018-423/2012 Občina Slovenske Konjice

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Maje Bilbija kot predsednice senata ter Vide Kostanjevec in Boruta Smrdela kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Podelitev koncesije za izvajanje lokalne gospodarske javne službe za opravljanje rednega vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin v Občini Slovenske Konjice", na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika G.P. Komgrad, d.o.o., Devova 18, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Dušan Kecman, Vurnikova 2, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Občina Slovenske Konjice, Stari trg 29, Slovenske Konjice (v nadaljevanju: naročnik), dne 5. 2. 2013

odločila:

1. Zahtevku za revizijo z dne 12. 10. 2012 se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje naročila "Podelitev koncesije za izvajanje lokalne gospodarske javne službe za opravljanje rednega vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin v Občini Slovenske Konjice".

2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se delno ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 1.464,00 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

3. Naročnik mora Državni revizijski komisiji v roku 3 (treh) mesecev od prejema tega sklepa predložiti odzivno poročilo o izvedbi postopka oddaje javnega naročila "Podelitev koncesije za izvajanje lokalne gospodarske javne službe za opravljanje rednega vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin v Občini Slovenske Konjice", v katerem je bil vložen zahtevek za revizijo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 2. 10. 2012 izdal odločbo št. 4300-0008/2011-49, s katero je za opravljanje rednega vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin izbral ponudnika Aleksander Marguč, s.p., Zg. Pristava 4, Slovenske Konjice.

Vlagatelj je z vlogo z dne 12. 10. 2012 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je dne 8. 10. 2012 izvedel, da naročnik oddaja predmetno naročilo. Tega je objavil le na svoji spletni strani in morda tudi v Uradnem listu RS, ne pa tudi na portalu javnih naročil. Vlagatelj navaja, da bi moral naročnik pri oddaji predmetnega naročila upoštevati določbe Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-2), saj gre, kljub poimenovanju "koncesija", za oddajo javnega naročila storitev. Izvajalec namreč prihodka ne bo pridobival neposredno od uporabnikov javnih storitev, temveč je naročnik njegov prihodek ocenil na podlagi lastne cene, povečan za donos investicije in uskladitve v višini 2,5 % letno, kar po oceni naročnika znese 253.000,00 EUR letno. V investicijski program je naročnik zapisal, da je financiranje vzdrževanja lokalnih cest kot koncesioniranje lokalne gospodarske javne službe predvideno iz sredstev proračuna občine v obliki letnih enakomernih plačil koncesionarju, ki so vnaprej dogovorjena in so sestavni del koncesijske pogodbe. Vlagatelj se sklicuje na sklep Državne revizijske komisije št. 018-065/2012 in navaja, da gre v predmetnem postopku za enake okoliščine, saj bo celotne stroške kril naročnik, izvajalec pa ob tem ne prevzema nobenega tveganja. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev predmetnega postopka v celoti, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Naročnik je dne 18. 10. 2012 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrgel, in sicer z obrazložitvijo, da izvaja postopek podelitve koncesije za izvajanje lokalne gospodarske javne službe za opravljanje rednega vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin, v katerem ni mogoče vložiti zahtevka za revizijo.

Zoper sklep o zavrženju je vlagatelj z vlogo z dne 24. 10. 2012 vložil pritožbo, ki ji je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-370/2012 z dne 23. 11. 2012 ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o zahtevku za revizijo ter naročniku naložila, da mora o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

Naročnik je dne 18. 12. 2012 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V sklepu naročnik našteva pravne podlage za izvedbo predmetnega razpisa in navaja, da je s koncesijskim aktom določil, da se obvezna gospodarska javna služba rednega vzdrževanja javnih cest izvede v obliki koncesije. Koncesija je bila objavljena v Uradnem listu RS, za objavo na portalu javnih naročil pa ni podlage, saj se ZJN-2 ne uporablja. Ker se koncesija podeli z upravnim aktom, je tudi pravno varstvo zagotovljeno pred upravnim sodiščem. Naročnik nadaljuje, da vzdrževanje občinskih javnih cest sploh ni storitev. Rednega vzdrževanja cest ni ne na seznamu storitev A ne na seznamu storitev B iz 20. člena ZJN-2, zato bi ga bilo možno razporediti le med druge storitve iz seznama storitev B. Za te pa se uporablja le 37. člen ZJN-2 in določila o obvezni objavi obvestila o objavi. Uredba o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 69/2007 in spremembe) določa, da redno vzdrževanje cest spada v kategorijo SKD 42.110 (gradnja cest). V to kategorijo spadajo gradnja cest in drugih prometnih površin za cestni promet, urejanje in vzdrževanje javnih cest in poti ter površin za pešce, asfaltiranje, tlakovanje in druga površinska obdelava cestišč, barvanje in označevanje cestišč, parkirišč itd. postavljanje prometnih znakov, cestnih ograj, grbin, gradnja letaliških stez in ploščadi in asfaltiranje in druga površinska obdelava parkirišč, dvorišč in drugih podobnih funkcionalnih površin. Izvajanje gospodarske javne služne ne pomeni izvajanje storitev, temveč opravljanje dejavnosti, ki je opredeljena kot gospodarska javna služba, ki ima svoje značilnosti. Naročnik nadaljuje, da gre pri predmetnem razpisu za koncesijsko, ne pa za javno-naročniško razmerje, saj gre za dvostransko razmerje med občino " koncedentom in fizično osebo " koncesionarjem, v katerem koncedent koncesionarju podeli izključno pravico izvajati gospodarsko javno službo. Naročnik trdi, da večino tveganj pri izvajanju te službe prevzame koncesionar, in navaja, da investicijski program ni podlaga za presojanje koncesijskega razmerja, temveč je to Odlok o načinu izvajanja gospodarske javne službe in koncesijski akt. Naročnik se ne strinja, da večino tveganja zaradi proračunskega financiranja prevzema koncesionar, saj se tudi gospodarske javne službe lahko financirajo iz proračuna, če uporabniki niso določljivi. V primeru rednega vzdrževanja koncesionar prevzame celotno tveganje za vse posledice in dogodke na občinskih javnih cestah in ni res, da izvaja vnaprej predvidena dela, ki jih koncedent plača iz proračuna. Koncesionar prejema plačilo nadomestila za vzdrževanje cest, tega pa se ne da natančno vnaprej predvideti, saj ni mogoče predvideti vseh ukrepov, ki jih bo treba izvesti za prevoznost cest, zlasti v primeru zimske službe ali elementarnih nesreč. Vsa odgovornost za prevoznost cest je na koncesionarju, ki je tudi odgovoren za škodo, ki nastane tretjim osebam na občinskih javnih cestah. Koncesionar torej ne bo le vnaprej izvajal določene in dogovorjene storitve rednega vzdrževanja prometnih površin, ampak tudi dela, ki so navedena v Pravilniku o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Uradni list RS, št. 62/1998) in Zakonu o cestah (Uradni list RS, št. 109/2010; v nadaljevanju: ZCes-1). Koncedent bo plačal le določene in dogovorjene storitve iz letnega programa, ne pa tudi dodatnih storitev, ki niso posledica višje sile. Koncedent bo koncesionarju plačal nadomestilo za redno vzdrževanje občinskih javnih cest po cenah iz ponudbenega predračuna na kilometer cest v obliki mesečnega pavšala, ne pa na podlagi dejansko opravljenega dela in izstavljenih mesečnih situacij. Rednega vzdrževanja ni mogoče predvideti drugače kot v obliki standardov, ki jih vsebuje Pravilniku o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, saj ni mogoče predvideti, koliko udarnih jam bo po končani zimi, koliko prometnih znakov bo poškodovanih, koliko dreves ob cestah bo poškodovanih, koliko bo udorov na cestah in podobno. Ker bo koncesionar dobil le nadomestilo za izvajanje letnega programa v povprečju, ne bo dobil plačanih dodatnih storitev, ki niso v letnem programu. Ne gre torej za vnaprej natančno določene storitve, temveč za izvajanje dejavnosti, za katero koncesionar prevzame odgovornost, zato po mnenju naročnika nosi pretežen del poslovnega tveganja. Normalno je, da se v primeru povečanja kilometrov cest poveča tudi nadomestilo in da koncesionar ne prevzame tveganj v primeru višje sile (potres, poplava, požar, neurje in podobno), prevzame pa odgovornost tudi v teh razmerah zagotoviti prevoznost in varnost cest, zaključuje naročnik.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 27. 12. 2012, vloženo na podlagi petega odstavka 29. člena ZPVPJN, izrekel o naročnikovih navedbah. V vlogi navaja, da naročnik ni upošteval sklepa Državne revizijske komisije in da bi moral predmetno naročilo objaviti na portalu javnih naročil, saj gre za javno-naročniško razmerje.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu z 39. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

V predmetnem postopku pravnega varstva vlagatelj naročniku očita, da bi moral postopek za izvajanje lokalne gospodarske javne službe za opravljanje rednega vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin izvajati na podlagi ZJN-2 in ga objaviti na portalu javnih naročil, saj po njegovem mnenju ne gre za koncesijsko, temveč javno-naročniško razmerje.

Glede na temeljni vlagateljev očitek iz zahtevka za revizijo je treba odgovoriti na vprašanje, ali ima predmet "Podelitev koncesije za izvajanje lokalne gospodarske javne službe za opravljanje rednega vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin v Občini Slovenske Konjice" naravo koncesije storitev in je zato njegova oddaja izvzeta iz režima ZJN-2, ali pa gre za predmet, ki je po svoji naravi javno-naročniški in ga je zato treba dodeliti v skladu s pravili javnega naročanja. Na to vprašanje je Državna revizijska komisija že odgovorila v okviru pritožbenega postopka, in sicer v sklepu št. 018-370/2012-6 z dne 23. 11. 2012. Čeprav je šlo v pritožbenem postopku za presojo procesnega vprašanja pristojnosti, medtem ko gre v predmetnem postopku za vprašanje obstoja kršitve pravil javnega naročanja, gre za vprašanji, ki sta vsebinsko identični.

Državna revizijska komisija je v sklepu št. 018-370/2012-6 z dne 23. 11. 2012 ugotovila, da storitev rednega vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin v Občini Slovenske Konjice ni mogoče opredeliti kot koncesije storitev, temveč jih je treba, ne glede na poimenovanje oziroma ureditev v posebnem zakonu, obravnavati kot javno-naročniško razmerje. Do navedene ugotovitve je Državna revizijska komisija prišla upoštevajoč definicijo 4. točke 1. člena Direktive 2004/18 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev, ki določa, da je "koncesija za storitve naročilo enake vrste kakor javno naročilo storitev, le da je plačilo za opravljanje storitev bodisi samo pravica do izkoriščanja storitev ali ta pravica skupaj s plačilom". Na podlagi kriterijev razmejitve (plačilo za opravljanje storitev in porazdelitev tveganja, povezanega z opravljanjem storitev) ter na podlagi (v sklepu št. 018-370/2012-6 z dne 23. 11. 2012 citiranih) določil Zakona o javno zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJZP) je Državna revizijska komisija preučila spisovno dokumentacijo. Pri tem je ugotovila, da bo storitve vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin iz svojega proračuna v celoti plačeval naročnik, ne pa uporabniki cest. Plačilo storitev bo izvedeno v obliki mesečnih denarnih nadomestil, ki se bodo določila v skladu s ponudbenim predračunom izvajalca storitev. Višina nadomestila se bo spremenila v primeru višje sile, spremenjenih okoliščin, spremembe predmeta koncesije ali v primeru povečanja skupnega števila kilometrov cest (v primeru izgradnje novih prometnih površin), saj koncesijska pogodba omogoča ustrezno povečanje denarnega nadomestila v razmerju z dodatnimi stroški, ki v teh primerih nastanejo koncesionarju.

Po preučitvi dokumentacije je Državna revizijska komisija ugotovila, da bo v predmetnem pogodbenem razmerju koncesionar izvajal storitve rednega vzdrževanja prometnih površin, koncedent pa jih bo plačeval iz svojega proračuna na podlagi ponudbenega predračuna, ki ga je ob upoštevanju zahtevanega obsega storitev in na podlagi lastnih kalkulacij pripravil sam koncesionar. Ob upoštevanju dejstva, da koncesijska pogodba predvideva plačilo storitev v obliki mesečnih pavšalnih zneskov, ne pa plačila na podlagi dejansko opravljenega dela in izstavljenih mesečnih situacij, je Državna revizijska komisija ugotovila, da del poslovnega tveganja s tem sicer prevzema tudi izvajalec storitev " koncesionar. Vendar pa je analiza določb koncesijske pogodbe pokazala, da kljub temu pretežni del tveganja v predmetnem razmerju še vedno nosi naročnik " koncedent. Dejstvo namreč je, da mesečnih zneskov ne določi naročnik, temveč so določeni na podlagi ponudbenega predračuna, ki ga pripravi izbrani izvajalec (koncesionar) in ki po naravi stvari pokriva vse stroške, ki jih bo imel koncesionar, poznavajoč obseg rednih vzdrževalnih storitev. Poleg tega je v pogodbi predvideno povečanje mesečnih pavšalnih stroškov v primeru izrednih dogodkov, ki nastanejo zaradi višje sile, ali v primeru povečanja skupnega števila kilometrov prometnih površin. Za primere, če kljub temu izvajanje koncesijske pogodbe zaradi ekonomskih okoliščin postane nesmotrno, pa koncesijska pogodba predvideva sporazumno razvezo v korist koncesionarja " torej prenehanje izvajanja storitev v primeru, če mesečna denarna nadomestila ne bi več pokrivala njegovih stroškov. Glede na navedeno je Državna revizijska komisija ugotovila, da storitve vzdrževanja lokalnih javnih cest v celoti financira naročnik iz svojega proračuna, in sicer storitve rednega vzdrževanja v okviru mesečnega pavšalnega nadomestila, storitve izrednega vzdrževanja, ki nastanejo zaradi višje sile ali spremenjenih okoliščin, pa v okviru povečanja mesečnega nadomestila v sorazmerju z dodatnimi stroški, ki jih bo imel koncesionar. Ker bo te storitve naročnik praviloma plačal v celoti na podlagi ponudbenega predračuna izbranega izvajalca, je Državna revizijska komisija ugotovila, da koncesionar v pogodbenem razmerju prevzema manjši del poslovnega tveganja oz. da pretežni del tveganja nosi naročnik.

Na tem mestu Državna revizijska komisija posebej opozarja, da naročnik v odločitvi o zavrženju zahtevka za revizijo z dne 18. 10. 2012 ni navedel nobenih vsebinskih argumentov za presojo razporeditve tveganja med koncedenta in koncesionarja, saj je trditev o prenosu tveganja na koncesionarja utemeljil izključno z navedbo, da naj bi bil koncesionar dolžan izvajati storitve v zameno za podeljeno koncesijo in letno nadomestilo. Šele v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo z dne 18. 12. 2012 je naročnik navedel, zakaj naj bi določena tveganja prevzel tudi koncesionar. Vendar te naročnikove navedbe na ugotovitev Državne revizijske komisije, da je treba storitve rednega vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin v Občini Slovenske Konjice obravnavati kot javnonaročniško razmerje, ne morejo vplivati, in sicer zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Kot je Državna revizijska komisija že zapisala v sklepu št. 018-370/2012-6 z dne 23. 11. 2012, je vzdrževanje občinskih javnih cest v ZCes-1 opredeljeno kot obvezna gospodarska javna služba, ki obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v stanju, ki zagotavlja varnost in prevoznost javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in cestnega sveta ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah. V skladu s 6. členom Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in spremembe; v nadaljevanju: ZGJS) se gospodarska javna služba lahko zagotavlja s podelitvijo koncesije. V tem primeru mora naročnik postopati v skladu z določbami ZJZP, ki v 92. členu določa, da se v primeru, ko je predmet koncesijskega partnerstva izvajanje gospodarskih javnih služb ali dejavnosti, ki se zagotavljajo na način in pod pogoji, ki veljajo za gospodarske javne službe, za izbiro koncesionarja in izvajanje koncesijskega razmerja uporabljajo določbe ZJZP, ki urejajo koncesijsko partnerstvo. ZJZP ob tem v 26. členu razmejuje med koncesijskim in javno-naročniškim partnerstvom. O koncesijskem partnerstvu je mogoče govoriti takrat, ko gre za dvostransko pravno razmerje med državo oziroma samoupravno lokalno skupnostjo ali drugo osebo javnega prava kot koncedentom in pravno ali fizično osebo kot koncesionarjem, v katerem koncedent podeli koncesionarju posebno ali izključno pravico izvajati gospodarsko javno službo oziroma drugo dejavnost v javnem interesu. V tem primeru se za sklenitev javno-zasebnega partnerstva ne uporabljajo pravila o oddaji javnih naročil, ampak pravila iz III. dela ZJZP. Kadar pa gre za odplačno razmerje med naročnikom izvajalcem storitev in nosi javni partner večino ali celotno poslovno tveganje izvajanja projekta javno-zasebnega partnerstva, se namesto določb o javnem razpisu, neposredni podelitvi in sodnem varstvu v postopku podelitve koncesije za izbiro izvajalca javno-zasebnega partnerstva in pravnega varstva v tem postopku uporabljajo predpisi o javnih naročilih (prvi in drugi odstavek 27. člena ZJZP). Tudi v tem primeru se po končanem postopku izbire zasebnega partnerja sklene koncesijska pogodba (tretji odstavek 27. člena ZJZP), kar je skladno s 6. členom ZGJS, s tem, da je podlaga za sklenitev pogodbe izvedba javnega naročila, ne pa upravnega postopka. Zgolj dejstvo, da je mogoče predmetne storitve opredeliti kot gospodarsko javno službo, torej ne pomeni, da naročnik (ob navedenih predpostavkah) ni dolžan izvesti postopka oddaje javnega naročila storitev v skladu s predpisi s področja javnega naročanja.

Naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, navaja, da bo koncesionar prevzel večino tveganja, saj naj bi prevzel tveganje za vse posledice in dogodke na občinskih javnih cestah, kot so nezgode in intervencijski ukrepi v primeru izrednih dogodkov na cesti, poleg tega pa naj tudi ne bi izvajal vnaprej predvidenih del, ki bi jih koncedent plačal iz proračuna, temveč bo prejel le nadomestilo za vzdrževanje. Strinjati se je mogoče z naročnikom, da izvajalec ne bo opravljal vnaprej naročenih storitev. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da sta obseg in vrsta izvajanja storitev vzdrževanja cest nejasna ali negotova. Storitve vzdrževanja cest so namreč opredeljene v predpisih (ZCes-1 in na njegovi podlagi sprejeti podzakonski akti ter odloki lokalne skupnosti), razpisni dokumentaciji in koncesijski pogodbi, kar pomeni, da jih je mogoče vnaprej opredeliti in ovrednotiti. Storitve vzdrževanja cest torej res niso vnaprej predvidene, so pa vnaprej predvidljive in jih je mogoče na podlagi preteklih izkušenj in analize iz investicijskega programa tudi ovrednotiti. Na tej podlagi so lahko ponudniki v predmetnem postopku tudi pripravili ponudbe: njihova dolžnost je bila preučiti obseg zahtevanih del ter določiti ponudbeno ceno, s katero bodo pokrili stroške izvajanja storitev. Res je sicer, da natančnega obsega in pogostosti storitev vzdrževanja cest ni mogoče predvideti, zaradi česar določen del tveganja prevzema nase tudi izvajalec storitev, vendar pa, kot je bilo že zapisano, je treba od ponudnikov pričakovati ustrezne standarde skrbnosti pri pripravi ponudbe, pri čemer koncesijska pogodba vsebuje tudi številne varovalke v korist koncesionarja, kot npr. povečanje mesečnih pavšalnih stroškov v primeru izrednih dogodkov, ki nastanejo zaradi višje sile, povišanje nadomestila v primeru povečanja skupnega števila kilometrov prometnih površin ter možnost sporazumne razveze v korist koncesionarja, če mesečna denarna nadomestila ne bi več pokrivala njegovih stroškov. Državna revizijska komisija zato tudi po preučitvi naročnikovih navedb ugotavlja, da storitev rednega vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin v Občini Slovenske Konjice tako po kriteriju financiranja kot tudi po kriteriju razporeditve tveganja ni mogoče opredeliti kot koncesije storitev, temveč jih je treba, ne glede na poimenovanje oziroma ureditev v posebnem zakonu, obravnavati kot javno-naročniško razmerje, zaradi česar bi moral naročnik pogodbenega partnerja, ki mu bo podeljena koncesija za izvajanje gospodarske javne službe, izbrati na podlagi izvedenega postopka oddaje javnega naročila.

Ker naročnik v postopku, ki ima naravo javno-naročniškega razmerja, pri izbiri pogodbenega partnerja za izvajanje gospodarske javne službe vzdrževanja cest ni ravnal v skladu s pravili javnega naročanja, je Državna revizijska komisija, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljevemu zahtevku ugodila in razveljavila postopek oddaje naročila "Podelitev koncesije za izvajanje lokalne gospodarske javne službe za opravljanje rednega vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin v Občini Slovenske Konjice". Ob tem Državna revizijska komisija opozarja, da je kršitev naročnika neizvedba postopka v skladu s predpisi s področja javnega naročanja, zato so njegove (sicer protislovne) navedbe o tem, da rednega vzdrževanja občinskih javnih cest sploh ni mogoče označiti za storitve oz. da gre za storitve s seznama storitev B, brezpredmetne. Vzdrževanje javnih cest je kompleksna dejavnost, ki je sestavljena tako iz gradbenih del kot tudi iz različnih storitev, naročnik pa mora, upoštevajoč pravila javnega naročanja, izbrati ustrezen postopek.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija naročniku nalaga, da v nadaljevanju postopka oddaje predmetnega javnega naročila upošteva ugotovitev, da bi moral pogodbenega partnerja za izvajanje vzdrževanja občinskih javnih cest v vsebini, kot je razvidna iz razpisne dokumentacije in koncesijske pogodbe, izbrati v skladu s predpisi o javnih naročilih.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v predmetnem revizijskem postopku zahteval povrnitev stroškov, navedenih v stroškovniku. V stroškovniku zahtevka za revizijo je vlagatelj navedel 1.400,00 EUR za nagrado za revizijski postopek ter pavšalne izdatke v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, v nadaljevanju: ZOdvT), povečano za 20 % DDV. V stroškovniku pritožbe je vlagatelj navedel 1.400,00 EUR za sestavo pritožbe ter pavšalne izdatke v višini 20,00 EUR, skupaj z 20 % DDV. V stroškovniku vloge, s katero se je opredelil do navedb naročnika, je vlagatelj ponovno navedel 1.400,00 EUR za nagrado za revizijski postopek ter pavšalne izdatke v višini 20,00 EUR, povečano za 20 % DDV.

Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je Državna revizijska komisija na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN in skladno z določili 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) ter 13. člena ZOdvT, ob upoštevanju vseh okoliščin primera (tudi ob upoštevanju dejstva, da je moral vlagatelj vložiti pritožbo zoper naročnikovo odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo), vlagatelju kot potrebne priznala naslednje stroške, nastale z revizijo:

- za zastopanje v revizijskem postopku " nagrado v višini 1.200,00 EUR in 20 % DDV,
- za izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT " pavšalni znesek v višini 20,00 EUR in 20 % DDV

Skupaj mora torej naročnik vlagatelju povrniti stroške v višini 1.464,00 EUR.

Višjo stroškovno zahtevo je Državna revizijska komisija zavrnila kot neutemeljeno, ker je kot nepotrebne ocenila stroške za odvetniško nagrado nad priznano višino. O stroških za plačilo takse Državna revizijska komisija ni odločala, saj jih vlagatelj v stroškovniku ni navedel oz. njihove povrnitve ni zahteval.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V skladu s prvim odstavkom 41. člena ZPVPJN mora Državna revizijska komisija, kadar sprejme odločitev iz druge alineje prvega odstavka 39. člena tega zakona in se ta nanaša na postopek oddaje javnega naročila, v katerem je treba obvestila, upoštevaje zakon, ki ureja javno naročanje, objaviti v Uradnem listu Evropske unije, od naročnika zahtevati, da ji predloži odzivno poročilo o izvedbi postopka oddaje javnega naročila, v katerem je bil vložen zahtevek za revizijo.

Naročnik bo moral Državni revizijski komisiji v roku treh mesecev od prejema tega sklepa predložiti odzivno poročilo o izvedbi postopka oddaje javnega naročila "Podelitev koncesije za izvajanje lokalne gospodarske javne službe za opravljanje rednega vzdrževanja lokalnih cest ter drugih prometnih površin v Občini Slovenske Konjice". Poročilo mora vsebovati: navedbo javnega naročila, za katero je bil izveden revizijski postopek, navedbo odločitve Državne revizijske komisije, opis nepravilnosti, ki jih je ugotovila Državna revizijska komisija, opis napotkov, ki jih je Državna revizijska komisija dala in opis načina odprave nepravilnosti (tretji odstavek 41. člena ZPVPJN).

Če bo Državna revizijska komisija ugotovila, da v odzivnem poročilu ni izkazana odprava nepravilnosti ali upoštevanje napotkov Državne revizijske komisije, ali naročnik odzivnega poročila Državni revizijski komisiji ne bo predložil, bo morala Državna revizijska komisija zoper naročnika začeti postopek za ugotavljanje prekrška po uradni dolžnosti (četrti odstavek 41. člena ZPVPJN).


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 5. 2. 2013



mag. Maja Bilbija, univ.dipl.ekon.
članica Državne revizijske komisije
























Vročiti:

- Občina Slovenske Konjice, Stari trg 29, 3210 Slovenske Konjice
- Odvetnik Dušan Kecman, Vurnikova 2, 1000 Ljubljana
- Aleksander Marguč, s.p., Zg. Pristava 4, 3210 Slovenske Konjice
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
- arhiv

Natisni stran