila DDV v primeru gradenj obrnjeno, torej na naročniku. Ponudnik torej v fakturah, ki se nanašajo na gradbena dela, ne obračuna DDV, temveč izstavi fakture za gradnje v neto zneskih, brez DDV. Obrazec, v katerega je bilo treba vpisati cene, je bil zaklenjen, vlagatelj pa je šele naknadno ugotovil, da je pri izvedbi gradbenih del naredil avtomatičen izračun z vključenim 20 % DDV. Po mnenju vlagatelja to pomeni, da bi moral naročnik njegovo ponudbo obravnavati kot formalno nepopolno ter mu omogočiti odpravo računske napake, saj DDV ni strošek izvajalca, razpisna dokumentacija pa je zahtevala, da morajo cene vključevati vse stroške izvajalca, pri čemer je bil obrazec za vnos cen zaklenjen in je avtomatično obračunal DDV tudi pri gradbenih delih. V vlagateljevi ponudbi navedena skupna cena v višini 149.922.953,10 EUR zato ni pravilno izračunana, pravilno je izračunana le skupna cena brez DDV. To velja tudi v primeru, če je naročnik želel v izračunu Excel tabele prikazati tudi naročnikov oz. informativni strošek DDV, ki bremeni celotno vrednost naročila. Vlagatelj bi v primeru sklenitve in izvedbe posla izstavil fakture v skupni vrednosti 138.872.870,94 EUR, zaradi česar njegove bančne garancije za resnost ponudbe ni mogoče označiti za prenizko. Tudi v primeru, če bi se postavili na stališče, da ne gre za nekonsistentnost razpisne dokumentacije, je treba zavzeti stališče, da znaša vrednost ponudbe, upoštevaje točko 2.3.4 razpisne dokumentacije, 138.872.870,94 EUR in da znaša 5 % od te vrednosti 6.943.643,55 EUR, kar pomeni, da je bančna garancija v višini 7.000.000,00 EUR ustrezna. Kakršnakoli ponudbena vrednost je lahko le tista, ki jo bo ponudnik prejel na svoj račun, gotovo pa je, da na svoj račun ne bo prejel zneska DDV, ki ga bo plačal naročnik. Vlagatelj navaja, da je zaupal v to, da bo naročnik razpisno dokumentacijo razlagal zakonito, zato je predložil bančno garancijo, ki je višja od 5 % od njegove ponudbene vrednosti. Naročnik se sicer lahko sklicuje na to, da bi bilo treba morebitne nejasnosti v razpisni dokumentaciji odpraviti v razpisni fazi, vendar ravnanje naročnika ne more biti arbitrarno in diskrecijsko, nejasnosti pa ni dopustno razlagati v škodo ponudnika. Naročnik bi moral razpisno dokumentacijo razlagati v skladu z zakonom in že sam ugotoviti, da je vlagateljeva ponudba popolna. Vlagatelj opozarja tudi na načelo zaupanja v pravo ter razlagalna pravila obligacijskega prava in navaja, da je obrazložitev naročnika glede izločitve njegove ponudbe pomanjkljiva, saj ne vsebuje obrazloženih razlogov za izločitev. Vlagatelj ni zahteval dodatne obrazložitve zaradi jasnega dejanskega stanja, saj ni bilo pričakovati, da bi naročnik po izdaji izpodbijane odločitev iznašel nove pravne podlage svoje napačne odločitve. Naročnikova odločitev ni zakonita in zakonitosti ne bi pridobila niti v primeru dodatne obrazložitve, še navaja vlagatelj. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev odločitve o izločitvi vseh ponudb, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Naročnik je dne 20. 12. 2012 izdal sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da v vlagateljevi ponudbi ne gre za računsko napako. Strošek naročnika je tisti, ki vsebuje DDV, ne glede na to, kdo ga plača. V razpisni dokumentaciji je bilo določeno, da mora biti ponudbena vrednost specificirana v skladu s predračunom, kar pomeni, da je predračun predvideval izračun DDV-ja tudi za obrnjeno davčno breme, ki ga bo moral plačati naročnik. Če bi bilo to nejasno, bi lahko vsak ponudnik postavil vprašanje. Glede na četrti odstavek 25. člena ZPVPJN kršitev, ki so bile vlagatelju znane pred potekom roka za predložitev ponudb, v tej fazi ni več dopustno navajati. V točki 2.3.4 razpisne dokumentacije je bilo določeno, da ponudbena cena na enoto v ponudbenem predračunu ne vsebuje DDV. Prav tako je bilo določeno, da morajo ponudniki v ponudbeno ceno vključiti znesek DDV, ki ga bo moral plačati naročnik. To je predvideno tako v specifikaciji ponudbenega predračuna (zaklenjeni Excel tabeli) kot tudi v obrazcu 3.2.1 Predračun, kjer je jasno napisano, kam se napiše katera vrednost iz specifikacije ponudbenega predračuna, kar je nato temelj ponudbe " obrazec 3.2 Ponudba, v katerem so točno navedeni vsi zneski tako brez DDV kot tudi z DDV. Takšnemu izračunu ni ugovarjal nihče izmed ponudnikov, navaja naročnik. Tudi vlagatelj je podal takšno ponudbo, nato pa se je šele po roku za oddajo ponudb spomnil, da bi popravil predračun in podal ponudbo, ki bi bila usklajena z zneskom bančne garancije za resnost ponudbe. Ponudbena vrednost vlagatelja v obrazcu 3.2 je bila 149.922.953,10 EUR, pri čemer je naročnik zahteval bančno garancijo za resnost ponudbe v višini najmanj 5 % skupne vrednosti ponudbe ponudnika z DDV, navedene v obrazcu 3.2 v točki 1, torej za celotno naročilo. Vlagatelj je predložil bančno garancijo za resnost ponudbe v prenizkem znesku, medtem ko sta ostala dva ponudnika predložila ustrezni bančni garanciji. Vlagatelj je celo sam predlagal znižanje ponudbene vrednosti, kar je v nasprotju s predpisi javnega naročanja, pri čemer ponudbena vrednost s prikazanim DDV zanj ni bila sporna, še navaja naročnik.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 7. 1. 2013, vloženo na podlagi petega odstavka 29. člena ZPVPJN, opredelil do naročnikovih ugotovitev iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Vlagatelj vztraja pri svojih navedbah, jih dodatno pojasnjuje in predlaga, da Državna revizijska komisija sledi njegovemu revizijskemu predlogu.

Po pregledu dokumentacije o oddaji spornega naročila ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V predmetnem postopku je med strankama sporno vprašanje, ali je naročnik ravnal pravilno, ko je vlagateljevo ponudbo izločil kot nepopolno, in sicer na podlagi ugotovitve, da naj bi bila bančna garancija za resnost ponudbe predložena v neustrezni (prenizki) višini. V okviru tega spora je treba odgovoriti na dve ključni vprašanji: 1) ali je bila razpisna dokumentacija v delu, ki se nanaša na oblikovanje oz. vpisovanje ponudbene cene in višino bančne garancije za resnost ponudbe, res nejasna, in 2) ali je mogoče v vlagateljevi ponudbi govoriti o obstoju računske napake, ki bi jo bilo dopustno odpraviti.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo ugovarja sicer tudi zoper obrazložitev odločitve o izločitvi vseh ponudb, saj naj bi bila ta nezadostna oz. pomanjkljiva. Te navedbe so na eni strani, po oceni Državne revizijske komisije, za rešitev spora med vlagateljem in naročnikom nepomembne, saj vlagatelj ni v ničemer izkazal, kakšne naj bi te pomanjkljivosti bile oz. na kakšen način naj bi vplivale na njegov položaj v postopku pravnega varstva. Spor se je namreč osredotočil na ključno vprašanje, ali je razlog za izločitev vlagateljeve ponudbe, ki ga naročnik jasno navaja v odločitvi o izločitvi vseh ponudb, torej bančna garancija za resnost ponudbe v prenizki višini, utemeljen ali ne. Po drugi strani so vlagateljeve navedbe v zvezi z domnevno pomanjkljivo obrazložitvijo naročnikove odločitve protislovne in nerazumljive. Vlagatelj namreč navaja, da naročnikovi obrazložitvi "manjka objektivno artikulirana obrazložitev", vendar dodaja, da "zaradi jasnega dejanskega stanja v zadevi ni zahteval dodatne obrazložitve, saj ni bilo mogoče pričakovati, da bi naročnik po izdaji izpodbijane odločitve "iznašel" nove pravne podlage svoje materialno-pravno napačne odločitve, hkrati pa pričakuje, da se naročnik sedaj zaradi opustitve zahtevka za dodatno obrazložitev ne bo skliceval na to, da bi vlagatelj to lahko storil". Državna revizijska komisija lahko na tem mestu vlagatelja le opozori na jasno določbo tretjega odstavka 83. člena ZJNVETPS, v skladu s katero ima pravico zahtevati dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila, če meni, da je prvotna obrazložitev odločitve pomanjkljiva.

V nadaljevanju Državna revizijska komisija obravnava ključna vprašanja predmetnega postopka pravnega varstva, in sicer jasnost razpisne dokumentacije glede oblikovanja oz. vpisovanja ponudbene cene in predložitve bančne garancije za resnost ponudbe ter obstoj računske napake v vlagateljevi ponudbi.

Naročnik je v točki 2.3.2 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe določil, da mora ponudba med drugim vsebovati tudi izpolnjene cenovne tabele (Doc_3.10_Price_list_File_04 " predračun). V točki 2.3.4 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe je naročnik zapisal, da mora biti ponudbena vrednost za izdelavo specificirana v skladu s predračunom in da morajo biti ponudbene cene na enoto v ponudbi izražene v EUR brez DDV ter zaokrožene največ na dve decimalki in morajo vključevati vse stroške izvajalca, ki so potrebni za izvedbo naročila (davki, morebitne carine, transportni in zavarovalni stroški, skladiščenje, prevozi oseb in materiala, dnevnice, kilometrina, testiranja na sedežu ponudnika, naročnika ali zunanjih izvajalcih, morebitna dovoljenja, takse, prevajanje, svetovanja, materiali, predelave in podobno) in morebitni popust. V zvezi s prikazovanjem davka na dodano vrednost je naročnik v točki 2.3.4 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe postavil naslednjo zahtevo:

"Davek na dodano vrednost mora biti prikazan posebej, v skladu z obrazcem ponudbenega predračuna in nato zajet v končni ponudbeni vrednosti v obrazcu ponudbe oziroma ponudbenega predračuna."

Obrazec ponudbenega predračuna je bil določen v točki 3.2.1 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, kjer je naročnik predvidel, da ponudniki izpolnijo tabelo za celotno javno naročilo (GSM-R sistem na glavnih in regionalnih progah) oz. tabelo za del javnega naročila (GSM-R sistem samo na glavnih progah). V obeh primerih so morali ponudniki v tabelo za posamezne postavke vpisati vrednost v EUR brez DDV, znesek DDV in vrednost v EUR skupaj z DDV. Ob tem je naročnik predvidel, da mora ponudbena vrednost iz obrazca št. 3.2.1 temeljiti na predloženem predračunu (Doc_3.10_Price_list_File_04), da mora ponudnik ponudbeni predračun ponudnik izpolniti in predložiti k ponudbi ter da se specifikacija ponudbenega predračuna (vključno z rekapitulacijo " zavihek "Sum all prices") nahaja v datoteki Doc_3.10_Price_list_File_04. V datoteki "Doc_3.10_Price_list_File_04" je bila vsebovana Excelova tabela, v katero so morali ponudniki vpisati vrednosti za posamezne postavke, tabela pa je bila, kot ugotavlja tudi vlagatelj, pripravljena tako, da je pri izvedbi gradbenih del naredila avtomatičen izračun vrednosti gradbenih del z vključenim 20 % DDV. Ob tem je treba opozoriti, da je naročnik v točki 2.3.4 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe izrecno določil:

"Ponudnik izpolni s cenami vse pozicije, podane v ponudbenem predračunu. Ponudnik ne sme spreminjati postavk iz predračuna. Ponudba, kjer bi ponudnik spremenil opise, količine, merske enote, ali karkoli, bo izločena kot nepravilna."

Tako izračunana in prikazana ponudbena cena je bila podlaga za izpolnitev obrazca 3.2 Ponudba, v katerega so morali ponudniki ponovno vpisati vrednost za celotno javno naročilo oz. del javnega naročila ter pri tem prikazati vrednost v EUR brez DDV, znesek DDV ter vrednost z vključenim DDV.

Iz citiranih oz. povzetih določb razpisne dokumentacije je razvidno, da so morali ponudniki ponudbene vrednosti za posamezne postavke vpisati v ponudbeni predračun, kot je bil pripravljen v datoteki Doc_3.10_Price_list_File_04. Pri tem so morali v ponudbene cene na enoto, ki niso vsebovale zneska DDV, vključiti vse stroške izvajalca, ki so potrebni za izvedbo naročila, na podlagi katerih je matematična formula v Excelovi tabeli avtomatično izračunala znesek DDV, in sicer ne glede na to, kdo v skladu z davčnimi predpisi nosi davčno breme, ponudniki pa v ta del ponudbenega predračuna niso smeli posegati. To pomeni, da je ponudbena vrednost, ki je bila izračunana v tabeli iz datoteke Doc_3.10_Price_list_File_04 in prenesena v obrazec ponudbenega predračuna št. 3.2.1 ter obrazec ponudbe št. 3.2, vključevala tako DDV, ki ga plača izvajalec, kot tudi DDV, ki ga plača naročnik. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bila razpisna dokumentacija v tem delu jasna in da je, ne glede na obrnjeno davčno breme pri gradbenih delih, od ponudnikov jasno zahtevala prikaz ponudbene vrednosti z vključenim celotnim zneskom DDV.

Posledično je povsem jasna tudi določba točke 2.3.7 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, v kateri je naročnik zahteval predložitev bančne garancije za resnost ponudbe in med drugim določil:

"Ponudnik kot zavarovanje za resnost ponudbe v predmetnem javnem naročilu predloži bančno garancijo. Vrednost garancije za resnost ponudbe skupaj za predmetno javno naročilo mora biti v višini najmanj 5% skupne vrednosti ponudbe ponudnika z DDV navedene v obrazcu 3.2. v točki 1, torej za celotno naročilo."

Ker znaša vrednost vlagateljeve ponudbe v obrazcu 3.2 za celotno naročilo z vključenim celotnim zneskom DDV 149.922.953,10 EUR (ta vrednost pa je vpisana tudi v obrazec predračuna št. 3.2.1), to pomeni, da bi moral vlagatelj predložiti bančno garancijo za resnost ponudbe v višini najmanj 7.496.147,55 EUR. Iz vlagateljeve ponudbe je razvidno, da je predložil bančno garancijo za resnost ponudbe v višini 7.000.000,00 EUR, zaradi česar naročniku ni mogoče očitati, da je z izločitvijo vlagateljeve ponudbe kršil določila ZJNVETPS oz. razpisne dokumentacije. V skladu s prvim odstavkom 84. člena ZJNVETPS mora namreč naročnik po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb izločiti ponudbe, ki niso
popolne, ponudbe, ki nima predložene ustrezne bančne garancije za resnost ponudbe v skladu z zahtevami iz razpisne dokumentacije, pa ni mogoče obravnavati kot popolne v smislu 17. točke 2. člena ZJNVETPS.

Glede na zgornje ugotovitve, do katerih je Državna revizijska komisija prišla ob pregledu razpisne dokumentacije, ni mogoče slediti vlagatelju, ki navaja, da je bila razpisna dokumentacija nejasna oz. da je na eni strani zahtevala, da morajo ponudbene cene vključevati (le) stroške izvajalca, med katere ne spada DDV na gradbena dela, na drugi strani pa je Excelova tabela s ponudbenim predračunom avtomatično izračunavala DDV tudi pri gradbenih postavkah. Vlagatelj pri tem izhaja iz točke 2.3.4 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, ki določa, da morajo ponudbene cene na enoto vključevati le stroške izvajalca, ne pa tudi stroškov, ki jih bo imel naročnik. Sklicujoč se na ZDDV-1, v skladu s katerim je zavezanec za plačilo DDV na gradbena dela njihov naročnik, vlagatelj zatrjuje, da v ponudbeni ceni na enoto za gradbena dela ne bi smel biti vsebovan znesek DDV. Vlagatelj ob tem spregleda, da se določilo iz točke 2.3.4 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, na katerega se sklicuje, nanaša na oblikovanje ponudbenih cen na enoto brez DDV, medtem ko so zahteve za prikaz DDV določene v drugih delih razpisne dokumentacije. Kot je bilo že zapisano, je naročnik v točki 2.3.4 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe jasno določil, da mora biti davek na dodano vrednost prikazan posebej, v skladu z obrazcem ponudbenega predračuna in nato zajet v končni ponudbeni vrednosti v obrazcu ponudbe oziroma ponudbenega predračuna, Excelova tabela pa je vsebovala formule za avtomatičen obračun DDV pri vseh postavkah, tudi gradbenih. Naročnik je torej v razpisni dokumentaciji jasno predvidel vpis končne ponudbene vrednosti v obrazce št. 3.2 in 3.2.1, ki je morala vsebovati tudi DDV na gradbena dela, in sicer ne glede na obrnjeno davčno breme pri gradbenih storitvah. Zato ni podlage, da bi lahko ponudnik v predračunu prikazal oz. upošteval le tiste zneske DDV, ki jih bo plačal on, ne pa tudi tistih, ki jih bo plačal naročnik. Ponudbeno vrednost z DDV, ki je navedena v obrazcih št. 3.2 in 3.2.1, pa so morali ponudniki glede na določilo točke 2.3.7 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe upoštevati tudi pri predložitvi bančne garancije za resnost ponudbe.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva, da bi bilo treba njegovo ponudbeno ceno ustrezno popraviti, saj naj bi, glede na določbe razpisne dokumentacije, kot si jih razlaga sam, vsebovala računsko napako. V skladu s tretjim odstavkom 82. člena ZJNVETPS sme izključno naročnik ob pisnem soglasju ponudnika popraviti očitne računske napake, ki jih odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudb, pri čemer se količina in cena na enoto ne smeta spreminjati. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (npr. v zadevah št. 018-172/02, 018-282/02, 018-277/03, 018-13/04, 018-159/05, 018-344/05, 018-27/11, 018-379/12), se lahko kot računske napake obravnavajo le napake pri osnovnih računskih operacijah, npr. množenju, seštevanju, odštevanju in deljenju. Ni pa mogoče kot računske napake obravnavati npr. dvojno obračunanega davka na dodano vrednost, ponujenega, a v končno ponudbeno ceno ne vračunanega rabata, neskladja v ponudbenih cenah v rekapitulaciji in seznamu skupne vrednosti blaga, ki nima vzroka v napaki zaradi osnovnih računskih operacij itd. Tudi v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni mogoče ugotoviti, da bi ponudbena vrednost, pri kateri je v skladu z določbami razpisne dokumentacije upoštevan tako znesek DDV, ki ga plača izvajalec, kot tudi znesek DDV, ki ga plača naročnik, vsebovala računsko napako, na podlagi katere bi lahko vlagatelj zahteval znižanje ponudbene vrednosti.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi navaja, da je šele naknadno ugotovil, da je v stolpcih D ponudbenega predračuna tabela naredila avtomatičen izračun cene gradbenih del z vključenim 20 % DDV. Tem vlagateljevim navedbam ni mogoče slediti. Predračun je namreč eden izmed najpomembnejših delov ponudbene dokumentacije, na katerem temelji ponudbena cena kot bodoča bistvena sestavina pogodbe. Ponudniki morajo zato ta del ponudbe pripraviti s posebno skrbnostjo, še toliko bolj v primeru, kadar gre za javna naročila večjih vrednosti. V predmetnem postopku oddaje javnega naročila so morali ponudniki končne ponudbene vrednosti, ki presegajo 100 milijonov EUR, vpisati v različne dele ponudbene dokumentacije. Slediti vlagatelju, da je pri tem šele naknadno opazil avtomatiziran izračun DDV, bi pomenilo, da je vlagatelj ponudbeno ceno večkrat vpisal na različna mesta v ponudbeno dokumentacijo, ne da bi pred tem opravil ustrezne analize in kontrole ponudbenega predračuna, kar glede na vrednost predmetnega naročila ni verjetno. Zato se je mogoče strinjati z naročnikom, ki navaja, da želi vlagatelj z znižanjem ponudbene cene, za katerega ni podlage v ZJNVETPS in razpisni dokumentaciji, naknadno popraviti predračun in njegovo vrednost uskladiti z napačno višino bančne garancije za resnost ponudbe.

Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da naročniku ni mogoče očitati kršitev pravil javnega naročanja, ko je vlagateljevo ponudbo zaradi prenizke vrednosti bančne garancije za resnost ponudbe izločil kot nepopolno, je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v postopku.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.



V Ljubljani, dne 29. 1. 2013




predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.
predsednik Državne revizijske komisije






Vročiti:

- Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Langusova 4, 1535 Ljubljana
- SELEX ELSAG, S.p.A., Via G. Puccini 2, Genova, Italija,
- Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d.o.o., Brdnikova 44, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
- arhiv

Natisni stran